irtfiNOiT
Proletarci vseh delal zdnmte, se!
Pošfž~,hm t>*ačana v gotovini.
Ljubllana, 18.(1.1923, — III./3.
Posamezna številka 4 K; mesečna naročnina za SHS 16 K jugoslov. Mesečna naročnina za inozemstvo 24 K jugoslov. Sodrugi! Podpirajte
V nedeljo se vrši konferenca Enotne Proletarske Fronte v Ljubljani. Proletarijat, delovno ljudstvo cele Slovenije in Jugoslavije zre na to konferenco z največjim zanimanjem, zre na to konferenco z velikimi nadami, pričakujoč, da zastopniki vseh struj proletarijata najdejo pravilno platformo, programatično in organizatorično, za združenje vseh socijalistov v enotno fronto, v enotno socijalistično stranko delovnega ljudstva.
Pred tremi leti se je začel razkol med socijalisti v Sloveniji. Neposredni povod razkola je bil ministerijalizem, ki ga je odločno zastopal samo A. Kristan, in pa zahteva slovenskega proletarijata po združenju s srbskim in hrvaitskim, ki je kompaktno obsojal ministerijalizem A. Kristana, Korača in Bukšeka. Takrat smo bili v poprevratni revolucijo-narni situaciji. Jugoslovanska buržu-azija je bila slaba, je popuščala in dajala koncesije. A proletarijat je bil kompaktno organiziran v strokovnih organizacijah in politično v soci-jalistični delavski stranki. Razkol v Sloveniji je takrat značil spojitev slovenskega proletarijata s srbo-hrvatskim — takrat še enotno politično in strokovno organiziranim. Boj je bil torej napejjenjie proti socialistični .straokL^ Sloveniji, temveč proti njenemu takrat glavnemu voditelju A. pristanu, ki je rajši bil zvezan z burzuazijo, z demokrati, kakor pa s srbo-hrvatskim' delavstvom.
V Jugoslaviji smo bili pred volitvami v konstituanto. Ustavni boj je bilo glavno vprašanje časa. V zvezi z ustavnim bojem so bila pereča vprašanja mednarodnega karakterja: moralo se je zavzeti stališče napram Ruski Revoluciji in revoluci-jonarnim pokretom .v centralno-ev-ropskih državah. Vsled slabih mednarodnih zvez in informacij, je del proletarcev zavzemal k tem velikim dogodkom nepravilno- stališče, kar je silno poostrilo medsebojne frakcijske boje in ti so doveli do popolnega razkola v delavskem pokretu Jugoslavije. To je spretno izkoristila bur-žuazija, ki se je medtem s pomočjo ministerijalcev ojačila, ter je z vso silo udarila z »Obznano« in »Zakonom o zaščiti države« po delavskem razredu in pričela brezobzirno ofenzivo proti delavnemu ljudstvu sploh,
Dve leti brezobzirne ofenzive vladajoče buržuazije so silno ojačale politično in gospodarsko nadvlado, samovlado kapitala v Jugoslaviji. Kapital ne potrebuje več delavskih voditeljev za maskiranje svoje anti-Ijudske politične in gospodarske ofen-
naš tisk z zbiranjem naročnikov in z zbirkami za tiskovni sklad.
Kdor ne prejema redno lista, naj ga takoj reklamira!
žive. On se čuti dovolj močan, da odkrito vodi svojo ofenzivo proti ljuusivu in proti vsem zavojevanim ljudskim pravicam v poprevratni dobi. Navzlic lepi želji nekaterih nazo-vi-socijalistov, se je ministerijalizem danes izživel — buržuaziji je nepotreben — a delavski razred je kompaktno uvidel vso škodljivost mini-sterijalne politike.
Delavski razred it,\_ danes organizatorično silno razkosan in oslabel. Ena edina strokovna -organizacija, to je Savez Urafičkih Radnika je enotna in močna. Ustale strokovne organizacije so razkosane v 7—10 delov in silno oslabele. Komunistične stranke je razpuščenaJikicijalistična stranka je razcepljena, notranje nekonso-lidirana in oslabljena. Narodno-soci-jalistična in krščansko-socijalistična sta vsled svojih zvE2fz~demokrati in klerikalci nemočni in kompromitirani.
V	Sloveniji, kjer je proletarski razred mest in vasi večina prebivalstva, je socijalilistični pokret vsled gornjih faktov v silni krizi. Oficijala socialistične stranke, zastopana po »Napjeju«, je popolnoma breznačel-na, sekraška in brez vsakega večjega političnega vpliva na množice. Soci-jalistična stranka v Mariborskem okrožju, ki je od vseh socijalističnih grup/v svojih glasilih »Enakost« in »Volksstitnme«, še najvernejši izraz štajerskega proletarijata, je izdvo-jena .iz oficijelne Bertove socij. stranke. Neodvisni socijalistični pokret okolo »Delavskih Novic«, ki je najvernejši izraz proletarijata na Kranjskem, je napadan od zagrebških »Borbašev« in belgrajske grupe okolo »Radnika« kot oportunističen.
Položaj delavskega razreda na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji je mnogo težji kot v Sloveniji. V vseh teh provincijah tvori delavstvo le neznaten del prebivalstva, samo 15 odstotkov. V vseh teh provincijah je nacijonalni šovinizem preobladal ma-loburžuazne kroge in deloma tudi proletarske, nerazvite in nepismene množice. Zato je v vseh teh pokrajinah stvarjanje enotne fronte danes še nemogoče: proletarski razred se nahaja še v preveliki krizi. Ali gotovo je, da bo proletai ijat prebolel to krizo,^ temprej pod udarci nacionalnega šovinizma in terorja kapitalističnega. Pod udarci kapitalistične ofenzive bodo tudi zavedni borbeni proletarci tako med socijalisti, kot med komunisti morali priti do spoznanja, da je edina rešitev v današnji situaciji stvarjanje enotnn_£ronte proictacjjata v boju za najosnovnejše pravice in svobode. Dragiša Lapče-vič, edini izraziti načelni voditelj srbske socijalne demokracije, se ne
more strinjati s politiko oficijalne socij. stranke, ki jo vodi minister Ko-rač: zato se je »umaknil« iz političnega življenja, da »počaka« razvoj krize.
Dve leti »Obznane« in »Zakona o zaščiti države«, dve leti ofenzive kapitala so marsikaj naučili razredno-zavedni proletarijat vseh struj in ni-jans. Slovenija, pokrajina z industrijskim proletarijatom, pokrajina, kjer je proletarijat mest in vasi ogromna večina prebivalstva, mora z odločnim, samopožrtvovalnim nastopom za enotno fronto pokazati delavstvu primer proletarske solidarnosti v boju proti kapitalistični ofenzivi, v boju za najosnovnejše ljudske pravice in svoboščine, v boju za pravico delavskega razreda do življenja, političnega, kulturnega, gospodarskega udejstvovanja. Delavski razred Slovenije je pozvan za vzgled, stvoriti enotno fronto predvsem proti svoji slovenski buržuaziji. Slovenska bur-žuazija, reakcijonarna in nazadnjaška na vseh poljih, je zastopana po pravici v klerikalni stranki, ki se pripravlja, da zadobi absolutno pravico govoriti v imenu slovenskega naroda, dasiravno je ogromna večina ljudstva v Sloveniji proletarijat, delovno ljudstvo, ki nima s temnim klerikalizmom, ki predstavlja skrajno monarhistično reakcijo — ničesar skupnega.
Danes so odpadli povodi razkola med socialističnimi frakcijami v Sloveniji. Če se razlikujemo v ustavo-tvornih mednarodnih vprašanjih, če malo drugače gledamo na mednarodno situacijo, se vendar lahko združimo v boju za najosnovnejše pravice in svobode ljudske, v boju za pravico do življenja, udejstvovanja delavskega razreda, v boju zoper ofenzivo kapitala.
Grupi »Delavskih Novic« bodo očitali naši nasprotniki, da smo se združili s socijalpatrijoti. Socijalistom bodo nasprotniki predbacivali, da so se združili s prgjia^edaniini komuni-
Ali vsi ti očitki bodo prifTTIjali iz vTST-sovražnikov delovnega ljudstva, v cilju, da sprečijo enotno fronto proletarijata.
Dne 14. t. m. sta se vršila volilna shoda rudarskega proletarijata v Zagorju in Trbovljah.
Ob 10. uri dopoldne so se zbrale
grupe nezavisnih krščanskih in narodnih socijalistov in socialdemokratov ter napolnile dvorano g. Mi-* helčiča v Zagorju. Shodu je predsedoval s. Čepin, ki je pozdravil vse navzoče grupe' in izrazil željo, da pride končno do ujedinjenja vseh proletarskih strank. Nato je podal
Delovno ljudstvo iz mest in vasi pričakuje od nas, da stvorimo enotno fronto. Ono je pasivno in bo osta-
lo	pasivno toliko časa, dokler se ne ustvari ta enotna fronta, ki edina more sčasoma ustaviti ofenzivo kapitala proti delovnemu iudstvu, ki edina more voditi uspešno boj za osnovne ljudske pravice in svoboščine, za svobodno koalicijo delavskega razreda, za napredek in progres, za osvoboditev delovnega ljudstva od kapitalističnega izkoriščanja.
Zato je sveta dolžnost vseh razredno zavednih proletarcev, da ne pozabijo prošlosti, temveč, da se iz prošlosti učijo, da imajo v očeh vse ogromne izkušnje delavskega razreda v boju za socializem, da imajo
v	očeh izkušnje nemških proletarcev in njihovega boja proti »Soeia-Jistenges^tzu«, da imajo izkušnje italijanskega proletarijata v očeh, kjer je vsled pomanjkanja enotne fronte nastopila diktatura fašistov, da storijo vse, da nacijonalno-šovi-nistični duh ne prodre med proletarijat, da storijo vse, da žrtvujejo vse, da se proletarijat ne zastrupi s črnim klerikalizmom, da žrtvujejo in store vse mogoče, da pride do združenja vseh socialističnih struj, ki so poštene, nekompromitirane, ki hočejo iskreno in pošteno voditi boj proti ofenzivi kapitala za osnovne ljudske pravice in svobodščine, za svobodno koalicijo delavskega razreda.
Združimo razredno-zavedne socialiste vseh struj v Sloveniji! Proletarijat Srbije, Hrvatske, Bosne in Vojvodine nam bo brezdvomno prej ali slej sledil, če se bomo držali marksističnih naših načel in se varovali vseh stranpotij, ki peljejo proletarijat v meščanske vode.
Živela združena socialistična stranka delovnega ljudstva! Živela enotna fronta proletarijata!
OPOZORILO.
»Delavske Novice« ne uživajo podpore bank, temveč so navezane edino le na točno plačevanje naročnikov. — Zato, sodrugi, poravnajte svoje obveznosti!	Uprava.
besedo sodrugu Stefanoviču, ki ga je navzoča masa živahno pozdravila.
Sodrug Stefanovič je izvajal, da se je na poziv rudarjev vrnil v domovino, da čuje glas širokih mas, kajti to je božji glas, katerega mora vsak pošten zastopnik delovnega ljudstva poslušati in tudi vpošte-vati, zlasti sedaj, ko se bliža čas volitev mora odločati široka masa saina kakšno pot se naj zavzame v svrho ureditve njenih gospodarskih
Sodrugi! Poravnajte zaostalo naročnino.
».Delavske Novics‘% LJtčlžBIsna, Turjaški trg 2.
Za združeno socijalistično stranko. — Za enotno fronto delovnega ljudstva.
Manifestacija rudarskega proletarijata v Sloveniji za enotno fronto.
Grupa okrog »Delavskih Novic" in sociial-demokratje, krščanski in narodni sotiialisti za enoten nastop proletarijata na razredni
podlagi.
Tovariš T r b u š a k, predsednik narodno-socijalistične stranke, najiskrenejše pozdravlja vpostavitev enotne fronte vseh proletarskih strank na podlagi razrednega boja proti edinemu nasprotniku delavstva, kapitalu.
Govorniku sledi živahno odobravanje.
Nato predlaga in prečita sodrug Stefanovič sledečo
resolucijo:
Z ozirom na politično, strokovno in gospodarsko razcepljenost delavnih mas Slovenije, kar ima za posledico brezpravnost in izigravanje proletarijata ter njegovo gospodarsko zasužnjevanje se obrača rudarski proletarijat, zbran na shodu dne 14. januarja v Zagorju na ves proletarijat Slovenije s sledečim pozivom:
1. Zahtevamo, da se sestavi enotna fronta med skupino okoli »Delavskih Novic«, socijalisti na Štajerskem, socijalisti okrog »Zarje« In »Napreja«, krščanskimi in narodnimi socijalisti na političnem, gospodarskem, strokovnem in kulturnem polju.
2. Enotna fronta ined temi soci-jalističnuni grupami se ima postaviti na podlagi razrednega boja za zboljšanje življenskega položaja vsega delovnega ljudstva, s končnim ciljem osvoboditve dela izpod kapitalizma z jasno začrtanim in dosegljivim akcijskim programom.
3. Poživlja se proletarijat ostale Jugoslavije, da v istem smislu posta-
vi	enotno fronto med delovnim narodom in stopi čimpreje v stik z grupacijo v Sloveniji.
4. Tiste pristaše in voditelje posameznih skupin, ki bi bili proti enotni fronti proletarijata v smislu gori navedenih točk, smatra rudarski proletarijat za razdirače in zločince nad delovnimi množicami, ki hočejo izkazati potom od kapitala izmozganega proletarijata svoja korita.
5. V slučaju, da se voditelji katerekoli naštete stranke, oziroma skupine ne bi hoteli uiediniti v smislu gori navedenih točk, poživljamo celo-'* kupni proletarijat Slovenije, da preide preko dotičnih voditeljev na dnevni red za enotno fronto delavcev, kmetov in nameščencev.
6. Resolucija naj se priobči v vseh delavskih glasilih.
7. Da se bo naša resolucija upoštevala, pooblaščamo in delamo odgovorne sodruge Čepina, Bedenika, Salamona in Stefanoviča, da jo pri skupnih sestankih uveljavljajo in nam o uspehu poročajo.
Dovolj je bilo bratomornega klanja!
Živela enotna fronta delovnega ljudstva!
Resolucija je bila z morjem aplavza sprejeta od vseh navzočih skupin, glasoval ni nikdo proti.
Nato je sodrug Čepin zaključil shod z željo, da morajo voditelji po-edinih strank storiti to, kar njihove
mase zahtevajo, ker glas delovnega naroda to je božji glas.
Shod v Trbovljah.
Ob 4. popoldne se je zbrala velikanska množica delavstva pred rudniško restavracijo, da se udeleži volilnega shoda. Kot predsednik shoda je bil izvoljen sodrug Šalamon, ki pozdravi vse navzoče in poda besedo sodrugu Stefanoviču.
Sodrug Stefanovič burno pozdravljen izvaja kakor v Zagorju in povdar-ja, da je masa najvišji forum, kateri ima sam odločati v stvareh, ki se tičejo njenega gospodarskega in socijalnega vprašanja in nikakor ne voditelji sami brez vprašanja širokih delavskih mas.
Svoj govor končuje z besedami: »Dovolj je bilo razdora in klanja, živela enotna fronta proletarijata«, to je za mene program in samo pod tem pogojem se udeležim volitev. (Govorniku burno odobravanje.)
Sodrug Pristav izvaja v vznešenih besedah bedo proletarijata, katere vzrok leži v tem, da se proletarijat kolje med seboj, medtem ko kapitalist izmozgava njegove krvave žulje. Samo dva razreda sta, eden je delovno ljudstvo in drugi je kapital. Vsa sila proletarijata mora biti naperjena proti kapitalu, ker to je najopasnejši in edini nasprotnik delovnemu ljudstvu. Svoj govor konča z vzklikom živela enotna fronta delovnega ljudstva. (Sledi burno odobravanje.)
Sodrug Krušič (socijaldemokrat grupa »Naprej«) povdarja, da je tudi on za enotno fronto proletarijata, kajti potrebno je, da se proletarijat, ki razcepljen ne more prav nič doseči, udruži in na podlagi razrednega boja vodi boj proti kapitalu. (Govornikovemu izvajanju sledi glasno odobravanje.)
Sodrug Šalamon pozdravlja zamisel enotne fronte ter pravi, da je to želja in zahteva širokih mas. V ostrih besedah napada kapitaliste, ki hočejo izkoriščati razdor med delavci trpini. Povdarja važnost volitev in izvaja, da je potrebno, da zastopajo delovno ljudstvo delavci sami, ker oni najbolje čutijo težo kapitalističnega biča na svojem hrbtu. Svoj govor konča z vzklikom, Živela zveza delovnega ljudstva. (Govorniku burno odobravajo).
Nato predlaga in prečta sodrug Stefanovič gori imenovano resolucijo, katera je bila od vseh navzočih skupin enoglasno sprejeta z vzkliki živela enotna fronta, živela sloga med delovnim ljudstvom.
Po prečitani resoluciji zaključi sodrug Šalamon sijajno uspeli shod.
Z manifestacijo rudarskega delavstva za enotno fronto je podana solidna in zdrava baza za ujedinjenje vseh strank, ki zastopajo delovno ljudstvo. Ako bodo voditelji pokazali le nekoliko ljubezni za delavca trpina, ni podano razloga, da bi se to ujedinjenje tudi v resnici ne izvršilo. Potrebno je iskati tisto, kar veže proletarijat, ne pa se razbijati na formalnostih idealnih programov.
(n socijalnih odnošajev. Svetovni kakor tudi jugoslovenski kapital izže-ma kakor pobesnen z roko v roki krvave žulje delovnega ljudstva. Namen današnjega shoda je, se poglobiti v to, kako se naj poblazneli val kapitala zajezi.
Zelja delov, mas je, da se delavci trpini ne koljejo med seboj, temveč, da se v slogi borijo skupno za svoje najprimitivnejše človeške ia državljanske pravice. Ali ne leži ravno v tem bratomornem klanju nesreča, golota in bosota nas vseh? .Zakaj sovraži delavec svojega brata sotrpina, ako je on slučajno pristaš kakega drugega političnega ideala? Ali ne izkorišča ta razdor kapital v svojo korist na škodo delovnega ljudstva?
Mi imamo samo enega nasprotnika, t. j. kapital in zato je naša dolžnost, da strnemo svoje vrste in vodimo boj proti njemu na razredni podlagi v dosego naših najprimitiv-nejših človeških in državljanskih pravic.
Razdor v vrstah delovnih mas ne dela masa sama, temveč voditelji, kateri pokazujejo vsak na svojo zvezdo bodočnost. Tudi vsakdo od nas ima svoje ideale, ali predno jih hočemo uresničiti, se moramo vendar obleči in nahraniti, da potem pripravljeni korakamo naprej. To je skupna zahteva vseh proletarskih strank in grupacij in na tej zahtevi se moramo v borbi proti kapitalu in na pohodu v lepšo bodočnost ujediniti.
Masa delovnega naroda hoče uje-dinjenja in sloge, da na podlagi minimalnega akcijskega programa, doseže to, kar se da doseči pri današnjih reakcijonarnih prilikah.
Dovolj je bilo bratomornega klanja, živela enotna fronta proletarijata! (Vsi zbrani so izvajanju govornika burno aplavdirali z vzkliki: živela enotna fronta, živela sloga! Živelo ujedinjenje!)
Nato se oglasi k besedi s. A r h (socialdemokrat grupa »Naprej«), ki izvaja, da je sicer za enotno fronto, ali da bi bilo potrebno, da se udružijo proletarske mase v socijal-demokraški stranki. Navzoči glasno protestirajo proti teinu, češ da to ni ujedinjenje in da je to le prosta agitacija za socijaldem. stranko.
Sodrug Stefanovič na izvajanja sodruga Arha odgovarja, da na ta način ni mogoče postaviti enotne fronte, temveč je potrebno, da vse proletarske stranke odkrito in pošteno pridejo druga drugi nasproti, da pride do ujedinjenja.
Tovariš F 1 i s e k , predsednik krščansko-socijalne delavske organizacije, odločno zavrača naziranje socijaldemokrata Arha, češ da govori kot jetičen človek, ki stoji pred svojo smrtjo. Izraža svojo najiskrenejšo željo, da bi prišlo na podlagi minimalnega akcijskega programa do enotne fronte vseh proletarskih strank. Govorniku navzoči glasno odobravajo.
Razvoj svetovnega kapitalizma v zadnjih 30. letih.
(Dalje.)
Povojna kriza kapitalizma.
Svetovna vojna ni nikakor zopet uravnovesila razmerja med silami, ki proizvajajo in med proizvajalnimi razmerami kapitalizma. Ogromno uničenje sredstev proizvodnje in človeških delovnih moči v svetovni vojni je to razmerje le še poslabšalo. Svetovna vojna je jasno pokazala, da je kapitalistični način proizvodnje v resnici le coklja, ki ovira svoboden razvoj proizvajalnih sil, Pokazala je, da so današnje gospodarske zmešnjave in krize znak, ki jasno kaže, da je današnji gospodarski način t. j. kapitalizem, na propadu.
Ničenje proizvajalnih sil in sredstev se v svetovni vojni ni vršilo po vseh deželah enakomerno. Dočim so dežele vzhodne in srednje Evrope obubožale tako, da trpi večina njihovega prebivalstva dejansko glad, so se proizvajalna sredstva Anglije in nekaterih zamorskih dežel (Amerika, .laponska, itd.) ogromno povečala. Središče svetovnega kapitalizma se je pomaknilo iz Ev-
rope v Ameriko. Normalno ravnovesje svetovnega gospodarstva je porušeno. Dočim propada proizvodnja v srednji in vzhodnji Evropi vsled pomanjkanja kapitala (surovina, gorivo, stroji) in vsled propadanja telesnih sil delavstva, Čegar hrana je skrajno pomanjkljiva, je proizvodnja dežel, kojih proizvajalna sredstva so popolna (Anglija, Amerika), onemogočena, ker obubožane dežele Evrope in Azije niso v stanu kupovati robo iz dežel visoke valute. Dočim ima delavstvo v obubožanih deželah dovolj dela ob mezdah, ki ne zadostujejo niti za vsakodnevno hrano, vlada v deželah visoke valute brezposelnost. V vseh teh deželah pa proletarijat propada^ pa bodisi vsled nezadostnih mezd, bodisi vsled brezposelnosti.
Vidni znak tega razpada je stopnjujoči se propad vrednosti valute obubožanih dežel. (Naša krona je bila ob prevratu vredna v Švici približno 40 san-timov (švicarskih vinarjev), danes je vredna le še okoli 1 in pol švic. santi-ina. Svetovni trg, ki se je razvil na podljtgi menjave robe, in ki je bil združen v enoto potom zlata, ki je bilo svetovno plačilno sredstvo, je razpadel v dele, ki imajo popolnoma različne go-
spodarske in socijalne razmere. Ker manjka stalnega merila (t. j. polnovredne zlate valute, koje vrednost se ne menja), je višina profita pri proizvodnji odvisna v prvi vrsti od srečne ali nesrečne valutne špekulacije. Zato se tisti del kapitala, ki še ni vezan potoni trustov umika iz proizvodnje in se vpo-rablja v prvi vrsti v trgovini in špekulaciji- (Pri nas n. pr. so v Bosni ogromna ležišča železne rude, ki se ne morejo izrabljati vsled pomanjkanja kapitala, a dan na dan rastejo nove trgovske družbe za »uvoz in izvoz«, ki sc bavijo predvsem z valutno špekulacijo.)
Vedno globlje padanje vrednosti denarja v obubožanih deželah, ki stalno propadajo, uničuje kreditno poslovanje (danes se n. pr. že plačuje po naših bankah za posojeni denar 18 do 20 odstotkov, v južnih krajih celo 25 do 30 odstotkov!) padanje denarne vrednosti je tudi doseglo, da je postalo nesmisel, nalagati denar v hranilnice. (Kdor je n. pr. leta 1913 naložil v hranilnico 100 zlatih kron, za katere je tedaj lahko kupil 2 obleki in par čevljev ima v hranilnici leta 1923 okoli 145 papirnatih kron, za katere ne dobi niti zaplate za raztrgane hlače, ker teh 145 papirnatih SHS
Razpust „lskre“.
Od članov izobraževalnega društva »Iskre« smo prejeli sledeča pojasnila:
Te dni je pokrajinska uprava na podlagi člena 15. zakona o zaščiti države razpustila Splošno mladinsko izobraževalno društvo »Iskra« v Ljubljani. Svoj odlok utemeljuje s tem, da so člani hrastniške podružnice vršili komunistično propagando. Nikjer v odloku pa ni brati, kdo so dotični člani, kdaj se je to dogajalo in kje se je to dognalo.
Komunistična propaganda je po zakonu o zaščiti države kazniva, če tudi zakon nikjer ne opredeli pojma komunizem. Ce ima pokrajinska uprava v rokah dokaze, da so člani »Iskre« vršili tako propagando, zakaj ni potem teh članov izročila sodišču? In sodišče bi potem ugotovilo, ali so dotični člani res vršili tako propagando. Na podlagi tega bi potem lahko pokrajinska uprava delala ukrepe.
Brezdvomno pa je pokrajinska uprava izrabila v svoje namene celjski proces. V Celju je državni pravdnik faktično posadil na obtožno klop »Iskro« in s tem hotel pripomoči do razpusta tega izobraževalnega društva. Dokazi krivde obtožencev naj bi bili obenem dokazi krivde organizacije. Toda izid je pomenil poraz za režim. Trije so biti oproščeni, edino Manfreda je dobil dve leti ječe.
Od obtožencev pa je bil član »Iskre« samo Franc Kozar, kateremu se ni moglo dokazati nobeno kaznivo dejanje in je bil vsled tega oproščen. Izrecno se je tudi konštatiralo, da za komunistično delovanje »Iskre« ni nobenih dokazov. Do danes še ni izšla nobena obsodba radi komunistične propagande proti kakemu članu »Iskre«- Pri nobenem drugemu sodišču ne tiči nobena kazenska preiskava proti kateremukoli članu radi take propagande.
In kljub temu, da manjkajo najele-mentarnejši predpogoji za razpust organizacije, je pokrajinska uprava vseeno izvršila svojo namero. Ta akt je popolnoma protizakonit. Vzemimo slučaj, da je bil član organizacije obsojen radi komunistične propagande; to je mogoče, ker ni nikjer zapisano, da komunist ne more biti član organizacije. Vendar pa je treba na to še ugotoviti, v koliko je dotični član delal v sporazumu z odborom, vršil to propagando v društvu in v koliko je soudeleženo društvo kot tako, t. j. njegovi zakoniti predstavniki. Jasno je namreč, da nobeno društvo ne more zabraniti svojim članom, da vrše izven društva, kar se jim zljubi. Organizacija ni tu, da bi vršila nad svojimi člani špijonsko službo- In če je obsojen kak član, ne sme zaradi tega trpeti cela organizacija.
Usoda »Iskre« lahko po tej šabloni zadeva vsako poijubno organizacijo. Posebno pa se moramo tega zavedati danes, ko hoče buržuaaija oropati delavstvo osemurnega delavnika in vseh zakonov, ki so vsaj nekaj pravic že priznali. V ofenzivi kapitala so organizacije še večje važnosti in dragocenosti.
kron je danes vredno okoli 2 zlatih kron.) Vsa ta dejstva delujejo naravnost katastrofalno na proizvodnjo.
Sovisnost industrije in zemljedelstva je zrahljana- Zemljedelska proizvodnja nazaduje, v obubožanih, v vojni blokiranih deželah vsled pomanjkanja proizvajalnih sredstev (živina, stroji, umetna gnojila itd.) Na drugi strani mali kmet, ki proizvaja le za domačo potrebo ni v stanu svoje zemlje obdelovati na moderen način, vsled ogromnih stroškov za popravilo orodja, živino itd. Mali kmet mora s trebuhom za kruhom, mora v mesto v tovarno. Ta proces proletari-zacije tnalih kmetov se vrši še hitreje nego pred vojno. Bogati veleposestniki in deloma tudi bogatejši srednji kmetje, ki pridelujejo toliko, da velik del pridelka prodajajo v mesta, pa zmanjšujejo proizvodnjo, ker tudi pri zmanjšani proizvodnji, pri današnjih cenah živil, zaslužijo toliko, da ne vedo kam z denarjem. Velik del bogatejšega kmetijskega prebivalstva, posebno ob mejah, pa je tudi opustil zemljcdelsko proizvodnjo in se vrgel v trgovino in prc-kupčevalstvo. V deželah pa, ki imajo visoko valuto in ogromno proizvodnjo živil (severna in južna Amerika, Av-
Naš boj gre torej za svobodno delovanje vseli proletarskih organizacij in za odpravo zakona o zaščiti države.
Pripomba:	Osrednji	odbor »Iskre« je
proti razpustu vložil pritožbo na deželno sodišče, policijo in pokrajinsko upravo.
IV. svetovni kongres III. internaciionale.
(Dalje.)
Poročilo o 7. in 8. seji prinesemo pozneje, ker nam sedaj manjka-
9. plenarna seja.
V	Moskvi 14. novembra.
Predseduje Neurath.
Klara Zetkin (Nemčija) govori o ruski revoluciji, njenih metodah in o vzrokih, zakaj ni prišlo takoj po svetovni vojni do proletarske revolucije v Nemčiji in drugod. Ona ga vidi v mnogoštevilnih zgodovinskih dejstvih, posebno pa v slabi razredni zavednosti in bojevnosti nemškega proletarijata. Svetovna revolucija ni prišla, kot so pričakovali boljševiki, toda tudi sovjetska Rusija ni propadla vsled tega, kot so napovedovali menjševiki, ampak stoji danes močnejša kot kdaj, dasi je bila prisiljena k novi orijentaciji v raznih panogah gospodarskega življenja. Rusija je podlaga bodoče osvoboditve proletarijata.
Bela Kun (Madžarska) primerja rusko revolucijo z madžarsko. Ruska revolucija je zmagala, ker so komunisti vodili sovjete, madžarska pa je propadla ravno za to, ker ni bilo pravega komunističnega vodstva in ker so se strokovne organizacije borile proti sovjetom, češ, da morajo one voditi revolucijo, ker so bolj proletarske kot sovjeti, v katerih so tudi neproletarski elementi.
Katayama (Japonsko): Japonska komunistična stranka je ilegalna in še mlada. Prej smo delali v strokovnih
organizacijah in smo imeli precej uspehov, ker pri nas ni tradicionalnih strokovnih birokratov. Ko smo vzdignili propagandno gibanje proti washington-ski konferenci, so sodelovale vse strokovne zveze v tej propagandi. Ko je vlada objavila dekret proti vsem radikalnim gibanjem, so se vse strokovne zveze, anarhisti, sindikalisti, komunisti in zmerni združili v skupen blok in so potom svojega nastopa prisilili vlado, da je končno umaknila svojo na-redbo.
V	boju za priznanje in mir z Rusijo so sodelovale vse strokovne zveze. Ko se je spremenila vlada, smo organizira-
li	pomožno akcijo za gladujoče v Rusiji, katere so se vdeležile ne le vse delavske organizacije, ampak tudi malo-meščanje.
Govoreč o Zinojeva poročilu, se v imenu svoje stranke strinja ž njim in izjavlja zahtevo, da se enotna fronta formira ne le v posameznih deželah, ampak med proletarijatom vseh dežel, kar je zlasti pomembno za kolonijalne in vzhodne narode. Enotna fronta je si-
stralija, Kanada itd.) je proizvodnja padla, ker so, vsled visoke valute, cene tem živilom take, da jih dežele, ki jih potrebujejo ne morejo plačevati- Grozna slika, da so v južni Ameriki kurili lokomotive s koruzo, ki so je imeli toliko, da je niso mogli prodati in so jo uničevali, dočim so gladovali v Rusiji, Avstriji in Nemčiji milijoni in milijoni ljudi, je pravi izraz današnje gospodarske zmešnjave in neurejenosti kapitalistične profitarske družbe.
Boj za obvladanje skrčene svetovne proizvodnje, v posameznih deželah, kakor tudi v svetovnem merilu, je vedno ostrejši. Gomiljenje kapitala in gospodarske moči v roke maloštevilnih denarnih mogotcev (Stinnes!) se vrši v povojnem času s povečano hitrostjo. V obubožanih deželah padajo široke plasti prebivalstva v popolno obubožanje, spreminjajo se v proletarijat.
Rentniki in penzijonisti, kojih dohodki so vsled padanja denarne vrednosti postali več kakor beraški (s 140 do 1400 K na mesec danes še mačko težko prehraniš, a mnogo rentnikov in penzijonistov ima take dohodke); mali obrtniki, ki pri vedno hujši draginji ne
cer res kompromis, toda je v interesu proletarskega boja za osvoboditev.
Rakosi (Ogersko): Sodrugi, ne govorim rad o madžarskem vprašanju, ki je nenavadno delikatno in vsak korak, vsaka nepremišljena beseda lahko stane življenja stotine naših sodrugov na Ogerskem. Jaz si torej nočem dovoliti luksusa, da govorim tu o ilegalnih vprašanjih madžarske stranke, vendar hočem osvetliti v nekoliko vprašanje emigrantov in madžarske stranke.
Madžarska komunistična stranka je 4 mesece pripravljala zavzetje oblasti in 4y2 mesecev je trajala ogerska sovjetska republika. To je bila doba procvita. Vendar se v tem kratkem času niso mogla razjasniti vsa nasprotja v mišljenju, vsa principijalna in taktična vprašanja. Ko je padla sovjetska republika in se je stranka izselila v inozemstvo, se tudi tu vse nasprotnosti niso mogle iz-gladiti, ampak so se le poostrile. Prišlo je celo do škandaloznih afer. Nekateri so pisali brošure (proti Beli Kunu), ki so služile v veliko veselje in vsakodnevno pašo socijalnim demokratom. Berlinski »Vorwarts« je iz teh brošur črpal gradivo proti naši revoluciji, naši komunistični stranki in komunistični in-ternacijonali in jih je valjal po blatu. Zato je izvrševalni odbor internacijo-nale vzel zadevo v roke in je napravil energično operacijo. Za veliko bolezen so potrebna močna, učinkovita zdravila. Rana se je morala odpreti in gnoj izcediti. (Landler dela medklice.)
Landler je v svojem govoru hotel okinčati svojo frakcijo z zgubami in ranami, ki jih je pretrpela madžarska stranka. Jaz energično protestiram proti temu poskusu. Madžarska stranka in sodrugi, ki so zdaj zaprti, ne pripadajo prav nobeni frakciji, temveč najboljšim komunističnim .elementom Budimpešte in Ogerske.
Trdi, da komunistično gibanje na Madžarskem nikakor ni zatrto, temveč da vre med proletarijatom in buržua-zija se silno boji vrnitve komunistične stranke.
Zahvaljuje Rusiji, ki je rešila čez 400 komunistov iz Hortyjevih ječ in zahteva, da se madžarske zadeve na kongresu urede.
Trocki: V II- internaeijonali je bil cilj osvojitve oblasti precej mršava reč, ki je imela z prakso malo opravka, in šele malo let je, odkar smo jo začeli v internacijonalnem obsegu vpoštevati kot praktičen cilj. Nato govori o posameznih fazah ruske revolucije. Zakaj je prišlo do prave meščanske vojne šele potem, ko so boljševiki zavzeli oblast? Zato, ker je buržuazija šele tedaj razumela, kaj je zgubila s tem, da je prišla ob politično moč. Nato je z vso silo in z vsemi sredstvi skušala pridobiti nazaj zgubljene pozicije. Odtod državljanska vojna. Za zapadno evropejsko in sploh svetovno delavsko gibanje se že sedaj lahko trdi s popolno gotovostjo, da bo do zavzetja oblasti veliko več težav, zato pa bo šlo veliko lažje po zavzetju oblasti. V Nemčiji je vse mobilizirano proti proletarijatu, kar se sploh da mobilizirati. O Italiji sploh govora ni. Tam imamo že popolno kontrarevo-
morejo dobiti sredstev, da bi svojo samostojno obrt mogli še nadalje izvrševati; vsi zasebni in javni nameščenci, kojih plače so vsled zmanjšane vrednosti denarja padle tako, da so enake mezdam najslabše plačanih dninarjev, kar je deloma tudi posledica neorganiziranosti in neborbenosti nameščencev samih — so danes proletarci. Slabo plačano uradništvo je v svojem obupu tu in tam dostopno korupciji, kar je eden glavnih vzrokov, da postaja uprava vedno slabša in da zlato odpira še več vrat... V vseh deželah si stoje v ostrem boju nasproti kmetje (kakor razred) in pa veliki kapitalistični trusti. Med kmeti samimi napreduje razredna ločitev v dva nasprotna tabora: veliki kmetje, ki so v vojni in v povojni dobi nakopičili ogromno bogastvo na eni strani; revni mali kihetovalci in kaj-žarji, ki jih tlači in uničuje neznosna draginja, in ki se vsak dan bolj zadolžujejo, na drugi strani. Zivljenske okoliščine srednjih stanov so vedno slabše, tudi oni (zdravniki, umetniki, pisatelji, itd.) vedno bolj in bolj propadajo. Jasen znak propadanja kapitalistične družbe, jasen znak vedno ostrejšega
lucijo, ko sploh še ni bilo prave revolucije- Mussolini je organizacija in izvršilna moč vseh sil, ki so proti revoluciji, in še marsikaterih sil, ki bi se dale pridobiti za revolucijo. Na Francoskem, v Angliji, povsod vidimo, da poučena po ruskem vzgledu buržuazije vse obo-rožuje, organizira, mobilizira in armira. To pomeni, da so že zdaj vse sile postavljene zoper proletarijat in ko bo ta zmagal, bo obenem zrušil vse te sovražne sile in nobenih rezerv več mu ne bo na poti, da se posveti svojemu vstvarjajočemu delu.
Trocki smatra, da so boljševiki na Ruskem zmagali zato, ker so bili trdi in neizprosni in se niso nič kolebali. Tolmači ono, kar se imenuje vojni komunizem. Imeli so potrebo preskrbeti državo in armado s kruhom in so se pri tem posluževali vseh sredstev. Šlo je za biti ali ne biti. Razbiti državni in gospodarski aparat so morali nadomestiti z drugim. Priznati moramo, da so v tem času res upali na hitrejši potek revolu-cijonarnega razvoja v zapadni Evropi-To je res in če bi se 1. 1919. nemški in francoski proletarijat polastil oblasti, bi šel tudi na Ruskem razvoj drugače kot zdaj.	(Dalje prihodnjič.)
dudarjev križev pot.
(Nadaljevanje.)
Zdaj smo pa začeli delati. Zunaj na kupu premoga smo morali nakladati ledeno mrzle kose na vozičke, katere je potem zračna železnica prevažala na Ormož. Nevajeni mraza smo delali nekaj dni, pa smo se ustavili in rekli, da nas morajo poslati v jamo. Dejali so nam, da moramo počakati, da dobijo svetiljke. Ker smo se upirali, so nas zaprli. čez dan smo bili v zaporu, ponoči smo morali delati. Šele čez nekaj dni smo dobili svetiljke in smo res šli v jamo delat.
Dva šilita zopet po noči delam; ves premočen od potu (ker jama je vroča) pridem zjutraj ob 6. uri ven. Mraz je, da vse škriplje in poka. Nimam se kje umiti, ne kaj preobleči, ne kam drugam spat iti kot na tiste prične brez slame in odej. Naš tovariš Sabelj je zbolel, šel k zdravniku in potem je ostal doma na stanovanju. (Stanovanje je imel v vasi v neki koči. Nekaj časa sva ostala samo jaz in Dolenc.
Bilo je dne 17. januarja 1918. Domislim se nečesa, kar povem svojemu tovarišu. »Jaz bi od tukaj najraje pobegnil,« mu pravim; on me vpraša kam. »Naravnost v Ljubljano in morajo me vzeti k vojakom.« Ta misel je bila takoj všeč tudi Dolencu in kmalu so bili nahrbtniki gotovi. Kar nama je bilo preveč, sva shranila pri tovarišu, se poslovila od njega in sva se že izgubila proti Vinici. Ne bom preveč na drobno opisoval, kako sva snažila štajerske kljuke, pripoznati moram le, da so ljudje dobri večinoma povsod od Ptuja do Vranskega, kjer sva končala s tovarišem svoje pošteno rokodelstvo (sna-ženjc kljuk). Četrti dan so naju malo Pred nočjo ustavili poljski orožniki na Vranskem in naju odpeljali v Gomilsko.
razrednega boja so stalne krize bur-žuaznih parlamentov in vlad. V nobeni deželi ni trdne parlamentarne vladne stranke. Vedno se menjajoče strankarske koalicije, vedno se menjajoče vlade v posameznih deželah so znak krize kapitalistične družbe, ki je na robu Propada...
Odločilni boj pa se bo vodil med buržuazijo in proletarijatom. Kapital skuša premagati kupo s povečanjem izkoriščanja delavstva. Vse načine za zvišanje izkoriščanja uporablja pri tem. Pridobitev revolucijonarrre povojne dobe, osemurni delavnik, hoče odpraviti in prisiliti delavstvo na daljšo delavno dobo. Obenem hoče z akordnim delom zvišati še bolj eksploatacijo delavstva. Povišanje delovne storitve (Arbeitsleistung); to je bojni klic Kapitala. Cilj kapitalistov pri tem je, znižati proizvodne stroške potom znižanja realne delovne mezde. (Realna delovna mezda je že danes nižja, nego je bila k 1913, ker če je danes najvišja mezda v Sloveniji 120 do 150 kron dnevno, odgovarja ta mezda, ki jo imajo pa le visoko kvalificirani delavci, 1,50 do 1,90 predvojnih zlatih kron). (Konec prih.)
Po noči sva bila tam, drugi dan zjutraj naju odpelje vojak v Celje. Tam sva študirala v novi nemški gimnaziji (bil je tam zapor za vojake) 18 dni. Počasi nama je potekal čas. Čeravno sva imela dosti družbe, nama je vendar bilo grozno dolgčas in mučila naju je skrb, kaj bo z najinimi otroci in z ženama.
Približal se je pustni dan. V skrbi, da bom še v zaporu in lačen sem pisal dopisnico, da bi mi kdo kaj poslal od doma. In res v petek pred pustom mi prinese brat nekaj, kar mu je dala moja žena, nekaj mati, tako, da sem bil še precej potolažen. V nedeljo zvečer pa sva bila poklicana in so naju odpeljali na postajo in od tam zopet v Istro. — Tam se nama je komandant smejal in takoj podpisal potni list in takoj smo se vrnili nazaj proti Pazinu. Na pustni dan opoldne sva bila že na Vinici, lačna in žejna oba. Tam pa krenem jaz v prvo gostilno, četudi mi je vojak branil. Ko le nisem odnehal, je šel z menoj v gostilno. Nekaj časa me je čakal tovariš s svojim vojakom na cesti, nato pa sta prišla še ona noter in začeli smo jesti in piti, kot se spodobi na pustni dan. Pili smo za delavsko obleko, ki sva jo prodala po poti. Ko sta naju vojaka le začela s silo priganjati, sva ubogala in šli smo počasi naprej proti Maruševcu. Tu sta se vojaka vrnila, midva pa v zapor. Imela sva pa le neko čudno srečo, da sva dobila od kuharja dosti večerje in potem 2 steklenici vina po lVe litra. Rilo ga je dosti za pust.
Čez nekaj dni smo bili zopet vsi trije skupaj odpeljani in sicer v Zagreb. Poslali so z nami starega vojaka, da nas spremi. Ko nas ni mogel v Zagrebu nikjer oddati, smo se vrnili zopet nazaj. Nekaj dni sva ostala jaz in Dolenc v zaporu, Sabelj pa doma kot bolnik. 15. svečana smo bili poklicani skupaj in Sabelju je bilo izročeno z otvoreno zapovedjo poveljstvo nad nama.
Potni list je veljal za 3 dni vožnje na progi Ormož—Pazin. V pismu je bilo pisano: kot neuporabljivi se vračajo nazaj v Karpano, Ivan Šemrov, Simon Dolenc in Štefan Sabelj. Mi strgamo pismo. Sabelj me vpraša; »kam se pelješ?« »Kamor ti«, mu rečem. Dolenc mu je dal isti odgovor.
Vozili smo se do Čakovca, tam pa vzame Sabelj listke do Budimpešte in peljemo se celo noč. Zjutraj smo dospeli v Budimpešto, potem smo čakali do večera, da smo se odpeljali na Ta-trabanjo. Ko smo dospeli v kolonijo, je šel Sabelj kar do hišnika in dobil je ključ od prazne sobe, kamor smo se lepo spravili spat. Zjutraj nese ključ nazaj in gremo vprašat za delo. To smo takoj dobili, toda morali smo k poveljniku. Ko smo spraševali po njegovi pisarni, so nas vprašali njegovi podložni, kaj mu -hočemo. Ko smo jim pokazali naše dokumente, pa pravi eden od njih: če hočete sami sebi prav, je najboljše, da kar izginete od todi. Ko vas orožniki dobijo v roke, boste siromaki. Na to smo se kar pobrali in zvečer smo bili že zopet v Budimpešti, odkoder smo se odpeljali v Zagreb. Tam smo se podali naravnost na jamsko nadzorstvo. Nadzornik pa je rekel, ko je videl, da je naš potni list že davno iztekel: »Vi se morate čim prej odpeljati dalje, če vas bodo sploh še hoteli voziti-«
Odpeljali smo se torej zopet proti Zidanem mostu in naprej proti Ljubljani. Tam naju je zapustil tovariš Dolenc.
V	Logatcu sem izstopil tudi jaz in pustil tovariša Sabelja samega potovati v Istro. Bili smo od 21. novembra leta 1917. do 5. marca 1918 vedno skupaj, skupaj smo držali v vseli težkih urah žalosti in skrbi. V Logatcu sem si poiskal poštni voz in sem se peljal ž njim v Rovte. Ostal sem doma do 8. aprila. Na tem potovanju sem se hudo prehladil in sem ležal 14 dni bolan, potem sem šel v Zagorje ob Savi in sem tam dobil delo v kamnolomu pri apnenici. Delal sem do 7. maja; ta dan sem pa moral v bolnico, ker sem se prehladil in me je križ bolel. Ostal sem 4 dni, potem me zdravnik pošlje domov, rekoč, da bom šel k vojakom, ker nisem za delo.
29. junija sem se odpeljal v Kandijo obiskat očeta, ki je ležal tam v bolnici. Potem ostanem z materjo in dvema sestrama na Trebelnem, čez 7 dni dobim dopisnico od žene. naj pridem do-
mov, ker izprašuje mož postave po meni. Takoj se odpravim in z menoj sta se odpeljali tudi mati in mlajša sestra.
Ko se pripeljemo v Logatec, sem' si mislil, najbolje bo, da kar sedaj izvem, kaj je z menoj. Grem na orožniško postajo in vprašam, kaj mi hočejo. Takoj so se vrata za menoj zaklenila, pri drugih pride že drugi orožnik in z njim sem moral potem v barake na Logaškem polju, kjer so me imeli 5 dni. Potem so me odgnali v Ljubljano. Drugi dan, ko sem ostal v baraki, mi je žena prinesla nekaj obleke, da sem dal boljšo obleko domov. Težko mi je bilo, skoro nič nisem mogel govoriti ž njo. Ko so me v Ljubljano pripeljali, so me imeli v Št. Peterski vojašnici 4 dni. 16. julija so nas spravili skupaj 80 mož in nas odpeljali popoldne ob 3. uri proti Jesenicam. Od tam smo dospeli zjutraj do dne v Gorico. Zvečer ob mraku smo dospeli na Videm (Udine); tukaj sem bil popolnoma sam v civilu med tisoči in tisoči vojakov. 19. julija so nas zopet spravili skupaj 17 mož, eden se je izgubil takoj na kolodvoru, 16 se nas je odpeljalo. Jaz sem pa poveljnika straže prosil, naj me pusti v Logatcu doli. Ker me ni hotel pustiti, sem sam poiskal priliko in jo tudi našel. Vsa straža je dremala, jaz pa skočim hitro doli in sem bil v par skokih zunaj na cesti. To je bilo v nedeljo zjutraj, v pondeljek se preoblečem in se peljem iz Logatca z brzovlakom v Ljubljano. Ko pridem v Št. Petersko vojašnico vprašam, kje je moj transport, ki je dospel ob 7. uri prejšnjega dne iz Vidma; rekli so mi, da so se že vsi odpeljali. Zdaj da moram čakati in sem čakal 3 dni. Potem me odpelje vojak v Trbovlje. Tam sem ostal 3 dni; potem sem šel po sili k ra-portu. Nadporočnik me vpraša od kod sem se vzel in kaj hočem. Ko mu povem, kaj sem in od kod, so začeli nositi neke papirje skupaj. Nekaj časa se pogledujeta nadporočnik in narednik, potem pa reče zadnji: v Ljubljano ga dajmo, tam naj naredijo ž njim kar hočejo! Zopet sem dobil vojaka za spremstvo in šla sva. Na poti mi je rekel, da ima povelje, da me mora zvezati. Jaz sem mu pa rekel, da je najbolje, da tudi bajonet vtakne, kamor spada. Ko sem mu povedal vse svoje dogodke, sva bila še na vse zadnje prijatelja. V Ljubljani me je oddal poveljstvu in odšel nazaj v Trbovlje, jaz pa kmalu za njim v Rovte. Vedel sem namreč, da je še ura, potem pa je ne bo tako hitro. Bil sem res le par ur doma, toda tudi to je bolje kot nič.	(Dalje	prih.)
Dopisi.
Škofja Loka. Mi škofjeloški trpini moramo še enkrat oznaniti vsem našim sodrugom cele Jugoslavije, kako se nam godi in kako ravna z nami skupina kapitalistov, posebno pa dunajski jud Josip Peklič in njegov namestnik Josip Bogataj. Že prej smo pisali, da ravnatelj meče na zimo ljudi na cesto, njegov namestnik pa ravno tako. Ko je sedaj tovarna klobukov »Šešir« dobila nekaj smrdljivih zajčjih kož je ravnatelj seveda takoj vzel par delavk v službo, da so mu takoj zdelale to delo za dva dinarja na uro, kar pa je trpelo komaj 14 dni. Ko je zajčjih kož zmanjkalo, jih je ravnatelj kratkomalo postavil na cesto. Ko so delavci zvedeli, da bodo vrženi na ulico in se je en izobražen delavec pritožil radi tega proti svojemu sodru-gii, je to slišal odsluženi financar, ki je radi svoje dobrote služil 6 mesecev v ljubljanski kaznilnici, in je takoj tekel v pisarno naznanit s svojim jecljajočim glasom, kaj je slišal. Omenjeni sodrug je bil takoj odpuščen od dela brez odpravnine za 8 dni.
Ko je lani komisija pregledovala celo tovarno, je bil navzoč tudi g. obrtni nadzornik, ki je ravnatelju pojasnil kaj mora tovarna še napraviti za delavce. Gospod ravnatelj pa se mu je hotel prisliniti z novim klobukom in v znak ljubeznivosti ga je vlekel zdaj za levo, zdaj za desno roko. G. obrtni nadzornik je rekel, da ne mara klobuka, in je zahteval, da se mora za vsakega delavca napraviti posebna omarica, kjer lahko spravi svoje reči, da ostane v tovarni brez vsake tatvine. Mizarski mojster J. F. je napravil za 600 K na ukaz g. obrtnega nadzornika 4 provizorične omarice /a delavce, pa se je ravnatelju zdelo
vse predrago za delavce. Na praznik 8. decembra je tovarna delala, ob delavnikih pa je praznovala. Nekoč je zmanjkalo nekemu delavcu 150 K denarja in srebrna verižica, ker ni bilo predpisanih omaric s ključem, bi moralo stvar povrniti ravnateljstvo. G. Peklič pa se je izrazil, da vrže vse delavce na cesto in tovarno kratkomalo zapre. Opozarjamo g. ravnatelja, da kakor on z nami ravna po zimi, tako bomo mi z njim postopali poleti.
Omeniti moramo še bivšega kapucinskega hlapca A. 2., ki se je s svojim prikupljivim jezikom vrinil v tovarno in prišel za mojstra, zdaj pa delavcem obljublja, da jih vrže na cesto, ne pomisli pa nič, da imajo žene in otroke. Tudi g. K. moramo opozoriti, da se spominjamo njegovega delovanja v vojnem času kot občinskega tajnika pri razdelitvi sladkornih kart in druge vrste in sploh pri aprovizaciji v Škofji Loki. Te spomine lahko v slučaju potrebe javno obudimo.
Izvzeti pa moramo g. knjigovodjo Šlajpaha, ki ve in vidi, koliko delavci trpijo v tovarni. On je hvalevreden čez celo tovarniško vodstvo klobukov v Škofji Loki.
Dopis iz Hrastnika. V revirju rudnika Hrastnik še niso nikdar vladale tako škandalozne razmere, kot vladajo sedaj. Obratovodja, ki se nahaja sedaj v Hrastniku, je prišel po izrednem slučaju na to mesto in sicer zato, ker se je prejšnji obratovodja ponesrečil. Seveda se sedanji g. obratovodja prav dobro počutijo na svojem mestu in se nam delavcem zdi na las podoben mlademu frajtarju v avstroogrski armadi, ki se je tipal pod vratom, če se ga še držijo zvezdice, ki značijo šaržo! Omenjeni obratovodja skuša izvajati največji pritisk nad delavstvom sploh. Za vsako najmanjšo napako občutno kaznuje delavca, dostikrat celo z dvema kaznima, domišljujoč si, da je samo en Bog v Hrastniku in sicer on. Pa če bi omenjeni gospod kaznoval samo delavce, ki kaj zakrivijo, bi se to še nekako drugače sodilo. On pa kaznuje velikokrat tudi delavce, ki sploh ničesar ne zakrivijo, in še celo starejše delavce, ki so splošno znani kot vestni in marljivi. V delavskih pogodbah je naznačeno 75% na storitev iz 1. 1917. kot predpogoj za minimalno plačo delavca, če pa delavec ne doseže te storitve vsled raznih zaprek, se mu mora isto-tako izplačati minimalna plača. Gospod Silvin Burger pa ne prizna nobene zapreke in ne prizna minimalne plače, če iste po akordu in storitvi ne doseže, če manjka vozičkov ali če je kaka druga zapreka, to je njemu postranska stvar, vso krivdo zvali na delavstvo.
Če pa pride kdo prosit, da mu to ali ono milostno spregleda, se ali porogljivo smehlja ali pa prične kričati nad njim,' da se kolikor mogoče hitro iznebi iz pisarne. Ker je omenjeni gospod trgal hlače precej let po šolskih 'klopeh, je teoretično sicer naobražen, praktično pa se mu vidi in je dokazano, da nima nobene zmožnosti; to se prav dobro pozna iz njegovih izrazov, ki so dostikrat skrajno surovi napram delavstvu. Ko je tlačila slovenski proleta-rijat nemška buržuazija, sc je vedno na-glašalo, da bi delavstvo imelo ugodnejši položaj, če bi bili nastavljeni slovenski uradniki. Na žalost pa moramo ugotoviti, da danes pada bič slovenskih uradnikov še krutejše kot nekdaj po hrbtu tudi slovenskega proletarijata. Zakaj, ker ti slovenski uradniki so bili svoje-časno nemškutarji, po prevratu pa so postali navidez idealni Slovenci in navdušeni Jugoslovani. 1 rboveljska družba, ki je bila prej na Dunaju pan-germanska, se je v Jugoslaviji nacionalizirala, kjer njej tako kaže več dobička, v notranjosti pa čuti isto kot nekdaj, namreč brezpogojno za svoj žep.
Ravnatelj v Hrastniku se popolnoma strinja s šikanacijami Silvina Burgerja, četudi so ga svoječasno postavili rudarji na to mesto in je s solzami v očeh sprejemal to dobroto iz rok delavstva ter mu vsaj tačas kazal hvaležnost za to.
Toda razredno-zavedni proletarijat bo napravil konec tem šikanacijam in bo potom svojih organizacij obsodil vse hlapce buržuazije, ki nameravajo popolnoma zasužniti proletarijat.
Več razredno-zavednih rudarjev.
uamo.
Progovni paznik; j. ž. so bili nastavljeni j908. 1. in sicer s 300 dnevi službe v letu. Prosti so bili vse praznike in nedelje. Ako je potreba nanesla, da je opravljal službo v tem času, je bil za to plačan posebej.... to je bilo nekdaj. Zadnji čas pa je izdalo obratno ravnateljstvo j. ž. okrožnico pod štev. 8134-Vll-21, da morajo biti progovni pazniki vsak drugi praznik v službi in držati inšpekcijo na celi progi. Seveda ga za to tudi še posebej plačajo (ne čudite se) za celi dan — 1 din. Se h vam državljani cedijo sline po tako mastnem zaslužku, kakor ga ima ta vzvišena kategorija na južni železnici?
Kaj je ta progovni paznik? Opazite ga na progi med večjo skupino delavcev, ko nadzira najbolj zaničevanega in izkoriščanega med izkoriščanimi, to je prožnega delavca. Skrbeti mora v svojem rajonu, da so tračnice dovolj utrjene, izmenjani pragi in kretnice v dobrem stanju itd., torej skratka: on je odgovoren v prvi vrsti za železniški obrat v splošnem, lahko rečemo, da bi železnica ne eksistirala brez teh delavcev. V prvi vrsti je odgovoren on, šele potem pride prožni mojster.
Sedaj smo ugotovili veliko in težko odgovornost, ki jo nosi na svojih plečih progovni paznik. Sedaj pa povejmo, kako dobrohotni so gospodje na obratnem ravnateljstvu z nami. Dali so progovnim sekcijam po 5000 dinarjev re-muneracije za kidanje snega za leto 1921-22. Seveda tako, kakor povsod, so spravili ta denar gospodje, ki sneg in njegove posledice poznajo samo iz knjig. Mi pa, ki smo skakali od kretnice do kretnice, čestokrat po 36 ur skupaj, da se je vzdrževal promet, smo pa dobili, poslušajte — prehlajenje in največjo mržnjo do službe in do naših tako dobrih gospodov. Dinarje oziroma remu-neracije so pa pobasali vrag si vedi kdo. Konštatiramo, da progovni paznik ni dobil nobeden nič. Vsaka kategorija ima še zraveii svoje plače ali kilometrino ali kako pavšalirungo — za nas je to izključeno. Nas ne pozna nikdo drug, kakor božja narava s svojimi blagoslovi:	dežjem, snegom, vročino in
mrazom. Pa kaj se hočemo jokati in vzdihovati. Nas ne reši nobeno kolebanje! Tovariši in sodrugi, kličem vam glasno, nazaj v naše bojevne strokovne organizacije! Tam je dana možnost, da se upremo vsem našim pijavkam in parazitom. Čudno se nam samo zdi, da še sploh opravljamo službo zastonj. Živini moraš dati hrane, da ne pogine, ali človek je višji od živine, zato dela tudi brez hrane, ima dar govora, pa molči, dar razuma, pa ne razmišlja. Tema in molk vsepovsod, zato se nam tudi tako godi.	Piogov.	pazniki.
Protestni shod „Zve£e delovnega ljudstva" proti zavlačevanju volitve ljubljanskega župan a.
V	nedeljo, dne 14. t. m. se je vršil v veliki dvorani hotela »Union« protestni shod, ki ga je sklicala »Zveza delovnega ljudstva«. Dvorana je bila nabito polna. Udeležilo se je shoda čez 3000 ljubljanskih volilcev. Govorili so: tov. Kremžar, sodr. Čelešnik, sodrug Marcel Žorga in sodr. Kremžar. V ostrih besedah so vsi govorniki protestirali proti nezakonitemu zavlačevanju volitve župana. Kazali so na velikansko gospodarsko in socialno škodo, ki jo ima ljubljansko prebivalstvo vsled tega zavlačevanja. Vsi govorniki so povdarjali neomahljivo voljo ljubljanskega ročnega in duševnega proletarijata, ki stoji in bo stal tudi v bodoče trdno za svojim gospodarskim in soci-jalnirn komunalnim programom, ki tvori podlago vsega delovanja Zveze delovnega ljrmstva. Burno odobravanje ti-sočglave množice je bil viden izraz mišljenja ljubljanskega proletarijata ki hoče tudi v bodoče ostati v enotni fronti na podlagi programa Zveze delovnega ljudstva. Ravno tako je bila z burnim odobravanjem sprejeta na znanje izjava tov. Kremžarja, ki je v imenu krščansko - socijalnega delavstva
povdarjal, da bodo storili vse, da za-branijo tudi pri volitvah v parlament izvolitev buržoaznega poslanca.
Na predlog občinskega svetovalca g. Fr. Kremžarja je shod soglasno med velikim odobravanjem sprejel sledečo resolucijo:
Večtisočglava množica ljubljanskih volilcev »Zveze delovnega ljudstva« na svojem protestnem shodu v velik idvo-ranl »Uniona« z največjo energijo in ogorčenjem proteslira proti zavlačevanju sklicanja in konstituiranja novega od ljudstva potom zakonita volitev izbranega občinskega sveta in zahteva od pokrajinske uprave, da se mora ne-upravičenemu zavlačevanju, ki krši avtonomijo ljubljanske občine, napraviti takoj konec in brez odlašanja sklicati občinski svet. To zahtevajo gospodarske koristi občine same ter njenih prebivalcev. Shod izjavlja, da z vso doslednostjo vztraja na delovnem programu ZDL in se bo proti vsakemu na-sifju nad zakonitim občinskim svetom boril s lem, da bo dalje časa vzdržala njegova železna volja, da ima ljubljanski občini enkrat za vselej vladati delovno ljudstvo, kot pa vsak manever .'n nezakonito postopanje režima.
Zborovalci so nato soglasno izvolili deputacijo, sestoječo iz s. Fabjančiča, tov. Kremžarja in s. Slovše, da se poda k g. Ivanu Hribarju in od njega terja odgovor, zakaj se tako dolgo zavlačuje potrditev novoizvoljenega ljubljanskega občinskega sveta.
Nato se je shod zaključil. Tisočeri zborovalci so spremili v dolgem sprevodu po Miklošičevi cesti, Dalmatinovi ulici, Dunajski, Aleksandrovi in Bleiwei-sovi cesti deputacijo do vladnega poslopja. Ko se ie deputacija vrnila iz pokrajinskega predsedništva, je g. Fr. Kremžar sporočil množici, da se je po-krajinski namestnik Ivan Hribar odpeljal pred 10 minutami, dr. Baltič pa tu~ di ni bil navzoč, dvorni svetnik Kre~ menšek pa da je izjavil, da bo sporočil zahteve zborovalcev pokrajinskemu namestniku. Govoril je še s. Fabjančič, ki je tudi množico pozval, naj se mirno razide. Med živahnimi protesti proti postopanju so se nato zborovalci začeli razhajati.
Ko se je večina že razšla, se je pa po Erjavčevi cesti pripeljal pokrajinski namestnik g. Ivan Hribar v avtomobilu. Deputacija se je takoj vrnila ter bila sprejeta po g. namestniku.
Deputacija, v katere imenu je govoril urednik Kremžar, je razložila g-namestniku namen zborovanja, protestirala proti temu, da obč. svet še ni sklican, povdarjala, da to pomeni kršitev mestne avtoomije ter gospodarsko škodo mesta in prebivalstva, ter želela pojasnila, zakaj se zadeva zavlačuje. Namestnik Hribar je odgovoril, da sprejme izjavo deputacije na znanje ter da bo o tem poročal v Beograd, ki bo (jdločil. Nato je deputacija pripomnila, da bi to pomenilo, da so merodajni za zavlačevanje politični in ne stvarni razlogi, kar pa je namestnik zanikal, češ da le pritožba še ni rešena. Deputacija je nato omenila, da rešitev pritožbe spada v delokrog pokrajinske uprave in ne osrednje vlade. Namestnik je nato dejal, da današnji shod ZDL pomeni zanj novo dejstvo, ki bo o njem poročal v Beograd. Današnji nastop bo brez dvoma vplival na končno odločitev. Dejal je da se bo na spomlad morda lahko pričelo delo in da ni še nič zamujeno. Občinski svet bo itak moral delati skupno s pokrajinsko upravo, ki mu bo morala dovoljevati kredite.
Nato se je deputacija poslovila. Zunaj je zopet čakala velika množica ljudstva, kateri je g. Fr. Kremžar kratko pojasnil uspeh deputacije ter jo pozval, naj se mirno razide. Množica se je na--to med viharnimi klici razšla.
NAZNANILO.
V	Delavskem domu na Turjaškem trgu Št. 2 v Ljubljani se bo s 22. januarjem otvorila delavska gostilna. Dobila se bodo vedno gorka in mrzla jedila in brezalkoholne pijače, kakor tudi kava, čaj itd. Na razpolago bodo obiskovalcem tudi vsi delavski in mno^ gobrojni drugi časopisi. — Delavci. Obiskujte edino svojo delavsko gostilno!
Odgovorni urednik: Anton Šuštaršič.
Zvezna tiskarna v Ljubljani.
Lastnik konzorcij.