Tri sestre.
Simbolična slika iz Božiča. Spisal Ivo M ... .
Zima je razpela svojo belo odejo. Zvezde so se skrivnostno lesketale v temni noči. Veter je vil mlada drevesa, da so ječala bolečin. Vse je bilo tako mrtvaško tužno, kakor v dušah treh sestra, ki so hitele po ozki gazi skozi vihar. Lasje so jim Motali, krila vihrala in tesno so se zavijale v tenke ogrinjače.
Tuga je vladala v njih dušah, ker šle so življenju nasproti. Marsikatero dekle — je že potisnil vihar življenja ob tla in je uničil. Ko so poslušale smrtni trepet mladih dreves, so se nehote zavedale svoje usode, kateri gredo nasproti. Še tesneje so se ogrinjale v svoje ogrinjače in hitele v noč. Iz dalje je zabliščalo četvero prijaznih oči — oken domače hiše. Na pragu so si otresle sneg in vstopile v hišo. Ob ognjišču je stala mati vsa gubasta z molkom v roki. Materi je pokalo srce bridkosti, ko zagleda svoje hčere, svojo suho roko je iztegnila ter pokazala na
mrzlo ognjišče. Sestre so razumele — tihota je zavladala v izbi.
Sveča je dogorevala — sestre so strmele s poluzaprtimi očmi v temo. Kakor sen je bilo za njimi njihovo trudopolno življenje, revščine, zaničevanja in poniževanja polno. Bolj trudno so legale, kot sotovarišice v vasi, a manjše je bilo plačilo. Bolj so bile delale, bolj se trudile, a ni prišla sreča čarobna. Cvetja jim zemlja ni rodila, trnje in osat sta bila plačilo revam. Sodružice so bile že neveste zale, gorske rože so še samovale. Glavnega ni imela nobena sestra, denarja, vladarja sveta-
Tiho je, le jagode molka rožljajo — mati moli za srečo svojih hčera.
Tudi sestre so sklenile roke in šepetale iskreno molitev.
Zunaj se je slišalo zamolklo trkanje na vrata, mati je s trudnimi koraki odšla v vežo, odprla vrata in vprašala: ,,Kdo je, ki trka pri nas, revni smo, a skorja kruha je še pri hiši za lačnega in postelja za trudnega." V hišo je vstopil visok človek v črnem duhovniškem talarju s popotno palico v roki. Obraz mu je bled — poteze so izražale energijo, do   pasu   se mu  je vila   srebrnosiva   brada.
J „Mir z Vami, dobri ljudje" je dejal ter se ozrl po nizki koči. Mati je prižigala luč — sestre pa   so   radovedno ogledovale prišleca.
„Kdo ste, duhovni oče, da prihajate v naš nesrečni  dom ?" je vprašala najstarejša.
Starec se je milo nasmehnil ter dejal: ,,Niso vedno oblačni dnevi — in »ko pride svetel dan, se ga tembolj radujemo."
„Za nas ni bilo svetlega dneva in ga ne bo," je bridko potožila mati.
„Prihaja", se je nasmehnil starecpreroško. „Prihaja", je nadaljeval, „ko bo v koči vladalo veselje, ko bodo tvoje hčere neveste, ko boš ti, mamica, pestovala vnuke." Mati je zaihtela, hčere so nemo zrle v tujca. Zunaj je divjal veter, so ječala mlada drevesa. — — — —
Zora je sinila, solnce izšlo čarobno in krasno. Vse se je zaiskrilo v tisočerih dija-mantih —
I
Kočice ni več bilo, dvigala se je ponosna palača, s trudom pridobljena, od mira in dela prinesena, od Božiča blagoslovljena.
Srbija, Hrvatska in Slovenija so bogate kraljice postale, v razkošni palači kraljevale.