Štev. 7.
-3I§I        IVIaribom 1. aprila g,
Tečaj IV.
Ppeglc«!. Poezije: Dnevnik ljubezni. — Klarina. — Feodora. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — Iznajdenje knigo-tiskarstva.
Dnevnik ljubezni.
Spisal J. Cimperman. VII.
Prekletstvo je prišlo čiez mé, Bolest razjeda mi srce: Pehnila si od sebe proč V obupa me peklensko noč. Nesrečnik vbogi krog divjam, Kam nese noga me, ne znam, A to pa vem, brez Tebe zdaj Pekel bi bil mi svetli raj, In bolj lehko prestal bi smrt Kot gledal Tvoj ponosni črt!
VIII.
Kedar je ljubezen
Umrla srca. Vzbuditi v življenje
Nič več se ne da.
Zahman so izdihi. In bridke solze,
Zahman se trpinči Ubogo srce.
In ko oživela
Ljubezen bi spet. Odpal je duhteči
Nebeški nje cvet.
Le enkrat Adamu Odprt je bil raj ,
Le enkrat nam sije Življenija maj. —
IX.
Udan sem bil Ti od srca. Iz duše cele sem Te ljubil, Zdaj vem, da bodem Te izgubil.
Na dvoje morava midva.
Ljubezni srčne zlati čas.
Kako minol je hitro nama. Prej nego mislila Ti sama.
Prej nego mislil sem si jaz.
Obljubil vže je oča Tvoj In obljubila tudi mati Za ženo drugemu Te dati;
Po vodi splaval up je moj.
In Tebi, dekle, se mi zdi. Izbrani ženih je po volji, 0^ méne se Ti vidi bolii.
Srce Ti za-nj vže plameni.
Brez skrbi mu podaj roko. Nikar se ne oziraj na-me, Sej dobro vem, da sreče za-me
Na sveti vsem se ne dobo!
X.
Tu imaš desnico mojo.
Dekle, zdaj grem proč od vas,
V družbi grem z bolestjo svojo, Ki me spremlja slednji čas.
Slabo si me izpoznala.
In odpravila hladno, Rano srcu si zadala,
Radostno da več ne bo.
Naj nikdar v spomin ne hodi Žalostni obraz Ti moj,
Z moži?m svojim srečna bodi, Bolj kot bila si z menoj.
Jaz Ti nijsem mogel dati Niti zlata, ni srebra,
V dnéh sedanjih, vem, pa zlati Bog le je gospod sveta!
XI.
Sani so po cesti smučale
In njega in njo odpeljale
T'ja v cerkev pred božji oltar. Zakonski da bodeta par.
DeBešnji list ima „POZIT" za prilogo.
52
Pri meni hiteli mimo so In svatje vriskali glasno so, A jaz sem otri si solze, Svedóke bolesti strašne.
Zvestoba, dekliška zvestoba, Preklinjal te bodem do groba! Če ona storila je to, Kdo drugim verjel bi, kedo?
Klarina.
Izvirna novela. — Spisal J. Savinjski.
(Dalje.)
Mirko je svoj čas z Dvorskimi bil jako dobro znan ter jih navadno najmenj vsaki teden po enkrat obiskoval. Ali vselej je bolj z gospo in hčerami, kakor pak z Dvorskim samim občeval; kajti je ta celi dan hodil po svojih opravkih ter vselej mnogo posla imel.
Ko Mirko k Dvorskemu v sobo stopi, bila sta sama. Dvorski ga je jako priljudno in prijazno sprejel.
Po navadnih pomenkih razodene Mirko namen svojega pohoda: želel je, da bi Dvorski ga pri gospóji Kovače-val priporočil ter svoje privoljenje dal, da se Mirku da posojilo do kakih šest tisoč goldinarjev, da nakupi v T* neko veljavno kupčijo, koja se baš ponuja na prodajo, in koja se Mirku zdi za-nj jako pripravna.
Dvorski se jako zavzame, ko zasliši tako prošnjo. Dolgo išče besede, v kojej bi popolnoma izrazil svoje začudjenje. Grez nekaj trenotkov pak upre svoje probodne oči v Mirka ter poreče:
„Vi tako mladi, a najemate šest tisoč forintov dolga?! Gospod, kaj Vi mislite? !"
„Jaz vem", odgovori Mirko premogši se, hladnokrvno, „(ia se mi lahko očita mladost, a na mladini svet stoji, in k resnemu delu nikdar nij prezgodaj, gospod Dvorski".
j.Pustiva najine nazore o mladosti in o času gospodarjenja, ljubi Mirko", reče nato Dvorski nekoliko mirneje ; „ali povedite mi raji odkritosrčno, kaj Vas goni k tako ranemu postavljanju na lastne noge? Kamo se Vam zdaj bolje godi, gospod Mirko, nego se Vam bode kedaj kot lastnemu gospodarju godilo !"
Ne premislivši si dolgo reče na to Mirko:
„Vi želite od mene izkrene besede, in jaz Vam nje ne prikratim. Ne zamerite, tedaj, gospod Dvorski, ako Vam se odkritosrčno izpovém. Moje znanstvo s Klarino . ..." tu se Mirku nekoliko strese glas, a kmalu zopet poravna . . . „nalaga mi dolžnosti, in Vi sami ne bodete mi kot varuh Klari-nin sponesli, ako želim za nje roko kot samostalen gospodar kojega dne zaprositi. Kar sedaj prosim za-se, to potem velja za oba in v tem bi ležalo največe poroštvo za posojeni mi znesek".
Dvorski se zopet začudi, a šče huje nego preje; zdelo se mu je, da je danes obsojen, iz enega začudjenje padati v drugo. Moral si je oddehnoti, predno je samo preudaril in se vsega domislil, kar mu je Mirko tako na ravnost in tako mirnodušno povedal. Potem ko globoki vzdihljaj stori in se v duševno ravnovažje povrne, prične Dvorski:
„Vedel sem uže z davna, gospod Mirko — pa brez zamere —, da niste bas neumni, a da v Vašej glavi živijo celi
plani, tega do zdaj nisem vedel. Omilujem Vas, gospod Mirko, da bas ta Vaš najnovejši plan nij najsrečnejši. Vi zahtevate od gospóje Kovačeve šest tisoč forintov. Dobro ! šest tisoč forintov nij malehen denar, a to Vam šče nij dosti, kakor vidim ; povrh pridete šče nekega lepega dne za Klari-nino roko nas prosit. Pomislite samo, gospod Mirko, ka-kovo svoto tu vse skup znaša ! Jaz se kar čudim, kako more tako mladi mož .... ki šče lastne strehe .... da! kaj sem hotel reči? ... ki nima nič druzega, nego glavo polno lepih mislij ... da ! ki — oprostite, gospod Mirko, da izrečem — nič, kaj ne ? nič nima, nego kar na mesec zasluži ..."
„ Gotovo, gotovo", reče vmes Mirko nekoliko bolj živahen, a ne razjarjen, kajti je bil na kaj takega pripravljen, ,,vse imate prav, gospod Dvorski; iz nič nij nič, rekli ste Vi večkrat in z Vami milijoni drugih, a prav zato potrebujem jaz k pričetku nekaj, in to „nekaj" potem tudi pripade Klarini. Sicer pak, komu god bodete Klarinino roko dali, gospod Dvorski, ta bode tudi nekaj Kovačevega blaga s seboj poteg-nol, ker bi potem res čudno bilo, čemu se njena stara gospa mati dan na dan toliko ubija in ukvarja, ako ne za svoje otroke."
„Ukvarja ali ne ukvarja, gospod Mirko"', reče Dvorski resno in z nekojo odločnostjo, kajti protigovorov nij bil vajen;-„Vi se zevsema motite. Kar si Vi vmišljujete, to ne bode, ker biti ne m o r e. Jaz se ne bodem z Vami pi epiral, niti ne previdam hasna takih prepirov, a samo eno Vam povem, in to povedati je moja dolžnost — kajti tudi jaz imam dolžnosti do Klarine, ne manjših nego Vi —: Klarina je uže obečana drugemu, in njena roka in obljuba nij več prosta. Meni je žal, da Vam moram s a m to povedati, ali za Vaše ravnanje utegne to — in morda k Vašej sreči — merodajno biti". —
To odkritje Mirka zbode v globino sica. Obečana drugemu", ,,roka ne več prosta", to so bile besede, ktere so Mirku v trenotju um zapredle, da nij vedel brž odgovora. Ko se zopet zave, vstane hitro ter reče :
„Mogoče, gospod Dvorski, in prav verjetno je nje roka obečana drugemu; a toliko vem za gotovo, da ona nič nij drugim obečala, a da njena roka nij nje srce. Vam je mogoče — morebiti — prodati svojo varovanico, a dobička od te kupčije gotovo ne bode imela ne ona ne on, nego najbrž Vi sami, gospod Dvorski. Jaz Vas ne bodem dalje nadlegoval, nego se priporočam ter Vam želim k Vašemu planu mnogo sreče in uspeha."
„Taki so vsi mladi ljudje," reče Dvorski vstavši; „ua mesto, da bi se držali stalnih tal praktičnega življenja, plavajo po oblakih in se zibljejo med zvezdami, in kedar jim kdo stopi vmes pota, nastane dir in dej in ne slišiš druzega nego fraze o „srcu" in „roki", kakor da je komu mogoče, „srce" brez „roke" dobiti ali pa na opak. Pomirite se, gospod Mirko, in jaz sem prepričan, enkrat šče postaneva prav dobra prijatelja."
,,K temu prijateljstvu je danes zares dober temelj položen," reče Mirko ter se poslovi od Dvorskega, teče dol črez stopnjice ter izgine naglo iz Dvorskega hiše, ne pozdra-vivši, kakor sicer, ne gospe, niti hčerij Dvorskih. —
Po tem zlosrečnem obisku je Mirka težko stalo, vzdrževati se srditosti in otožnosti, koja se mu je ulegla na dušo. Kolikor je mogel, premagoval se je, da Klarine ne bi preveč užalil. Ona pa je to spremembo v njem zapazila. Mirko jej odkrije ves pogovor z Dvorskim.   Predno pak se poslovi.
53
reče šče Klarini: „Imam šče dolg poplačati proti Tebi, ljuba Klarina. Ti si mi šče kot mala deklica prstanec podarila. Evo Ti tegale v povračilo. Namenjen je bil za prijetnejši slučaj med nama; tako ga pa sprejmi v znamenje moje hvaležnosti".
Klarina zaruJi, ko jej Mirko zlati z briljantom in dvema biseroma vkovani prstan na srednji prst natakne. Me.sto besedne zahvale da Mirku gorki poljubek. Potem on nadaljuje:
„Klarina! jaz se Ti morda zdim praznoveren, ako Ti povem, da verujem v nekovo skrivno moč prstanov. Jaz gledam v najino bodočnost; vidim mnogo oblakov na obzorju najinega življenja, in sem se jih vedno bal. Biseri značijo solze; prelivala bova jih oba. A sredi biserov blišči na prstanu tudi trdni briljaut, in ta znači krepkost in trdnost v trpljenju. Bodi zvesta temu prstanu, in zvesta ostaneš meni in sebi, jn v vseh brigah bode Ti ta-le prstan gotova tolažba".
Klarina se je začudila resnim Mirkovim besedam. Ona nij hotela verovati v neprilike, koje bi njenej zvezi z Mirkom pretile. S težkim srcem sta se poslovila. Mirko se je šče oili večer odpeljal v T*.
Tu ga je uže čakal strijc gospojin. Razodel mu je, da je med tem časom gospa premislila svoje stanje na vse strani. „Vaša gospodinja je zaključila, premeuiti svoje stanje. Od Vas — tako menim jaz — je izid nje namer odvisen. Ona je namislila, kupčijo prodati ali pa . . ."
Namesto da bi nadaljeval svoje besede, pokloni se strijc lahno proti Mirku z malim nasmehom, in reče potem:
„Tako se vsaj meni najmodreje zdi : Vi prevzamete kupčijo z nje roko ob enem". —
Te besede Mirka jako ganejo; on pogleda na tla, za-mislivši se, a strijc nadaljuje :
„Vi sami čutite, da Vas gospoja visoko ceni, in kako ne bi? Treba samo šče nekoliko časa in stvar se reši sama ob sebi".
Jedva je strijc skončal te besede, ko vstane Mirko kakor vzdramljen, ter reče :
„Zaključek gospojin, kolikor se prvega njega dela tiče, je moder in jaz priznavam, da je gospoji spremembe nje stanja gotovo treba. Ali način, kojim se po Vašem mnenju ta sprememba naj izvrši, nij tak, da bi ga jaz mogel odobravati; in tudi, ko bi vedel, da si gospoja to izvršitev ravno tako misli, — česar pak ne vem — ne bi jaz mogel podati roke k takovej izvršitvi. Meni se ne spodobi drugo, nego hvaležnemu biti Vam in gospoji za blago sodbo o mojih slabih zaslugah".
Strijcu je bilo, kakor človeku, kteremu se kaj čisto nasprotnega temu, kar je pričakoval, pripeti ; takega odgovora nij se nadejal; on je menil, da bode Mirka Bog ve kako razveselil.   Jedva zbravši svoje misli poreče na to :
„Vi veste, da ravnam iz ljubezni do moje netjakinje in iz ljubezni do Vas. Ako ostanete pri svojem odgovo;u, on-daj stvar se ve da pojde vse drugim potem. Ali vedite, gospod Mirko, žal mi je za blago Vašo gospodinjo in za Vas".
Na to Mirko pove strijcu, da meni v kratkem stopiti iz službe, kojo je do zdaj opravljal, ker se meni v M* preseliti ; da mu je od srca žal, da se bode to storilo, a da je to vsled novih njegovih okolnostij nujno postalo.
Gospa je vse to po strijcu na znanje vzela ter Mirku prepustila razprodajo svoje kupčije. —
Bilo je v sredo pred Duhovim', ko se Mirko uredivši vse gospojine posle v T*-u pripelja proti večeru na kolodvor M*-ski. Ko stopi iz voza, zapazi v velikej gnječi ljudstva, ki se je iz vozov in v vozove rivalo, Klarino v potuej obleki, ravno vstopajočo v kupe. Mirko brž pospeši svoje korake proti onemu kraju. Ne brez težave dospe k vozu, v koji je ona stopila. Bil je kupe prvega reda- Ko Mirko v kupe pogleda, najde Klarino samo, a sredi razne in množne, bolj drobne potne prtljage. Zdaj ga tudi ona zapazi, a jedva zapa-zivši ga kakor omočeua sede na blazino ; videlo se jej je, kakor da jo Mirkov pogled o zlem času sreča.
„Kakova sreča", prične Mirko besedo, „da Te šče najdem, predno se odpeljaš".
Klarina, vidno prestrašena obesi oči v tla pak reče:
„Gospod, jaz Vas ne poznam".
Mirka pretresejo te besede, kakor da bi bila tik njega strela tresnola.   Jedva zavedevši se poreče:
„Klarina, pri živem Bogu, pogledi mene. Tvojega Mirka! Glej, zapustil sem T* in službo zaradi Tebe, da se tu v M* naselim. Nisem prazen, kakor g. Dvorski meni ; žrtvoval bodem vse svoje moči uajinej sreči ..."
„0 dosti, dosti!" prestriže mu Klarina besedo; „go-spod! ne mudite se tu pri meni, ako imate kaj usmiljenja z menoj ! "
,,Klarina! dragi moj zaklad! Ti duša mojega življenja ! ne govori mi tako ! Pusti hlimbo, ki Ti slabo pristoji ! Povedi mi odkrito: kakova nesrečna zmota mami Ti um, da mene, kojega si vedno svojega zvala, nočeš poznati ? Jaz slutim, a ne vidim; moj vid je po Tvojih besedah preprežen kakor z gosto mrežo ..."
,,0, bežite, gospod! bežite od mene! kajti ,on' pride vsaki trenotek!"
Mirko ne malo da se zgrudi. ,0n', ,on', ta glas hoče ga uglušiti. Jedva premogši svoje ude zbere toliko uma, da jej poreče:
„Tedaj zapletena, zavezana, prodana ! Uboga Klarina, ubogi jaz! . .
„Bežite, prosim Vas, ako ste kedaj mene poznali. Za-rotjujem Vas!"
„Da! Klarina, precej pojdem, a ne brez enega sveta, koji Ti dara na pot. Hrani moj prstan! On bode Tvoja tolažba; v njem najdeš zopet sebe, kadar Ti bode sedanji Tvoj stan hotel srce udušiti ! Jaz ostanem na veke Tvoj !"
Pri teh besedah zakrije si Klarina obraz z obema rokama in robcem. Mirko brž odide; temno mu je pred očmi; jedva razločuje, kje je in kamo ima iti. Klobuk .si potisne nad oči, ruto zavije ei okolo vratii in beži iz kolodvora. Zvu-naj najme voz in se popelje v gostilno, namesto k roditeljem. Prišedši v sobo, zavali se kakor brezsvesten na blazino; glava mu začne goreti; blodi se mu kakor v mrzličnih sanjah, udje se mu krčevito vijejo. Dobro, da vrat nij zakle-nol za soboj : tako je vsaj mogel po gostilničarju, ki je stopil v sobo, dobiti brze zdravniške pomoči.
Ko je Mirko nekoliko okrevati jei, preselil se je k roditeljem na dom. Dolgo nij čutil toliko močij, da bi bil po-zvedel, kako se je s Klarino vse to zgodilo. Ko se je dovolj trdnega čutil, zvedel je po Kovačevej služkinji, koja mu je prijazna bila, po kakovih potih je Klarina postala Dra-gotinova.   Pripovedala mu je nekako takole :
54
,,Ko ste Vi v T* se povrnoli, gospod Mirko, pride nekega dne Klaiina tožna od stare tete domu: prigovarjala jej je teta, naj bode z Dragotinom bolj prijazna. Crez nekaj dnij jo je teta nagovarjala: kako bi jo pač veselilo videti, ko bi ona kedaj Dragotinu soproga postala. Tako pobožen in ljubezniv gospodič je to ; vsaka bo srečna, ktero vzame v zakon. Klarina nij nič odgovarjala, ne bev ne mev, ampak se držala, kakor da bi nje vse to ne zadevalo. Vsled tega je teta bolj hladna proti Klarini postajala. Nekega dne pa šče pride gospod Dvorski k nam, zvečer. Bil je ves razsr-djen videti, kar sicer nij njegova navada. Dolgo se je menil z materjo ; naposled pokličejo Klarino in jej dajo v preudarek, ali bi ne hotela Dragotina za moža. Klarina nij nič odgovorila, niti „da!" niti „nel", ampak prosila odlašanja, da si premisli. Čas je prehajal, a Klarina se nij niČ hotela odločiti, ampak je vselej, kedar je g. Dvorski prihajal, v ka-kov skrivni kot ali Bog ve kam na dvorišče ali v klet skrivala se. Gospodu Dvorskemu pak je bilo ležeče na tem, da se ženitev brž sklene ; kajti vedel je — ali nikar me ne o-vadite njemu! —, kako Dragotin pri njem stoji. To Vi, gospod Mirko, vse bolje razumete, nego jaz bedasta ženska. Zato pa je vedno bolj tiščal na to nesrečno ženitev. Ali vse to ne bi bilo šče nič pomagalo, ko bi ne bilo nekaj drugega vmes prišlo. ..."
Tu je služkinja otičala, kakor da se je zbala, Mirku navzoči dalje pripovedovati.
„Le dalje, dalje, ljuba Aga", reče Mirko, „pripovedi, kar veš; sej kaj hujega, nego uže vem in čutim, itak priti ne more".
Na to služkinja nadaljuje in prične z slovesnim glasom: „Gospod Mirko ! predno Vam povem več, prosim za eden odgovor.   Jaz sem veliko prestala zavoljo Vas; zatorej mi prizanesite mojo drznost.   Kaj ne. Vi niste nikdar bili šče zaročeni?" —
„Kako? Jaz — zaročen? To mi je novo.   Kaj to
pomenja
„0 hvala Bogu in Božjej Devici !" vzdihne služkinja, kojej se je težek kamen s srca zvalil. „Sej sem vedno trdila: to nij res, in zopet nij res; sej ga poznam, gospoda Mirka; on nij tak, to so same laži . . . ."
„Dalje! dalje!" —- reče Mirko ves nemiren, ne vedoč, kam merijo Agina vprašanja in zahvaljevanja, — „kaj hoče vse to v tej zadevi pomenoti?"
„J, to-le, gospod Mirko !" nadaljuje služkinja. „Ko so to laž črno na belem gospodični Klarini v nekem pismu pod-nesli, da ste Vi, gospod Mirko, zaročeni in Bog ve s kojo laško lepotico uže poročeni, in kaj jaz vem vse to : ona nij verovala, ampak je tistega, ki jej je to sporočil, za lažnjivca imela, potem pa bridko zajokala. Jaz sem dejala gospodični — Bog me ne kazni, jaz ne morem reči, gospej Klarini —,
pišite Mirku, in ona je tudi pisala, a g. Mirko....., no
ne zamerite, jaz sem takrat tudi nevoljna bila — zakaj pak niste odgovorili? O! . . . . Drugi dan pak pride nekov gospod, potujoč, meni se vidi, drugi so ga za hrbtom „Jag-neta" imenovali (najbrž je naopak slišala besedo „agent"). Ta nesramni človek mi nikdar ne prejde s pameti. O, to je bil žalosten dan! Takega ne bi več preživela ... Pa kaj ne, gospod Mirko, Vi niste nikdar bili zaročeni in tudi ne poročeni ? — Kaj pravim ? Ta človek je prinesel poročni list,
na kojem je stalo zapisano ... O ! sej jaz nisem tega brala, ker brati ne znam, pač pak moja uboga Klarina. Tam je boje stalo zapisano: „Na znanje vsem našim prijateljem in
znancem ! Gospa Meta H . . . . in Mirko K.....se dne ...
maja (datuma zdaj več ne vem, pač pa to vem, da je bila sreda pred Duhovim) poročata". Sredi tega naznanila držale ste se dve roki objeti ; to vem dobro, ker to sem znala brati. . . Moj Bog! In ravno tisti dan je bila poroka moje Klarine . . . ."
Služkinja nij mogla dalje govoriti; jok jej je glas zadušil in solze 80 jej oči zatekle. —
„Tedaj je Klarina temu lažnjivemu naznanilu verjela?" vpraša Mirko začudjen in ob enem razjarjen na to nezaslišano podlo zvijačo.
„S kraja nij hotela verovati", nadaljuje služkinja, „a ko so to tudi drugi potrdjevali, pristavši, da ste zavoljo gospoda Dvorskega obupali in drugo si izbrali, verjela je na zadnje tudi ona. Neskončna žalost se je nje polastila; na Vas je vedno kot skalo zidala, a zdaj, ko sta bila bliže cilja, pa bi se Vi izneverili! — O nikar mi ne bodite hudi, da se tako izrazim ; sej zdaj vsi vedo, da je to bila laž, da ! laž, pred večnim Bogom grda sleparska laž, v ktero samo jaz nisem verovala. A kaj bodem jaz, slaba bedasta ženska? Jaz sem Vas branila do zadnjega; pa zastonj. Tako pa so kakor navlašč, izbrali ono sredo pred Duhovim — o! da bi ta sreda nikdar ne bila v koledarju stala! — češ: On se ženi ta dan, i mi hočemo ta dan ženitev imeti!"
„Dosti, dosti si mi pripovedala, ljuba zvesta Aga! To je neuslišano, kako se je tu sleparilo ! Božja kazen ne more izostati".
„Tako pravim tudi jaz", gospod Mirko; „tolažite se; Vi imate čisto vest. Bog Vam bode prestano zlo z dobrim povrnol". —
Mirko zapusti bolan na duši in telesu M*, da se poda v široki svet. Precej veliko svoto denarja da svojim roditeljem ; ostalo vloži v Beču v neko banko ter si papirjev nanje vzame, da z njimi dobi denar, kedar ga v tujini potrebuje. Obrne se najpreje na Bavarsko, od ondot v Švico, kjer obišče najimenitnejše kraje. Menil je nekaj časa v Lau-sanne-u ostati, a vajen delu in poslom nij tam dolgo strpel. Ostri zrak severnejših krajev dejal je njegovim živcem bolje nego mehki jug. Tako se je naposled v Ziirichu nastanil, ki mu je zaradi jezera bil ljub. Tu seje pri polytechniku vpisal za slušatelja trgovinskih in gospodarstvenih predavanij. Kajti je po dolgem bolevanju in kolebanju zaključil bankovskim poslom posvetiti se, ki so ga uže od nekdaj zanimali. Eno celo leto je bival na Švicarskem; potem se povrnol v Beč, kjer je pri nekem glasovitem bankirju stopil v pisarnico. Za M* se nij več brigal; samo spomin na nesrečno svojo ljubezen je verno in zvesto čuval v srcu.
(Konec prih.)
Feodora.
Izvirna novela; spisal Oroslav Vranic.
(Dalje.)
Gospod D. je neki večer povabil učitelja, da gre z njima zjutraj na Krim, kajti on bi rad šel tija gori, kjer še nij nikoli bil. Učitelj je bil precej pripravljen in, tudi Feodora nij hotela ostati doma.
55
Drugi dan vstali so nasi ljudje zelo za rana, kajti domenili so se, da hote na gori gledati veličestvo solnčnega vzhoda. Nij nam treba dosti ugibati, kako se je^nasa druščina zabavljala na tem potu. Vsi so bili srečni lepega razgleda in krasot gorske prirode. Posebno pa Zvorimir in Feodora. Tam na vzhodu pa je priplavalo svitlo solnce iz-za gor in spreminjalo roso v svitle in čiste kristale. Doli v dolini pa je pasel vaški črednik, mlad fant ovce in zapel staro pesen: ,Je pa davi slan'ca pala
Na zelene travnike, Je vso trav'co pomorila In vse žlahtne rožice." „A jedno je pustila in sicer najlepšo, najkrasnejšo !" dejal je ljubeznjivo Zvonimir in pogledal Feodoro.
Naša družba vračala se je popoldne vesela s Krima in došla na večer v dolino. Srčno so se poslovili. Zvonimir je Feodori skrivaj roko stisnol in ločili so se. Danes zopet — oj, danes imela je Feodora zopet toliko misliti, da še nikoli toliko! Ko se je zaprla v svojo spalnico, opazila je šmarnice pripete jej od Zvonimira na prsi, razpela jih, je v reci držala in jih gledala vsa zamišljena.
Zunaj pa so šli vaški fantje mimo okna in zapeli tako milo in tako tožno :
„Je pa davi slan'ca pala
Na zelene travnike. Je vso trav'co pomorila In vse žlahtne rožice."
Drug dan obiskal jo je Zvonimir. Komaj ga je bila uže čakala in vprašaje ga po strijcu, dejal je, da seje peljal v Ljubljano. Feodora je bila danes zelo vesela in Ijubez-njiva. Vse je skazala Zvonimiru, vse povedala, mu vse svoje knjige prinesla, in akopram jih nij Zvonimir citai, moral je vendar o njih govoriti. Peljala ga je na vrt, mu skazala vse gredice, pokazala mu jablano, na katero je nastavljal nekedaj ptičem, spomenila ga sploh na vse in tudi na to, kako sta se uže kot otroka rada imela.
Zvonimir in Feodora sta uživala lepe čase.
Gospod D. si je kupil blizo Ljubljane veliko posestvo. Med tem pak umre brat učiteljeve žene nagle smrti. Ker nij imel bližnejših sorodnikov, podedovala je Feodora za njim več tisoč denarja.
In ta ujčeva nagla smrt bila je sreča za Feodoro in nje očeta.
Sedaj se nij več brigal učitelj Florijan za županovo jezo. Pustil je svojo službo in se preselil v Ljubljano, kder si je kupil lepo hišo, da tu pričaka zadnje čase svojega življenja.
Zvonimir in Feodora pa nijsta več se vozila po ižanski cesti, temveč hodila po mestu. A Zvonimir postal je nekako otožen. Feodora ga je vpraševala po vzroku njegove pre-membe; a nij mogla izvedeti ničesar, da-si ga je skrbno povpraševala, in mu tako ljubo gledala v oči ter ga gorko poljubovala.
Sedeč na divanu, odgovoril je, da mu nij nič.
Vse je storila samo, da bi mu oblačno čelo zjasnila in mu zvedrila dušo. Ko sta bila zopet jeden krat skupaj doma, in Zvonimir zopet nij bil vesel, ovila mu je mehko roko krog vratu in tako lehno, tako miloglasno zapela o slanici, ki je pala na zelene travnike, da se je topila mla-denču duša, in povprašal jo je, če bode hotela še njegova
biti sedaj, ko je bogata. Deklico je globoko užalilo to vprašanje in za odgovor so se jej prikazale svitle solze v očeh in odgovorila mu je šepetaje, da bode njemu na veke zvesta.
Prišli so božični prazniki in zelo mraz je bil zunaj v jasnih nočeh. Bilo je na sveti večer. Pri učitelju so napravili „jaslice." In nocoj, na božični večer napovedal je gosp. D. Feodori in Zvonimiru, naj bode njiju zaroka. Dobre volje so bili celi večer, o polunoči pa je spremil Zvonimir Feodoro k polunočnicam, kajti je ona na vsaki način hotela iti T stolno cerkev k svečanosti. Polunočnica mine, Feodora gre domu, in pri domačih vratih se loči od Zvonimira. Feodora pride domu v sobo, posede nekoliko časa, a ko zopet vstane in hoče v spalnico iti, zagleda na tleh nekov papir. Pobere in razvije ga. Bila je podoba nekove mlade žene ali deklice. Lepa je bila, ta naslikana ženska. Kolika dovršenost telesa, kake modre oči, ki so krile v sebi celo nebo, kako razkošno so se svetile oči izpod visocega čela, ki je morebiti hranilo v sebi ljubovne misli! Feodora obrne sliko, in glej! tuje nekaj zapisanega, cita: „Tu imaš, dragi — Zvonimir, mojo podobo katere si tako želel! Na veke tvoja — Avrelija."
Feodora je spustila omamljena sliko iz rok; to jo je tako iznenadilo, da nij vedela več, kde da je.   Padla je na divan nazaj in zakrila oči, kajti burno so jej razne misli • preletavale dušo in vedno bolj vznemirovale jo.
„Prevara, zlobna prevara!" vpilo je nekaj na dnu jene duše. Zlorabil in skrunil je tvojo ljubezen ta tvoj Zvonimir! Ljubezen jej je bila pretresena in ljubosumnost ovijala seje, kakor pisani gad, njenega srca. Denes je bila prikipela njena sreča na vrhunec mogočnosti in baš danes ukalila se jej je za vedno, za vse življenje. Nesrečna je bila, neizrečeno nesrečna in to v istej meri, kakor je bila prej srečna. Danes nij imelo njeno oko solz, danes bilo je suho, oj, suho, da je bilo groza in njeno srce nij naglo utripalo; tako počasi je bilo pod odejo, oj, tako zelo počasi, kakor bi bilo čisto prazno.
Pobrala je še jeden krat sliko, jo še jeden krat pogledala: „0j, te modre oči na podobi! Cel pekel z vsemi pošastmi krile so v sebi in tako strašno sršele vanjo. To čelo, kolika hudobnost znači se na njem! Koliko lokavost in nesramnost! Ta usta, polna strupa in vredna hraniti v sebi pisane gade in to polno nedrije vstvarjeno vzbujati strastno poželenje !" dejala je otlo v obupu Feodora in daleč proč vrgla podobo. Molče zrla je zopet v tla. Zdelo se jej je, da se je probudila iz sanj, katere so bile s prva tako lepe, tako vzvišene in sedaj na konci tako strašne. In ta Zvonimir, kako jo je prevaril ! Ne samo prevaril, umoril, popolnem uničil. O, prvi njegov nasmeh, ki jo je bil tako dirnol, nij li uže ta kazal njegovo lokavost, njegovo goljufivost? Njena ljubezen bila mu je igrača, s katero si je le tako dolgo igral, dokler mu je dopadla. Ta njegova ustna prejemala so dvojne poljube in izgovarjale krive prisege. Kaj zasluži takov človek, ki jej je toliko hudega storil in z njenimi najglobljejšimi in najsvetejšimi čuti se tako preširno igral? — ^Zaničevanje, zaničevanje in sovraštvo do smrti naj ga doleti in prokletstvo deviškega srca spremlja na vseh potih njegovega življenja!" — zadonelo je v Feodorinej duši in jej oledilo gorko srce, da je bilo tako mrzlo ; in deklica se je dvignola z divana s trdnim sklepom,
56
s potrto dušo in hladuim srcem, tako hladnim, kot zeleni grob, ter šla v svojo spalnico.
Denes je božič, svet dan, znak božje ljubezni do človeškega rodu, dan ljubezni ; a Feodora se je premetavala v obupu po postelji. In bleda luna je obsevala tako čarovno in skrivnostno zemljo iz višine! Videla je toliko kratov Feodoro doma, v samostanu, videla jo zaspati mirno in srečno v prvi ljubezni ; a danes pogledala jo je tudi skrozi zagrin-jala. Krasno dekle promenila je strast v zlega demona, in baš nocoj. Feodora nij spala po noči nič: trudna in zbegana, kakoršna se je bila vlegla, taka je zopet vstala. Ptiček iia oknu v kletki, ta lepi ptiček, ki ga je imela tako rada, ta tudi nij bil danes vesel, ker še Feodora nij nič k njemu prišla in mu še nij jesti dala. Pogledoval je tako milo na-njo, kakor bi jo hotel vprašati, kaj sem zagrešil, da ne dobim jesti in me nemaš več rada, da-si tudi sem vedno tako lepo prepeval. Postal je žalosten, našopiril se in vtak-nol zopet tožen drobno glavico v perje.
Feodora se je oblekla. Sklenola je iti v cerkev, da si tam išče tolažbe v svojem obupu in šla je oblečena v črno svilnato obleko, v črno, oj, sej je bilo tudi v njeni duši tako temno. —
Nij še storila Feodora dvadeset korakov od doma, uže jo je dohitel Zvonimir, ki je baš k njej hotel, da jo spremi v cerkev.
„Dobro jutro, Feodora!'' jej nazdravi in se nasmehne. Kam tako brzo?" dostavi potem. Teodora ga je pogledala temno in zamolklo dejala: „Gospod, prosim, da me pustite jeden krat za vselej v miru in me ne nadlegujete dalje!" ter šla brzo naprej. Zvonimir je stopil hitro za-njo, jo prijel za roko in obupno Viknol : „Feodora, odkod ta prememba, kaj ti je?"
„Gospod, ne bodite tako predrzni in ne napadajte mirnih ljudij na ulici! Pošljite potem svojega slugo k meni, da mu izročim vse, kar imam od vas in vašega strijca in se vas za vselej iznebim!" dejala je Feodora in mu iztrgala roko. „Ako uže mene žalite, ne žalite tudi mojega strijca, prosim vas!" dejal je Zvonimir in čudno so se mu zasvetile oči. Feodora pa je šla naglo svojim potem v cerkev. Zvonimir je kar obstal na mestu, kakor bi bil okamenel. Mešalo se mu je vse. Nij si vedel Feodorinega obnašanja razložiti. Šel je za-njo v cerkev; še jeden krat jo je hotel ogovoriti. Po božji službi je vrela množica iz cerkve in ko so bili uže dobro ljudje pošli, prišla je tudi Feodora ; a imela je rdeče oči, znamenje, da se je jokala in je pogled prej trden, blodil je semtertja krog sebe. Zvonimir jo nagovori s pro-sečim glasom; ,,Ljuba Feodora, povej mi vendar, kaj ti je?" Feodora se še zmenila nij, zamišljeno ga je pogledala od strani in šla počasi naprej, kakor bi si bila svesta, da je ta je pogled Zvonimira popolnem uničil in je ne nagovori več. In tako je tudi bilo. Zvonimir se je obrnol in šel baš po nasprotni strani domu. V sobo stopivši, dobil je strijca v nej, ki ga je vprašal, kde je uže bil. Mladeneč je bil neznano bled in prepaden, strijčev prijazni ogovor ga je zmogel : padel mu je v naročje in solze so mu zalile oči. Povedal je strijcu, kaj je doživel uže danes. Ta je imel usmiljenje z njim, povpraševal ga je skrbno po vsem, kar bi moglo temu krivo biti; a mladeneč nij vedel kaj povedati, kar bi znalo tacemu Feodorinemu vedenja dati povod.      (Dalje prih.)
Iz zapiskov slovenskega -ametnika.
Izvirno spisal Vatroslav. VI.
Pogled na povestnico slikarstva.
Zdaj stoprav se spomenem, da je vsem umetnikom ljubezen bila mogočen motiv pri mojsterskih njih proizvodih. Da bi ne bila božja moč ljubezni navdihovala jih, ne bili bi se nikdar vzpeli do one čudovite visočine dovršenosti, od kedar se zdaj kot orjaki ponosno na človečanstvo ozirajo.
Sladke italijanske melodije donevajo po božjej dvorani, med katere zdaj pa zdaj orgelj milovbrani arkordi zašume. Dozdeva se mi, da se nahajam v lepej Italiji in moj duh plava na lahnih perotih živahne vmišljenosti nazaj v oni zlati vek, ko je cvela laška umeteljuost. Pred mojo dušo vstajajo izvrstni mojstri italijanske preteklosti: vidim jih v duhu, ko navdušeni svoje nesmrtne umotvoie na cerkvene oboke čarajo. Moj duh preplava celo orjaško svetišče umetnij-ske zgodovine in zasleduje od prvega početka do današnjega dne čudovite prikazni teh veleumov. Strme opazujem razvoj slikarstva, katerega dolgotrajna zgodovina se kakor cvetoče polje pred menoj razgreblje.
Počasno, kakor sploh vse človeške znanosti, razvijala se je tudi vzvišena umeteljnost slikarstva ; po težavnih, a neumornih naporih raznih narodov, ki so se v teku mnogih tisočletij na zemlji vrstili, vzpela se je ona do čudovite sedanje dovršenosti. V mračnem praveku sive starodavnosti, kako daleč namreč spomin človečke povestnice sega, nij sledu slikarstvu, nego čudovit prikaz te umetnosti nastopa mnogo pozneje: človek v svojej prvotnej surovosti je posnemal prikazni narave v otipljivih, plastičnih oblikah, kar je veliko laglje, nego na gladkej ravnoti s pomočjo obrisov in barv predstavljati prevarljive, videzno istinite podobe. Zato se je ki-potvorstvo, stavbarstvo in zidarstvo dosti preje razvilo, nego umetnost slikarstva, katero je v prvotnej dobi prav za prav prejšnjim umetnostim služilo: v starodavnih časih namreč so ljudje svoje kipotvorske proizvode : podobe, reliefe, posode in razne druge posnetke naravnih oblik opisovali in z barvami naslikovali.
Pri Egipčanih, kateri se sploh za najstarše ljudstvo smatrajo, nahaja se prvi sled slikarstvu. V zasobnih grobovih v Gisehu nahajajo se obojani, ploščnati reliefi v jako bornih oblikah in prvotnih obrisih. Pozneje so začeli v enojnih, prostih obrisih posnemati razne oblike, kakor jih je več po stenah orjaške piramide v Memfisu in v skalovitih gomilah v B e n i h a s a n i. In to je vse, kar nam je o slikarskih proizvodih, prav za prav prvotnih začetkih risarstva iz starodavnega Egipta, zibelke današnje omike, znano.
Tudi pri Grekih, da-si tudi so v kipotvorstvu in v poeziji toliko dovršenost dosegli, se umetnost slikarstva nij jako razvila. Kot prvotni vir umetnega slikarstva v Gré-ciji smatrata se poleg tradicije Korint in Sikyon. Kle-ant iz Kormta je boje prvi risal téuje ali senčne obrise; Ardikej in Telefan bila sta izurjena mojstra v poteznem risanja in K1 e o fa n t velja za iznajditelja enobojnega slikanja.
Polagoma se je grčko slikarstvo, da-si tudi so mu bila omejena sredstva na razpolaganje, že boij razvijalo in že pri prvem početku so se sovremeniki jako zanimali za to umeteljnost.   Polygnot je prvi znameniti grčki slikar, ki
57
je imel več tekmecov v tej stroki. — Dalnji napredki v slikarstvu pripisujejo se Agatharku , ki je v drugej polovici petega stoletja za atensko gledališče dekoracije slikal in Apolodoru, ki je prvi učinke osvetljenja — svitlobo, senco, odsev in tem lastnostim prikladne boje v slikarstvo vvedel. In tako je pridobila umetnost slikarstva polje k sa-mostalneiuu razvoju. V istej dobi osnovala se je jonička slikarska šola, katera je početkom četrtega stoletja pr. Kr. cvela. Prvi mojster te šole je bil Zeuksij.
Joničkej šoli slikarstva nasproti stoji sikyonska, katero je Eupomp iz Sikyona ustanovil; njegov učenec Pam-filij je bil najizvrstnejši mojster te šole, in učenec poslednjega — Melantij zaznamuje se kot najdovršenejši vseh grčkih umeteljnikov ; poleg ujega so znameniti: Euframor, A risii d iz Teb in njegova sovremenika Ecbion in Pauzija.
Najviši mojster grčkega slikarstva je Apel, ki je v drugej polovici četrtega stoletja pr. K. živel. Umeteljskih njegovih proizvodov najznamenitnejša lastnost bila je — gra-cija, ljubeznivost, zaradi katere ga ves stari vek slavi. Razve njega so se v istem času odlikovali Protogenij, Theon, Nikija, Antifil in Ktesilokij, mlajši brat Apela. In tako se je polagoma razvijala vzvišena umetnost slikarstva na klasičnih tleh grčke zemlje in poganjala razne panoge. A z razpadom grčke samostalnosti onemoglo je tudi grčko slikarstvo ter tako rekoč samo kot pritlična rastlina životarilo.
Ko je sredi drugega stoletja Grecija postala rimska provincija in so se z drugim plenom tudi zakladi grčke umetnosti v Rim jeli prenašati, vzbudila se je tudi ondi želja po višem umeteljskem proizvajanju. V središču svetovne države, kjer so se vsled neštevilnih zmag umotvori vse sta-rodavnosti nakopičili, začela je razcvitati se tudi blažena umetnost slikarstva. In kakor druge umetnosti, preselilo se je tudi grčko slikarstvo v Rim in se tam vnovič oživilo. Kot najizvrstnejši slikar te dobe velja Timo m ac h , kateri je posebno notranje zadržane strasti na ginljiv način vpodabljati umel; vzraven njega pa je slovela slikarica L al a.
V dobi rimskih cesarjev se je umetnost slikarstva zopet s svoje visočine ponižala in služebnica razkošnega bleska postala, a vsled tega svoje področje razširila. Največ slikarskih ostankov iz prehodne dobe grčke umetnosti v rimsko nahaja se po stenah zasut'h in zopet izkopanih mest — Her-kulana in Pompej ev. Iz teh slik se razodeva duh grčkega slikarstva onih časov, ko je grčka umetnost še cvetevala; mnoge teh slik pak morajo se za posnetke starejših umotvorov smatrati. Predmeti ondašnjega slikarstva so večidel iz grčke mitologije zajeti. Tudi mozaika, t. j. slikanje z bojnimi kamenčki umetno sestavljenimi nahaja se tu, in najznamenitnejša je tako zvana Aleksandrova bitva, na tleh ene sobe v Favnovej hiši v Pompejih. —
Pod Hadrijanom je vsled energičnega poskusa, grčko umeteljnost zopet oživiti, še enkrat za malo časa slikarstvo zabliščalo. Razni slikarji te pozne dobe se imenujejo, izmed katerih je najslavnejši bil Aetion.
A ravno ko je rimsko gospodstvo na vrhuncu svoje moči stalo, ustanovila se je krščanska cerkev. Nje nauk bil je tolažljiv in oživljajoč nasproti verskej pustoti, ktero je staro paganstvo razširjalo po svetu. Nov duh je stari svet navdih-nol in tako tudi nagib do umetnosti mogočno obudil. Iz razvalin grčko rimske umeteljnosti vstala je krščanska umet-
nost. Posebno slikarstvo je dobilo v krščanskih idejah, povestih in sporočilih mnogo podbuje in se je med vsemi umetnostmi najbolj razvijalo. Že rano je služilo slikanje na stene umeteljskemu kinču svetih mest. Kapele v rimskih katakombah so bile večidel z nastenskimi slikami oslikane. Sveta pobožnost in versko zamišljanjc tega časa je pro-budilo čudovito delavnost na polju umeteljnosti. Proizvajali so se posebno prizori iz evangeljskih poročil in Kristo-vega življenja. Posebno z vzvišenim uzorom Kristove glave so se slikarji mnogo pečali in si prizadevali oznanovalca ve-rozakona ljubezni dostojno vpodabljati. Čem dalje bolj se je širilo obsežje slikarstva. V istem času razvilo se je tako zvano miniaturno slikanje, s katerim so se pergamentni rokopisi sv. pisma in evangelijev kinčali, in ustanovile so se razne šole za to edino stroko slikarstva. Poleg tega se je negovalo, posebno v Rimu, mozaično slikanje. Mogočen učinek slikarske umeteljnosti razširjeval se je iz središča nekdanjega svetovnega kraljestva na vse strani sveta in v 11. in 12. stoletju bilo je slikarstvo po vsej Italiji, po Francozkem, Angleškem, Nemškem in Švedskem jako razširjeno. Tudi na iztoku, posebno v sedanjem Carigradu se je slikarstvo vrlo razcvitalo.
Zdaj so začeli po vseh strauah zemlje dične cerkve staviti, katerih znotranji prostori so se z orjaškimi slikami kinčali ; a pri vseh stavbah nadkriljeval je romanski slog.
V drugej polovici 12. stoletja razvil se je na severo-iztočnim Francoskem gotički slog, kateri je romanizem v o-zadje porinil. Trezno-resni, strogo-pravilni značaj gotičkega sloga, iz katerega se univerzalna omika sredovečnega duha razodeva, delal je tudi na slikarstvo ter provzročil novo dobo umeteljnosti. Med tem ko načelo gotičkega sloga, ki je velike, široke stene odstranil, pozidnemu slikarstvu nij posebno ugodno bilo, dal je pa ta slog z druge strani slikanju na steklo in šipe povod, s katerimi stvarmi so se visoka gotička okna okinčevala. —
V 14. stoletji pa se je začel, sicer v mejah gotičkega sloga gibati v slikarstvu genij posameznih narodnostij in dežel, in nastale so raznovrstne slikarske šole, v katerih so se posebni značaji in celo umeteljske individualnosti razlikovale. Najbolj se je to razločevanje v Italiji vršilo, kjer so začetkom 15. stoletja razne šole slovele in sicer: sijenska, v ka-terej so se odlikovali Domenico di Bartolo, Sano in Lorenzo di Pietro in Matteo di Giovani (Matteo da Siena) ; potem tos-kanska in sicer v Florenci, katere najizvrstnejši slikarji so : Paolo Uccello, Masolino da Panicale, Masaccio, Filippino Lippi, fra Diamente, Francesco di Pesello, Alesandro Fili-pepi ; potem Cosimo Roselli, Benozzo Gozzoli, Alessio Baldo-vinetti, Domenico Ghirlandajo in njegova brata Davide in Benedetto; potem Francesco Granacci, Bastiano Mainardi, Al-tavonte, Gherardo, Andrea del Castagni in mnogo drugih; dalje zgornje-italijska šola v Padovi, katero je baje Francesco Sguarcione ustanovil ; najizvrstnejši slikarji te šole so — Andrea Mantegna, Gregorio Schiavone in drugi. V Lombardiji, posebno v Milanu posnemali so padovansko šolo Vicencio Foppa, Vicencio Civerchio, Bartolomeo Guardi, Ambrosio Posano (Borgognone) in mnogo drugih.
(Dalje prih.)
58
Iznajdenje knjigotiskarstva.
Spisal Drag. Lorenc.
(Koneci
Ko bi se s temi presami časopisi natiskali, trebalo bi 14 dnij do tri tedne, da bi se kakih 20—30.000 eksemplarov zgotovilo, kar se pa sedaj v malo urah izvrši. Nikdar bi se ne bilo tiskarstvo tako razvilo, ko bi se bilo pri teh prešah ostalo. Kako bi bilo mogoče vsaki dan tisoče in tisoče časopisov na svitlo spravljati, ko bi se ne bil neki drugi stroj iznašel, s katerim se more vsako uro 500—GOO eksemplarov po obeh straneh tiskanih napraviti? Ta stroj imenuje se „brzotisni stroj" in ga je iznašel Friedrich Konig, rojen v. Eisleben-u 17. aprila 1775. Konig se je učil tiskarstva v Leipzigu in vže v mladih letih je premišljeval, kako bi se moglo dolgočasnemu tiskanju s preso v okom priti. Vadil se je v matematiki in mehaniki in svoje delo s takim uspehom doganjal, da je vže leta 1795 nagovarjal nemške tiskarje, naj pustijo stroj po njegovem načrtu napraviti. Pa kakor je to vže navada, da nikdo v svoji domači deželi pravih ljudij ne najde, kateri bi ga poslušali, — „nemo propheta in patria!", tako se je moral tudi Konig 1. 1804 v London podati, dobro vede, da pri promiselnih Angležih preje do svojega cilja pride. In res je kmalu našel tiskarja Bensley-a, kateri je velikost Konigove iznajdbe brž previdel in hitro pustil stroj napraviti, kakor ga je Konig nakazal. Prve poskušnje so res da žalostne bile, pa ne brez vspeha — 14. novembra 1. 1814 izišla je „Times" in svojim čitateljem naznanila, da je z novim brzo-tisnim strojem tiskana, in sicer v štiiih urah, k čemur se je preje 6 dnij potrebovalo! Da je to pozornost vsega sveta vzbudilo, razume se samo po sebi. Predno pa brzotisni stroj natanje popišem, moramo si tiskalno preso ogledati. Gutenberg imel je leseno, a sedaj so večidel železne. Presa obstoji iz dveh poglavitnih delov: iz mize, na kateri črke stoje, ki se imajo odtisniti, in iz pokrova, s kterim se papir na črke pritiska. Pokrov stoji čisto sam za-se, zraven njega pa miza, katera se da po nekem žlebu pod pokrov porivati. Na eni strani mize je železni okvir, preprežen z angležkim platnom, in se da proti mizi zapreti, kakor platnica knjige. Na ta pre-preženi okvir položi tiskar papir, mej tem časom pa drugi tiskar počrni črke, ki na mizi stoje. Zdaj prvi zapre okvir in vse skupaj porine pod pokrov, kateri se da z neko mehanično pripravo proti mizi pritisniti tako, da se cela p61a papirja na enkrat črk dotakne in se ti na njej odtisnejo. Sedaj tiskar mizo zopet izpod pokrova potegne, okvir odpre, tiskano polo na stran dene in zopet novo naloži, med tem časom drugi črke počrnjuje, in tako se to delo naprej ponavlja. Pri brzotisnem stroju nahajamo skoro vse ravno tako, samo da stroj sam vsa ta dela opravlja. Mi najdemo tu mizo, katera se sim in tija vozi, vidimo valjarje, kateri črke počrnjujejo, samo pokrova nij videti: toda tudi pokrov je tu, pa v drugi obliki: namreč v podobi cilindra. Na tem cilindru je priprava, katera pole zagrablja. V istem trenotku, kadar se miza s črkami pod ta cilinder pelje, zasuče se tudi cilinder s papirjem vred okoli svoje osi in pritisne papir na črke, toda ne celo polo na enkrat, ampak polagoma, kakor se ravno črk dotikuje. Kedar se miza nazaj pelje, vjamejo neke vilice cilinder in ga nekaj pridvignejo, da se ne more sukati, v tem času se nova pola papirja na cilinder položi, miza zopet prvi
pot stori, cilinder se zasuče, in zopet je pola tiskana, katero stroj sam na drugo stran izmetuje. Tako požira ta stroj polo za polo blizu tisočkrat v jednej uri. Počrnjenje črk v tem stroju se pa godi tako-le: Pred tiskovnim cilindrom stoji dolga železna škatlja, kateia malo po malem barvo izpušča. Ta škatlja je v dotiki z črnilnim valjarjem, kateri je z neko mehko stvarjo prevlečen. Črnilni valjar je pa v -Stroju tako postavljen, da se morajo črke, ki se na mizi vozijo, njega dotikati, predno pod cilinder pridejo. S takim brzotismin strojem more se torej 1000—1200 pol papirja na enej strani natisniti, kar pa sedanjim potrebam šče ne ustreza. Iznašel se je šče drugi stroj, temu enak, samo da šče enkrat toliko pol v jednej uri natiska. Ta stroj vstvarjen je tako, da se miza ne vozi brez dela nazaj, kakor pri preje opisanem, ampak ima dva cilindra; kedar se miza notri pelje, zasuče se jeden cilinder, in kedar se nazaj pelje, drugi, se ve, da more pri vsakim cilindru posebej nekdo biti, ki papir vlaga. V novejši dobi iznašlo se je šče več drugih brzotisnih strojev. Tako jeden, ki ima štiri cilindre in v jednej uri 4000—5000 pol natiska. V New-Yorku tiska se „New-York Harald" s strojem, kateri v jednej uri 40.000 eksemplarov na dan spravlja. V Londonu izhaja „Times" vsako jutro v 70.000 eksemplarih in je v dveh urah iztiskana. Najnovejši brzotisni stroji so pa Marinoni-ovi v Parizu, s katerimi se more v jednej uri 150.000 p61 na obeh straneh natisniti. „Neue freie Presse" v Beču tiska se s takim strojem. V Philadelphiji je neki Bullock iznašel brzotisni stroj, ki šče več more natisniti, kakor Marinoni-tov. Te stroje razumljivo popisati je nemogoče, in celi dan moral bi človek zraven stati in jih pri delu ogledovati, da bi si potem zvečer zamogel reči, da ne ve dosti več nego zjutraj.
Toda pustimo zdaj tiskarstvo v svojem ožjem oziru in ogledimo si vpliv, katerega je imelo na ljudsko omiko. Kjer so bile prve tiskarne, tam je tudi ljudska omika na prvi stopnji, postavim na Nemškem ; kjer pa tiskarnic nij, ali kjer jih je le malo, tam tudi ljudske omike ne smemo iskati, ne da bi rekel, tiskarji so zanesli omiko mej ljudstvo, temveč ljudstvo samo je spoznalo potrebo, več tiskarnic napraviti. Mnogi narodi razvideli so, da le po čitanju dobrih znanstvenih in lepoznanskih knjig razvija se omika. Ozrimo se na Francosko, Italijansko, Nemško ali kamor koli hočemo, povsod najdemo, da se je omika prostega ljudstva le po čitanju dobrih knjig povzdignila. Ozrimo se pa tudi po slovenskem In videli bodemo, da odkar so bistroumni možje začenjali dobre znanstvene knjige in časopise v slovenskem jeziku pisane razširjati, se je tudi omika prostega slovenskega ljudstva dvignila. Toda v primeru k drugim narodom šče vse premalo. Tiskane knjige in časopisi sami za-se nikdar ne bodo omike pospeševali, ako jih v tiskarni ali pri knjigotržcu v kakem kotu miši jedo: citati se morajo; potem dobijo šče le življenje, in to je ravno, kar se pri slovenskem ljudstvu šče vse preveč pogreša. Lepa iznajdba knjigotiskarstva postane za nas le tedaj saduuosna, ako se mrtve tiskarske črke oživijo pod živo pisanim in pametnim rokopisom ter v marljivem čitatelju vzbudijo nove, dobre, zdrave misli, ali s kratka: ako tiskarstvo postane činitelj v življenju kakovega naroda, kar slovenskemu iz srca želimo.
Opomba. Konec sestavka „Narodna bramba" je po naključbi zaostal in ga prinesemo prihodnjič. tfr.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.