968
VIDEL SEM SVOJO SENCO
Ludvik  Mrzel
Videl svojo senco, ki je dahnila na sivi zid veže, ko sem iz jesenskega dne stopil vanjo čez prag.
Videl sem črno podobo divjega kostanja, ki jo je julijsko sonce risalo na beli tlak.
Gledal sem v jutrih in večerih, kako se druga v drugo prelivata svetloba in tema.
O, vse odtenke časa poznam.
Sonce je name sijalo kdaj z vrha nebes
in v zadnjem, najbolj črnem dnu sem kdaj našel zavetje.
Gledal sem nebo brez zvezd
in noč poznam brez neba.
Blagor ti, človek.
Kadar te luč zaščemi v očeh, le vedi, da zavoljo mraka, ki v tebi ždi.
In brez skrbi — nikdar ti ne bo zagrnila srca vsa mrka tema, kar je je zbrane v brezdanjih prepadih neznanega.