DELAVSKA
Glasilo krščanskega delovnega ljudstva
Iaha)n vsak Četrtek pop.; v »luCalu prašnika dan popre) - Uredništvo: Ljubljana, Mlklofil-teva c. — Nefranklrana pisma se ne sprejemalo
Posamezna Številka Din l'So — Cena: M 1 i Din 3-, is Četrt leta Din IS-., hi pol leta Din 3o--j m Inozemstvo Din 7-- (meseCno) — Oglas: po dogovoru
Oglasi, reklamacije In narotnlno na uprave Delavska alismlca, MlklollCeva cesta M, I. na*, Telefon »M. ttev. Čekovnega raCuna 14.000
Vseh svetih dan
Na svetu žive kristjani, katerih krščanstvo bi lahko imenovali tkrščanstvo nedelj in praznikov. Prebiva v cerkvah, ki se ob nedeljah in praznikih napolnijo z verniki. .. Simbol tega krščanstva je nedeljska in praznična obleka, v katerih prihajajo verniki k službi božji, je molitvena knjižica in rožni venec, ki ga rabijo pri službi božji. Vsekako moramo imenovati krščanstvo, kar stotiscči ob nedeljah in praznikih v svojih navadah goje, oziroma česar stctisoči niti ob Gospodovih dnevih ne poznajo — toda kakor hitro odlože ljudje svojo nedeljsko* obleko, kakor hitro shranijo molitveno knjižico in rožni venec na določen kraj, se ta vrsta krščanstva za šest dni tako rekoč sama v sebi zruši, da zopet oživi prihodnjo nedeljo ali prihodnji praznik. In kdor bolj globoko razmišlja vprašanje pristne religioznosti in pobožnosti, ki obstoji v trajnem češčenju Boga in nepretrganem posvečevanju in požlahtnjevanju lastne osebnosti, bo uvidel, da, tako nedeljsko in praznično krščanstvo prav za prav ne odgovarja ne volji Boga ne potrebam človeka. Vsled naraščajočega propada nravnosti med krščanskimi narodi se je v novejšem času večkrat slišalo vprašanje, kje vendar '/-iva vera teh narodov? Bila je samo religija nedelj in praznikov. Ni oplojevala šestere delavne dni. Krasila je samo oltarje. Vse to je lepo, dobro in potrebno, a je premalo.
krščanstvo še je izpelo in je izzvenelo med cerkvenimi stenami in ni svojih spozna valcev spremljalo v vsakdanje življenje. Ni postalo dnevni vedno sveži studenec, v katerem si zjutraj očistijo duše v svoji notranjosti podobo božjo, ki jo nosijo v sebi; iz katerega pijejo ter se poživljajo v opoldanski vročini trdih življenjskih dolžnosti in še bolj trdihj 'življenjskih izkušnja v, v čigar jasnosti so zvečer spoznali svojo doseženo duševno lepoto, ali pa svoje dnevno notranje propadanje. Ta religija ni bila vsakdanji kruli ljudi, ki svoje lakote ali niso čutili ali pa so jo utešili s stvarmi, ki dušo sicer napolnijo,. a je nikdar ne nasitijo. Ta religija je bila lep obrobek bivanja, melodija, ki je tu in tam zadonela, kristalizirani akord harfe, ki se je razlegal nad velikonočnimi livadami in binikoštnim zelenjem in božičnim snegom ter ostal visoko v ozračju ali na zvezdah ... nikdar pa ni bila temelj našega celotnega življenja, ne vodilna misel, ki bi vdihnila vsem težavam in bridkostim 365-terih letnih dni značaj čistega, prisrčnega, pobožnega koraka v slavo in čast večnega Boga. Ni bila dnevno oblačilo^ našega bistva, ne sol naših dnevnih dejanj, ne posvečenje našega dnevnega trpljenja, obvladajoči zakon našega notranjega postajanja in naše dozoritve.
Z eno besedo: manjka nam religioznost svetnikov. Nismo bili prepojeni z duhom pristne religioznosti, ki sega do zadnjih globin duše in določa njeno vero, njeno upanje, njene želje in odpovedi, njeno dejanje in nehanje. Svetniki božji — in to moramo poudariti — so bili ljudje kakor mi, večini izmed njih je življenje potekalo v podobnih razmerah kakor naše. V svojem delovanju so naleteli na enake ljudi kakor mi, njihova pota so križale etiake ovire kakor naša, prestati so morali enake in še večje izkušnjave kakor mi. Svetniki božji so se zatekali k istemu Bogu ikakor mi; opravljali so iste molitve, kakor jih molimo mi..., toda ti veliki možje in svete žene ter mladenke se od nas razlikujejo po velikanski živahnosti, nezaslišani moči, s katero jih je prevzela misel na Boga in posmrtnost.
99
Ljudstvo se mi smili
ii
Knezoškof ljubljanski dr. Gregorij Rožman je poslal vsem vernikom svoje škofije poslanico v pomoč revnim pod geslom »Ljudstvo se mi smili«. Povod tej poslanici je huda beda, v kateri živijo mnoge družine v škofiji. Ta beda bo postala še hujša v zimi, ki je pred durmi. »Zlasti so otroci, lačni in slabo oblečeni, vredni našega usmiljenja.« Sam Gospod nas opominja: »Dajte jim jesti!«
V poslanici ugotavlja Prevzvišeni moralno, oziroma versko dolžnost vernikov, da pomagajo bednim, obenem pa velik pomen, duhovni in materijelni, naših del, če jih izvajamo iz žive vere.
Dobrodelnost naj bi se uveljavljala po zamisli našega knezoškofa v vsaki posamfezni župniji, pa tudi preko mej župnije. Kajti v večjih mestih in delavskih naselbinah je toliko bede, da je župnije same ne morejo premagati. V takih slučajih morajo priskočiti na pomoč vsi verniki. Vso dobrodelno akcijo bo vodila »Karitativna zveza« v Ljubljani, ker ni sicer mogoče urejeno, smotreno in preudarno dobrodelno delovanje.
Po navodilu sv. očeta in v zmislu svojega pastirskega lista je odredil Prevzvišeni tole:
1. V vsaki župniji naj župnik takoj osnuje dobrodelni odbor. Ta odbor naj skrbi za domače potrebe in širšo dobrodelno akcijo pod vodstvom Karitativne zveze v Ljubljani, Poljanska cesta
2. V vseh cerkvah naj se vrši darovanje, oziroma pobiranje v puščico za pomoč bednim.
3. Molitvena akcija. Ta obstoja iz tri-dnevnice, če mogoče še pred praznikom Kristusa Kralja, če ne, pa ob primernem času pozneje.
Vsem tovarišem in somišljenikom priporočamo, da sodelujejo pri tej plemeniti akciji in jo podprejo po svojih močeh, da pride ljubezen našega škofa do bednih do čim učinkovitejšega izraza.
To naročilo je najbolj mogoča pomoč v nujni sili. Katoličani se moramo zavedati pa še ene bolj važne naloge. Dejstvo je, da se vseljuje med človeštvo vedno bolj vsesplošna beda. Tega ne moremo tajiti. Nezdravo je pa še eno dejstvo. Da vidimo v tem času poleg bede bajno razkošje, poleg lakote nespametno zapravljanje. Takemu stanju je kriv gospodarski in družabni sistem — kapitalizem. Ta sistem je tudi kriv, da propadajo bedni tudi duševno. Tega spoznanja manjka večini katoličanov, Odnosno duha in volje, da bi iz takega spoznanja uravnali tudi svoje korake.
Katoliški župnik Emil Fiedler piše v svoji zanimivi in aktualni knjižici »De-
fensive oder Offensive?« o nalogi katoličanov v tem pogledu tako: Če sili kakšen sistem z nujno doslednostjo stotisofe v bedo in če jih oropa ta beda vere in vsake morale, proč s takiin sistemom! Potem najostrejši boj z naše (katoliške) strani. Nimamo niti najmanjšega povoda, da bi smatrali kapitalizem za nekaj svetega. Nimamo pa tudi najmanjšega povoda, da bi ga na katerikoli način branili, podpirali in krili. Kapitalizem je kopičil bedo na bedo. Krščanstvu je odtujil milijone. Smo daleč od vsakega sovraštva napram bogatinom. Kar naj nas vodi v tem boju, je beseda Odrešeniko-va: »Ljudstvo se mi smili.« Usmiliti se ljudstva, pa pomeni, da se postavimo z vso svojo dušo in z vso energijo pomoč prinašajoče ljubezni na ujegovo stran. Nimamo prav nobenega interesa na tem, da cvete par stotin koncernov, ki zasužnjujejo ves svet; nasprotno mi imamo največji interes na tem, da bi bilo ljudstvo zadovoljno, nravno zdravo in verno. Iz usmiljenja do ljudstva moramo položiti sekiro na korenine drevesa, čigar sadovi pomenijo brezsrčno bedo za milijone. Naše mest« je ob strani tistih, ki so lačni, ki trpijo pomanjkanje, ki so tlačeni in izžemanj, ne ob strani tistih, ki zaslužijo milijone, čijih dvig in čijih pomnoženi dohodki pomenijo bedo milijonov ljudi, ki so padli med roparje.
Če pravi Kristus: »Biti Samaritan«, petem pravi Kristus, da moramo biti proti roparjem. Mi smo to resnico tako zanemarjali ali pa tako slabo manevrirali, da nas je smatral velik del tistih, ki so padli med roparje, za roparje in za tovariše roparjev. Če se ne bomo kmalu jasno in očividno oddaljili od vsakega, ki živi od izkoriščanja delavcev, bodo postale razpoke, ki že dolgo obstojajo, prepadi, ki bodo več požrli, kakor moremo v sto letih izgraditi... Danes branimo v imenu sedme božje zapovedi lastninsko pravo. Naša dolžnost je to in jo bomo tudi vršili še dalje. Toda v imenu iste božje zapovedi je tudi naša dolžnost, da označimo postanek mnogega premoženja kot rop; da označimo vse gospodarjenje kapitalističnega izžemanja kot vnebovpijočo krivico. Čas je, da iz vseh naših prižnic beremo besede apostola Jakoba, ki obsoja krivično bogastvo zelo trdo. Bolje je, da grome te besede iz naših prižnic kot svetopisemske besede, da vrnejo obubožanemu ljudstvu vero; boljo je, da jemo tudi danes rajši z ubogimi, grešniki in cestninarji, kakor pa, da bi jih oznanjevali komunisti i* svojih govorniških odrov in s tem trgali vero iz src.
Brez dvoma je namreč, da mora voditi do katastrof ravno ta obupno krivična razdelitev sadov zemlje, tudi do katastrofe za krščanstvo. Tega pa moramo brezpogojno braniti, pa četudi se razlete v kosee vsi koncerni sveta. Besede so brez moči. Če hoče kdo dokazati, mora dokazati z dejanji.«
Tako župnik Fiedler. Vse je potrebno. Nujna pomoč v skrajni sili. Še bolj je pa potrebna akcija, da se v splošnem odpravi tako stanje v človeštvu, ki je glavni vir zla. To je nujno. Ravno na tej akciji se bo tehtala sila katoličanov. Ravno na tej akciji bomo dokazali, če smo kos, da zajezimo in odpravimo razkrajajoči proces materializma, pa naj prihaja od kapitalistične ali komunistične ali pa od obeh strani. Ravno ta akcija bo dokazala, če v resnici čutimo in v sebi doživljamo besede Gospodove: »Ljudstvo se mi smili.«
Lep dogodek
v delavskem ž vitemu
V nedeljo dopoldne so otvorili naši grafičarji svojo novo palačo na Masa-rykovi cesti v Ljubljani. Za našega delavca je to nekaj nenavadnega, da celo skoraj neverjetnega. Marsikdo se bo vprašal, ako je to sploh mogoče v teh težkih časih, ko se vse delavstvo bori naravnost za golo življenje. Ako si pa ogledamo malo bližje organizacijo naših tiskarjev, nam bo to takoj razumljivo in tudi marsikak dober nauk lahko dobimo zase. Ne dolgo je praznovalo društvo tiskarjev svojo šestdesetletnico in vso to dolgo dobo obstoja je prevevala naše tiskarske vrste želja po lastnem domu. Vseskozi se je vsak tiskar zavedal pomena svoje lastne organizacije, jo spoštoval in bila mu je tudi v ponos. Brez obotavljanja ji je vedno dal, kar ji je moral dati in ta članarina seveda ni bila majhna. Važno pa je za njihovo organizacijo to, da jo niso nikdar smatrali za molzno kravo in dosledno terjali od nje to, kar so ji dali, ampak so predvsem polagali važnost na to, da je organizacija postajala tudi gospodarsko močna. Kot taka je lahko branila interese svojih članov takrat, ko je šlo za njihove pravice in njih življenjski standard, katerega je v resnici tudi v najtežjih časih ohranila na primerni višini. Poleg tega pa se fe pri njih uresničil tudi pregovor: od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.
Kaj nam je Bog? — Pojem. Bitje, ki je visoko, silno visoko nad nami, ki prebiva daleč, neizmerno daleč od nas. Svetnikom je bil Bog resničnost; nevidna, a vendar stvarna resničnost, o kateri so vedeli, da jih obdaja, vzdržuje in nosi, da j.ih opazuje povsod, kjer so hodili in stali, kar so delali in trpeli. Svetnikom se je razodevala sveta božja volja v tisočerih stvareh, ki jih mi imenujemo ovire in zadržke, nepojmljivosti in nadloge življenja in ki bi nam: lahko postale blagoslov, če bi hoteli v njih spoznati božjo roko, ki nas vodi skozi življenje. Svetniki so Boga gledali v človeku, in prepričani so bili, da Bogu ne morejo storiti večjega veselja, kakor če služijo bratom in sestram učlovečenega božjega Sina. In kako so jim služili! Niso poznali ne stanu in službe in stališča, ki ga kdo zavzema v človeški družbi, ko je šlo za to, da so se sklonili k malim in nizkim. Razlike med bogatim in ubogim
niso poznali. V človeku so gledali samo eno: božjo podobo in podobnost, ki se mora zopet obnoviti, kakor se prelije denar iz stare snovi, ki smo jo našli v urni, zakopani pred davnimi stoletji.
Kaj n a ni je življenje? — Vrsta dni, katerih tretjino presanjamo v spominih, drugo tretjino presanjamo v upanju in preživimo zadnjo tretjino v strahu in trepetu. Svetnikom je bilo življenje, ki so ga morali živeti, naloga, ki so jo hoteli vedno bolje dovrševati; bilo jim je gradivo, na čigar kameniti trdoti in železni neupogljivosti je rastla njihova nravna sila in dozoritev; bilo jim je zakladnica, ki jo mora vsak človek prinesti Bogu, Gospodarju večnosti, ne prazno, temveč napolnjeno z bogastvom, ki ga ne morejo uničiti molji in rja. Svetniki niso brezmiselno sanjali, ampak njihovo edino vprašanje se je glasilo: »Kaj moram sedaj, to uro, ta trenutek storiti Bogu v čast in v dovr-šenjc njegove volje?« — in drugo vpra-
šanje: »Kako bom dozorel za svoj zadnji in pravi namen?« In tem prav za za prav edinim vprašanjem njihovega življenja in življenja vsakega človeka so posvečali vse svoje moči, vse svoje delo.
To krščanstvo Kristusovo in njegovih svetnikov si moramo zopet osvojiti, ako hočemo*, da bo zopet enkrat zasijala svetu luč na tej v meglo in temo zagrnjeni zemlji. Ne smemo čakati, da bi nam to novo, staro krščanstvo od nekod prišlo. Začeti moramo pri nas samihT pri lastni duši. Potrebna nam je reformacija — toda ne reformacija papeštva ali cerkvene ustave, ampak reformacija vsakega posameznega človeškega srca.
Za to reformacijo se zahteva boj in v gotovih okoliščinah tudi razbeljeno železo, s katerim moramo ognojene in vnete rane izžgati, ako hočemo biti nekoč prišteti svetnikom božjim. (Vera in življenje, št 11.)
Poročila z delavskih bojišč
Jugoslovanska strokovna zveza
Rudarji
Trbovlje. V nedeljo 25. t. m. je bHa v Trbovljah seja lokalnih načelnikov II. skupine iz. revirjev TPD. Na seji so bili tudi tajnik Delavske zbornice in od vsake strokovne organizacije po en delegat. Na seji se je razpravljalo, kako nastopiti pri razpravi, ki se bo pri posameznih rudnikiji sklicala v svrho revidiranja akordov, kakor je bilo sklenjeno pri pogajanjih dne 27. julija t. 1. Lokalni načelniki so podali poročilo kakšen efekt je napravilo znižanje akordov na plače. Ugotovilo se je, da so nekatere akordne postavke tako nizke, da na podlagi njih ni mogoče zaslužiti niti temeljne plače.
Razpravljalo se je tudi o plačah profe-sionistov in strojnikov, ter sklenilo, da se na prihodnji razpravi predložijo njih zahteve.
Vsi navzoči so posegali v debato, ter tako dajali pojasnila in nasvete. Lokalni načelniki so še nadalje razpravljali o položaju v posameznih rudnikih, zlasti o nezdravih razmerah ki so v Kočevju. Seja se je zaključila s pozivom predsednika, naj dele-gatje branijo pravice delavstva odločno in neustrašeno, ker le tako zaniorejo pričakovati uspehe.
Trbovlje. Minuli teden so si ogledali francoski delničarji rudnike TPD. Imeli so priliko videti obrate, katerih solastniki so. Imeli so si pa priliko ogledati tudi siromašno delavstvo, kateremu režejo kruh. Ne vemo pa, če so siromaštvo pravilno ocenili. Delavci so namreč takoj poleg enodnevnega praznovanja v tednu dobili še en dan zraven. Tako bo rudar v bližajoči se zimi praznoval z nedeljo kar tri dni v tednu. Družba toži, da premog ne gj* v promet. Gotovo ne gre, ker je predrag. Plače pa so se znižale za 35%, cena premogu pa je ostala ista. Družba naj pečeni premog, pa bo odjema dovolj. Seveda bo dobiček manjši, delavstvo pa bo lahko polno zaposleno.
Pa kaj delavstvo! Dobiček je glavno. To je namen današnjega kapitalističnega gospodarstva.
* * *
Surino pojmovanje posameznih ravnateljstev TPD. Po zadnji kolektivni pogodbi, ki je bila z ozirom na plače diktirana od družbe, je predvideno, da se po treh mesecih pri raznih ravnateljstvih po pregledu trimesečne prakse revidira plačilo akordnih in premijskih postavk.	V to	svrho stavljajo
ravnateljstva predloge, da bi se to izravnalo na ta način, da bi se na boljših ortih (nu-marah) nekaj odvzelo in dodalo tistim, ki manj zaslužijo. Lep nazor, kako pomagati svojemu	bližnjemu.	Kdor	bo	imel boljie
delavne	pogoje, bo	moral	po	tem načinu
delati za drugega, ki bo imel slabejšo storitev. Delavstvo zahteva, da se akordne in premijske postavke revidirajo tako, da ne bo oškodovan pri tem del delavstva, ker se z gornjim	načinom ustvarja	le	mržnja med
Uresničitev tega pregovora so naši grafičarji pretekle nedeljo zelo slovesno praznovali s tem, da so otvorili svojo palačo. K temu radostnemu praznovanju svoje zavednosti in požrtvovalnosti za skupnost jim najiskrenejlše čestitamo in želimo le, da njihova organizacija tudi poslej po svoji zavednosti, notranji urejenosti in absolutni kompaktnosti ostane tudi vnaprej zgled vsemu delavstvu, ki vprav zaradi pomanjkanja teh vrlin, ki dičijc naše tiskarje, veliko trpi po svoji lastni krivdi.
delavstvom in delomržnost tistih, ki bi morali delati za druge. V splošnem je pa taka praksa nemoralna. Dati mora tisti, ki ima od tega dobiček. To je pa TPID.
Hrastnik. Seja bratovske skladnice. V petek 28. okt. t. I. ee je vršila seja bratovski* skladnice. Na dnevnem redu so bile; upokojitve, nezgodne rente in slučajnosti. Skladiščni zdravnik je predlagal v upokojitev rudarje: Mastnak Konrad, Kovač Franc, Laznik Ivan, Koprive Ivan. Pokojnina se je priznala vdovi Neži po Kralju Ivanu, nadalje siroti Zore Kristini. — Izplačevanje nezgodne rente se podaljša Holešek Jožetu, dočim se ustavi Tramte Ivanu, ker je dosegel prejšnjo delazmožnost. — Pri slučajnostih so se obravnavale razne tekoče zadeve. Med drugim se je sklenilo znižati prejemke nameščencem bratovske skladnice v istem razmerju, kot se je to zgodilo pri nameščencih rudnika in sicer s I. avg. t. 1.
Kovinarji
Kolektivna pogodba s KI D na Jesenicah.
Končno smo vendar dočakali zaključno razpravo za kolektivno pogodbo pri podjetju KIT) na Jesenicah. V ponedeljek, dne 19. t. m. se je vršila razprava in sicer od 3 pop. do 9 zvečer.
Akordi v posameznih obratih so bili spo-razumljeni že prej. Pri razpravi je šlo samo za razne korekture in besedilo pogodbe.
Tako je bilo za martinarno sklenjeno, da se mora za slabo izdelano železo vedno javiti takoj obratnemu vodstvu, ki bo proučilo, čigava je krivda. Ako to ni zakrivilo delavstvo, se bo priznala in vštela pokvarjena kvota železa v akord. Za delna popravila pri pečeh v času, ko ne bo delavstvo v obratu, bodo priznane nadomestne plače. Radi razlike v akordu od 2 na 3 peči ni bilo mogoče doseči sporazuma. Končno se je sklenilo, da se o tem ponovno razpravlja in določi akord, kadar bodo ves mesec 3 peči v obratu in ko se bo videl rezultat sedanjega akorda. Od strani vodstva se je ugotavljalo, da je pri pečeh še vedno preveč moštva. Od tega naj se še nekaj reducira, pa bodo ostali imeli v akordu večji zaslužek. Dogajajo se slučaji, da posamezni delavci vsled raznih zadržkov ostanejo med tednom en dan ali dva doma, zato pa potem v nedeljo nimajo pravice na 50% doklado, ker niso imeli izvršenih predpisanih 48 ur delavnega čaša. Sklene se, da bo podjetje to preučilo in za take slučaje priznalo 50% doklado tudi tedaj, ako bi delavec ne imel storjenih predpisanih 48 ur na teden.
Ker delavstvo prezgodaj zapušča delo, se bodo po vseh obratih uvedle električna ur«, ki bodo zvezane z uro v glavni pisarni.
Za druge obrate debata ni bila tako obsežna. Obrati na Javorniku so se radi težkih , pogojev, ki so bili ob tej priliki stavljeni, i izločili iz te razprave in se bo za nje vršila | posebna razprava s prizadetimi delavci', i Vzrok je ta, da se je za fino in srednjo va-j ljatfto reduciralo vse akordne postavke za 15%. To se je motiviralo s tem, da delavstvo ne izrabi vsega delovnega časa, rezerva pa vedno sedi, ki bi lahko tudi kaj delala. Poudarjalo se je, da delavstvo predčasno zapušča svoja delovna mesta, kar gotovo slabo vpliva na višino produkcije. Mi moramo čim ceneje in veliko producirati. To nas bo rešilo, sicer bomo primorani zapreti vse obrate. Cene padajo in ne vemo, kako nam bo mogoče vzdržati tako visoke plače. Primorani bomo vse obrate na Javorniku zapreti do jan. 1932. Nimamo naročil. Take argumente so torej navajali zastopniki podjetja.
Končen sklep je bil, da ostanejo vsi akordi, ki so bili sprejeti po posameznih obratih, plače, premije in doklade še nadalje v veljavi kot dosedaj. Premog, drva
in družinske doklade ostanejo še nadalje, toda v brezpogodbenem stanju. Radi oblek, mila in varnostnih naprav bo podjetje izdalo obratnim vodstvom posebna navodila.
* Odpoved kolektivne pogodbe je ^dnevna. Tako ima delavstvo po 6 mesecih brezpravnega stanja novo kol. pogodbo. Vprašanje je, koliko časa. Kajti razmere za delavstvo niso nič kaj ugodne. Obrati, kateri delajo v akordu, so v posameznih akordnih postavkah nekaj pridobili. Sicer je vprašanje, koliko časa bo to trajalo. Morda se kmalu tudi z njimi zgodi tako, kakor z obrati na Javorniku. Drugi so pa vsi ostali pri starem.
Podjetje je doseglo zaenkrat svoj namen. Skrajšanje odpovednega roka, akordne postavke, ki se z vsakim dnem lahko spreminjajo in brezpogodbeno stauje za premog, drva in družinske doklade.
Delavstvo!' Strni svoje vrste, kajti težki časi se nam obetajo. Le v močni in..disciplinirani strok, organizaciji bo mogoče braniti naše interese.
Lesni delavci
Ribnica na Dolenjskem. Ribnica je eden najbolj industrijskih krajev naše Dolenjske. Lesna industrija je zavzela takoj po prevratu velik razmah. Kupčija je do nedavnega lepo cvetela — do nastopa ruskega blaga. Danes je seveda delna kriza, katere breme nosimo predvsem in skoro samo delavci. Plače so nizke, delamo nad mero. Običajna urna mezda je 4 Din, delamo pa 12 ur. Ponekod se vpeljujejo po trije šiliti namesto dveh. S tem se delodajalci spretno izognejo poviškom za nadure. Tudi nadure se ne plačujejo po zakonu. Zakon o zaščiti delavcev za nas ne obstoja. Nikogar ni, ki bi prisilil podjetnike, da bi upoštevali zakon. Večina delavstva se je predala že nekaki otopelosti in brezčutju, ki je deloma razumljivo radi terorja in groženj od strani podjetnikov iu njihovih uslužnih slug. Zadnje čase smo pa le spoznali, da tako ne gre dalje, da se mora vse to končati. Spoznali smo, da nas more rešiti le strokovna organizacija in nihče drugi. Strokovna organizacija nam sicer ni nepoznana. Saj smo bili po vojni organizirani v Nar. strck. zvezi. Sedaj, ko nam v^dno hujša prede, pa smo stopili po zgledu lesnih delavcev iz Rimskih toplic, o katerih smo slišali, da so pokazali hrbet omenjeni organizaciji in se pridružili Jugosl. strok, zvezi, v stik s to centralo krščanskih strokovnih organizacij. Preteklo nedeljo nas je obiskal zastopnik JSZ tov. Valant Milan. Zbralo se nas je okrog 45 lesnih delavcev. Imenovani tovariš nam je pojasnil, v čem je današnja kriza, kje so njeni vzroki in kakšne so posledice. PredoČil nam je strokovno organizacijo kot edino rešiteljico delavstva in nam j pojasnil, kakšni moramo biti, da bo orga-I nizacija močna: Korajžni, odkriti, enotni in j solidarni! — Besede so nas ogrele in sklep j je postal čvrstejši: Organizirali se bomo! iPo ! javnem sestanku smo se v ožjem krogu po-! menili, kaj vse je potrebno za ustanovitev | organizacije. Sestavili smo tudi pripravljalni odbor, ki bo izpeljal vse potrebno.
! K delu prehajamo! Kar ni zmogel eden,
; bomo zmogli organizirani. Vemo, da ne bo-! do potem še nebesa na zemlji, verujemo pa, 1 da nas boni o potem morali upoštevati in da ne t)omo čreda brez pastirja! Zato se moramo vsi organizacije oprijeti! Čim več nas bo, močnejši bomo in več bomo dosegli. Delavci, vsi v en krog organizacije! — Pripravljalni odbor Strokovne skupine lesnega delavstva za Ribnico in okolico.
XT» • V	•	•
Viničarji
Izpred našega razsodišča.
'Tam v .Lešnskem vrhu, dobro uro hoda od Ormoža, tam v dornavskih goricah, kjer šafaruje silno strogi g. Pak Fric, je nedavno nastal oster spor med njim in viničarjem in-
validom, tov. Hrnčičem. Viničarka je šla kosit travo in je po travi prej pobrala doli padla piškava jabolka. Žena šafarja je to videla in začela viničarko kregati in dolžiti, da jabolka krade. Vnel se je najhujši ženski prepir. Zaradi tega je šafar predčasno odpovedal viničarju službo in zahteval, da se naj izseli v teku 8 dni. šafar je stavil svoj predlog ustmeno tudi viničarski komi:,siji. Ker pa je vabil viničarja na to komisijo 'le šafar, se komisije sploh ni udeležil. S tem je postala zadeva še bolj zamotana, šafar je pritiskal močno na viničarja, da naj brž stanovanje izprazni, ker pa se ta zahtevi ni hotel vdati, mu je prepovedal uporabo drv za kurjavo, zaklenil mu je shrambo (prešo), da ni mogel do svojih pridelkov, zadržal mu je zaslužek 120 Din, češ, da ga dobi le po odselitvi. Ko tudi to ni viničarja ustrašilo in je sploh šafarju odgovarjal, da ne gre nikamor, je ta začel hoditi nadenj v stanovanje. Tako je neki večer prišel šafar v viničarjevo stanovanje celo z nabito puško. Pri tej priliki je zopet prišlo do ostrega prepira in prerivanja in ne bi bil le navaden »pripetljaj«,. če bi se sprožil strel, ki bi lahko zadel tudi katerega viničarjevih otrok. Končno pa si je šafar izmislil nekaj drugega. Snel je viničarju sobna vrata in jih odnesel. Tako bi naj viničarjeva družina spala v sobi brez vrat tudi v mrzlih nočeh. Pa si je viničar tudi tukaj pomagal in napravil nekaka zasilna vrata. Vsi v okolici so obsojali tako postopanje z revno viničarsko družino. Tov. Hrnčič pa ni organiziran, zato tudi ne pozna viničarskega reda. Radi tega je šel zadevo najprej ovadit sodišču. Radi hitrejše rešitve spora pa se je prizadeti viničar vendarle obrnil za pomoč »Sfro-kovni zvezi viničarjev«, če tudi ni član, bi moral imeti tisti človek trše srce kakor je kamen, ki bi takemu siromaku odbil pomoč, katero bi lahko nudil. Tajnik zveze je pcslal predlog viničarske komisije županstvu občine Litmerk, Viničarju pa je obljubil, da ga bo celo pri komisiji zastopal. Prvič sklicana komisija se ni vršila, ker ni prišel šafar. Župan je vabilo za komisijo izročil viničarju, kateri bi ga naj oddal šafarju. Temu pa ni bilo mogoče vabila šafarju v roke izročiti. Županstvo je ponovno določilo razpravo na 25. oktobra ob 10 uri in je bilo vabilo poslano g. Paku celo po enem občinskem možu z dostavnico.
Tako se je vendar vršila komisija. Oba nasprotnika trda, nobeden' nič kriv, sta vztrajala vsak na svojem stališču. Sporazum je bil izključen. Prestopki so dokazani na obeh straneh, kriva sta oba. Viničarka ne bi smela zmerjati in celo groziti svojim predpostavljenim. Poslužiti bi se morala zakona, predvsem viničarskega reda. Šafar pa ne bi smel viničarju zadrževati zaslužka, ne hoditi
I nad njega v stanovanje. Dokler je viničar še j tam, ima vso pravico do drv, do sena in vseh stanovanjskih prostorov, ki so mu bili ob" vstopu v službo izročeni v uporabo. Nikomur ni dovoljeno, da bi pravico sam delal. Zato imamo viničarski red in druge zakone, zato so tudi sodišča. Tako bo tudi v tem slučaju sodišče razpravljalo že 20. novembra. Viničarju želimo, da svoje pravice i doseže, čeprav šafar zbira proti njemu obte-žilni materijal od vseh gospodarjev, pri katerih je doSfdaj služil. Nekateri izmed teh gospodarjev so sicer zabeleženi v tajništvu »Strokovne zveze viničarjev«, da tudi drugi viničarji niso šli mirnim potom od njih. Marsikaj poučnega je pri tem za naše člane, javnost pa naj vidi, kakšno obupno stanje in kakšne borbe morajo viničarji ponekod i preživljati. Zaslužek pri svoji hrani samo G Din dnevno, izplačilo istega komaj vsake 3 mesece. Kakšno je tako življenje, je jasno.. Če pa pobere piškavo jabolko, pa je takoj i tat in iz službe vržen. Herojski svetnik bi i moral pač vsak tak viničar biti, da bi pre-I našal vse te šikane z mirnim srcem.
Bata
(Dalje.)
Organizacija dela,
Porast silne produkcije in stalno ter hitro padanje cen je rezultat Bafi-nega industrijskega delovanja v zadnjih petih letih. Ta napredek so omogočili Rafi vsi tisti činitelji, kakor v vseh drugih zracionaliziranih obratih: koncentracija in izločenje vsake vmesne trgovine; specializacija, spopolnitev obratnih naprav, varčevanje s surovinami, čas itd. Vendar se pa Bafa razlikuje od drugih v temi, da mu manjka vsaka ideja, ki bi si jo od drugod sposodil. Prav tako mu manjka vsaka šolska podlaga. Nima niti višjih študij, niti se ni izobraževal v drugih industrijskih obratih, ki bi mu mogli služiti za zgled. Vse njegove metode so sad lastne izkušnje in sad vsakodnevnih opazovanj, vprašanj, katera miu je stavilo njegovo podjetje. Organizacijo njegovega obrata vodi le en cilj:. Čim večji donos. Ta cilj ustvarja tudi svojevrstno ozračje v tovarni.
Batov obrat obstoja iz dveh različnih delov. Prvi del obsega celo vrst« poslopij, katera obdaja zid. To je prava tovarna. Ta del obsega cele doline na vzhodni strani mesta. Drugi del pa leži na severni strani mesta in tvori
sam ?ase posebno mesto. V tem delu so prodajalne, restavracija, kino, delavske hiše, dom za mladoletne delavce in stanovanjska hiša za vajence. Nizdol ob dolini je kupil Bafa nova zemljišča in zgradil nov oddelek: 300 delavskih hiš in bolnišnico.
Prava tovarna obsega 32 poslopij. Zgrajena so vsa na isti način: 80 m dolga in 12 m široka. Imajo tri svetla nadstropja in ravno streho. Ta eno-vrstnost je prihranila Bafi velike stroške. Zidava je bila cenejša tudi zaradi tega, ker je zidal v lastni režiji. Ima tudi lastno opekarno. Delovne metode so poenostavljene, materijal natanko vdelan. Vse to olajšuje vsepovsod piv sta vite v strojev in orodja, vzidavc električnih naprav in drugih gonilnih sil. Glaven pomen za Bafov sistem pa je v tem, da delajo vse delavnice pod istim pogojem; da more torej lahko nadzirati storitev delavcev in njihovo vnemo za delo. Na drugi strani pa omogoča pravilna naprava tudi lažjo zamisel novega načrta in njegovo hitro izvedbo.
Omenjenih 32 hiš obsega vse upravne oddelke in delavnice in stojijo pod direktnim nadzorstvom šefa. Bata nima v teh hilšah le delavnic za izgottavljanje čevljev, ampak ima tudi tovarno za papir in karton, kemično tovarno, tovarno za stroje in za popravilo strojev, delav-
nico za predelavo gumija, strojamo, tovarno za izdelavo strojilnih snovi in tiskamo. Bafa kupi surovine sam in jih stroji ter barva v lastnih obratih. Iz kemične tovarne pridobiva klej, v lastni tiskarni tiska plakate, ki poveličujejo njegovo blago po vsem svetu. Blago, ki ga sam ne izdeluje, skuša dobaviti čim cenejše na ta način, da dobavlja v velikih množinah, navadno toliko, kolikor potrebuje za vse leto.
Edin Bafov oddelek, ki ni v obzidju njegove tovarne, so razpečevalnice. Princip koncentracije je prisilil Bafo, da je ustanovil v Češkoslovaški 450 razpeče-valnic in podružnic. Voditelje teh razpečevalnic je sam nastavil, nadzoruje jih pa centrala v Zlinu. Poleg tega ima Bafa veljko število potnikov in zastopnikov v inozemstvu. Pa tudi lastne razpečevalnice ima že v inozemstvu.
Delovni program
Ves način dela zavisi od delovnega programa. Zato se pripravlja Bafa na njega zelo skrbno. Delovni program je izgotovljen s skupnim delovanjem vseh panog tovarne. Najprej izgotovijo dvakrat na leto modele. S pogodbo so zavezani vsi zastopniki v inozemstvu in voditelji razpečevalnic, da pošljejo natančne podatke o potrebi v blagu in o možnosti njegove prodaje. Istotako mo-
rajo poslati vzorce od vseh vrst čevljev, ki jih je izgotovila konkurenca z uspehom. Na podlagi teh podatkov izdelajo posebni strokovnjaki vzorce. Zastopniki in voditelji razpečevalnic morajo priti v Zlin dvakrat na leto. Na generalni konferenci obdelajo modele, ki jih bodisi odobrijo, bodisi spremenijo, bodisi odklonijo. Vse to pa se dela pod vidikom, kako bi dosegli najugodnejšo prodajno' ceno.
Modeli so torej zgotovljeni. Sedaj pridejo na vrsto zastopniki in potniki. Vsak se trudi, da bi si zagotovil zadostno število takih vzorcev, ki bodo' imeli za njega največji uspeh. Dodelitev vzorcev zavisi od Bafe. Enemu dovoli več, drugemu zopet črta ali pa stavi posebne pogoje. Zastopniku n. pr. dovoli 1000 parov otroških čevljev pod pogojem, da vzame tudi 1000 parov čevljev iz gumija,
II. DELAVSKI PROSVETNI VEČER
SE Vtisi
12. NOV. OB 8. ZVEČER
V DVORANI
DELAVSKE ZBORNICE
Razno
Vrhnika. Čitateljem »Delavske pravice« je znano, da je na Vrhniki ustavljen obrat «koro v vseh tovarnah in podjetjih. Človek je radi tega uverjen, če ee še kje dela, da se strogo izvaja zakoniti 8 urnik. Pa ni tako. Podjetje usnja Verbič, ki je bilo to poletje povečano, ne pozna in ne priznava 8 urnika ter je uvedlo kljub tej veliki gospodarski "krizi in brezposelnosti 12 urnik. Pa tudi to ni zadosti. Podjetnik priganja delavstvo, da naj dela še dalj časa in tudi nedeljski počitek ne privošči delavstvu. Prihaja nam
vprašanje^ zakaj tako? Ali g. Verbič ne vidi, da je lepo število brezposelnih usnjarjev, zato naj takoj uvede zakoniti csem-urnik ter sprejme še nekaj delavcev v delo. Če tega ne bo sam sprevidel, bo nujno potrebno poklicati Inšpekcijo dela, da zadevo preišče in napravi red.
'Ni pa to edin slučaj, da bi kršili določbe zakona o 8 urniku. Delavstvo želi, da se spo, štuje 8 urnik in izvaja posebno v tej hudi gospodarski krizi. Izvajanje 8 urnika bo pa doseglo delavstvo šele takrat, ko bo skupno in enotno nastopalo za svoje pravice, in ko ne bo gledalo vse križem, samo tja ne, kamor je potreba.
Doma in po svetu
«60 milijonov dinarjev posojila je dobila Jugoslavija od Francije. Polovico denarja se je porabilo za kritje tekočih dolgov, polovico pa za kritje dinarja.
Več ponarejenih tisočdinarskih bankovcev so ugotovili pri Narodni banki v Belgradu.
Zopet velik vlom je izvršila do sedaj še neznana roparska družba pri Stavbni družbi v Ljubljani. Odnesli so okoli 90.000 Din. To je v letošnjem letu že drugi večji rop v Ljubljani. Pred časom so roparji okradli Obrtno banko v Ljubljani za približno prav tolikšno vsoto. — Pa6 značilno- za današnji čas! *
Francoski ministrski predsednik La-val je bil na obisku v Ameriki. Pogajali so se o rešitvi gospodarske krize, o razorožitvi, o reparacijah itd. Francozi so dosegli samo to, da se Amerika ne bo več vtikala v evropske zadeve. Stvarnega sklepa ni bilo nobenega. Laval je dejal: »Mnogo slame, a malo zrnja.« — Mi smo mišljenja, da kapitalistični državniki ne bodo rešili narodov in držav gorja, ki jih še čaka in da so taki razgovori samo slama!
Grandi, italijanski zunanji minister je bil istočasno v Berlinu. Tudi tu so govorili c vsem mogočem, sklenili niso ničesar.
Svet Društva narodov je zasedal skoro tri tedne in obravnaval izključno japonsko-kitajski spor. Doseglo se ni nič. Seje so odgodene do 16. novembra. — Niti Japonci niti Kitajci niso pristali na posredovalne predloge. Spor postaja vedno ostrejši. Kitajska se pripravlja ua vojno in armaide že hite v Mandžurijo. Nebo na daljnjem Vzhodu postaja krvavo! Vse mirovne pogodbe, ki so jih podpisale vse države, ne morejo preprečiti krvavih vojn!
Revolucija je izbruhnila na otoku Cipru, ki je pod Anglijo. Prebivalstvo je izključno grško in stalno zahteva združitev z Grčijo. Da to dosežejo, so se uprli in zažgali guvernerjevo palačo. Demokratična Anglija je zatrla upor z bajoneti in noče nič slišati o zahtevah prebivalstva.
Gandi, ki se še vedno razgovarja v Londonu o ureditvi Indije, je izjavil, da je obupal nad konferenco. Imperializem je močnejši od volje narodov!
Avstrija je dobila od Francije pol milijarde dinarjev posojila. Kakšni so politični pogoji posojila, ni znano. — Vlada je odstavila vseh 28 ravnateljev znane banke »Kreditanstalt« in jih izročila državnemu pravdnišitvu. Ti ljudje so že dolga leta vodili to največjo avstrijsko banko.
Španski parlament je sklenil zakon o zaščiti republike. — Jezuitski red, ki s sklepom parlamenta v Španiji ni več dovoljen, je predložil vladi spomenico, naj ga ne razpuste. V njej se navajajo
vse zasluge jezuitov za Španijo. — Nemiri se po vsej državi nadaljujejo.
Irska je prepovedala vse komunistične organizacije. Škofi so izjavili, da dober katoličan ne more biti komunist.
Ameriko tare gospodarska kriza. Brezposelnih je že okoli 12 milijonov.
Že čez 20 milijard dinarjev zlata je morala Amerika v zadnjem času poslati v Evropo. Po večini je šlo v Francijo.
Atentatorja na vlake, trgovca Matu-ško, je aretirala dunajska policija. Izjavil je, da je vse atentate na vlake, ki so bili v Nemčiji in na Madjarskem, izvršil čisto sam. Policija misli, da je Ma-tuška komunist.
Bankerot je napovedala največja romunska banka Marinoroš in ustavila izplačila. Nastalo je veliko razburjenje. Vlada je proglasila nad banko državno kontrolo.
Bolgarija bo najbrže priznala sovjetsko Rusijo. Ta država je v svoji zunanji politiki naslonjena na Italijo in dela, kar ji prišepetava italijanska diplomacija. V Bolgariji se komunizem po zadnjih volitvah silno širi.
Turčija in Ilusija sta vseskozi zaveznici. Sovjetski zunanji minister Li-tvincv je zopet v Angcri. Turčija od zapadnih velesil ne more pričakovati nič dobrega. Napredek sovjetske- Rusije pa je po mišljenju Turčije tako ogromen, da bo ta država kmalu največja svetovna gospodarska sila.
Balkanska konferenca se je vršila v Carigradu. Jugoslavijo je zastopal socialist dr. Topalovič. Sprejeto je bilo načelo obvezne arbitraže. Jugoslovanski delegat je govoril za federacijo vseh balkanskih držav in opozarjal države, naj se otresejo vpliva drugih držav, ki -ščuvajo balkanske narode enega proti drugemu, ker nočejo imeti urejenega in mirnega Balkana. Poročajo, da je konferenca uspela.
Jugoslovanska pritožba v Sofiji. V soboto se je jugoslovanski poslanik v Sofiji pritožil bolgarskemu zunanjemu ministru zaradi stalnih vpadov komitov na jugoslovansko ozemlje. Navedel je vse vpade v zadnjem času in zagrozil, da bo Jugoslavija primorana predložiti stvar Zvezi narodov. Bolgarski zunanji minister je pritožbe vzel na znanje in odgovoril, da v Bolgariji ni nobenih komitov več. Tudi ni sedaj primeren čas, da bi se to reševalo pred Zvezo narodov, ko se baš delegati obeh držav raz-govarjajo v Carigradu za skupnost vseh balkanskih držav.
ZA NEGOVANJE TELESA.
za jačenje udov in zaščito pred obolenjem je Fellerjev Elzafluid, priznano domače sredstvo in kozmetikum, že 35 let splošno priljubljen. Poskusna steklenica 6 Din, dvojim steklenica 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 velike specialne steklenice i(j‘2 Din brez nadaljnjih stroškov pri lekarnarju -Eugen V. •Feller, Stubicri Donju, Elzatrg 349. Savska banovina.
Brezposelnost in redukcija upokojencev
Med nasveti, ki jih navaja »Slovenec« v svoji nedeljski (237.) številki, kako ozdraviti bolezen brezposelnosti, je med drugimi tudi ta, da naj država z zakonom prepove postranske službe in zaslužke upokojencem v korist mlajšim delovnim močem. Člankar pristavlja sicer, da naj se zgodi to le glede onih upokojencev, ki uživajo tolikšno penzijo, da jim je zadostna življenska preskrba. — Ta »zadostna življenska preskrba« pa je — tako mislim jaz — kaj raztegljiv pojem.
Zato mi dovolite v »Delavski Pravici«, ki je pač tudi glasilo duševnega pro-letarijata, par opazk. — Ni namreč dvoma, da bo našel omenjeni članek mnogo razumevanja tam, kamor je bil naslovljen.
Rešimo — ne, rešiti ne moremo
sezajo v obče — 40%, no pa recimo 45%, onih pokojninskih prejemkov, ki so jih bili deležni upokojenci v zlati I valuti (denarni vrednosti) v prejšnji [ državi.
Vzemimo toraj državnega upokojenca III. kategorije, ki je bil preveden in upokojen po zakonu iz 1. 1923. — Ako je samec ali vdovec, prejema po efektivnih 35 tih službenih letih z dokladami vred okroglo 2000 Din mesečno.
S a m s tem denarjem res da izhaja, ako je zdrav in vajen skromnosti. V Nizzo s temi dohodki seveda ne more. K večjemu za 14 dni letno v čatežke ali šmarješke toplice! — Ako ima tak upokojenec ženo, prejema za njo še celih 150 Din na mesec več, a prav toliko za vsakega nadaljnjega nepreskrbljenega družinskega člana. — Vzemimo konkretno: Upokojeni državni uradnik (brez 15% po dosluženih polnih 35 — prav za prav j po 36 službenih letih) z ženo in s še j dvema šoloobveznima družinskima članoma, ki mora zavoljo stanovanjskih razmer stanovati zunaj mesta, spada torej v III. razred doklad, prejema kot upokojenec III. kategorije mesečno 2235 Din. — Je že res to tudi nekaj spričo brezposelnosti, ki je pa upokojenec ni kriv. Toda — ali je za življenje in za vzgojo otrok tudi dovolj? — Takih upokojencev je večina. Upokojeni uradnik I. kategorije postranskega zaslužka ne bo iskal, čeprav znaša danes njegova pokojii''i:! toliko, kolikor bi bila znašala popred v zlati valuti pokojnina za uradnika v IX. činovnem razredu, a ne v čani dvornega svetnika.
Ako ima upokojenec še več nepreskrbljenih otrok, za katere ne prejema niti doklad, — ali je poleni mogoče, da živi — ne le dostojno, ampak da živi sploh človeka vredno življenje, človeka, ki je žrtvoval vse dni svojega življenja — javnemu delu?!
Vsi li momenti se bodo morali *po-
Filip Križnik:
vprašanja: Ali zadošča danes poprečna pokojnina državnega uradnika (kaj še poduradnika ali nižjega uslužbenca) zares, da lahko živi ob njej? — Pri nas — to poudarjam — na splošno pač ne! — Pripominjam pa, da imam pred očmi v prvi vrsti upokojence nižjih kategorij, ker jih je več in ker so njihove pokojnine (n. pr. v III. kategoriji v primeri s I. kategorijo) vsaj za 50% nižje nego onih v višji (I.) kategoriji. — O kronskih upokojencih, ki niso bili prevedeni po uradniškem zakonu iz leta 1923., — sploh ne govorim. Te bo itak kmalu reducirala — smrt zaradi pomanjkanja najprimitivnejših življenskih potrebščin.
Pribiti je treba: Današnje pokojnine javnih nameščencev (državnih in samoupravnih) dosezajo jedva — a ne pre-
števati, ako bomo hoteli pravilno rešiti sedanjo krizo tudi iz te strani. Ali pa bo treba izdati parolo: Ne rodite več otrok...
Člankarju pa pritrjujem, ko pravi, da naj bi se zakonito prepovedalo dvojno službovanje in (prepovedal) dvojen zaslužek vsem, ki imajo iz ene službe tolikšno plačo, da morejo pod normalnimi življenskimi pogoji z njo shajati. — Želeti bi bilo samo, da bi upoštevali to vsepovsod. Jaz bi za svojo osebo pristavil še to: Na raznih precej ugodnih stolčkih sede osebe, ki bi spadale po svojem poklicu vse drugam. Ali bi ne bilo krščansko pravično, da bi izvrševali svoje prave poklice, ko bi s plačo za enega samega bila lahko preskrbljena dva brezposelna? — So tupatam še gospodje, ki se vrste pri več precej obloženih mizah, kjer bi bilo mogoče nasititi več lačnih? — Res je vse preveč koritarstva, ko prejemajo celo aktivni gospodje na vodilnih mestih za malo-pomembna »postranska« dela lepe tisoče, tako da znašajo njihovi mesečni prejemki skupno nad desettisoče.
Tu je potrebna preosnova družabnega reda ter izvršitev operacije, pa najsi bo to v nekatoliških ali pa v katoliških krogih.
Rešitev vprašanja o zaposlenosti upokojencev je spričo neurejenosti vprašanja o kapitalističnem sistemu družbe zares šele sekundarnega pomena.
F. K—n.
Produkcijo surovega jekla v USA v
tekočem letu cenijo na 26 milijonov ton proti 39.6 milijonom v letu 1930. in 54.9 milijonom -v ,rekordnem letu 1929. Produkcijska kapaciteta ameriške jeklene industrije se ceni na letnih 67 milj. ton.
Cene železa v palicah v Nemčiji nameravajo znižati od 108 na 100 do 105 mark za tono.
Delavec naj postane solastnik
podjetla
Že naslov sam bo nekaterim gotovo nekam čuden. i\ko pa pogledamo in premislimo ta naslov s praktičnega vidika, pa pridemo do zaključka, da ima delavstvo pravico to zahtevati. Zakaj?
Proletarijat je ona fizična sila, ki ustvarja vse bogastvo in dobrine svet% nekateri z ročnim, drugi z umskim delom. Vse dobrine in bogastvo produkcije so šle skozi roke delavca.
Kaj pa ima proletarijat, ki vse to ustvarja, za svoj trud v današnjem kapitalističnem družabnem redu? Nič. Plače, ki jih prejema, ne odgovarjajo uiti od daleč kot pravični soudeležbi na zaslužku, na graditvi kapitala, katerega dan na dan kopiči raznim družbam. Le sami uživajo sadove dela, dočim Irpe tisoči delavcev in njihove družine največje pomanjkanje. Zato je organizem vsake generacije šibkejši in sicer v toliko, v kolikor je zasebni kapital močnejši.
Če premišljujem, zakaj tako, se mi pojavi zavest, da sem tudi jaz, delavec, človek in da imam pravico do človeka vrednega življenja. Zate moram dobivati pravično plačo. To pa je mogoče le tedaj, ako smo tudi delavci delničarji podjetij. Gotovo je po naravnem in seveda tembolj po božjem pravu ta naša delavska zahteva popolnoma opravičena. Na svetu imamo pravico do življenja vsi in bogastvo mora biti nas vseh, več pa imajo gotovo pravico zahtevati tisti, ki so bogastvo v blagu ali denarju pridobili. Te naše zahteve so pa opravičene tudi iz državnega stališča. V naši državi so producenti v veliki meri le ino-
i zemske družbe. Delničarji so Nemci, Francozi in Madžari. Te družbe in njih dobiček ustvarja jugoslovanski delovni živelj. Ves ta dobiček pa se nalaga v državah, katerih pripadniki so delničarji poedinih družb. Naša država ima od teh dobrin, ki so njena last, le borne davščine, katerih se pa te družbe zelo rade otresajo in skrivajo svoj dobiček. Najrajši v investicije, s katerimi dokazujejo naši
1 davčni oblasti, da je to zguba, ne pa dobiček.
Od naloženega kapitala pa ima dobiček le ona država, katere pripadnik je delničar. Če pa bi bil delničar naš državljan, bi gotovo odvišni kapital naložil v domači hranilnici ali banki. Od tega kapitala bi gotovo imela korist naša lastna država in ne tuja, kot sedaj. Na drugi strani pa imamo kot narod, ki smo si postavili lastno državo, pravico, da zahtevamo od dobrin naše države svoje. Smo pa narod mlade države, ki jo moramo graditi sami, ne pa dopuščati tujcu, da izvaža naš kapital iz države. Če smo poklicani, da ustvarimo lastni državi vse, kar je potrebno našemu narodu, je potrebno, da se nam dajo sredstva, da zase in za državo pravilno in racionelno delamo! Ako pa pustimo naš produkt brezplačno tujcu, škodujemo sebi in tako skupnosti. Gotovo je tudi, da smo tega, kar stori drugi, tudi sami zmožni. Saj imamo talent, morda boljši kot drugi narodi.
Danes le v toliko. Z nadaljevanjem hočem pokazati praktično stališče in pomen tega problema.
Češkoslovaško pismo
Brno, oktobra 1931.
V nedeljo 4. okt. 1931 — ob obletnici, kar smo ustanovili Čsl. kršč. social, stranko — smo imeli tu v Brnu strankin kongres. Kongres se je vršil v društvenih prostorih na Piskah. Ta dom je last društva »Budoucnost«, ki je zgradilo že cel blok stavb. Starejši društveni dom, v katerem smo prirejali razne gledališke predstave in igre, je postal na nek prav čuden način last Šraniekovih lidovcev. V novem domu prirejamo gledališke predstave, zabave in seje. Kršč. soc. društvo žen »Marta« ima v njem kuhinjo, obed-nico, prenočišča in dom služkinj, ki pridejo v Brno iskat služb. Torej v tem do-
mu se je vršil naš spominski kongre.-, na katerem smo položili temelje in sprejeli program za našo kršč. soc. stranko.
Vsi udeleženci so prisostvovali službi božji in ob 10 je otvoril predsednik stranke tov. Čufik zborovanje. V uvodu je pozdravil vse udeležence, zlasti tov. učitelja T u p e j a iz Prage, voditelja našega gibanja na Češkem. Bujne ovacije je žel zastopnik Slovakov, tajnik Čavojsky iz Bratislave. Na tem zborovanju smo si obljubili »vernost za vernost, ljubav za ljubav«. Zbrali smo se v I srcu republike vsi, tako da smo mogli I reči i>od Šumave do Tater«. — Pozdravna pisma z željo do velikega uspeha so
poslali velečastiti g. bivši praški nadškof dr. Frančišek Korda č, monsignor Andrej Hlinka, župnik v Roženberku na Slovaškem, poslanec in načelnik Slovaške ljudske stranke, monsignor Mokroš, župnik v Vitkovicich pri Moravski Ostravi, P. D a -nek, kršč. soc. akademiki in drugi.
Nato so sledili pozdravi gostov in društev in sicer: »Budoucnost«, >Marta«, bivši poslanec Ljudske stranke Kaderka, »Zveza slovaških delavcev«, učitelj Tupy za Cehe. Nato je generalni tajnik stranke podal poročilo o delovanju stranke za dobo od 1929 do 1931.
»Československž strana Krestansko socialna« (tako se imenuje) ima 1123 zaupnikov v 650 občinah, krajevnih političnih organizacij je 190, vseh organizacij (tudi strokovnih) je 405 v 370 krajih. Politična organizacija šteje 9000 članov in sicer redno plačujočih, strokovno plačujočih nad 20.000 (Slovaki tu niso všteti) članov. Pri občinskih volitvah (v vseh občinah se niso vršile), katere so se vršile 27. sept. t. 1., so dosegli nad 10.000 glasov in nad 200 mandatov v 11>0 občinah. Mladinskih sekcij ima stranka 25, poleg tega še letos ustanovljeno >Ju-nactvo«, 15 klubov. Novih strokovnih zvez je 18, ki so ustanovljene iz raznih strok. Organizacija ima lastno tiskarno »Humana« v Letovicih, katera zaposluje 20 ljudi. V Brnu posedujemo 2 domova,
1 v Frydku in Mistku, 2 v Moravski Ostravi in 1 v Novem Jičinu. Pri zadnjih obč. volitvah je postavila stranka lastno kandidatno' listo tildi v Pragi in doh bila 740 glasov. Ti ljudje, ki so volili našo stranko v Pragi, so nositelji naše ideje. Izdajamo časopise. »Budoucnost«, »Delnik«, »Robotnik«, »Lidumil«, »Že-leznični spnavodaj«. Okr. pol. organizacija v Brnu združuje 25 političnih in 22 strokovnih organizacij. Sledili so referati in sicer je dr. Adolf Vašek referiral o kulturnem programu, dr. Evžen Popcl-ka o političnem delu. Politični referat je podal predsednik Zveze kršč. soc. železničarjev in podpredsednik stranke tov. Leopold Sanka. O socialnem delu je referiral tov. švabenskj, o samopomoči tajnik Korlnek. Pri volitvah je bil izvoljen za predsednika še nadalje poslanec tov. Ant. Čurik.
Iz gornjega poročila o kongresu čsl. kršč. soc. stranke je razvidno, da imajo naši čsl. tovariši močno voljo do organizacije, imajo pa tudi mnogo nasprotnikov, kakor jih ima kršjčl soc. pokret povsod drugod. Kako je prišlo do ustanovitve stranke, je zapisal jasno tov. Ant. Čurik v glasilu stranke »Budoucnost, št. 82, z dne 20. oktobra t. 1., kjer pravi, da so bili delavci velik boj že pri prvem kongresu ljudske stranke 1. 1919, na katerem so sprejemali in sklepali o programu stranke. Članek konštatira, da je »takrat prof. Šramek Že plaval v vodah magnatskih skupin in Je bil v sporu s kršč. soc. zavednimi zaupniki«. Ko so bili tov. delavci še v opoziciji stranke, so imeli prijatelje tudi med nekaterimi člani izvršilnega odbora, toda »ako ne bi bilo plačanih funkcij, katere so bile razdeljene med člane izvršilnega odbora stranke, bi bili gg. dr. Novotny, Zampach in Kotulžn še danes v vrstah krščanskih socialistov«. Vsem tem možem so bila poskrbljena dobra mesta v raznih upravnih odborih in tako so zamolčali prepričanje, kakor se to zgodi tudi v kaki drugi deželi.
To in ono
Ličen paviljon. — Mesar g. K. Senica gradi v bližini gostilne g. K. Logarja ličen paviljon, kjer bo strankam prodajal meso.
Otvoritev krojaške delavnice. — V Bobnu št. 13 je otvorii krojaško delavnico mlad obrtnik g. Štefan Kirn, ki ga cenj. občinstvu toplo priporočamo.
Delavska stranka odločna. Delavska stranka v Angliji ni izključila le MacDo-nalda, ampak vse privržence narodne vlade. Izključeni so: Snowden, Thomas, vsi ostali socialistični ministri in državni podtajniki ter poslanci, ki so ostali pri MaoDonaldu. Ministrski stolec je že marsikaterega socialista pomeščanil.
Ni se obneslo. V Ameriki so ustanovili farmarji poseben farmarski urad, čigar namen je, da odkupuje od farmarjev pridelke, naloži v skladišča in blago prodaja stopnjema. To je, da postavi na trg le toliko blaga, kolikoršno je povpraševanje. S tem so hoteli obdržati cene na isti višini. Sedaj je pa moral urad prenehati s svojim delovanjem. V svojih skladiščih ima namreč še silne zaloge
blaga. Z bombažem ne ve kam. Enako je s pšenico. Urad je torej prišel v tak položaj, da ni bil več koristen farmarjem samim, še manj pa seveda konsumentom.
Naselbina brez dimnikov. V Bremenu je nastala nova naselbina, ki predstavlja mejnik v razvoju modernega stanovanjskega stavbarstva. Zadruga nameščencev si je postavila velik blok stanovanjskih hiš ter kot prva uporabila izključno samo električne štedilnike za kuhanje. V 189 stanovanjih delajo neslišno električni štedilniki in električne peči.
Gandijeve zahteve
Ako bo Gandi vztrajal pri svoji zahtevi in ako bo prodrl z njo, bo Angliji naloženo težko finančno breme. Gandi namreč ne zahteva nič manj, kakor da mora Anglija povrniti Indiji znesek treh milijard dolarjev, o katerem pravi, da so ga Angleži izsesali iz sestradanih indijskih davkoplačevalcev tekom zadnjih sto let. Večina tega denarja, pravi Gandi, je porabila Indija pri udeležitvah britanskih vojn, med njimi pri vojni proti Indiji sami, ki se je vršila v letu 1857.
Za smeh
Značilno poročilo. V nekem kraju so imeli živinsko razstavo. Poročevalec je poročal o krasnem uspehu te razstave. Svoje poročilo je pričel tako: »Ko je prišel gospod prefekt, so takoj pričeli z živinsko razstavo.«
Iz občinske pisarne. K nekemu občinskemu predstojniku je prišel kmet in javil, da je opazil na svojem psu steklino. Zupan pa je odvrnil: »Obrnili ste se na napačni urad. Pasjo steklino ima gospod svetnik, jaz imam le kugo na gobcu in parkljih.«
Preveč vesten. Nekemu bolniku je predpisal zdravnik, da mora jemati praške v g o r k i v o d i. Ko ga je obiskal čez par dni na domu, ga je našel v banji. Bolnik pa je dejal: »Gospod doktor, sedaj bom vzel pa praške. Držim se namreč strogo Vašega predpisa, namreč, da moram jemati praške v gorki vodi.«
Imel je prav. Medicinec-visokošolec je pred izpraševalno komisijo. Profesor kirurgije ga je hotel izprašati o človeškem srcu. Zato položi roko nad srce in pravi: »Kam bi prišel, če bi tukaj notri sunil?« Dijak odgovori, ne da bi delj časa premišljeval: »V zapor«.
Brihtna glava. Dijaki so imeli zelo starega profesorja. Vsak se je tresel pred njim. Nekega dne pride profesor v šolo. zelo prehlajen. Tako, da je komaj govoril Pokliče nekega dijaka. Preden mu je zastavil vprašanje iz predmeta, ga je vprašal sledeče: Vidite, kako sem prehlajen. Kaj bi Vi odredili, ako bi bili moj zdravnik. Dijak odgovori brez bojazni: »Predvsem gospod profesor, bi Vam svetoval, da morate ostati pri tem vremenu doma. Kajti Vaš izhod utegne imeti slabe posledice«. Ves razred izbruhne v krohot. Tudi profesor, ki je še dostavil: »To Vam iz srca verujem«. Učenec pa je dobil taka vprašanja, da je prav lahko nanje odgovarjal.
Delavski koledarček
Vsi tovariši zaupniki naj čim bolje pobite s prodajo »Delavskega koledarčka za 1932«. Kdor bi prejete izvode že razpečal, naj piše »Delavski založbi« po nove. Zaupniki, ponudite koledarček prav vsakemu tovarišu in našemu prijatelju. Tovariše opozarjamo, da ima »Delavska založba« le še prav malo izvodov koledarčka v zalogi. Po svoji vsebini zasluži, da si ga nabavi prav vsak delavec in vsak prijatelj našega pokreta. Če ga še nimaš, zahtevaj ga pri svoji organizaciji, ali pa piši na »Delavske založbe«, Miklošičeva cesta št. 22/1.
»Osnovna načela krščanskega socializma«.
Zopet opozarjamo vse tovariše in prijatelje na to zelo važno knjigo, katero je izdala naša »Delavska založba«. Knjiga vsebuje za današnji čas tako zelo pomembno delavsko okrožnico »Rerum nevarum« v lepem slovenskem prevodu s poljudno, a vendar strogo znanstveno razlago našega prvega sociologa tov. p. dr. Angelika T o m i n -c a. Vsakdo, ki bo knjigo temeljito pre-čital, bo z njo zadovoljen.
Zakaj še nisi član »Krekove knjižnice«? Piši takoj na: »Krekovo knjižnico«, Delavska zbornica, Ljubljana..
Hermann Suderman:
GOSPA- SKRB
Roman
Potisnila je zrahljano palico v stran in zdrsnila na prosto, potem mu je dala roko, rekoč: »Prav je, da si prišel. Pogosto sem hrepenela, da bi govorila s teboj, a takrat te nikdar ni bilo pri meni.« In vzdihnila je globoko, kakor da bi jo prevladoval spomin na težke ure.
Zadrhtel je po vsem telesu. Pogled na deviško postavo, ki je v nočni halji stala pred njim vsa čista in brez zadrege, mu je skoraj kradel dih. V sencih mu je kovalo — pogledi so mu iskali tal.
»Zakaj mi nič ne govoriš?« je vprašala.
Zmeden smeh mu je preletel obraz.
»Ne bodi huda!« je stisnil iz sebe.
»Zakaj naj bi bila huda?« je vprašala, »vesela sem, da, da te vendar enkrat imam čisto samo zase. Ampak čudno je — prav kakor v pravljici. Stojim pri oknu in gledam luno. — Mama je komaj zaspala — in mislim sama pri sebi, ali bi tvegala, da grem tudi jaz v postelj — toda glava mi je tako nemirna in čelo mi gori — tako brez miru je srce. In kar na mah čujem od vrta sem nekoga, ki žvižga, tako lepo, tako tožeče, kakor sem slišala samo enkrat v življenju in tega je že dolgo, dolgo. »To more biti samo Pavel,« si pravim in čim dalje poslušam, tem jasneje mi je. »A kako je prišel ta sem?« se izprašujem in ker bi si na vsak način bila rada na jasnem, vzamem plašč in se splazim doli — tako — zdaj sem tu — in zdaj pridi — pojdeva v gozd — tam naju ne more nihče videti.«
Položila je svojo roko v njegovo. Molče sta korakala čez travnik, svetle v mesečini.
In potem je nenadno sklenila roke pred obrazom in začela grenko jokati.
»Elsbeth, kaj ti je?« je prestrašeno zaklical.
Opotekla se je, njena mehka postava je drgetala v brezglasnem ihtenju.«
»Elsbeth, ali ti ne morem pomagati?« je
prosil.	.............
Naglo je stresla glavo. »Pusti,« je iztisnila iz sebe, »takoj bo minilo.«
Poskusila je korakati dalje, a moči so ji odpovedale. Z vzdihom se je spustila ob ozari v travo.
Obstal je pred njo in gledaj nanjo. »Naj se izjoka!«, to je bilo pravilo, ki ga je že mnogokrat v življenju preizkusil. Vsaka skrb ga je pustila. Tu je bilo treba nekoga potolažiti in v tolažbi je bil mojster.
Ko se je malo pomirila, je sedel poleg nje in dejal tiho: »Ali mi nočeš odpreti srca, Elsbeth?«
»Ja, hočem,« je zaklicala, »saj sem čakala na to cela tri leta. Tako dolgo sem se preganjala sama s seboj okrog in skoraj zadehnila sem pod bremenom in niti ene same krščanske duše nisem našla, kateri bi bila lahko to zaupala. Doli v Italiji, na lepem Capriju, kjer se vse smeje in raduje, sem se ponoči pogosto splazila k morju in vpila v svoji muki, in zjutraj sem se vrnila in sem se smejala, še več kot drugi, kajti mati — o mati — mati!« je zavpila in znova zaihtela.
»Bodi mirna, saj imaš mene, kateremu lahko poveš.
»Da, tebe imam — tebe imam,« je stisnila iz sebe in mu naslonila obraz na ramo. »Glej, to sem vedno vedela, a kaj mi je to pomagalo? — Ti si bil daleč od mene — in pogosto sem bila prav blizu na tem, da bi ti pisala, a bala sem se, da si se mi odtujil in da si boš vse to napak razlagal.... In odkar sva se vrnili, sem imela samo eno misel: »Njemu se moraš zaupati, on edini, ki pozna stisko in skrb — on te bo razumel.«
»Povej, kaj je, Elsbeth?« je prosil.
»Umreti mora!« je z glasnim krikom sunila iz sebe.
»Tvoja mati?«
»Kdo ti je to rekel?«
»Profesor na Dunaju, kateremu se je dala preiskati. Njej je pokazal prijazen obraz in ji rekel: ,Če se boste čuvali, boste lahko dosegli sto let‘, a zatem me je dal poklicati in me vprašal: ,Ali ste močni, draga gospodična, ali morete prenesti resnico?1 ,Prosim vtis za to!‘ sem mu odgovorila. ,Vam moram to zaupati,* je dejal potem, ,kajti vi ste edino bitje, ki čuje nad njo.1 In potem mi je razodel, da mati lahko vsak dan umrje —, če ne bo — in potem mi je naštel celo vrsto odredb, ki jih mora vse izpolnjevati, o jedi in pijači in podnebju in živčnih razburjenjih in še več. Glej, od tistega dne trepetam zanjo od zore do mraka in skrbim in čujem in ne najdem pokoja. Včasih me prevzame, da si rečem: ,Mlada si in hočeš živeti,1 in potem skušam vriskati in prepevati, a zvok se
mi duši v grlu in spet se zmračim. Seveda, materi moram kazati vesel obraz in očetu tudi.«
»A zakaj se nisi zaupala njemu?« ji je padel v besedo.
»Ali naj bo tudi njegovo življenje zastrupljeno?« je odvrnila. »Ne, rajši nosim vse sama zase, kakor da bi gledala, kako trpi še on. Vesele čudi je in visi na materi z vso dušo — sicer je večkrat nagel in ropotav, samo njej še ni rekel žale besede — naj upa, dokler more — jaz mu ne bom izdala.«
Naslonila je glavo v roke in strmela predse.
Pavel se je spomnil materine pravljice.
»Gospa Skrb, gospa	Skrb,« je mrmral	predse.
»Kaj praviš?« ga je	vprašala in ga	zrla	z	ve-
likimi, tolažbe zahtevajočimi očmi.
»Ah nič,« je odvrnil z otožim nasmehom, »hotel sem, da bi ti mogel pomagati.«
»Kako bi to mogel?«
»In vendar bi morda mogel,« je rekel »saj ti je samo nekoga manjkalo, s katerim bi se razgovorila. Saj ni tako hudo, kot misliš — sicer je tudi tebe blagoslovila gospa	Skrb —«
»Kaj se to pravi?«	je vprašala.
In nato ji je pripovedoval začetek tiste pravljice, v kolikor si je je bil pač zapomnil.
»In kako se rešiš tega blagoslova?« je vprašala.
»Ne vem,« je odvrnil, »mati mi ni nikdar hotela povedati konca pravljice. Tudi ne verujem, da je rešitev mogoča. Taki ljudje, kot sva midva, se morajo radovoljno odpovedati sreči, in naj jim je še tako blizu, je ne zagledajo — vedno jim pride kaj žalostnega vmes. Edino, kar morejo je, da ču-jejo nad srečo drugih in skrbe, da se jim godi tako dobro, kot je le mogoče.«
»A jaz bi bila tudi rada malo srečna,« jte dejala in zvesto dvignila oči k njemu.
»Želel bi, da bi bil tako srečen kot si ti,« je odvrnil.
»Samo, da se ne bi vedno bala!« je tožila ona.
»Bojazen — s to se moraš že sprijazniti — jaz sem jo imel vse svoje življenje in če nisem vedel, zakaj, sem si brž našel razlog. Saj tudi ni tako hudo — če bi človek skrbi in strahu ne imel, bi niti ne vedel, zakaj živi. — A pomisli samo^ kako si lahko zadovoljna: same vesele obraze zreš krog sebe, mati se čuti srečno, kljub vsemu trpljenju — saj je tako, ne?«
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Čež.
Izdaja za konzorcij »Delavske Pravice« ib ureja: Peter Lombardo.