Poštnina plačana v gotovini. Ljubljana, dne 16. marca 1938 Posamezna številka din ].- Da naša vas in naša mesta bila bi vseh krivic oteta, naj sloga trdna, sloga zvesta poveže delavca in kmeta I Slovenska vas Kmet bodi svoj! Nct svoji zemlji, v svojem domu, v svoji vasi, koderkoli slišijo se tvoji glasi, odločaj sam: takrat nastanejo ti boljši časi! G 1 a s i O s 1 o venske kmečke in dela v s k e p o 1 i t i k e L e t n i k II. Izhaja za en dvakrat na mesec din mesec — Uredništvo in uprava v Ljubljani. Trnovski pristan 14/1. — Rokopisov ne vračamo — Naročnina 2’—, za četrt leta din 5’—, za po> leta din 10'—, za vse leto din 20—, za zamejstvo letno 1'— dolar Oglasi se sprejemajo — Čekovni račun štev. 17.493 š t e v. 6 Dr. Dragotin Lončar: Dvojna politika (Odgovor ,, Slovenski besedi “) V 6. številki «Slovenske vasi* z dne 30. oktobra 1937. leta smo objavili izjavo delovnega odbora, da odklanjamo« tiste politike, ki so danes za sporazum Srbov s Slovenci in Hrvati, a so še pri skupščinskih volitvah leta 1935. z nasiljem onemo-gočali Mačkovo kandidaturo, čeprav je bila uradno priznana. «Slovenska beseda», glasilo starih radikalov v Sloveniji (dr. Ptic, dr. Korun), ki se je po pravici čutila prizadeto, nam je napovedovala, ako bo treba, da «opere vsem skupaj1 in vsakemu posamezniku glave prav pošteno*. V 4. številki «Slovenske vasi» z dne 16. februarja 1938. leta je potem izšlo poročilo o prepovedanem shodu slovenskih starih radikalov v Ljubljani in kar je bilo s tem v zvezi, kjer smo ponovili sklep delovnega odbora. iNato se je oglasil gospod dr. Milan Korun v 9. številki «Slo-venske besede» z dne 25. februarja 1938. leta s sestavkom, ki ga je naravnost naslovil na «Slovensko vas», najbrž z namenom, da nam «opere glave*. To je zgodovina našega nesoglasja. Sedaj si najprej oglejmo pisanje «Slovenske besede*, potem pa pokažemo, ali imamo res tako umazane glave, da nam jih mora prati «Slovenska beseda*. 1. Sestavek v «Slovenski besedi* je obsegal v bistvu dve točki: 1. Priznaval je politični greh dr. Puca, ki pa da ni bil takšen, da bi zaradi njega ne mogel sodelovati v gibanju slovenskih radikalov, ker mu vendar zaradi političnih grehov ne sme biti zaprta nadaljnja, pravilnejša pot: saj politično delovanje posameznika ne gre vedno v ravni črti, dostikrat celo proti njegovim nazorom in hotenju. Tudi v vrstah «Slovenske vasi» je več znanih nekdanjih slomišljenikov Pucelj-Maru-! šičevega krila J. N. S. Celo Pribi-čevič je postal iz najhujšega centralista in unitarista tako rekoč preko noči najbolj odločilen Mačkov sodelavec. Radie sam pa je šel v belgraj-sko skupščino in priznal centralistično ustavo. Življenje in razvoj sta pač močnejša kot morebitne pogreške posameznikov in za javnost je po mnenju «Slovenske besede* več vreden tisti, ki se iz svoje preteklosti česa nauči, kakor pa kakšen profesor, ki trdovratno jaha na svojih načelih. Ko gre za stvar, nima nihče Pravice, da postavlja osebna vprašanja. 2. Drugič poudarja «Slovenska beseda*, da gre v stvari za sodelova- nje opozicijskih skupin. Očitek, da je bila staroradikalna stranka doslej v bistvu velikosrbska, je po njenem mnenju cenen. Ako je dr. Maček sprejel sodelovanje starih radikalov, bo moralo to biti prav tudi «Sloven-ski vasi», ako se neče sama izključiti od sodelovanja pri sporazumu, s čimer tudi njeni somišljeniki ne bodo zadovoljni. II. Tako je pisala «Slovenska beseda*. Poglejmo, kako je s stvarjo! Pravilno je stališče, da se človek razvija tudi v politiki. Nihče ni tako daljnoviden, da bi vedno zadel pravo. Grem še dalje in pravim: Ne samo, da se človek razvija politično, naravnost dolžnost ima, da prizna svojo napako, jo prekliče in hodi nato pravilnejšo pot. Pri tem pa moramo vendar razločevati nekaj. Ne moremo zameriti preprostemu človeku, oziroma gospodarsko ali umsko odvisnemu državljanu, ako se da od oblastnikov celo z nasiljem tirati, da dela proti svojemu boljšemu prepričanju. Pri obhastniku pa moramo soditi strožje ne samo, kai dela, ampak tudi kako in zakaj dela napak, ker je njegova odgovornost težja. Zato mora biti tudi njegova morebitna izpreobrnitev v zadoščenje javnosti, ako nečemo, da nastane splošna zbeganost, lov za trenutnimi uspehi na škodo narodu brez vsake odgovornosti in obveznosti, ko «male tatove obešajo1, a velike puščajo pri miru*. Posebno v drobce razbit narod, kakršen je naš, brez državne samostojnosti, potrebuje za dosego boljše bodočnosti dotočne politike, ki je ne sme sam lahkomiselno ali v korist posameznikov izgubljati izpred oči. Ako pregledamo s tega stališča politiko PribiSeviča in Radiča, se nam pokaže bistven razloček. Prvič: Velik je bil Pribičevičev politični greh, a velika je bila po izpreobr-nitvi tudi njegova pokora, da mu mora celo nasprotnik priznati veličino značaja. Drugič: Dejstvo je, da je Pribičevič vodil boj za unitarizem in centralizem v parlamentarni dobi, ko smo se lahko kolikor toliko s tiskom in govorom ustavljali njegovemu početju, a ne v dobi po 1929. letu, ko se nismo mogli dovolj-no upirati. Zato je bilo počenjanje oblastnikov izza teh let (tudi gospoda dr. Puca) veliko bolj obsojanja vredno, kakor poprej, ko smo proti enemu načelu postavljali in uveljavljali drugo načelo. In tretjič: Pribičevič je prišel do pravilnejšega spoznanja sam po sebi, po izkušnji, a ne šele po izgubljeni politični igri. In Radič? Zapustil je Zagreb, da bi poskusil naravnost v Belgradu, kjer je pa nesrečno končal. Njegova takratna politika je bila podobna češki iz 1879. leta, ko so Čehi prišli v dunajski državni zbor, ki so ga bili zapustili 1863. leta. Kakor pri Čehih, tako tudi Radičev namen ni bil, da utrdi centralistično ustavo, kar so nameravale vlade po 1929. letu, ampak da jo razrahlja in omaje v korist Hrvatov. Ali se more sploh po vsem tem primerjati Pribičevičeva in Radičeva politika s Pucovo? Mislim, da manjka skupna podlaga za primerjavo. Pravilno je, da se moramo učiti iz preteklosti. Prav slovenski kmet in delavec začenjata sedaj spregleda-vati polagoma, kam vodi Slovence takšna politika, ki jih goni kakor čredo ovac iz tabora v tabor br&z trdnega cilja za narodno skupnost In ljudsko blaginjG. Vzporedno s tem se zbira duhovno neodvisno slovensko izobraženstvo, da v skupnem delu za skupno bodočnost skuša popraviti politične grehe preteklosti. Težko se prebija ta nova miselnost na dan, ker zapreke so velike ne le prj oblastnikih, marveč glavno zato, ker mora slovenski človek najprej najti samega sebe, da se notranje osvobodi od nesamostojnosti in strahu. Kljub vsemu predira ta miselnost in dobiva pri nekaterih celo enostransko obliko, češ da se mo-rajc n. pr. kmetje oprostiti vse «go-spode*, kar je seveda v tej zaostre-nosti nemogoče in zato napačno. Vendar je v tem pojavu skrito1 tudi zdravo jedro, da začenja slovensko kmečko in delavsko ljudstvo po svojih najboljših predstavnikih misliti samostojno in postajati občutljivo glede takšnih poklicnih politikov, ki so mu nakopali toliko gorja. Zato je s tega stališča napačno, ako bi hotel tukaj kdo popolnoma izločiti osebe, češ da morajo osebna vprašanja stopiti v ozadje nasproti stvarnosti, ker se moramo zavedati, da politika ni golo matematično (računsko) vprašanje, ampak tudi in pri današnjih razmerah, posebno za nas, celo glavno psihološko (dušeslovnc) vprašanje. Ne gre torej za nobeno »hinavščino* (kakor je očital člankar v «81ovenski besedi*) in tudi ne za trdovratnost kakšnega profesorja (pisec je mislil name), ampak za politično stvarnost slovenske skupnosti, ki se ne razvija sama, ampak jo gibljejo ljudje. In tako prehajam k obravnavanju te stvarnosti. (Konec prihodnjič.) Opozorilo ! Današnji nakladi smo priložili položnice. Tisti, ki imajo naročnino že plačano, naj položnice shranijo za drugič, ko jim poteče naročnina, da jo obnove. Ostale pa prosimo, da nam naročnino čim prej nakažejo. Somišljeniki zavedajte se, da našega lista ne vzdržujejo nobeni politični fondi, ampak zavednost naših naročnikov. Uprava O Baskih Dne 8. marca t. I. je priredilo «Slo-vensko društvo* v Ljubljani predavanje o Baskih, ki ga je imel profesor Edvard Kocbek. Baski so naj-starejši evropski narod, ki je ostal trajno več tisočletij na svoji zemlji. Njih dežela je nekoliko manjša od Slovenije (nekako 20.000 kvadratnih kilometrov nasproti 24.000 kvadratnim kilometrom) in ima manj prebivalcev, kakor Slovenija (nekako 1 milijon 200.000 nasproti 1 milijonu 500.000). Baski so katoličani, kmetje, ribiči in pastirji. Dve njih pokrajini sta v Franciji, štiri pa spadajo k Španiji. Baski so izrazito svobodoljuben narod, ki si je tudi pod tujimi vladarji znal ohraniti svojo notranjo neodvisnost. Vladarji so prisegali, da bodo spoštovali osebno svobodo vsakega posameznika in narodno svobodo celote. V XVI. stoletju sojih premagali Španci, ki so jim pa šele v XIX. stoletju začeli jemati njih pravice. Baski so kot izvrstni mornarji bili n. pr. v posadki Krištofa Kolumba, ki je odkril Ameriko. Daleč so prišli po morju in odkrili nove dežele, na pr. Kanarske otoke itd. Njih omika je svojevrstna in so dali svetu pomembne može. Španci so jih hoteli raznaroditi. Po letu 1931.. ko je Španija postala republika, so zopet dobili narodno samostojnost, ko so imeli svojo vlado v okviru skupne države. Zato je naravno, da so na strani republike, ki jim je priznala svobodo vere, jezika, omike in gospodarstva. Njih trpljenje v državljanski vojni je nepopisno. Geslo njih nasprotnikov (Frankovih upornikov) je bilo: Smrt Baskom, dokler se jim ni posrečilo, da so jih premagali z italijansko in nemško pomočjo, ko se hočejo tujci polastiti njih bogatih rudnikov železa. Baski so premagani, a ne uničeni. Njih vstajenje pride. Iz domače politike Zunanjepolitični pregled Ljubljana, dne 14. marca. Avstrije ni več Občinske volitve v Slovenili. Razpisane so po nekaterih občinah Slovenije. Priporočamo somišljenikom, da poskušalo povsod, kjer so prilike ugodne zanje, postavati svoje kandidature. Volitve so seveda iavne, a to naj* vas ne straši! Proiesor Jakob Jelašič umrl. V soboto, dne 12. marca je v zagrebškem sanatoriju «Merkur» umrl tajnik politične pisarne dr. Mačka, profesor Jakob Jelašič. v starosti 42 let. Pokojnik je bil najožji sodelavec dr. Mačka in je v tem svojstvu prišel večkrat tudi med nas Slovence kot zastopnik Kmečko-demokratske koalicije. Svojo težko bolezen si je nakopal, ko so ga bivši absolutistični režimi preganjali in mučili. Kljub hudi bolezni je neutrudljivo delal. Bil je ponovno izvoljen za zastopnika hrvatske kmečke stranke in pri zadnjih senatorskih volitvah tudi v senat. Hrvatski kmetje so izgubili z njim enega najbolj požrtvovalnih zagovornikov hrvatskih narodnih in še posebej kmečkih pravic. Zato je njegova prezgodnja smrt velika izguba za hrvatsko narodno in kmetsko gibanje in se splošni žalosti svojih zaveznikov Hrvatov pridružujemo tudi somišljeniki slovenskega kmečkega in delavskega gibanja. Naj bo rajnemu junaku lahka hrvatska zemlja, za katere svobodo je žrtvoval — svoje življenje. Izpred sodišča. Dne 1. februarja 1.1. je bila pri okrajnem sodišču v Novem mestu razprava proti našima somišljenikoma Kralju Josipu in Horvatu Stanku. Zagovarjati sta se morala zaradi prestopka po členu 7/3 Zakona o zaščiti javne varnosti in reda, ker sta nabirala člane za slovensko kmečko in delavsko gibanje «Slovenske vasi». Obtožnica jima je očitala, da sta s tem delala za plemensko stranko, oziroma gibanje, ki je po zakonu prepovedano. Na razpravi sta bila oproščena vsake kazni z utemeljitvijo, da slovensko kmečko in delavsko gibanje ni plemensko, ampak narodno in kot tako ni do danes prepovedano z nobenim zakonom. Proti; tej oprostilni razsodbi se je pritožil državni tožilec g. Prijatelj, ki je mnenja, da je plemenska vsaka stranka, oziroma gibanje z naslovom slovenski, hrvatski in srbski in zato tudi protizakonito. Radovedni smo, kako bo končno odločilo višje sodišče? Meni govorjenja, pa več dejanj! «Naš prvi stan» imenuje «Slovenec» z dne 27. februarja t. 1. v svojem uvodniku kmečki stan. Pravi tudi, da mora predreti v našo miselnost prepričanje, da je kmet pravi steber, na katerem vse stoji in pade ter da «nam mora bodočnost dati takega kmeta, ki ne bo sedel samo v vaškem cestnem odboru, ampak tudi v odboru za zunanjo trgovino. .Slovenec« je kot glasilo J. R. Z. zastopnik tiste struje na Slovenskem, ki sedaj vlada in katere dolžnost je, da z dejanji dokaže svojo ljubezen do kmeta. Zakaj pričakuje «Slove-nec» Šele od bodočnosti, da naj postavi kmeta na tisto mesto, kamor bi že od nekdaj spadal, ko ima sedaj priložnost, da mu da vse, kar mu po pravici gre? Od vladajočih kmetje ne potrebujemo obljub, ampak pričakujemo dejanj. Obljubovati je imel «Slovenec» dovolj časa, ko je bil še v opoziciji, sedaj naj pokaže, ali so bile to resnične njegove želje, ali samo cenena agitacijska vaba. V velikem nasprotju z lepimi besedami, ki jih je «Slovenec» napisal na naslov našega kmeta v omenjenem uvodniku pa je vest, ki smo jo prejeli iz Maribora, o kateri »Slovenec* lepo molči. Počasi namreč opuščajo banovinsko trsnico v Pekrah pri Mariboru in zmanjšujejo osebje. Vzrok je ta, ker je bila zemlja, na kateri so nasadili trsnico, prej last nekega avstrijskega samostana. Ob agrarni reformi je to zemljo prevzela država in nekaj parcel porazdelila, drugod pa uredila vzorne sadovnjake, travnike in banovinsko trsnico. Sezidala je tudi razna gospodarska poslopja in fe vse to veljalo nad četrt milijona dinarjev. Prejšnji lastnik, samostan, se je bil leta 1936. pritožil proti že izvedeni agrarni reformi in njegova pritožbo je sedaj rešena njemu v prid. Dobil bo nazaj vso zemljo, ki je danes zaradi izboljšav, ki jih je plačala država, neprimerno več vredna kakor je bila ob razlastitvi. Tudi posestniki zemljišč tega samostana se boje za svojo zemljo, nekaterim so jo pa že vzeli. Ali bo izguba banovinske trsnice in ostale zemlje, katero bo sedaj dobil avstrijski samostan nazaj v svojo last, v skladu z lepimi besedami, ki jih «Slovenec» naslavlja slovenskim kmetom, to naj presodijo slovenski kmetje sami. Konjska debata (razgovor). V bel-grajski narodni skupščini so pri pre-računski razpravi razgovarjali tudi o tem, zakaj je jahal dr. Maček na svoj rojstni dan lansko leto belega konja. Baje so se posebno poslanci J. N. S. potegovali za to, da se mu kaj takega nikoli več ne dovoli. Mogoče bodo predložili poseben zakon, ki bo določal barvo konj, ki jih bo odslej smel jahati dr. Maček. Notranji minister dr. Korošec je v tem vprašanju izjavil, da je prepričan, da je prišlo do belega konja zgolj po naključju. Dejal je pa tudi dobesedno: «Verujte mi gospodje, da bi bilo meni kot notranjemu ministru mnogo bolj všeč, če bi se taki dnevi (kot je n. pr. dr. Mačkov rojstni dan) slavili skromno in v zatišj“u.» Hlapčevska miselnost. V Ljubljani je začel prav po nepotrebnem izhajati list «Branik», ki pravi, da hoče biti «na braniku jugoslovanske misli». Manj učeno bi se temu reklo, da hoče biti na braniku «jugoslovenskega>, centralizma in še nadaljnega zapostavljanja slovenskega naroda. Zato tudi v svoji četrti številki trdi, da plačuje državne uradnike Belgrad in da nam Belgrad vzdržuje naše šole. Ljudje, ki nečejo vedeti, da plačujemo svoje uradništvo in javne ustanove Slovenci sami in da plačujemo Belgradu v obliki davkov še neprimerno več kakor je treba, res ne morejo razumeti našega boja za enakopravnost. Žalostno pri vsem tem je le to, da se niti ne sramujejo javno trditi neresnice in da svojo hlapčevsko miselnost še javno razglašajo. Vztrajajte v boju za dosego svojih človeških pravic in vedite, da je vztrajnost in neomahljivost porok slovenskega delavnega ljudstva! V zadnjem času nismo več vajeni ultimatov (ultimat = poslednji pogoj). Države, ki hočejo vojno, opravijo svoj pohod po navadi danes že brez teh formalnosti (formalnost = vnanja oblika). V petek pa smo doživeli svojevrsten ultimat, katerega nasledek je bil v vsakem primeru pohod bojnih Čet. Kakor sem že v zadnjem poročilu povedal, je dne 12. februarja bivši avstrijski kancelar dr. Sušnik sklenil z nemškim vodjem Hitlerjem sporazum, kateremu je sledila pomilostitev vseh političnih obsojencev, spre-meba vlade, v katero so vstopili voditelji avstrijskih narodnih socialistov v okviru domovinske fronte. Nacionalni socialisti so bili prepričani, da so prvi del zmage že dobili. Dr. Sušnik pa je nepričakovano pokazal, da je to, kar je storil, največ, kolikor je vobče pripravljen storiti. Zato, da se zavaruje pred nasprotnikom, s katerim je sklenil ravnokar sporazum, glede katerega pa že takoj obadva nista bila enakih misli, je iskal podpore pri avstrijskih socialnih demokratih in jo v polnem obsegu tudi dobil. Avstrijsko delavstvo se je povsod izreklo za dr. Sušnika in za samostojnost Avstrije. Narodni socialisti pa so postajali vedno ostrejši, kajti to stališče dr. Sušnika ni šlo nikakor v račun njihove politike, ki je imela sporazum z dne 12. februarja za najmanj, kar mora Avstrija narodnim socialistom dati. Napetost je rasla. Do viška je prišla tedaj, ko je bivši kancelar dr. Sušnik nenadoma razpisal ljudsko glasovanje o tem, ali naj ostane Avstrija samostojna ali naj se priključi Nem-čici. To ljudsko glasovanje bi se bilo moralo vršiti že včeraj, torej v vsej naglici, v kateri se nacionalni socialisti ne bi mogli pripraviti za glasovanje. Dr. Sušnik je imel uspeh glasovanja za samostojnost Avstrije že tako rekoč s tem vnaprej zagotovljen. Tedaj je na način, ki je v mednarodnem svetu skrajno redek, posegel vmes Hitler s tem, da je avstrijski vladi poslal že zgoraj omenjeni ulimat, v katerem je zahteval odgoditev ljudskega glasovanja in dr. Sušnikov odstop. Postavil je kratek rok nekaj ur, v katerem je zahteval, da se ultimat sprejme ter v nasprotnem primeru zagrozil, da si- cer vkoraka nemška vojska v Avstrijo. Dr. Sušnik se je nato, kakor je sam izjavil v poslovilnem govoru v radiu, vdal sili zato, da prepreči prelivanje krvi, in je odstopil. Gotovo ni pričakoval vseh teh nasledkov, ki so nastopili po njegovem odstopu. Človek bi bil mislil, da se bo korakanje nemške vojske proti avstrijski meji ustavilo. Našel pa se je drug izhod, da je mogla nemška vojska nemoteno vkorakati v Avstrijo in da je na znanem letališču v Aspernu pri Dunaju moglo pristati takoj 500 aero-planov, da je z njimi mogel priti na Dunaj v. Hess, Hitlerjev namestnik, ter da je Hitler sam mogel čimprej pohiteti v svoj rojstni kraj in od tam na Dunaj. Od tu do razglasitve Avstrije za deželo nemške države je bil samo še en korak. Tudi ta korak je bil napravljen že včeraj zvečer in tako je avstrijska država danes samo še zgodovinsko dejstvo. Seveda je avstrijski predsednik Miklas moral odstopiti in tudi to oblast je prevzel Hitler. Razpisano je sicer novo ljudsko glasovanje na dan 10. aprila, vendar se mora po vseh teh dogodkih vsakdo vprašati, kakšen pomen nai bi to glasovanje vobče imelo, ko je vse, kar bi moralo biti nasledek tega glasovanja, že davno izvršeno. Zadnjič smo opozorili na silno velik pomen vseh teh dogodkov za nas Slovence. Danes moramo k povedanemu dodati samo še to, da si jih ne moremo razlagati drugače, kakor da je naša država dobila primerna in potrebna jamstva za nedotakljivost naših meja. 3 MBS '-šSSi&JI £? Tt? afinsB Is* im* '&>. vsa eafeSfe*'' -J • V—C. Podprite svoj tisk in zbirajte za tiskovni sklad! Dopisujte v list o političnih, gospodarskih in kulturnih razmerah svojega kraja! Zahtevajte pri urarjih le JUNGHANS ure, ker so prvovrstne! Vestnik 99 Sloge 44 gospodarske in podporne zadruge slovenskih kmetov in delavcev Zahtevamo prave kmečke Mnogi kmetje so se leta in leta borili za to, da bi dobili svojo stanovsko zastopstvo, svoje kmečke zbornice, ki naj bi zastopale njihove zahteve. Sedaj smo končno dobili zbornice, pa ne kmečke, ampak kmetijske in gotovo si je vsak kmet predstavljal, da bodo kmečke zbornice sestavljene čisto <1 rogače, kot pa so po sedaj veljavni uredbi. Po tej uredbi so člani kmetijskih zbornic vsi posestniki in pa zakupniki kmetijskih in gozdnih posestev. Člani kmetijskih zbornic so torej tudi vsi veleposestniki, razne banke, ki imajo zemljišča, dalje advokati, ki so si kje kupili kako kmečko posestvo. Niso pa člani kmetijskih zbornic kmečki delavci in kmečka mladina sploh, dasi sloni na. njih ramah vsa teža kmečkega dela. Janez Ovsenik, predsednik Zveze absolventov kmetijskih šol, pravi o tem v «Bx*azdi (stran 14.. teto 1937.) naslednje: Kmečka mladina, ki je tako zelo prizadeta na nujnem reševanju vprašanja o svoji bodočnosti, bo popolnoma odpahnjena od vsakega vpliva na «svojo: stanovsko zbornico. Gospodarska pospeševalna dela in načrti bodo oglušili socialne razmere in mladina bo stisnila svoje ustnice in — pest. Vendar pa člani ne volijo sami svojih zastopnikov v kmetijske zbornice. Mesto njih jih volijo drugi, in to občinski odbori vseh, tudi mestnih občin. Občinski odbori iz vsega okraja izberejo skupaj 50 mož, ki se nato sestanejo na okrajnem glavarstvu in si izvolijo svojega zborničnega svetnika za tisti okraj. Teh 50 volilnih mož je porazdeljenih na posamezne občine ne morda po številu prebivalstva ali po številu članov kmetijske zbornice, ampak po tem, koliko zemlja-rine p!ačajo. Siromašnejše kmečke občine so dobile na ta način manjše število volilnih mož kot bogatejše, četudi imajo mogoče več prebivalcev. V ljubljanskem mestnem občinskem odboru sedijo skoro sami advokati, trgovci, fabrikanti. Kljub temu pa so tudi oni volili v kmetijske zbornice volilne može, kmetje jih pa niso volili. Janez Ovsenik pravi v «Brazdi> na istem mestu: «Volilno pravico imajo občinski odborniki, torej imajo v kmetijsko zbornico pravico voliti tudi ljudje, ki so od kmetijstva samega neodvisni ali imajo naravnost nasprotne interese kot kmet. (Kako naj zavzame pravo stališče «kmetijska» zbornica do vprašanja carin ugodno za kmečki sten ali pa zavzemanje stališča do Irošarinskega sistema itd., če bodo Volili zastopnike kmetijstva taki upravičenci*, katerim bi šlo v škodo, kar bi bilo v korist kmetijstva!*!) ... Po tem načrtu ni niti govora, da bi kmečki ljudje sami imeli vpliv na svojo «kmetijsko» zbornico, ker bodo kot volilni upravičenci v občinski odbor volili tudi vsi pridobitni krogi: industrijci trgovci, obrtniki; pa tudi delavci Prav (ako. kakor kmetje... Tako izvoljenih svetnikov bo imela kmetijska zbornica toliko, kolikor je okrajev, v Sloveniji jih bo 25. Razen tega pa smejo poslati po enega zastopnika ali zborničnega svetnika, kot se imenujejo ti zastopniki, tudi zadružne zveze, Kmetijska družba, društva jugoslovanskih agronomov, gozdai-jev in kmetijskih strokovnjakov. Nimajo pa pravice poslati svoje zastopnike v kmetijsko zbornico «Kmečka zveza*, zadruga «Sloga» in «Zveza absolventov kmetijskih šob, torej organizacije slovenskih kmetov. Te organizacije, zlasti pa Zveza absolventov lcmeijskih šol, so se leta in leta borile za to, da bi kmetje dobili svoje kmečke zbornice. Zveza absolventov kmetijskih šol je pod vodstvom Toneta Bantana, Janeza Ovsenika in tovarišev sestavila točne načrte, kako naj bi zgledala prava kmečka zbornica in agitirala je za njo na neštetih sestankih. Tako sestavljene kmetijske zbornice bodo imele, kot pravi uredba, nalogo, da zastopajo, ščitijo in pospešujejo koristi kmetijstva. Kmetijske zbornice bodo s svojim poslovanjem imele precej stroškov. Zbornični svetniki opravljajo sicer, kot pravi uredba, svoje dolžnosti kot čast. Stroške, ki jih bodo imeli s tem, pa jim bo krila zbornica. Koliko bodo znašali ti stroški, si bodo zbornični svetniki določili sami. Najbrž bo precej podobno kot je s poslanskimi plačami. Razen tega pa bo zbornica morala namestiti in plačevati tudi precej uredništva. Zanj bo morala tudi ustanoviti poseben pokojninski sklad, kamor bo plačevala najmanj 5% svojih letnih skupnih dohodkov. Te stroške si bo zbornica krila tako, da bo pobirala razne pristojbine in naložila do 5% doklado na zemljarino. Zadružne zveze, Kmetijska družba, društva jugoslovanskih agronomov, gozdarjev, veterinarjev in kmetijskih strokovnjakov, ki bodo tudi poslali svoje zastopnike v kmetijsko zbornico, ne bodo plačevali nobenih davkov za zbornico, plačevali bodo za njo samo kmetje, ki nimajo pravico voliti svojih zastopnikov v kmetijsko zbornico. Narobe svet! Poleg raznih drugih doklad na zemljarino bo slovenski kmet odslej morla plačevati še to. Zemlja-rina znaša v Sloveniji okoli 30 milijonov dinarjev. Te nove 5% doklade bi torej znesle okoli en in pol milijona dinarjev. Vendar pa misel o kmečkih zbornicah ni napačna. Ne, kmečke zbornice bi bile prav potrebne, samo sestavljene bi morale biti drugače. Člani kmečkih zbornic bi morali biti vsi, ki sami s svojimi rokami obdelujejo zemljo, pa naj so lastniki zemlje ali ne. Člani bi morali biti tudi kmečki fantje in dekleta, stari nad 18 let, dalje kmečke žene, prevžitkai-ji. strici in tete pri hiši, kmečki delavci, hlapci in dekle, dninarji in viničarji. Ne bi pa smeli biti člani kmečkih zbornic razni veleposestniki, bogataši in gospodje, ki so sicer lastniki zemlje, pa je ne obdelujejo sami s svojimi zbornice rokami. Žuljava roka, žuljava od težkega kmečkeg adela, bi morala biti edina legitimacija za člana kmečke zbornice. Tako mislijo vsi slovenski kmetje, tako je izjavil na zborovanju absolventov kmetijskih šol 31. avgusta 1935. leta v Št. Juriju pri Celju kmet Ivan Turk iz Šmarja pri Jelšah in on gotovo še danes misli tako, dasi. mogoče podpira titse, ki so napravili prej razloženo uredbo o kmetijskih zbornicah. Svoje zastopnike za kmečko zbornico ali zbornične svetnike bi si morali člani izvoliti sami, in sicer na podlagi splošne enake svobodne j in tajne volilne pravice. Ne bi smelo biti tako, kot je danes, ko kmetje sploh nimajo pravice voliti v kmetijske zbornice, dasi so njeni člani in nosijo stroške zanjo. Le če bodo člani kmečke zbornice imeli res pravico izvoliti pri tajnih volitvah svoje zastopnike, smemo upati, da bodo prišli v kmečko zbornico res ljudje, ki se bodo borili za zboljšanje kmetovega položaja proti vsakovrstnemu izkoriščanju in zapostavljanju. Poglejmo na kratko nekaj stvari, za katere bi se morale boriti kmečke zbornice: 1. Agrarna reforma še zmerom ni do kraja izvedena. Vsa zemlja mora postati res last tistega, ki jo obdeluje. Namesto veleposestnikov in raznih bogatašev, ki dajejo zemljo v najem ali jo pa obdelujejo s posli in dninarji, morajo nastati mali kmečki domovi z lastno zemljo. Razni gospodje, ki imajo posestva, pa zemlje sami ne obdelujejo, bi si smeli obdržati le 3 do 5 hektarjev zemlje. 2. Vsak, tudi najmanjši kmet, mora plačevati zemljarino z raznimi dokladami. Ta zemljarina znaša okoli 10 odstotkov čistega dobička (katastrskega donosa), ki ga ima kmet od zemlje. Znano je, da danes ogromna večina slovenskih malih kmetov nima nobenega čistega donosa od zemlje, da se jim kmetovanje ne splača, kljub temu pa morajo plačevati zemljarino. To bi bilo treba urediti in določiti, naj plačujejo zemljarino res samo tisti, ki imajo čisti donos od zemlje. 3. javna dela bi bilo ux*editi in voditi tako. da bi res prišla v korist delovnim kmetom in kmečkim delavcem. 5. Dočim so cene kmečkim pridelkom nizke, so fabrikanti organizirani v kartele in še zmerom držijo visoke cene blagu, ki ga mora kmet kupovati. Tovarne modre galice imajo na primer pi’i kg modre galice okoli 3 din stroškov, prodajajo jo pa po 6 din. Samo ena tovarna je lani zaslužila pri modri galici okoli 25 milijonov dinarjev, siromašni kmetje pa si ne morejo kupiti zadosti gailce in nimajo pridelka. Kmečke zbornice bi morale odločno pritisniti na to, da bi se ti karteli razpustili in cene tovarniškemu blagu primerno znižale. O vseh teh stvareh in še mnogih drugih, ki tarejo slovenskega kmeta, bi morale kmečke zbornice zbrati točne podatke, sestaviti predloge za zboljšanje in jih predložiti Opozorilo. Zadrugarji iz krajev Slivnica pri Celju, Dobje in iz okol-nih vasi, naj se zglase pri zaupnikih «Sloge» zaradi skupnega naročila koruze, ki se bo oddajala po din 1.20 za kilogram. Koruza je zdrava, suha in najboljše kakovosti. Ob ra čaj o naj se na naslednje zaupnike: Šeško Ivan, Košnica št. 6, Mastnak Franc in Mastnak Ivan, Slivnica pri Celju in Arlič Matija, Paridol. Uredba o kmetijskih zbornicah Na podlagi točke 1. § 72. finančnega zakona za 1956.-37. leto je predpisal minister za kmetijstvo toliko pričakovano uredbo o kmetijskih zbornicah, o katerih razpravljamo tudi v tej številki. Po tej uredbi naj bi kmetijske zbornice zastopale, varovale in pospeševale koristi kmetijstva, prirejale ankete (posvetovanja) za pre-učavanje kmečkega in splošnega gospodarstva ter predlagale ministru in banu poročilo o svojem delovanju ter o položaju kmetijstva in gospodarstva v svojem področju. Morejo pa opravljati tudi druge posle, ki bodo predpisani s posameznimi zakoni, uredbami in pravilniki. Zadnji stavek nam jasno kaže, kako je ta uredba nepopolna, ker še vedno ni določeno točno področje in pravice kmetijskih zbornic. Pri nas se je že nekako udomačilo načelo, da se nikoli ne izdela enoten in popoln zakon, tako, da so vedno potrebne dopolnitve ali iz-premembe in da nimamo nikoli enotnega pogleda o različnih uredbah in zakonih. Ta ustanova, ki je za našega kmeta in narodno gospodarstvo tako pomembna, se je ustanovila brez sodelovanja kmečkega ljudstva in ni bila predložena niti narodni skupščini niti senatu v razpravo' in odobritev. Po tej uredbi so kmetijske zbornice le nekakšen statističen urad, katere posle bi morali opravljati kmetijski strokovnjaki na banovinah. Po tej uredbi ne bo mogoče v zadostni meri zavarovati kmečkih koristi in tudi ne bo mogoče začeti stvarno delati za uspešen razvoj kmetijstva in narodnega gospodarstva. Danes so le posvetovalne ustanove, enako kakor banovinski sveti, ki smejo sicer stavljati svoje predloge in sklepe, a jih oblast po svojem preudarku lahko sprejme ali zavrne. Kmetijskim zbornicam bi morali dati popolno samoupravo. državni zbornici (parlamentu), da jih potrdi. Če hočemo, da bodo kmečke zbornice res uspešno delale, moramo najprej doseči, da se razpusti sedanji parlament in da se izvedejo svobodne, tajne in splošne volitve za poslance (parlament), da bodo prišli v parlament ljudje, ki bodo hoteli ustreči želji slovenskega naroda, ki bodo odpravili centralizem in dali slovenskemu narodu široko samoupravo, da bomo o svojem gospodarstvu in o svojem denarju Slovenci sami odločali. Janez M. Stran 4. »SLOVENSKA V AS» Štev. 5. Dopisi Dopis iz Slivnice pri Celju Za dne 27. marca so pri nas razpisane občinske volitve, ker je bila izvedena pregrupacija občin Slivnica, Kalobje in Št. Jurij ob južni železnici. Govori se, da bodo vložene tri liste, ne ve se pa še pod kakšnimi imeni. Zanimivo je, da ni pravega soglasja niti med samimi somišljeniki sedaj vladajoče struje. V korist občanov to gotovo ne bo. Naši volilci so namreč navajeni podkupovanja in pravijo, da se volitev ne udeleže, če ne bodo nosilci list segli v žepe in oblekli ter nasitili posameznikov. Pravijo, da je le to zagotovo, kar dobe pred volitvami, vse drugo je bolj tvegano. Na obljube se ne smemo zanašati, saj se še spominjamo, kako je sedanji župan oblfuboval cesto iz Vodoc v Bukovje. Pripovedoval nam je, da ima pri banski upravi sorodnika, ki bo vse potrebno posredoval. Cesta seveda še danes ni zgrajena in ostale so le obljube, po katerih pa ne moremo voziti. Volilci menijo, da je vse enako, ali volijo Petra, Pavla ali Emila, ker bo treba pred vsakega stopiti s klobukom pod pazduho in ga prositi svojih pravic, mnogokrat pa nato oditi z dolgim nosom, ker se je do danes v naši revni Slivnici še vedno godilo. Opomba uredništva. Z zadnjim vašim stavkom nikakor ne soglašamo, ker mislimo, da je pri vas vendar toliko zavednih in nepodkupljivih mož, ki bi bili zmožni in voljni pošteno voditi gospodarstvo vaše občine, da bo v korist skupnosti. Zakaj torej ne sestavite svoje liste in ne nastopite pri volitvah? Občina je začetek politike in vsak začetek je težak. Morebiti pri prvem nastopu ne predrete, to naj vas ne moti. Vztrajnost, pogum in poštenost vam bodo pomagali do zmage drugič, in če ne drugič, pa tretjič. Vedite, da ima vsak le toliko pravic, kolikor si jih sam pribojuje. Kar velja za posameznika, to velja tudi za skupnost. Zato le korajžno na delo! Dopis iz Paridola pri Slivnici Ob volitvah je naš sedanji župan obljubljal, da bo slivniškim občanom preskrbel poceni koruzo. Nekje v Srbiji ima baje sorodnika trgovca, ki bo preskrbel dobro in poceni blago, izvoljen je bil za župana, a na svoje obljube je pozabil. Zastonj smo čakali na koruzo. Šele ko je začela «Sloga» zbirati člane in organizirati skupen nakup koruze, se je zganil tudi on in pregovarjal našega zaupnika Mastnaka Franca, naj ne razglaša pred farno cerkvijo, kaj namerava «Sloga» ukreniti. Dopovedoval je, da pride v Slivnico prav zdaj obljubljena koruza po isti ceni, kakor bi si jo preskrbeli v «Slogi» organizirani kmetje. Res so nam poslali en vagon koruze in župan je dal pri cerkvi razglasiti, da bodo tisto koruzo sedaj na občini prodajali po din 1.28 za kilogram, a druge od železnice oddaljenejše občine jo prodajajo po din 1.10. Kako je to, g. župan? Kje so zopet obljube in kje je taka cena, kakor ste bili obljubovali? Na cesti med Paridolom in Vodo-cami v Zapužah se je odtrgal plaz, ki je bil širok 60 do 70 m in dolg 700 m. Posestniku Blažu Cilenšku je uničil vso najboljšo zemljo, večinoma njive in travnike, tako da na njej ne bo mogel pridelati nobenega živeža. Ker je revež in ni nikogar, da bi kupil njegov svet in ker preti nevarnost tudi poslopjem, se bo moral po vsej priliki izseliti. Revež se je zglasil pri županu s prošnjo, naj mu občina svet še pred pomladjo uredi, da ga bo mogel obdelati. Sedaj je na županu, da izpolni svoje obljube, ki jih je dajal pred volitvami, ko nam je obljubil skrb za občane. Seveda pa pri tej nesreči ni prizadet samo imenovani posestnik, ampak trpimo tudi sosedni kmetje, ker po tistem delu ceste ne moremo voztti. Tako stanje traja že nad dva meseca, a zastonj čakamo rešitve. Dopis iz Fare ob Kolpi Naša kmečkc-delavska politika zahteva žrtev. Eno teh žrtev smo pokopali predpreteklo nedeljo. Ivan, | požrtvovalen fant, vnet za misel I kmečko-delavske politike, je ob peto- j majskih volitvah navdušil zanjo kostelske kmete in delavce, da so oddali svoje glasove za listo dr. Mačka. Nasprotniki mu tega niso nikoli odpustili. Z grožnjami in blatenjem so pritiskali nanj, Ivan se ni vdal in se tudi ni dal podkupiti. Grožnje so po-stale še hujše. Ali se je Ivana polastila zbeganost in hipna nerazsodnost zaradi tolikih groženj, ali so grozilci svoj namen izvršili, tega danes še ne vemo. Zadeva preiskuje oblast in za nas je gotovo le eno, da smo dragega tovariša Ivana izgubili. Pogreb Ivana Jurkoviča je bil veličasten in je dokazal, kako je pri nas zmagala misel kmečko-delavske politike. Na zadnji poti ga je spremila velika množica domačih in sosednih hrv. kmetov in delavcv. Iz Delnic je prišla tudi godba, pevci so mu zapeli in domači in hrvatski gasilci so mu izkazali zadnjo čast. Dragi Ivan, počivaj v miru! Ivan Jurkovič je danes mrtev, toda njegovo delo z njim ni umrlo. Tisoči, ki smo šli za njegovim pogrebom, vemo, da moramo v njegovem duhu delati in vztrajati do zmage prave slovenske kmečke in delavske politike. To smo mu na tihem obljubili in tega se bomo držali. Kmet iz Eare ob Kolpi. Dopis iz Jele pri Dobju 2e dalj časa čutimo potrebo po šoli v Jelcah. Mnogo se je o tem že sklepalo in pripravljalo, storjeno pa še ni ničesar. Naši otroci hodijo po ure daleč v najbližjo šolo in nič čudnega ni, da pri tem trpi pouk, a na drugi strani je to v škodo otrokom in staršem. Že pred 50 leti so nameravali začeti s poukom in v ta namen je bila določena hiša posestnika Florijana Arzenška. T ega načrta tedaj niso izvedli, pač pa so povečali šolo v Dobju. Sedaj smo v enakem položaju. Nadzorna oblast je sklicala vse prizadete občine in upravitelje sosednih šol na sestanek, da se o tem pomenijo. Vsi so bili za tO1, da se šola postavi, le župan iz Planine je izjavil, da njegova občina za to šolo ne bo ničesar prispevala. Upamo pa, da je postal drugačnega mnenja, ko je slišal, da bo treba kljub njegovemu odklonilnemu stališču prispevati za dozidavo šole v Dobjem. Ljudstvo je pripravljeno', da da potrebni prostor za stavbo in les ter bi kljub svoji ob-ubožanosti dalo tudi v denarju okrog 50.000 din. To je dokaz, kako velika je potreba po šoli. Ljudje bi že radi pošiljali svoje otroke brez skrbi v šolo. Pismo uredništvu iz Prekmurja Odkar dobivam »Slovensko vas», jo dajem vsakemu na razpolago, da jo bere. Ljudje jo nosijo od hiše do hiše in jo z veseljem prebirajoi Med dosedanjimi bralci si je pridobila že precej stalnih naročnikov. Prosim, da pošljete list na naslednje naslove (sledijo imena naročnikov). Dopis iz Črnomlja v Beli Krajini Z veseljem prebiram «Slovensko vas», ker čutim iz vsega njenega pisanja, da je to res pravi kmečko-delavski list. Razmere so danes obupne in povsod je našemu kmetu hudos najhujše pa menda nam Belokranjcem. Pridelki so brez prave cene in kar prodamo,, moramo sami pristradati. Prodati pa moramo, ker sicer ne bi imeli niti za sol in petrolej. Pa tudi oblečeni moramo biti kmetje. Gozdovi so skoraj prazni, v kolikor pa še niso, bodo kmalu postali. Kaj bo potem, se s strahom sprašujemo? Dan za dnem se pomikajo vozovi lesa proti Črnomlju, drug za drugim, cela procesija. Nekako pred Božičem je neki kmet iz Zdihove na Hrvatskem pripeljal z volički nekaj lesa. Vso noč |e bil na poti, a za les je iztržil komaj sto dinarjev. Ker je les razkladaj na občinskem svetu in ni videl tablice, ki prepoveduje razkladanje na tistem prostoru, je moral plačati vrh tega še občutno kazen. Premislite, tako daleč je vozil in vse to skoraj zastonj. Nekoč sem v vlaku slišal neko mestno gospo, kako se je hudovala nad tem, da hodijo kmečki otroci tudi v mestne šole, ko je že mestnih otrok zadosti. Po mojem stan ni vse, ampak možgani in volja do dela in učenja. Tista gospa je gotovo že pozabila (če je sploh kdaj vedela), da so največji naši možje prišli iz kmečkih in delavskih družin, n. pr. Prešeren, Krek, Cankar, Levstik in dr. Najsi ima gospoda v mestih še toliko denarja, obleke in lišpa, živeža ne bi mogla nikjer kupiti, če ga ne bi kmet pridelal. Od golega bogatstva še ni bil nihče sit, ker od zraka nihče živeti ne more. Zato zahtevamo kmetje in delavci več spoštovanja do svojega stanu in naj se gospodi ne gabijo kmečke roke. ki se jih mogoče še zemlja drži. Davke moramo sicer vsi plačevati, tisti, ki so od vladne stranke in mi, ki smo v opoziciji. S«®*? Kmečko in delavsko ljudstvo, ti pa spreglej in se nauči od sosednega hrvatskega kmečkega ljudstva prave politike, ki mora biti vztrajna in poštena. Organiziraj se v našem slovenskem kmečkem in delavskem gibanju, žrtvuj nekaj tudi zase in svoje koristi in vedi, da se brez muje še čevelj ne obuje. Bralec iz Črnomlja. Dopis od Sv. Duha nad Krškim Ne vem, če še je kaj takega drugje mogoče. Enkrat sredi zime ni bilo pri nedeljski maši vseh otrok, ker je bil sneg previsok. Pa je prihodnjič rekel gosp. župnik v cerkvi: «V naši šoli je- štirinajst komunistov!* Ko gre g. župnik v za nekaj korakov oddaljeno šolo ali cerkev, se zavije do ušes. Kako naj gre otrok dve uri daleč, skoraj nag in bos. Mnogi pridejo v šolo pokriti z vrečami in z žico ali vrvjo povezanimi čevlji. Toda g. župnik lega ne vidi. On vidi povsod komuniste. Danes še pri nas ne vemo, kaj je to, pa nas bo že g. župnik naučil. Kč. Razgovor z dopisniki Zadnjič smo v «Ralzgovorih poudarjali, kake važnosti je, da naši somišljeniki stalno in tudi v svojih dopisih kažejo pota boljšega javnega gospodarstva in s tem pričajo, da so sami sposobni boljše in ljudstvu bolj v korist voditi gospodarsko in vse ostalo javno življenje v občini, okraju, banovini, državi. Danes to ponovno poudarjamo. Vsi si moramo prizadevati in biti prepričani o tem. zakaj drugače naše gibanje nima pomena. Hočemo boljše življenje in kjerkoli je priložnost v tej smeri kaj storiti, moramo to napraviti. Takih priložnosti je n. pr. v teh mesecih, ko se sestavljajo občinski preračuni, dovolj. Dopis iz Središča ob Dravi v naši zadnji štev. nam kaže lep primer pravilnega stališča naših somišljenikov. V občini Središče j<* pri zadnjih občinskih volitvah zmagala lista somišljenikov našega gibanja. Središko občino vodijo naši somišljeniki. Pozdraviti moramo njihovo neomajno stališče, ko se protivijo zvišanju občinskega preračuna v