Janko Bejek: Kam s prekmursldmi sezonskimi delavci? Zaslužek na Belju Tujino odsvetujemo, delavcev pa imamo v Prekmurju okrog osem tisoč. Okrog tisoS ali pa še več jih je še sedaj v tujini. Kam torej s temi delavci? Kaj pa dela v državi? Brez dela v tujini ali vsaj v državi naši ljudje seveda ne morejo živeti. Ali nam da država dovolj dela in jela? Poznate vsi državno veleposestvo Belje. Tja hodijo naši delavci že dolgo vrsto let. In tu poudarim, da gredo sem res potrebni, siromašni delavci. To so pravi sezonski delavci. Tem gre za življenje, dočim gre drugim za udobnost. Tu se zasluži precej manj. Lansko leto so zaslužili naši delavci tu v šestih mesecih okrog 3500 din, imeli so tam brezplačno hrano, stanovanje, zdravnika in drugo ter tudi brezplačno vožnjo tja in nazaj. Pripomnim, da so naši delavci v Nemčiji okrog osem mesecev. Imamo še tudi nekaj drugih državnih posestev in precej zasebnih. Za primer navajam posestvo Karadžordževo (državna ergela), kjer je dekle zaslužilo lansko sezono (manj kot sedem mesecev) okrog 4000 din, kar je na vsak način lep zaslužek. Tu dobijo delavci plačo v naturalijah, in to pšenico in koruzo, ki jim jo posestvo izplača po dnevni ceni. Ali gre naše delavstvo rado na ta posestva? Lahko rečemo, da ne. Siromaki so seveda izjema. Drugim se pa zdi sramota, da bi šli na delo v državi, ker je to pač bolj za siromake, in kdor gre na ta posestva, je res siromak. Iz mojega kraja bi lahko šli lansko leto vsi v Belje, pa niso hoteli, češ v Belje pa že ne grem. Morda je bilo tako tudi prav, da so prišli na vrsto od drugod bolj potrebni. To samo poudarjam, da ni tako hudo, kot se navadno kriči. če zaposlimo okrog osem tisoč naših delavcev, bomo imeli vsi dovolj kruha. Pogodbe za Belje in druga posestva v državi so sklenjene Veseli nas, da bo šlo letos precej več delavcev v Belje kot lansko leto. So že prišli zastopniki državnega dobra Belje v Soboto in so se tu pogodili z Zvezo poljedelakih delavcev. Naši palirje so pa dobili pozive, da se ta dan javijo pri tej zvezi. Štajercem povem, da je palir ali gazda tisti, ki delavce najame, jih nadzoruje in je njihov zastopnik pri posestvu. Letos bo šlo na državno posestvo Belje 2600 delavcev, vmes bodo seveda tudi 15—16 letni, ki tam opravljajo lažja dela. Plača se je zvišala Moške osebe dobijo dnevno 20 din, ženske (in tudi mlajši moški) pa 17 din. Vedimo pa, da se v Belju dela skoraj vse v akordnem delu, kjer zaslužijo delavoi najmanj okrog 30 dln, in to vsi, posebno letos, ko so bile plače pri akordnem delu zvišane za 40%. Letos smo dobili nekaj novih palirjev Vodja jim je Horvat Peter od Sebeščana, ki je bil že 12 let zaporedoma v Belju in je danea nekak vodja vseh palirjev. Hrana v Belju ni prvovrstna, vendar je pa obilna in imajo delavci bel, izvrsten kruh na razpolago, kolikor ga hočejo jesti. Da tu ni vse v redu, nam je že znano. O tem sem pisal lansko leto v »Slov. gospodarju«. Država bi morala dati zgled v vsakem oziru. Pa o tem ob drugi priliki. Kdor je siromak, bo rad šel v Belje in bo tudi s plačo zadovoljen. Tudi na zasebnlh veleposestvih je plača približno ista. Vsega bo šlo letog na veleposestva v državi okrog 3600 naših de- lavcev, torej nekako polovica naših pravih sezoncev. V župniji Sv. Sebeščana so trije palirji in sem prepričan, da bodo morali delavce iskati v drugih krajih. Kje pa je več nevarnosti za naše delavce: ali v državi ali v tujini? Nevarnost je tu in tam, ponovno pa poudarjam, da je manj nevarnosti v državi, če je palir res v vsakem oziru dober, če pa palir odpove, je pa konec vsemu. Zato bi morali polagati več pazljivosti na izbiro palirjev. Da je treba našim delavcem v državi tudi duhovnika, je bilo že ponovno poudarjeno in upamo, da jih bo letos zopet kdo vsaj za nekaj časa obiskal. Naši palirji na zasebnih veleposestvih so pa večkrat tudi sami krivi, da plača ni večja. Nek naš palir je vodil delavce že več let na neko posestvo; ko je letos prišel na pogajanja, so mu tam pokazali dve pismi od dveh naših mož, ki ponujata delavce po nižji ceni in je tako moral prevzeti tudi ta. Zveza poljedelskih delavcev je pa pogodbo ovrgla. Kam pa z ostalimi delavci? Če jim bo tujina odprta, bodo našli vsi delo. Neko delo bi jim pa morali najti tudi doma. Banovina bo morda dala kaj graditi in bi tam zopet nekaj sto delavcev našlo zaposlitve. Treba pa bo na vsak način potrpeti, saj bo tudl te vojne enkrat konec. Kaj torej? Kdor ima doma dovolj kruha, naj ne sili v tujino v teh nevarnih časih. Kdor pa nima kruha, pa naj gre v Belje ali na druga posestva v državi. Četudi bomo kaj stradali, je vendar to manj kot naše življenje. Dela nam je treba, že od nekdaj smo navezani na sezonsko delo. Doma je za vse premalo kruha. Vendar se tujine letos bojte! Delavci, želimo vam samo dobro!