M 201ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 MIGRACIJE IN MEDKULTURNI ODNOSI Mirjam Milhar~i~ Hladnik ZRC SAZU, Univerza v Novi Gorici Kontaktni naslov: hladnik@zrc-sazu.si Izvleček Prispevek je predelano predavanje na mednarodni konferenci COBISS 2007 v novembru 2007 v Mariboru, ki je bila posvečena evropskemu letu medkulturnega dialoga. Je spodbuda za razmišlja- nje o prevladujočem razumevanju sveta in ljudi, ki izhaja iz homogenih nacionalnih enot in eno- dimenzionalnih identitet, kljub temu da je realnost povsem drugačna in ne obstajajo ne homogene nacionalne države in ne preproste, na etnično ali nacionalno čistost zvedene, individualne identitete. Prispevek poudarja, da so migracije stare toliko kot človeštvo in da so bile vedno temelj socialnega reda ter medkulturnih odnosov. Odnosi so lahko dialoški ali konfliktni in to prispevek tudi ilustrira z nekaj primeri, s katerimi so na individualni in političnodružbeni ravni ponujeni razmisleki o tem, kako bi lahko na področju Zahodnega Balkana, od koder je bilo največ udeležencev konference, začeli dojemati našo kulturno, družinsko, identitetno in zgodovinsko politično povezanost in kom- pleksnost naših skupnih izkušenj v smislu dialoga in ne konflikta. Kjučne besede multikulturalizem, migracije, medkulturni dialog, transnacionalna identiteta, etnična identiteta Abstract The paper is an adapted lecture presented to the COBISS 2007 International Conference in November 2007 in Maribor, dedicated to the European Year of Intercultural Dialogue. It is an impulse to consider the pre- vailing view of the world and the people, originating from homogenous national entities and one-dimen- sional identities in spite of the fact that the reality is totally different and that neither homogenous national states nor simple ethnic- and national purity-based individual identities exist. The paper emphasises that migration processes are as old as humanity itself and that they have always constituted the basis of a social order and intercultural relations. The relations may be based on dialogue or conflicts. Several examples in the contribution illustrate this by providing considerations at the individual political and social level on how to start to comprehend our cultural, family, identity as well as historical and political ties and the complexity of our common experience in terms of a dialogue rather than conflict, particularly in the Western Balkans, given that the largest number of the Conference participants came from that region. Keywords multiculturalism, migrations, intercultural dialogue, hyphenated identity, ethnical identity UVOD Naj se predstavim: sem Slovenka, živim v Ljubljani, ustvarjam v slovenskem jeziku in sem klasificirana pod rubrikami, kot so slovenski raziskovalci, sociologi in profesorji. Ampak sem tudi migrantka, ker sem se iz majhne vasi na Primorskem v zahodnem delu Slovenije v Ljubljano priselila, ko sem se vpisala na univerzo; živela sem v Kairu, Jeruzalemu in New Yorku, ker je bil moj mož dopisnik; pišem in berem največ v angleškem jeziku, obožujem japonske jedi in zdaj živim sicer v Ljubljani, a upam, da ne za dolgo in ne za vedno. S svojimi kolegi in sonarodnjaki me veliko stvari ne veže: nisem, na primer, katoličanka, sploh ne verjamem v boga, zato pa trdno verjamem v nujnost ločitve cerkve in države; izsledki empirične kvantitativne sociologije se mi zdijo nezani- mivi, prisluhnem pa skoraj vsaki zgodbi in pripovedi kot izvirnemu prispevku k razumevanju družbenih pojavov; predvsem pa je, morda zaradi izkušnje življenja v tujini, moja perspektiva sveta drugačna. Bolj kot vse drugo me določa prepričanje, da smo multikulturni in medkulturni ne samo na ravni sveta, temveč znotraj naše lastne kulture in znotraj samih sebe. DOI:10.3359/oz0704201 202 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Multikulturalizem kot pojem, pod katerim razumemo medkulturne odnose, medkulturne družbe in medkulturne politike, je povezan z migracijami. Migracije pa so tako star pojav v zgodovini človeštva kot človeštvo samo. Mirno lahko rečemo, da migracije in medkulturni odnosi obstajajo od vedno. Kar nas pri tej trditvi bega, je zgodo- vina sveta v zadnjih dvesto letih, torej nastanek nacional- nih držav in z njimi znanstvene vednosti, ki razlaga svet in človeka v njem. Politično, znanstveno in ideološko je naše razumevanje sveta spravljeno v okvire homogenih nacionalnih enot, ki naj bi bile od vedno take in bi morale take tudi ostati. Vsi vemo, da homogenih skupin ljudi ni, da homogene nacionalne države nikoli niso obstajale. Seveda pa take termine uporabljamo, so najbolj običajna orodja, s katerimi označujemo, klasificiramo, razvrščamo in na podlagi tega potem delujemo. Pa vendar so napačna in dobro je vedeti, da so. Kot je napačno verjeti tistim, ki pravijo, da so premikanja prebivalstva v Evropi, pre- selitve in odselitve, mešani zakoni in otroci, transnacio- nalne identitete1 in kompleksne subjektivitete samo stvar sodobnosti. Od vedno obstaja medkulturno oplajanje in učenje, selitve ljudi in zapisovanje teh neštetih izkušenj v besedilih. Na policah knjižnic je večina knjig prav o tem – o neskončnih zgodbah medkulturnih dialogov in seveda prav tako brezštevilnih zgodbah medkulturnih konfliktov. Kjer je stik, sta tako dialog kot konflikt. Če odmislimo tiste vrste politik, ki moč črpajo iz strahu pred drugimi, potem sta tako konflikt kot dialog odvisna od nas, posa- meznikov, in naših vsakodnevnih odločitev. MIGRACIJE IN SOCIALNI RED Temeljna predpostavka, iz katere velja izhajati ob raz- mišljanju o medkulturnem dialogu je, da migracije niso znak krize, niso pojav industrijskih družb in niso proces modernizacije ekonomije. Ne moremo jih deliti na pros- tovoljne in prisilne, na moderne in predmoderne, na do- bre in slabe. Zgodovina migracij je zgodovina socialnega življenja in migracije so pojav socialnega reda. Razlogi zanje so kompleksni in intimni, posledice pa določujo- če tako za dežele, od koder se ljudje izseljujejo, kot za dežele, kamor se priseljujejo. Žal je najbolj uveljavljen način govorjenja o migrantih redukcionističen. Govori o izseljencih, priseljencih ter potomcih priseljencev in iz- seljencev, pa o državi gostiteljici priseljencev in matični državi izseljencev, največkrat pa še o kulturi in družbi izseljencev ali kulturi in družbi priseljencev. Iz takšnega diskurza sta izključena posameznik in posameznica, prav tako tudi kompleksnost njune subjektivne migracijske izkušnje. Vsak človek, ki se premika v smereh, ki jih imenujemo migracije, je oboje hkrati: tako izseljenec kot priseljenec. Družba, država in kultura, ki jih zapušča ali se jim približuje, so prav tako vse hkrati. Popolnoma lo- čena so le gledišča. Če gledamo iz kraja, od koder osebe odhajajo, ali iz kraja, kamor prihajajo, dejansko vidimo izseljence in priseljence, če pa poskušamo razumeti nji- hovo migracijsko situacijo, potem moramo upoštevati, da ti konkretni ljudje ne delijo našega gledišča. Njihova izkušnja je kompleksna in zapletena, njihovo gledišče pa dinamično, spremenljivo in spreminjajoče se. Prihajajo in odhajajo hkrati, se oddaljujejo in približujejo hkrati, prenašajo svojo kulturno prtljago in jo hkrati puščajo za sabo. To je kompleksen proces. Najbolje ga pripove- dujejo zgodbe migrantov: govorijo o konkretnih ljudeh in njihovih življenjskih odločitvah in vsebujejo skupne zgodovine različnih držav in družb. Družbe so migranti vedno razumeli kot soodvisne in povezane. Družbeni red so vzpostavljali z mrežami medsebojne podpore, pomoči, skrbi in ljubezni. Danes govorimo o globalizaciji, ljudje pa so jo že do zdaj intenzivno živeli. Migracije so normalen sestavni del človeških družb skozi celotno človeško zgodovino. So ključne za funkcioniranje družin in trga delovne sile, saj so osnovne človekove od- ločitve glede študija, poklica, dela in življenjskega part- nerja pogosto povezane s selitvijo iz rojstnega kraja. Prav tako so tudi medkulturni odnosi od vedno. Zakaj ti dve preprosti dejstvi zvenita tuje, lahko opišem s tremi zgodo- vinskimi razlogi. Najprej zato, ker v našem delu sveta tri monoteistične religije že tisočletja pridigajo, da smo eno, če verjamemo v istega boga, in da so nekaj povsem dru- gega tisti, ki ne verjamejo v našega boga. Potem zato, ker se v 19. stoletju na že vzpostavljenem razumevanju nas in drugih utemelji nacionalna država, le da smo zdaj eno, če pripadamo določeni nacionalni državi, in so vsi drugi, ki ji ne pripadajo, nekaj drugega, Drugega z veliko začet- nico. Tretji prispevek k temu preprostemu razumevanju sveta in izključevanju ljudi smo dobili s paradigmo naše- ga časa, ki temelji na razvpiti tezi o spopadu civilizacij in nujnih nepomirljivih nasprotjih med ljudmi. Razmišljanje o možnosti medkulturnega dialoga je seveda popolno nasprotje tega, je želja in potreba po sožitju, razumeva- nju. Je želja, da bi iskali, kje vse smo eno in isto in vedno znova ugotavljali, da je to močnejše od tistega drugega, ki nas ločuje in nedvomno tudi določa. Kaj smo ljudje, kako se določamo, kako se opisujemo, kako se razumemo? Sobivanje kulturno, versko, jezikovno ali svetovnonazor- sko različnih ljudi je lahko zares težko. Multikulturni pa- radoks je ta, da na eni strani upoštevamo pomen kulturnih razlik, na drugi strani pa jih moramo zanikati, če hočemo živeti skupaj, oziroma moramo priznavati dominantno kulturo kot tisto, ki ima skupaj s pravnimi normami, uza- konjenimi v državi, primat nad drugimi kulturami. Ta paradoks težko mislimo in težko razrešujemo, če v našem okolju ni politične, ideološke in mentalne opore za tako razmišljanje in delovanje. Ko je enkrat politični, šolski in javni diskurz posvečen delitvi mi in oni, naši in drugi, na naši in njihovi strani, ko torej prevlada prisila razmiš- ljanja o homogenih skupinah, je nemogoče razmišljati o Mirjam Milharčič Hladnik: MIGRACIJE IN MEDKULTURNI ODNOSI M T 203ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 medkulturnem dialogu in sobivanju. Ta mora izhajati iz diskurza, ki ljudi ne deli na homogene skupine in katego- rije, kjer je dovoljena in priznana več kot zgolj ena vrsta enodimenzionalne identitete. NEW YORK “Ponosen sem, da sem Poljak” je napis, ki ga je v new- yorškem okolišu Greenpoint v Brooklynu, kjer sem žive- la, najpogosteje videti. Pa ni bilo vedno tako. To, da je Greenpoint četrt s prevladujočim poljskim prebivalstvom, ki se v obljubljeno deželo ni priseljevalo samo pred letom 1945 in takoj po njem, pač pa neprekinjen dotok traja še vedno, ne pomeni, da v njej ne živijo tudi priseljenci iz drugih koncev sveta, od Jemna, Koreje, južnoameriških držav in Mehike do Kazahstana, Indije in Kitajske ali Slovenije; da nimajo v senci velikih katoliških cerkva svojih molilnic, trgovine pa so zaprte glede na potrebe njihovih lastnikov, ali ob nedeljah dopoldne ali petkih popoldne, ali nikoli; in da na ulicah ne bi vladalo mirno vzdušje ljudi, ki so nedvomno kulturno in etnično zelo različni, a v svojem prizadevanju po dobrem življenju povsem enaki. Spremembo, do katere je ameriško družbo pripeljala uvedba multikulturalizma kot politične doktrine v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, mi je nazorno opisala učiteljica, ki uči v osnovni šoli te četrti, kamor je hodila tudi moja hčerka. Elizabeth Czastkiewicz je po- vedala: “V Ameriko sem prišla leta 1964, ko sem imela osem let. Na Poljskem sem bila odlična učenka, tu v Greenpointu pa popolna izobčenka. Nisem znala angleščine, zato so me klicali stupid in to je bila tudi prva angleška beseda, ki sem se je naučila. Sedeti sem morala v zadnji klopi in to je bilo zelo ponižujoče. Nihče ni govoril z mano, ali so me žalili ali so hodili mimo mene, kot da me ni. Moja samozavest je bila nična in to so še po štiridesetih letih najbolj boleči spomini. Prišli smo februarja in tisto šolsko leto je bilo popolnoma izgubljeno. Hodila sem v katoliško šolo in naslednje šolsko leto se je vse spremenilo, kajti ena učiteljica, nuna, je videla, v kakšni stiski sem, in je začela zame skrbeti, me učiti angleščino, mi dvigovati samozavest in mi pomagati. Danes delam kot učiteljica angleščine kot drugega jezika v šoli v istem okolišu in razlika je popolna. Otrok, ki pride iz druge dežele in sla- bo zna jezik ali pa ga sploh ne zna, je obravnavan popol- noma drugače. Najprej je dejstvo, da je prišel od drugod, sprejeto kot samoumevno in neproblematično, potem pa je tudi popolnoma jasno, kako pomembna je njegova kultura in da je nanjo lahko ponosen. Naslednja stopnja je učenje angleškega jezika oziroma informiranje o deželi, kamor je prišel, o Ameriki, navadah, kulturi, praznikih. In zadnja stopnja so primerjave z navadami, prazniki in kulturo v deželi, od koder je prišel. To so teme, o katerih govorimo, ko se učimo angleščino. Da se zavedamo vseh različnih kultur, praznikov, dežel, navad in se o njih pogovarjamo. Otroci namreč vsak dan šole dobijo dodatne ure učenja angleščine, dokler je ne obvladajo. Z mlajšimi otroki je lažje delati, ker prej začno govoriti in so bolj sproščeni. Starejši kot so otroci, težje je prebiti njihove zavore, sram, zadrego, saj so v obdo- bju odraščanja, ko postane komunikacija med učenci in učitelji nasploh težja. Vendar lahko bolj občutljive otroke hitro odkrijem in se jim približam, ker sem zaradi svoje izkušnje za njihove težave bolj dovzetna.”2 Gibanje za oživitev etničnosti, ki mu pravimo nova et- ničnost, je izšlo iz gibanj za državljanske, črnske, ženske pravice v času, ko so ekonomske ideologije ali verske pripadnosti izgubile privlačnost identifikacije in so de- lavci, verniki, levičarji ali desničarji (ponovno) “postali” spet tudi Irci, Italijani, Portoričani, Poljaki ali Armenci. In bili na to ponosni. Natančno je bistvo tega obdobja opi- sala Maxine Seller, ki pravi: “Morda je bila najbolj nova stvar pri novi etničnosti novo občutenje svobode, s katero so ljudje priznavali njeno prisotnost.”3 Seveda je uvedba multikulturalizma temeljila na prenovljenih izobraževal- nih programih na vseh ravneh. Šole so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začele uvajati etnične vsebine, skupnosti in cerkve so oživile učenje etničnih jezikov, na univerzah so se odprle katedre za etnične študije in etnič- na renesansa se je razkazovala na ulicah mest s paradami ponosa, festivali, razstavami in etničnimi predstavami. V preteklosti so se potomci priseljencev velikokrat odločili za zanikanje svojega etničnega porekla, za spremembo čudnega imena in neizgovorljivega priimka, strokovnjaki pa so napovedovali, da se bodo Američani svojih etničnih identitet znebili tako kot obdrsanih kovčkov, s katerimi so pripotovali v obljubljeno deželo. Zato je bil vznik nove etničnosti za mnoge veliko presenečenje in seveda izziv za drugačno razmišljanje o ameriški družbi in prihodno- sti. Kaj je na dnu talilnega lonca? Kaj je v njem netoplji- vo? Namesto prispodobe vročega brbotanja, v katerem se etnične sestavine priseljencev stapljajo v novo substanco ameriškega državljana, so začele vznikati prispodobe ohlajenih sadnih in zelenjavnih solat, kjer je vsaka naj- manjša sestavina posebej vidna in vredna občudovanja. KAIRO Odkar je Mohamed Kharma začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljati o sebi kot o družbenem bitju, je moral seštevati identitete. Rodil se je v Kairu kot sin filmskega producenta. Vendar je bil tudi Libanonec. Družina Kharma je del velikega libanonskega družinske- ga klana, ki je zelo vpliven v libanonski ekonomiji. Del tega klana je tudi razširjena družina Shawa, ki je lastnica večine obdelovalne zemlje v Gazi. K svoji egipčanski in libanonski identiteti je zato Mohamed vedno štel tudi Mirjam Milharčič Hladnik: MIGRACIJE IN MEDKULTURNI ODNOSI 204 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 palestinsko. Njegov oče je odraščal v Libanonu, ko je bila država pod francosko kolonialno upravo in je hodil v francoske šole. Doma so govorili arabsko in francosko. Mohamed je imel dva materna jezika in je od mladih let enakopravno uporabljal oba. Kot odrasel človek je postal tovarnar v okolju, kjer je jezik poslovnosti angleščina. Z bivanjem v Združenih državah med svojim študijem je privzel veliko anglosaške kulture. Pred tridesetimi leti je poročil Janine, švicarsko diplomatko iz frankofonskega dela države. Samoumevno je bilo, da komunicirata v francoščini. Ko se je njegova žena naučila arabščine, pa so v družini kot samoumevno prevzeli pre- hajanje iz arabščine v francoščino za jezik vsakdanjega komuniciranja. Mohamedova verska identiteta je musli- manska, njegova žena je bila po poreklu katoličanka. Oba sta bila laičnega svetovnega nazora in vere nikoli nista prakticirala. Zaradi egiptovskih zakonov pa je morala žena pred poroko formalno prestopiti v muslimansko vero. Ro- dili sta se jima dve hčerki Sabrine in Celine. Z njima sta govorila francosko, jezik njunega socialnega okolja v Kai- ru pa je bila arabščina. Odraščali sta v dveh jezikih. Poslali so ju v katoliško francosko šolo v bogataški četrti Maadi, kjer sta se šolali po francoskem kurikulumu in bili deležni osnov katoliške vzgoje. Hkrati pa sta od začetka šolanja imeli učitelja arabščine in učiteljico muslimanske vere. Zgodbo izoblikovanja njune identitete mi je opisal takole: “Od trenutka, ko sta začeli govoriti, sta hodili k meni z vedno istim vprašanjem, ‘Kaj sva midve?’ Vprašanje je bilo zvezano z vprašanjem: ‘Kdo sem jaz.’” Dekleti sta odraščali v okolju, kjer se kulture praviloma ne mešajo, ampak paralelno živijo ena ob drugi. V vasi ob njihovem posestvu na robu puščave so ljudje živeli v ritmu klicev mujezina k molitvi. Živeli sta z njimi, ven- dar nista bili del njihove družbe. Zjutraj sta odpotovali v Maadi v privatno francosko šolo, kamor so hodili otroci egiptovske muslimanske in koptske buržoazije, ki so hoteli otrokom dati frankofonsko kulturo, in otroci Fran- cozov, ki so živeli v Kairu. Učili so jih, da so bili njihovi predniki Galci, Napoleon pa del njune zgodovine. Njuna starša sta hkrati živela v egiptovski visoki družbi in v svetu tujcev, ki so delali v Kairu in so praviloma govorili angleško. Na vasi sta govorili arabsko, v šoli francosko, z otroki prijateljev svojih staršev pa angleško. Nenehno sta morali sami odgovarjati na vprašanje, kaj sta. “Kar me je vedno znova pretreslo,” je rekel Mohamed,“ je bil najbolj samoumeven izhod, ki sta ga našli. Odgovarjali sta, da sta pol Arabki, pol Evropejki. Ali pol kristjanki pol mus- limanski. Pol Egipčanki in pol Švicarki. To je bilo skoraj naravno, zdelo se je, da je res tako. Tudi sam sem včasih rekel, da sem pol Libanonec in pol Egipčan.” Vendar je Mohamed opazil, da to pri njegovih hčerkah sproža socialno dinamiko, ki ne ustreza dejstvom in jima povzroča težave v socialnih stikih. V stikih z Egipčani ju je izjava, da sta pol Egipčanki, označila, da sta samo pol Egipčanki in torej ne sodita čisto zares v socialni krog Egipčanov. Pri Evropejcih sta tudi izzveneli kot samo približek evropske civilizacije. Ne zares Evropejki, ker sta na pol nekaj drugega. “Zelo zgodaj sem obrnil registre. Dekleti sta se definirali kot pomanjkljivi bitji in samo okrog sebe ustvarjali vzdušje predsodkov, ki ved- no spremlja občutek inferiornosti. Rekel sem jima, naj začneta seštevati. ‘Sta Egipčanki in Švicarki,’ sem jima rekel. ‘Arabki in Evropejki. Egipčanki, Libanonki in Švi- carki. Muslimanki in kristjanki.’ Težko sta sprejeli, ker je zvenelo kot protislovje. Potem sem jima rekel. ‘Takole, punci. Imata en švicarski in en egipčanski potni list. Ni- mata pol egiptovskega in pol švicarskega potnega lista. Imata več celovitih identitet hkrati, ki se vama seštevajo. Zaradi tega sta bogatejši od ljudi, ki imajo samo eno, ne pa siromašnejši.’ Učil sem ju, da je identiteta nekaj, kar se gradi. Ko sta preučili svojo švicarsko dediščino, sta se začeli učiti še nemško. Skozi svet se zdaj sprehajata kot celovita človeka z zelo izrazito individualno identiteto.” POJEM MULTIKULTURALIZEM Multikulturalizem je nov teoretični in politični pojem, ki se je pojavil pred tridesetimi leti in okrog katerega se vrtijo sodobne razprave o medkulturnem dialogu, ustroju družb, migracijah. Marina Lukšič Hacin razdeli rabo poj- ma multikulturalizem na tri različne primere. S tem poj- mom lahko samo opisujemo realnost, ko se v isti državi nahaja več različnih kulturnih ali etničnih skupin; lahko se uporablja kot teoretska kategorija za analiziranje od- nosov med različnimi kulturnimi in etničnimi skupnostmi in v tretjem primeru se multikulturalizem “pojavlja zno- traj političnih programov in gibanj, ki zagovarjajo spre- membe obstoječih odnosov med dominantno kulturo in t. i. avtohtonimi etničnimi manjšinami, ali na drugi strani kot princip uradne državne politike do priseljencev”.4 Poudariti moram, da se vse sodobne države in družbe morajo ukvarjati s pojavom multikulturalizma, tudi če ga zanikajo. Gre namreč za zahteve ljudi, ki se razlikujejo od modela vladajoče večine. Sem spadajo vsi, ki imajo svoj življenjski način in identiteto drugačno od predvidene “nacionalne”. V prvi vrsti so to seveda etnično drugačne manjšine, pa prvobitni prebivalci, narodne manjšine, mi- granti in celo ženske ter gejevsko in lezbično usmerjeni posamezniki. Vsi ti zahtevajo priznanje svojega stila živ- ljenja in vrednot, ki so drugačne od dominantnih, lahko pa tudi diskriminirane in preganjane.5 V temelju gre pri multikulturalizmu, ki ga teoretiki različno interpretirajo, za eno skupno potezo: zanikanje, da obstaja samo ena možna obravnava kulturnih razlik, to je, ali asimilacija ali marginalizacija. Kot pravi Milan Mesić: “Multikultura- lizem torej ne zadeva samo kulture, temveč tudi odnose moči in dominacije. Prizadeva si za ukinjanje ali vsaj Mirjam Milharčič Hladnik: MIGRACIJE IN MEDKULTURNI ODNOSI M T 205ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 slabitev mehanizmov socialnega izključevanja”.6 Za- govorniki multikulturalizma trdijo, da priznavanje razlik in različnosti utrjuje socialno kohezivnost in pravičnost. Nasprotniki trdijo, da multikulturalizem zagovarja kultur- ni relativizem in zanika pomen skupnih norm in pravil. Vsi se strinjajo, da so ključne razlike, o katerih govori multikulturna kontroverza, etnične razlike in oboji imajo, povsem očitno, prav. Naj končam s posebnim primerom multikulturalizma in medkulturnega dialoga v povezavi z migracijami. Šved- ska je edina evropska država, ki je načelo multikulturaliz- ma vnesla v ustavo in vgradila v politični in socialni si- stem. Leta 1975 so sprejeli odločitev, da so multikulturna družba, da priseljeni ljudje niso “gastarbajterji”, začasno uvoženi pari delovnih rok, pač pa ljudje, ki imajo družine, otroke, življenjske aspiracije in so si na Švedskem ustva- rili svoj dom. Multikulturalizem temelji na treh načelih: enakosti življenjskega standarda, svobodi izbire glede tega, kako močno si želi biti migrant integriran v švedsko družbo, in partnerstvu.7 Enakost življenjskega standarda pomeni pravico do zaposlovanja, izobraževanja, stano- vanja in socialnih oblik pomoči. Pravice obsegajo tudi volilno pravico za tujce, zastonj prevajalce, kjerkoli jih potrebujejo, brezplačne tečaje švedskega jezika. V šole je bilo uvedeno brezplačno poučevanje maternega jezika otrok, ki šole obiskujejo, društvenemu organiziranju in delovanju priseljencev pa je bila dana velika finančna pomoč in politična vzpodbuda. Posebej pomemben in premisleka vreden je poseben tip državljanstva, ki ga je s temi ukrepi uvedla švedska politika. Kot pravi Marina Lukšič Hacin, se je pojavil “multikulturalen tip državljan- stva, pri katerem je pretrgana povezava med narodom kot specifično obliko etnije in državljanstvom kot političnim statusom v odnosu med posameznikom in državo. Nacija je opredeljena kot politična skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljence sprejmejo v skup- nost pod pogojem, da spoštujejo politična pravila. Hkrati sprejemajo njihovo kulturno drugačnost in jim dovolijo združevanje in organiziranje po etničnem ključu”.8 Bi- stven element tega sistema je seveda prag tolerantnosti, ki je postavljen tam, kjer se začne pravnopolitična ureditev, predpisana s strani države. In tam je postavljen za vse enako. Paradoks multikulturalizma je s tem razrešen, če- prav ostajajo elementi rasizma in ksenofobije, ki jih mora vsaka družba vsakodnevno premagovati. Opombe 1 Izraz hyphenated identity je nastal v Združenih državah Amerike konec 19. stoletja in velja za priseljence, ki čutijo pripadnost tako kulturi, iz katere so prišli, kot tudi državi in kulturi, v katero so se priselili. Na začetku je imel slabšalen pomen, ki pa je s politiko multikulturalizma pridobil pozitiven predznak. Uporablja se tudi v prenesenem pomenu za moderno pojmovanje identitete kot večplastne, hibridne, fluktuirajoče identitete. 2 Več o vlogi šolskega sistema pri vzpostavljanju medkulturnega dialoga in multikulturne politike. V: Mirjam Milharčič Hlad- nik, Šolske izkušnje v multikulturnem okolju Združenih držav Amerike, Dve domovini/Two Homelands 20, 2004, 217–232. 3 Maxine Schwartz Seller, To Seek America, A History of Ethnic Life in the United States of America, Jerome S. Ozer, 1988, 268. 4 Marina Lukšič Hacin, Konceptualne dileme v razpravah o multi- kulturalizmu in globalizaciji, Dve Domovini/Two Homelands 19, 2004, 109. 5 Temeljno delo za razumevanje multikulturalizma je knjiga Milana Mesića, Multikulturalizam, Društveni i teorijski izazovi, Školska knjiga, Zagreb, 2006. Za natančnejše razumevanje tega komplek- snega sodobnega problema je priporočljiva tudi knjiga, ki jo je uredil Milan Mesić, Perspectives of Multiculturalism: Western & Transitional Countries, Zagreb: FF Press, Croatian Commission for UNESCO, 2004. 6 Milan Mesič, nav. delo, 407. 7 Model švedskega multikulturalizma je natančno opisan v knjigi Marine Lukšič Hacin, Multikulturalizem in migracije, Ljubljana: Založba ZRC, 1999. 8 Marina Lukšič Hacin, nav. delo, str. 231. Mirjam Milharčič Hladnik: MIGRACIJE IN MEDKULTURNI ODNOSI