IZ NAJSTAREJŠE ZGODOVINE SEVNICE
IVA CURK
Med velikim številom arheoloških najdišč
v Sloveniji je danes Sevnica le na kratko
omenjena, kakor da tu v davnih stoletjih, ki
jih proučuje arheologija, ni bilo življenja.
Vendar pa nam najdbe iz poletja 1968 ponov-
no dokazujejo, da moremo tudi na dozdevno
praznih področjih še vedno pričakovati arhe-
ološke najdbe in izpopolnitve našega poznava-
nja stare zgodovine.
Ker nove najdbe sodijo v čas, ko so bili
naši kraji del rimskega imperija, bomo v tem
sestavku nekoliko osvetlili le rimski čas Sev-
nice in njene okolice.
Doslej smo s tega področja poznali le dva
rimska nagrobnika, bržčas iz 2. stoletja naše-
ga štetja,* že dolgo vzidana v gradu in skoraj
gotovo najdena nekie na področju gospostva,
in seve, Ajdovsko hišo nad Vranjim. Tu je
bila utrdba, pribežališče za prebivalstvo s šir-
šega področja, nastalo v nemirnih časih, ko je
rimski imperij raTpadal in sicer v 4. in 5.
stol.2 Te najdbe, zlasti pa nagrobnik z Vra-
njega, postavljen dekurionu, odborniku ožje
mestne uprave iz Celeje, današnjega Celja,
pričajo, da je bilo severno zaledje Sevnice v
rimskem času znatno bolj poseljeno, kot mo-
remo to danes ob pogledu na karto arheolo-
ških najdišč domnevati.
Doline in pobočia severno od Sevnice .so
morala biti dokaj obdelana in poseli ena z vi-
llami. no:1eželsk'mi zaselki, ki so bili obenem
gosDodarske enote, središča posestev, delno v
lasti celiskih meščanov. Ta sklep nam dcpu-
ščaio nešteti starejši podatki, potrjuje ga pa
tudi najdba iz leta 1968.
Poleti tega leta so namreč našli pri grad-
nii stanovanjskega bloka severno od železni-
ške postaje v Sevnici rimsko oT>©karsko peč.
Izrednemu razumevanju domačinov, izvajal-
ca del in obc'nske uprave gre zahvala, da so
najdbo opazili in omogočili arheološko razis-
kavo ob gradbenih delih.
Ob nekajdnevnem izkopavanju ie bilo moč
ugotoviti, da ie ored nami značilna r'mska
opekarska loeč.' Bila je orientirana nekako v
smeri S—J, kurišče ie bilo na jugu. Celotna
dolžina je znašala 5 5 m, širina pa 3,5 m s
tem. da je meril kuriščni kanal 1.7 m v dolži-
no. V sprednjem delu peči ob ožii stranici je
bil zgrajen iz zidakov, vezanih z ilovico in pe-
pelom, verjetno obokan kuriščni kanal, ki je
držal v peč. Peč je bila še enkrat širša cd tega
kanala. Obodne stene peči ie sestavljal zid iz
zloženih zidakov aü pa le ilovica, saj je bila
vkopana najmanj do globine 0.8 m v zemljo.
Notranjost peči so ločevale stene zloženih zi-
dakov v prawlnih razdaljah, ki so puščale
med seboj prostor — grelne kanale. Vse to je
seve le spodnji del peči. Na obodnem zidovju
in predelnih stenah je počivala opečna rešet-
ka, od katere nismo našli na mestu nič. Nad
rešetko se je bočil (tudi nad prvotno zemeljsko
površino) ilovnat obok, ki je pokrival vsako-
kratno peko opeke in skozi katerega se je dvi-
gal dim in vroč zrak, potem ko je opravil svojo
pot iz kurišča sk«zi grelne kanale in rešetko
do cpeke pripravljene za peko. Prostor pred
kurilnim kanalom je bil v ilovici še poglob-
ljen, da so mogli kurjači pred pečjo svobodno
kuriti peč in ogrebati po končani peki pepel
in odioadke. Ker je bil ta prostor le prepro-
sto vkopan v ilovico, ga po toliko stoletjih ne
bi mogli več zaslediti, da ni bil po dolgi upo-
rabi peči ves zatrpan z raznimi odpadki ope-
ke, ogljem in pepelom. Pa še za nekaj se mo-
ramo zahvaliti odpadkom v tem prostoru.
Med njimi je bilo namreč tudi nekaj drobcev
lončene posode, drobec lonca, krožnika in vr-
ča, za katere moremo po značilni obliki, zna-
ni in časovno opredeljeni v mnogih drugih
najdiščih, sklepati, da so ti predmeti nastali
nekako konec 2. ali 3. stol.^ Ta najdba nam
torej časovno opredeli tudi peč. Peč je delo-
Himska opekarska peč v Sevnici
139
vala nekako v časih, ko so bili naši kraji za
rimske vladavine malone najbolj poseljeni.
Močno prežgana opeka grelnih kanalov in po-
krpana zahodna stena peči pa nam pričata, da
je bila peč precej časa v rabi.
Na opeki, najdem v peči in ob njej, sreču-
jemo znamenja, tako značilna za rimsko ope-
ko,^ s prstom na mokro opeko vrisane loke in
zanke, pa tudi namerne odtise pasjih tac. Ta
znamenja so služila izdelovalcu v postopku in
to pri štetju ali označevanju opeke za v peč.
Vsi odtisi pa niso nastali namerno. Na nekaj
zidakih vidimo vrste ^odtisov pasjih in ovčjiih
nog, sledi, ki so jih pustile živali na mokri
opeki, ko se je sušila. Pomuditi se moramo še
pri enem znamenju na opeki, najdeni pri sev-
niški peči. To je na drobec že pečene opeke
vpraskana zanka, ki po svoji današnji podobi
močno spominja na ribo. Ne vemo, če je vpra-
.sikano znamenje pred nami v svoji prvotni
podobi. Opeka je bila namreč razbita. Zname-
nje v podobi ribe nas seveda spomni na sim-
bol prvih kristjanov.* Vendar pa ne moremo
o njem ničesar reči. Nikakor ne moremo nam-
reč trditi, da nam znamenje v svoji današnji
podobi zbuja isto predstavo, kot jo je tistemu,
ki ga je vpra.skal v opeko.
Sestavek sklenimo z ugotovitvijo, da je bila
vsaj v 2. in 3. stoletju n. št. poseljena tudi
prav neposredna okolica Sevnice. Obsežna
plast ilovice med sedanjo železniško postajo
Sevnica in Kopitarno je dajala dovolj mož-
nosti za nastanek manjšega opekarskega ob-
rata, ki je kril potrebo po opeki za nedvomno
bližnji zaselek. Da bi odkopani opekarski ob-
rat dobavljal opeko kam daleč, je namreč
kaj malo verjetno, saj je -ilovica v okolici ope-
karske peči in v opeki iz te peči dosti peščena
in kvalitetno visokim zahtevam rimskih stav-
barjev za velike gradnje ni povsem ustrezala.
Zato lahko zdaj upravičeno domnevamo, da
bo nadaljnje raziskovanje ali pa slučaj odkril
sledove rimske posehtve še prav v Sevnici in
to sledove stavb ali grobišča.
OPOMBE
1. Corpus inscriptionum latinarum, Berlin
(1893-1902) III štev. 5125 in 5126. — 2. E. Riedl-
O. Cuntz, Jahrbuch für Altertumskunde III 1909,
1.—34. — 3. V Sloveniji doslej najlepši primer v
Ptuju, Z. gubic. Arheološki vestnik XIX 1963,
455—472. — 4. A. Schörgendorfer, Die römische
Keramik der Ostalpenländer, Sonderschriften des
archäologischen Institutes der Deutschen Aka-
demie der Wissenschaften, Wien (1942), 53, Iis,
134, 103, 113, 138; E. Bonis, Die kaiserzeitliche
Keramik von Pannonien I, Dissertationes Pan-
nonicae, Budapest (1942), 35s, 49s, 54. — 5. M.
Groller, Bericht des Vereines für Carnuntum in
Wien für das Jahr 1897—1898, 1899, 95 ss. — 6.
H. Lamer, Wörterbuch der Antike, Kröners Ta-
schenausgabe 94, Stuttgart (1952) s. v. Symbol.
140