60
Za poduk in kratek čas.
Kdo bi svetu prav storil?
Slavni Esop v eni svojih basin pripoveduje, kako je nekdaj potoval neki ded s svojim urnikom in oslom. Ded je jezdil osla, unuk pa je šel peš za njim. Sreča ju množica ljudi, pa začne deda opravljati, kako mu more serce pripustiti, da njegov slabotni fantek za njim peš caplja, on starec pa jezdi osla. Ko sliši ded zabavljico, stopi z osla pa posadi unuka na-nj. — Enmalo dalje potujeta tako; pa spet srečata drugo množico ljudi. Ti začno zasmehovati unuka, da mlad fantalin jezdari, stari mož pa peš za njim korači. — Dedu to težko de ker ni unuk tega kriv, in se vsede z unukom vred na osla. Al komaj jezdita tako deset stopinj, že ju srečajo spet ljudje, ki na glas vpijejo: ali nista zdrave pameti, da oba jezdita eno revno živinče. — Stari oče, ki bi rad celemu svetu ustregel, veli zdaj unuku, naj ž njim vred stopi z osla in da oba bota dalje šla peš za njim. Pa spet ju sreča množica ljudi, ki že se od deleč na glas krohota, da neumneža gresta peš, osel pa prazen. — Kaj druzega je ded zdaj reči mogel, kakor: Kdo bi svetu prav storil?
Svet je tak bil in tak bo ostal vekoma. Kar se enemu človeku zdi zlo, to, drugi misli, je dobro in lepo. Malo je takih del, ki bi jih, če jih ena stranka hvali, druga ne grajala. Kadar se človek duševno trudi s kako rečjo, naj nikar ne misli na osla. Čas je pravi sodnik vsakemu. Delajmo in trudimo se za pravo, pa pustimo, naj ljudje go-
vorijo belo ali černo,   kakor jim je drago.    Kar eden zida, drug podera; tako je bilo in tako bo.         „GIas. Dalm."