§• 49. Razun po treh Brizinskih veže se nova slovenščina XVI. veka s staro še po treh drugih spoiuenikih, kterih I. se zvati sme Ljubljanski, II. Kranjski in III. Celo vški. Prvi rokopis se je dobil v c. kr. knjižnici Ljubljanski in Miklošič ga je priobčil v BSlavische Bibliothek" II. 1858 str. 170—172 (Hoc est vna generalis confessio) in deloma v Slov. Berilu za VIII. gimn. razred 1. 1865 str. 22—24, in 1881 str. 14. 15 (Prim. Letopis Matice Slov. 1879 str. 11. 12 in Kres 1881. str. 175. 188). Spomenik ta je iz XV. stoletja in z Brizinskiiui istega verskega ali cerkvenega značaja. Drugi se je našel v arhivu mesta Kranjskega, in dal ga je na svetlo pod naslovom BStari rokopis Kranjskega mesta" profesor Janko Pajk prvikrat 1. 1870 v gimnazijskem izvestju Mariborskem; 1. 1871 je dodal: Primetki k lanjskemu sestavku, in posebej ga je z razlago ponatisnil v svojih nlzbranih Spisih" I. zv. 1872 str. 184—194. Rokopis je nastal gotovo pred 1. 1550, morebiti v dobi od 1. 1440 do 1490, ter kaže, kaka je bila takrat slovenska beseda meščanom in po pisarnah posvetni gosposki. Tretjega je izdal, opisal in slovniško razložil dr. G. Krek v Kresu 1881 str. 173 —190 pod napisom: „0 novoslovenskein rokopisu zgodovinskega društva koroškega" v Celovcu, z dokaj čednim sninikom po svetlopisu iz ponarejenega narisa. Rokopis je iz prve tretjine XV. veka ter ima v sebi rOčennš, Ceščeno Marijo in Vero". — Poleg več učenih razprav je dr. Krek spisal tudi na pr.: BUeber die norainale Flexion des Adjectivs im Alt- und Neuslovenischen. Wien. 1866. 4. 52. — Einleitung in die slav. Literaturgeschichte und Darstellung ihrer alteren Perioden. Theil I. Einleitung in die slav. Literaturgeschichte. Graz. 1874. 8. VII. 336. — Na mestu II. zvezka je prišlo na svetlo: Einleitung in die slavische Literaturgeschichte. Akademische Vorlesungen, Studien und kritische Streifztige von Dr. Gregor Krek, o. ord. Profesor der slav. Philologie. Zweite vollig neu beaibeitete und erweiterte Aufl. Graz. 1887. 8. XI. 887. — Vzlasti nemški, neslovanski učenjaki se pogostoma sklicujejo na to preučeno delo. Kar je še sicer narodnih in književnib spomenikov slovenskih pred XVI. stoletjem, to so pač le drobtine, ali — kdor inalo ima, tudi drobtinice skrbno pobira. Taka narodna drobtina je napis na vojvodskem stolu blizo Celovca na polju Gospesvetskem: BVeri ma sveti veri pravdo brani vdove". Mnogi zgodovinarji trdijo, da je ta stol in napis iz dobe Ingua, poslednjega vojvoda Slovencev proti koncu osmega stoletja (793). Da so se Karantanski vladarji do XII. stoletja v slovenskem jeziku (in windischer Sprache) vstanavljali, priča nain najstarejši koroški letopisec Janez, opat v Vetrinju (Viktring). ki je živel okoli leta 1280, ter poleg drugih obširno popisujejo Megiser, Valvasor itd. (Prim. Novic. 1. 1860 št. 38). Herder je to povest popeval pod naslovom BFurstenstein" prištevaje jo nemškim pravljicam, in dandenes kani.jo uam oni napis utajiti celo domači pisatelji (Vid. Kres 1881 str. 190). Druga drobtina je Svetoivanski evaugelij sv. Marka, ki se je hranil v Štivanu Devinskeni ob Timavu na Goriškem ter ima po svojih obrobkih pripisanih ranogo staroslovenskih lastnih, osebnih imen. Spomenik ta je iz VIII. do X. veka in kaže, kako so se nektere črke takrat izgovarjale in kako se je karantanska slovenščina razlikovala od panonske, piše S. Rutar (Kres 1882 str. 471 — 474). Še druge narodne drobtinice so na pr.: Iz XIII. veka slovenski pozdrav BBuge waz primi gralva Venus" (Kopitar. Kl. Schrift. 1857. Kres 1882). — V opatiji Admontovi: Cod. sec. XIV. Nominum vocabula latina et vernacula. — Pater noster, Ave Maria et Credo in lingua vernacula longe ab hodieino diversum. Ms. in fol. (Šafafik I. 71). Alphabetum Sclavorum seu Vindicum (I. 47). — Razvod, sostavljen 1. 1325, v prepisu glagoljskem (Ljubič I. 317). — Odlomek stare pesmi Mariji na čast iz XIV. veka. Rokopis iz Loke na Kranjskera 1. 1466. — 0 škofu Berlogarju, učitelju cesarja Maksimilijana, in o njegovi slovnici (Cf. Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uiadih. Spisal P. pl. Radics v Letopis. Matice Slov. 1879). — Rokopis iz XV. stoletja, napisan sloveuskim izgovorom i latinskimi pisineni v knjižnici sv. Marka v Mletcih (Beaetkah cf. Ljubic II. 545). — Iz istega veka kratok načrt homilije iz lanicga arbiva Kranjskega (Zvon 1883 str. 606). — Pesem kranjskih kmetov o stari pravdi, listek tiskan iz 1. 1516 (Letopis Slov. Matice 1878) itd. — Kako so se slovenski volili župani in so sodili sodci, pripovcduje Valvasor na pr. o Istri; o knezih karantanskih opat Vetrinjski; Enej Silvij v Descriptio Asiae et Europae cap. 20 piše: BFuit autem Dux Carinthiae venator imporii, ad quem lites venatorum omnium deferebantur, vocatus in judicio coram Imperatore quaerulantibus non nisi Schlavonica (i. e. Slovenica) lingua respondere tenebatur". — V tem oziru glej: 0 početkih slovenske književnosti. Spisal Andrej Fekonja v Zvonu 1886 str. 42 — 44: Pismenost slovenska od IX.—XVI. veka. Da je po sinrti Metodovi med našimi predniki prenehalo vsako duševno življenje narodno in da ni bilo nikogar, ki bi to življenje in slovensko pisanje bil vzbujal, to pač ni res; res je pa, kar piše o slovenščini in slovenskih narodnih običajih iz tedanje dobe Kurelac: »pleinstvo im se odmetnulo, gradjanstvo odtudjilo, prosti puk onesvestio, tak pojedinci, ponajviše svečenici, ostadoše vjerni krvi svojoj". — Verovestniki ali krščanski misijonarji so kakor drugod — tudi pri nekdanjih Slovencih prosto ljudstvo učili v narodnem jeziku; pri cerkvah in zlasti pri samostanih napravljali so doraače šole. Zgodej so zaslovele šole po naših krajih na pr. pri sv. Nikolaju v Ljubljani, v Kamniku, v Zatičini (Sitični, in monasterio Sitticensi), v Črnomlju, Ribnici, Vipavi, kjer se je konec XV. veka Sig. baron Herborstein učil slovčnski (windisch) pa nemški itd. Kjer je v Ljubljani sedaj gimnazija, bilo je saraostansko poslopje redu sv. Frančiška zidano 1. 1233, in ,,Scbola Labacensis in Carniolia, quae in Acadecniam transiit, inst tuitur sub auspiciis Ernesti Archiduc.is Austriae anno 1418". — Da so v nižjih razredih podučevali slovenski, razume se samo ob sebi; v srednjih so na pr. v XVI. stoletju učencem v tretjem razredu (Donatistom) prepovedovali govoriti mej seboj slovenski, v četrtem (Grammatistom) pa že neraški, da bi se tem bitrejše naučili jezika bukovskega t. j. latinščine. Po krščanstvu je prednikom našim dohajala prosveta ob jugu grška in latinska, pozneje laška, ob severu pa nemška, s tem vspehom, da mnogi Slovenci slovijo po svojih latinskih spisih in da se našega naroda učenjaki in umetniki preslavljajo mej Lahi in Nemci; nekteri le so se na jugu in jugovzhodu pridružili bratotu Slovanom. — V VIII. in IX. veku so na zapadu jeli v cerkvene namene nektere stvari spisovati v ljudskem jeziku, a materne besede se zavedati nekako v XII. in XIII. stoletju na Laškera in Nemškem, in odslej kaže se nemški vpliv hujši do Sloveucev, kterim je novoverstvo v XVI. veku vuovič vzbudilo domačo narodno knjigo. — Da se je knjiga slovenska v tej dobi prikazala v dokaj čvrstem stanu, da so koj prvi pisatelji znali rabiti Glagolico in Cirilico, kaj nam to pričuje? Da prosveta po naših krajih ni bila vsednja in šolstvo ne na tako nizki stopinji, marveč se je vzlasti naša Kranjska v klasiški vedi in umetniji celd po svedočbi tujih učenjakov meriti smela z marsiktero drugo deželo. Da pa iraamo Slovenci dotlej le malo pisanih spomenikov, tose pojasnjuje iz različnih vzrokov. Najprej je pomniti, da so v onih časib menj pisarili, a več delali, in po delih res slovijo. Dokler tiskaren ni bilo, se samo pisanje ni moglo tako množiti in širiti in se je tudi težje ohranilo. — Verjetno je, da se je i naša slovenščina pisala nekdaj glagoliški in morda cirilski; kedar se je pa po šolab, v cerkvi in po vradnijah učiti iu rabiti jela latiuščica, popustili so koj okorno Glagolico in težko Cirilico, pozabili kmalu staroslovenski pravopis, in torej niso čislali glagoliških pa cirilskih spomenikov, nekaj iz nevednosti nekaj iz vnemarnosti, in kdo ve\ koliko se jih je pozneje z novoverskimi na višje povelje nalašč sežgalo ter slučajno pokončalo! — Ker je v cerkveni in državni službi rabila latinščina, oziroma nemščina, hiteli so tudi po šolah z dotičnim naukom, da se ztnožni slovenski mladini pomore čim prej do višje omike, do gosposkega ali ec!6 žblitMojrn sUnm! Kakor po šolah, tako se je v javnena življenju Lu lutiučilo m nemčurilo, tam madjarilo in laškutarilo! Slovenci so skoro popolnoma pozabili, da so Slovani; celo med seboj so se jeli ločiti v Kranjce, Korošce, Štajarce itd., kar se je vladno i pospeševalo. rSin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozna. — Ogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec! — Tak malopriden prepir dom in moč mi drobi" — vzdihuje Slovenija (Koseski). Pomislimo naposled, koliko so se bojevali v starih časih naši predniki! 0 tem se pripoveduje v domačih povestih in popeva v narodnih pesmih. Nektere segajo v prav stare čase, da se reči stue, da tudi po narodni poeziji se uekoliko veže stara in nova slovenščina. — Koliko so se vojskovali Slovenci vže med seboj, potem s sosedi p. Benečani in Bavarci, s Franki, Nemci, Madjari, in vzlasti s Turki! — Inter arma Musae silent. — Če je res, kar se bere, da so samo od 1. 1460 do 1. 1508 Turki 27krat bili na Kranjskcm in da je poginilo tedaj do 200.000 ljudi: ni čudo, da Slovenci nimamo dokaj starih slovstvenih umotvorov; istina pa je, kar piše o njihovih borbah Schoenleben, da bilo bi tvarine zn ranogo knjig: si majores nostri calamos aeque tractassent ac ferrum (Carniolia antiqua et nova 1681)!