št. 3.	<ieaeSj» 19. Januar a	1936
I na Slokanova:
Balonček Skakonček In Majdica
»Hoho. glej ga. glej ga, kako visoko i Samo nekaj Skakončku pri svojem je skočil in zdaj spet. Glej, glej! Joj. | mladem prijatelju ni bilo všeč, Miško-kako lep balonček!«	i va ošabnost. Kadar je šel Miško z ma-
Taka pohvala mu je bila nepopisno všeč in še Mišku se je dobro zdelo. »Le skači, le skači!« ga je priganjal. Skakonček pa je skakal ki skakal ter prešerno vriskal.
I mico v mestni park na sprehod, ni ni-I koli pustili, da bi se tudi drugi otroci ^ srrali z njegovim balončkom, in če so | ga še tako lepo prosili še nalašč jih 1 je draM. Teka! je okoli klopi, kjer je
P/J?mA7
sedelo največ otrok in vzklikal: »Skoči, skoči balonček. Hop, hop. sikoči, skoči«. Balonček je skakal, toda pri si-ou mu je bilo tako čudno težko. Neprestano mu je uhajal pogled na otroke, ki so željno iztezali roke proti njemu in prosili Miška: »Oh, fantek, samo enkrat naj tečem s tvojim balončkom, samo enkrat!«
Miško pa jim je škodoželjno odgovarjal« »Le kupite si ga. Saj jih ima prodajalec še mnogo. Mojega pa nikomur ne dam«.
Tedaj Skakonček mi imel nič več rad Miška.
Pozabljen
Bili so dnevi ko je bil balonček tako srečen, da bi bil najraje zavrisikal in se smejal,, smejal se tako dolgo, dokler se ne bi od samega smeha in dobre volje raiapočil. Toda bili so tudi dinevi, ko bi se biil najraje razjokal na ves glas, če bi ga ne bilo sram. To je bilo takrat, ko ga je Miško pozabil vzeti s seboj na sprehod in je dolge ure precepa! pozabljen v kotu med drugimi zapuščenimi igračami, ki so ga sovražno gledale.
In čim delj je bil balonček pri Mišku, temveč je bilo teh žalostnih dni. Ugibal in ugibal je Skakonček, kaj mera biti temu vzrok. Pa ni mogel iztuhta.ti. Saj sem še prav tako lep, — je razmišljal in skačem še prav tako in letim kolikor visoko hoče- Le zakaj me nuna več tako rad?
Nekoč pa mu je Miško sam razvozljal to uganko.
Neko popoldne je prišel v sobo in držal se je tako imenitno, kot da je sam kralj iz Devete dežela. V roki pa je držal ljubek, majhen aeropianček.
»Vidite«- je slovesno pokazai igračam aeroplan, — »vidike, kak t lep aeroplan imam. Prav tako je narejen, kot tisti, ki se je Lindbevgh peljal z njim. Tetka iz Amerike ?a mi je prinesla. Samo malo ga navijem ,pa za brni in sfrčni v zrak. Tega ne zna nobeden izmed vas«.
»O, jaz že, — mu je hotel oporeei balonček, —' pa se je premislil in je raje moalčal, zakaj bil je preveč jezen, da bi mogel mirno govoril.
Potem pa je Miško odšel in vse do poznega večera se je culo skozi odprto okno njegovo tekanje in kričanje, ko se
je na vrtu igral z aeropianom.
Skakonček je bil tako jezen, da bi škrtal z zobmi, če bi jih imel. Ali pa. če hi bil človek m tako velik in močan, kot je Miškov očka, bi Drez pomišljanja vzel palico m pošteno našeškal nehvaležnega dečka- Kar nevede je začel glasno rentačiti in se jeziti: »Ti Miško ti ti miškasti. Da bi te žaba uščip-niia. Da bi te jež nabodel in da bi prišel sam afriški krokodil Ln pohrustal . tvoj grdi, grdi aeroplan.«
Vse glasneje in glasneje je kričal, da so se ostale igrače začele vznemirjene premikati in godrnjati.
»No. ti se pa pojdi drugam šit-oko-ustit«, je razkačeno zacvilila žoga.
»Prav res«, — ji je vneto pritrdila opica, — »kako se širokousti. ko pri nas nima še niti domovinske pravice!«
Skakonček se je še bolj razburil.
»Šleve ste, šleve vsi skupaj«, — je zakričal. »Tukaj posedate in mirno gledate in prenašate, kako vas ta fant zanemarja in zaničuje. Toda mene ne bo. Rečem vam, da me ne bo«.
»Kaj pa naj napravimo?« je zarez-getal konjiček, — »ali naj za njim letamo ko tiči, ko niti perutnic nimamo? Saj nam ni nič hudega. Služkinja Mo-nika vsako jutro z mehko krpo obriše prah v nas potem pride včasih Miško in se malo poigra z nami Saj nam je čisto dobro. Seveda, mi smo precej starejši od tebe in bolje poznamo življenje. Vemo. da se otroci vsake igrače hitro naveličajo in jo zavržejo. Za kaj bi se jezili zaradi tega! Še bolje za nas, da nas pusti v miru. kakor da bi nas neprestano vlačil kje po cestnem prahu. da bi bili že vsi zamazani in polomljeni«.
»Tako je, tako!« so vneto pritrdili konjičku slon, opica, medvedek, žoga in pajac.
»No. če ste zadovoljni, pa bodite«, s® je unesel balonček. »Jaz pa nisem in zato pojuem, še nocoj ponoči poj-dem«.
PO SVETU
Bila je jasna poletna noč. Skozi <kU prto okno je lila mesečina. V travi na vrtu so se pogovarjali murni. Miško je spal in se v sanjah smehljal. Na blazini poleg njegove glave je ležal aeroplan.	(Dalje prihodnjih)
Josip Vandot
Povest o treh Borovcih
Trije Borovci —• prvi je bil čevljarček, drugi krojaček, tretji tesarček — so se že dolgo vrsto let pogovarjali, kaj mora vendar biti za gorami, ki tako visoko obkrožajo njihovo dolino. Tega pa krojaček ni uganil, še manj črevljarček, a še najmanj tesarček. Sicer so biili vsi trije prav pametni možje in v tistih letih, ko zori v človeku največja modrost. Zato pa se je vsem trem čudno zdelo, da kljub svoji pameti in modrosti ne morejo uganiti, kakšna čuda se neki skrivajo za njihovimi gorami.
Četrto leto je že teklo, kar so ugibali, a ničesar uganili. A nekega nedeljskega jutra je šinila krojačku prava misel v glavo. Naglo je poklical črevljair-čka in tesarčka iin jima rekel v svojem velikem veselju: »Draga moja, nič več nam ne bo treba ugibati in si beliti svojih pametnih glav- Še četrt ure ni prešlo, kar me je obsenčila tako lepa misel, da sem s,i ji moral smejati od srca. Vesta, kako naj uganemo, kaj je za našimi gorami? Stopimo na najvišji vrh, poglejmo dol. pa bomo videli«.
»Joj, kako si pameten, krojaček!« se je razveselil črevljarček. »Nihče na svetu bi se ne mogel domisliti tega, kar si se ti pravkar domisli'!. Seveda, le pojdimo na goro!«
»Pa pojdimo!« je za godrnjal tesarček- ki je bil ne vol jen. da se je krojačku posrečila tako pametma misel, a ne njemu.
Napolnili so si nahrbtnike z braš. nom, poiskali v kotu svoje okovane palice in še tisto jutro odšli na najvišjo goro. ki se je nad do.;no visoko spe-njala proti nebu. Hodni to po gozdovih dve tri ure. plezali po strmem skalovju štiri pet ur. In ko je solnce stalo že nizko ob gorah, so priplezali srečno na vrh. A bili so vsi razpraskani, raztrgani in obtolčeni, ker so gore hude in ne vidijo rade če človek drsa z na-kovamimi#črevlji do njih.
Stali so na visokem vrhu iu sapa jim je zastala- ko so se ozirali naokrog. Joj, kamor so pogledali, so povsod videli le skalnate gore. pod gorami ozke dolinice, nad gorami sinje 'nebo, ki je
bilo le tu pa tam prepreženo z belimi, meglicami. A drugega ni bilo daleč naokoli nič-
Spogledali so se in se pričeli praskati po glavi. Dolgo časa so molčali, ker niso vedeli, kaj bi rekli. Tesno jim je bilo na gori, ker je bil vrh tako ozek, da je bilo le komaj, komaj prostora za vse tri.
»No, lepe reči vidimo«, je dejal naposled zlovoljni tesarček. »Čemu nam je bilo treba ugibati, kaj je za našimi gorami? Že sama modra pamet bi nam bila morala poveda'i, da so za gorami samo gore in doline, pa nič drugega!
»Seveda, zdaj se lahko obroguješ, ker gledaš z lastnimi očmi to- kar vidiva tudi midva.« ga je zavrnil črevljarček. »A prej si leto za letom prav tako molčal kot midva. Zdaj pa govoriš samo nespamet.«
»Kaj?« je vzrojil tesarček. ^-Pameti imam več v mezincu nego vidva v glavi. Ne bosta me pretentala, naka, ne bosta!«
Pričeli so se prepirati, a njihov prepir ni bil kdo si ga vedi kako hud, ker na ozkem vrhu niso imeli toliko prostora. da bi se pošteno sprli- Nazadnje se pa niso niti utegnili pošteno spreta. Zakaj hipoma je nastal Okrog njih veter, in še preden so se mogli ozreti okrog sebe- da bi videli, odkod prihaja veter, že je plahutal nad njimi orel.
Bil je strašno velik, imel je oster, zakrivljen kljun, na kosmatih nogah pa tako bodeče kremplje, da se jih je moral ustrašiti vsak, a ne samo krojaček, črevljarček in tesarček. Orel je bil hud in jezen, ker je bil vrh te gore njegov in je vedno počival na njem. ko je bil truden od dolgega letanja. Prav nič mu m biilo všeč, da stoje na njegovem vrhu trije možje- a ni zanj prav nič prostora. Zato jih je srdito pogledal in skrivil nad njimi kremplje.
»Jojme!« so za vpili krojaček, črev. ljarček in tesarček hkratu. A orel se ni zmenil prav nič za njihov strah. Enkrat je prhutnil okrog njih — in že je diržal v krempljih desne noge tesar čka, v krempljih leve noge črevljar-oka, a krojačka, ki je bil najlažji, je zgrabil s kljunom za ovratnik. Še en. krat je vzplahutal, potem pa je odštel z vsemi tremi visoko nad gorami.
»V gnezdo nas nese « je spreletavala krojačka črevljarčka in tesarčka mrzla polt- "V gnezdu pa nas obere prav do kosti.«
A orlu še malo ni prišlo na misel, da bi jih nesel v svoje gnezdo in jih tam obral. Bili so mu premršav' in še za prav uborno večerjico preslabotni. Zato sg ]C naglo spustil v sosedno dolino završal nad smrekami in iztrastil tH Borovce, da so neusmiljeno telebnili v goščavo.
Kmalu so se zavedli in pobrali s tal. Nekaj so se sicer potolkli, a so junaško preboleli vse bolečine. Jeli so se spogledovati, ker niso vedeli, kaj naj sedaj počno. Ozirali so se okrog sebe, a so videli povsod samo smreke, gosto posute s sivkastimi lišaji- Vedeli niso, kje Se prav za prav nahajajo ker so mižali ves čas, ko jih je orel nosil po zraku. Kako naj torej uganejo, kam jih je orel treščil? Kako naj uganejo, kod morajo iti, da pridejo spet domov?
A že se je oglasil krojaček, ki je bil med njimi najlažji, zato pa najpametnejši: »Če pošteno ugibamo, bomo tudi pošteno uganili, kaj moramo storita da pridemo domov. Le ugibajmo. le ugibajmo!«
In so ugibali in stikali glave. Vso noč so ugibali, ves naslednji dan in še tri noči in še tri dni po vrhu- Lakoto so si tešili z močnicami in črnicami. ki jih je v gozdu zorelo na kupe. Drugega niso imeli, ker niso utegnili, da bi vzeli nahrbtnika s seboj, ko jih je orel odnesel z vrha gore. A kljub močnicam in
ornicam so stradali, da joj! Postajali so vedno bolj mršavi. prav posebno še krojaček ki Se je moral že oprijemati grmovja, da ga ni odnesel veter, ki je neprestano pihal skozi gorsko dolinico.
»Najmodrejši si«, ga je venomer zajedaval nevšečni tesarček. >Ti si kriv,
da stradamo tu in ne znamo domov. Hitro si izmisli kaj, da bo konec naši
nesreči«.
»Ugibajmo, o, le ugibajmo!« je odgovarjal krojaček kratko. »Le v ugibanju je naša rešitev.«
In so res ugibali še tri dni in tri noči po vrhu, da so jim pričeli lasje že siveti. A rešitve ni bilo od nikoder, ker jim zaradi lakote misli niso bile več
bistre. Četrtega dne zarana pa se je začel tesarček kar na lepem smejati, da ga tovariša še utešiti nista mogla. Ze sta mislila. da je tesarček od lakote nemara zblaznel, in polotil se ju je silen, strah-
Tesarček je tlesknil v dlani. »Ugibata. seveda, ugibata, pa ne uganit a ničesar«, je rekel, ko se je nehal smejati. ^Zraven si pa še mislita, da sta na svetu najmodrejša A jaz sftn uganil
'ole: Pojdimo nazaj preko gore in zvečer smo že doma. Ali ni to pametna misel, krcmček? Le reci da sem te zdajle posekal v modrosti.«
»Joj. pa še kako!« je odvrnil kroja-ček in je bil ves vesel, da bo spet doma pri zvrhani skledi.
Pet, šest ur so se plazili po gori navkreber. A vseeno so prišli srečno na vrh, kjer so jih še vedno čakali polni nahrbtniku Pošteno so se najedli, pa še na misel jim ni prišel orel, ki bi jih bil
lahko spet pograbil in odnesel nazaj, od koder so bili prišli. No, orel je bil Bog ve kje in še malo ni motil krojač-
?<kuAl *
ka. črevljarčka in tesarčka pri bogati« malici. Ko so bili nahrbtniki prazni, so se spustili po gori navzelve in so proti večeru srečno prišli domov.
Tri dni so pripovedovali o čudih, ki so jih videli in doživeli za gorami-Ljudje so jih strmeč poslušali iia jim verjeli vse. Pa nikomur ni prišlo na misel, da bi sam stopil čez gore in pogledal tista čuda. In čemu tudi? Saj je že zadosti, če slišiš o nečem, česar ne poznaš, in čemu ti je treba, da tisto tudi vidiš?
Kako je vojak kuha!
(Ruska)
Vojak pride iz vojske v neko vas in se oglasi pri stari ženici.
»Dober dan, mamica, ali imaš kaj za pod zobe?« Zenica zamrmra: »Eh, spravi se mi 6 poti!« Vojak se naredi, kot da ni slišal, in zakriči:
»Ali si gluha, da nič ne odgovoriš!« »Ali ti nisem rekla, da se mi spraviš s poti!«
»Ho, ti stara čarovnica, te bom že pozdravil, da boš slišala,« zakliče vojak in udari po mizi: »Brž prinesi!«
»Saj nič nimam, moj ljubček!« »Skuhaj mi ričet!«
»Nimam prav ničesar pri roki, moj dragi!«
»Daj mi sekiro, bom pa iz sekire sku* hal ričet,« pravi vojak. Zenica si misli:
»Čudno, to pa moram videti, kako bo vojak iz sekire ričet kuhal!«
In mu prinese sekiro. Vojak jo vza* me, jo dene v lonec, zalije z vodo in pristavi lonec k ognju. Pusti jo kuhati m vreti, potem pokusi krop in reče:
»Ričet bo skoraj gotov, le malo je* šprenja Ln pest fižola bi moral dati zraven.«
Zenica rmi prinese oboje, in vojak
Eusti zopet kuhati in vreti, potem po* usi in reče:
»Tako, ričet je kuhan, le malo za* bele bi še rad.«
Zenica mu prinese, kar je želel, in vojak zabeli svoj ričet ter pravi:
»Tako, mamica, sedaj pa prinesi kru« ha in soli na mizo, bova jedla.« Ko je bil lonec prazen, reče ženica: »Povej, moj dragi, kdaj bova pa se« kino pojedla?« Vojak odgovori:
»Vidiš, da še ni mehka! Jo bom že kje spotoma skuhal za večerjo.«
Reče, vtakne sekiro v torbo, se po* slovi od ženice in odkoraka v drugo vas.	Ivanovič
22 -__
JUTROVČKI PIŠE J
Star čevelj pripoveduje • • pred tednom dni so bili v naši vasi cigani- Po njihovem odhodu sem preiskal razho-jen prostor in našel sem med raznimi odpadki star, zavržen čevelj- Že na prvi pogled sem ugotovil, da je neraben. Prijel sem ga v roke. Veter je zavel od gozda in zažvižgal skozi številne luknje zapuščenega čevlja. Zdelo se mi je, da je spregovoril veselo—žalostno povest svojega življenja:
»Ravno na dan pred praznikom Treh kraljev je bilo, ko sem ugledal svit življenja, ko me je v borni čevljarjevi koči rodila raskava čevljarska roka, v kateri sem spoznal, da Je bila moja izmučena mati. Mnogo otrok je že rodila, a le malo jih je bilo še poleg mene na polici. Kako tesno mi je bilo pri srcu, ko sem pomislil, kam so odšli ostali.
V nedeljo po maši je prikrevsal drvar Krevljev Jaka in naštel par dese-takov ter me pograbil. Privezal me je na dolgo gorjačo. Ker je bi! Jaka dovolj natrkan, sem se zibal, da se mi je zdelo kar prijetno. Oglasila sva se še v gostilnici. Jaka je prijel za kozarec in si ga dobro privoščil- Ker je bilo zelo toplo, sem kmalu zadremal- Ko sem se prebudil, sem bil že za drvarjevo pečjo- Zagledal sem umazane otroke in ženo, ki so bili v živahnem pogovoru-
Že naslednje jutro sem spoznal, da se pričenja za mene nova doba. Prvič sem začutil, kako trdo je življenje. Ves dan sem bil premočen, ko sva z drvarjem lazila po gozdu. Le v nedeljo sem se dobro posušil. Kmalu sem v podplatu začutil luknjo, kar je opazil tudi drvar, kateri me je dal čevljarju v pomladitev. Toda na žalost je moja mladost trajala le malo časa. Kmalu je nastala nova, še večja luknja, tako da se drvarju ni več zdelo vredno, da bi rae dal na novo pomladiti. Obležal sem zavržen v kotu med cunjami in se kratkočasil s pajki, ki so imeli v meni cesto svoja lovišča.
Poldne Je že odzvonilo, ko je vstopila v bajto ciganka- Njen raskav glas se je razjlrl ob brenkanju kitare v žalostno pesem. Za plačilo ie dobila mene. ker sem bil v drvar je vih očeh neraben-
Spravila me je v culo, pa sva odšla po svetu naprej- Dolgo sva hodila od hiše do hiše, dokler nisva vstopila v ciganski voz- Drugi dan sem bil že v prometu- Obula me je stara ciganka, katera je prorokovala ljudem srečo za mal denar. Ker je bilo moje stanje že tedaj ko me je zavrgel drvar, zelo obupno, se™ služil stari ciganki le malo časa. Zavrgla me je med smeti in odpadke, taka je bila moja usoda. Sedaj umiram v tvoji roki in pričakujem smrti v zavesti, da sem živel samo v korist drugih.«
Čevelj je utihnil, meni pa se je milo storilo ob misli kako na svetu vse mine.
Kristan Alojzij, dijak 2a gimn. v Kranju
Dragi stric Malic! Zahvaljujem se Ti za poslano božično darilo. Moram tudi povedati, da se že zelo veselim novega natečaja. Želim Ti mnogo sreče v novem letu in upam- da bo Tvoj koš tudi v bodoče milostljiv mojim dopisom. Srčno Te pozdravlja Tvoj nečak Marjan Muršič, dijak v Mariboru
»
Doživljaj čevlja. Na smetišču leži star čevelj. Ko je Kosmačev Tinko stikal v njegovi bližini- ga je zapazil. Sunil ga ie z nogo, toda čevelj mu reče: »Pokliči otroke, pripovedoval bom, kako sem prišel sem.« Tinče steče in kmalu je bilo okoli čevlja kopica otrok. Čevelj je pripovedoval: »Ležal sem v skladišču med tovariši Takrat sem bil lep in sem se sveti! kakor zrcalo. Tesno smo ležali drug ob drugem. Kar se odprejo vrata, zagledali smo delavce, ki so nosili s seboj zaboje, v katere so nas po vrsti zložili. Potem so nas odnesli na voz, ki mu pravijo avto. Avto je z nami vred oddrdral. Privozil je do neke prodajalne Tam so znosili težke zaboje na varno, jih odprli in nas zložili na police. Dan za dnem so romali moji tovariši Bog ve kam. Končno sem prišel tudi jaz na vrsto. Kupil me je neki bogat trgovec. Nesel me je domov in me podaril svojemu sinu. Sin je bil skoraj odrasel fant a
zelo živahen- Vedno se je podil okoli-zato me je kmalu strgal. Prišel je ne. koč berač in prosil za milodar. Tako sem prišei beraču v roke. Berač je imel zelo majhne noge zato me je liliko
obul in nosil me je tako dolgo, da je izginila zadnja 3led podplatov. Ko je hodil skozi to vas, je usoda hotela, da me je zavrgel. To je zgodba mojega življenja«.
liarba Avgust, uč. I. c raz. real. gimn. v Celju
Star čevelj pripoveduje: Zelo star sem že. Služil sem v svetovni vojni ne* kemu j-ojaku, ki je bil na Solunski fronti. Bojeval sem se s svojim gospo* darjem in po vojni sem imel tudi ne* koč buren doživljaj. Roparji so napad« li mojega gospodarja. A gospodar se je branil in ker je bil močan je prema* gal roparje. Tekom let sem oslabel in gospo-dar me je vrgel v grmovje. Tu me je našel priden čevljar. Popravil me je in me podaril svojemu sinu. Ti* stemu sem še tri leta zvesto in vdano služil. A kmalu sem mu postal prete* sen in tudi podplate sem izgubil Pa se je čevljarjev sin uprl in zahteval nove čevlje, mene je pa vrgel na dvo* rišče. Čutim, da sem zdaj doslužil in da ne bom nikoli več mogel po svetu.
Aleš Alojzij, uč. II. razr. mešč. š.
Blejska Dobrava 43.
Pripovedovanje zavrženega čevlja »Napravili so me v tovarni Potem so me poslali v veliko trgovino Trgovec me je kmalu prodal bogatemu gospo* du. Ta gospod me je nosil samo ob ne* deljah in praznikih A kaj kmalu se me je naveličal. Ker je bil bogat, si je kupil nove čevlje Mene je pa poda* ril staremu beraču. Ubožec me je no* sil noč in dan. Dolga leta sem mu slu--žil Ko sem bil že čisto strgan me je vrgel v ta jarek.« To zsodbo sem sli* šala ko sem sedela lepega dne na vr* tu. Pripovedoval jo ie zavržen čevelj svojemu sosedu — razbitemu loncu
Zupančič Darinka, uč. III. razr.
v Dornavi
V teh slabih časih Zamislil sem se v zgodovino v zgodovino srečnih dni v preteklo lepo to davnino ko bili so še srečni vsi.
Ne glej nazaj! Naprej v bodočnost
temno v upanju na boljše dni, saj nas rešilo bo le tlelo iz teh današnjih slabih dni.
Francetov France, dijak
v Ljubljani.
Zgodba dveh čevljev. V smetišču sta ležala dva stara čevlja. Bila sta raztrgana, da so kar celi kosi usnja viseli od njiju. Videti jim je bilo, da sta že stara. Pripovedovala sta mi svoj življenjepis. S tovarišem sta služila mogočnemu gospodu Tam se jima je prav dobro iJoiiilo Zakaj ta gospod se je vsak dan sprehajal samo po mest« nem tlaku. Čevlja sta si spotoma ogledovala mestno vrvenje. Tam je kočijaš podil svoje konje, na drugi strani ceste je vozil tramvaj, in izza ogla se je prikazal smrdeč avtomobil. Ko pa se je vrnil gospod iz sprehoda domov je prihitela strežnica in je čevlja skrbno obrisala, da sta se spet svetila kakor nova. Potem sta pa spet ves dan lenarila. Lepega dne pa ju je gospod zavrgel, ker sta se začela tr* gati Cestar ju je nesel z drugimi smetmi na smetišče. Tam sedaj žalost no čaka smrti. Venomer govorita: »Nehvaležnost je plačilo sveta!«
Cundrič Franc, uč 11 razr. m. S. na Jesenicah
Dragi stric Matic! Bilo je poleti. Kopal sem se v Malem grabnu Kar za* čujem, da zavpije neki starček: »Moj čevelj, primi ga, maj čevelj!« Jaz zagrabim čevelj, ki je plaval po vodi in ga dam lastniku. Čevelj res ni bil bogvekako lep a on mi je povedal o njem to zgodbo »Bilo je za časa voj« ne. ko sem bil v -uskem ujetništvu. Tam sem kupil te čevlje od nekega ujetnika za tri krone Rekel mi je da iih zato proda da bo lažje pobegni?. Pr begu so ga pa »asledili in ustrelili. Ko s^m bil izpuščen, sem iskal dela v Ameriki v ne.lc.iin rudniku. Nato sem prišel v Ljubljano. Šele tri leta je od tistih dob Vidiš, fa čevelj je star pet in dvajset let«.	se mi je mudilo
kop£t. sem ou««t'l starčka ki je <bož* no d'žal č;velj ? jokah in <vPrfel s s risi v vodo
Roman Poje, ur l.a razr ni. L na Pr Suh v Ljubljani
t
u -
Rešitev diamanta
Vodoravno: 1. Zagorje« 2. Lah, 3. Lo» gar,
4. harfa, 5. rja. Navpično: 1. Zagorje, 2. logar, 3. Lah, 4. harfa, 5. rja.
Rešitev križanke
Navpično: 1. pokopališče. Vodoravno; 2. Kaikuta, 3. Avala, 4. Miloš, 5. oče, sveče.
Križanka „Jelen"
Vodoravno: 2. zvezden drobec; 7. znak etoiipn-osti; 8. pesniška ohdika.
Navpično: 1. ime jokave ženske; 2-vera v izpolnitev želje; 3- nasellbina; 4. plužma zareza; 5- tropsko drevo; 6. del obrana.
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih številk s« pravilno rešili:
Milena Lendovšek, dijakinja I. ratr. gimn v Škofji Loki, Dragica Metelko, uč. IV. razr. v Ljubljani, Gusti Zadnik, uč. ITI. razr. na Ledini v Ljubljani, Zlata Bitenc, uč. L razr. šole v Krškem. Turašek Adolf, dijak
1IL razr. real. gimn. v Lirabušu pri Mariboru, Milan in Dušan Mravlje, dijaka v Ljubljani, Janez in Marica Miklavec. dijaka v Ljubljani - Bežigrad. Marjan Muršič. uč. IILa razr. ljudske šole v Mariboru, Krajne Maja, uč. IV.b razr. v Sevnici ob Savi.
Krllov: Tvoj Bpis objavimo o priliki.
Prime Fr. dijak v Celju: Tvoja pesem je bila stricu Maticu od sile všeč in smejal s« je tako, da so mu kar solze tekle po licih. Na žalost je pa ne mori objaviti, ker bi utegnilo priti do »diplomatskega konflikta«. Saj nas razumeš, kaj ne? Oglasi se na naš natečaj in pošlji še kakšno pesem, vendar misli na to, da smo odvisni od cenzure!
O. H. dijak v C: Tvoj spis objavimo ob priliki. Najprej moramo objaviti tiste spise, ki se nanašajo na razpisani natečaj.
P. I. dijak v Lj.: Tvoja pesem še ni zrela za tisk. Skušaj obdelovati lažje motive. Časih so preproste stvari najlepše in oblikovati jih je laže.
Vprašanja za bistre glavice
1 Kako se je imenovala slovanska boginja pomladi?
2.	Kakšna je kpmiSna formula za vodo?
3.	Kaj je koks?
4.	Kaj je karat?
5.	Kdo je uglasbil znano koračnico »Mladi vojaki«?
6.	Kdo je spesnil znano pesem »Preljubo veselje, oj kje si doma«?
7.	Kdaj je vladal Dušan Silni?
8.	Kdaj je umrl zadnji celjski gTof Ul-rik IT.?
9.	Kdaj je postala Srbija kraljevina?
10.	Kdaj je bil zadnji slovenski kmetski upor,
11.	Kdaj je bila ustanovljena ljubljanska škofija?
12.	daj plačujejo na Kitajskem hišnega zdravnika?
18. V kateri deželi pozdravljajo ženske moške naprej?
14.	Kateri slikar je naslikal 7nani Prešernov portret?
15.	Kaj je kaolin?