Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 98848 Z Učbeniki / Izdaje juridična fakulteta v Ljubljani II. Knjiga Cerkveno Pravo katoliške cerkve s posebnim ozirom na razmere v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev Dodatek Pregled virov, ustavnih in upravnih načel cerkvenega prava pravoslavne cerkve Spisal Dr. RADO KUŠEJ profesor prava na univerzi v Ljubljani Druga predelana in popolnjena izdaja A V Ljubljani 192? Založba juridične fakultete / Natisnili J. Blasnika nasl. v Ljubljani pravice so pridržane, sosebno pravica prevajanja v druge jezike. rP Iz predgovora k prvi izdaji. Leta 1901 je izšlo v Zagrebu dr. B e 1 a j e v o „Katoličko Crkveno Pravo“ v drugi izdaji. Vsled spremenjenih političnih razmer in vsled kodifikacije katoliškega cerkvenega prava, do¬ vršene 1.1917, je postalo novo pregledno sistematsko delo na tem tako za juriste kakor za teologe važnem polju nujna potreba tudi za slovanski jug. Oblika je bila knjigi že po obliki dosedanjih publikacij ljubljanske juridične fakultete določena, za obseg pa so bili pred vsem odločilni oziri na znosno ceno in na svrho, kateri nuj delo služi: nuditi slušateljem juridičnih in bogoslovnih fakultet pripraven učni pripomoček, a biti že v praksi stoječim juristom in teologom dobrodošel informator v cerkvenopravnih prašanjih. Ob priliki, ko gre prva slovenska knjiga o cerkvenem pravu v svet, se hvaležno spominjam svojega nepozabnega uči¬ telja na tem polju, g. tajnega svetnika prof. U. Stutza v Berlinu, katerega seme je s tem pognalo kal tudi v jugoslovan¬ ski zemlji. V Ljubljani, meseca oktobra 1923. Rado Kušej. Predgovor k drugi izdaji. Javnost in kritika sta prvo izdajo Cerkvenega Prava v obče prijazno in ugodno sprejeli. Reflektanti nanj so se ogla¬ šali tudi še potem, ko je bilo že razprodano. S sedanjo izdajo bo ustreženo njih željam, a nadejam se, da ji bodo merodajni krogi priznali tudi stvarno opravičenost. Skušal sem svoje delo znanstveno poglobiti, sistematsko ožje cerkvenemu zakoniku prilagoditi in vsebinsko znatno dopolniti. V prvo knjigo so sedaj sprejeta tudi cerkvenopolitična določila ustave ter glavni predpisi pokrajinskih zakonov o ver¬ ski pripadnosti otrok in o prestopanju v druge vere. Istotako je v njej podana na kratko vsebina vladinega osnutka zakona o medverskih odnošajih. Oddelki o cerkvenih stanovih, o cerkvenih zvanjih in be¬ neficijih, o redovih, kongregacijah in cerkvenih društvih, o zakonskem (bračnem) in cerkvenoimovinskem pravu so v po¬ polnoma novi redakciji tako razširjeni, da knjiga ne bo ustre¬ zala samo učnim svrham, ampak da bo, kakor upam, duhovnikom VI Kušej, Cerkveno pravo. v dušnem pastirstvu in praktičnim juristom lahko nadomeščala drage priročnike v tujih jezikih. V posebnem dodatku se nahaja kratek, toda celoten pre¬ gled cerkvenega prava iztočne cerkve, ki bo primerjanje prav¬ nih načel obeh cerkva znatno olajšal. Druge svrhe s tem do¬ datkom nisem zasledoval. Vsak, ki se za pravoslavno cerkev in njeno pravo podrobneje zanima, bo moral seči po literarnih pripomočkih, uvodoma navedenih. Radi te preuredbe snovi je tudi naslov knjige nekoliko spremenjen. Ona je in hoče biti popolen sistematski prikaz cerkvenega prava katoliške cerkve, dočim je do¬ datek zgolj informativnega značaja. Pri navajanju literature pod poedinimi paragrafi sem se oziral v prvi vrsti na dela, ki so v Ljubljani zastopana in ki so ali novejšega izvora ali pa sicer še aktualna. Na vsak način bo z njimi kontrola teksta in tudi orientacija v nadaljnji lite¬ raturi omogočena. Rokopis sta mi, predno je šel v tisk. iz ljubeznivosti pre¬ gledala gg. profesorja dr. Anton Skumovičz juridične in dr. G r e g o r Rožman s teološke fakultete. Obema se za po¬ žrtvovalni trud in prijateljska opozorila v stvarnem in jezikov¬ nem oziru iz srca zahvaljujem. Hvalo dolgujem tudi g. ravna¬ telju škofijske pisarne v Ljubljani monsignoru Josipu Do- stalu za mnoge, vedno z največjo ustrežljivostjo dane infor¬ macije. ! 'j '4jHg Končno izrekam zahvalo ljubljanski juridični fakulteti za prevzeto založništvo in tiskarni za skrbno in lično zunanjo opremo knjige. \ Ljubljani, v mesecu januarju 1927. Rado Kušej. Seznam kratic. — Kazalo. VII Seznam kratic. A. A. S. = Acta Apostolicae Sediš. A. S. S. — Acta Sanctae Sediš. A. I. k. K. R. = Archiv fiir kathol. Kirchenrecht. d. z. — državni zakonik (Reichsgesetzblatt). K. R. 1/1* = Kirchenrecht, prvi zvezek, prvi sešitek, četrta izdaja. K. L. 2 = Wetzer-Welte, Kirchenlexikon, druga izdaja. 1. c., o. c. = locns eitatus, opus citatum. o. d. z. = obči državljanski zakonik, sbj. gdj. z. r= srbijanski gradjanski zakonik. Sl. N. =: Službene Novine. zak. čl. 31/94 = zakonski člen 31 iz 1. 1894. Z . 2 R. G., Z . 3 R. G. = Zeitschrift der Savignystiftung fiir Rechtsge- schichte, germanistische, odnosno kanoni- stische Abteilung. zb. j. z. = zbirka justičnih zakonov ([ustizgesetzsamm- lung). KAZALO. Iz predgovora k prvi izdaji. . V Predgovor k drugi izdaji.A. . V Seznam kratic.., , , VII UVOD. § 1. Cerkev., , . . , 1 2. Pravo. 4 § 3. Cerkveno pravo. 8 ^ 4. Cerkvena oblast (Potestas ecclesiastica). 14 § 5. Cerkveno pravo in morala (kršč. etika). 16 § 6. Cerkveno pravo in dogma. 18 § 7. Cerkvenopravna veda. 19 $ 8. Sistem cerkvenega prava.21 § 9. Razmerje cerkvenega prava do drugih ved.22 § 10. Pomožne vede cerkvenega prava.23 v tl. Novejša literatura cerkvenega prava.26 PRVA KNJIGA. CERKVENA POLITIKA. I. Poglavje. Ustava in h i e r a r h i j a. ^ 12. temelji cerkvene ustave.31 ^ 13. Hierarhija . 36 VIII Kušej, Cerkveno pravo. II. Poglavje. Cerkev in država. § 14. Načelno razmerje med cerkvijo in državo.37 § 15. Historično razmerje med cerkvijo in državo. 42 III. Poglavje. Cerkev in druge verske družbe. § 16. Cerkev in drugoverci ..55 ^ 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi.58 § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi ter v pokrajinskih za¬ konih države S. H. S.. 69 DRUGA KNJIGA. VIRI CERKVENEGA PRAVA. § 19. Splošni pregled.76 PRVI ODDELEK. MATERIALNI VIRI CERKVENEGA PRAVA. I. Poglavje. Materialni viri občega cerkvenega prava. § 20. Naravno pravo, sv. pismo, sporočilo. 77 § 21. Vesoljni cerkveni zbori.78 § 22. Papež.79 § 23. Oblastva rimske kurije in kardinalske kongregacije. Stylus Curiae Romanae. Pisarniška pravila.82 § 24. Običaj. Vigens ecclesiae disciplina. Praksa sodišč. Doktrina 84 If. Poglavje. Materialni viri partikularnega cerkvenega prava. § 25. škof.. . 87 § 26. Krajevni cerkveni zbori (concilia particularia).S8 § 27. Avtonomija (Jus condendi statuta).89 § 28. Državni zakoni in konkordati.90 III. Poglavje. Cerkveni zakoni njih uporabljanje. § 29. Cerkveni zakoni (Leges ecclesiasticae)..93 § 30. Privilegiji.97 § 51. Dispenzaeije.99 Kazalo. IX DRUGI ODDELEK. SPOZNAVNI VIRI CERKVENEGA PRAVA. § 32. Označba pojma. Različne vrste teh virov.101 I. Poglavje. 2birke pred Corpus-om j n ris canonici. § 33. Pseidoapostolske zbirke. 101 § 34. Zbirke na vzhodu.102 § 35. Zapaine zbirke do Pseudoizidorja.103 § 56. Spovtdne, obredne in formularne knjige.105 § 37. Zbirk? svetnega prava . . ..105 ^ 38. Zbirka kapitularjev Benedikta Levite. Capitula Angilramni. Dekreiale Pseudoizidorja.106 ^ 59. Sistenntične zbirke od Pseudoizidorja do Gratiana .... 109 II. Poglavje. Corpus juriš canonici. § 40. Decretun Gratiani. Dekretisti.110 ^ 41. Compilaiones antiquae.112 § 42. Zbirke papežev: Dekretale Gregorja IX. Liber sextus. Cle- mentinae Dekretalisti ..113 § 43. Zbirke tstravagant.116 § 44. Corpus pris canonici kot celota.117 III. Poglavje. Zbirke lo zaključku Corpus-a juriš canonici. ^ 45. Zbirke očega prava.118 § 46. Zbirke kr jevnega prava.120 ^ 47. Codex jur? canonici.121 TRETJA KNJIGA. CERKVENA USTAVA. PRVI DEL. SVETNI KLER. PRVI ODDELEK. CERKVENI STANOVI. I. Poglavje. Članstvo v cerkvi. ^ 48. Splošne prav e razmere cerkvenih članov.127 ^ 49. Stan kleriko..153 X Kušej, Cerkveno pravo. II. Poglavje. Posvečenje (Ordinati o). § 50. Delivec posvečenj. . , 154 § 51. Kvalifikacija kandidatov (Incapacitas. irregularitates, im- pedimenta simplicia).137 § 52. Iregularnost in priprosti zadržki. 158 § 53. Pozitivni pogoji za dovoljenost ordinacije.141 § 54. Kako se ugotovijo zakonita svojstva kandidatov . . . . 143 III. Poglavje. Pravni položaj klerikov. § 55. Škofijska pristojnost.145 $ 56. Stanovske pravice klerikov.146 § 57. Stanovske dolžnosti klerikov.149 $ 58. Činovni red med člani hierarhije (Praecedentia).154 § 59. Razčinjenje ali laizacija klerikov.155 DRUGI ODDELEK. CERKVENA ZVANJA IN CERKVENI BENEFICIJI (MDARBINE). I. Poglavje. Cerkveno zvanje in uradna oblast. § 60. Pojem cerkvenega zvanja.156 $ 61. Redna in poverjena uradna oblast (Potestas oidinaria et delegata).. 158 $ 62. Eksemcija. 161 ^ 63. Vrste cerkvenih zvanj. 163 II. Poglavje. Ustanavljanje, spreminjanje in puščanje cerkvenih zvanj. ^ 64. Ustanavljanje cerkvenih zvanj.167 ^ 65. Spreminjanje in opuščanje beneficijev . . 168 III. Poglavje. Podeljevanje in upražnjevanje cer kr enih zvanj. ^ 66. Sposobnost kandidatov.173 § 67. Informativni proces in župni konkurz.175 $ 68. Nadaljnja določila o imenovanju. 178 § 69. Različni načini nameščanja cerkvenih uslužlmcev .... 180 ^ 70. Kanonično umeščenje v cerkvene beneficij in njih po¬ sestna zaščita.189 $ 71. Upražnjevanje cerkvenih zvanj. 191 Kazalo. XI IV. Poglavje. Patronatno pravo. ^ 72. Razvoj, bistvo in vsebina patronata.15*5 ^ 73. Privilegiji in dolžnosti patronov.199 ^ 74. Nastajanje in pridobivanje patronata.. . 202 75. Prestajanje patronata. 205 ^ 76. Patronati in država.207 TRETJI ODDELEK. POSAMEZNA CERKVENA ZVANJA. I. Poglavje. Papež in njegovi pomočniki. 77. Papež. ., . . . . 211 § 78. Volitev papeža.., , 215 $ 79. Kardinali.219 $ 80. Rimska kurija. r , , 222 $ 81. Papeževi poslaniki. .229 ^ 82. Patriarhi, eksarhi in primati.231 § 83. Metropoliti in nadškofje.233 § 84. Apostolski prefekti, vikarji in administratorji.235 § 85. Nižji prelati. 238 II. Poglavje. Škof in njemu p o d č i n j e n i organi cerkvene vlade. % 86. Škofje. .239 § 87. Deželski in naslovni škofje.243 88. Cerkvene province v naši državi. Imenovanje škofov . . . 244 ^ 89. Koadjutorji in pomožni škofje.247 $ 90. Škofijska kurija. 248 4 91. Kapitlji. 255 § 92. škofijski svetovalci.262 § 93. Dekani, višji duhovni, arhidiakoni.263 ^ 94. Župniki.265 § 95. Župni vikarji.268 <5; 96. Rektorji cerkva.270 DRUGI DEL. CERKVENA UDRUŽENJA. PRVI ODDELEK. REDOVI IN KONGREGACIJE. I. Poglavje. Razvoj in vrste cerkvenih udruženj. ^ 97. Zgodovinski pregled.272 98. Osnovni pojmi .275 i XII Kušej, Cerkveno pravo. II. Poglavje. Ustanavljanje in vodstvo redov in kongregacij. $ 99. Ustanavljanje, spreminjanje in razpuščanje samostanskih udruženj.278 § 100. Vodstvo samostanskih udruženj ... 281 $ 101. Spovedniki in kaplani., . 286 § 102. Uprava imovine .288 III. Poglavje. Sprejemanje članov v cerkvena udruženj a. § 103. Splošni pogoji.290 § 104. Preizkusni čas.291 § 105. Zaobljuba (professio religiosa).296 IV. Poglavje. Dolžnosti in pravice religiozov. § 106. Dolžnosti religiozov. 299 § 107. Privilegiji religiozov.304 § 108. Dolžnosti in pravice religiozov, ki zavzemajo cerkvena dostojanstva ali položaj župnikov.306 V. Poglavje. Izstop in odpust religiozov iz samostanskih udruženj. % 109. Prestop v drugo udruženje ali v drug svojepraven samostan istega reda.308 § 110. Izstop iz reda ali kongregacije.309 § 111. Odpust religiozov.512 DRUGI ODDELEK. DRUŽBE S SKUPNIM ŽIVLJENJEM BREZ ZAOBLJUB IN DRUŠTVA LAIKOV. % 112. Družbe s skupnim življenjem brez zaobljub.317 §113. Cerkvena društva.318 § 114. Tretji redovi.322 § 115. Bratovščine in nabožna društva. . . 325 § 116. Nadbratovščine in primarna društva.324 ČETRTA KNJIGA. CERKVENA UPRAVA. PRVI ODDELEK. UPRAVA POSVEČEVALNE OBLASTI, BOGOČASTJA IN NAUKA. I. Poglavje. Uprava posvečeval n e oblasti (potestas o rdi n is). § 117. Pregled. .. . 326 § 118. Obča določila o zakramentih..327 Kazalo. XIII ^ 119. Krst (Baptismus).32? § 120. Birma (Confirmatio).350 § 121. Obhajilo (Eucharistia).352 § 122. Pokora (Poenitentia).355 § 123. Odpustki (Indulgentiae).355 § 124. Poslednje olje.33? § 125. Zakramentali.337 ^ 126. Cerkveni pogreb. 339 II. Poglavje. Uprava bogočastja (cultus). § 127. Služba božja.343 § 128. Javne molitve in pobožnosti, procesije in božje poti . . . 546 § 129. češčenje svetnikov, relikvij in podob.347 ^ 130. Sveti časi.348 § 131. Prisega in zaobljuba ..351 $ 132. Sveti kraji in svete stvari.353 III. Poglavje. Uprava učne oblasti (potestas magisterii). § 133. Uprava nauka.. , 362 ^ 134. Očuvanje nauka. 366 ^ 135. Cerkev in šola.369 ^ 136. Izobrazba klerikov.372 DRUGI ODDELEK. ZAKONSKO (BRAČNO) PRAVO. I. Poglavje. Zakonsko pravo in zakon (brak) na splošno. § 137. Pojem in pomen zakonskega prava.375 § 158. Viri in literatura.381 § 139. Pojem in bistvo zakona.585 ^ 140. Različne delitve zakona.387 § 141. Cerkvena jurisdikcija v zakonskih zadevah.590 ^ 142. Civilni zakon.392 II. Poglavje. Priprave za sklenitev zakona. § 143. Zaroka . 394 § 144. Pouk in izpraševanje ženina in neveste.397 ^ 145. Oklici.399 XIV Kušej, Cerkveno pravo. III. Poglavje. Zakonski zadržki. ^ 146. O zadržkih v splošnem.402 A. Oviralni zadržki (zabrane). § 147. Pregled.406 % 148. Priprosta zaobljuba.407 § 149. Mešana veroizpovest (mixta religio).409 § 150. Zakonito sorodstvo.412 § 151. Zakon z javnimi grešniki.414 B. Razdiralni zadržki. § 152. Pregled.416 ^ 153. Zadržek nezadostne starosti (impedimentum aetatis) . . . 417 § 154. Spolna nesposobnost (impedimentum impotentiae) .... 419 § 155. Zadržek zakonske vezi (impedimentum ligaminis) .... 421 § 156. Zadržek različnosti vere (impedimentum disparitatis cultus) 426 § 157. Zadržek višjega posvečenja (impedimentum ordinis sacri) 428 § 158. Zadržek slovesne zaobljube (impedimentum voti sollemnis) 429 § 159. Zadržek ugrabljenja (otmice) ali nasilnega zadrževanja ženske (impedimentum raptus).431 § 160. Zadržek hudodelstva (impedimentum criminis).432 $ 161. Zadržek krvnega sorodstva (impedimentum consanguinitatis) 435 § 162. Zadržek svaštva (impedimentum affinitatis).440 § 163. Zadržek javne dostojnosti (impedimentum publicae ho- nestatis).. , , 445 § 164. Zadržek duhovnega sorodstva (impedimentum cognationis spiritualis).. , 445 ^ 165. Zadržek zakonitega sorodstva (impedimentum dirimens co¬ gnationis legalis).446 IV. Poglavje. Spregled in prenehanje zakonskih zadržkov. § 166. Za spregled pristojni organi.447 § 167. Prošnje za spregled in dispenzacijski razlogi.454 § 168. Konvalidacija neveljavnih zakonov.459 V. Poglavje. Sklepanje zakona. ^ 169. Obči pogoji za veljavnost zakonske pogodbe.463 % 170. Sila in strah pri ženitvi.465 ^ 171. Zmota.467 § 172. Pogojna ženitev.471 § 173. Ženitev po zastopniku in ženitev s posredovanjem tolmača 473 § 174. Cerkvena oblika za sklepanje zakona.475 ^ 175. Poročni obredi in vknjižba poroke.484 § 176. Zakon po vesti ali tihi zakon (matrimonium conscientiae) 488 Kazalo. XV VI. Poglavje. Učinki zakonske pogodbe. ^ 177. Pravne posledice zakona.489 § 178. Zakonitost otrok.495 VII. Poglavje.. Razdruženje zakoncev (Separatio conjugum). $ 179. Razveza zakonske vezi (Solutio vinculi) ..497 § 180. Ločitev zakona (Separatio a thoro et cohabitatione) . . . 502 § 181. Meddržavno in medpokrajinsko zakonsko pravo.504 TRETJI ODDELEK. CERKVENA IMOVINA. I. Poglavje. Pomen in vrste cerkvene imovine. § 182. Imovinska sposobnost cerkve.508 § 183. Davčne svoboščine cerkvene imovine.512 § 184. Različne skupine cerkvene imovine.515 § 185. Pridobivanje in prestajanje cerkvene imovine.519 § 186. Lastnik cerkvene imovine.521 II. Poglavje. Viri cerkvene imovine. § 187. Dajatve papežu, škofom in župnikom.525 ■§ 188. Desetine, bira, prosti darovi, kolekture.528 § 189. Stolnina. 535 § 190. Cerkvene ustanove.538 § 191. Verski zaklad.. , 541 III. Poglavje. Uprava cerkvene imovine. ^ 192. Obče upravne norme.546 § 193. Uprava imovine božjih hramov.553 § 194. Uprava nadarbinske imovine. Kongrna. Draginjske doklade duhovnikov. Tnterkalarji.557 ^ 195. Cerkvena gradbena dolžnost.565 ^ 1%. Oporočna sposobnost svetnih duhovnikov in zakonito dedno nasledstvo za njimi.571 ČETRTI ODDELEK. CERKVENO SODNO POSTOPANJE. I. Poglavje. Razvoj in bistvo cerkvenega sodstva. § 197. Pojem in naloga cerkvenega sodstva.576 § 198. Cerkveni proces pred kodeksom.578 XVI Kušej, Cerkveno pravo. II. Poglavje. Kratek pregled sodnega postopanja. § 199. Sodišča in njih pristojnost. 580 i 200. Stranke.582 § 201. Splošna določila o postopanju.583 § 202. Tožbe in prigovori.585 $ 203. Način, kako se uvede in sprejme pravda (Causae intro- ductio et litis contestatio). . . ... 588 $ 204. Pravdna instanca in glavno postopanje ... .... 589 § 205. Sodba in pravna sredstva proti njej (Sententia et juriš remedia contra sententiam).593 § 206. Pravomočnost (res judicata) in izvršba (executio sententiae) 595 § 207. Pravdni stroški in pravica ubogih (Expensae judiciales, gratuitum patrocinium).596 § 208. Poravnava in razsodna pogodba (De transactione et de compromisso in arbitros).597 III. Poglavje. Posel) ne vrste postopanja. § 209. Kazenski proces.597 § 210. Postopanje v zakonskih pravdah.599 § 211. Ostale vrste posebnega postopanja.602 PETI ODDELEK. CERKVENO KAZENSKO PRAVO. I. Poglavje. 'novalna oblast cerkve in kazniva dejanja v splošne m. § 212. Kaznovalna oblast cerkve.605 $ 213. O kaznivih dejanjih v obče.607 § 214. O kazni v splošnem.612 II. Poglavje. Poedine kazni in poedini zločini. $ 215. Poedine kazni. t ., , 617 § 216 Poedini delikti in kazni zanje.. 622 DODATEK. PREGLED VIROV, USTAVNIH IN UPRAVNIH NAČEL CERKVENEGA PRAVA PRAVOSLAVNE CERKVE. Literatura.627 § 1. Uvod.628 § 2. Viri cerkvenega prava.635 § 3. Ustava pravoslavne cerkve.654 § 4. Uprava pravoslavne cerkve.666 § 5. Življenje v cerkvi.670 § 6. Cerkvena politika.. ... , 676 UVOD. § i. Cerkev. Sagmiiller I. B., Lehrb. d. kath. K. R. I/l 4 , 1925, § 2. Poselil A., Lb. d. kath. K. R. 2 , 1921, § 1. Friedberg, Lb. d. kath. u. prot. K. R. 9 , 1909, § 1. Cerkev je ustanova, ki je poklicana, da zadosti hrepe¬ nenju človeške duše po spoznanju Boga. Pot, kako naj iščemo in spoznamo Boga, nam kaže vera, religio 1 ; vera je šele vstvarila cerkev, ker je združevala od vsega po- četka ljudi, ki so imeli isto notranje prepričanje in so temu ustrezno uravnavali tudi svoje zemsko življenje. Vera po¬ ganskih narodov, kakor Rimljanov in Grkov, je tvorila del ustave njihovih držav. Vsak civis Romanus je moral priznati tudi državno vero Rimljanov. Pa tudi ju¬ dovska vera je imela strogo naroden značaj, tako da je pripadnost k njej pomenila obenem pripadnost k judov¬ skemu narodu. Kristus pa je ustanovil eno vero za vse narode, za vse države, za vse čase, njegova vera je vesoljnega, meddržav¬ nega značaja, postavila se je koj ob začetku v nasprotje s takratno državno idejo in morala zbog tega pretrpeti kruta preganjanja. Verska družba, ki jo je ustanovil Kristus, ima čuvati in zavarovati vsemu človeštvu do konca dni njegov nauk in razodeto resnico in ga voditi do izveličanja. Ime- 1 Etimologija besede religio ni jasna. Laktancij (Instit. div. 1. IV. c. 28) jo izvaja od religare, ker nas vera zopet zveže z Bogom, sv. Av¬ guštin pa (De civ. Dei 1. X c. 32) iz glagola reeligere, ker si v veri zopet izvolimo Boga. Tudi moderna znanost izvaja besedo iz glagola legere, t. j. v Avguštinovem smislu. Prim. Latein. etymolog. Worter- buch von A. W a 1 d e s , 1910, 647, 874, 233, 1 Kušej, Cerkveno pravo. nuje se e c c 1 e s i a 2 in ima temelje svoje organizacije začrtane že v sv. pismu, ker je Kristus izročil svojo oblast apostolom in s tem naložil vernikom dolžnost, da jih po¬ slušajo in jim slede. Zato je tridentinski cerkveni zbor ugo¬ tovil: Si quis dixerit, Christum Jesuin a Deo hominibus datum fuisse ut redemptorem, cui fidant, non etiam ut legislatorem, cui oboediant, a. s. (Sess. 6. de justif. c. 21). Cerkev je v smislu Kristusovega nauka skupnost vseh vernikov (communio sanctorum) in obsega kot taka tudi one, ki so svoj večni cilj že dosegli (ecclesia triumphans, invisibilis). Tisti, ki se na zemlji zanjo še bojujejo (ecclesia militans, visibilis), tvorijo le mali del te celokupne cerkve, a za pravo pride v poštev edino le ta. Kadar govorimo o cerkvi kot pravni instituciji, mislimo vedno samo na vidno cerkev. Beseda cerkev je nastala iz nemške besede „Kirche“ ali morda tudi iz grške besede xvQidxrj oixta (hiša gospodova). Romanski narodi pa so prevzeli izraz ecclesia, ki je bil že v apostolskih časih obče v rabi tako za skupnost vseh kristjanov kakor tudi za poedine krščanske občine. 3 Oficialne definicije pojma cerkev nimamo. Tudi Codex j. c. nam je ni podal. Izmed učenjakov je najprej jezuit Robert Bellarmin cerkev označil kot: Coetus hominum unius et ejusdem fidei christianae professione et eorundem saeramentorum communione colligatus, sub regimine legitimorum pastorum ac praecipue unius Christi in terris vicarii Romani Pontificis. 4 Ta defi¬ nicija je uporabna tudi za juriste, ako jo omejimo na vidno katoliško cerkev. Ako pa izločimo iz definicije besede, ki se nanašajo na papeža, je z njo izraženo bistvo vsake pravne cerkve sploh. 5 * 2 Grško sxxlr/rria t. j. skupščina meščanov, sklicanih po glasniku na posvetovanje o javnih zadevah. 3 Oštir K., lllvro-1 rakisches v Arhivu za arbanasku starimi, jezik i etnologi ju zvez. I. Beograd 1923, str. 98, izvaja besedo iz vul- garno-grškega xvqixov, ki je dalo na severnem Balkanu v 3. stoletju po Kr. k(a)irukil, slovansko iz tega cepi>Ky = Cbpr>icy. ' Disputationes de controversiis christianae fidei, Jngolst. 1691. t. II. Prim. controv. De ecclesia milit. I. 3. c. 2. 5 Prim. S t u t /. U., Grundriss des K. lis. v lloltzendorff-Kohler Enzyklopšidie der Rechtswissenschaft 7 zv. V., 1914, 390: Die Kirche im § 1. Cerkev. J Danes ne obstoja več enotna cerkev, kakor jo je ustanovil Kristus, ampak je nastalo tekom stoletij več cerkva na ta način, da so Kristov nauk različno razlagali in tolmačili in da so se pri¬ padniki istega naziranja združili zopet v posebno skupnost z lastno organizacijo. Na j več j ega obsega je bil v devetem in do¬ končno v enajstem stoletju razcep krščanstva v iztočno-pravo- slavno in rimsko-katoliško cerkev. Drugi pojav slične važnosti je za zapadno Evropo refor¬ macija, ki se je potem razširila tudi v ostalih delih sveta. Pas- sauska pogodba in augsburški verski mir (Religionsfriede) po¬ menita zakonito priznanje reformirane ali evangeljske cerkve po stari nemški državi. Evangeljska cerkev kot celota ni orga¬ nizirana, ampak se deli v celo vrsto deželnih cerkva. Po vatikanskem cerkvenem zboru se je odcepila od rimsko¬ katoliške cerkve starokatoliška, ki ne prizna dogme o papeževi nezmotljivosti in je kasneje zavrgla tudi celibat. Slično kakor evangeljske nahajamo v različnih državah samostojne organizacije iztočno-pravoslavne cerkve, ki se ime¬ nujejo po političnih ali narodnih jedinicah, katerim pripadajo, n. pr. srbska, bolgarska, romunska, grška, ruska pravoslavna cerkev. Praktično se pravoslavna cerkev dandanes kot celota skoraj več ne uveljavlja, živi pa vsaj idejno še v svojih šte¬ vilnih vejah dalje. Pa tudi ustroj rimskokatoliške cerkve je bil tekom stoletij v različnih državah več ali manj različen, tako da so stopale tu in tam v ospredje značilne posebnosti v organizaciji. In tako se je govorilo o galikanski (francoski), pa tudi o nemški in ogrski cerkvi. Vedno pa se označujejo kot cerkve samo krščan¬ ske verske družbe, ker se rabi edino le pri njih isti izraz tudi za poslopja, ki so namenjena bogoslužju. Muslimani in judje imajo svoje mošeje in sinagoge, njih verske zveze nazivamo kratko kot vere, veroizpovedi ali konfesije, nikoli pa ne kot cerkve. Pod vere pa spadajo tudi cerkve. Codex juriš canonici imenuje nekatoliške cerkve sec- t a e, medtem ko se rabi v svetni zakonodaji ta izraz na¬ vadno samo za manjše dele, ki so se odcepili od večjih verskih zvez. Katoliška cerkev predstavlja po svojih ustavnih or¬ ganih celoto tudi na zunaj in živi kot pravna oseba, ki si Rechtssinne verbindet zu gemeinsamer Verehrung Gottes im Namen Cliristi alle diejenigen, die in der Auffassung der christlichen Offen- barung iibereinstimmen. Sie ist also eine organisierte Gemeinschaft von Menschen. Glej tudi Solim, K. R. II. 1923, 12: Die Kirche des Kirclienrechts ist die auf einem christlichen Bekenntnis beruhende Religionsgesellschaft. i* 4 Kušej, Cerkveno pravo. samostojno daje svoje zakone, svoje lastno, od države ne¬ odvisno življenje. Pravila, po katerih se to življenje ravna, tvorijo njeno pravo. § 2 . Pravo. S a g m ii 11 e r I. B„ K. R. I/l * 4 * , §§ 1, 3. P 6 s c h 1 A., K. R. 2 , § 2. Pi¬ ta m i c L., Plato, Aristoteles u. die reine Rechtslehre, Z. f. 6. R. 1921, 683 ss. Singer PL, Das Naturrecht im C. I. C. (Archiv f. Rs. u. Wirt- schaftsphil. XVI, 1922/23, 206 ss.) Človek je po svoji naravi vstvarjen za življenje v družbi, v skupnosti z drugimi, samo v zdravi tekmi za na¬ predek in ob sodelovan ju vsakega posameznika je človeštvu dosegljiv pozemski in nadprirodni cilj. Življenje v družbi pa vstvarja vzajemna razmerja med njenimi člani, ravno- tako med člani in skupnostjo, ki dajejo pravice in nalagajo dolžnosti. V vsaki skupnosti morajo biti te pravice in dolž¬ nosti urejene. Red, ki je postavljen za življenje v člo¬ veški družbi, imenujemo pravo v objektiv¬ nem smislu. Pravo v subjektivnem smislu ali pravice pa nazivarno svobodno udejstvovanje volje posameznikov v okviru objektivnega prava. Kar sme posameznik po do¬ ločilih prava storiti ali zahtevati, da drugi store ali opuste, to pomeni njegove pravice . 6 Vstvaritelj prava je po nauku cerkve Bog, ker je člo¬ vek po njegovi volji družabno bitje, pa tudi radi tega, ker je on vdahnil človeštvu idejo prava in mu dal bistveni del pravnega reda, namreč prirodno pravo (jus naturale) sam. Že Rimljani in Grki so priznavali, da izhaja vse pravo od Boga. ,Hag žitu rii/mi: hvnruin jih Smonv Otov. Omnis lex in- ventum ac munus Dei est “. 7 Prirodno pravo je veljalo že pred vsakim vstvarjenim pravnim redom in velja tudi tam, kjer takega pravnega reda ni. Prirodno ali naravno pravo * Pravičnost pa je trajna volja, živeti in se ravnati vedno po pravil. Justitia est constans et perpetua voluntas, jus suum cuique tribuens (Pr. J. 1, 1; 1. 10 D. 1, i). Pravičnost ni pojem prava, ampak pojem etike. 7 L. 2 1). t, 3. § 2. Pravo. 5 je prvotno pravo, na njegovi osnovi je šele nastalo postav¬ ljeno pravo, jus positivum. Kar se mora vsakemu člo¬ veku kot družabnemu bitju po načelih naravne pravičnosti brez ozira na pisano pravo priznati, spada pod jus natu- rale ; tako n. pr. pravica na življenje in z njo v zvezi osebna nedotakljivost, pravica do primerne družabne eksi¬ stence itd. Za cerkev je naravno pravo božje pravo, jus divinum naturale . 8 Pravo ureja razmerje posameznikov do občestva in obratno, pa tudi medsebojno razmerje članov istega obče¬ stva, kolikor pride do izraza na zunaj. Kar se na zunaj sploh vidno ne pokaže, kar se ne da določiti po zunanjih dogodkih, kakor n. pr. rojstvo in smrt, potek izvestne dobe, to ne more biti predmet pravnih norm. Kar se vrši samo v notranjosti človeka, njegovo mišljenje, tudi njegovi naj- zlobnejši naklepi, ostane za pravo neupoštevno, dokler ne dobi zunanje oblike, n. pr. v poskušenih ali dovršenih zločinih. Podlaga vsakemu pravnemu redu je družabno življe¬ nje, pravo je pojav socialnih razmer, ki vladajo v človeški družbi. Nastajalo je v vsaki skupnosti polagoma in sicer najprej na verski osnovi, pozneje potom običajev, nazadnje potom zavestne zakonodaje. Iz tega sledi, da ima vsako pravo svoj temelj v neki avtoriteti, iz katere tudi izvira njegova obveznost. Obveznost pa je za pojem prava bistvena. Radi nedostatka obveznosti ne spadajo pod pojem prava številne druge v človeški družbi veljavne norme, ka¬ kor različne šege, številni predpisi etike, forme družabne olike itd. Kdor predpise te vrste gazi in zanemarja, ni kršitelj pravnega reda, dasi ga lahko zadenejo občutne po¬ sledice. Obveznost norme pa sloni na predpogoju, da se ji po¬ more ob potrebi tudi proti volji kršiteljev do veljave, z drugimi besedami, vsak pravni red predpostavlja tudi svoje sankcije. Navadno govorimo o prisilni izvršljivosti pravnih določil, kar pa ni točno, ker obstojajo sankcije lahko tudi v drugih posledicah, ne samo v prisilni izvršbi ali kazni, 8 C. 27: Juri divino sive naturali sive positivo nulla consuetudo potest aliquatenus abrogare. 6 Kušej, Cerkveno pravo. n. pr. v ničnosti pravnih opravil, ki niso izvršena v pred¬ pisani obliki. Vsak pravni red ima pa tudii številne norme, ki jim manjka vsaka sankcija, bodisi, da te norme izražajo zgolj načela, bodisi, da urejajo obliko postopanja pred oblastmi, bodisi, da določajo pravice in dolžnosti brez označbe po¬ sledic za njih kršenje itd. Tudi te norme so pravne, ker izhajajo od avtoritativne oblasti in predstavljajo del enotnega v občestvu veljavnega pravnega reda; posamez¬ niki morajo tudi te norme upoštevati — ako hočejo postati deležni ugodnosti, ki se jim z njimi nudijo. Pravo nam predstavlja urejeno, orga¬ nizirano oblast, brez oblasti ne bi bilo prava, oblast brez prava bi bila nasilje. Svojo najjačjo notranjo oporo dobiva pravo iz prepriča¬ nja občestva, da je tak red potreben. Iz tega prepričanja sledi, da veže pravo tudi zakonodajalca samega. Ravno ker izhaja iz prepričanja, se pravo povsodi po svojem pretežnem obsegu dejansko upošteva in čuva. Kršitve so samo izjeme, ki le potrjujejo pravilo, da je mirni razvoj človeštva najbolje zavarovan v dobrih zakonih, ki so za vsak narod najboljše zrcalo njegove kulture. Novodobna pravna filozofija izvaja vse pravo iz dr¬ žavne volje, 9 K e 1 s e n istoveti celo državo s sistemom v njej veljavnih pravnih norm. 10 Logična posledica te teorije je zanikanje vsakega pravnega reda izven državnega, ob¬ stoj prava, ki ne izhaja iz državne volje, je na državnem področju mogoč samo, ako je to pravo priznano od dr¬ žavne oblasti ter je vsled tega priznanja postalo del dr¬ žavnega pravnega sistema. V istini zavzemajo različne države napram cerkve¬ nemu pravu različna stališča: ali to pravo vsaj deloma iz¬ recno priznavajo, ali ga vsaj trpe ali pa ga popolnoma ignorirajo. V kolikor je cerkveno pravo izrecno ali vsaj molče priznano, je ali bo vsaj moralo biti deležno tudi sankčije po državnih prisilnih sredstvih. V tem primeru 9 Prim. Hans Kelsen, Hanptprobleme der Staatsreclitslehre 2 , 1925 ; Kaufmann, Logik u. Rechtswissenschaft, 1922; Schreier, Grundbegriffe und Grundformen des Rechts, 1924. 10 Kelsen, Allgemeine Staatslehre, 1925, 16 ss. § 2. Pravo. 7 ne more obstojati glede njegovega značaja nikak spor. Drugače je v državah, ki so od cerkve popolnoma ločene in vsled tega njeno pravo ignorirajo. A lahko opažamo, da živi cerkev tudi v teh državah svoje lastno življenje, urejeno po svojem pravu, da torej nasprotna teorija nima na prakso nikakega kvarnega vpliva. Teorija pa, ki gre praksa preko nje, nima notranje opore in mora biti zgre¬ šena. Cerkev tedaj po pravici odklanja nauk. da izhaja vse pravo od države, ker ta nauk ne odgovarja dejstvom. Cerkveni pravni organizem se uveljavlja poleg državnega pravnega reda, tudi če ga ta namenoma prezira. Navzlic vsej globokoumnosti in občudovanja vredni konstrukcij¬ ski metodi „čistopravne teorije“ (reine Rechtstheorie), ka¬ tero zastopajo Kelsen in njegovi pripadniki , 11 je za našo stroko uporabna samo družbena pravna teorija (ge- nossenschaftliche Rechtstheorie) ki se glasi: „Vsaka orga- nična družba ima moč pravotvorbe, vsak red. ki ga družba vstvari, je pravdni red .“ 12 Ta red je za obstoj družbe ali občestva potreben in bistven. Brez njega bi družba pro¬ padla. Zato veže vsakogar ne oziraje se na njegovo mo¬ rebiti protivno voljo. Pravo je, piše Soh m, samobitni red nravno potrebne zunanje družbe, ali pravo je nravno potreben red občestv a . 13 C erkev izvaja svoje pravo od božje avtoritete in od nje postavljenih oblastev. Cerkveni zakoni so za vse člane cerkve obvezni in opremljeni s primernimi sankcijami (ne¬ veljavnost ali nedovoljenost pravnih opravil, različna spi¬ ritualna sredstva in kazni). Njih obstoj je utemeljen v 11 Prim. Kelsen, Allgem. Staatslehre, 133—136. 12 S o h m . K. R. II, 48 . 13 Solim, ravnotam, 55. Podobno drugi: Gierke, Deutsclies Pri- vatrecht, I., 119: Zur Rechtserzeugung fiihig ist jede organische Ge- meinschaft. Redit sind alle Normen, die nach der erklarten Ueber- zeugung einer Gemeinschaft das freie nienschliche Wollen ausserlicli in unbedingter Wei.se bestimmen sollen. — Friedberg, K. R.°, § 2: Redit bedeutet einen Inbegriff von Normen. welclier „innerhalb eines Kreises von Menschen deren Zusammenleben ordnet". — Stutz, kirchliche Rechtsgeschichte (ak. govor 1905), 11: Das ltecht ist niclit ein Erzeugnis mir des Staates; die genossenscliaftliche Rechtstheorie geniesst heute tast allgemeine Anerkennung. 8 Kušej, Cerkveno pravo. družbeni organizaciji cerkve in v posebni oblasti, ki jo cerkev upravlja po naročilu svojega ustanovitelja. § 3 . Cerkveno pravo. Gross K., Zur Begriffsbestimmung u. Wiirdigung d. K. Rs., 1872. Friedberg, K. R. 8 , § 2. Sagmiiller, K. R. I/l 1 , § 3. P o s c h 1 A„ K. R. 2 , § 3. Stutz U., Die kirclil. Rechtsgesch., 37 ss; isti, K. R. 2 , § 54. Hilli n g, Die allgem. Normen des Cod. jur. can., 1926, §§ 5, 24 ss. Za pravo je katoliška cerkev organizacija vernikov pod papežem kot vrhovnim poglavarjem. Dana so ji vsa sredstva, ki jih rabi v dosego svojega smotra. Že Gospod sam je ustanovil cerkev kot pravno institucijo, v njej je vprašanje posebnega pravnega reda historično in dogma¬ tično jasno odločeno. Članstvo v cerkvi se pridobi po vidnih, zunanjih zna¬ kih, namreč s krstom, ki ni važen samo za vsprejem v cer¬ kev v naučnem, ampak tudi v pravnem smislu. Duhov¬ ništvo, ki vodi cerkev, je do tega vodstva pravno po¬ klicano, pogoje, pod katerimi je mogoče priti do vodstva v cerkvi, določata teologija in pravo. Temelji pravne or¬ ganizacije so bili podani že ob nastanku cerkve in na teh temeljih je gradila tekom sto- in tisočletij neumorno na¬ prej. Mogočna je bila stavba srednjeveškega papeškega prava, nič manj pomembna in morda še ponosnejša je ko¬ difikacija dvajsetega veka . 14 Cerkev ni ustanovljena po državi, ona tudi ne živi po milosti države, zato je njeno pravo od državnega neodvisno. Tudi tam, kjer država cerkve ne prizna, ostanejo za cer¬ kev merodajni njeni lastni zakoni, ki jih je z uspehom branila in uveljavljala tudi v časih najhujših preganjanj. Cerkveno pravo je povsem samostojno in se ne da uvrstiti niti pod javno niti pod zasebno pravo. Daši dandanes ni 14 Tudi pravoslavne cerkve si brez prava ne moremo misliti, saj je imela do razkola z rimsko cerkvijo po enakih zakonih urejeno obče pravo. Pač pa obstoj evangeljske cerkve ni vezan na pravo, ker evangeličani ne poznajo razlike med duhovništvom in laiki. Ker pa pomeni tudi evangeljska cerkev občestvo vseh ljudi, ki jih druži ista vera v Kristusa in ker ima vsaka človeška skupnost za neob- hodno posledico tudi pravo, mora biti posredno tudi vsaka evangeljska cerkev pravna organizacija. § 3. Cerkveno pravo. 9 prisilno izvedljivo in je v tem pogledu navezano na pomoč države, ima vendar mnogo notranje, psihične sile zase, ki je dajala cerkvi in ji še danes daje trdno oporo pri vseh konfliktih z državo, ki so dosedaj navadno končali s kom¬ promisom. V novejšem času je sloveči nedavno umrli učenjak Rud. S o hm v Leipzigu zagovarjal tezo, da je cerkveno pravo v nas¬ protju z bistvom cerkve 15 . On pravi: Cerkev je po svojem idealu in svojem bistvu istovetna s krščanstvom, s krščanskim ljud¬ stvom, s kraljestvom božjim, ona je telo Kristusovo na zemlji. Ni mogoče misliti, da bi imelo kraljestvo božje človeške (t. j. pravne) oblike ustave, telo Kristusovo znake človeškega (t. j. pravnega) gospodstva. Bistvo prava nasprotuje idealnemu bistvu cerkve. Pracerkev je imela samo harismatično organizacijo. Oznanjevalec nauka je izvrševal v skupščini kristjanov cer¬ kvene funkcije le na harismatični podlagi. Pozneje pa so se razvile krščanske občine kot organizirane korporacije. Slovesno opravilo s češčenjem evharistije v glavnih skupščinah je rodilo škofe, duhovne in diakone, ki so stopili na mesto prejšnjih ha¬ rismatično poklicanih oseb. Bila je nevarnost, da skupščina tem svojo pokorščino odpove. V tem trenotku se je rodila zgodovin¬ ska potreba, da se uvede v cerkev pravo. Po tako nastalem cerkvenem pravu se je spremenilo prakrščanstvo v ka¬ toliško krščanstvo. Katolicizem je potem na vseh stop¬ njah cerkvene ustave postavil na mesto božjega duha, ki naj bi cerkev vodil do resnice, človeške oblastvenike, ki so na podlagi formalnega prava zahtevali, da vladajo mesto Boga krščan¬ stvo. lako je iz duhovne skupnosti nastala po zaslugi kato¬ licizma pravna skupnost, iz telesa Kristusovega pravno in ustavno telo, vladano po človeški oblasti. Soli m je prišel v protislovje sam s seboj, ko je skušal pravilnost svoje trditve dokazati iz zgodovine, kajti če je cerkveno pravo nastalo iz zgodovinske potrebe, ne more biti v nasprotju z bistvom cerkve. Sicer pa tudi harisma- tična organizacija prakrščanstva ne dokazuje ničesar proti cerkvenemu pravu, ker ni nikjer izraženo, da bi bila mo¬ rala vedno ostati. Nastanka cerkvenega prava ne izklju¬ čujejo niti ..sv. pismo niti drugi najstarejši krščanski viri, rodilo se je iz razmer, v katerih je rasla in se razširjala cerkev. S o h m se v tem delu ne kaže kot historik, ampak kot prepričan staroluteranec. On zamenja vidno cerkev 15 R. S o h m , Kirchenrecht 2 I, Die geschichtlichen Grundlagen, 1923, 1 ss, 456 ss. Isti, Wesen u. Ursprung des Katliolizismus, 1912. 10 Kušej, Cerkveno pravo. s cerkvijo v naučnem smislu, s kraljestvom božjim, ka¬ tero seveda ni pravno organizirano. S početka, ko so bili kristjani še maloštevilni, je nadomeščala pravo 1 j u b e- z e n in živa vera v Kristusa. Ko je nastala potreba braniti pravi nauk proti krivemu tolmačenju, se je rodilo obenem z dog m o tudi prav o. S o li m o v a teza ostane v očigled jasnim dejstvom samo zanimiva zmota. Cerkveno pravo kot organizirana cerkvena oblast ob¬ sega vse norme božjega in cerkvenega izvora, po katerih je urejeno razmerje cerkve do njenih članov in nečlanov, ter razmerje članov med seboj. Cerkveno pravo je celotnost pravil, po katerih je urejeno življenje po Kristusu ustanovljene ver¬ ske družbe. Kar pa smejo cerkev in njeni člani na podlagi prava za se zahtevati, vršiti ali vživati, imenujemo njih pravice. Izločeni so iz prava predpisi liturgične, ceremonialne, a tudi čisto etične vsebine (c. 2). Od nekdaj se rabi za cerkveno pravo izraz: j us c a n o- n i c u m. Kanon, grško y.nvmv, t. j. pravilo, je prastari izraz za cerkveno normo, sosebno, pa nikakor ne izključno, za pravno normo. Beseda do danes ni spremenila bistveno svojega prvot¬ nega pomena. Rabili so jo koj iz početka tako za posamezno določilo kakor tudi za celoto cerkvenih predpisov. Od 4. stoletja naprej so se tako nazivali pred vsem sinodalni sklepi tičoči se discipline v cerkvi ter cerkveni zakoni, medtem ko sta bila za cesarske zakone v rabi izraza ro/iog in lex. Število kanonov je raslo polagoma. Čim bolj se je širilo krščanstvo, tem več se je pojavilo vprašanj, za katere v verskem nauku ni bilo najti takoj rešitve. Bavili so se z njimi učeni pi¬ satelji, ugledni cerkveni dostojanstveniki in različne sinode. Ne samo sklepi le-teh, tudi zaključki izvajanj cerkvenih pisateljev, izraženi v mnogoštevilnih pravilih (regulae), so se imenovali c a n o n e s. Za časa njih nastanka je bila staroveška rimsko- grška kultura na višku svojega razvoja. Tako nam je v kanonih, ki jih je cerkev zvesto varovala in čuvala, ohranjeno nebroj važnih spomenikov za mišljenje one dobe in z njimi se je spo¬ ročilo mnogo pristne življenske modrosti poznejšim, takrat še poganskim rodovom. Kanone so zbirali do 12. stoletja skoraj izključno le v kronologičnem redu. Tudi po snovi jih niso ločili, tako da nahajamo v vsaki zbirki predpise pravne, pa tudi etične, liturgične, verske (dogmatične) in druge vsebine. S siste- § 3. Cerkveno pravo. 11 matičnim zbiranjem pravne snovi so pričeli šele sholastiki. Posamezna cerkvena uredba se je nazivala pred glosatorji jus canonum, jus canonicum, lex canonica, celokupni cer¬ kveni pravni red pa jura ecclesiastica, mos ali ordo ca- nonicus 10 . Glosatorji pa so rabili za cerkvene norme v celoti izraz jus canonicum, da tako povdarijo razloček na- pram civilnemu pravu, jus c i v i 1 e 17 . V istem pomenu kakor jus canonicum pa je pri glosatorjih v rabi tudi izraz jus e c c 1 e s i a s t i c u m , kar pa ni točno, ker se pojma ne krijeta. Jus canonicum obsega de¬ loma več deloma manj kakor jus e c c 1 e s i a s t i c u m. Prvo vsebuje tudi zakone, ki se ne nanašajo na cerkev in njene zadeve, ki so jih pa vstvarjali papeži kot zakono¬ dajalci vesoljnega krščanskega sveta, da z njimi spremene ali določila srednjeveškega zasebnega prava ali pa urede druga izključno svetna vprašanja. Na drugi strani pa se nanaša jus canonicum samo na ono pravno snov, ki jo obsega Corpus juriš canonici, tako da novejše cerkveno pravo, sosebno sklepi tridentinskega cerkvenega zbora, v njem niso zapopadeni. Istotako ne spadajo pod jus canonicum običajno pravo ter zakoni, ki so jih izdali v cerkvenih zadevah rimski cesarji in pozneje vladarji ger¬ manskih držav. Kanonsko pravo je plod čisto cer¬ kvene zakonodaje starega in srednjega veka bodisi pa¬ peške, bodisi sinodalne. V zbirki, ki nosi ime Corpus juriš canonici, je bilo obenem z rimskim pravom recipirano v vseh deželah, ki so tvorile del starega nem¬ škega cesarstva. Bilo je neko idealno, vseskozi učeno pravo, ki naj bi se bilo polagoma uveljavljalo, ki pa v celoti nikjer ni prodrlo v prakso. Mnoga določila so bila v nas¬ protju s pravom, kakor je v istini veljalo in se rabilo kot v i g e n s ecclesiae disciplina. Napram temu ži¬ vemu pravu je stalo nekako v rezervi kot čuvar načel, ki so merodajna za cerkev kot celoto, poleg katerih pa imajo veljavo v različnih krajih tudi drugi krajevnim razmeram odgovarjajoči predpisi. 16 Glej S a g m u 11 e r I., K. R. I/l 4 , 12 in tani navedene avtorje. 17 I. F. S c h u 11 e, D. Geseh. d. Quell. n. Lit. d. kanon. Rs. v. Gratian l>. a. d Ggw. 1. (1875), 30. 12 Ku še j, Cerkveno pravo. Odločbe in uredbe cerkvenih organov tičoče se verskih prašanj, discipline, zunanje in notranje cerkvene ustave, pa so se nazivale tudi še v poznejši dobi, ko je bil Corpus juriš canonici že zakl jučen, c a n o n e s. Sklepe tridentin¬ skega in vatikanskega zbora sinemo ravno tako imenovati kanone kakor cerkvene zakone iz prejšnjih stoletij. Še danes nazivamo cerkvene zakone obče c a n o n e s. Kodifikacija iz 1. 1917 nosi naslov: Codex juriš ca¬ nonici. V današnjem smislu pomeni j us canonicum avtonomno pravo rimsko-katoliške cerkve, ki tvori kot tako samo del cerkvenega prava (juriš ecclesiastici), ker spadajo pod ta pojem tudi vsi po državi vstvarjeni na cerkev in njene zadeve se nanašajoči zakoniti predpisi. Jus canonicum znači danes v širšem po¬ menu avtonomno pravo rimsko-katoliške cerkve sploh, v ožjem smislu pa pomeni srednjeveško svetovno pravo, vzraslo iz cer¬ kvenih virov, ki je v bistvu delo sholastike in ki je zaključeno v zbirki Corpus juriš canonici. Čim priznavamo več cerkva, moramo priznati tudi več vrst cerkvenega prava. Pa tudi pravo nekrščanskih verskih družb, pri nas sosebno muslimansko in judovsko versko pravo, je po svojem smotru in ustroj stvu za državo podobne važnosti kakor n. pr. katoliško in pravoslavno cerkveno pravo, ker upošteva njegove predpise v večjem ali manjšem obsegu v zakonodaji, sodstvu in upravi tudi država. Najvažnejše za vsakega jurista pa je izmed vseh verskih prav gotovo kanonsko pravo, ne le ker se tiče največje in najbolje organizirane verske družbe, ampak tudi radi tega, ker je v svojem skoraj dvatisočletnem obstoju po svoji dovršenosti vedno izdatno vplivalo na razvoj svetnega prava v vseh evropskih državah in ker daje v izvestni meri še danes vsemu kulturnemu življenju svoj značilen pečat. V cerkvenem pravu razlikujemo po različnih vidikih a) po izvoru j us d i v i n u m in j u s h u m a n u m , ona določila, ki jih je dal cerkvi kot temelj njene organi¬ zacije njen božji ustanovitelj sam ter one predpise, ki izvirajo iz zakonov cerkveni]] organov. Zato se sinonimno v razločevanje od božjega prava rabi za j u s h u m a- n u m tudi izraz jus ecclesiasticum v ožjem smi¬ slu. Jus divinum je deloma jus n at u rale, prirodno ali naravno pravo, obsegajoče pred vsem, a ne izključno, >j> 3. Cerkveno pravo. 13 pravila etike, deloma jus positivum, postavljeno pravo, kolikor je zapisano v svetem pismu in sporočeno po tradiciji. Jus ecclessiasticum v ožjem smislu je vseskozi jus positivum; b) po obliki jus s c r i p t u m in jus n o n seri p- tum. Prvo je pisano pravo in obsega po cerkvenih organih izdane zakone, drugo pomeni običajno pravo, jus c o n- s u e t u d i n a r i u m ; c) po snovi zunanje in notranje cerkveno pravo. Prvo obsega norme, ki se tičejo cerkve kot celote tako glede njene lastne organizacije kakor tudi glede raz¬ merja do države in drugih verskih družb; iz njega raz- vidimo, kako živi in nastopa cerkev v zunanjem svetu; drugo ureja notranje zadeve ter nam kaže cerkveno živ¬ ljenje na znotraj; d) zunanje cerkveno pravo se često naziva tudi j u s public u m , toda pojma se ne krijeta. Ako govorimo o javnem pravu, moramo dosledno govoriti tudi o zasebnem pravu. In v istini štejejo nekateri med jus privatum one do¬ ločbe cerkvenega prava, ki urejajo razmere posameznih čla¬ nov cerkve, tako sosebno določila glede zakona (braka) in patronata. 18 Cerkveno pravo je po svojem bistvu gotovo javnega in ne zasebnega značaja, tudi patronat in zakon (brak) nista prepuščena samovolji strank, zato opredelba v jus publieum in privatum ni opravičena; e) po obsegu veljave jus c o m m n n e , jus uni- versale, jus generale in jus particulare, singulare, speci ale, pojmi, ki se ne ločijo ostro in se rabijo navadno v istem smislu, namreč jus commune, universale, generale za pravo, ki velja za celoto, ki odgo¬ varja občemu pravilu, jus particulare, singulare in speciale pa za pravo, ki se nanaša samo na posamezne pokrajine, posebne primere, izvestne osebe ali vrste oseb. Jus uni¬ versale velja n. pr. za vesoljno cerkev, jus particulare samo za eno državo, pokrajino ali škofijo. Pod jus speciale spadajo sosebno privilegiji; f) staro in novo pravo. Po c. 6 n. 2 je staro pravo vse pravo pred kodeksom, dočim se je poprej ime- 18 Prim. Vermeersch-Creusen, Epitome Juriš Canonici i— IH. 1921——3923, I, p, 5. 14 K n še j, Cerkveno pravo. novalo j us a n t i q u u m pravo do Gratiana, j u s n o- vum pravo od Gratiana do tridentinskega zbora, j us novissimum sklepi omenjenega koncili ja in za njim nastalo pravo; g) po učinku j u s c o g e n s , prinudno pravo (zwin- gendes Recht), katerega so stranke primorane upoštevati, in j us dispositivum, popustno pravo, katerega uporaba ali neuporaba je volji strank prepuščena, n. pr. predpisi glede zaroke; j u s p e r f e c t u m, norme, katerih krši¬ tev povzroči ničnost opravila, ker jim je dodana kot sank¬ cija c 1 a u s u 1 a i r r i t a n s (n. pr. cc. 150, 1067—1080) in j u s minus cj u a m perfectum, določila, za katerih kršitev je v zakonu določena kazen, ne pa ničnost opravila (n. pr. cc. 1060, 2375), j us plus quam perfectum. pravila, ki izrekajo ničnost in kazen, kakor n. pr. pri simo¬ niji (cc. 729, 2347); j u s imperfect u m , norme, ki izražajo kako prepoved brez ničnostne klavzule in brez kazni za kršitelje (n. pr. c. 1385). 19 § 4 . Cerkvena oblast (Potestas ecclesiastica). Cc. 196, 948, 949, 1322 ss. Sagmiiller, 1. c. § 10. Poselil, 1. c. 15 s. Ha ring, Grundziige des kath. K. Rs. 3 , 1924, ^20. Scherer R., lTandlnich d. K. Rs. T, 1886, § 7 . Vsako pravo ima svoj izvor v oblasti, ker znači oni red, po katerem se naj oblast primenja in izvršuje. Ta red se določi potom pravotvorbe, sodstvo in uprava pa sta po¬ klicana. da ga uporabljata na vsakdanje življenske raz¬ mere. Tudi cerkvena oblast se je od nekdaj udejstvovala potom zakonodaje in sodstva. Sodstvo je bilo tako zelo njena najvažnejša vsebina, da se naziva cerkvena oblast že od vsega začetka potestas jurisdictionis, pod katero pa ne spada samo sodstvo v ožjem pomenu t. j. po¬ testas judiciaria, ampak tudi zakonodavna (potestas legis- lativa).in upravna ali izvršujoča oblast (potestas coactiva, coercitiva), torej sploh pravica do vladanja in vodstva. C. 196 imenuje to oblast potestas jurisdictionis s e u r e g i m i n i s ter povdarja, da je „in ecclesia ex di- 16 Prim. Eichmann, Lehrbuch des Kirclienrs. 1923, 8 ss. § 4. Cerkvena oblast (Potestas ecclesiastica). 15 vina institutione“. Zato zahteva cerkev za svoje območje ravno tako neomejeno oblast, kakor jo zahtevajo suverene države za se. Med tem pa, ko se razteza svetna oblast vedno samo na zunanje življenje članov človeške družbe, sega cerkvena oblast mnogo globlje ter si je podvrgla celo notranjost ver¬ nikov, njihovo mišljenje, njihovo duševnost, njihovo vest. Jurisdictio ecclesiastica ima dve veji; prva se nanaša na pravno območje, na dejanja ljudi, ki so vidna na zunaj, zato se imenuje jurisdictio externa, obseg njene veljave pa forum e x t e r n u m. Druga veja pa je j u - risdictio interna, njen obseg se zove forum i n - ternum ali forum c o n s c i e n t i a e , tudi forum poli, s čemur je izraženo, da se uveljavlja ta oblast v območju človeške notranjosti ali vesti. Jurisdictio pro foro interno je sacramentalis, v kolikor se izvaja v za¬ kramentu sv. pokore, sicer je extrasacramentali s 20 . Cerkvena oblast se udejstvuje na polju prava in mo¬ rale, vsaka svetna oblast je omejena na polje prava. Poleg oblasti, ki se tiče vodstva in vlade v cerkvi (po- iestas jurisdictionis sen rigiminis), pa obstoja še pote¬ stas o r d i n i s sive ministerii, vsled katere je cerkev izključno poklicana, deliti milosti in nadnaravne verske blagre, vršiti funkcije, katerih veljavnost zavisi od posvečenja (ordo) in s katerimi je zvezan nadprirodni uči¬ nek. Potestas ordinis se pridobi s posvečenjem, katerega višje stopnje utisnejo ordiniranemu neizbrisen pečat. Zato je škofje, duhovniki in diakoni ne morejo več izgubiti in jo izvršujejo vedno veljavno, dasi morda nedovoljeno. Po¬ testas ordinis ni preklicna, pač pa je preklicna potestas jurisdictionis. Le-ta je pravno, ona pa versko važ¬ nejša, ker posreduje vez med vidnim in nevidnim stvar- s tvom. 20 Poslovanje duhovnika v spovednici se zelo točno označuje kot .jurisdictio, ker je delovanju sodnika povsem slično. Spoved sama na¬ domešča zaslišavanje obdolženca, odveza znači sodbo, pokora pa kazen. Razlika med sodnikom in spovednikom je le ta, da so podlaga sodbi vedno pravni, podlaga odvezi in pokori pa etični in moralni, nikdar pa pravni predpisi. — Jurisdictio interna extrasaeramentalis prihaja v poštev pri podeljevanju dispenz od tajnih zadržkov izven spovedi. 16 Kušej, Cerkveno pravo. Nekateri razlikujejo še tretjo vrsto cerkvene oblasti, ki jo nazivajo potestas magisterii. Nje vsebino vidijo v oznanjevanju in čuvanju čistega verskega nauka. Toda oznanjevanje in čuvanje čistega Kristovega nauka je pač važna naloga cerkve, nikakor pa ne izraz posebne obla¬ sti. Da se omogoči izvrševanje te naloge in da se zajamči pristnost nauka, za to je ravno pravo vstvarilo posebne garancije. Pravo določa, kdo ima pravico razsoditi, kateri nauk je pristen in kateri je kriv, in kdo je upravičen, raz¬ širjati krščanski nauk in oznanjati božjo besedo. Pravo pa izhaja iz vodstvene oblasti cerkve, torej ex potestate juris- dictionis externae. V kolikor pa je izvrševanje cerkvenega poklica od¬ visno od določenega reda posvečenja kot predpogoja za službeno poslovanje, imamo opraviti s posvečevalno oblastjo cerkve. Tudi čuvanje in oznanjevati je verskega nauka spada med uradne posle cerkvenih organov, za kojih izvrševanje daje o r d o usposobljenost, pooblastilo pa poseben čin ju- risdikcije v pravnem območju, ki se imenuje missio c a n o n i c a. To, kar naj tvori predmet učne oblasti cerkve, je v istini le posledica njene vodstvene oblasti. Zato je vatikan¬ ski cerkveni zbor popolnoma pravilno povdaril: „Ipso autem Apostolico primatu — — — supremam quoque magisterii potestatem comprehendi“ (De eccles., c. 4). S tem je izra¬ ženo, da je potestas e c c 1 e s i a s t i c a samo ali po¬ testas jurisdictionis ali potestas o rdi ni s in da poleg teh posebna potestas magisterii nima mesta. Isto izhaja za novo pravo iz c. 196 v zvezi s c. 948. 21 § 5 . Cerkveno pravo in morala (krščanska etika). S a g m u 1 1 e r , 1. c., 4. P 6 s c h 1 , 1. c., 18. S t u t z , K. R. 2 , 392. Hil¬ li n g, Die allgem. Normen, §§ 5, 10. Moralna načela so kot nravni zakon od prava različna; njih svrha je, urediti razmerje človeka do Boga, pravo pa normira odnošaje med ljudmi kot člani organizirane družbe. 21 To pa ne ovira, da se radi važnosti učne naloge, ki jo cerkev vrši, primerno povdari tudi n jena potestas magisterii. Prim. S ii g - m ti 11 er, 1. c.. 33, llaring, 1. c., 40. § 5. Cerkveno pravo in morala (krščanska etika). 17 Predmet prava so socialno pomembni zunanji pojavi in de¬ janja, morala pa vpliva na notranjo voljo poedincev, na njihovo mišljenje. Pravo se da eventualno uresničiti tudi s silo, morala vsako silo zametuje in skuša človeštvo dovesti k dobremu potom svobodne samoodločbe. Navzlic tej razliki moramo presojati veliko število de¬ janj s stališča prava in s stališča morale. Zakonito, t. j. v skladu s pravom je ono dejanje, ki odgovarja predpisom zakonodavnih oblastev, etično pa je ono, ki se vjema z na¬ čeli morale. Ker je tudi pravo izraz Stvarnikove volje, mora biti ustrojeno po načelih morale. Vendar se območje prava in morale ne krijeta, ker se na eni strani območje prava na notranjost človeka, na njegovo mišljenje in njegove naklepe ne razteza in ker imamo na drugi strani mnogo pravno pomembnih dejanj, proti katerim je morala indi¬ ferentna. Vsi predpisi čisto pravne, t. j. ne obenem etične vsebine, ki jih v celoti nazivarno jus ecclesiasticum huma¬ nimi, so po potrebi spremenljivi in je mogoče, da se v po- edinih primerih iz tehtnih razlogov dejansko ne uporabijo (dispenze). Predpisi morale pa so nespremenljivi, upoštevati ] a izpolnjevati jih mora sleherni človek, vsaka oprostitev °d te dolžnosti je izključena. A tudi spremenljivost člo¬ veškega prava je toliko omejena, da pravne norme nikdar ne smejo nasprotovati načelom morale. Ker pomenijo na¬ čela krščanske etike božje zapovedi, je vsako nasprotje med pravom in moralo že iz dogmatičnih ozirov izključeno, a je vrhu tega radi enotnosti v cerkvenem vodstvu tudi praktično nemogoče. Zveza med pravom in moralo pa je za cerkev posebno tesna še radi tega, ker so vsi kristjani po svoji vesti zavezani, da upoštevajo in izpolnju jejo pravna do¬ ločila. Obveznost prava za območje vesti ne pomeni, da je vsak pravni predpis obenem zapoved morale. Toda, ker izhaja vse pravo od Boga in od njega postavljenih obla¬ stev, mu je dana tudi etična sankcija v tem smislu, da po¬ meni kršenje pravnih določil ravno tako greh kakor krše¬ nje zapovedi morale. Oboje je peccatu m. Kršitev pravnega reda ima za posle¬ dico odgovornost v območju prava in v območju vesti, dočim je odgovornost pri kršitvah zgolj etičnih zapovedi (n. pr. pri misel- 2 18 Kuse j, Cerkveno pravo. nih pregreških) omejena na območje vesti. Sporno je, ali obsto¬ jajo v cerkvenem pravu tudi taki predpisi, katerih kršitev ni greh, ampak je zvezana samo s kazenskimi posledicami (leges mere poenales). — Iz dvostranske odgovornosti za kršitve prav¬ nih določil si moramo razlagati dejstvo, da se rešujejo dostikrat vprašanja človeškega spremenljivega prava v območju vesti, n. pr. da podeli spovednik dispenzo od zakonskih zadržkov in zadržkov proti posvečenju (nadaljevanju sv. funkcij). Spoved¬ nikova dispenza vzame protizakonitemu ravnanju samo značaj greha, učinek za zunanje območje ostane, a izgubi na pomenu, čim je greh izbrisan. §6. Cerkveno pravo in dogma. S t u t z , K. R. 2 , 281, 363 ss. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 19. c. 1323. V dogmah je formulirana vsebina verskega nauka. Po¬ treba po strogi in jasni formulaciji verske vsebine se je pojavila v trenutku, ko so nastopili oznanjevalci krivih na¬ ukov. Obenem z dogmo je nastalo pravo, kajti le pravo nam pove, kateri organi so čuvarji verskih resnic v cerkvi. Pravo in dogma sta v cerkvi od prvih začetkov tesno zve¬ zana. Dogme ločimo v spekulativne, dog m ata fidei, in praktične, d o g m a t a m o r u m. Tema skupinama od¬ govarjata dve posebni stroki bogoslovne vede, dogmatika in moralna teologija. Cerkvi je dana oblast, da avtoritativno razlaga in ugo¬ tavlja vse nauke in naročila, ki jih je Kristus ustavil člo¬ veštvu, da jih hrani in se po njih ravna do konca svojih dni. V svetem pismu in v sporočilu pa niso rešena vsa pra- šanja nauka, morale in prava. Cerkev jih je reševala te¬ kom zgodovinskega razvoja in svoje odločbe izražala v kratkih stavkih, dogmah. Razvoj še nikakor ni smatrati zaključenim. Prav lahko je mogoče, da cerkev proglasi tudi še sedaj nove dogme, ki pa ne bi pomenile nikakega no¬ vega nauka, ampak le specialno avtoritativno razlago v svetem pismu in sporočilu na splošno izraženih verskih resnic. Vatikanski koncilij je proglasil dogmi o nezmotlji¬ vosti papeža, kadar uradoma (ex cathedra) razlaga verski nauk, ter o primatu kot božjepravni instituciji. S tem je postavil cerkveno pravo na temelj nespremenljive dogme § 7. Cerkvenopravna veda. 19 in dal že poprej obstoječi tesni zvezi med pravom in dogmo tudi formalno slovesnega izraza. Poleg spekulativnih in praktičnih dogem imamo torej tudi še pravne dogme, ki spadajo kot verske resnice pod dogmata fidei. kot pravni predpisi pa pod praktične dogme, ki pa niso etične vsebine. Ves jus divinum v cerkvenem pravu je dogmatičnega značaja, na dogmo kot fundament se opira vsa veličastna stavba veljavnega cerkvenega prava, § Cerkvenopravna veda. S a g m ii 11 e r , K. R. I/l 4 , § 4. H a r i n g, K. R. 3 , 118 s. S t u t z , Kirchl. Rsgesch., pos. 22 ss. Ustanovitelj cerkvenopravne vede je menih samostana Ca- maldoli, G r a t i a n , ki je sredi 12. stoletja na univerzi v Bologni tradiral cerkveno pravo. Spadal je med sholastike. Za vzgled so mu služili njegovi kolegi, ki so učili na istem zavodu rimsko pravo. Spisal je v obliki sholastične učne knjige veliko zbirko kanonov, ki je dobila kmalu ime decretum. S tem je vstvaril novo učno metodo za to stroko, ki je veljala prej samo za del teoloških študij in se navadno nazivala theologia practica. Gra- tian je v svoji zbirki (dekretu) zvezal vso dotedanjo pravno snov v pregleden sistem. Tako je omogočil, da se je cerkveno Pravo predavalo poleg rimskega in sicer so se imenovali njegovi zastopniki dekretisti, ker so znanstveno obdelavah Gra- tianov dekret, oni rimskega prava pa legisti, ker so se ba~ vili z Justinianovimi zakoni (leges). Ko so izišle pozneje avten¬ tične zbirke papeških dekretal, so stopili poleg dekretistov d e - kretalist i. 22 Znanstvena metoda je bila še primitivna, glosarična; obsto¬ ječa iz razlaganja besedila in predmeta posamnih določil (glos- sae, commentarii, apparatus). Kmalu pa so nastala tudi sistema¬ tična dela o celi snovi in posamnih materijah cerkvenega prava (summae, tractatus, ordines). Glosatorna ali eksegetična doba sega do srede 14. stoletja. Ona je pričela in nehala s sholastiko. Njeno glavno sredstvo je distinkcija, s kojo je globoko prodrla v duh pravnih zbirk ter jim kmalu pripomogla do svetovne veljave. 22 Prim. glede literat.: I. F. Schulte, Gesch. der Quellen u. Lit. des kan. Rs. von Gratian bis a. d. Ggw. 1875 ss. Stintzing-Lands- k e r g, Gesch. der deutsch. Rswschft. 1880 ss. Friedberg, Das kan. a. das Kirchenr. 1896. IJ. St ut z, Kirchl. Rsgesch. 1905. A. Tardif. Histoire des sources du droit canonique, 1887. Nadaljnje podatke: Sag- »i ii 11 e r , 1.. c. § 4. 20 Kušej, Cerkveno pravo. Nadaljnjo stopnjo v razvoju naše vede pomeni historično- kritična metoda, ki se pojavlja v zvezi s humanizmom od konca srednjega veka dalje najprej pri Francozih na polju civilnega prava (F. Duarenus + 1559, J. Cujacius + 1590, H. Donellus t 1591). V cerkveno pravo je uvedel to metodo Antonius Augu- stinus, nadškof Tarragonski (t 1586), na višek jo je spravil Louis Thomassin (t 1697), v Italiji pa Prosper Lambertini (t 1758). Istočasno so delovali še vedno tudi ugledni komentatorji kakor P. Fagnani, M. G. Tellez, E. Pirhing, A. Reiffenstuel, F. Schmalz- grueber, J. Wiestner. V dobi prosvitljenega absolutizma so skušali različni pri¬ vrženci jožefinskih idej sestaviti neko iz svrhe in bistva cerkve filozofično utemeljeno narav n ocerkve n opravo (Schmalz, G. von Wiese, Krug) po vzorcu splošnega prirodnega prava H. Grota (f 1645) in drugih. Nov polet so dobile historične študije kanonskega prava v Nemčiji pod vplivom tamošnje pravnohistorične šole. Kar so bili G. Hugo (t 1844), F. K. v. Savigny (t 1861) in G. F. Puchta (t 1846) za civilno pravo, to so postali protestanti K. F. Eich- born (t 1854), Aem. L. Richter (t 1864), in P. Hinschius (t 1898), in katoliki F. Walter (t 1879) ter G. Phillips (t 1872) za cerkveno pravo. Naloga cerkvenopravne vede je, da nas seznani z vsebino, z določili sedaj veljavnega cerkvenega prava in nam pokaže na¬ čin, kako se ta določila uporabljajo v življenju. V zvezi z ve¬ ljavnim pravom ima veda nadalje nalogo, predočiti, pod kakimi zunanjimi in notranjimi razmerami v cerkvi se je pravo raz¬ vijalo. Končno je treba odkriti tudi notranjo organično zvezo veljavnega prava. Glede na posamezna določila se morajo najti splošna pravna pravila, iz katerih so nastala, najti so nagibi, mo¬ tivi za pravne predpise, in pokazati je, kako ti predpisi odgo¬ varjajo ideji, bistvu in smotru cerkve. Združiti se morajo tedaj praktična, historična in filozofična metoda. Snov, ki je obdelana po praktični, historični in filozofični metodi, je zvezati v sistematično celoto in ta nam predstavlja potem cerkvenopravno vedo v objektivnem smislu. V subjektiv¬ nem smislu pa je cerkvenopravna veda poznanje sistematično zvezanih, na temeljnih načelih zgrajenih cerkvenopravnih do¬ ločil, ali na kratko, poznanje cerkvenega prava. V najnovejšem času se posebno v Nemčiji pod vodstvom prof. S t u t z a v Berlinu jako skrbno neguje cerkvenopravna zgodovina. Njen pomen se z novo kodifikacijo cerkvenega prava nikakor ni zmanjšal, ampak gotovo le povečal. Novi kodeks nam kaže jus commune katoliške cerkve latinskega obreda. Kako je to pravo historično nastalo, kako so njega temelji v razvoju stoletij počasi dobivali jasne oblike, to nam mora pokazati cer- kveno-pravna zgodovina. Ona je za razumevanje sedanjega prava § 8. Sistem cerkvenega prava. 21 ravno tako neobhodno potrebna kakor posvetna zgodovina za ra¬ zumevanje današnjih javnih razmer. Samostojna cerkvenopravna zgodovina, ki bi nam kazala razvoj cerkvenega prava v celoti, bi bistveno poglobila zanimanje za to stroko, ker bi nam pre- dočila, v kako ozkem stiku je stalo z vsakokratnimi političnimi razmerami ravno cerkveno pravo, razbremenila bi pa tudi pre¬ davanja o veljavnem cerkvenem pravu. A dotlej, da se izčrpno eksegetično obdela novi cerkveni zakonik, kaže ostati pri do- sedaj običajni metodi in na zgodovinski razvoj opozoriti pri poedinih institucijah, ker postane na ta način pomen kodifikacije bolj jasen in nazoren. 23 § 8 . Sistem cerkvenega prava. V dekretalali Gregorja IX. je snov razdeljena v petero knjig, katerih vsebina je označena z besedami, ki so zve¬ zane v naslednji stih: Judex, judicium, clerus, eonnubia, crimen. Pri tem znači judex poglavje o cerkveni oblasti in osebah, ki jo izvršujejo, judicium sodno postopanje, clerus vse predpise o klerikih in beneficijih, eonnubia zakonsko pravo, crimen cerkveno kazensko pravo. Ta razpredelba je precej samovoljna in pravna snov je v njej dokaj raz¬ kosana. Vendar je bila v vsem srednjem veku in še poz¬ neje, celo v 17. in 18. stoletju skoraj izključno v veljavi, ne le ker je vživala avtoritativen ugled, ampak ker je omogočala izčrpno obdelovanje snovi. Vsaj v toliko so se kanonisti nanjo držali, da so upoštevali v svojih knjigah v obče vrstni red titulov dekretal, snov, spadajočo pod te titule, pa so obravnavali svobodno. Od srede 16. stoletja naprej so se nekateri posluževali pri cerkvenem pravu tudi sistema Justinianovih institucij, ki je izražen v stavku: Omne autem jus, quo utimur, vel ad personas pertinet, vel ad res, vel ad actiones (§ 12 Inst. 1, 2). Po tem redu so obravnavali v prvem delu cerkveno ustavo, v drugem bogo¬ častje in cerkveno imovino, tudi zakonsko pravo, v tretjem cerkveno sodstvo. Pa tudi ta sistem ni odgovarjal prav 23 Tudi navodila sv. stolice se glase v tem smislu (A. A. S. IX (1917) 439, XI (1919) 19). Prim. Sagmiiller, 1. c. 17 op. 3. H i 11 i n g' N., Studium u. Wissenschaft des K. Rs. in der Gegenwart, A. f. k. K. R. 101 (1921), 1 ss, priporoča tudi ločena predavanja o cerkvenopravni zgo¬ dovini; enako, še z večjo vnemo St ut z, Der Geist des Codex juriš canonici, 1918, 157—173. 22 Kušej, Cerkveno pravo. bistvu cerkvenega prava, ki se z zasebnim pravom ne more vzporejati. 24 Znanstveno sistematiko je dobilo cerkveno pravo šele po historični šoli in sicer najprej po E ichhorn-u, poz¬ neje po R i c h t e r - j u. Vendar pa še danes pogrešamo obče veljavnega sistema cerkvenega prava. Običajno se držijo ročne in učne knjige naslednjega reda: Najprej raz¬ pravljajo o cerkvi in njenem razmerju do države in dru¬ gih verskih družb, nato o cerkvenopravnih virih in glavna snov se deli potem v dva dela, t. j. cerkveno ustavo in cer¬ kveno upravo. Dosedaj običajni sistem je pridržan tudi v tej knjigi, le da se kolikor mogoče naslanja na razporedbo snovi v kodeksu. Tako je uvrščen oddelek o cerkvenih udruženjih (redovniško pravo) v cerkveno ustavo, kamor brez dvoma bolje spada kakor v cerkveno upravo, ker so tudi pred¬ stojniki religij ustavni organi. Patronatno pravo se obrav¬ nava istotako v cerkveni ustavi v oddelku o cerkvenih zvanjih in beneficijih, kamor je uvrščeno tudi v kodeksu. Cerkvena uprava obsega pravna določila o zakramentih in zakramentalih, izvzemši ordinacije in vštevši predpise o zakonu (braku), poglavja o bogočastju in učni oblasti, končno oddelke o cerkveni imovini, cerkvenem procesu in cerkvenem kazenskem pravu. § 9 . Razmerje cerkvenega prava do drugih ved. Cerkev je pravna institucija z oblastmi in zakoni, ka¬ terim so člani dolžni pokorščino. O teh pravnih razmerah cerkve kot verske zajednice nas poučuje cerkveno pravo in izpopolnjuje tako teologijo, ki znači nauk o cerkvi. Zato je tudi cerkveno pravo od nekdaj veljalo kot koeficient teologije, po katerem je ta iz teorije stopala v praktično življenje. Vsled tega je bil in je še danes v rabi za cer¬ kveno pravo izraz t h e o 1 o g i a p r a c t i c a ali t h e o 1 o - gia r e c t r i x. Ta veda je velike važnosti za duhovski 24 Ugleden predstavnik trodelbe snovi je G. P. Lancelotti, Institutiones juriš canonici. Perusiae, 1563. Prim. St ut z, der Geist des C. j. c., 38 ss. S a g m ti 11 e r, K. R. 4 , § 5. § 10. Pomožne vede cerkvenega prava. 23 stan in cerkev upošteva to važnost na ta način, da zahteva od kandidatov za višja posvečenja znanje kanonov in od izvestnih višjih cerkvenih dostojanstvenikov doktorat teo¬ logije ali kanonskega prava. Cerkveno pravo pa je tudi velikega pomena za pravo- znanstvo. Pod njegovim vplivom je bilo mogoče vzgajati človeštvo v srednjem veku do krščanskega in pravno ure¬ jenega življenja. Rimsko in germansko, mednarodno, či- novniško, zasebno, kazensko in procesualno pravo je do¬ bivalo iz njega važna dopolnila. Vsled izrednega položaja, ki ga je v srednjem veku zavzemala cerkev, je postalo ka¬ nonsko pravo mednarodno in svetovno pravo kakor rimsko. Kanonsko in rimsko pravo, j us utr u m q u e , veljalo je kot pravo sploh, pomenilo je celotnost vsega prava, bilo je pravo »n iŠoyjv. Z rimskim vred je bilo kanonsko pravo koncem srednjega veka v Nemčiji po praksi recipirano kot obče pravo (j us commune, gemeines Recht). Da¬ nes sicer nima več državljanske veljave, ker so stopile na mesto prejšnjega občega prava novejše kodifikacije (1794 Allgemeines Landreeht za Prusijo, .1811 obči državljanski zakonik za bivšo Avstrijo, leta 1900 državljanski zakonik za Nemčijo, leta 1907 državljanski zakonik za Švico), ven¬ dar pa je še danes pravo meddržavne cerkve, koje orga¬ nizacija tvori še sedaj bistveni del pravnega reda v vseh državah s krščansko kulturo. Zato je študij cerkvenega prava za vsakega jurista velike vrednosti in važnosti in zato je ta stroka sprejeta v učni red vseh zapadno-evropskih pravnih fakultet . 25 § io. Pomožne vede cerkvenega prava. V e r i n g, K. R. 3 , § 9. Sagmiiller, K. R. I/1 4 , § 7. Ker je cerkev predmet bogoslovne vede, njeno pravo pa predmet jurisprudence, je kakor most, ki spaja obe znanstveni panogi, odvisno od ene in od druge. Svojo osnovo in svoje glavne vire ima cerkveno pravo v teologiji, z ostalim pravom pa je nerazdružno spojeno po metodi, po zgodovinskem razvoju in po važnosti kot dopolnilo državnega pravnega reda. Tako pomenijo 25 Bogato literaturo, ki se bavi z važnostjo cerkvenega prava za teologijo in jurisprudenco, navaja Sagmiiller, 1. c., § 6. 24 Kušej, Cerkveno pravo. poedine bogoslovne in juristične stroke za cerkveno pravo for¬ malne in materialne pomožne vede. I. Od bogoslovnih disciplin so za cerkveno pravo posebno važne: 1. Eksegeza. Ona nam pred vsem odkriva jus divinum. Literat.: Gutjahr, Einleitung zu den lil. Schriften d. N. T. °- 7 , 1923. H o p f 1 H., Introductionis in sacros utriusque testamenti libros Compendium, 1922 ss. Schaf er-Meinertz, Einleitung in das N. T. 3 , 1921. Prot.: P. Feine, Einleitung in das N. T. 3 , 1923. R. Knopf, Einfiihrung in das N. T. 2 , 1923. Pravosl.: Janič Vojislav, Uvod u Novi Zavet, 1924. 2. Dogmatika, ki se deli v apologetika in sim¬ boliko in h kateri spadajo kot pomožne vede zgodo vina dogem in zgodovina dogmatike. Dogma tvori temelj cerkvenega prava. Literat.: Šanda A., Theologia dogmatica, 2 vol. 1922. Esser- Mausbacli, Religion, Cliristent. u. K. 5 , 1923. Souben L, Nouvelle theol. dogmatique, Pariš, 1906. G r i v e c F., Cerkev, 1924. 3. Moralna teologija: Etična načela so podlaga vsa¬ kega, osobito pa cerkvenega pravnega reda. Literat.: D’Annibale, Theologia Moralis 6 , 1908. O. Schil- 1 i n g, Moraltheologie, 1922. Miiller E. - S e i p e 1 & Ujčič, Theo¬ logia Moralis, 1923 ss. Mausbach, Kath. Moraltheologie 6 , 1923 ss. 4. Pastoralna teologija, ker kaže, kako se morajo primenjati cerkveni zakoni v blagor dušam. Literat.: Schiich-Polz, Handbuch der Pastoraltheol. 18 , 1921. F. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje, 1919. F. X. M ut z, Die Verwaltung der Sakramente voni pastoralen Siandpunkt 6 - 8 , 1923. 5. Cerkvena zgodovina s pomožnima vedama p a - trologijo in krščansko arheologijo. Cerkvena zgo¬ dovina mora podati tudi razvoj cerkvenopravnih institucij. Literat.: A. Knopfler, Lehrb. d. K. gescli. 7 , 1924. II er gen- rother-Kirsch, Handb. d. allgem. K. gesch. 8 , 1924 ss. K. M ii 11 e r , K. gesch. 2 , 1924 ss. F. Mo ur ret, Histoire Generale de 1’Eglise I—X, Pariš 1921 ss. K. M. Kaufmann, Handbuch d. christl. Arcliaologie 3 , 1922. O. Bardenhewer, Patrologie 3 , 1910. A. H a r n a c k - P r e u- schen, Geschichte der altchristl. Lit. bis Eusebius I., 1893, II/1, 1897, II/2, 1904. II. Izmed jurističnih strok 20 prihajajo v poštev: 1. Takozvano pri rod n o ali naravno pravo, ker podaja osnovne juristične pojme. Literat.: V. Cathrein, R., Naturr. u. positives R. 2 , 1909; isti, Moralphilosophie 8 , 1924. A. C a s t e 11 i n , Droit naturel, Pariš, 1903. Stammler R., Lehrbuch der Rec.htsphilosophie 2 , 1923. 28 Kratko, a navzlic temu jasno in lahko umljivo uvaja v pravo- znanstvo G. R a d h r u c h , Einfiihrung in die Rswissensch. n -°, 1923. § 10. Pomožne vede cerkvenega prava. 25 2. Judovsko pravo. Mnogo zakonov starega testamenta velja tudi v novem, ali pa so določbe novega po starih posnete. Literat.: F. X. Kortleitner, Arcliaeologia biblica 2 , 191;. P. V o 1 z , Die biblischen Altertiimer, 1914. 3. Rimsko pravo. Cerkev je mnogo svojega prava vstvarila po rimskem vzorcu. Nekateri državni zakoni, izdani v cerkvenih zadevah, so bili tudi od cerkve odobreni in v njeno lastno pravo sprejeti (leges canonizatae). Tudi v novo nastalih germanskih državah je dolgo veljalo pravilo: ecclesia vi vit lege romana, kar pomeni, da je bilo za cerkev in za klerike veljavno rimsko pravo. Rimsko pravo je ostalo tudi napram samostojnemu kanonskemu pravu še vedno subsidiarno v veljavi. Literat.: Dernburg-Sokolowski, Systein d. r. Rs. 8 , 1911 ss. R. So hm, Institutionen, Gescli. u. System d. rbm. Privatrechts 17 , 1923. F. K. v. S a v i g n y , Gescli. d. rbm. Rs. im M. A. 2 , 1834 ss. C z y h 1 a r z - Marian San Nicolo, Lehrb. der Inst. d. rbm. Rs. 18 , 1924. C. C r o m e , Grundziige d. rbm. Privatrechts 2 , 1922. 4. G e r m a n s k o pravo. Cela plast cerkvenega prava je prikrojena po germanskem pravu. Marsikako še danes zelo važno institucijo je vzela cerkev iz germanskega prava. Literat.: H. B r u n n e r , Deutsche Rechtsgeschichte 2 , 1906. Brun- ner-Heymann, Grundziige d. deutsch. Rsgesch. 7 , 1919. S c h r b - der-Kiinssberg, Lehrb. d. deutschen Rsgesch. 6 , 1919. O. G i e r k e , Handbuch d. deutsch. Privatrechts, 1895 ss. Dolenc M., Dušanov zakonik, 1925. 5. Državno pravo. Država stoji v dejanskem raz¬ merju do cerkve, ker so člani vsa j deloma vedno obema skupni. To razmerje je navadno urejeno po posebnih zakonih. Celotnost državnih norm, ki urejajo razmerje države do cerkve, ime¬ nujemo državno cerkveno pravo. Načela tega raz¬ merja so za Jugoslavijo določena v Členu XII. ustave z dne 28. junija 1921, v ostalem pa so merodajni v različnih pokra¬ jinah predpisi prejšnjih zakonodaj. Enotne predpise o med¬ verskih odnošajih smemo pričakovati šele po sklepu konkordata. Literat.: Ke 1 s e n H., Allgemeine Staatslehre, 1925; isti, Hauptprobleme der Staatsrechtslehre 2 , 1923; isti. Der soziologisehe u. der juristische Staatsbegriff, 1922. Jovanovič Slobodan, O državi. Osnovi jedne pravne teorije (ci ril.), 1922. 6. Meddržavno pravo. Pravila, ki urejajo med¬ sebojno razmerje samostojnih držav, tvorijo meddržavno pravo, iudi vidni poglavar cerkve, rimski papež, je, dasi se je njegova prejšnja država 1. 1870 združila z uedinjeno Italijo, priznan kot suveren, ki ima v različnih državah svoje diplomatične zastop¬ nike. Razun tega sklepa papež z državami pogodbe, ki imajo značaj meddržavnih pogodb. 26 Kušej, Cerkveno pravo. Literat.: Moi M.-Ilič M., Osnovni pojmo vi medjunarodnog javnog prava (srbski prevod iz francoščine), 1925. Liszt F.- Fleisch¬ mann M., Das Volkerrecht 12 , 1925. III. Važna pomožna veda cerkvenega prava je tudi obča ali politična zgodovina, ker je odločilno vplivala na razvoj prava v celoti kakor tudi na oblikovanje poedinih in¬ stitucij. Z njo pa stopijo tudi njene formalne pomožne vede do cerkvenega prava v razmerje pomožnih strok, namreč geo¬ grafija in statistika, kronologija, diploma- tika, paleografija, epi grafika, numismatika, sfragistika in heraldika ter končno filologija. 27 § H- Novejša literatura cerkvenega prava. Sclierer, K. R., §§ 20, 62. V e r i n g , K. R. 3 , § 10. S si g m ii 11 e r , K. R. I/l 4 , § 8. Ha ring, K. R. 3 , § 48. Hilli n g, Die allgem. Nor- men, ^ 8. Do 16. stoletja se je znanstveno delo na polju cerkvenega prava gibalo skoraj samo v oblikah glos in komentarjev, ki so se oslanjali ozko na vire osobito na Corpus juriš canonici. Zato je umestno, da se dela srednjeveških kanonistov navedejo v zvezi s spoznavnimi viri cerkvenega prava njihove dobe, so- sebno v zvezi s Corpus-om juriš canonici. Tukaj je podan samo kratek pregled novejšega slovstva po glavnih vrstah in za¬ stopnikih. I. Zbirke virov za ročno uporabo. F. W alt er, Fontes juriš eccles. .anticpii et hodierni, 1862. Ph. Schneider, Die partik. K. Rscpiellen in Deutschl. u. Oesterr., 1898. B. Hiibler, Kirchenreclitscpiellen, Urkundenb. zu Vorlesungen iiber K. R. 4 , 1902. A. Galante, Fontes juriš can. selecti, 1906. N. Hil¬ li n g, Die Reformen des Papstes Pius X. auf d. Gebiete der kircheu- rechtl. Gesetzgebung, 1909 ss. Isti, Quellensammlung f. das geltende K. R., 1915 ss. E. E i c h m a n n , Quellensammlung zur kirchl. Rsgesch. u. z. K. R., 1912 ss. Denzinger- B a n n w a r t, Enchiridion sym bolorum, definitionum et declarationum de rebus fidei et monmi 14 et 15 , 1922. K. Kirch, Enchiridion fontium historiae ecclesiasticae antiquae 4 , 1923. K. Mirbt, Quell. zur Gesch. des Papsttums u. des rom. Katholizisinus 4 , 1924. P. Gasparri, Codicis Juriš Canonici Fontes, I—III, 1923 ss. II. Zgodovina virov in slovstva cerkvenega prava: F. K. v. S a v i g n y, Gesch. des rom. Rs. im M. A. 2 , 1834 ss, 111, Kap. 17 ss. I. W. Bičke 11, Geschichte des K. Rs. I, 1. u. 2. Lief., 27 Literarne podatke o vseh imenovanih disciplinah podaje Siig- m u 11 e r , I. c., 22 ss. § 11. Novejša literatura cerkvenega prava. 27 1845 ss. F. M a a s s e n , Gescliichte der Quellen u. Literat, des kan. Rs. im Abendland bis zum Ausgang des M. As., 1870 ss. (je izšel en zvezek). I. F. Schulte, Gesch. d. Quell. u. Lit. des kan. Rs. von Gratian bis auf die Gegenw., 1875 ss. A. Tardif, llistoire des sources du droit canonique, 1887. Ph. S c h n e i d e r , Die Lehre von den K. Rsquell. 2 , 1892. S t i n z i n g - L a n d s b e r g , Gescli. der deutsclien Rswiss., 1880 ss. III. Zgodovina cerkvenega prava: L u d. Thomas s in, Ancienne et nouvelle discipline de 1’eglise, Pariš, 1679—1681; ed. latina: Vetus et nova ecclesiae disciplina circa beneficia, 3 fol., Pariš, 1725, Lips. 1728. E. L b n i n g, Gescliichte des deutschen K. Rs., 1878 (samo dva zvezka). R. Solim, K. R. I: Die geschichtl. Grundlagen, 1892; nespremenjen ponatis 1923. A. Wer- m i n g li o f f , Verfassungsgesch. der deutscli. Kirche im M. A. (M e i - ster, Grundriss der Geschichtswiss.) 2 , 1913. I. Freisen, Verfassungs¬ gesch. der kath. K. Deutschl. in der Neuzeit, 1916. A. M. K o en iger, Grundriss einer Gesch. des kath. K. Rs., 1919. S t u t z, K. R. 2 , Erster Teil, Gescliichte des K. R., 280—390. IV. Uvodi: P’. X. Z e c h , Praecognita jur. cun., Ingolst. 1749. I. F. P u c h t a , Einleitung in das R. der K., 1840. P. Ro mer o, Prodromus ad jus can. universum, 1906. Laurin. Introductio ad corpus jur. can., 1889. V. Dela o cerkvenem pravu: A. Dela o prejšnjem pravu: F Komentarji v sistemu dekretal: P. F a gnani, Jus can. seu commentaria absolutissima in quin- Rue libros decretalium, Romae, 1661. M. G. 1 e 11 e z , Commentaria perpetua in singulos te.vtus quinque libr. decret. Gregorii IX., Lugd. 1673. L. E n gel, Collegium univ. jur. can., Salisb., 1671 ss., ed 15. ibidem 1770. E. P i r h i n g, Universum jus can. secundum titulos libr. decret., Dill., 1674 ss. A. R e i f f e n s t u e 1 O. S. F., jus can. univ., Frising., 1700 (nov natis Pariš 1864 ss.). I. Wiestner, Institutiones can., Monach., 1705 ss. F. Schmier, Jurisprudentia can.-civ., seu jus can. univ. etc. 2 , Salisb., 1729. F. Schmalzgrueber, Jus. eccles. univ., Ingolst., 1726 ss. (nov natis Rim 1845 ss.). I. A. Zallinger, Institutiones jur. eccles. maxiine privati ordine decret., Aug. Vind., t?92 ss. I. D e v o t i, J uriš can. univ. publ. et priv. libri quinque, Romae, 1803. F. Santi, Praelectiones jur. can. juxta ordin. decret. Greg. IX., 1886; edit. 4. cur. M. L e i t n e r , 1903 ss. — Za protestantsko pravo I. H. Bo h mer, Jus eccles. Protestantiuln, usum hodiernum jur. can. juxta seriem decret. ostendens, Halae, 1714 ss. 2. Knjige v sistemu institucij: Lancelottus G. P., Institut, jur. can., Perusiae, 1563. A. A u- gustinus, Epitome jur. pontif., Tarrac., 1587. Z. B. van E spe n, Jus eccles. univ., Colon., 1748. I. Devoti, Instit. can. libri quattuor, Romae, 1785. G. Soglia, Instit. jur. priv. et publ. eccles., 1853 (po- 28 Kušej, Cerkveno pravo. novne poznejše izdaje). C, Lombardi, Juriš. can. priv. instit., 1898 ss. (ponovne poznejše izdaje). G. Sebastianelli, Praelectiones jur. can., 1898 (ponovne poznejše izdaje). Za protestante: I. Bohmer, Instit. jur. can., Halae, 1738. 3. Dela v svobodni sistematični obliki: a) Obširnejša dela in priročniki: A. Barbosa, Juriš eccles. univ. libri tres, Lugd., 1633 ss. Be¬ li e d i c t u s XIV., De synodo dioecesana libri XIII, Romae, 1748. G. Phillips, K. R., 1845 ss, VIII/1, osk. Vering, 1889. I. F. S c h u 11 e , Das katli. K. R., 1856 ss. R. v. S c h e r e r , Handbuch des K. Rs. I, 1886, II, 1894. H. Duballet, Cours complet de droit ca- nonique, 1896 ss. F. X. Wernz, Jus decretalium, 1898 ss; ed. 2., 1905 ss; od zvezka III. dalje osk. Laurentius; ed. 3. osk. P. V i d a 1, 1913 ss. Protestantski avtorji: G. W. v. Wiese, Handb. des gem. in Deutschl. ubl. K. Rs., Gott., 1799 ss. T h. S c h m a 1 z , Handbuch des kan. Rs., Beri. 1815, 3. izd. 1854. K. F. Eichhorn, Grundsatze des K. Rs. der kath. u. evang. Religionspartei in Deutschl., 1831 ss. P. Hinschius, Das K. R. der Kath. u. Prot. in Deutschl.: System des kath. K. Rs., 1869 ss. b) Učne knjige: P. I. Riegger, Institutiones jurisprud. eccles., Aug. Vind., 1765 ss. F. St. R a u t e n s t r a u c h , Instit. jur. eccles., Pragae, 1769. Pii. A. Schmidt, Instit. jur. eccles., Heidelb., 1771. I. N. P e h e m, Praelectiones in jus eccles., Viennae, 1789 ss. I. A. S a u t e r , Funda- menta jur. eccles. eath., 1805 ss. G. Rechberger, Enchiridion jur. eccles., 1809. F. W. A. Gambsjager, Jus eccles., 1815. M. S c h e n k 1, Instit. jur. eccles., Ingolst., 1790, ed. 11. 1853. F. W alter, Lelirb. des K. Rs., 1822; od 4. izd. z dostavkom: aller christl. Konfessionen. 14 izd. osk. II. G e r 1 a c h , 1871. F. M. Permaneder, Handbuch des ge- ineingiilt. kath. K. Rs., 1846, 4. izd. osk. I. S i 1 b e r n a g 1, 1865. T h. P a c h m a n n , Lehrb. des K. Rs. 3 , 1863 ss. G. Phillips, Lelirb. des K. Rs., 1859, 3. izd. osk. C h. Moufang, 1881. S. Aichner, Compendium jur. eccles., 1862; 12. izd. osk. Th. Friedle, 1915. I. F. Schulte, Lehrb. des. kath. K. Rs., 1863; 4. izd. 1886. H. G e r 1 a c h, Lehrb. des kath. K. Rs., 1869; 5. izd. osk. F. X. Schulte, 1890. F. 11. Vering, Lehrb. des kath., orient. u. protest. K. Rs. 3 , 1893. L S i 1 - bernagl, Lehrb. des kath. K. Rs. 4 , 1903. F. Cavagnis, Instit. jur. publ. eccles. 4 , 1906. H e r g e n r 6 t h e r - 11 o 11 w e c k , Lehrb. des kath. K. Rs. 2 , 1905. F. X. Heiner, Kath. K. R. 6 , 1912. K. Gross, Lehrbuch des kath. K. Rs., 1894, 8. izd. osk. Schueller 1922. I. Laurentius, Instit. jur. eccles. 3 , 1914. I. B. Stigmiiller, Lehrb. des. kath. K. Rs., 1900, 3. izd. 1914, 4. izd. 1925 ss. L B. Haring, Grundziige des kath. K. Rs., 1905, 2. izd. 1916, 3. izd. 1924. D. M. Prummer, Manuale jur. eccles., 1907; edit. altera aucta et secund. God. Jur. Can. recognita, 1920; edit. 3. 1922. A. Tauber, Manuale jur. can. 4 , Sabariae, 1912. F. Bela j, Katoličko crkveno pravo 2 , Zagreb 1901. Prot. avtorji: A e m. L. Richter, Lehrb. des kath. u. evangel. K. Rs., 1842, 8. izd. § 11. Novejša literatura cerkvenega prava. 29 osk. R. W. Do v e in W. K a h 1 1886. E. Friedberg, Lehrb. des kath. u. evangel. K. Rs., 1879, 6. izd. 1909. W. Kahl, Lehrsystem des K. Rs. und der Kirchenpolitik, 1894 ss (izšel samo prvi zvezek). U. S t u t z , Grundriss des K. Rs. v Holtzendorff-Kohler, Enzy- klop. der Rswiss. V 7 , 1914, str. 275—479. B. Knjige, v katerih je obdelan C o d e x juriš canonici: Nekateri avtorji so najprej izdali dodatke k svojim knjigam, v katerih so opozorili na glavne spremembe, uzakonjene v novi kodifi¬ kaciji, tako n. pr. Haring, Friedle (k Aichnerju), II e i n e r , Laurentius, Priimmer. Nato so sledili učbeniki: I. B. Fer- reres, Institutiones can. juxta novissimum Codicem etc., 1917 in v ponovnih poznejših izdajah (namenjeno za Španijo in Latinsko Ame¬ riko). M. Leitner, Handb. des. kath. K. Rs. auf Grund des neuen Kodex, 1918 ss. (doslej samo štirje sešitki, prva dva že v 2. izdaji). A. Poselil, Kurzgefasstes Lehrb. des kath. K. Rs. auf Grund des neuen kirchl. Gesetzbuches, 1918, 2. izd. 1921. Koeniger-Giese, Grundziige des kath. Kirchenrechts u. des Staatskirchenrechts, 1924. R. Parayre, Institutiones juriš can. juxta nov. Cod., 1918. A. V e r - meersch, Summa nov. jur. can. commentariis aucta, 1918 in več poznejših izdaj. Vermeersch-Creusen, Epitome jur. can. cum commentariis, 1921—23. Edit. 2. 1924/25. C h. Augustine, A Com- mentary on the new Code of Canon Larv, 1918 in v več poznejših izd. P h. Maro to, Institutiones jur. can. ad normam nov. Cod., 1918 ss; 3- izd. 1921 ss. A. Perathoner, Das kirchl. Gesetzb. (Codex jur. can.) 3 , 1923 . E. Eichmann, Lehrb. des K. Rs. auf Grund des Cod. Jur. Can., 1923. F. M. Cappello, Summa juriš publ. eccles. ad nor¬ mam Cod. jur. Can., 1923. M. B a r g i 11 i a t, Praelectiones jur. can., 3L ed. ad can. nov. Cod. redacta, 1923. I. Pie-Mothon, Institutions can. en conformite avec le Code de droit can. etc., 1923 ss. — Po ko¬ deksu predelanega Wernz-a izdaja pod naslovom: Jus canonicum P- Vi dal, 1923 ss. — Komentarji: A. Blat, Commentarium textus C. J. C., 1919 ss. G. C o c c h i, Commentarium in Cod. Jur. Can., 1920 ss. I. N o v a 1, Commentarium Cod. Jur. Can., 1920 ss. — Uvodi: u. St ut z, Der Geist des C. J. C., 1918. M. Falco, Introduzione allo studio del „Codex Juriš Canonici", 1925. VI. Repertoriji in leksika: F. L. Ferraris, Prompta bibliotheca can., Bonom, 1746; edit. nova Romae 1883 ss. Wetzer-Welte, Kirchenlexikon, 1847 ss; 2. izd. osk. Hergenrother I. in Kaulen F., 1882 ss. I. I. Herzog, Realenzyklopadie fiir prot. Theol. u. Kirclie, 1854 ss; 2. izd. osk. Plitt-Hauck, 1875 ss., 3. izd. Hauck, 1896 ss. Staats- lexikon, im Auftrage der Gorresges. hsg. von A. Bruder, 1889 ss; izd. osk. I. Bachem 1911 ss. M. Buchberger, Kirchl. Hand- lexikon, 1904 ss; ponatis 1921. Schiele-Tscliarnack, Religion in Gesch. u. Gegenw., 1909 ss. V i 11 i e n - M a g n i n , Dictionaire de 30 Ku.šej, Cerkveno pravo. droit canonicjue, 1924 ss. Mischler-Ulbricli, Oesterr. Staats- vvorterbuch 2 , 1909. VIL Zbirke razprav: I. T h. Rocaberti, Bibliotheca maxima Pontif. Rom., 1695 ss. Kirchenrechtl. Abhandl., hsg. von U. Stutz, 1902 ss. (doslej 103 se- šitkov). VIII. Časopisi: Archiv f. kath. K. R., begriindet von E. von Moy de Sons, 1857 ss; od zvezka VI. sourednik Ve ring; od zv. XIX. samo Ve¬ rin g, od zv. LXXVII. F. X. Heiner, od zv. XCIII. N. Hill in g. Zeitschrift f. K. R., 1861 ss; prvi izdajatelj W. Dove, od zv. IV. Do ve in Friedber g ; od 1.1892 naslov: Deutsche Zeitschrift f. K. R., ured¬ nika Friedberg in Sehling, od 1.1911 Sehling. Acta Sanctae Sediš (ex iis decerpta, quae apud S. Sedem geruntur), 1865 ss; od maja 1904 službeni list apostolske stolice. Od 1. 1909 naslov: Acta Apostolicae Sediš. Le Canoniste contemporain, 1878 ss. Zeitschrift der Savigny- stiftung f. Rsgesch. kan. Abt., 1911 ss. Urednika sedaj U. Stutz in II. E. F e i n e. Zeitschrift f. 6. R. (posebni oddelek za cerkv. pravo), 1919 ss; poprej Oesterr. Z. f. 6. R. (od 1914 dalje). V Rimu izhajajo: II Monitore Ecclesiastico, 1875 ss; Commentarium pro Religiosis, 1919 ss; Jus Pontifieium, 1921 ss. V državi S. H. S. izhajajo: v Ljubljani: Bogo¬ slovni Vestnik, 1921 ss; v Dubrovniku: Nova Revija Vjeri i Nauči, 1922 ss; v Zagrebu: Bogoslovska Smotra, 1912 ss. Prva knjiga. Cerkvena politika. I. Poglavje. Ustava in hierarhija. § 12 . Temelji cerkvene ustave. St ut z U., K. R. 2 , §§ 1 , 3—5. Koeniger A. M., Grundriss einer Gescli. d. kath. K. Rs., li ss. SiiginUller, K. R. 4 , ^ 11. Snoj A., Početki episkopata, Bogoslovni Vestnik II., Ljublj., 1922, 46 ss. Bock I- P., Jeli postojala razlika medju episkopiina i prezbiterima vec u prvom stolječu, Bogoslovska Smotra XI. (1923), 151 ss. H ar in g, K. R. 3 , ^ 21. Batiffol, L’Eglise naissante et le catliolicisme, 1909; v nemščino prevedel Seppelt, Urkirche u. Katholizismus, 1910. Cerkev uči, da je izročil Krisuts cerkveno oblast apo¬ stolom kot njenim predstojnikom. Na binkoštni praznik jim je poslal sv. Duha in po njem so postali usposobljeni, oznanjevati njegov nauk celemu svetu. Kot božjim odpo¬ slancem in čuvarjem večne resnice jim je pripadlo vodstvo krščanskega ljudstva, one, ki so jim sledili, pa je zadela dolžnost, da se njihovim naredbam pokore. Nasledniki apo¬ stolov kot nositelji cerkvene oblasti so se že v začetku krščanstva imenovali xlt]Qog ljudstvo pa čred,-, zato še danes kleriki in laiki. Prvi kristjani v Jeruzalemu so smatrali Kristov nauk za izčiščeno judovstvo, pričakovali so pogin sveta in po¬ vratek Gospodov. Zato je naravno, da nam prva krščanska občina ne nudi nikakih izrazitih oblik organizacije. Ona sedmorica mož, ki so bili postavljeni, da dele živila med občane, je poslovala ravno tako iz ljubezni do stvari in živega notranjega prepričanja kakor starešine, ngmfivTtncH, ki jih „Dejanja Apostolov" omenjajo (D. A. 20, 28). 32 Kušej, Cerkveno pravo. Toda že proti koncu apostolske dobe je naraščajoče število kristjanov v zvezi z nevarnostmi, ki so jim pretile, rodilo potrebo po izvestni organizaciji občin. V virih na¬ hajamo imena im'irxonoi., imfishfini, nnoi/rtdfisvoi, mjtafivztocn, diuxovoi, ne da bi mogli iz pičlih podatkov spoznati delo¬ krog, ki je bil tem organom odmerjen. Gotovo je le toliko, da se krščanski organi ne morejo istovetiti z judovskimi in poganskimi enakih imen, ampak da so povsem samo¬ stojne tvorbe, ki nam stopajo v vseh krajih prostranega rimskega cesarstva v bistveno istih oblikah pred oči in nam ravno v tej enoličnosti nudijo najboljši dokaz za to, da so bile te tvorbe podane že s samo idejo krščanstva. 1. Rim, ki si je s svojo vojaško in organizatorično močjo podjarmil skoraj ves takrat znani vzhodni in za- padni svet, je bil poklican dovesti tudi krščanstvo do zmage. V Rimu osnovana krščanska občina je kmalu po¬ stala vzor vseh drugih. Stala je pod najboljšim vodstvom, kajti iz enotne tradicije smemo sklepati na delovanje in mučeniško smrt apostolov Petra in Pavla v Rimu pod Ne¬ ronom kot na zgodovinsko dejstvo. Rimska cerkev, usta¬ novljena po poglavarju apostolov, je bila najbolj izpostav¬ ljena preganjanjem, a obenem najbolj vztrajna, najbolj trdna, po svoji disciplini in pravovernosti prva med vsemi ostalimi. Rimska cerkev je pa tudi že koncem I. stoletja de¬ jansko izvajala prvenstvo nad drugimi krščanskimi obči¬ nami. Prvo pismo Klementa Korinčanom okrog leta 96 (c. 56 ss.), v katerem jih radi njihovih notranjih sporov opominja, naj se pokore odredbam iz Rima, si moremo razlagati le v tem smislu, da je rimska cerkev svojo avto¬ riteto izvajala s polno zavestjo. Irenej pravi, da se morajo vse cerkve vjemati z rimsko cerkvijo radi njene „potentior principalitas“, koja se opira na dejstvo, da je zgrajena „a gloriosissimis duobus apostolis Petro et Paulo“ (Advers. haer. III, c. 3). Tertulian opozarja na to, da se vsi krivo¬ verci in razkolniki trudijo za skupnost z rimsko cerkvijo, ker so prepričani, da je ta skupnost istovetna s skupnostjo vesoljne cerkve (Adv. Prax. c. 1). Koncem drugega stoletja je posegel rimski škof Viktor (189—199) avtoritativno v spor radi praznovanja Velike § 12. Temelji cerkvene ustave. 33 noči ter je izključil tiste, ki se njegovi odločbi niso po¬ korili, iz cerkve (Eusebius, hist. eccles. V, 27, 9). Daši ta¬ krat s svojim nastopom ni prodrl in dasi je udejstvovanje prvenstva rimske cerkve naletelo tu in tam na odpor, 28 je vendar primat rimskega škofa v zvezi s tradicijo o episkopatu apostola Petra in vsled žive potrebe stroge enotnosti v cerkvi v prepričanju kristjanov od nekdaj ob¬ stojal in začel dobivati v prvi polovici četrtega stoletja (cerkveni zbor v Sardiki) tudi že pravne oblike. Prvenstvo rimskega škofa je za katoliško cerkev dog¬ matično utrjeno. Rimski papež je kot naslednik apostola Petra poglavar cerkve na zemlji, dočim je nevidna njena glava v nebesili kraljujoči Kristus. Vprašanja, ali si je bil apostol Peter sam svest svoje primacialne oblasti, ali je bila ta oblast v cerkvi od vsega začetka priznana in ali je primat jure divino združen ravno z rimsko škofovsko sto¬ lico, nas zanimajo danes samo s stališča pravne zgodovine. 2. Kakor je dobil Peter kot poglavar apostolov od Kri¬ stusa popolno oblast v cerkvi, so jo dobili tudi apostoli skupaj. Ta oblast jih opravičuje, da oznanjajo večno res¬ nico, da dele milosti in da vladajo cerkev in vernike. Škofje So nasledniki apostolov. Čim bolj se je krščanstvo širilo, tem več je bilo treba razumnih vodij. Vodstvo občin se nahaja v prvih časih krščanstva v rokah mož, ki so še osebno občevali z apostolom, ki je dotično občino osnoval, ali ki so bili najbolj izkušeni in zato tudi navadno naj¬ starejši: nnerj^vTsooi. jz starešinstva je bil določen posamezen 01 'gan ali tudi ožji krog mož, ki so imeli nadzorstvo nad občino ,&mGxonrj, ki so vršili vse navadne vodstvene posle ter nadzirali nauk, bogoslužje in krščansko življenje. A tudi tam, kjer je bilo vodstvo prvotno v rokah kolegija, stopi na čelo občine kmalu ena sama oseba, s niun ski prevzetnosti s posebnim sinodalnim pismom. Prim. St ut z, K - H. 2 , 286. Friedberg, K. R. 6 , 35 op. 17. Kušej, Cerkveno pravo. "54 Škofje pa se niti v apostolski niti v neposredni po- apostolski dobi ne ločijo v virih strogo od starešin. Besedi nntapvTtooi in tnln-Aonni se rabite čestokrat brez razločevanja pojmov v istem smislu. Tudi govore nekateri spomeniki o imaxonoi xal dianovoi in v tej zvezi pomeni beseda tniav.onm tudi nnt-apvTenoi. Ravno iz tega dejstva sklepajo nekateri znanstveniki, da so iniamnoi nastali iz notcfivttom, da je pr¬ votno pomenilo oboje isto, da je torej prvotno na čelu vsake krščanske občine stal kolegij, ne posamezna oseba in da se ta organizacija opira na poganska društva in na judov¬ ske občine. Na čelu judovskih občin je stalo starešinstvo, noM^vuont, na čelu poganskih bogočastnih udruženj v Mali Aziji in Siriji pa so bili finančni uradniki in nadzor¬ niki z naslovom Imanonoi, imfielrjial. Zato trdita H a t c li¬ li a r n a c k , 29 da sta pripadale starešinam podobno kakor v judovskih občinah samo disciplina in sodstvo v zasebnih sporih, med tem ko je pristojalo vodstvo v upravnih in imo- vinskih, denarnih zadevah, škofom. S tem, da se je izmed kolegija povspel poedinec do vesoljnega vodstva, je nastal „monarhični episkopat“. Kot dokaz za ta razvoj se navaja Hieronim, ki pravi, da so bili škof in starešine enaki in da se je povspel eden izmed teh nad svoje kolege, „cum diaboli instinctu studia (partium) in religione fierent “. 30 Brez dvoma so vplivale razmere v rimskem cesarstvu in sosebno v krajih, v katerih se je cerkev najprej raz¬ širjala, tudi na njeno organizacijo. Vrh tega govori raz¬ položenje, ki je vladalo v krogih prvih kristjanov, proti temu, da bi bila od vsega početka oblast v rokah ene same osebe. Apostoli so hodili od kraja v kraj in so od njih usta¬ novljene občine v razdobjih zopet obiskovali. Pri tej pri¬ liki so lahko dali vsa potrebna povelja. Vse kristjane je družila globoka ljubezen, ki ni poznala delitve oblasti. Šele ko so se začela preganjanja in ko so.se z rastočim številom vernikov pojavile med njimi stranke, je nastala potreba po strožjem, enotnem vodstvu, ki je zahtevala, da vzame 20 Die Gesellschaftsverfassiing der čhristl. Kirchen iin Altertum, 1883, 17 ss, 229 ss. 30 Cominent. in Tit. c. 1; c. 5 D. 95. § 12. Temelji cerkvene ustave. 35 v vsaki občini oblast v roke le ena sama oseba. Daši se iz virov ne da dokazati, da bi bila razlika med episkopatom in presbiteratom jasno izražena že v prvem začetku krščan¬ stva, vendar viri te razlike ne izključujejo. Mogoče je, da je vsaj po čustvu vernikov tudi že takrat obstojala, da je veljal izmed voditeljev eden za nekaj višjega, kakor drugi. Na vsak način je cerkev potrebo take organizacije, ki stavi škofe nad presbiterat in jim daje izključno vodstvo cerkve v njih okrožju v roke, že zelo zgodaj uvidela. Tako govori ze Clemens Romanus o tem, da obstoje v cerkvi episcopi, presbyteri in ministri in se pri tem sklicuje na stari testa¬ ment, v katerem so vršili isto nalogo visoki duhoven, du¬ hovni in leviti (Ad Corinth., I, c. 40). Iz pisem sv. Ignacija je povzeti, da so v njegovem času v istini že obstojali mo¬ narhični škofje poleg mašnikov in diakonov. Glede neka¬ terih škofovskih sedežev (Rim. Antiohia, Aleksandrija, Je¬ ruzalem) je ohranjen celoten ordo episcoporum od apo¬ stolskih časov. Škof, ki je mogel pokazati na tak ordo ab mitio decurrens, je veljal za nezmotljivega, kadar je ob nastalih sporih odločal o pristnosti verskega nauka. 31 Kristus je dal bodoči cerkveni ustavi samo glavne obrise. Določene oblike so se mogle razviti šele tekom časa v zvezi z razmerami in prilikami, v katerih se je cerkev razširjala in uveljavljala v zunanjem svetu. Priznati je treba, da se je cerkvena ustava, sloneča na primatu in epi- skopatu kot božjepravnih institucijah, razvijala mirno brez vsakih pretresi j a jev v organičnem in naravnem iz¬ popolnjevanju primitivnih oblik ob začetku krščanstva, ktorda bi bile postale poznejše oblike vidne in izrazite že v apostolskem in prvem poapostolskem času, če bi bili za to v takratnih razmerah dani predpogoji. Vsaka organi- z acija in tako tudi pravo kot organizirana oblast se mora prilagoditi razmeram časa. Tudi v vsakem kolegiju ima v edno ena oseba največji ugled in vpliv. In ta oseba je tahko pozneje z ozirom na nastale razmere dobila nad¬ oblast nad prejšnjimi vrstniki, ki je bila morda dana že poprej, samo da ni prišla do izraza, ker ni bilo za to povoda. 31 Prim. Stutz, K. It. 2 , 283. 3 * Kušej, Cerkveno pravo. 36 3. Že apostoli so postavili 7 diakonov, ki so bili njih pomočniki pri oskrbi ubožcev, pa tudi pri cerkvenem opra¬ vilu in pri obhajanju vernikov, pri oznanjevanju božje besede in pri delitvi krsta. 4. Ko se je število kristjanov sčasoma silno pomnožilo in s tem tudi razna opravila, so nastala še nadaljnja cer¬ kvena zvanja in sicer: subdiakoni (vnodidxovoi) 9 akoluti («xo- Xov\9-m), eksorcisti ( i% 0 Qv.iaial), lektorji {avayvQoi). V času papeža Kornelija (251—253) so obstojale v Rimu že vse te vrste cerkvenih uslužbencev. Nastati so morale torej vse že v drugem in prvi polovici 3. stoletja. Drugi nastavljenci v cerkvi, kakor jisalmistae, cantores, defensores, diaconissae, fossores, custodes martyrum, no- tarii, campanarum pulsatores, mansionarii, niso prišli do tistega pomena kakor poprej našteti, ker njih službeno de¬ lovanje ni zahtevalo posebnega posvečenja. § 13. Hierarhija. Cc. 107—110, 118, 196, 948, 949. Poselil, K. R. 2 , § 16. Haring, K. R. 3 , 42 ss. Sagmiiller, K. R. 4 , $ 12. Nositelji cerkvene oblasti se nazivajo, ker imajo to oblast uporabljati v posvetitev človeštva, hierarhija ali sveta vlada, sacer principatus. Ker se deli potestas eccle- siastica v dve vrsti, ločimo tudi hierarhi jo ordinis in jurisdictionis. Hierarhia ordinis pomeni vrsto onih oseb, ki so usposobljene, deliti milosti, katerih zaklade upravlja cerkev. Hierarhia ordinis se deli zopet v hierarhiam ordinis juriš divini in juriš ecclesiastici sive humani. Pod prvo spadajo na podlagi božjega prava in svojega značaja kot zakrament presbiterat s svojim iz- pojiolnilom v episkopatu ter diakonat. Ti redovi so se po cerkveni zakonodaji pomnožili še za naslednje nižje stop¬ nje: subdiakonat, akolutat, eksorcistat, lektorat in ostiariat, ki tvorijo za se hierarhiam ordinis juriš ecclesiastici. Hierarhia jurisdictionis pa je vrsta vseh onih oseb, ki jim gre potestas jurisdictionis, pravica do vlade in vodstva v cerkvi. Tudi hierarhia jurisdictionis se deli v h. jurisdictionis juriš divini in juriš ecclesiastici. § 14. Načelno razmerje med cerkvijo in državo. 37 Pod prvo spadajo p a p e ž in škofje. Zgolj v zgodovin¬ skem razvoju so nastali nadškofje in metropoliti, primati, eksarhi, patriarhi in kardinali kot lestvica dostojanstev od škofa navzgor, navzdol pa koadjutorji, generalni vikarji, stolni kapitlji, arhidiakoni, višji duhovni (archipresbyteri), dekani in župniki (c. 108). Kleriki, kateri imajo redno uradno oblast za zunanje območje (jurisdictio ordinaria in foro externo), se imenu- j e j o prelati v pravem smislu. Razen teli štejemo v cerkvi tudi častne prelate brez jurisdikcije, katere imenuje apo¬ stolska stolica (c. 110). Ako primerjamo ustroj cerkve s sistemi, po katerih se vla¬ dajo države, moramo označiti katoliško cerkev kot absolutno monarhijo, ker so vsi člani podvrženi namestniku Kristusa na zemlji, rimskemu papežu, ki ima svojo oblast neposredno od Boga. V njegovih rokah se nahaja plenitudo potestatis eccle- siasticae, on je upravičen do vseh vladnih činov v vesoljni cer¬ kvi. njegova povelja in njegovi zakoni imajo splošno obvezno moč brez vsake omejitve. Ker so pa poklicani vladarji cerkve tudi škofje, dasi le vsak za svoje okrožje in poleg papeža, in ker se pri vodstvu škofij oblast papeža po sedanji disciplini le izjemoma uveljavlja, a vsi drugi člani niso upravičeni do so- vladanja, kaže cerkev tudi jasne znake aristokracije. Demo¬ kratičnih ustavnih elementov v pravem smislu v njej ne naj¬ demo, razun načela, da so cerkvena dostojanstva vsem sposob¬ nim članom dostopna. II. Poglavje. Cerkev in država. § 14 . Načelno razmerje med cerkvijo in državo. S a g m u 11 e r , K. R. 4 , § 13. H a r i n g, K. R. 8 , § 22. P o s c h 1, K. R. 2 , § 11. Hussarek, Grinidriss des ost. Staatskirchenrs. 2 , 1908, § 1. St ut z, K. R. 2 , ^ 55 in str. 361. Isti, Der Geist des C. J. C., 107 ss. Država je naravna popolna družba (societas perfecta naturalis), ki odgovarja življenskim potrebam ljudi kot družabnih bitij. Vsak človek je rojen v rodbini in le v zvezi z njegovimi bližnjiki mu je dostojen obstanek omo¬ gočen. Tak obstanek mu je zajamčen v državi, zato od- j8 Kušej, Cerkveno pravo. govarja obstoj držav božji naredbi, božji volji. Kot orga¬ nizirana družba mora imeti država svojo avtoriteto, ki ureja družabne razmere in jih, če treba vzdržuje s silo. Zato je po nauku cerkve Bog' tudi ustanovitelj državne oblasti. Non est potestas, nisi a Deo, ni oblasti, razun od Boga (Mat. 22, 21, Janez 19, 11). Ustvariti si državno obliko pa je prepuščeno državljanom. Smoter in naloga države je, da ščiti posameznike in celoto v njihovih pravicah in medsebojno upoštevanje teh pravic, če treba, izsili. Država je tedaj v prvi vrsti pravna institucija, a v drugi vrsti je naprava za javni blagor, ki ima podpirati vse posameznike v njih zasebnem stremlje¬ nju po telesnih in duševnih dobrinah. Po cerkvenem nauku je najvišji duševni blagor vera, ki znači zvezo med Bo¬ gom in ljudmi. Bog pa je najvišji cilj človeka. Zato ima država s stališča cerkve ščititi in pospeševati tudi vero. Cerkev pa je od Boga ustanovljena popolna družba, katere namen je, da ščiti in razširja vero in sicer krščan¬ sko vero, ki je najčistejša oblika vseh veroizpovedanj. Zato pripadajo cerkvi vse naloge, ki so v dosego njene svrhe potrebne, tudi tiste, ki bi jih naravno imela vršiti država. Tako imata cerkev in država, cerkvena in državna oblast, sacerdotium in imperium, svoj izvor v božji na¬ redbi, vsaka za se je v svojem območju povsem samostojna. Druga stoji poleg druge z enakimi pravicami, obe sta si v gotovem oziru koordinirani, po svojem izvoru, bistvu, smotru, sredstvih, obsegu in trajnosti pa sta si različni. „Utraque potestas in suo genere est maxima.“ 32 Cerkev za to ne odobrava nazora državnikov, po ka¬ terem ji gre v okviru države samo podoben položaj, kakor drugim javnim korporacijam. Ona odklanja načelo, da je glede obstoja, zunanje uredbe in uprave državi podvržena. Cerkev je občestvo s popolnoma samostojno od države in njenih mej neodvisno organizacijo, katera sega že tisoč¬ letja nazaj. Katoliki, ki žive na ozemlju države, ne tvo¬ rijo za se posebnega zaključenega udruženja, ampak so del celokupne cerkve, katere poglavar stolu je v Rimu in nima nikakega svetnega vladarja nad seboj. “Leona XTIT. enciklika ..Tmmortale Doi“ I. nov. 1885. Den- ziriger, Knchiridioh 6 , n. 1706. § U. Načelno' razmerje med cerkvijo in državo. 39 Ven dar imata cerkev in država svoje člane skupno in dolžnost obeh je, da skrbita za njihov blagor. Nalogi cer¬ kve in države se tedaj po svojem smotru v marsičem kri¬ jete, za to naj bi bilo razmerje med obema prijateljsko, kar po sebi ni nemogoče, ker je delovanje cerkve tudi državi v korist. Vera in cerkev postavljata temelje države, namreč zakon (brak) in rodbino na vzvišeno etično stališče, ker jim dajeta božjo podlago. Cerkev poučuje in vzgaja mladino, ona pobija zločine, ona uči, da sta pogodba in prisega, glavna stebra prometa in trgovine, sveti in da se jih ne sme kršiti. Ona vpliva tudi na socialne razmere, ker je po njenem nauku delo moralna dolžnost in ker skrbi za uboge. Cerkev da tudi državi božjo sankcijo, ker uči, da je vsaka gosposka, tudi posvetna, postavljena od Boga m da se ji imajo državljani po božji volji podvreči in se ji pokoriti. Korist, ki jo imata država in družabni red od cerkve, je po vsem tem precej jasna. Seveda rabi tudi cerkev podporo države, da z njo vzdržuje svoj notranji red, ker sama ne razpolaga s sredstvi zunanje sile. Ona potrebuje brachium saeculare. V vzajemnem so¬ delovanju z državo je po nazoru cerkve zajamčen blagor narodov, v njunem sporu pa leži njihova poguba. Ker je isti človek podrejen cerkvi in državi, nastanejo glede pravnih zahtev cerkve in države do njunih članov lahko nasprotja, ki so mnogokrat v zgodovini imela v po- sledku ostre konflikte. Cerkev je naziranja, da se da najti v edno pravo merilo za meje njenega in državnega območja ] n da je harmonično sodelovanje obeh oblasti odvisno samo °d medsebojne uvidevnosti. Načelo cerkve je bistveno sledeče: Kar se nanaša na blagor duš in na bogoslužje, in vse, kar je po svoji naravi s tem v neposredni zvezi, to so r e s Niere ecclesiasticae, spada v izključno pristojnost cerkve. Tu sem je šteti: Določanje in oznanjevanje božjega nauka, opravljanje božje službe, delen je zakramentov in zakramentalov, ustanavljanje cerkvenih zvanj, krščansko vzgojo dece, izobrazbo, posvečevanje in nastavljanje cer¬ kvenih uslužbencev, cerkveno zakonodajo in cerkveno sodstvo, občevanje med predstojniki in podložnimi, usta- 40 Kušej, Cerkveno pravo. navijanje novih redov in kongregacij, pridobivanje, uprav¬ ljanje in uporabljanje cerkvenega imetja. V vseh zadevah čisto državljanskega ali političnega značaja pa je poklicana odločevati izključno le država . 33 Vsled dolgotrajnega običaja ali vsled posebnih pogodb pa lahko pristojajo cerkvi posamezne zgolj državne ali pa državi cerkvene pravice. Zadeve pa, ki spadajo ali iz zgodovinskih razlogov ali po svoji naravi pred cerkveni in državni forum, naj se rešijo sporazumno. Take zadeve so primeroma: ustanav¬ ljanje novih cerkvenih zvanj (škofij, župnij) in spremembe krajevnega obsega že obstoječih, uvajanje novih prazni¬ kov, če naj so tudi za državo obvezni, grajenje novih cer¬ kvenih poslopij, samostanov in zavodov, v kolikor je prizadeta skrb države za blagor državljanov; osnavljanje cerkvenih šol, če naj imajo njih spričevala veljavnost tudi za državo; verski pouk v javnih šolah; nastavljanje in delovanje onih duhovnikov, ki imajo izvrševati tudi dr¬ žavne funkcije; cerkvena imovina, v kolikor gre za pra- šanja zasebnega prava; pregreški klerikov, v kolikor se kaznujejo tudi po državnih zakonih; zakon (bračno pravo), z ozirom na državljanskopravno stran zakonskega razmerja. Cerkev je glede vseh teh točk za sporazum potom po¬ godb ali konkordatov. Če je sporazum nemogoč, naj država in cerkev uredita te zadeve vsaka za se samostojno. Se¬ veda je pri tej ureditvi lahko mogoče, da poseže država v območje cerkve. V tem slučaju ne preostane cerkvi nič drugega, kakor da se omeji na protest, drugače pa državne zakone tolerira. Iz stališča cerkve sledi, da se imajo pokoriti njenim zakonom vsi člani brez izjeme, tudi kralji in cesarji. Na drugi strani pa so obvezni zakoni države, ki niso v na¬ sprotju s krščansko etiko, za vse člane cerkve, tudi za papeža, kolikor se tičejo njega. Če pa nasprotuje vsebina državnega zakona naravnost in jasno zahtevam morale, potem je pasivni odpor ne samo dovoljen, ampak dolžnost, 3:1 V presojanju političnih prašanj, ki niso z vero v zvezi, so katoliki popolnoma svobodni. Prim. pismo Pija X. kard. Fischerju v Kolnu 'SO. okt. 1906, A. f. k. K. R. 87 (1907) 285 ss. in Scherer, Kirchl. Verordnungsr., Z, f. d, R. III (1922), 449 ss, 455 ss. § 14. Načelno razmerje med cerkvijo in državo. 41 kajti za cerkev velja stavek, da se mora Bogu bolj ubo¬ gati kakor ljudem. S tem stavkom je označeno načelo, da je cerkev nekaj višjega od države. To načelo zagovarja cerkev radi svo¬ jega višjega cilja, ki ima nadprirodne meje, večni blagor človeške duše, med tem ko je cilj države samo telesni, za¬ časni blagor državljanov. Cerkveni očetje so rabili pri¬ spodobo, da sta država in cerkev kakor telo in duša, kakor zemlja in nebo, v srednjem veku pa so jih primerjali z zlatom in svincem, s solncem in luno. Cerkev si lasti radi svojega višjega cilja napram državi neko vodstveno oblast (p o t e s t a s d i r e c t i v a), ki obsto j i v tem, da ima pra¬ vico in dolžnost, da poučuje, opominja, svari, da vpliva z zapovedmi in kaznimi na vest vladarjev in narodov, da jim predočuje njih dolžnosti proti Bogu in veri in da od¬ loča, kaj je moralno ali etično dovoljeno in kaj ne. V po¬ svetnih zadevah pa si ne lasti cerkev nikake oblasti več, p o t e s t a s ecclesiae directa in temporalia je samo zgodovinski pojav. V srednjem veku ni cerkev za se samo zahtevala, ampak je tudi izvrševala pravico, od¬ ločevati z ozirom na časni blagor svojih članov v čisto posvetnih stvareh, papeži so odstavljali cesarje in kralje in podeljevali kneževine po svojem prostem prevdarku. Ko je jela ugašati svetna moč papežev in se ta potestas eccle- siastica directa in temporalia ni mogla več praktično uve¬ ljavljati, jo je skušal jezuit kardinal Bellarmin 34 v teoriji pretvoriti v potestatem ecclesiasticam in temporalia indirectam, po kateri bi cerkvi šla pravica, v posvetnih zadevah postopati in odločati, v kolikor to zahtevajo mo¬ ralni in verski oziri, „ratione peccati“. Pij IX. je zvest temu načelu, v isti ni preklel verske zakone stare Avstrije iz 1. 1868. 35 Dandanes se cerkev tudi takih korakov ne po¬ služuje več, ker bi bil njen uspeh zgolj ta, da bi verniki v svoji vesti na te zakone ne bili vezani, kot državljani Pa bi jih morali vendar upoštevati. Kakor pa cerkev od¬ klanja sedaj vsako vtikanje v posvetne zadeve, tako za- 34 De controv. christianae fidei, tom. I, tertia controv. De Rom. Rontif., 1. 5 , c. 6 ss. 35 A. f. k. K. R. 20 (1868), 170 ss. 42 Kušej, Cerkveno pravo. nika tudi vsako pravico države posegati v zgolj cerkveno območje. Ta načela sicer niso nikjer uzakonjena, odgovarjajo pa vseskozi bistvu in nalogi cerkve in njeni krogi so jih vedno zastopali, če se je za to pojavila potreba in prilika. Sama po sebi so dosti prožna in njih izvedba v posamez¬ nostih je lahko dokaj različna. Odvisna pa je seveda od tega, v kakih rokah se nahaja oblast v tej ali oni državi, ali je politična struja, ki je na krmilu, stališču cerkve prijazna ali ne. Cerkev zahteva za svoje območje popolno oblast ali suvereniteto. Isto stališče pa zastopa tudi moderna država in sicer tako izključno, da na svojem ozemlju vsaj v novo¬ dobnem razvoju ne priznava druge suverene oblasti. Na¬ vzlic temu so politične svoboščine, ki so zajamčene držav¬ ljanom v vsaki konstitucionalni državi, prišle cerkvi v prid tudi tam, kjer ji je bila državna oblast naravnost nasprotna. Kar se je dovolilo vsakemu navadnemu dru¬ štvu, se ni moglo zabraniti cerkvi. Tako je dobila cerkev ravno po konstitucionalizmu najmočnejše orožje v obram¬ bo svojih načel in svojih pravic v roke in znala se ga je poslužiti na način, da ji tudi najhujši konflikti z državno oblastjo, kakor znani Kulturkampf v Nemčiji, niso mogli do živega. Tudi tam, kjer je država zavzela stališče, da cerkve kot take ne pozna, da smatra vero in versko živ¬ ljenje zgolj za zasebno zadevo državljanov, je ostala moč cerkve v bistvu neokrnjena, ker se ta moč kaže le na du¬ hovnem (spiritualnem), ne pa več na posvetnem polju. Meje, ki so določene njenemu svobodnemu delovanju, niti tam, kjer je povsem ločena od države, niso tako ozke, da bi jo ovirale v izvrševanju njene naloge. Zato ji je mogoče, se prilagoditi vsakemu cerkvenopolitičnemu sistemu. . § 15 ‘ Historično razmerje med cerkvijo in državo. Sagmiiller, K. R.\ § 15. Poselil, K. It. 2 , § 10. St ut z, K. R. 2 , 280 ss. W e r in i n g h o f f, Verfassungsgesch. 2 , 5 ss. F r i e d b e r g , K. R. 6 , 36 ss. Soh m, K. R. I, 1892. Scherer, K. R„ 27 ss. Koe- n i g e r , 1. c., 9 ss. Skoraj dva tisoč let je preteklo od rojstva Kristusovega in v tem dolgem času je bilo razmerje med cerkvijo in državo § 15. Historično razmerje med.cerkvijo in državo. 45 dokaj različno in nikakor ni vedno odgovarjalo poprej obraz¬ loženim idealnim načelom. Skozi več stoletij v srednjem veku je stalo to razmerje tako v ospredju vseh dogodkov, da je vplivalo tudi na vse druge pojave v svetovni zgodovini. Razmerje med cerkvijo in državo v svojem bistvu ni prav¬ nega značaja, ampak ima pred vsem politično stran. Zato na- zivamo postopanje države napram cerkvi, ki je za to razmerje značilno, tudi cerkveno politiko. Vsaki politiki pa so gonilne sile etična, družabna in gospodarska načela. Z njimi in s politiko vsakokratne dobe se je menjavalo v historičnem razvoju tudi razmerje med cerkvijo in državo, ki je za pretekli čas pravno pomembno samo v toliko, kolikor najdemo zanj trdnih uredb in pravnih določb. Pri tem moramo ločiti več razdobij, ki jih hočemo na kratko, samo z nekaj stavki z ozirom na njih zna¬ čilne posebnosti očrtati. 1. Prva 3 stoletja. Cerkev v ri m sko-poga li¬ ski državi. Država se je postavila proti krščanstvu na sovražno sta¬ lišče in ga je skušala zatreti. Ne sicer radi tega, ker so bili kristjani slabi državljani, saj so ravno oni vse državljanske dolžnosti najvestnejše izpolnjevali. Tudi očitki radi čarovništva in protinaravne nečistosti so bili le v redkih primerih pretveza za preganjanje kristjanov. Pač pa so rimska oblastva in rimska država postopali proti njim radi tega, ker so se branili zadostiti predpisom državne rimske vere, po katerih je imelo tudi ce¬ sarsko veličanstvo sakralen značaj. Ta vera naj bi bila državo ščitila, njen kult je veljal državi kot božanstvu in te božan- stvenosti je bil deležen tudi cesar kot glava države. Kristjani pa so zvesti zapovedim Kristusovim odklanjali vsako daritev rimskim cesarjem, zato so veljali za veleizdajalce, javne hu¬ dodelce. Tertulian piše: Sacrilegii et inaiestatis rei convenimur. kumina haec causa, immo tota est (Apolog. c. 10). Pobožni se¬ stanki kristjanov v svrho božje službe so pomenili za Rimljane collegia illicita. Posledica so bila najstrašnejša preganjanja. Kristjani so trpeli i ji bili so tako vztrajni, da so njih rablji od utrujenosti omahovali. — Vendar so kristjani tudi v tej dobi včasih imeli mirne dni. In te so izkoristili pridno v izpopol¬ nitev svoje organizacije, ki nosi jasne poteze takratnih državnih naprav. V rimskih mestih (municipijih) so nastali sedeži škofov. Območje škofa ali škofijsko okrožje, dioluijatc, je segalo ravno tako daleč kakor teritorij municipija. V glavnih mestih rimskih provinc, ki so se imenovala metropole, so dobili nadškofje, me¬ tropoliti, svoje sedeže. Njih nadškofijska oblast je segala do mej politične rimske province. Tako imamo temelje cerkvene nstave dane že v tej dobi, v kateri še ni govora o priznanju kristjanstva po državi. 44 Kiišej, Cerkveno pravo. 2. Od začetka 4. stoletja do uničenja za- padne rimske države. Cerkev v krščansko- rimski državi. Konstantin Vel. je v svojem milanskem ediktu 1. 313 pro¬ glasil splošno versko svobodo in je vrnil kristjanom vsa po¬ sestva, ki so jim bila odvzeta ob zadnjem preganjanju. Krščan¬ stvo je imelo odsihdob podobno pravno stališče, kakor državna poganska vera. Pod zastavo svobode in zaščito prava je s po¬ močjo bogatih gmotnih sredstev, ki so se vsak dan množila, do¬ bilo prosto pot za svoj zmagoslavni polet, ki mu v zgodovini ni enakega. Prihodnji dve stoletji nam kažeta, izvzemši kratko dobo Juliana odpadnika, nevzdržema rastočo moč cerkve, ki je kmalu prevladala vsa druga veroizpovedanja v državi. Nasled¬ niki Konstantinovi so podelili krščanstvu mnogo predpravic in posebno Teodozij Vel. je zadajal poganstvu udarec za udarcem ter je proglasil 1. 392 krščanstvo za državno vero. Valenti- nian III. je 1. 423 zakonito določil, da mora biti vsak rimski državljan krščanske vere. Poganstvo je ginevalo vsled strogih zakonitih odredb vedno bolj, nekristjani so zgubili sčasoma vse pravice in končno so jih oblastva zasledovala z najstrožjimi kaznimi kot državne hudodelce, kakor poDrej kristjane. Pa ne samo proti poganom, tudi proti krivoverskim, nekatoliškim sektam so cesarji izdali mnogoštevilne stroge zakone. V razmeroma kratkem času se je povzpelo krščanstvo od prepovedane, od zaničevane in preganjane verske skupine do edino veljavne državne vere, preokret, ki je imel najdaleko- sežnejše posledice tudi za cerkev samo. Po rimskem pravu je spadalo jus sacrum pod jus publi- cum in cesar je bil pontifex maximus. Gratian je 1. 382 ta naslov sicer odložil, vendar so se cesarji kmalu smatrali za neomejene zakonoda ; alee tudi v cerkvenih stvareh. Tako je prišla cerkev tudi v vedno večjo odvisnost od države in na vzhodu se je razvil takozvani bicantinizem ali cesaropapizem, kar pomeni, da ima cesar vrhovno oblast v posvetnih in cerkvenih zadevah, da je cerkev državna naprava in državni zakonodaji podvržena. Ce- sarii so izjavljali, da dobe cerkvene uredbe obvezno moč šele kadar so po njih potrjene, lastili so si pravico sklicevati vesoljne cerkvene, zbore in potrjevati njih sklepe. Cesarji so izdajali povsem samostojno cele vrste cerkvenih zakonov, celo v strogo verskih zadevah, n. pr. Justinian v sporu o treh kapitljih (Drei- kapitelstreit). Saj je ravno Justinian izrazil načelno mnenje: ..Necrue multum differunt ab alterutro sacerdotium et impe- rium“ (Nov. 7 c. 2). Na vzhodu je ta odvisnost cerkve od dr¬ žavne oblasti ostala trajna, na zapadli pa je bil razvoj dru¬ gačen, ker je bila državna oblast dosti slabejša pa tudi cer¬ kvena oblast, centralizirana v rokah rimskega papeža, dosti močnejša. Konec zapadnega rimskega cesarstva 1. 476 in sledeči § 15. Historično razmerje med cerkvijo in državo. 45 zgodovinski dogodki so bistveno vplivali v prid samostojnosti cerkve. Razmerje med cerkvijo in državo se je takrat tudi že znan¬ stveno razmotrivalo. Mnogo pisateljev na vzhodu je branilo samostojnost cerkve napram državnemu varuštvu in Chrisostom je celo učil, da je cerkvena oblast nad državno (547—407). Za zapadno cerkev je postala posebno važna knjiga sv. Avguština (353 — 430) „De civitate Dei.“ V njej uči pisatelj, da je božja država, t. j. cerkev, višja kakor „eivitas terrena", vendar pa priznava samostojnost tudi svetni državi, ako odgovarja duhu krščanstva in je urejena po njegovih zahtevah. Njeni oblasti se imajo pokoriti tudi kristjani. 3. Od konca 5. do začetka 8. stoletja. Cer¬ kev v germanskih državah do Karolingov. Nasledstvo poprej enotne, visoko razvite rimske države je prevzela na zapadu vrsta primitivnih germanskih državnih tvorb. Cerkev pa je ostala njim nasproti vsled svoje v prejšnji dobi skrbno izpopolnjene organizacije na trdnem temelju zgrajena enota. Njena zgradba se je mogočno dvigala tudi v novi čas nemirov in viharjev, ki so bili v zvezi s selitvijo narodov. Ostala je neomajana in kmalu je sprejela mlade germanske narode v svoje naročje. Bila je njihovim državam in njihovi mladi moči opora, obratno pa je tudi germansko mišljenje globoko vplivalo na cerkev in njeno pravo. Nevarnost, ki je pretila cerkvi po arianizmu, kateremu je Pripadala večina germanskih plemen, je minula, ko je dinastija Frankov prestopila h katolicizmu (Krst kralja Klodovika 1. 496). Položaj cerkve v germanskih državah je bil deloma celo ugodnejši, kakor poprej v rimski. Sosebno je ložje varovala svojo samostojnost, ker je bila moč novih držav že radi njih številnosti manjša kakor moč njih rimske prednice. Seveda Pa je na drugi strani izgubila tudi mnogo predpravic, ki jih je uživala v rimski dobi. Škofje v posameznih državah so se često zbirali na skupna posvetovanja v državnih sinodah (Reichs-, Nationalsynoden), kjer so razpravljali o cerkvenih zadevah dotične države. Tako je tvorila organizacija cerkve v mejah vsake germanske države neko celoto (Landeskirche), vsled česar pa ni prenehala zveza z vesoljno cerkvijo in njenim poglavarjem v Rimu. 4. Od začetka 8. do začetka 10. stoletja. 'Cer¬ kev v držati Karolingov. Germanska državna ideja je dobila širšo osnovo, ko so frankovski kralji iz rodu Karolingov združili več germanskih držav pod svojim žezlom. Karolingi so stali v ozki zvezi s cer¬ kvijo, saj si je bil že Pipin 1. 752 zasigural papeževo priznanje kot kralj, predno je kralja Childericha III. odstavil in si sam nadel kraljevsko krono. Ko pa je papež Leo III. o Božiču 1. 800 Karola Vel. kronal za cesarja, je hotel s tem slovesno in učin- 46 Kušej, Cerkveno pravo. kovito dokazati celemu svetu, da je postala ideja krščanske sve¬ tovne države na zapadu zopet živo dejstvo. Tanka vez, ki je do tja še vezala zapad z vzhodom, se je s tem popolnoma pretrgala. Pipin in Karol Vel. sta papežem potrdila njih posvetno posest v srednji in zgornji Italiji in odslej je bila papeževa država obče priznana. Vsak vpliv vzhodno-rimskega cesarstva na za¬ pad je prenehal, vzajemnost med posvetno in cerkveno oblastjo se je tukaj pokazala v najlepši luči. Enotnost cerkve vsled tega prevrata še ni bila razdrta, pač pa se je začela kmalu na to rahljati (Photius 868) in se je v 11. stoletju trajno pretrgala, ko se je vsled velikega razkola ločila vzhodna cerkev od rimske. V državi Karolingov je cerkev dobila zopet mnogo privi¬ legijev tudi povsem posvetne vsebine. Bilo je to pač v zvezi s tem, da so škofje in opati sodelovali pri vladanju države, se udeleževali državnih shodov in državnega sodstva. Obsežna dr¬ žavna posestva, ki so jih jim bili naklonili že Merovingi, so pač pozneje zopet morali deloma odstopiti državi nazaj. Navzlic temu jim je ostalo še obilo nepremičnega imetja, glede katerega so bili oproščeni vsakih dajatev v državne blagajne (imunitete). Prelati so dobili sodstvo nad svojimi podložniki, pravico, jim nalagati davščine, dalje pravico, pobirati carino in kovati denar. Sčasoma so si prodobili sploh vse pravice grofov. Vladar je po vzgledu vzhodno-rimskih cesarjev ustanavljal nove škofije, ime¬ noval škofe, skliceval cerkvene zbore, potrjeval je njih sklepe in jih razglašal kot svoje zakone. Cerkvena organizacija je na ta način prevzela mnogo agend čisto posvetnega značaja, škofije in opatije so postale državne naprave, škofje in opati so bili tudi državni uradniki, ki so imeli vršiti jako važne državne funkcije (poslaniške posle, razna kraljevska odposlanstva, dvorno službo itd.). Cerkvenim dosto¬ janstvenikom, ki so imeli bogate dohodke iz svojih obsežnih posestev, seveda ni bilo treba za državne posle dajati posebne plače. Tako je cerkveno imetje lajšalo državne finance. V to dobo spada razvoj fevdalnega sistema, nastalega iz potrebe, vstvariti konjenico za boje proti Mavrom. Kakor vazalom po¬ deljena posestva so imenovali tudi s cerkvami zvezana zemljišča, iz katerih je dobival posamezni duhovnik svoje prejemke, be¬ neficije. Ime je ostalo do dandanašnjih dni. Vendar se je ta ozka, skoraj prijateljska vez med cerkvijo in .državo izkazala polagoma kot škodljiva. Mnogo je zgubila cerkev na neodvisnosti in skupno delovanje z državo jo je spra¬ vilo polagoma močno pod njeno varuštvo. Končno je država, iz¬ rabljajoč odvisnost cerkve, poljubno segala po cerkvenem imetju, ga izkoriščala v svoje namene, nastavljala je samo organe, ki so bili njej všeč, in tako spravila večino škofij in opatij v roke laikov. Veliko nahajamo v onem času cerkvenih prelatov, ki niso imeli nikakega posvečenja. Povsem naravno se je nasproti tem § 15. Historično razmerje med cerkvijo in državo. 47 razmeram kmalu pojavila močna opozicija cerkvenih krogov, posebno s strani papeža. A tudi škofje so, v kolikor niso bili laiki, odločno nastopali v prid neodvisnosti cerkve. Dekreta!e Pseudoizidorja so značilen pojav stremljenja, da se reši cerkev hlapčevske odvisnosti od države. Vendar pa ta prizadevanja ta¬ krat še niso imela uspeha. 5., 10. in 11. stoletje. Fevdalizacija cerkve¬ nih naprav. Vlada laikov v cerkvi. Razmerje med papežem in frankovskimi kral ji iz rodu Ka- rolingov se da le približno označiti. Kralj je bil kot „patricius Romanorum" poklican, ščititi Cerkveno državo. Kot cesarju pa mu je pristojala nadoblast tudi nad papežem kot svetnim vla¬ darjem, kakor jo je izvrševal nad vsemi drugimi krščanskimi knezi na zapadu. Imel je pravico, potrditi, kakor poprej vzhodno¬ rimski cesarji, izvoljenega papeža in ta mu je moral kot vazal priseči zvestobo. Obratno pa je imel papež kot poglavar cerkve pravico, da krona cesarja. Papež in cesar predstavljata skupaj enotnost Kristusovega kraljestva na zemlji, to je bila ideja onega časa. Vsi krščanski narodi naj bi bili kakor ena rodbina združeni in te rodbine duhovna glava naj bi bil papež, svetna Pa cesar. Posvetna oblast naj bi dobila po cerkveni višjo po¬ svetitev, cerkvena pa po posvetni varstvo in pomoč v izvajanju svoje visoke naloge. Kdor m bil zvezan s cerkvijo, je bil tudi v državi brezpraven, sovražnik države je bil tudi sovražnik cer¬ kve. Sosebno je bila naloga cesarja, da varuje krščanstvo proti zunanjim sovražnikom in ga razširja med barbarskimi narodi. Vse to velja za čas Karla Velikega. Pod njim je že prevladovala napram cerkvi moč države. Pod njegovimi nasledniki se je to razmerje za kratko dobo pa- Peževanja Nikolaja I. (858—867) in Ivana Vlil. (872—882) sicer spremenilo v prilog cerkvi, a kmalu je zopet nastal preokret, ker je v Rimu postala papeška stolica predmet nizkih strankar¬ skih bojev, vsled katerih je tudi papeštvo moralno propadalo. Bil je to najtemnejši čas za cerkev, ko je bilo dostojanstvo pa¬ pežev pred vsem svetom omadeževano pO javnih grešnikih in hudodelcih (Ivan XII. 955—964, Benedikt IX. 1032—1044). Novo nemško kraljestvo pa je imelo ravno takrat vrsto dobrih, krep¬ kih vladarjev in Oto I. je trajno združil cesarstvo z nemško državo. Nemški kralji in cesarji iz rodu Saksov in Frankov so opetovano postavljali papeže, imenovali so vse škofe in opate v državi, smatrajoč škofije in opatije za državno last in se .pri tem posluževali oblik, ki so bile običajne za posvetna (vojvod¬ ska, grofovska) mesta. Izročili so novo imenovanemu škofu ali opatu palico in prstan, torej cerkvene insignije njihovega dosto¬ janstva in to je pomenilo podelitev škofije ali opatije (investi- tura). Naravno je ta postopek vzbujal mnenje, da podeljuje cesar tudi škofovsko oblast. Skoraj vse cerkve so prišle v za¬ sebno last posvetnih velikašev, ki so veljali tudi za lastnike nji- 48 Kušej, Cerkveno pravo. hovega imetja. Ti posvetni gospodje so imenovali svojim cer¬ kvam duhovnike, razpolagali so s cerkveno imovino, z gradovi, ki so pripadali dotični cerkvi, z brambenim moštvom in imeli so pravico, prejemati za časa upraznitve (sede vacante) vse do¬ hodke (jus regaliae) in se polastiti po smrti duhovnika njegove premične zapuščine (jus spolii). Hierarhični red cerkvene ustave starejših časov se je moral umakniti novemu redu, vzraslem na povsem sebični, zasebnopravni posvetni osnovi. Toda ni bila samo državna oblast nositeljica tega razvoja, vsak, ki je imel za to priliko in potrebno moč, se ga je poslužil, da se na ta način okoristi, cerkveni velikaši nič manj, kakor posvetni. V romanskih deželah, na sedanjem Francoskem, so ne¬ kateri mogotci si podvrgli poprej neposredno kralju podrejene državne škofije in opatije (mediatizirane škofije). Na Nemškem, v Italiji in Burgundiji je kralj svoj neposredni vpliv na državne cerkve ohranil ali vsaj zopet upostavil in Otoni so jih še bolj bogato kakor nekdaj Karolingi obdarovali s svetnimi pravicami, podeljevali so jim cele grofije in vojvodine, da jih bolj prikle¬ nejo na se in da si vstvarijo ugoden temelj za svojo vojno moč. Ta politika seveda ni bila cerkvi v prospeh, ker jo je po¬ polnoma udinjala državi oziroma njenim vladarjem. Koristi le- teh so bile merodajne pri izbiri oseb za najvažnejša cerkvena mesta. Gotovo so postavili takratni cesarji in kralji mnogo spo¬ sobnih papežev in škofov, a tudi nevredni možje so bili med njimi, neznačajni dvorski lizuni ali celo taki, ki so si svoja mesta kupili z denarjem (simonija). Cerkveni zbori v državi so stali čisto pod vplivom vladarjev. In vzgled, ki so ga ti dajali z državnimi cerkvami, je vzpodbujal vse one, ki so imeli v svoji lasti nižje cerkve, da so proti tem postopali, kakor je velevala njih korist, razpolagali z njimi kakor z zasebno imo¬ vino, tako da se je nahajala cerkev obče v popolni oblasti laikov . 30 'Zopet se je rodilo v cerkvi sami stremljenje, da stre okove, v katere so jo vklenili svetni mogotci in si zopet pribori neod¬ visnost. To stremljenje se je sosebno negovalo iz reformiranih samostanov in končno ga je vzelo papeštvo samo v roko. Morda je le naključje, a vsekako značilno naključje, da je verige, v katere je zašla cerkev ravno pod vplivom germanskega prava, strl v bistvu že papež Gregor VIL, tedaj mož, ki mu je baš nem¬ ški cesar pripomogel do najvišjega cerkvenega dostojanstva. 6. Od konca 11. do začetka 14. stoletja. Raz¬ voj hierokratičnega sistema. Papež Gregor VII. (1073—1085) je pričel boj proti nemškemu cesarstvu s tem, da je prepovedal investituro s palico in prsta- 30 Vso bogato literaturo o lastniških cerkvah, ki so močno vplivale na razvoj zapadnega cerkvenega prava, navaja do 1. 1913 S t u t z v člankih „Eigenkirche, Eigenkloster" v Realencykl. f. prot. Theol. u. K. 3 , Erganzungsbd. § 15 . Historično razmerje med cerkvijo in državo. 49 Dom. Vsled odločnega odpora cesarske stranke in prizadetih so pretekla desetletja, predno je prišlo 1. 1122 do kompromisa. Pactum Calixtinum, Wormski konkordat, je pomenil za cerkev ze lepe uspehe. Prvotni cilj papeževe stranke, osvoboditi cerkve vsakega vpliva posvetne oblasti in jim zajamčiti popolno pro¬ stost z vsemi takratnimi pritiklinami, tudi z vladarskimi pravi¬ cami, se sicer ni dal doseči, ker od države ni bilo mogoče za¬ htevati, da se popolnoma odpove številnim mogočnim in važnim cerkvam in samostanom, ki so večinoma že bile postale lastne kneževine in s tem bistveni deli državne ustave. Pa tudi takratni škofje in opati niso hoteli pristati na drugi predlog papežev, naj vrnejo državi vsa podeljena jim posvetna posestva (Dogovor sklenjen v Sutri 1. 1109). Ta predlog je želji papeževi, osvoboditi cerkev vseh svetnih vplivov in ji vrniti njeno samostojnost, go¬ tovo najbolj odgovarjal, toda nemški škofje in opatje bi bili v tem slučaju postali brezpomembni cerkveni dostojanstveniki, njih knežja slava bi bila prenehala. Zato se je dosegel končno sporazum v tem smislu, da se je državi priznala investitura glede državnih fevdov in z njimi zvezanih svetnih vladarskih pravic (regalij), da pa se je morala oseba določiti po starih predpisih cerkvenih kanonov, t. j. potom volitve po kapitlju ali konventu, kateri je sledila potrditev papeža. Celotno duhovno vodstvo je na ta način prešlo v roke cerkve. Ko se je bil tako posrečil prvi energični korak proti naj¬ močnejšemu protivniku, so prišli drugi na vrsto, francoski in an¬ gleški kralji in manjši knezi v nemškem cesarstvu in izven njega, ki so bili svetni gospodarji mnogih cerkva. Napočila je doba, ko so stolovali v Rimu slavni juristi na papeževem pre¬ stolu, kojih zakonodaja je bila silno plodovita. Podpirale pa so jo na najizdatnejši način takratne univerze, znanstvo je bilo takorekoč delavnica za novi red, ki je pod Aleksandrom III., Inocencem III., Gregorjem IX., Inocencem IV. in Bonifacijem VIII. izrinil iz cerkve vsak posveten vpliv, tako da se ni smel vtikati noben laik več v volitev papeža ali škofov in da je po¬ stalo nameščanje cerkvenih uslužbencev, sklicevanje cerkvenih zborov, sodstvo nad kleriki in njih obdačevanje izključna pra¬ vica cerkvene oblasti. Pa to še ni bilo vse. Centralizirana papeževa vrhovna oblast se je začela razširjati tudi na čisto posvetno polje. Papeži se niso več zadovoljili z osvoboditvijo cerkve od vseh posvetnih spon, ni jim zadoščalo, da so si prisvojili pravico, razpolagati 2 vsemi cerkvenimi beneficiji in vživati za časa sedisvakance njih dohodke (jus regaliae), — njih stremljenje je šlo za tem, si pribore nadvlado nad vsemi državami tudi v posvetnih zadevah. Po Luki 22. pogl. 38. vrsta so takratni cerkveni krogi pri- merjali duhovno in posvetno oblast z dvema mečema. Teorija 4 50 Kušej, Cerkveno pravo. o dveh. mečih (Zweischwertertheorie) je značilen izraz hierokra- tičnega sistema. Glede nemškega cesarstva je veljalo od Inocenca III. splošno mnenje, da je Leo III. to čast prenesel od vzhodnega Rima na Karla Vel. in njegove naslednike. Leo III. te časti ni vstvaril, pač pa je posredoval, da so jo dobili Karol Vel. in njegovi nasl., ki bi brez njega ne bili mogli postati cesarji. Volilna pravica nemških knezov je samo koncesija papeževa. Papež ima pravico, da volitev presodi in izvoljenega potrdi. Šele s tem potrdilom, maziljenjem in kronanjem po papežu dobi izvoljeni cesarske pravice. Zato mora cesar priseči papežu juramentum fidelitatis. Papežu kot vrhovnemu gospodu pripade državni vikariat v pri¬ meru smrti cesarja ali če cesar zanemarja svoje dolžnosti. Pa¬ pež lahko sprejema pritožbe tlačenega ljudstva proti kraljem in cesarjem in če ostanejo njegovi opomini brez uspeha, sme vladarje odstaviti in podanike razrešiti njihovih dolžnosti do zvestobe in pokorščine. V ostrem nasprotstvu proti temu strankarskemu stališču guelfov je naziranje cesarske stranke ali ghibelinov. Ti trdijo, da vredita država in cerkev povsem enako, da sta koordinirani. Tudi oblast vladarjev je neposredno od Boga. Od Boga, ne od papeža ima cesar svoj meč, ki ga ali podeduje ali dobi potom izvolitve in ki ga naj uporablja v zaščito in obrambo cerkve. Cesar ni vazal papežev. Papež nima pravice, presojati pravil¬ nost volitve, izvoljeni ima takoj vršiti svoj cesarski poklic. Maziljenje in kronanje cesarja po papežu so samo slovesni obredi. O papeževem državnem vikariatu ne more biti govora. Boj se je vodil tudi na literarnem polju. Obe stranki ste šli preko cilja. Ludovik Bavarski (Ludwig der Baver) je odstavil papeža Ivana XXII. in mu postavil protipapeža. Podpirali so ga Marzilij Paduvanski, avtor knjige „Defensor pacis“, Wilhelm von Occam in drugi od papeža odpadli minoriti, ki so proti papeževi stranki trdili, da izhaja vsa oblast od cesarja in da cesar lahko postavlja in odstavlja papeže. „Schwabenspiegel“ je prevzel teorijo o dveh mečih že čisto v smislu papeževe stranke. To je znamenje, da je bila ta stranka tudi v Nemčiji jako močna. Vplivalo je v prilog papežem pač tudi dejstvo, da so mnogi izvennemški vladarji prostovoljno vzeli svoje dežele od papeža v fevd. Tako je vzgled drugih spra¬ vil tudi rimsko-nemške cesarje napram papežu v položaj vazalov. Na tej osnovi je nastala zahteva, da ima cesar držati papežu ostroge, da ima rabiti vojsko po želji papeža, da papež razpo¬ laga s kraljestvom, če cesar umrje itd. Samostojnost cerkvene oblasti in njen vzvišeni poklic pa so priznavali tudi ghibelini. Odklanjali so le vmešavanje papeža v čisto posvetne življenjske razmere države in njenih podanikov. Hierokratični sistem se je končno s svojo prenapetostjo sam obsodil. Najjasnejšega izraza mu je dal papež Bonifacij § 15. Historično razmerje med cerkvijo in državo. 51 VIII. v svoji buli „Unam sanctam“ iz 1. 1302. Z vso odkritostjo govori tam o dveh mečih, ki sta oba podarjena od Boga papežu v svrho, da obdrži duhovni meč za se, posvetnega pa odda ce¬ sarju, ki je, kakor vsa bitja na zemlji, podvržen papežu in ima svojo oblast uporabljati po njegovi volji. Ta bula je postala na¬ grobni spomenik papeževe vesoljne vladarske moči, ki je začela sedaj dokaj hitro ugašati. 7. Konec srednjega veka. Propadanje pa¬ peževe svetovne moči. Dolgotrajni boji, ki sta jih vodila sacerdotium in imperium, obe najvišji oblasti na zemlji druga proti drugi in v katerih je podlegla posvetna oblast, so bili v občutno škodo cesarstvu in cerkvi. Ko je bilo poraženo cesarstvo, so odpovedali različni na¬ rodi in njih vladarji pokorščino tudi papežu. Papeži sami so prišli, odkar so stolovali v Avignonu, v vedno večjo odvisnost od francoskih kraljev, ki so jim bili poprej glavna opora v boju proti nemškim cesarjem. Sedaj so svojo ojačeno moč pridno in spretno uporabljali v to, da so si prisvajali vedno večji vpliv¬ na cerkvene zadeve v svoji državi in skušali domačo cerkveno organizacijo vedno bolj postaviti na samostojen temelj. To pri¬ zadevanje je rodilo važne uspehe. Zgradili so polagoma posebno galikansko cerkev, prikro¬ jeno francoskim razmeram, ki se je tudi sama nazivala E c c 1 e- s i a Gallicana. Povratek papežev iz Avignona v Rim je imel po vplivu Francije za posledico dolgotrajni razkol (1378—1417). Da je ta razkol silno omajal še ostalo moč in ugled papeštva, je naravno. Na cerkvenih zborih v Pizi (1409), v Kostnici (1414—1418) in Bazlu (1431—1445), ki so skušali odpraviti razkol in prenoviti ustroj cerkve, je bilo proglašeno načelo, da stoje zbrani škofje uad papežem, da se imajo sklepom vesoljnih cerkvenih zborov Podvreči in pokoriti tudi papeži. Francoski episkopat je sklepe cerkvenih zborov v Kostnici in Bazlu na sinodi v Bourges-u I. 1438 sprejel za svoje in proglasil v posebni pragmatični sankciji svo¬ boščine galikanske cerkve, libertates Ecclesiae Galli¬ cana e. V njih je izraženo načelo, da veljajo za francosko cer¬ kev samo kanoni, ki jih je ta za svoje sprejela. Uvaja se kra¬ ljevski placet za papeževe ukaze inrecursus ab abusu. Posebno pravno sredstvo proti odlokom cerkvene oblasti. Tako se je francoska cerkev jasno postavila na stališče konciliarne teorije, prisvojila §i je nasproti papalnemu episkopalni sistem, ki se naziva v svoji francoski obliki tudi galika- u i z e m. "V območju nemškega imperija je bil razvoj sličen, le da ga niso več vodili cesarji, ampak vladarji teritorijev. Njih vladar¬ ska oblast je vedno bolj segala tudi v čisto cerkvene zadeve, ustvarila se je državna vrhovnost nad cerkvijo ali državno cer- kvenstvo (Staatskirchentum). Že v 15. stoletju se je rodila pri- 4 ’ 52 Kušej, Cerkveno pravo. slovica: Dux Cliviae (Cleve) est papa in territoriis suis, kar je značilo, da ima tndi mali nemški knez v svoji kneževini nas¬ proti cerkvi vse pravice kakor papež sam. Rimska kurija je sklepala sedaj z deželnimi knezi, ne več s cesarjem kot takim pogodbe, tako 1. 1447 takozvane knežje konkordate (Fiirsten- konkordate), v katerih je do iz vestne meje stremljenja knezov priznala in se odpovedala mnogim rezervatom glede cerkvenih beneficijev. Izgubljala pa je na veljavi in moči pred vsem le rimska stolica, med tem ko je moč nižjih cerkvenih dostojanstvenikov celo rasla, ker so bili večinoma tudi oni postali vladarji svojih teritorijev kakor svetni knezi. Značilno za ves srednji vek pa je pred vsem dejstvo, da je šlo le za eno cerkev in eno državo, kajti rimsko-nemško cesar¬ stvo je veljalo kot enotna državna tvorba. Še le polagoma so prišle poleg te tudi druge države do veljave in končno je bila nemška država samo še skupno ime za celo vrsto samostojnih kneževin. Tako je novi vek položaj popolnoma spremenil. Na mesto enotnega imperija je stopilo veliko število večjih in malih držav in reformacija je skrbela za to, da so prišle do priznanja in upoštevanja tudi organizacije novih krščanskih veroizpove- danj. Enotnost države in cerkve v srednjem veku je izpodrinila v novem veku obilica držav in verskih družb. 8. Do west falskega miru. Doba verskih vojn. Reformacija je bila za stremljenje deželnih knezov, si pri¬ svojiti čim več cerkvene oblasti, kakor voda na mlin. Nauk, da popolnoma zadostuje sv. pismo, da je opravičenje podano že po veri sami in da so vsi verniki poklicani k duhovništvu, zanika seveda vsako vidno cerkev, zato tudi vsak cerkveni regiment in vsako razmerje med cerkvijo in državo. V stiski pa so ven¬ dar uvideli tudi reformatorji, da brez trdnega reda ni mogoče izhajati, govorili so o vidni, pravno urejeni cerkvi, nje vodstvo pa so izročili, oziroma priznali državi, ki je je bila itak že od početka verske revolucije vzela v svoje roke. Cerkev je tako postala državna naprava, kar je bilo čisto v skladu z že poprej močno razvito državno nadoblastjo nad cerkvijo. Prejšnji „jus majestaticum circa sacra“ se je spremenilo v „jus in sacris“ ali „jus sacrorum“. Cerkveno pravo se je vstvarjalo le po državni zakonodaji. Vodstvo cerkve je prešlo v roke državnih oblastev. Država je predpisovala članom cerkve vero, menjavo vere in način, kako se imajo verski predpisi na zunaj izvrševati (bo¬ goslužje). Vse to je izraženo v stavku: cujus regio, ejus et re- ligio. Cerkveno imetje je postalo državno imetje, dasi se naziva še s prvotnim imenom. S tem je na kratko označen položaj reformiranih cerkva v pravnem oziru. Tako se je bil izobličil koj ob početku refor¬ macije pod pritiskom razmer in še le pozneje so zanj iskali tudi znanstvene oblike ter vstvarili v teoriji za razmerje reformira- § 15. Historično razmerje med cerkvijo in državo. 53 nih cerkva naprum državi episkopalni, teritorialni in kolegialni sistem. Vstvaritelja prvega sta M. Stephani (t 1646) in po¬ sebno B. Carpzov (t 1666), ki pravita, da je prešla jurisdik- cija škofov nad protestanti, ki je bila ukinjena po avgsburškem verskem miru, na deželnega kneza, ki je v svojstvu kot deželni vladar tudi summus episcopus. Duševni očetje teritorialnega sistema so S. P n f e n d o r f (t 1694), C h. Thomasius (t 1728) in J. H. B 6 h mer (t 1749). Ta sistem se zrcali v stavku: „cujus regio ejus et religio", in ne pomeni nič drugega, kakor da je vsa zunanja cerkvena oblast v rokah vladarja dežele. Po kole- gialnem sistemu, zastopanem sosebno po C h. M. P f a f f - u (t 1760), pa so bile prvotne nositeljice cerkvene oblasti občine, ki pa so jo prenesle na deželnega kneza. V Nemčiji da se je to zgodilo na ta način, da so občine rade sprejele reformacijo po dež. knezih. V novejšem času pridobiva v znanstvu kolegialni sistem vedno več pripadnikov. 37 Kar se je tako lepo posrečilo protestantovskim knezom, je vzpodbudilo tudi njih katoliške vrstnike, da si prilaste čim več oblasti v cerkvenih zadevah. Rim je bil radi reformacije v stiski, njegova moč je silno trpela, ker je izgubil vse reformirane de¬ žele in ž njimi mnogo duševnih sil, zato je bil tem bolj navezan na kneze, ki so mu ostali zvesti in primoran napram njim po¬ puščati tudi tam, kjer je šlo za stare cerkvene pravice. 9. Do konca 18. stoletja. Doba državnega ab¬ solutizma in državnega cerkvenstva. Določbe avgsburškega verskega miru iz 1 . 1555 so imele kiti le začasne. Obe stranki ste upali, da dojde med njima ven¬ dar do sporazuma. Toda ta se ni dosegel, tudi 30 letna vojna &a ni prinesla in vestfalski mir ni na že obstoječih razmerah bistveno nič izpremenil. Katoliška cerkev je zavzela napram novemu nauku na tri¬ dentinskem zboru (1545—1563) svoje stališče. Mnogo koristnih reform se je tam sklenilo, mnogo razvad v cerkvi odpravilo, Pravice cerkve so se natančno formulirale. To ni moglo prav nič zadržati toka, iz katerega se je rodil povsodi v Evropi monar¬ hični absolutizem. Neomejena vladarska oblast se je uveljavljala tudi napram Cerkvi. Smeri, po katerih je pri tem hodila, so si med seboj z^do podobne, dasi nosijo različna imena, n. pr. na Francoskem ^alikanizem, na Nemškem Febronianizem, v Av- s kri ji J o ž e f i n i ž e m. Vsa doba se naziva tudi kot doba pro- Sv itljenega absolutizma (Aulklarung, aufgekltirter Absolutis- rrrus). Na temelju naravnega prava (jus naturale) so vstvarili cel sistem pravic države napram cerkvi in v cerkvenih zadevah ,°bče, za katere so rabili skupni izraz: jura majestatica circa sacra. Šteli so semkaj: 37 Prim, St ut z, K. II. 2 , § 49. Friedb er g, K. R, 8 , 98 ss, 54 Kušej, Cerkveno pravo. a) j us advocatiae sive protectionis, pravico zavetništva nad cerkvijo. Za zaščitnike in varuhe cerkve so ve¬ ljali nekdaj cesarji, bila je to njih najvišja naloga. Zdaj je po¬ menila ta pravica neko varuštvo nad cerkvijo, ki so ga navadno izvrševala posebna oblastva, cerkveni sveti, konsistoriji i. p.; b) j us inspectionis, pravico nadzorstva nad pridi¬ gami, katehezo, bogoslužjem, procesijami, misioni in božjimi poti, posebno pa nad občevanjem škofov z Rimom; c) jus c a v e n d i , pravico do varnostnih odredb, da sc v naprej prepreči vsako oškodovanje državnih interesov; d) jus placeti, po katerem se morajo predložiti vsi pa¬ peški in škofovski odloki in naredbe, tudi dogmatične vsebine, državi v odobren je (placet), ne samo v vpogled; e) jus exclusivae, pravico prigovora pri nameščanju cerkvenih uslužbencev z učinkom, da se mesto onemu, ki je persona minus grata, od cerkvenega predstojnika ne sme pode¬ liti. S tem v zvezi je dalekosežno sodelovanje države pri vzgoji klerikov, pri vsprejemanju kandidatov za duhovski stan in pri preiskušnjah duhovnikov v svrho nameščen ja v cerkveni službi. Jožefinska država je smatrala vse šolstvo za čisto politično, iz¬ ključno državno zadevo; f) jus appellationis (recursus ab abusu, appel com- me d‘abus), pravico, preprečiti zlorabo cerkvene oblasti s tem, da se da vsakemu državljanu možnost, pritožiti se proti cerkve¬ nim odločbam na državna oblastva; g) jus reformandi v tem smislu, da sme država vse ukreniti, da se odpravijo razvade v cerkvi in v cerkvenih zavodih; h) jus dominii supremi sive eminentis, višjo lastninsko pravico države nad cerkvenim imetjem, iz katere iz¬ haja pravica do obdačenja in uprave cerkvenega imetja, do amortizacijskih zakonov in celo do sekularizacije. Ta teorija je mnogo škodovala cerkvi, a državi ni koristila. Najvnetejše jo je zastopal cesar Jožef II., ki je pa moral končno sam uvideti, da imata država in vladar višji poklic, kakor igrati vlogo sakristana in policista v cerkvi. Vendar pa si je stekel Jožef II. tudi za cerkev trajnih zaslug s tem, da je preosnoval vso zunanjo cerkveno ustavo, sosebno v Notranji Avstriji, pod katero je spadala takrat vsa sedanja Slovenija. Cerkvena okrožja so bila tako raztresena, da nain nudi pred jožefinska škofijska karta sliko kakor pester mozaik. Raznolikost ordinarijev na do¬ stikrat čisto malem ozemlju je otežkočala redno upravo in onemogočala enotnost cerkvenega vodstva. Na tem polju so bila prizadevanja Jožefa II. uspešna in ne sme se pozabiti njegovih zaslug, ako se govori in piše o njegovi zgrešeni cerkveni politiki. 10. Na j novejša doba. Konec absolutizma in fevdalizma. Spiritualizacija cerkvenega prava. Francoska revolucija je polagoma v celi Evropi imela za posledico, da se je moral absolutizem umakniti moderni ustavni § 16. Cerkev in drugoverci. 55 državni obliki. Z absolutizmom je izginil tudi fevdalni sistem. Nova doba je strla obenem verige, v katere je bila cerkev po¬ prej vklenjena; saj so morali priznati državljanom mnogo svo¬ boščin in političnih pravic, katerih se je smela okoristiti tudi cerkev v svoje svrhe. Pa tudi za cerkev je napočil povsem nov položaj. Izgubila je vso posvetno moč, in sicer v Nemčiji že 1. 1803, v Italiji pa 1. 1870, ko so cerkveno državo vtelesili v kraljevino Italijo. Cer¬ kev je izvajala iz teh historičnih dogodkov svoje praktične po¬ sledice. Opustila je vsako nadaljnje zasledovanje svojih srednje¬ veških aspiracij po posvetni moči ter je svoj delokrog omejila zgolj na duhovno polje, ki je sploh njeno pravo torišče. In v tej novi smeri je prišla do uspehov, o katerih še Pij IX. ni sanjal, kateri pa so bili sojeni njegovemu nasledniku Leonu XIII., ki je s svojo diplomatično spretnostjo cerkvi pridobil mnogo nek¬ danjega ugleda nazaj, samo da je ta ugled bil posledica ideal¬ nega dela cerkvenih krogov in da ni šel na škodo držav, kakor nekdaj. Spiritualizirano cerkveno pravo je končno našlo izraza v kodifikaciji, dovršeni 1. 1917, katero so zahtevali škofje že na vatikanskem zboru, ki jo je pa šele papež Pij X., zvest svojemu geslu „omnia instaurare in Christo“, vzel z vso vnemo v roke. III. Poglavje. Cerkev in druge verske družbe. § 16. Cerkev in drugoverci. ^agmiiller, K. R. 4 , §§ 16, 17. Ha ring, K. R. 3 , § 106. Stutz, Der Geist des Codex j. c., 81 ss. I. N e k r š č e n i. Naloga cerkve je, da spreobrne ne- krščene h krščanski veri. Pri tem pa se ne sme posluževati "'kake sile. Cerkveni zakoni za nevernike niso obvezni, dokler se spreobrnjenje ni izvršilo (c. 12). Pač pa velja Za n je ju s naturale, naravno pravo, po katerem se 'majo presojati njih zadeve, če pridejo pred cerkveni fo- 1 ""b n. pr. zakon (brak) poganov. Seveda nimajo nekrščeni lu di nikakih pravic v cerkvi, ker niso njeni člani. Tako ne '"orejo izvrševati patronata (c. 1453), ne morejo postati ( eležni cerkvenih ustanov itd. Vsaka communicatio in sacris z neverniki je piepovedana. Sicer pa je občevanje z njimi dovoljeno. 56 K u še j, Cerkveno pravo. Večkrat je cerkev prepovedala kristjanom službo poslov ali dojk pri Judih. Nekatere sinode (Praga 1860) 38 so te prepovedi še v novejšem času zopet obnovile. Njih namen je, preprečiti, da kristjani vsled vzgleda, ki ga vidijo vsak dan, postanejo mlačni in odpadejo od krščanske vere. Isti namen so imeli predpisi prejšnjih časov, po katerih so mo¬ rali Judje bivati v posebnih ulicah ali okrajih in nositi obleko, po kateri se jih je moglo takoj kot Jude spoznati. Cerkev je Jude opetovano vzela v svoje varstvo in za¬ ščito, kadar so izbruhnila proti njim preganjanja. Upo¬ števala je pri tem, da je njih narod dal svetu mesijo. Zato se jim je tudi priznalo lastno pravo, varnost osebe in imetja, svobodno izvrševanje bogoslužja in nedotakljivost sinagog in pokopališč. Ker so pa oni Krista križali, so vži- vali po cerkvenem pravu samo toleranco, niso pa imeli dostopa do javnih služb in niso smeli imeti krščanskih robov in nevoljnikov. 29 V svetnem pravu so bile glede Judov slične določbe. Šele francoska revolucija je proglasila načelo, da so vsi državljani enakopravni, in to načelo je prodrlo končno v vseh ustavnih državah. Po čl. 4. ustave z dne 28. junija 1921 so Judi povsem enakopravni z drugimi državljani. II. Razmerje cerkve do nekatoliških kri¬ stjanov ter do izobčenih katolikov. Članstvo v cerkvi se pridobi s krstom. Kdor je prejel krst, je kot član cerkve zavezan, da sprejme njeno vero in izpolnjuje njene zakone. Zato se sodijo zadeve nekatoliških kristja¬ nov, ako pridejo pred cerkveni forum, po predpisih cer¬ kvenega prava. Kdor zavestno zagovarja stavek, ki ga je cerkev ozna¬ čila kot krivoverskega, ali kdor vedoma taji cerkven dogma, ta zagreši hudodelstvo formalne herezije (c. 1325 § 2). Kdor si pa svoje zmote ni svest, ne zapade kazni, ker gre v tem slučaju samo za materialno herezijo. Sosebno se oni ne smejo šteti med formalne krivoverce, katerim nauki cerkve niso znani, ker so bili n. pr. vzgo¬ jeni od krivoverskih starišev. Oni, ki zavrže celotni nauk cerkve, se imenuje odpadnik (apostat a). Tudi razkol 38 Collec. Lac. 5, 443. 39 c. 13. C. 28, q. 1, c. 5, 13. X. 5, 6. § 16. Cerkev in drugoverci. 57 (s li i s m a), ki pomeni ločitev od enotnosti cerkve, je lahko formalen ali samo materialen. Napram vsakemu, ki se na¬ haja v zmoti, ima cerkev dolžnost, da ga privede k resnici nazaj, toda le potom molitve, razlage cerkvenega nauka, z dokazi ljubezni do bližnjega, ne pa s slepo vnemo, so¬ vražnim prerekanjem, s ponudbami dobičkov ali celo s silo (cc. 752, 1350, 1351 ). 40 Tekom časa pa niso odpadli od cerkve le posamezniki, ampak velike množice ljudi, ki so se združile v samostojne ver¬ ske družbe, katere so se kot posebne cerkve organizirale. Mnoge izmed njih so zelo razširjene in že stare. Katoliška cerkev jih kot edina prava cerkev ne priznava za opravičene, še manj za enakopravne. Ona jih smatra za sekte. Cerkev je z dogmatičnega stališča nestrpna, intolerantna. To so tudi druge cerkve in sploh vse verske družbe, ako so o resnici svojega nauka prepričane. Cerkev danes nima in tudi ne zahteva zunanje jurisdikcije nad onimi, ki so od nje ločeni, zato pa zabranjuje katolikom udeležbo pri bogoslužju nekatolikov (c o m m u n i c a t i o in sacris activa, c. 1258), in ne pripušča nekatolikov k ude¬ ležbi na svojih verskih blagrih (communicatio in sacris passiva, receptiva). Katolik se ne sme udeleževati bogočastnih dejanj nekato¬ likov, iz katerih bi sledilo, da se sam k njihovi veri priznava. Tu sem so šteti: udeležba pri protestantskem ali pravoslavnem obhajilu, obiskovanje pridig in božje službe drugovercev, krst po nekatoliškem cerkvenem nastavljencu, ako se ne izvrši v skrajni sili (cc. 2319 n. 3, 985 n. 2); botrstvo pri nekatoliškem krstu; poroka katolikov pred nekatoliškim dušebrižnikom tudi v slučaju mešanega zakona (cc. 2319 n. 1 in 1063 § 1). Ni do¬ voljeno, da bi se zaročenca, od katerih je eden katolik, po poroki pred katoliškim duhovnikom dala poročiti tudi po ne¬ katoliškem duhovniku, ako ta ni zgolj državni matičar (c. 1063 § 3). Ako je pa udeležba pri bogoslužnih dejanjih nekatolikov upravičena v razmerah, ako ni z njo v zvezi nevarnost odpada ali pohujšanja, potem je dovoljena, n. pr. pri pogrebih, porokah nekatolikov ali pri božjih službah iz javnih ozirov (c. 1258 § 2). Nekatoliki niso pripuščeni k zakramentom (cc. 2260, 2514, 1325 § 2), tudi se jim ne sme dovoliti cerkveni pogreb (c. 1240 n. I). 41 Otrokoril nekatolikov sme katoliški duhovnik le v skrajni sili podeliti krst (cc. 750 §1, 751). Nekatoliki ne smejo biti botri (c. 765 n. 2), pač pa krstne priče. Pri mešanih zakonih je sedaj 40 Encikl. Pija XI. „Ecclesiam Dei“ 12. nov. 1923, A. A. S. XV (1923), 573 ss. 41 Izobčeni ne smejo prejeti zakramentov, po razglasitvi sodbe tudi ne zakramentalov (c. 2260 § 1), 58 Kušej, Cerkveno pravo. assistentia activa obče pripuščena in celo potrebna, le maša je prepovedana, druge obrede sme škof dovoliti (c. 1102). Po konstituciji papeža Martina V. „Ad vitanda scandala" iz 1. 1418 42 in sedaj po cc. 2258 § 2 in 2259 § 2 so od pasivne ude¬ ležbe pri božji službi izključeni samo excomunicati vi¬ ta n d i t. j. oni, ki so od papeža z navedbo imena izobčeni in kot excommunicati vitandi javno razglašeni ter oni, ki izvrše fizično nasilje proti papežu (c. 2345 § 1 n. 1). Krivoverci in raz¬ kolniki kot taki niso „vitandi“. Zanje se sme zasebno moliti, tudi tajne tihe maše so zanje dopustne. Za nekatoliške vladarje se smejo darovati celo slovesne maše in vršiti javne molitve, ker veljajo blagru dežele. Slovesen requiem za umrle nekato¬ liške vladarje pa je bil dosedaj prepovedan in po besedilu cc. 1240 § 1 in 1241 ostane prepoved pač tudi še v naprej v ve¬ ljavi. One, ki cerkvi zaukažejo ali jo prisilijo, da cerkveno po¬ koplje razkolnika, krivoverca ali nevernika, zadene kazen iz¬ občenja, ki nastopi ipso facto in ni nikomur pridržana. Du¬ hovnikom. ki takim osebam prostovoljno nudijo cerkveni pogreb, preti kot kazen interdictum ab ingressu ecclesiae ordinario re- servatum (c. 2339). Cerkveni pogreb pa je dovoljen, če so te osebe pred smrtjo kazale znake kesanja (c. 1240 § 1). § 17 . Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. Friedberg, K. R. 6 , 111 ss. S t u t z , K. R. 2 , §§ 55, 57. Sagmiiller, K. R. 4 , §§ 18, 19. Scherer, K. R„ 48 ss. Poselil, K. R. 2 , § 12. H u s s a r e k, 1. c., 1 ss. I. Paritetna država. Zasebnega občevanja med katoliki in nekatoliki cerkev ne brani. Urediti prašanje politične tolerance pa je iz¬ ključno stvar držav, katerih pripadniki se priznavajo k različnim veroizpovedanjem. Šele nova ustavna doba je poskusila zadovoljivo rešitev problema. 1. Milanski edikt je proglasil 1.313 splošno versko svo¬ bodo. Ko je pa postalo krščanstvo državna vera, je ta svoboda zopet izginila. Krščanski cesarji so izdali zakone, po katerih so zadele krivoverce najstrožje kazni, celo smrt. Vera je veljala za del ustave in ustava države je imela biti strogo enotna. Kdor je kršil enotnost vere, se je hudo pregrešil proti državnemu redu. To pravno naziranje je bilo merodajno tudi v germanskih državah in ostalo je v veljavi skozi celi srednji vek. Friderik II., ki gotovo ni bil verski fanatik, je za krivoverstvo opetovano 42 Gasparri, Fontes I n. 45, § 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. 59 določil kot kazen smrt na grmadi in papeža Gregor IX. in Ino¬ cenc IV. sta te zakone potrdila. Celo oznanjevalci nove vere v 16. stoletju, ki so za se pač zahtevali svobodo vesti v polnem obsegu, niso kazali napram drugovercem nobene tolerance in še manj države, ki so stopile na njihovo stran. 2. Da bi se bilo proti reformatorjem in njih pripadnikom lahko postopalo na podlagi državnih zakonov kot hudodelcem, je povsem jasno. Karol V. pa teh zakonov radi sireče se revo¬ lucije ni mogel več izvesti. Zato njegov kazenski zakonik iz 1. 1532, znan pod imenom Constitutio Criminalis Carolina (C. C. C.) ali peinliche Halsgerichtsordnung Karls V., nima več kazenskih določb proti heretikom. V augsburškem verskem miru 1. 1555 je bilo določeno, da katoličani in protestanti lahko prosto in svobodno izvršujejo vsak svojo vero. Pravico, da si volijo veroizpovedanje, pa so imeli le neposredni državni stanovi, podaniki so se morali po pravilu, cujus regio ejus et religio, pokoriti odredbam svojega kneza, smeli so se pa izseliti, ako so hoteli ostati zvesti svojemu od vladarja različnemu verskemu prepričanju (beneficium emigrandi). V državnih mestih so imeli ostati katoliki in protestanti skupaj, kakor doslej. Fe* dinand I. je dal tej mirovni pogodbi še poseben dostavek, da izgube duhovski državni stanovi, ki prestopijo k augsburškemu veroizpovedanju, službo in dostojanstvo (reservatum ecclesiasti- cum). Vitezi in meščani v duhovskih kneževinah pa so dobili pravico, da smejo ostati protestanti, če so že dalj časa pripadali novi veri. 3. Augsburški mir verskega nasprotja nikakor ni odstranil. To nasprotje je postalo le še vedno ostrejše radi protireforma¬ cije in je končno rodilo 30-letno vojno, ki je končala vsled ope- šanja obeh strank z vestfalskim mirom 1. 1648. Določbe, ki se nanašajo na verske razmere, vsebuje Instrumentum pacis Osna- brugensis. Poleg protestantov augsburškega so bili priznani tudi oni helvetskega izpovedanja. Glavne določbe so: a) V političnih, države se tičočih zadevah so državni sta¬ novi vseh treh izpovedanj enakopravni. Prestop izvršen iz ene konfesije v drugo nima na pravice dotičnega stanu na državno- političnem polju nikakega učinka. b) V verskih zadevah ne odloča večina glasov, temveč dr¬ žavni stanovi katoliške in protestantske vere naj glasujejo vsak za se kot corpus Catholicorum in corpus Evangelicorum in pra- šanje naj se potem med obema skupinama v prijateljskem spo¬ razumu reši. c) Vsaka konfesija ohrani ono cerkveno imetje, ki je bilo 1. januarja 1624 (dies decretorius, dies normalis) njena last. Za nekatere dežele cesarja pa je ta določba sploh odpadla. Cer¬ kveni rezervat Ferdinanda I. je ostal še nadalje v veljavi. d) Vsi državni stanovi imajo pravico do reformacije (jus reformandi), toda z omejitvijo, da mora deželni knez (izvzemši 60 Kušej, Cerkveno pravo. Avstrijo) svojim podanikom, ki pripadajo drugi veri nego on, dopustiti njeno izvrševanje v onem obsegu in oni obliki, kakor jim je bilo to izvrševanje dovoljeno poljubnega dne 1. 1624 (annus decretorius, annus normalis). Ako je deželni knez pre¬ stopil k drugemu veroizpovedanju, ali če je prešla vlada v deželi v roke kneza drugega veroizpovedanja, ni smel ta do¬ tedanje verske pripadnosti svojih podanikov spreminjati. Po¬ danikom pa. ki niso mogli dokazati posestnega stanja iz I. 1624, smel je deželni knez nadaljnje izvrševanje njih verozakona pre¬ povedati in jih v daljšem roku siliti, da se izselijo, toda ni jim smel od imet ja ničesar vzeti. Papež Inocenc X. je ta mir obsodil, ker so po njem postale izgube, ki jih je katoliška cerkev po reformaciji utrpela, trajne. Kot državni zakon pa je ostal vestfalski mir navzlic papeževi obsodbi v veljavi. V različnih deželah je bilo vsled tega zgodovinskega raz¬ voja izvrševanje verozakonov različno. Dežele so bile ali ka¬ toliške ali protestantske (luterske ali reformirane). Tu in tam so se nahajale v sicer versko enotnih teritorijih tudi občine drugega veroizpovedanja, ki so imele na podlagi posestnega stanja iz 1. 1624 exercitium religionis publicum ali privatum in skora j povsodi so bili tudi še pripadniki drugih konfesi j, ki se jih je samo trpelo, in ki so imeli svojo devotio domestica simplex ali cuialificata. 4. V prejšnji Avstro-Ogrski so bile razmere slične kakor v Nemčiji. Toda v avstrijskih kronovinah, na Češkem in na Ogr¬ skem je vladalo v vsem srednjem veku načelo stroge enotnosti v veri. Nastale sekte so brezobzirno preganjali (Husitske vojne). Protireformacijo so v avstrijskih deželah izvedli z vso stro¬ gostjo. Jedina od države priznana vera je bila katoliška. Ne- katoliških veroizpovedanj se niti trpelo ni! Svojo vnemo za katoliško stvar pa so izkoristili avstrijski vladarji v to, da so vedno bolj razširjali svoja jura circa sacra. Cesarja Ferdi¬ nanda II., ki je pregnal protestante iz svojih dežel, nazivajo zgodovinarji po pravici za ustanovitelja jožefinizma. Cerkev je smela samostojno odločati samo in pure spiritualibus, v vseh drugih ozirih je bila pod strogim državnim nadzorstvom. Na Ogrskem pa so bili katoliki in protestanti ravnopravni. Ta enakopravnost je bila priznana v 16. stoletju tudi pravoslavni cerkvi s tem. da so beguncem iz Turčije (nekdanje Srbije) do¬ volili na Ogrskem, Hrvaškem in Kranjskem prosto bogoslužje po njih veri in obredu. Jude so ponekod trpeli, a so jih včasih tudi zopet izgnali. Nauk o naravnem pravu in doba prosvitljenega absolu¬ tizma v zvezi z vedno večjo pomešanostjo različnih veroizpove¬ danj sta od srede 18. stoletja naprej pripravila pot večji verski strpnosti. Tolerančni patent cesarja Jožefa IT. z dne 10. oktobra 178> je dovolil protestantom obeh veroizpovedanj in pravoslavni § 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. 61 cerkvi domačo versko službo, kjer niso imeli dotični kristjani itak že prej obsežnejših pravic. Tudi judom se je stališče zbolj¬ šalo. Judje, protestanti in pravoslavni pa so se morali oblastvom prijaviti. Vstop v javne službe se jim je moral posebno do¬ voliti. Vsa druga veroizpovedanja, tudi brežverstvo, so bila pre¬ povedana. 5. Absolutna policijska država je prenehala šele z 1.1848, ko je celo Evropo prevzelo revolucionarno gibanje. Tudi glede verske strpnosti so šele sedaj prodrla nova načela. Še osnovni zakoni stare nemške zveze (Deutsche Bundesakte) iz 1. 1815 do¬ ločajo za vse tri krščanske stranke samo enake državljanske in politične pravice, ne pa tudi pravico do javne službe božje. To pravico so prinesle državljanom šele novodobne ustave. V bivši Avstriji je zajamčil ces. patent z dne 4. marca 1849 d. z. št. 151 vsem državljanom svobodo vere in vesti, vsaki pri¬ znani verski družbi pa javno bogoslužje in pravico do njenega imetja; podvrgel pa je obenem vse cerkve in verske družbe državnim zakonom. Vlada je iskala sporazuma s katoliškimi škofi, katerim je dovolila prosto občevanje z Rimom. Odpravila je placet in v večjem obsegu zopet uvedla cerkveno sodstvo. Med cerkvijo in državo je nastalo novo razmerje, sistem koordinacije, po ka¬ terem sta obe oblasti, vsaka na svojem pol ju samostojni, druga od druge neodvisni, enakopravni. 18. avgusta 1. 1855 je bil sklenjen med cesarsko vlado in papežem konkordat, ki je zajamčil katoliški cerkvi popolno samoupravo, izročil šolo njenemu nadzorstvu, razveljavil drugo poglavje občega državljanskega zakonika in odkazal vse za¬ konske (bračne) spore cerkvenim sodiščem. Konkordat je imel takoj s početka hude nasprotnike, ki so zahtevali važnih izprememb v določbah o mešovitih zakonih in o prestopu k drugi veri. Ker Rim ni mogel popustiti, je država uredila te zadeve za se, in sicer deloma že v osnovnih zakonih iz 1. 1867, potem z majnikovimi zakoni iz 1. 1868 (Maigesetze, zakoni z dne 25. maja 1868 d. z. št. 47, 48 in 49, ki se tičejo upostavitve pristojnosti civ. sodišč v zak. pravdah, razmerja cerkve do šole ter medverskih odnošajev) in končno z zakonom z dne 7. maja 1874 d. z. št. 50 o zunanjih pravnih razmerah katoliške cerkv.p. Že 4 leta poprej, namreč z najvišjim odlokom z dne 30. julija 1870 je bila država odpovedala konkordat, ki je bil pa formalno odpravljen šele z zakonom z dne 7. maja 1874. Ii zakoni so vstvarili zopet novo razmerje med cerkvijo m državo', ki se lahko označi kot sistem paritetne države. Vse od države priznane verske družbe so enakopravne. Država ureja njih zunanje zadeve po svojih zakonih, v mejah teh za¬ konov pa jim prizna samoupravo. 62 Kušej, Cerkveno pravo. 6. Pariteta napram verskim družbam ima za podlago svobodo vere in vesti, priznano vsem državljanom brez razlike. Ta svoboda spada med politične pravice. Od Amerike jo je najprej prevzela francoska revolucija. V modernih državah je povsodi ustavno zajamčena. Njena vsebina je sledeča: a) Vsak državljan si sme izbrati vero po svojem pre¬ pričanju; lahko jo tudi menja ali zavrže, ne da bi se od¬ ločil za drugo. Od njegove volje je odvisno, ali izpolnjuje predpise svoje vere ali ne. Državljanske in politične pra¬ vice so od veroizpovedanja neodvisne. b) Ta svoboda je omejena po državnem pravnem redu v toliko, da mora državljanske dolžnosti izpolnjevati brez¬ pogojno vsak (n. pr. obveznost do vojne službe), tudi če bi mu to njegov verozakon branil. c) Pravice verske svobode se morejo poslužiti šele ver¬ sko dorasle fizične osebe. Versko doraslost določa zakon. 7. Pariteta napram verskim družbam obsega sledeča načela: a) Vsem je priznana enaka svoboda v oznanjevanju verskega nauka. Vsaki verski družbi mora biti dovoljeno, da oznanja svoj nauk v dopustni obliki ustmeno ali pis¬ meno in si s tem vabi nove pripadnike. Iz tega izhaja za posameznika pravica do prostega prestopa v drugo vero. Verska pripadnost otrok je odvisna ali od volje starišev ali pa je urejena z zakonom, b) Vse cerkve in verske družbe se morajo enako ščititi v pravici do izvrševanja verskih predpisov, zato se sramotenje njih verskih naukov ali njih obredov ali motenje njih božje službe po zakonu kaznuje (verski delikti). Nikdo se ne sme siliti k udeležbi pri ver¬ skih slavnostih svojega lastnega ali tujega veroizpoveda¬ nja. Izjeme so mogoče samo pri osebah, ki so podvržene roditeljski, varuški, vojaški ali drugi disciplinski oblasti. Nikdo ne sme biti glede verskih činov (krst, poroka, po¬ greb) zakonito navezan na služabnika druge vere, in tudi ne primoran, da mu plača vsaj pristojbino. To bi pomenilo nujno župno pripadnost (Pfarrzwang), ki bi nasprotovala ravnopravnosti. c) Vse cerkve in verske družbe so,priznane kot korporacije, ki so sposobne pridobivati in imeti imo- vino. d) Vse verske družbe se morajo enako upoštevati pri dovoljevanju državnih prispevkov za verske, bogočastne, § 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. 63 šolske in dobrodelne potrebščine, e) Državna vlada mora zavzeti napram vsaki verski družbi stališče, kot da bi pri¬ padala njej. Načelo mora biti: ne vsem enako, pač pa vsa¬ kemu svoje. To načelo je gotovo težko izvedljivo, a ravno tako gotovo je, da bi bila absolutna pariteta nemogoča, ker se radi različnosti institucij ne da postopati napram vsem veroizpovedanjem po istih smernicah. Pariteta more biti zgolj relativna. Zato so potrebni razun načelnih zakonitih določb, ki veljajo za vse enako, še za vsako versko družbo posebni zakoni. 8. Pariteta vsebuje vrhovnost države nad cerkvami in drugimi verskimi družbami (Staatskirchenhoheit). Ta vr¬ hovnost se izraža v tem. da država ali upravnim ali zakono- davnim potom verske družbe priznava ali pa jim prizna¬ nje odreka (jus reformandi), da jih lahko loči v recipirane in privilegirane (udruženja s samo civilnopravno sposob¬ nostjo in javnopravne korporacije). Dalje vsebuje državna vrhovnost jus inspiciendi et cavendi, t. j. pravico do nad¬ zorstva in čuvanja nad pravilnim vršenjem cerkvene obla¬ sti tudi v njenem samoupravnem delokrogu (da so cer¬ kvene kazni, izrečene proti klerikom in laikom, v skladu s predpisi cerkvenega prava, da ne kratijo imovinskih in državljanski h pravic in ne kršijo osebne svobode, da se pri pridigah, pri katehezi in drugih bogočastnih aktih ne vrše zlorabe v škodo državnim in v korist strankarskim interesom, da se omeji svoboda dopisovanja z verskimi predstojniki v inozemstvu). Iz nadzorstvene pravice izhaja tudi potreba pristanka državne oblasti na osnovanje novih in spremembo obstoječih cerkvenih zvanj in njih okrožij; dalje sledi iz nje upravičenost države, zakonito določiti za cerkvene uslužbence potrebno izobrazbo, prigovarjati ime¬ novanju kandidatov, ki nimajo kvalifikacije ali ki so po¬ litično nepoverl jivi, omejevati pridobivanje imovine z amortizacijskimi zakoni, kontrolirati nje upravo, vštevši nadzorstvo nad višino in uporabo verskih davkov. Končno 'zvaja država iz tega naslova pravico, da nepokornim cer¬ kvenim uslužbencem prejemke, ki jili dobivajo iz njenih sredstev, odtegne. Državna vrhovnost vključuje tudi zavetništvo nad cer¬ kvami in verskimi družbami (jus advocatiae). Priznane cer- 64 Kušej, Cerkveno pravo. kve in verske družbe so korporacije javnega prava, cer¬ kvene službe so javne, dasi ne državne službe, cerkveni uslužbenci vživajo stanovske predpravice kakor državni činovniki (posebno kazenskopravno zaščito, olajšave pri izvršbah na plačo, oprostitve glede javnih poslov, katerih se sicer državljani ne morejo braniti, kakor varuštva, po- rotništva, občinskih funkcij), cerkve in verske družbe dobivajo od države prispevke v denarju in država skrbi za izvedbo njihovih ukrepov in odlokov, ki so v okviru priznane avtonomije zakonito donešeni (b r a c h i u m saeculare za iztirjanje pristojbin, dajatev v prirodni- nah, verskih davkov in za izvršbo disciplinskih sodb). Država končno podpira in ščiti verski pouk v šolah, dušno pastirstvo v kaznilnicah, dobrodelnih zavodih in med vo¬ jaštvom, ona s svojim vplivom vzdržuje verski mir, čuva nad dostojanstvom cerkve in skrbi za nedotakljivost njene imovine. 43 Katoliška cerkev iz dogmatičnih razlogov načelo ver¬ ske svobode in državne paritete odklanja ter smatra ob¬ stoj večjega števila konfesij v isti državi za zlo, ker na¬ sprotuje jedini samo v njej razodeti božji resnici. 44 Toda cerkev je samo dogmatično, ne pa politično nestrpna in računa dejansko z načeli paritete povsodi tam, kjer ob¬ stoja v območju ene države več konfesij s priznanimi pra¬ vicami. To načelo je izrekel že Leo XIII. 45 in cerkveni za¬ konik ga ni opozval, ker katoliškim vladarjem glede po¬ stopanja napram nekatoliškim verskim družbam ničesar ne predpisuje. Dosti jasno je izražena v njem spravljivost in ljubezen katoliške cerkve do drugovercev, ker so po cc. 1350 in 1351 škofje in župniki sicer obvezani, se brigati za drugo¬ verce svojih okrožij, toda z izrecnim dostavkom, da je vsako nasilno sredstvo v prilog prestopa v katoličanstvo izključeno. II. Ločitev cerkve od države. Po načelu paritete je cerkev podrejena državi, toda ne kot celota, ampak samo po onem delu, ki se nahaja v držav- 43 Prim. S a g m ii 11 e r , 1. c., 133 s, in K a h 1, K. R. 309 ss. 44 Syllabus n. 77—79 v Denzinger, Enchiridion 9 , n. 1626 ss. 45 Encikl. Immortale Dei z dne 1. nov. 1885, Denzinger, Enchirid. 9 n. 1726. § 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. 65 nih mejah. Paritetna država priznava sosebno krščanske verozakone kot blagovest in svetovno naziranje, cerkev pa kot ustanovo, ki to blagovest čuva in jo neguje v srcih državljanov tudi v korist državi. Zato je skrb za vero- zakonske potrebščine tudi naloga države, ker se z njo po¬ spešuje blagor državljanov. Mnoge države pa smatrajo vero samo za del notra¬ njega čustvenega življenja posameznikov, udejstvovanje verskega čuta in prepričanja jim je zasebna zadeva državljanov, nikakor pa ne posebna stran duševnega živ¬ ljenja narodov. To pojmovanje, povzeto iz naukov raz¬ ličnih reformiranih sekt, ne priznava cerkvi nikakega od vseh drugih društev različnega bistva. Cerkev se v državi osnavlja pravno od državljanov na podlagi svobodnega udruževanja. Njeno življenje je samo toliko pod vplivom države, kolikor si država varuje vpliv na društva sploh. Tako je cerkev na eni strani v resnici svobodna, na drugi pa ni deležna nikake državne zaščite. Država nima napram njej ne pravic ne dolžnosti. To razmerje se naziva v po¬ litični terminologiji ločitev cerkve od države. Pod to devizo se je čestokrat skrivalo preganjanje cerkve in verskega življenja sploh. Ta sistem je, kolikor se Evrope tiče, gotovo v nasprotju s historično posvedočenim sodelo¬ vanjem cerkve in države pri vstvarjanju temeljev današ¬ njega kulturnega življenja. Zahteva po ločitvi cerkve in države je najprej dobila iz¬ raza po reformatorjih, ki so sploh vsako pravno cerkev zani¬ kali. A tisti, ki so ločitev zagovarjali, so ostali v manjšini. Od¬ ločilni vodje so cerkev izročili državi, tako da je postala del državne organizacije in državne oblasti, ki je vsak klic po ver¬ ski svobodi in verskih pravicah poedincev sovražno odbijala. Uspešno je postalo gibanje po osvobojenju izpod državne cer¬ kve šele v drugi polovici 17. stoletja v severnoameriških angle¬ ških kolonijah in skoraj istočasno so začeli teorijo o ločitvi cerkve in države zagovarjati najprej z vidika verske strpnosti in človeških pravic številni teologi, filozofi, pravniki, politiki, državniki, nacionalni ekonomi in zgodvinarji, in novejše svo¬ bodomiselne stranke, sosebno nemški socialni demokratje so v svoj politično-strankarski program, formuliran 1. 1891 v Erfurtu, uvrstili tudi točko: Vera je zasebna zadeva vsakega poedinca. Vši prispevki iz javnih sredstev za cerkvene in verske svrhe uaj prenehajo. Cerkvena in verska občestva se smatrajo za za¬ sebna udruženja, ki svoje zadeve povsem samostojno urejajo. 5 66 Kušej, Cerkveno pravo. Ločitev so izvedle Združene države severne Amerike 1. 1787, izrekel jo je francoski nacionalni konvent 1. 1794, v Belgiji je bila 1.1831 sprejeta v ustavo. Temu zgledu so sledile 1873 Me¬ hika, 1890 Brazilija, 1902 Ecuador in 1. 1903 jo je ponovno uza¬ konila Francija in to na način, ki ni ostal brez težkih posledic. V Švici je ta sistem izveden v Ženevi (1907) in v mestu Basel (1910). Na Portugalskem je trajala ločitev od 1911 do 1918, v Nemčiji jo je pa prinesla revolucija, ki je izbruhnila po ne¬ srečno končani svetovni vojni. 48 V Zedinjenih državah obstoji splošna svoboda vere, vesti in bogočastja, toda državni zakoni se ozirajo v visoki meri na versko prepričanje prebivalstva pri obliki prisege, porote, bogo¬ služja, pri nedeljskem počitku ter nudijo polno možnost za iz¬ vrševanje verskih dolžnosti v državnih zavodih, v vojski in mornarici. Toda države ne dajejo cerkvam prispevkov iz javnih sredstev ter priznavajo njih organizacije samo kot zasebna udruženja z zgolj privatnopravnimi pravicami. Francoski ločitveni zakon priznava svobodo vesti in bogo¬ častja, toda odreka vsem božjim hramom javen značaj ter jih smatra samo kot predmete zasebnega prava. Cerkveno imovijio naj upravljajo bogočastna udruženja (associations cultuelles), od katerih vodstva pa so škofje in župniki izključeni. Ta udru¬ ženja so v pridobivanju imovine zelo omejena in stoje pod da- lekosežnim nadzorstvom države. Zato je cerkev proti njim iz¬ vajala pasivno resistenco in dosegla nekaj olajšav še pred vojno, po vojni pa se je našla tudi oblika za formiranje bogočastnik udruženj, ki odgovarja zahtevam državne in tudi cerkvene za¬ konodaje. 47 V Belgiji vživa cerkev popolno svobodo glede nauka, za¬ konodaje, bogočastja, pouka, udruževanja in nastavljanja usluž¬ bencev. Navzlic temu se njeni organi plačujejo iz javnih sred¬ stev in država trpi tudi gradbene stroške. Tako je cerkev de¬ jansko priznana kot javnopravna korporacija, ki deluje občemu blagru v korist. Dobrohotno je ločitev cerkve od države izvedena tudi za Nemčijo z ustavo z dne 11. avgusta 1919. Vsem verskim družbam je po čl. 137 zajamčena samouprava njihovih zadev. Verski or¬ gani se postavljajo brez sodelovanja države in političnih občin. Verske družbe, ki so bile poprej javnopravne korporacije, ohra- 48 Bogato literaturo k vsemu problemu navajajo pred vsem Stig- mii.jler, K. R. I./i 4 , 156 ss. Ro t h,e n b ii c h e r , Die Trelmung von St. u. K. 2 , 1919, ki se ozira tudi na ves historiat in poedine države, dalje Friedberg, K. R.“, 85 ss. S t u t z, K. R. 2 , 395 s. 47 Associations cultuelles so se pretvorile v associations dioce- saines in bile priznane s papeževo encikl. „Maximam gravissimamque“ 18. jan. 1924, A. A. S. XVI (1924), 1 ss. § 17. Najvažnejši novodobni cerkvenopolitični sistemi. 67 ni j o to svojstvo tudi v bodoče. Druge ta privilegij lahko izpo¬ slujejo, ako po številu članov in ustavi njih trajnost ni dvom¬ ljiva. Verske družbe, ki so javnopravne korporacije, imajo pra¬ vico nalagati in pobirati davke na podlagi državnih davčnih list. Imovina je vsem verskim družbam ustavno zajamčena (čl. 138 ). Izrecno določa čl. 149 še nadaljnji obstoj teoloških fakultet na visokih šolah. Verski pouk v šolah je fakultativen, t. j. od izjave onih oseb odvisen, ki imajo odločati o verski vzgoji otroka. Duševnemu pastirstvu v državnih zavodih in v vojski se ne sta¬ vijo nikake ovire (čl. 141 ). Iz predstoječih primerov je razvidno, da so podrob¬ nosti ločitve v poedinih državah lahko dokaj različne in da je vsem tipom skupno morda samo to, da država z lo¬ čitvijo izjavi, da svoje zveze s cerkvijo na najnižjo mero omeji, da je pa drugače ločitev za cerkev lahko ugodnejša kakor pariteta, ker ji daje večjo svobodo. Bistveno za sistem ločitve je dejstvo, da so cerkvene organizacije in ustanove navezane na državno društveno m ustanovno pravo in da so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov. Država ščiti imovinske in članske pravice samo kot društvene, zahteve verskih orga- nov glede službenih prejemkov se rešujejo rednim sodnim n e upravnim potom, ravno tako zahteve verskih udruženj do članov radi društvenih (verskih) prispevkov. Katoliška cerkev, katera je po svojem lastnem pravu tudi kot celota Jako učinkovito organizirana, za državo ne prihaja v po¬ štev ali pa ji je priznan, vsaj če je ločitev popolna, kve¬ čjemu še idejni pomen. Cerkev ločitve iz načelnih razlogov ne odobrava, ker s e z njo pretrga ona vez, s pomočjo katere sta obe oblasti skozi stoletja vzajemno delovali za blagor človeštva. Cer¬ kev povdarja, da je njena naloga preveč vzvišena, kakor da bi se mogla dostojno in uspešno izvrševati v okviru, ki je začrtan delovanju navadnega zasebnega društva. Pa¬ pež Pij IX. je v svojem silabu iz 1. 1864 pod točko 55 ob¬ sodil zahtevo: „Ecclesia a Statu Statustjue ab Ecclesia se- Jungendus est.“ 48 Odločno se je papež Pij X. izrekel proti ločitvi na Francoskem v enciklikah „Vehementer nos“ 48 Denzinger, Enchiridion. 0 n. 1603. 5 * 68 Kušej, Cerkveno pravo. 11. februarja 1906 49 ter „Une fois encore“ 6. jan. 1907 50 in v encikliki „Jamdudum“ 21. maja 1911 proti ločitvenemu zakona na Portugalskem. 51 V tej encikliki povdarja papež tudi, da država, ki se od cerkve loči, krivično postopa, da pa mora cerkvi v tem primeru priznati vsaj vsem skupno svobodo in prosto razpolaganje z imovino po občem držav¬ ljanskem pravu. III. Koordinacijski ali konkordatni si¬ stem. Za označeno načelno razmerje med cerkvijo in državo, kakor ga pojmuje cerkev (zgoraj § 14), je vstvarila teo¬ rija ime „koordinacijski (scil. cerkvenopolitični) sistem", ki je idejno mogoč napram vsaki historično nastali cerkvi in je sosebno v začetku 19. stoletja v celi vrsti evropskih držav bil praktično udejstven. Ta tip cerkvene politike se oslanja na temeljno nazi- ranje, da sta država in cerkev vsaka v svojem območju druga od druge popolnoma neodvisni, da tedaj vsaka na svojem polju prosto delujeta in se razvijata, da ima vsaka stranka na prospehu druge živ interes, da pa ne more in ne sme ne država cerkvi in ne cerkev državi določati mej pristojnosti. Zato nastane za vsa ona polja, ki jih smatrata tako cerkev kakor država za svoje torišče, neizbežna po¬ treba, da se doseže med njima o mejah pravnih in inte¬ resnih območij ter o načinu sodelovanja v onih zadevah, ki spadajo med skupne naloge obeh oblasti, sporazum. Tak sporazum se izraža na zunaj navadno v obliki pogodbe, za katero je običajno v rabi izraz konkordat. Sistem paritete, sistem ločitve cerkve od države ter konkordatni sistem so po sebi samo trije različni načini rešitve političnega problema, kako urediti odnošaje med državo in verskimi družbami ter med verskimi družbami samimi. Niti s stališča cerkve se ne more trditi, da je kon¬ kordatni sistem za njo na vsak način najboljši; jasen do¬ kaz za to je francoski konkordat iz 1. 1801 in uporabljanje njegovih določil v praksi. Obratno se od države ločena cerkev v Belgiji dobro počuti in tudi s sedanjim stanjem "« A. S. S. XXXIX (1906), 3 ss. 50 A. S. S. XL (1907), 3 ss. 51 A. A. S. III (1911), 207 ss. § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi. 69 v Nemčiji so cerkveni krogi v obče zadovoljni. Ni mero¬ dajno načelno stališče države glede koordiniranosti ali pod¬ rejenosti cerkve, ampak odločilna je pred vsem upravna zakonodaja. Tudi kombinacije tipov so mogoče. Zato naša na načelih paritete zgrajena ustava ne izključuje konkor¬ data, ker se obseg cerkvene avtonomije in položaj kato¬ liške cerkve v državi določita lahko tudi sporazumno z rimsko stolico, s katero so dogovori mogoči celo tam, kjer je načelno uzakonjena ločitev, kakor priča z Bavarsko sklenjeni konkordat z dne 29. marca 1924. 52 § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi ter v pokrajinskih za¬ konih kraljevine S. H. S. I. Člen XII., ki je najvažnejši, se glasi: Ujemčava se sloboda vere i savesti. Usvojene veroispo- vesti ravnopravne su pred zakonom i mogu svoj verozakon javno ispovedati. Uživanje gradjanskih i političkih prava nezavisno je od ispovedanja vere. Niko se ne može osloboditi svojih gradjanskih 1 vojnih dužnosti i obaveza pozivajuči se na propise svoje vere. Usvajaju se one vere, koje su o ma kom delu kraljevine ve e dobile zakonsko priznanje. Druge vere mogu biti priznate s amo zakonom. Usvojene i priznate vere samostalno uredjuju Svoje unutrašnje verske poslove i upravljaju svojim zakladima 1 fondovima u granicama zakona. Niko nije dužan, da svoje versko osvedočenje javno ispo- veda. Niko nije dužan, da sudeluje u verozakonim aktima, sve- canostima, obredima i vežbama, osim kod državnih praznika i svečanosti i ukoliko to odredi zakon za osobe, koje su podložne oeinskoj, tutorskoj i vojnoj vlasti. Usvojene i priznate vere mogu održavati veze sa svojim vrhovnim verskim poglavarima i van granica države, u koliko to traže duhovni propisi poedinih veroispovesti. Način, kako če se te veze održavati, regulisače se zakonom. U koliko su u državnom budžetu predvidjeni za verozakon- ske svrhe izdaci, imaju se deliti medju pojedine usvojene i pri¬ znate veroispovesti srazmerno broju njihovih vernih i stvarno dokazanoj potrebi. 52 A. A. S. XVII (1925), 41 ss. Prim. Mirbt L., Das bayrische Konkordat vom 29. Marž 1924, Neue kirchl. Zeitschrift, zv. 36, 372 ss. 1,1 Rot h en b iic h er K., Die bayrischen Konkordate von 1924, Arcli, d. bffentl. Rs. 1925, 324 ss. 70 Kušej, Cerkveno pravo. Verski predstavnici ne smeju upotrebljavati svoju duhovnu vlast preko verskih bogomolja ili preko napisa verskog karak- tera ili inače pri vršenju svoje zvanične dužnosti u partijske svrhe. Člen XVI. odstavek 7. •Verska nastava daje se po želji roditelja odnosno stara- laca, podvojeno po veroispovestima, a u saglasnosti sa njihovim verskim načelima. II. Člen XII. ustave še ni izveden. Narodni skupščini je bil spomladi 1925 predložen načrt „zakona o verskim za- jednicama i njihovim medjusobnim odnosima", pozneje pa od vlade zopet umaknjen, da ne bi se z njim prejudiciralo pogajanjem za konkordat ali kakorkoli nanje vplivalo. Na¬ čela paritete, ki so sedaj za vso državo uzakonjena, se v prečanskih pokrajinah in v Dalmaciji, kjer so veljala že poprej, administrativno izvajajo po predpisih in določilih predprevratnih zakonov, dočim v pokrajinah južno Save doslej zakonitih predpisov o medverskih odnošajih, ki so neobhodna posledica paritete, sploh pogrešamo in smo do¬ sledno tudi glede izvajanja ustavno zajamčene verske svo¬ bode vseskozi šele na izvršilne zakone k čl. XII. navezani. Kolikor se menjavanje vere ondi vrši največkrat iz se¬ bičnih nagibov brez državne kontrole zgolj v okviru mož¬ nosti, ki jo nudijo različni verozakoni, je to ne le verski, ampak tudi državni avtoriteti v kvar, katere naloga je, da prehajanje iz ene vere na drugo zakonito uredi in pre¬ hod samo prizna, ako je bil na način izvršen, ki ga je ona določila. Usvojene so sledeče vere za celo državo ne glede na to, ali so štele doslej na sedan jem državnem ozemlju kako versko občino ali ne: iztočno-pravoslavna, katoliška rim¬ skega in grškega obreda, islamska hanefitskega obreda, evangeljska avgsburškega in helvetskega izpovedanja, evangeljska bratska cerkev, mozesova vera šafardskega in eškenaškega obreda, starokatoliška cerkev, baptisti in me- noniti. 63 Vse te vere imajo pravico na javno bogoslužje z vsemi prerogativami kakor zvonenjem, javnimi obhodi, stanov¬ skim krojem duhovščine i. p., njihovim zavodom in obči¬ nam je priznana pravna osebnost na javno in zasebno- 53 čl. 3 osnutka zakona o medverskih odnošajih. § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi. 71 pravnem polju, one upravljajo avtonomno svoje notranje verske posle in pod nadzorstvom države svojo imovino, država jim je zavezana nuditi izvršilno pomoč pri iztirja¬ nju pristojbin, davščin in doklad in tudi za izvedbo disci¬ plinskih odlokov, zaščititi mora kazenskopravno njihovo bogočastje in tudi činovniški položaj njihovih organov. Pripadniki ostalih neusvojenih konfesij so omejeni na zasebno spoznavanje svoje vere in opravljanje bogoslužja v svojih domovih in v krogu svojih rodbin. Ako hočejo doseči ugodnosti usvojenih ver, morajo izposlovati poseben zakon, ki jih kot versko družbo prizna. Vsled ustavne pravice verske svobode se država nima brigati za to, ali poedinec svoj verozakon iz¬ polnjuje ali če sploh kaki verski družbi pripada. Radi svo¬ jega veroizpovedanja ali radi brezverstva se ne sme nikdo zasledovati. Ateist in bogotajec ni kazniv in ne zadene ga nikaka izguba na državljanskih in političnih pravicah. Načelo verske svobode pa države ne ovira, da vrši poizvedbe o verski pripadnosti državljanov v statistične ali upravne svrhe. kri upravnih činih svobodnega prevdarka verska svoboda ni kršena radi tega, ker je za odlok odločilna veroizpovest prosilca. Pl. 4 ustave, ki določa, da so državne službe pripadnikom vseh ver enako dostopne, pomeni samo, da določena veroizpovest ni Pogoj za državno službo, ne veže pa upravnih oblastev, da mo¬ rajo državljane vseh konfesij v državni službi nastavljati. Ako so zvezane zasebne ali javne pravice z versko pripadnostjo, Potem te pravice ugasnejo, ako verska pripadnost neha. III. Dvomljivo je prašanje prisilnega krsta. Njegovi zagovorniki uveljavljajo, da se z njim ne krši verska svoboda, ker ta nastopi za vsakega državljana šele z versko doimslostjo; prisilni krst da nima drugega na¬ mena, kakor da vrši država kontrolo nad imatrikulacijo novorojenih otrok v rojstne matice in nad izpolnitvijo ne- obhodnega pogoja za versko-moralno vzgojo v šoli. S stališča- dosedanjih šolskih zakonov bivše Avstro- Ogrske se je dalo to naziranje braniti. Šolska uprava se vodi danes še po predprevratnih predpisih. Cerkveni or¬ gani so izvzemši Vojvodino tudi državno priznani matičarji. Fakultativnost verskega pouka, v ustavi izražena v čl. XVI. odstavek 8, še z nikakim izvršilnim zakonom ni podrob¬ neje urejena. Obseg verske svobode in njena bolj ali manj 72 Kuse j, Cerkveno pravo. dosledna izvedba pa se more edinole zakonodavnim potom urediti. Ustava nam vrzeli, ki bi nastala z negacijo prisil¬ nega krsta, ne izpolni. Iz tega sledi, da ostanejo dosedanji zakoni, dokler niso izmen jeni po novih, tudi vzpričo ustav¬ nih določil še nadalje v veljavi. Samo glede verskega po¬ uka in glede verskih vaj bi iz jasnega besedila člena XVI. odst. 8 sledilo, da bi bila proti gojencem prisilna sredstva dopustna samo tedaj, ako roditelji ne ugovarjajo. Na ugo¬ vor roditeljev bi se morala vsaka sila opustiti, na njih iz¬ recno zahtevo gojenec tudi iz verskega pouka izločiti. Fa¬ kultativnost verskega pouka in verskih vaj je mogoče iz¬ vesti že po ustavi sami. Ako se roditelji te pravice, sklice¬ vaje se na ustavo, poslužijo, ni pravega razloga za to, da bi se njihovi zahtevi ne ustreglo. Na drugi strani pa šolska uprava brez izvršilnega zakona ni zavezana, da se glede verskega pouka sama za pristanek starišev pobriga. Uprava teče vseskozi v doslejšnjem tiru. Kdor se hoče poslužiti nove ustavne pravice, jo mora uveljaviti sam. Prašanje prisilnega krsta bo za bodoče odvisno od za¬ konite ureditve verske pripadnosti d ec e. Oddelek VI. zakonskega osnutka o medverskih odnošajih vsebuje v tem pogledu sledeča načela: Zakonski in pozakon.jeni otroci roditeljev, od katerih se oba priznavata k isti usvojeni ali priznani veri, slede veri svojih starišev, nezakonski otroci usvojeni ali priznani veri materini. Pri versko mešanih zakonih pripade moška deca očetovi, a ženska materini usvojeni ali pri¬ znani veri, a roditelji lahko sporazumno odrede tudi obratno versko pripadnost po spolu ali pa pripadnost vse dece ali veri očeta ali matere. Tudi otroci roditeljev, ki ne pripadajo nobeni usvojeni ali priznani veri, slede eni izmed usvojenih ali priznanih ver in sicer tako, da odloča usvojena ali priznana vera enega od ro¬ diteljev za versko pripadnost vseh otrok. Ako pa se niti oče niti mati ne priznavata k eni izmed usvojenih ali priznanih ver, od¬ ločata o verski pripadnosti dece roditelja sporazumno odnosno nezakonska mati sama. Ako se sporazum ne da doseči, določi vero za dečke oče, a za deklice mati in če tega nočeta storiti, reši zadevo varstveno sodišče po zaslišanju najbližjih sorodnikov. Versko pripadnost najdenikov in sploh otrok neznanih sta¬ rišev določi njih brezplačni reditelj; če tega ni. se štejejo k oni veri. kateri pripada večina prebivalstva kraja, v katerem so bili najdeni. Zakonito določena veroizpovest otroka se praviloma do do¬ vršenega 18. leta ne sme menjati. Izvzeti so sledeči primeri; § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi. 73 a) osebe, ki so po zakonu pooblaščene, da določijo veroizpovest otrok, smejo v mejah zakona do dovršenega sedmega leta otroku vero sprementii. b) Če roditelji sami menjajo svojo vero, jim slede tudi otroci, ker se v tem primeru smatra, da so rojeni šele po prestopu v drugo vero. S pozakonjenimi otroci pod sedem let se postopa kot da so v zakonu rojeni, c) V izrednih primerih sme varstveno sodišče tudi pri otrocih nad sedem in pod osem¬ najst let na prošnjo roditeljev, varuhov in drugih oseb, ki jim gre pravica do vzgoje, prehod v drugo usvojeno ali pri¬ znano vero dovoliti. 54 Način prehoda iz ene vere v drugo je sedaj po različnih pokrajinah različno urejen. 1. V Sloveniji in Dalmaciji more vsak, ki je iz¬ polnil 14. leto, iz svoje sedanje vere izstopiti in prestopiti v drugo ali pa ostati brez konfesije. Izstop se mora ustmeno ali pismeno javiti srezkemu poglavarju ali županu avtonomnega mesta, v kojega področju dotična oseba domuje ali se nahaja. Motivov za ta korak politično oblastvo ne preiskuje. Kolektiv¬ nih izstopov celih društev ali občin pa praksa doslej še ni do¬ puščala, ker je v teh primerih utemeljen dvom o svobodni volji posameznikov. Preizkusne dobe za ta sklep slovensko-dalmatin- sko pravo ne pozna. Predstavnika vere, iz katere se izstop vrši, obvesti politično oblastvo, a izstop je tudi brez te obvestitve Pravnoveljaven. Dopustnost in oblika vstopa v drugo vero ali Povratka v prejšnjo so presojati po verozakonih. Za brezkonfe- sionalce vodijo matične knjige politična oblastva prve stopnje. 2. Ilrvatski zakon z dne 17. januarja 1906 izključuje brezkonfesionalnost in dovoljuje kristjanom samo prehod v drugo priznano kristjansko vero. Kdor hoče prestopiti, mora svojo namero javiti svojemu dušebrižniku dvakrat, najprej sam, 54 Določila osnutka o verski pripadnosti dece so povzeta deloma Po zakonu od 17. januarja 1906 za Hrvatsko in Slavonijo (prim. V a- 1 en čič I., Zakon od 17. siječnja g. 1906 o vjeroispovednim odnosima, Zagreb 1908), deloma po zak. čl. 43/1895 za Ogrsko, veljavnem še do danes v Vojvodini. V obeh zakonih je verska doraslost določena na dovršenih 18 let in oba izključujeta svobodno izbiranje vere otrokom po roditeljih ali vzgojiteljih. Vojvodinski zakon loči recipirane in pri¬ znane vere: Do 1. 1895 je veljala na Ogrskem katoliška vera za domi¬ nantno vero. Slovensko-dabnatinski interkonfesionalni zakon z dne 25. maja 1868 d. z. št. 49 vsebuje glede verske pripadnosti dece enaka načela kakor zgoraj omenjena dva zakona, določa pa versko doraslost že z dovršenim 14. letom in izključuje pri otrokih nad sedem in pod šti¬ rinajst let vsako možnost menjave. Osnutek novega interkonfesional- nega zakona se drži potemtakem popolnoma okvira sedanjih pokra¬ jinskih zakonov o medverskih odnošajih. Vse osebe pod 18 let bodo morale pripadati eni izmed usvojenih ali priznanih ver. 74 Kušej, Cerkveno pravo. osem dni kasneje spričo dveh polnoletnih svedokov in zahte¬ vati o svojih podanih izjavah pismeno potrdilo. Ako tega ne dobi. zadostuje, da svedoka v njegovi navzočnosti pred političnim oblastvom prve stopnje izjavita, da je dotičnik v njihovi priču- jočnosti pred pristojnim dušebrižnikom izrazil svojo namero o prestopu in da ga dušebrižnik ni hotel poslušati. V tem primeru se mora volja o menjavi vere izjaviti pred političnim oblastvom na zapisnik. Nato obvesti upravno oblastvo oba dušebrižnika. Na podlagi pismenega potrdila dosedanjega župnika o izjavljenem izstopu odnosno na podlagi obvestila političnega oblastva o iz¬ javi podani na zapisnik je organ one vere, v katero se prestop vrši, za sprejem novega člana pooblaščen. Novega člana mora vpisati v knjigo verskih prestopov in dosedanjega dušebrižnika po političnem oblastvu prve stopnje obvestiti o izvršenem spre¬ jemu. Vsak verski prestop v drugi obliki je pravno brez moči in kazniv. 3. Za Bosno in Hercegovino je prestop iz ene vere v drugo, ne pa izstop brez prestopa, mogoč po določilih uredbe deželne vlade z dne 9. julija 1891 broj 52694/1, Zbornik zak. i uredaba za B. i H. 1891 br. 71. Pogoj je polnoletnost ali sicer dokazana duševna in telesna zrelost ter svobodna volja konver- tenta. Prestop se mora poprej naznaniti dosedanjemu dušebriž- niku konvertenta, ki ga sme pri tej priliki o vseh posledicah natančno poučiti in se o njegovi svobodni volji prepričati. Du¬ šebrižnik je tudi pooblaščen, pozvati konvertenta še drugič na določeni rok, ki pa ne sme presegati treh tednov, da ga po¬ novno pouči. Ako konvertent vstraja pri svoji nameri, potem naj mu dušebrižnik da pismeno potrdilo, da je pravilno zahte¬ val izstop iz svoje dosedanje vere. S tem potrdilom se zglasi konvertent pri političnem oblastvu prve stopnje in priglasi svoj sklep tudi tam. Potrdilo dušebrižnika se uradoma vidira in vrne stranki, njena izjava pa sporoči upravnemu oblastvu druge stopnje. Izstop je izvršen šele takrat, ko je stranka sprejeta v drugo vero. Ako dušebrižnik omenjenega potrdila noče ali iz kateregakoli vzroka ne more izstaviti, mora konvertent prositi za uvedbo verifikacijskega postopanja, ki se vrši pred posebno komisijo pri upravnem oblastvu druge instance. Le-to ukrene vse potrebne poizvedbe in potem razpiše narok za razpravo. K razpravi se morajo vabiti vse prizadete osebe, priče, izvedenci itd. Verifikacijsko postopanje se uvede razun v primeru, da dušebrižnik potrdilo odreče, tudi na predlog zako¬ nitega zastopnika konvertenta ali njegovega sedanjega ali bo¬ dočega dušebrižnika, če te osebe osporavajo njegovo polnolet¬ nost ali telesno in duševno zrelost, duševno normalnost ali svo¬ bodno voljo. Če gre za to, da se donese potrdilo o izstopu, mora konvertent pred zbrano komisijo ondi osebno navzočemu dose¬ danjemu dušehrižniku svojo voljo izjaviti. Ako dušebrižnik ni navzoč, zadostuje izjava pred komisijo, ki velja za pravomoeno, § 18. Cerkvenopolitična določila v ustavi. 75 kakor da je pred dušebrižnikom podana. Drugi ugovori se mo¬ rajo pred komisijo dokaznim potom ovreči. Odlok komisije na¬ domešča potem izjavo pred dušebrižnikom. VI. P o načrtu zakona o medverskih o d n o- šajih bo men java vere mogoča z dovršenim 18. letom. Tudi izstop iz vere brez prehoda v drugo bo dopusten. Vsako nagovarjanje za prestop bo nedopustno in kaznivo. Izstop se izvrši s prijavo pri administrativnem oblastvu, ki se poda lahko pismeno ali ustmeno, osebno ali po zastopniku. Za prestop v kako usvojeno ali priznano vero pa je potrebna pri¬ java pri pristojnem verskem organu. O izstopu obvesti politično oblastvo, o prestopu pa novi svečenik prejšnji matrikularni urad konvertenta. Obvestilo o izstopu dobi tudi prejšnji dušebrižnik. Kdor veljavno po predpisih zakona iz svoje vere izstopi, tega v gradjansko-pravnem pogledu ne vežejo več načela in predpisi prejšnje vere. 55 Verska pripadnost tujih državljanov se presoja po njihovih zakonih, za izstop iz dosedanje in za prestop v drugo vero pa so vezani na ista določila kakor domačini. 5 “ Kdo bo o brezkonfesionalcili vodil matrike, iz načrta ni razvidno. Druga knjiga. Viri cerkvenega prava. § 19 . Splošni pregled. S c h u 11 e , Das katli. K. R. I, 1860, § 9. Sagmiiller, K. R. I 3 , § 19. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 22 ss. Vsako pravo ima svoj izvor, ki je ali notranji ali zunanji. Notranji viri, fontes juriš e s s e n d i, so istovetni s pra- votvornimi činitelji, doeim nam predstavljajo listine in zapiski o pravu, pravne zbirke, spoznavne ali formalne pravne vire, fontes juriš cognoscendi. Notranji viri nam kažejo nastanek prava, spoznavni viri pa njegovo vsebino in obliko. Vobče prihajata za nastajanje prava v poštev dva načina, običaj in zakonodaja. Oba nahajamo tudi v cerkvenem pravu. Prvotni način pravotvorbe je običaj. Iz življenjskih razmer in vsakdanjih dogodkov se je rodilo prvo prepričanje o potrebi pravnega reda. Pri zamenjavi blaga, pri kupčiji in v rodbinskem življenju so postala povsodi obvezna izvestna pravila in oblike, običaj je zahteval, da se upoštevajo v vsakem danem primeru. Ti običaji so prvi izraz obstoječega prava. V poznejšem razvoju pa so pravo vstvarjali tudi posebni v to poklicani organi, ki so zavestno izdajali norme z obvezno vsebino za vse člane občestva. Tako je stopilo poleg običajnega zapisanega ali nezapisanega prava zakonito pravo, izdano vedno v pisani obliki. Najvažnejši del cerkvenega prava je vstvarjen od Boga sa¬ mega. Kot jus divinum positivum ga spoznavamo v razodetju, kot jus divinum naturale pa v prirodnih zakonih in etičnih načelih. Pravo, nastalo po cerkveni zakonodaji, je samo del pisanega prava, ker spada pod jus scriptum tudi jus divinum positivum. Cerkveno zakonodajo so vršili cerkveni zbori, papeži, kurialna oblastva, škofje, avtonomne cerkvene korporacije, končno tudi države. Nepisano pravo je nastajalo potom običajev, prakse so¬ dišč in posredno po doktrini. One pravne vire, ki vstvarjajo ali prikazujejo za celo cer¬ kev veljavno pravo, imenujemo vire občega cerkvenega prava. 20. Naravno pravo. sv. pismo, sporočilo. 77 fontes juriš ecclasiastici communis, ostale pa vire krajevnega ali partikularnega prava. Navadno postavljajo tvorci občega cerkvenega prava tudi partikularno pravo, ne pa obratno. .Med materialne vire občega cerkvenega prava štejemo: naravno pravo, sv. pismo, sporočilo, obče cerkvene zbore, papeža, kurialna oblastva in običaj; med materialne vire partikularnega prava pa škofe, krajevne cerkvene zbore, avtonomijo, državne zakone in konkordate. Prvi oddelek. Materialni viri cerkvenega prava. I. Poglavje. Materialni viri občega cerkvenega prava. § 20 . Naravno pravo, sv. pismo, sporočilo. Hi 11 in g, Die allgem. Normen, 13 ss. Falco M., 1. c., 71 ss. S c h u 11 e, K. R. I, 10, 43. Sagmiiller, 1. c., § 20. Poschl, K. R. 2 , 23 ss. G r o 11 - S c h u e 11 e r , K. R. 8 , 15 ss. I. Iz svojstva človeka kot družabnega bitja ter iz življenskih Pogojev, ki so mu po naravi določeni, spoznamo izvestne nujne, nespremenljive zakone, v katerih so utemeljene naravne pravice Posameznikov. Zato štejemo naravno pravo med vire cerkvenega Prava. Kakor se krije splošno naravno pravo z načeli filozofske etike, tako tvori pretežni del juriš divini naturalis krščanska etika. II. Za vsebino božjega razodetja sta merodajna sv. pismo in ustno sporočilo. Cerkev je izključno poklicana razlagati sv. pismo ln sporočilo in tako tudi ugotoviti vsebino razodetega božjega prava. Pri določanju božjega prava, ki more biti samo dekla¬ ratornega značaja, sta najvišja cerkvena organa, papež, dum ex cathedra loquitur, t. j. če se sklicuje izrecno na to svojo moč, m pa vesoljni cerkven zbor, nezmotljiva (c. 1323 § 2). Dogma¬ tično ugotovljeni so že po tridentinskih sklepih spisi, ki tvorijo sv. pismo (45 knjig starega, 27 spisov novega testamenta); vsi veljajo za pristne. Avtentično besedilo je latinski prevod sv. Hie¬ ronima (383—405), takozvana V u 1 g a t a. Živo sporočilo (tra- ditio) pa je posneti iz poročil cerkvenih pisateljev prvih stoletij, cerkvenih očetov, ter iz spisov najuglednejših cerkvenih učenja¬ kov, končno tudi iz različnih, v najstarejšo dobo nazaj segajočih običajev in naprav, o katerih pričajo različni viri. Dogmatično in etično vsebino Stare Zaveze je Novi Zakon prevzel povsem, judicialne postave je razveljavil, ceremonialne predpise pa je razveljavil in obenem zabranil. 78 Kušej, Cerkveno pravo. § 21 . Vesoljni cerkveni zbori. Cc. 222—229. Hefele, K. I. v., Konziliengesch. 2 , 1873 ss, uvod. Wer- m i n g h o f f , Verfassungsgesch. 2 , 225 ss. S a g ni ii 11 e r , 1. c. §§ 21, 106. S c h u 11 e , 1. c. § 24. H a r i n g, K. R. 3 , ^ 25. Concilium oecumenicuin se imenuje od papeža sklican zbor škofov vsega katoliškega sveta, da odloča in se po¬ svetuje o važnih cerkvenih zadevah pod predsedstvom papeža ali njegovih legatov. Že v drugem stoletju so se vršili shodi cerkvenih dostojan¬ stvenikov v posamnih pokrajinah in sklepi nekaterih izmed njih so dobili veljavo v vesoljni cerkvi. Za nadaljnji razvoj prava pa so postali važni še le vesoljni cerkveni zbori, concilia oecume- nica, od katerih se je prvi vršil v Nice ji 1. 325 in katerih štejemo do sedaj 20. 1 Sklepi vesoljnih cerkvenih zborov se nanašajo ali na vero ali pa na cerkveno disciplino. Po starejši terminologiji se nazi- vajo na verski nauk se nanašajoči izreki d o g m a t a (tSuavnmauS) odločbe, ki zavračajo krivi nauk, pa a n a t h e m a t a. Sklepi, tičoči se cerkvene discipline, torej tudi sklepi pravne vsebine, se imenujejo navadno c a n o n e s (mvong &ri(Tfioi, oqoi) ali r e- g u 1 a e. Tridentinski zbor naziva svoje odločbe v verskih zade¬ vah d o c t r i n a ali d e c r e t u m de f i d e , zavrnitve krivega nauka c a n o n e s , sklepe o disciplini pa imenuje decreta de ref ormatione. Decreta se dele zopet v capita. Vatikanski zbor je izdal samo odločbe o verskih zadevah, ki se imenujejo constitutiones. Tudi te se dele v poglavja (capita). Pravica, sklicati vesoljni cerkveni zbor, je pridržana papežu. Papež predseduje zboru ali sam ali po svojih zastopnikih, ga odgodi, preloži, zaključi, mu da opravilni red, potrdi in raz¬ glasi njegove sklepe, ki dobe še le na ta način obvezno moč. Papež določi predmete, o katerih naj zbor razpravlja, udele¬ ženci lahko predlagajo še nadaljnje točke, ki pa morajo pred razpravo biti odobrene od predsednika. Vabila za vesoljni cerkveni zbor se morajo dostaviti: vsem kardinalom, vsem patriarhom, primatom, nadškofom in reziden- cialnim škofom, opatom in prelatom nullius, opatu primasu, višjim opatom samostanskih kongregacij ter najvišjim pred¬ stojnikom eksemtnih kleriških religij. Vsi ti dostojanstveniki 1 Nicaen. I. 325, Constantinop. I. 381, Ephes. 431, Chalcedon. 451, Constantinop. 11. 553, Constantinop. III. 680—681, Nicaen. TI. 787, Con¬ stantinop. IV. 879—880, Lateranense I. 1123, Lateranense 11. 1139, La- teran. III. 1179, Lateran. IV. 1215, Lyon. I. 1245, I,yon. II. 1274, Vienn. 1311—1312, Constanz. 1414—1418, Basel-Ferrara-Florent. 1431—1445, Lateranense V. 1512—1517, Trident. 1545—1563, Vaticanum 1869—1870. § 22. Papež. 79 imajo odločevalen glas (votum deliberativum) in so k udeležbi na zboru zavezani. Če so zadržani, morajo poslati namestnika in zadržek dokazati. Naslovni škofje imajo, ako so klicani in ni v pozivu drugače določeno, istotako odločevalen glas. Navadno se kličejo tudi najuglednejši teologi in kanonisti, toda samo s posvetovalnim glasom. C lani zbora se ne smejo samovoljno odstraniti. Ekumenski koncilij predstavlja ravno tako kakor papež sam za se najvišjo cerkveno oblast, gre mu plenitudo potestatis ecclesiasticae, nje¬ gova pristojnost je neomejena, toda nad papežem zbor ne stoji (c. 228). Ako papež umre, se zbor prekine (c. 229). O razmerju glasov v zakonu ni govora, ker so sklepi veljavni še le, kadar jih potrdi papež in jih da razglasiti (c. 227). Tudi izvedba sklepov je stvar papeža. Vsi, ki so veljavno krščeni, so vezani, da se jih drže. Odločbe o verskem nauku in morali so nespremenljive, druge sklepe moreta papež ali vesoljni cerkveni zbor spreme¬ niti ali razveljaviti. § 22 . Papež. Cc. 2t8—221. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , §§ 22, 90. Wermingkoff, Ver- fassungsgesch. 2 , 194 ss. S c h m i t z - K a 11 e n b e r g , Die Lehre von den Papsturkunden, 1913, 56 ss. Poselil, K. R. 2 , 27 ss. H ar in g, K. R. 3 , % 26. Schulte, K. R. I, 15 ss. Hi 11 in g, Die allgem. Normen, §§ 17 , 38 . 1. Papež je vsled svojega primata najvišji cerkveni zako¬ nodajalec, ki more, ne da bi bil vezan na kak sosvet ali posebno oidiko, vstvarjati bodisi vesoljno (jus generale, commune), bo¬ disi izjemno pravo (jus speciale, particulare). Pri tem ga ne Ve žejo zakoni njegovih prednikov ali cerkvenih zborov, kolikor s e tičejo discipline v cerkvi. Mejo, preko katere tudi papeževa zakonodaja ne more, tvorijo samo jus divinum naturale in jus divinum positivum (etika in dogme). 2. Papeži so se posluževali svoje zakonodajne pravice že v Prvih stoletjih krščanstva v precej izdatni meri. in sicer v obliki Pisem, s katerimi so reševali mnogoštevilna na nje došla pra- sanja in prizive. Zato so prišla za ta pisma v rabo imena: de- creta, epistolae, litterae decretales, decretalia constituta, aueto- ritates in tudi litterae synodicae, ker so papeži včasih prašali svoje višje duhovništvo ali pa kak cerkveni zbor za mnenje, predno so zadevo rešili. Čestokrat so se razpošiljale odločbe v več izvodih, ali pa so dobili naslovniki povelje, naj jih širijo naprej. Od 4. stoletja dalje so hranili prepis vsake dekretale v papeškem arhivu. Ta običaj je prevzela cerkev od cesarske Pisarne. Pozneje, ko je postala papeška zakonodaja zelo obširna, s<) dobila tudi papeževa pisma različna imena, za katera pa ni- 80 Kušej, Cerkveno pravo. kakor niso bili merodajni strogo ločeni kriteriji. "V obče so rabili izraz constitutio za listino, ki je vsebovala splošen zakon (lex generalis), izraz r e s c r i p t u m pa za odgovore na prošnje poedincev. Cerkveni zakonik obravnava tvarino o reskriptih v ce. 56—62. 5. Reskript se imenuje pred vsem pismo papeža ali pa tudi drugega cerkvenega zakonodajalca, s katerim se na podlagi vložene prošnje podeljuje kaka milost ali pa rešuje pravna za¬ deva. Zato so preje ločili rescripta gratiae, justitiae, mixta; dalje rescripta secundum, praeter, contra j us. Razlika je utemeljena v svrhi, kateri reskript služi: ali naj se v konkretnem primeru izvede obstoječi zakon, ali velja odlok zadevi, glede katere zakon nima nikake določbe, ali pa dovoljuje odlok kako ugodnost v nasprotju z zakonom. Kodeks sicer nikakih vrst reskriptov ne omenja, a s tem ni rečeno, da so nekatere od njih v novem pravu sploh odpadle. Vsak član cerkve lahko prosi za kako milost ali dispenzo, komur tega zakon izrecno ne brani. Pode¬ litev velja tudi za cenzurirane cerkvene člane, izvzemši primere, da je bila kazen na ime izrečena ali sodbeno ugotovljena (c. 36). Lastnosti reskripta. Listina mora biti pristna. Bistven za veljavnost je pogoj, si preces veritate nitantur, tudi ako ta pogoj ni izražen. Prikrivanje resnice (subreptio) na veljavnosti nič ne spremeni, samo da je navedeno v prošnji to, kar pred¬ pisuje stylus curiae. Celo krive navedbe (obreptio) ne vzamejo reskriptu veljave, če je le edini navedeni razlog, ki je bil odlo¬ čilen, ali če je izmed več navedenih razlogov vsaj eden odgo¬ varjal resnici. Če podeljuje isti reskript hkratu več milosti, ostanejo tiste veljavne, glede katerih se ni izvršila nikaka pre¬ vara (subreptio ali obreptio). Reskripti, ki jih je papež izdal na prošnjo stranke, pa z dostavkom „motu proprio“, so neveljavni samo v primeru pozitivne prevare t. j. če je jedini razlog, ki je bil pri rešitvi prošnje merodajen, neresničen (c. 45). Izvajanje reskriptov. Rimska oblastva dele re- skripte milosti po nalogu papeža ali neposredno ali posredno na ta način, da pooblaste škofa ali drugega cerkvenega organa, naj po svojem prevdarku kot executor voluntarius podeli zaprošeno milost ali pa jo odreče (c. 54 § 2). Če se podeli milost neposredno, se izda reskript ali in forma gr ati osa ali in forma c o m i s s o r i a. V prvem primeru odpade vsaka iz¬ vršba po ordinariju (c. 51), v drugem pa ima izvesti škof re¬ skript kot executor necessarius. To izvedbo bi smel škof odkloniti samo v primeru očite prevare, ki jo je zagrešil prosilec, ali če je ta podeljene milosti notorično nevreden, tako da bi izzvala izvedba reskripta javno ogorčenje. Če odkloni škof izvedbo iz teh razlogov, mora takoj obvestiti oblastvo, ki je reskript izdalo. Reskripti, ki se nanašajo na zunanje pravno ob- $ 22. Papež. 81 moč je, se morajo pismeno izvesti (c. 56). Izvršitelj se mora dr¬ žati danega mu naloga. Pravica do substitucije je omejena (c. 57). Tolmačenje reskriptov se vrši po občih pravilih. Re¬ skripti, ki se nanašajo na pravne spore, ali ki kršijo pridobljene pravice drugih, reskripti, ki v prilog zasebnikom nasprotujejo zakonu ali ki se tičejo podelitve cerkvenega beneficija, se mo¬ rajo strogo, vsi ostali pa milo razlagati (cc. 49, 50). Preklic reskriptov. Poseben preklic učinkuje šele s trenotkom, ko je imetnik reskripta o njem obveščen. Zakon, ki je vsebini reskripta nasproten, pomeni njegov preklic samo tedaj, če ga sam izreka ali če je izdan od predstojnika reskri- benta (c. 60). Vsled upraznitve papeške ali škofove stolice reskripti ne ugasnejo, razun če izhaja to iz dodanih klavzul ali ce gre za milosti, ki še niso podeljene (gratia concedenda), ker reskript še ni izvršen (c. 61). 4. Glede na obliko papeških dopisov razlikujemo bule, breve in apostolska pisma. Ze od prvih začetkov so imeli papeževi dopisi obliko pisem, katerim se je v svrho posvedočbe pristnosti dodajal pečat. Po različnem pečatu so se ločile bule in breve. Prve so imele na¬ vadno svinčen, le redkokdaj zlat pečat (bulla aurea) in sicer v pušici, b u 1 I a, ki so jo privezali na listino s posebno konopljeno ali svileno vrvico. Pečat pri brevah pa je bil vtisnjen v osek na listino samo. Bule so papeška pisma v važnejših zadevah v slovesni obliki. Značilen za nje je v svinec, srebro ali zlato vtisnjen pečat, ki kaže na sprednji strani (avers, antica) navadno ime papeža s številko, na zadnji strani pa (revers, postica) glavi sv. Petra in Pavla, obdani s črkami SPE oz. S P A in ločeni po križu. Ve¬ ljavnost listine je odvisna od privešenega pečata. Pisane so bule na močan pergament. Pisava je bila prej takozvani bullaticum Gothicum seu Teutonicum. Danes je v rabi mesto stare nova kurentna latinska pisava. Jezik je latinski, slog slovesen, ča¬ stitljiv, s stalnimi klavzulami. Brez nadpisa se začenja prva vrsta: N. Episcopus servus servorum Dei dilecto fratri (filio) N. salu- tem et apostolicam benedictionem, ali če naslovnika ni: In per- Petuam rei memoriam. Vsaka bula se citira po začetnih besedah. Datovali so bule poprej z navedbo kraja, kjer so bile izdane, leta vtelesenja Gospodovega (računanega od 25. marca), dneva po rimskem koledarju in leta vladanja vsakokratnega papeža. Po konstituciji Pija X. „Sapienti consilio** 1 z dne 29. junija 1908 se sedaj datuje od 1. januarja naprej. Bule redko podpiše papež. One, ki so sklenjene in podpisane od papeža in kardinalov v kon- zistoriju, se imenujejo bullae consistoriales, vse druge h u 1 1 a e n o n consistoriales. Navadno jih podpiše in tudi odpravi predstojnik pisarne, kancler. Zato bullae c o m m u - 1 A. A. S. I (1909), 17. G 82 Kušej, Cerkveno pravo. n e s, bullae per cancellariam. Že po motuproprio Leona XHJ. z dne 29. decembra 1878 in sedaj tudi po konstituciji „Sapienti consilio“ se rabi svinčen pečat le še v onih primerih, v katerih gre za ustanovitev ali delitev večjih beneficijev, ali ob drugih posebno slovesnih prilikah, drugače pa se pritisne pečat na rudeči vosek na listino samo. Okrog glav apostolov Petra in Pavla je napisano ime vsakokratnega papeža. Pri manj važnih bulah je od 1. 1878 nadomeščen pečat z barvastim žigom. 13 r e v e , ki je prišlo v rabo od srednjega veka, je papeško pismo v manj slovesni obliki, dasi ne vedno manj važne vsebine. Pisano je na fin, bolj na široko rezan pergament. Pisava je novodobna, jezik navadno latinski. Tudi tukaj ni interpunkcij. Zgoraj je zapisano ime papeža s številko. Besedilo se začne: Dilecte fili (ali drug sličen nagovor) Salutem et Apostolicam benedictionem. Včasih sledi še: In perpetuam rei memoriam. Jezik je priprost, klavzule so včasih le na kratko označene. Breve (littera brevis, kratko pismo) je datirano po navadnem koledarju in podpisano po kanclerju brev (cancellarius brevium), ki ima posebno pisarno v državnem tajništvu (c. 263). Na levi strani spodaj se pritisne pečat. V to svrho se rabi od Klementa IV. dalje annullus piscatoris, ribičev prstan, predstavljajoč sv. Petra, ki sedi v čolnu in vleče mrežo. Nad podobo pa je vtisnjeno ime papeža s številko. Vsa pisma papežev, ki niso bule ali breve, se zovejo litte- rae apostolicae. Vendar je razlikovati litterae apo- stolicae simplices (brevetti), chirographa, ency- clicae in motuproprii. Litterae apostolicae simplices se imenujejo vsa pisma, ki so spisana po nalogu papeža in ki nosijo njegovo ime, niso pa od njega samega podpisana. Pisma, ki jih papež sam podpiše, se zovejo chirographa. Litterae encyclicae, okrožnice, so odloki ali odredbe, namenjene vsem, ali pa vsaj večjemu številu cerkvenih predstojnikov. Motuproprio pa se na¬ ziva odlok, ki ga papež izda brez poprejšnje prošnje iz lastnega nagiba in pri katerem deloma odpadejo običajne pisarniške oblike. §23. Oblastva rimske kurije in kardinalske kongregacije. Stvlus Curiae Romanae. Pisarniška pravila. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , § 23. P 6 s c h 1 , K. R. 2 , 30, 136 s. H a r i n g , K. R. 3 , 73 ss, 47. P. G r a z i a n i, Sisto V. e la sna riorganizzazione della S. Sede, 1910. I. Opravila, ki so jih imela papeževa oblastva od srednjega veka zmagovati, so bila po obsegu ogromna. Čim bolj so se te¬ kom časa množila, tem več je bilo treba različnih oblastev z izvežbanim uradništvom. Od 16. stoletja pa so poleg oblastev § 25. Oblastva rimske kurije in kardinalske kongregacije. 83 vršile kardinalske kongregacije velik del opravil cerkvene vlade. Papež Sikst V. je z bulo „Immensa aeterni“ z dne 22. januarja 1587 te deloma že obstoječe kardinalske kongregacije preosno- val. Njegovemu vzgledu je sledil papež Pij X., ki je s konstitu¬ cijo „Sapienti consilio“ z dne 29. junija 1908 vso dotedanjo or¬ ganizacijo papeških oblastev in kardinalskih kongregacij preure¬ dil; posebno je meje njih delokrogov jasno očrtal. Ta preuredba je po kodeksu zopet spremenjena. Dotične določbe se nahajajo v četrtem poglavju druge knjige. V obče so vsi člani in usluž¬ benci rimske kurije pooblaščenci papeža, vsak za svoj delokrog. Ako se drže pri izvrševanju svojih poslov zakonitih mej in oblik ter predpisanega postopanja, so njih odloki smatrati za ravno tako obvezne kot bi jih izdal papež sam. Kardinalske kongre¬ gacije so imele pred novo kodifikacijo možnost in pravico, iz¬ dajati dekrete z zakonito veljavo, osobito tudi avtentično tolma¬ čiti obstoječe zakonite predpise. Ta možnost sedaj ne obstoji več, le iz vrste enakih odločb v posamnih primerih bi se tudi sedaj še lahko razvilo običajno pravo. Kodifikacija cerkvenega prava je popolna in v sebi zaključena. Glede avtentične razlage, izpopolnitve ali spremembe določil kodeksa veljajo predpisi mo- tuproprija papeža Benedikta XV. z dne 15. septembra 1917, „Cum juriš canonici codicem“, A. A. S. IX, p. 483 ss. Avtentična razlaga cerkvenega zakonika je poverjena posebni kardinalski komisiji, ki je tudi izključno pristojna, poedina določila spreminjati ali spopolnjevati. Novih, za vso cerkev veljavnih dekretov (nova decreta generalia) kardinalske kongregacije od sedaj naprej ne smejo izdajati, razun v skrajni sili (nisi gravis Ecclesiae univer- sae necessitas aliud suadeat). Poklicane so izdajati ob potrebi navodila, kako naj se uporabljajo določbe kodeksa ter na splošno nadzirati njih natančno izvajanje. Take instrukcije in naredbe naj imajo le nekak izvršilni značaj, njih namen je, poglobiti razumevanje obstoječega zakona in zajamčiti mu veljavo in pra¬ vilno uporabo, ne pa vstvarjati nove zakone. Obče veljavni de¬ kreti se morajo razglasiti v uradnem glasilu „Acta Apostolicae Sedis“. II. Načela, ki so pri rimski kuriji za reševanje uradnih po¬ slov merodajna, se nazivajo v svoji celoti stylus c u r i a e. O njem velja pravilo: Stylus curiae habet vini legis, facit jus. G. 20 kodeksa določa m. dr., da se je pri vrzelih v zakonu ozirati tudi na „stylus curiae". ITI. Del poslovnega pravilnika, ki se v svoji celoti zove sty- lus curiae, so regulae c a n c e 11 a r i a e.' Enostavnost in sigurnost poslovanja sta zahtevali v enakih Primerih enak postopek v formalnem in stvarnem oziru. Na¬ čela, katerih so se rimska oblastva pri tem držala, so zapisovali v pisarniško knjigo, liber d i u r n u s , ki je bil v rabi še za Gregorja VII. Od 12. stoletja naprej so prišla polagoma v ve¬ ljavo nova pisarniška pravila, ki jih je Ivan XXII. izdal pod 84 Kušej, Cerkveno pravo. naslovom Regulae d at a e in Cancellaria, pozneje samo Regulae Cancellaria e. Njegovi nasledniki so jih pomnoževali in spreminjali, od Klementa XI. (1700—1721) pa je njih število stalno 72. Pisarniška pravila zgube svojo veljavo ob smrti vsakega papeža. Vsak novi papež jih na novo potrdi. Nanašajo se na odpravljanje papeških odlokov (regulae directivae vel expedi- toriae), na poslovanje rimskih sodišč (r. judiciales) in na pode¬ ljevanje beneficijev (r. beneficiales vel reservatoriae). Splošno veljavo imajo v obče le ona pravila, ki se nanašajo na dispen- zacije, odpustke in beneficije. R. judiciales so obvezne samo za rimska sodna oblastva. Pisarniška pravila v kodeksu sicer niso nikjer omenjena, ostala pa so, v kolikor novim predpisom ne nasprotujejo, v veljavi, ker spadajo tudi ona pod stylus cu- riae, ki se nanj sklicuje c. 20. § 24. Običaj. Vigens ecclesiae disciplina. Praksa sodišč. Doktrina. S t u t z , K. R. 2 , § 62. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 32 s. S c h u 11 e , K. R. I, 36 ss, 41 ss. Hi 11 in g, Die allgem. Normen, §§ 20, 21. Sagmiiller, K. R. 3 , § 24. S c li e r e r , K. R., § 23. H a r i n g , K. R. :! , § 14. K 6 s 11 er R., Con- suetudo legitime praescripta. Z. 3 R. G. Vlil, 1918, 154 ss. Falco, 1. c. 63 ss, 118 ss. I. Tudi cerkev priznava pravo iz običaja, toda le pod izvestnimi pogoji, ker pač po njenem nauku vsaka pravotvorba izhaja iz jurisdikcije. Zato mora tudi običajno pravo v cerkvi stopiti v zvezo s cerkveno jurisdikcijo, ako naj pride do veljave. Sholastiki in papeži srednjega veka so to zvezo med običajnim pravom in cerkveno jurisdikcijo jako spretno izrazili v pogojih, pod katerimi cerkev veljavnost običajnega prava priznava. Ako so ti pogoji dani, potem cerkev soglaša z običajnim pravom, in tako dobi končno to pravo svojo moč in obveznost vendar samo vsled priznanja po cerkveni oblasti. Priznanje pa je lahko iz¬ recno (consensus expressus), ali pa je podano le molče (consen- sus tacitus). Ako zakonodajalec običaj pozna in molči, dasi bi se lahko proti njemu izjavil, ga molče priznava. Ako zakonodaja¬ lec izjavi enkrat za vselej, da je običaj, ki ima izvestna svojstva, pravnoveljaven, je v takem določilu izražen consensus generalis ali legalis zakonodajnega organa. V cerkvi je bilo že od vsega začetka za razvoj pravnih obi¬ čajev mnogo prilike. Zelo stari so n. pr. običaji glede celibata. A še za časa Gratiana ni bilo prodrlo mnenje, da se običaj lahko uveljavi tudi v nasprotju z obstoječimi zakoni. Gregor IX. pa je izjavil, da se po običaju lahko razveljavi tudi obstoječi zakon, če je consuetudo rationabilis et legitime praescripta (c. 11 , X, 1 , 4). § 24. Običaj. Praksa sodišč. 83 Običaj, ki naj postane pravnoveljaven, mora imeti sledeče lastnosti: a) Obstojati mora v okrožju, na kojega čelu stoji cerkveni dostojanstvenik, ki ima sam zakonodajno oblast, tedaj ali v ve- soinji cerkvi (consuetudo universalis, generalissima), ali pa v cerkveni provinci (consuetudo generalis), ali v škofiji (consue¬ tudo specialis). b) Običaj ali pravilo, ki naj doseže pravno moč, mora biti povsodi v enaki rabi. V tej rabi se ravno izraža obstoj prava. c) Običaj mora izhajati iz prepričanja, da se sme i n m ora tako postopati (opinio juriš sive necessitatis). Glosa pravi, da se mora postopati eo animo, ut intendas seu credas, te j us habere. d) . Consuetudo mora biti rationabilis, kakor zakon. Običaj, ki bi nasprotoval naravnemu ali božjemu pravu, verskemu nauku, morali ali ustavi cerkve, ki bi rahljal cerkveno disciplino ali ki bi ga zakonodajalec izrecno zavrgel, bi bil irrationabilis. O tem, ali je kak običaj rationabilis, t. j. ali odgovarja splošno duhu, pred vsem nauku cerkve ali ne, odloča cerkveni sodnik. e) Končno mora biti consuetudo legitime (canonice) prae- scripta. Za običaj secundum ali praeter legem ni bila predpisana določena doba, merodajno je bilo mnenje sodnika. Consuetudo secundum legem je samo uporabljanje zakona na dane dejan¬ ske primere, consuetudo praeter legem je običajna primena pra¬ vila, po katerem se izpolnjuje v zakonu dana vrzel, consuetudo contra legem pa je običaj, ki nasprotuje obstoječemu zakonu. Za veljavnost običaja contra legem je zahtevala doktrina, da je bilo dotično pravilo v rabi skozi dobo 40 let (doba zastaranja ali priposestvovanja). Pomen običajnega prava je bil, kakor povsodi, tudi v cerkvi v prvih časih naj večji. Kolikor bolj se je razvijala zakonodaja, tem bolj je stopalo običajno pravo v ozadje. Kdor se je nanj skliceval, ga je moral dokazati, ker sodniku ni bilo mogoče poznati vseh običajev. Novi cerkveni zakonik pomeni tudi za dosedanje običajno pravo zaključek razvoja, ker njegovo veljavo silno utesnjuje. Po c. 5 so splošne in krajevne šege, ki jih kodeks proglaša za irrationabiles, odpravljene in se v bodoče ne trpe več. Običaji, ki nasprotujejo novim določilom, ki pa v zakoniku niso izrecno zavrnjeni in so., v rabi že sto let ali od pamtiveka, se smejo i nadalje še trpeti, ako so ordinariji mnenja, da jih z ozirom na krajevne in osebne razmere ne kaže odpraviti. Če se ordinari ji o njih ne izrečejo, so smatrati tudi vsi ti običaji odpravljenim, ako zakonik sam ne določa drugače (n. pr. c. 136 glede tonzure, c. 162 glede volitev v kolegijih, c. 1502 glede desetin i. dr.). Za bodočnost pa je običajnemu pravu celo po kodeksu zo¬ pet odprta pot. Pogoji za veljavnost so v bistvu določeni kakor v dosedanjem pravu: Priznanje (consensus) cerkvenega pred- 86 Kušej, Cerkveno pravo. stojnika, rationabilitas, ki je pri običajih, kateri so v zakonu iz¬ recno zavrnjeni (reprobantur), izključena (c. 27 § 2), 40letni ob¬ stoj za običaj praeter ali contra legem (cc. 25, 27). Ako pa naj se po običajnem pravu razveljavi zakonita določba, katera vsak nasproten običaj v bodoče prepoveduje, je potrebno za deroga- cijo lOOletno dejansko uporabljanje dotičnega pravila ali pa praescriptio immemorabilis '(c. 27). Za avtonomne zveze je pravica vstvarjati si pravo po običajih v zakonu še po¬ sebej naglašena (cc. 26, 28). V c. 29 povdarja zakonik na splošno, da je consuetudo optima legum interpres, kar je v soglasju s c. 20, kjer se posebna važnost polaga na prakso rimskih oblastev pri vrzelih v zakonu. Ako pravo iz običaja lahko razveljavi celo pisano pravo, velja to tem bolj napram starejšim običajem, ki z novejšimi niso v skladu. Vedno pa se običaji lahko razveljav¬ ljajo potom zakonov. Splošni zakon (lex generalis) odpravi vsak splošni običaj, tudi ako ga ne omenja. To načelo je izvedeno v kodeksu celo napram krajevnim običajem, ako niso že sto let ali dalje v rabi in jih ne ščiti škof (c. 5). V bodoče pa zakon stoletnih ali od davnine obstoječih običajev, ako jih izrecno ne omenja, ne razveljavi, tudi ne razveljavi splošni zakon parti¬ kularnih običajev (c. 30). II. Vigens ecclesiae disciplina pomeni veljavno cerkveno pravo v oni obliki, v kateri je z ozirom na sedanje raz¬ mere dejansko v rabi. Mnogi cerkveni zakoni so bili že stari, nastali so pred mnogimi stoletji pod drugimi razmerami, kakor vladajo dandanes. Njih praktično primenjanje se je moralo zato prilagoditi čestokrat zahtevam časa. V praksi je veljalo v pri¬ meru s pisanim nekoliko spremenjeno pravo, za katerega je udo¬ mačen izraz vigens ecclesiae disciplina. Bilo je to pravo, ki se je kazalo vsak dan v življenju cerkve, ki se je v njej rabilo v drugem duhu, tudi morda v drugi obliki kakor staro pisano pravo. Vigens ecclesiae disciplina ni nič drugega, kakor v praksi nastala šega, consuetudo glede uporabljanja cerkve¬ nega prava. Kakor vse dosedanje šege, je zgubila tudi ona vsled nove kodifikacije vsak pomen. Saj je novi zakonik nastal na temelju obstoječega prava, katerega zunanji izraz je nudila ravno vigens ecclesiae disciplina. Zato je naravno, ako se vigens ecclesiae disciplina v kodeksu omenja samo glede na vsebino nove kodifikacije. C. 6 veli: codex vigentem huc usque ecclesiae disciplinam p 1 e r u m q u e retine t. III. Praksa sodišč in drugih oblastev (usus foren- s i s), je ali formalna, če se nanaša na način postopanja v pravdah, ali pa je materialna, če obstoji v enakomernem primenjanju pravnih določb pri sodstvu, v judikaturi. Sodba vstvarja sicer jus vedno samo inter partes. Enake sodbe pa tvorijo močan prejudic in postanejo pri rimskih oblastvih lahko običajno pravo. V ko¬ deksu se omenjata v c. 20 stylus et praxis Curiae Romanae, t. j. usus forensis v formalnem in materialnem smislu kot posebno § 25, Škof. 87 važna v slučajih, glede katerih v zakonu ni posebnih določb. Tukaj je odprto polje za novo običajno pravo. IV. Doktrina ali pravo učenjakov ni nikdar pravni vir. Ker pa so bili nazori slovečih juristov važni pri vsaki zakono¬ daji, in ker se je sodstvo vedno nanje oziralo, zato je cerkev znanstvo v vseh časih visoko čislala. Pri upoštevanju doktrine pa mora biti v prvi vrsti merodajna prepričevalnost razlogov za zastopano mnenje, ne pa število avtorjev, ki so istega naziranja. Pri vrzelih v zakonu prihaja communis et constans sententia doctorum tudi še danes do veljave (c. 20). II. Poglavje. Materialni viri partikularnega cerkvenega prava. . § 25 . Škof. Cc. 355, 336. Sagmiiller, K. R. 3 , § 25. S c h u 11 e , K. R. I, §§ 22 — 24. Grofi-Schueller, K. R. 8 , 22 s. S c h e r e r , K. R., 29 — 31. Ka¬ rin g, K. R. 3 , $ 27 . Škofje so po božjem pravu poklicani vladike svojih okrožij z redno oblastjo pod avtoriteto rimskega papeža (c. 329 § 1). Del njihove uradne oblasti tvori potestas legislativa, ki jo pa smejo izvrševati še le od trenotka naprej, ko se nahajajo v kanonični posesti svoje škofije. Posest škofije pridobe na ta način, da predlože papežev odlok o svojem imenovanju stolnemu ka¬ pitlju v spričo tajnika, ki to zabeleži v zapisniku (c. 334). Zakonodaja škofa je omejena na obseg njegove jurisdik- cije. Preko mej njegove škofije moč njegovih naredb ne seže. Razun tega sme izdajati zakone le secundum ali praeter, nikdar pa contra jus commune. Proti občemu cerkvenemu zakonu, ki ga smatra škodljivim, pač lahko ugovarja, toda vezan je na vsak način tudi v tem primeru na odredbe iz Rima. Škofove uredbe so ali a) pastirska pisma, ki so namenjena vsem vernikom ali pa samo duhovščini (v tem primeru navadno latinsko pisana in encyclicae imenovana), b) odloki ali razpisi, izdani ali od škofa samega ali pa od njegovih oblastev (ordina¬ riata), c) statuti'in sicer ali sinodalni, ki jih izda škof na škofijski sinodi, ali pa škofijski (statuta dioecesana), ki jih izda s sodelo¬ vanjem stolnega kapitlja. Škofovi odloki in uredbe so glede veljavnosti od papeževega potrdila neodvisne. Pač pa se morajo na običajen način razgla¬ siti. Navadno izdaja vsaka škofija v to svrho svoj službeni list. Proti naredbam in ukrepom škofa se sme vsak, ki se čuti po njih v svojih pravicah žaljenega, pritožiti na apostolsko stolico. Ško- 88 Kušej, Cerkveno pravo. fove uredbe more razveljaviti papež, vesoljni cerkveni zbor, škof sam ali njegov naslednik, a lahko izgube veljavo tudi vsled nasprotnega običaja. Sede vacante ima omejeno zakonodajno moč kapiteljski vikar (c. 435 § 1). Slično zakonodajno oblast kakor škofje imajo prelati nul- lius cum territorio separato, drugi eksemtni prelati, apostolski vikarji in prefekti ter vojaški škofje. § 26 . Krajevni cerkveni zbori (concilia particularia). Cc. 281—292; 356—362. Werminghoff, Verfassungsgesch. 2 , 219 ss. S c h u 11 e, Gesch. d. Quellen III 1, 48 ss, 80 ss, 89 ss. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , §§ 26, 107, 108. S c h er e r, K. R„ §§ 32, 97, 98. Haring, K. R. 3 , §§ 98, 99. Prvo zavestno cerkveno zakonodajo so izvrševali že v dru¬ gem stoletju krajevni cerkveni zbori. Od njih izdani kanoni so imeli sicer samo krajevno veljavo, a razširili so se navadno tudi v drugih delih cerkve in dobili tam zakonito moč potom recep¬ cije. Čim bolj pa je stopal v ospredje primat, tem bolj so posta¬ jale redke prej številne generalne, patriarhalne, plenarne ali nacionalne sinode. 2 Sedanje cerkveno pravo pozna razun vesoljnega cerkvenega zbora in škofijske sinode (synodus dioecesana) še plenarne in pro¬ vincialne cerkvene zbore, I. Plenarni koncilij (cc. 281, 282). Ako se zberejo ordinariji več cerkvenih pokrajin, da pre¬ tresajo in urede zadeve skupnega interesa, se imenuje ta zbor concilium plenarium. Sestanek koncilija mora dovoliti papež, ki imenuje zanj tudi svojega odposlanca. Ta skliče sinodo in ji predseduje. Povabiti mora vse metropolite, rezidencialne škofe, apostolske administratorje, opate in prelate nullius, apo¬ stolske vikarje in prefekte dotičnih pokrajin ter kapiteljske vi¬ karje z odločevalnim glasom, a povabiti sme tudi naslovne škofe z odločevalnim ali samo posvetovalnim in ugledne klerike s posvetovalnim glasom. Metropoliti in rezidencialni škofje so lahko zastopani po svojih koadjutorjih ali pomožnih škofih (c. 282). II. Provincialni koncilij je shod ordinarijev cer¬ kvene province. Po kodeksu naj se sestajajo taki zbori vsaj vsakih 20 let. Skliče jih metropolit ali najstarejši sufragan. ‘ Generalne sinode so se nazivali zbori škofov celega vzhoda ali celega zapada, plenarne sinode zbori škofov vseli za- padnili afriških pokrajin v rimski dobi, nacionalne, državne, primacialn e sinode pa zbori škofov istega plemena ali iste države. ^ 27. Avtonomija. 89 Eksemtni škofje in prelati ter nadškofje brez sufraganov se morajo odločiti v svrho udeležbe na provincialnem konciliju za eno svojih sosednih cerkvenih provinc. Vabijo se krajevni ordi¬ nariji brez generalnih vikarjev; koadjutorji in pomožni škofje sinejo zastopati svoje škofe. Naslovni škofje se lahko vabijo, ako večina ordinarijev to sklene. Če so vabljeni, imajo odločevalen glas. Vabiti so tudi stolni kapitlji, ki odpošljejo vsak po dva odposlanca. Tudi višji predstojniki kleriških religij in samostan¬ skih kongregacij, ki imajo svoj sedež v provinci, se morajo vabiti in so zavezani se shoda udeležiti, imajo pa, kakor zastopniki kapitljev, samo posvetovalen glas. Naloga provincialnega zbora je: skupno sklepanje o zbolj¬ šanju morale, o odpravi razvad (abusus), o izravnavi sporov in izenačenju discipline. Vsi spisi in sklepi plenarnih in provinci¬ alnih sinod se morajo poslati apostolski stolici in se ne smejo objaviti, predno jih ni pregledala in vrnila koncilska kongrega¬ cija (cc. 281 do 291 ). Razun v teh provincialnih zborih naj se shajajo ordinariji vsake pokrajine vsaj vsakih pet let na skupna posvetovanja v škofovskih konferencah (c. 292). lil. Škofijska sinoda (cc. 356 — 362 ), je shod duhov¬ ništva škofije pod predsedstvom škofa v svrho posvetovanja o potrebah in koristih duhovništva in vernikov. Take sinode naj se skličejo po kodeksu vsaj vsakih 10 let. Vabilu se imajo od¬ zvati: generalni vikar, kanoniki stolnega kapitlja odnosno ško¬ fijski svetovalci, rektor bogoslovnega seminarja, dekani, župniki kraja, kjer se sinoda vrši in iz vsakega dekanata vsaj po en župnik, dalje od vsake v škofiji se nahajajočih kleriških religij po eden provincialni ali lokalni predstojnik. Vsi vabljeni so upravičeni glasovati. Zakonodajalec pa je škof sam, ne cerkveni zbor kot tak. Sklepi dogmatične vsebine so na partikularnih sinodah iz¬ ključeni, pač pa se o dogmatičnih prašanjih lahko vrše posveto¬ vanja. Istotako se sme skleniti za vernike v dogmatičnih stvareh primeren pouk. Sklepi glede cerkvene discipline so dovoljeni in mogoči, samo da ne smejo nasprotovati občemu pravu. § 27 . Avtonomija (Jus condendi statuta). k riedberg, K. R. 6 , § 98. S a g m ii 11 e r, K. R. 3 , § 27. H a r i n g, K. R. 3 , § 15. S c'h u 11 e , K. R. I, 29 ss. S c h e r e r , K. R„ § 32. Nekatere cerkvene korporacije imajo pravico, da same pravnoveljavno urejajo svoje zadeve. Ta pravica se imenuje j us statuendi, j us condendi statuta. Po občem pravu pristoja ta pravica stolnim in kolegiatnim kapitljem, na podlagi papeževega ali škofovega privilegija pa moškim redo¬ vom in kongregacijam, univerzam ter bratovščinam in pobožnim društvom. Pod avtonomijo spada tudi to, kar imenujemo pri av- 90 Kušej, Cerkveno pravo. tonomni korporaciji observanco, ker je ta popolnoma slična običaju v širšem cerkvenem okrožju. Pogoji za veljavnost so: zakonite meje in predpisana oblika. Statuti (pravila) se smejo nanašati samo na notranje zadeve kor¬ poracije, pri stolnih kapitljih: na sprejem, božjo službo, disci¬ plino, upravo imovine i. s.; pri redovih: na molitve, klavzuro, študije i. s. Statuti tudi ne sinejo biti v nasprotju z občim pra¬ vom, s pravicami predstojnikov ali tretjih oseb, s koristmi cer¬ kve in z dosedanjimi dobrimi odnošaji v korporaciji. Poprej je bilo sporno, če morajo biti statuta capitu- 1 a r i a potrjena od škofa, sedaj določa c. 410 § 2 izrecno, da mora potrditi kapiteljske statute škof in da se brez njegovega odobrenja ne smejo razveljaviti in tudi ne spremeniti. Če škof ukaže, da se statuti napravijo in kapitelj tega povelja ne izpolni tekom šestih mesecev, potem ima škof pravico, da jih kapitlju postavi sam (c. 410 § 3). 3 § 28. Državni zakoni in konkordati. S c h u 11 e , K. R. I, 94 ss,, $1 ss. S c h e r e r , K. R., §§ 34, 33. Sag- miiller, K. R. I/l 4 , § 14. Frjedberg, K. R.°, § 48. St ut z, K. R. 2 , § 56. Mer ca ti, Raccolta di concordati etc. (1098—1914), 1919. Lano¬ vi c, Konkordat Jugoslavije s Vatikanom, 1925. Hilli n g, Die allgein. Normen, § 19. Fale o,. 1. c., 85 ss. I. Ker ima država od cerkve povsem različen smoter in delokrog, je cerkev vedno odklanjala zakone, ki so jih ji dr¬ žave vsiljevale. Toda čestokrat je državne zakone, ki so bili v skladu z njenimi lastnimi načeli, izrecno priznala. Take 1 e g e s canonizatae so smatrati potem tudi cerkvenim zakonom. V novejšem času pa je cerkev vedno češče primorana, da se ogne težki škodi, računati celo s takimi državnimi zakoni, ki jih iz načelnega stališča obsoja. V gradjanskopravnih zadevah cerkev načeloma priznava in upošteva predpise državne zakonodaje. Mnoge institucije cerkvenega prava so vznikle na svetno- pravni podlagi (nekateri zakonski zadržki, beneficiji, patronat i. dr.). Cc. 1059 in 1080 usvajata glede zadržka zakonitega sorod¬ stva določila civilnega prava, istotako c. 1508 glede priposestvo- vanja, c. 1529 glede pogodb itd. Dandanes trpi cerkev navadno ves kompleks državnega cer¬ kvenega prava, katero je praktično najvažnejši del partikular¬ nega cerkvenega prava sploh. 3 Z okrožnico z dne 25. juliju 1923, A. A. S. XV, 453, je koncilska kongregacija pozvala vse škofe, naj stavijo stolnim in kolegiatnim ka¬ pitljem, rok šestih mesecev, v katerem morajo spraviti svoje statute z določili kodeksa v sklad. Ako preteče ta rok brezuspešno, naj škof kapitljem predpiše statute sam, § 28. Državni zakoni 'in konkordati. 91 II. Konkordati so dogovori med na j višjo državno in najvišjo cerkveno oblastjo o medsebojnem razmerju, katerega se hočeta držati ali načeloma v vseh merah ali pa samo v gotovih natančno določenih točkah. Le na posamezne točke se nanašajo najstarejši konkordati, kakor wormski (pactum Calixtinum) iz 1. 1122, dalje konkordati iz dobe obnovnih koncilijev (Reformkonzilien), konkordati skle¬ njeni 18. stoletja z romanskimi državami, ter cirkumskripcijske bule 19. stoletja, s katerimi se je na novo zgradila organizacija kat. cerkve za Nemčijo. Kar pa je konkordatov iz 19. stoletja, veljajo vsi načelni ureditvi celotnega razmerja med cerkvijo in dotično državo. Samo papež je upravičen, sklepati za cerkev take dogovore, ker se z njimi skoraj vedno vsaj deloma spremene določbe ob¬ čega prava in ker gre navadno za važne zadeve (causae majores). Kot posveten vladar ni pri tem papež nikdar prišel v poštev. Tudi škofje smejo sklepati z državno oblastjo dogovore, toda le z ozirom na zakonito jim odmerjen delokrog. Za državo pa mo¬ rajo biti taki dogovori sklenjeni po organih, ki so po ustavi upravičeni do zakonodaje, tedaj navadno po vladarjih z odo¬ bren jem parlamentov. Po obliki so konkordati različni. Ali izda dogovor vsak po¬ godbenik kot svoj zakon, ali podpišeta papež in vladar pogod¬ beno listino ter jo potem kot cerkveni in državni zakon razgla¬ sita ali pa izda papež bulo z dogovorjeno vsebino, koje besedilo tudi državna oblast priznava za obvezno ter ga zakonito razglasi. Zelo sporen je pravni značaj konkordatov. Nekateri jih smatrajo za meddržavne pogodbe, drugi za papeževe privilegije, tretji za državne zakone. Zopet drugi jim pripisujejo svojstva privilegijev in pogodb, jih tedaj smatrajo za neko juristično mešanico. Vsekako so konkordati pogodbe, kar izhaja že iz njih oblike. Obe stranki se dogovorite glede pravic in obveznosti in sicer za se in za naslednike in se zavežete, reševati vse težkoče, ki bi se pojavile v bodočnosti, sporazumno. Tudi imena, ki so in so bila v rabi za take dogovore že od srednjega veka sem, kažejo, da se jih je vedno smatralo za pogodbe. Sodobni pisatelji imenujejo Avormski konkordat „concordia“, pozneje pa se rabi zanj „pax“ ali „tractatus“. 4 Dogovori, sklenjeni v Konstancu med papežem in nemškimi knezi, se istotako naziva jo „concordia“, njih vsebina pa „capitula concordata". 5 Od tiste dobe naprej je stalno v rabi izraz concordata ali concordatum. V 19. stoletju pa se nazivajo vsi dogovori označene vsebine conventio, tako že konkor¬ dat iz 1. 1801 med Napoleonom I. in Pijem VII. 4 Werminghoff, Verfassungsgesch. 2 , 64 op. 3 ugotavlja, da je naziv konkordat novejšega izvora. 5 Walter, Fontes, 86 ss. 92 Kušej, 'Cerkveno pravo. Konkordati so presojati po analogiji meddržavnih pogodb, njih veljava in moč je zajamčena samo po pogodbenikih, ne od tretje sile, na katero bi se bilo mogoče v slučaju kršitve sklice¬ vati. Država in cerkev nastopata v njih kot koordinirani enako¬ vredni, druga od druge neodvisni sili. Oni, katerim so konkordati papeževi privilegiji, se sklicujejo na to, da stoji cerkev nad državo, da je država vsaj v vseh onih točkah, ki se jih tičejo ti dogovori, podrejena cerkvi. Papežu mora pristojati pravica, da iz tehtnih razlogov konkor¬ dat prekliče, pogodbe pa se ne more preklicati. Vse to je le de¬ loma resnično. Konkordati urejajo navadno zadeve, ki zanimajo cerkev in državo, ki so za oba pogodbenika enako važne, tako- zvane res mixtae. V teh je pa smatrati cerkev in državo za ravno- pravni. Pogodbe, ki so sklenjene za nedoločen čas, so poljubno odpovedijive, kar velja tudi glede konkordatov. Daši papeži niso sklenjenih konkordatov nikdar samovoljno razveljavljali, so to večkrat storile države, ne da bi jim bila cerkev to pravico odrekala. Legalna teorija je osnovana v naziranju, da stoji država absolutno nad cerkvijo, da je le ona vir vsega prava, da so njej podvrženi vsi pojavi življenja in vse organične tvorbe na njenem ozemlju, tudi javne korporacije in verske družbe. Med glavo in udi enega telesa pa so pogodbe nemogoče. — Ta teorija, ki je nasprotje prve, je pravno nevzdržljiva, ker bi po njej dogovor ne imel nikakega smisla in bi država postopala bolj dosledno, ako bi svojo voljo cerkvi kratkomalo vsilila. S po¬ godbo pa je vsaj posredno priznala njeno ravnopravnost. Po¬ godbe vežejo oba dela enako, to zahteva navadna pravičnost. Konkordat morata cerkvena in državna oblast razglasiti kot zakon. Daši so konkordati po obliki in vsebini pogodbe, v for¬ malnem oziru so zakoni, ki so skupni cerkvi in državi. Enostran¬ ske spremembe so radi pogodbenega značaja konkordatov izklju¬ čene, celo enostranska avtentična razlaga je nedopustna. Ako se izkažejo spremembe potrebnim, je treba novega dogovora obeh strank. Ako se izkaže, da je eni izmed strank nemogoče, da se po¬ godbe še nadalje drži, se naj skuša doseči sporazumno razveljav¬ ljenje in če je to nedosegljivo, je dovoljen tudi enostranski od¬ stop potom odpovedi ali pa na podlagi zakona, ki derogira do¬ ločbam konkordata, ker je vsako meddržavno pogodbo smatrati za sklenjeno pod klavzulo: rebus sic stantibus. Samo¬ voljno kršenje konkordata po ukrepih, ki nasprotujejo dogo¬ voru, bi nasprotovalo meddržavnim običajem. Ako se konkordat razveljavi, se mora novo razmerje urediti potom novih zakonov, ki jih izda za cerkev papež, za politično območje pa državna oblast. Za cerkev ne stopi po konkordatu spremenjeno obče pravo samo po sebi zopet v veljavo. § 29. Cerkveni zakoni. 93 III. Poglavje. Cerkveni zakoni in njih uporabljanje. § 29. Cerkveni zakoni (Leges ecclesiasticae). Cc. 8 — 24, 31—35. Sagmiiller, K. R. 3 , ^ 30. S c h e r e r , K. R., §§ 5, 56. Ha ring, K. R. 3 , §§ 17, 18. Sc liult e, K. R. I, §§ 34 s. Hilli n g, Die allgem. Normen, 16, 24, 29 ss. F a 1 c o , 1. c., 49 ss. 1. Sv. Tomaž Akvinski definira zakon sledeče: Lex est ordi- natio rationis ad bonum commune ab eo, qui communitatis curam habet, promulgata (Summa theol. I, 2, q. 90 art. 4). Zakon je pred¬ pis modre prevdarnosti, izdan po načelniku občestva v blagor celote. Zakon more izdati samo cerkveni predstojnik, ki ima v to potrebno oblast. Predpis mora biti fizično in moralno mogoč in mora služiti splošnemu blagru cerkvenega občestva. Končno mora biti zakon razglašen, ker le na ta način ga člani občestva spoznajo, ki naj bodo po njem vezani. V cerkvenem pravu ne poznamo razlike med zakonom, uredbo in naredbo, ki je vzeta iz novodobnih ustav. V ustavnem smislu je zakon ona pravna odločba, ki jo izdajo zakonodajni organi, navadno parlamenti z odobrenjem vladarjev, uredbe so ukrepi celokupne centralne vlade, podpisani tudi od vladarja, ki imajo v obče moč zakona, naredbe pa so ukrepi ali ukazi po¬ sameznih upravnih oblaste v, ki imajo zajamčiti zgolj pravilno uporabljanje zakonov. 2. Predmet cerkvene zakonodaje je vse, kar je v zvezi z organizacijo in delovanjem cerkve. Ker rabi cerkev v dosego svojih ciljev tudi gmotna sredstva, se razteza cerkvena zakono¬ daja deloma tudi na zadeve posvetnega značaja. Po vsebini se razlikujejo leges affirmativae (praecipientes, praeceptivae, zapovedi), leges negativae, (interdicentes, prohi- bentes, prepovedi) in leges permissivae (tolerančni zakoni). Vsak zakon pomeni predpis, ki se ima uporabljati v bodoče. Na preteklost se navadno ne nanaša, ker nikdo ne more biti odgo¬ voren za to, kar ni bilo zapovedano ali prepovedano. Ako pa naj ima zakon izjemoma vzvratno moč, je treba to v besedilu jasno izraziti (c. 10). 3. Važno pravno načelo je, da ostanejo po novem zakonu vse že pridobi j ene pravice, jura aliis quaesita, ravno tako vsi od apostolske stolice podeljeni privilegiji ter indulti nedotaknjeni (integra manent), ako niso v novem zakonu izrecno preklicani (c. 4). Pravna dejanja, ki so bila veljavna po prejšnjem zakonu, ostanejo veljavna tudi po novem, dasi bi bila po novem nična; vsi pravni učinki, nastali pred novim zakonom, se raztezajo neokrnjeni tudi v dobo le-tega. Učinki pogodb so presojati po 94 Kušej, Cerkveno pravo. zakonu, pod katerim je bila pogodba sklenjena. Prašanja osebno- pravnega značaja pa (starost, poslovna sposobnost, n. pr. skle¬ niti veljaven zakon) so takoj presojati po novem pravu, ker izvirajo dotične pravice neposredno iz zakona, ki je sam po sebi vedno spremenljiv, ne pa iz drugega naslova, kakor n. pr. pravice iz pogodb. 4. O načinu, kako se za ko ni razglašajo, odloča zakonodajalec. Za papeške zakone se je začel šele od 13. stoletja naprej razvijati poseben način razglaševanja. Konstitucije so nabili organi papeževe pisarne od val vas basilicae Vaticanae et ecclessiae Lateranensis, Cancellariae et i n a c i e Čampi F 1 o r a e. Taka publicatio urbi facta je veljala kot or bi f a c t a. Galikanci, Febronianci in Jožefinci pa so trdili, da imajo papeževi zakoni za posamezne škofije veljavo šele, kadar jih dotični škof razglasi. Ako bi bil ta nazor pravilen, bi vsak škof lahko preprečil veljavo papeških zakonov za svoje okrožje. Posredno bi to mogle storiti tudi države. Škofje so samo zavezani, da vernike o vsebini papeževih zakonov pouče. Nobenega zakona ni mogoče razglasiti tako, da bi postala vsebina vsakemu znana, dasi sedaj najbolje skrbita za to tisk in časopisje. Veljavnost zakona pa ni nikdar odvisna od tega, da je v istini vsakemu znan. Pij X. je s konstitucijo „Promulgandi“ z dne 29. sept. 1908 ustvaril poseben uraden list apostolske stolice, ki izhaja od 1. januarja 1909 naprej pod imenom: Acta Apostolicae Sediš. V tem listu se morajo razglašati tudi po kodeksu (c. 9) vse konstitucije, zakoni, dekreti in ukazi rimskih oblastev z obče obvezno vsebino, ako ni v posameznem slučaju drug način raz- glasbe določen. Pravilno razglašen zakon stopi v veljavo tri mesece po dnevu razglasitve, ako ni že iz zakona samega raz¬ vidno, da ima veljati takoj ali pa vsaj že prej ali pa pozneje. Pok med razglasitvijo in onim dnevom, ko stopi zakon v veljavo, se imenuje v a c a t i o legi s. 5. L e g e s mere ecclesiasticae, zakoni zgolj cer¬ kvenega značaja, ne vežejo tistih, ki še niso prejeli krsta in tudi ne onih krščenih, ki jim manjka razumnost ali ki še niso izpol¬ nili 7. leta svoje starosti (c. 12). Splošni zakoni (leges generales) vežejo one, za katere veljajo, naj se nahajajo kjerkoli. Za po¬ samezne kraje izdani zakoni pa vežejo po njih prizadete osebe samo v dotičnem območju, in tudi tam le pod pogojem, da imajo ondi svoje stalno ali prehodno domovališče (cpiasidomicilium) in se tudi v istini tam nahajajo. Tujci za časa svoje odsotnosti niso vezani na zakone svojega domačega kraja, ako niso osebnega značaja (leges personales), pa tudi ne na one svojega trenotnega bivališča izvzemši tiste, ki se nanašajo na javni red ali na obliko pravnih dejanj (actuum solemnia). Splošni zakoni pa jih vežejo tudi tedaj, če na njih domovališču nimajo veljave. Vaganti, to so ljudje brez domovališča, so vezani na splošne pa tudi na kra¬ jevne zakone svojega vsakokratnega bivališča (cc. 13, 14). § 29. Cerkveni zakoni. 95 6. L e g e s ir rit ant e s se imenujejo zakoni, ki določajo, da je kako samo po sebi dopustno in veljavno dejanje nično: leges inhabilitantes pa se naziva jo določbe, ki odrekajo izvestnim osebam sposobnost do pravnih dejanj. Nepoznanje te vrste zakonov (leges irritantes aut inhabilitantes) ne opravičuje nikogar, če ni v zakonih samih drugače določeno. Nepoznanje ali zmoto glede zakona ali kazni mora vedno dokazati oni, ki se na n ju sklicuje; isto načelo (o dokaznem bremenu) velja glede lastnih in onih tujih dejanj, ki so obče znana. Glede tujih dejanj pa, ki niso obče znana, se domneva nepoznanje dotlej, da se na¬ sprotno dokaže (c. 16). 7. Da se spozna smisel zakona, ga je treba pojasniti potom razlage, interpretatio. Interpretacija je ali avtentična ali običajna ali znanstvena. Avtentično sme razlagati zakon le zakonodajalec sam ali njegov naslednik ali oni organ, ki je od njega v to pooblaščen. Avtentična razlaga ima zakonito moč, zato se imenuje tudi n e c e s s ar i a. Znanstveno se razlaga zakon po učenjakih (po doktrini, teoriji), običajno pa po praksi, /ato pravilo: consuetudo est optima legum interpres (c. 29). Znanstvena in običajna interpretacija veljata samo toliko, ko¬ likor so njih razlogi prepričevalni. Interpretacija se naziva: declarativa sive comprehensiva, ako podaje jasno vsebino zakona, correctiva, ako hoče omiliti trdosti v njem, restrictiva, ako omejuje uporabo zakona na določene pri¬ mere, extensiva, ako ga uporablja na primere, na katere se besedilo samo po sebi ne nanaša. Z besedami gramatična, histo¬ rična in sistematična ali dogmatična razlaga, pa niso označene različne vrste interpretacije, ampak samo njena sredstva (pomen besedila, logični sklepi n. pr. a mujori ad minus, historični po¬ stanek določila, razmere ob času, ko je bil zakon izdan, uvaže- vanje določil z ozirom na celotni pravni kompleks). Kako se morajo cerkveni zakoni razlagati, določajo cc. 17 do 21. Avtentična interpretacija ima isto moč kakor zakon sam. Ce pojasnjuje samo besedilo zakona, ki na sebi ni dvomljivo, je ni treba razglašati; v tem primeru velja tudi za preteklost. Če Pa veljavo zakona omejuje ali razširja, ima moč samo za bo¬ dočnost in se mora razglasiti kakor zakoni. Razlaga dana v obliki sodbe ali reskripta v posameznem Primeru nima zakonite moči in velja samo za stranke, za katere je izšla. V obče so zakoni razlagati po naravnem smislu besedila; merodajen je naravni pojem, ki ga vsaka beseda izraža. Ako se na ta način ne pride do jasnosti, se je treba ozirati na sporedna določila, na namen in okoliščine, iz katerih je zakon izšel in na mišljenje (mens) zakonodajalca. Kazenskopravna in taka dolo¬ čila, ki omejujejo svobodno izvajanje pravic, se morajo strogo razlagati. Če o kaki zadevi ni najti izredne določbe ne v splošnih ne v partikularnih zakonih, se je ravnati po sličnih določilih 96 ' Kušej, Cerkveno pravo. (analogia), po splošnih pravnih načelih, ki odgovarjajo kanonični pravičnosti, po praksi rimske kurije in po mnenju učenjakov. Kazni pa se smejo izreči vedno samo za ona dejanja, ki so na¬ vedena v zakonu (cc. 1?—20). 8. Važno je za pravilno uporabljanje zakona štetje časa, na podlagi katerega se ugotavljajo različne dobe in roki. Iz cc. 31—35 povzamemo, da je šteti dan po 24 ur, teden po sedem, mesec po trideset, leto po 365 dni, da je za določitev ur kakega dne merodajen splošen krajevni običaj, a da je za po¬ samezna verska dejanja (obhajilo, post, darovanje zasebne maše, zasebna molitev brevirja) vsakemu svobodno, da se ravna ali po astronomičnem času kraja, ali po ondotnih predpisih (n. pr. glede letnega časa). Določeni mesec ali leto (mense februario, anno proxime futuro) sta vzeti po koledarskem številu dni. Ako ni niti izrecno niti posredno imenovan ter minus a quo, se šteje čas od trenotka do trenotka in sicer po koledarskih dneh, kadar je doba nepretrgana; ako je pretrgana, šteje teden 7, mesec 30, leto 565 dni. Pri določenem terminu a quo se štejejo meseci in leta istotako po koledarju; ako je terminus a quo istoveten z začetkom prvega dneva določene dobe, je smatrati ta doba za preteklo s pričetkom koledarskega dne istega števila (n. pr. duo vacationum menses a die 15. augusti). Ako terminus a quo ni istoveten z začetkom dneva, n. pr. annus novitiatus, decendinm ad appellandum, se prvi dan ne šteje in doba poteče z dovršenim zadnjim dnem istega števila (c. 34 §§ 1—3). Tempus utile se zove čas, ki je komu na razpolago za izvrševanje ali zasledovanje kake pravice in sicer tako, da teče šele od trenotka dalje, ko prizadeti za dotično dejstvo izve in more brez zadržkov nastopati. Tempus c o n t i n u u m pa je čas, pri katerem ni dopustna nikaka prekimba (c. 35). j empus utile je izjema, tempus continuum pravilo. Na tem- pus utile smemo sklepati samo tam, kjer nas besedilo zakona samo v to opravičuje (cc. 161, 432, 1432, 1457, 1635, 1881, 1884, 1885). pogodbah stranke lahko določijo same način, kako se naj šteje čas. Ako takega dogovora ni, so glede časa upoštevati civilnopravni predpisi dotičnega kraja, ki so po c. 1529 sploh merodajni tudi za veljavnost pogodb, ki jih sklepa cerkev. 9. Veljava zakona prestane ali sama po sebi, ali po volji zakonodajalca, ali pa vsled običaja. Sam po sebi zgubi zakon veljavo, če je izdan le za določen čas, ali če se namen, kateremu hoče služiti, ne da več doseči. Zakonodajalec lahko zakon ali popolnoma razveljavi (abrogatio), ali pa samo deloma (derogatio). Zakon se razveljavi tudi z izdajo novega zakona, katerega določbe niso v skladu s prejšnjim (obrogatio). V tem pogledu veljajo pravila: lex generalis posterior derogat legi generali priori, ravno tako: lex specialis posterior derogat legi § 30. Privilegiji. 97 speciali priori. To pravilo je sprejel tudi novi zakonik (c. 22). Starejši zakon je razveljavljen, ako mu poznejši naravnost na¬ sprotuje ali če je v njem cela tvarina na novo urejena. Lex specialis prior pa ne utrpi po poznejšem splošnem zakonu (lex generalis) na veljavi nič, če ta izrecno ne določa kaj drugega (n. pr. c. 6 n. 1). Posebno pravo posameznih narodov, fizičnih in pravnih oseb je ostalo po kodeksu nespremenjeno, ako je osno¬ vano na konkordatih, privilegijih ali indultih (cc. 3, 4, 22). Pr ejšnji zakon se v dvomu ne smatra za preklicanega, ampak se mora novi z njim po možnosti spraviti v sklad (c. 23). Vedno je veljalo v cerkveni zakonodaji načelo, da se smejo zakoni spremeniti samo, če to zahteva urgens necessitas ali pa evidens ecclesiae utilitas. Končno zgubi zakon svojo veljavo tudi vsled pravomočnega nasprotnega običaja (c. 27) in za posameznike vsled podeljenih privilegijev, dočim dispenze samo njegovo uporabo v poedinih primerih ukinejo. 10. Kodeks omenja na koncu naslova o cerkvenih zakonih tudi povelje, praeceptum (c. 24). Povelje je dano eni poedini osebi ali sicer večjemu številu oseb, ne pa občestvu in veže dotične osebe neposredno na vsakem kraju, v katerem se nahajajo, dočim se nanašajo zakoni večinoma na krajevna ob¬ močja. Povelje izgubi svojo moč, kadar preneha uradna oblast onega, ki je je izdal, ako ni pismeno posvedočeno ali pred dvema Pričama izrečeno. Povelje se lahko tiče pozitivnih dejanj ali pa opustitev in ima namen uspešno dopolnjevati določila splošnih zakonov. Pravno povelje je n. pr. mogoče izdati z ozirom na nameravan zakon (c. 1039), sosebno pa prihaja povelje v poštev kot samostojno ali dopolnjujoče kazensko sredstvo (cc. 2306, 2310). § 30. Privilegiji. Cc. 63—79. S c h u 11 e, K. R. 1, §§ 32, 33. S a g hPii 11 e r, K. R. I. 3 , § 31. H a r i n g, K. R. 3 , § 50. K 6 s 1 1 e r R., 1. c. (§ 24), 154 ss. H i 1 1 i n g , Die allgem. Normen, § 27. F a 1 c o , 1. c., 109 ss. Privilegiji so izjemni zakoni, ki stopijo za omejeno število oseb ali stvari na mesto obče veljavnih pravnih predpisov. Be¬ seda se rabi v širšem in ožjem pomenu. Privilegij v širšem pomenu je zakon; s katerim se urejajo odnošaji celih razredov oseb ali stvari z ozirom na njih splošne posebnosti in potrebe. Sem štejemo privilegije klerikov. Privilegij v ožjem pomenu pa je posebna, od občega prava različna stalna pravna norma, ki se izda le za eno osebo ali eno stvar, ali pa tudi za več oseb ali stvari, ne pa brez izjeme za vse osebe ali stvari enake vrste. Vrste privilegijev. Privilegije delimo po različnih vi¬ dikih v več vrst, n. pr. priv. affirmativa et negativa; 98 Ku še j. Cerkveno pravo. prvi dovoljujejo nekaj, kar je sicer prepovedano, drugi oproščajo od dolžnosti; pr. personalia, realia, mixta,se nanašajo na posamezne osebe ali stvari (cerkev, samostan, vseučil.); ako se tičejo zavoda in njegovih članov, so pr. mixta; pr. perpe- tua et temporaria, trajni ali začasni pr.; pr. pura seu gr at io s a in pr. r e m u n e r a t o r i a seu onerosa, con- ventionalia; prvi so milostni čini, drugi se podele samo proti izvestni dajatvi ali pa so s tako dajatvijo zvezani; končno p r. f a v o r a b i 1 i a in pr: o d i o s a , če se z njimi podeljuje kaka ugodnost ali če se omejujejo pravice osebam, za katere je bil privilegij kot izjemni zakon izdan. Nastajanje, tolmačenje in prestajanje pri¬ vilegijev. Vsak zakonodajalec je v svojem območju upra¬ vičen, podeljevati privilegije, pred vsem papež in sicer tudi sine j usta causa. Cerkveni predstojnik podeli privilegij ali iz lastnega na¬ giba — motu proprio — ali na podlagi prošnje — ad preces, ad instantiam, ustmeno — vivae vocis oraculo — ali pismeno — per rescriptum gratiae. — Privilegiji se nadalje podeljujejo ali per se ali per communicationem, t. j. na ta način, da se že obstoječi privilegij z isto vsebino podeli še drugi osebi ali stvari. Ta po¬ delitev se izvrši ali in forma accessoria, tako da je drugi privi¬ legij glede vsebine vedno odvisen od prvega, ali pa tako, da je od prvega povsem neodvisen (aeque principaliter) in da ostane nespremenjen, tudi ako bi prvi ugasnil (cc. 64, 65). C. 65 določa, da nastanejo privilegiji lahko tudi per legi- timam consuetudinem aut praescriptionem, torej potom običaja in priposestvovanja ter da possessio centenaria vel immemorabilis inducit praesumptionem concessi privilegii. Kdor vživa privilegij že sto let ali od nekdaj, temu ni treba podelitve dokazati. Kdor bi se pa skliceval na to, da si je pridobil privilegij z dejansko rabo v dobi priposestvovan ja, bi moral vse zakonite pogoje za ta način pridobitve dokazati. Pooblastila (facultates), ki jih dobe cerkveni dostojan¬ stveniki iz Rima ali trajno ali za določen čas ali za gotovo šte¬ vilo primerov, so smatrati za privilegia praeter jus. Taka poo¬ blastila, podeljena škofu ali drugemu ordinariju, niso vezana na osebo, ako ni to v podelitvi ali drugače jasno povedano, ampak veljajo tudi za njih naslednike; istotako veljajo škofu dana pooblastila tudi za generalnega vikarja. Vsako pooblastilo upra¬ vičuje k vsem dejanjem, ki so za njega izvršitev potrebna. Kdor ima pravico dovoljevati dispenze, ima v danih primerih tudi pravico, odvezati od cerkvenih kazni (c. 66). 6 “ Za petletne fakultete obstoja na osnovi motupropria „Post da- tam“ z dne 20. apr. 1923, A. A. S. XV, 193, enoten formular (Spodaj, § 86, IV). § 31. Dispenzacije. 99 Privilegiji se morajo po svojem besedilu tolmačiti in se ne smejo ne široko ne ozko razlagati. Vedno pa jih je treba tolma¬ čiti tako, da je razvidna iz njih neka milost onega, ki jih je Podelil (cc. 67, 68). Nikdo ni zavezan se posluževati privilegija, podeljenega v njegovo korist, če ne izhaja zavezanost do izvrše¬ vanja iz drugega naslova. Privilegiji so v dvomu smatrati trajnim (cc. 69, 70). Po kodeksu so odpravljeni privilegiji, ki so v nasprotju z novimi določili in niso bili podeljeni v Rimu. Drugi so ostali nespremenjeni. Za bodoče pa prestanejo privilegiji, ki so v novem zakoniku navedeni, ako se izda nov splošen zakon z na¬ sprotno vsebino (cc. 60, 71). Privilegiji so v svojem obstoju od onega, ki jih je podelil, neodvisni in ostanejo v veljavi, tudi če je njegova pravica nehala, razun če so dani cum clausula: ad beneplacitum nostrum. Pri- vilegia personalia prestanejo s smrtjo upravičenca, realia, če se uniči dotična stvar; če se pa tekom 40 let zopet postavi, na novo zgradi, tudi privilegiji spet ožive. Mogoče je nadalje se privile¬ giju odreči, če je podeljen zgolj v korist privatne osebe. Udru- zenja se pa ne smejo svojim privilegijem odpovedati, če jim pristojajo po zakonu ali če bi bile z odpovedjo prizadete koristi cerkve ali koristi drugih (cc. 72—75). Privilegiji, ki niso drugim v breme, ne ugasnejo, tudi če se jih nihče ne poslužuje. V na¬ sprotnem slučaju pa vsled nerabe nehajo po preteku 40 let ali ze prej, če je nerabo smatrati za odpoved (renuntiatio). Privilegij nadalje zgubi svojo veljavo, če postane njegovo uporabljanje tekom časa nedopustno ali škodljivo, ali če je čas, za kojega je bil podeljen, potekel. Končno sme zakonodajalec privilegij pre¬ klicati, ako ga upravičenec zlorablja in ordinariji imajo dolžnost, da vsako zlorabo sporoče papežu (cc. 76—78). Kdor se hoče posluževati podeljenega mu privilegija napram drugim, mora in foro externo podelitev zakonito dokazati. Pro toro interno zadostuje dobra vera, da izvirajo privilegiji od pri¬ stojne strani (c. 79). § 31. Dispenzacije. Cc. 80—86. S c h e r e r , K. R„ § 39. S a g m u 11 e r, K. R. I. 3 , § 32. Ha- 1' i n g, K. R. 3 , § 31. S c h u 11 e , K. R. I, § 103, II, § 84. Phillips, K. h. V, 147 ss. Stutz, K. R. 2 , 327. Hilling, Die allgem. Normen, § 35. F a 1 c o , 1. c., 113 ss. Dispenzacijo definira kodeks kot legis in času speciali rela- xatio (c. 80). Dispenza pomeni oprostitev od zakonitega predpisa, ki se izvrši ali tako, da se uporaba predpisa za določen primer ukine ali na ta način, da se že nastali učinki zakonite, določbe spregledajo. Privilegij postavlja na mesto občega zakona po¬ seben predpis, jus singulare zamenja jus generale ter ga za 7 ' 100 Kušej, Cerkveno pravo. dotične primere razveljavi, dispenza pa ne spremeni na obsto¬ ječem pravu ničesar, samo njegovo uporabo ukine in izreče, da ostane zakon za dotični primer brez učinka. Privilegiji vstvar- jajo pravo, dispenze samo pravice. Ako se te pravice ne izrabijo, ne more v pravnem smislu biti govora o dispenzi. Pojem dispenze so šele dekretisti točno opredelili: dispensatio est... canonici rigoris casualis facta derogatio. 7 Poprej tudi ni bilo določeno, kdo da sme deliti dispenze; delili so jih v istini papeži, sinode in škofje. S časom so prihajale prošnje za dispenze v važnih primerih samo še v Rim in končno je pristojala pravica podeljevati dispenze od občih zakonov samo še papežem. Danes velja načelo, da more in sme podeljevati dispenze samo zakonodajalec in sicer papež tudi glede zakonov podrejenih mu organov, ti pa le glede zakonov, ki so jih sami izdali. Ordinariji stoječi pod papežem smejo dajati dispenze od splošnih zakonov v obče samo na podlagi posebnega pooblastila, drugače pa le v nujnih primerih, ki ne dopuščajo odloga, kjer preti težka škoda in je težavno, se obrniti v Rim. Ti slučaji mo¬ rajo razun tega biti take narave, da se v Rimu zanje navadno dobi dispenza (c. 81). Škofje so upravičeni dajati dispenze od lastnih naredb ter od predpisov provincialnih in plenarnih cerkvenih zborov, ne pa od papeških zakonov, tudi če so izdani samo za dotični kraj (c. 82). Župniki sploh nimajo pravice dovoljevati dispenze ne od splošnih ne od posebnih zakonov, ako jim ni ta pravica izrecno podeljena (c. 83) . 8 Dispenze naj se dovoljujejo le iz pravičnih in tehtnih raz¬ logov z ozirom na važnost določbe, katere uporaba naj se ukine. Vsako dispenzo in tudi pooblastila, deliti dispenze, treba strogo tolmačiti (cc. 84, 85). Papež navadno izvršuje svojo dispenzacijsko oblast po raz¬ ličnih oblastvih, po Penitenciariji, Propagandi, kongregaciji za zakramente, sosebno tudi po škofih, ki dobivajo v to svrho po¬ sebna pooblastila. Za ta pooblastila obstojajo natančni obrazci, različni po besedilu za dispenze pro foro interno et externo, glaseči se ali na vse vrste dispenz za gotovo dobo (facultates quinquennales, decennales, triennales, annales) ali za izvestno število primerov. Dispenze se navadno podeljujejo na podlagi prošnje v obliki reskriptov. Brzojavne prošnje niso dopustne. Dispenze ugasnejo, če jih zakonodajalec prekliče, če se jim upravičenec odreče (n. pr. pri dispenzah od postnih zapovedi, od dolžnosti moliti brevir) in predstojnik to izjavo sprejme, nadalje 7 Summa Ruffini k dekretu Gratiana, ed. Singer, 1902, p. 234. 8 Primere dispenzacijske pravice župnikov nudijo cc. 1245 § 1, 1043, 1045 § 3. § 33. Pseudoapostolske zbirke. 101 uko odpade vzrok, iz katerega so bile podeljene in končno če preteče čas, za katerega veljajo (c. 86). Drugi oddelek. Spoznavni viri cerkvenega prava. § 32 . Označba pojma. Različne vrste teh virov. S c h u 11 e, K. R. I, 43 ss. Sagmiiller, K. R. L®, § 33. Iz materialnih pravnih virov so nastajali vedno novi zakoni in kanoni, ki jih je bilo treba spravljati v zbirke, da so postali splošno dostopni in da se je zajamčilo njih uporabljanje. Te zbirke, katere nam posredujejo poznanje cerkvenega prava, ime¬ nujemo formalne ali spoznavne cerkvenopravne vire. Ker so v njih zbrani pred vsem kanoni cerkvenih sinod, se naziva j o na¬ vadno zbirke kanonov. Prvotno so zbiratelji kanone zapisovali po časovnem redu, pozneje pa so jih že bolj znanstveno raz¬ vrščali po tvarini. Tako nahajamo kronologične in sistematične zbirke. Dalje razlikujemo zasebne in avtentične zbirke. Prve so delo zasebnega truda, druge so nastale po naročilu zakonodajalca ali pa so si pridobile vsaj njegovo odobrenje. Važna je tudi razlika med splošnimi in posebnimi zbirkami. V prvih se nahaja za celotno cerkev veljavna pravna snov, druge vsebujejo cer¬ kvene zakone, veljavne le za posamezne kraje, dežele, province, škofije ali pa zakone, ki se tičejo le posebnih delov cerkvenega prava, kakor n. pr. zakona (braka), pokore, sodnega postopanja itd. Končno imamo pristnih in nepristnih ali potvorjenih zbirk, kojih vsebina ali sploh ni tam navedenega izvora ali pa vsaj ne v obliki, v kateri je v zbirko sprejeta. Do novega kodeksa je bil najvažnejši formalni vir Corpus juriš canonici. Zato hočemo stvarno ločiti vire pred njim, potem obrazložiti Corp. j. c. sam, končno omeniti vire za njim, katerih vrsto zaključi novi kodeks. I. Poglavje. Zbirke pred Corpus-om juriš canonici. § 33 - Pseudoapostolske zbirke. Rickell, Geschichte des Kirchenrechts, 1843, 107 ss P i t r a, Jur. eccles. Graec. historia et monumenta, 1864 ss. Sagmiiller, K. R. I.*, § 34. Tam tudi nadaljnja bogata lit. Glavni vir iz prvega časa krščanstva je sv. pismo. Drugih pristnih zbirk, ki bi vsebovale cerkvenopravno snov, je le malo. Pač pa je nastalo v oni dobi nekaj apokrif o krščanskem živ¬ ljenju in takratnem pravnem redu v cerkvi. 102 Kušej, Cerkveno pravo. Najstarejša je: /h8ayj] rtuv dwdixa Anoazolcav, Doctrina duodecim Apostolom m, najbrže spisana koncem prvega stoletja. V svojem drugem delu ima določbe, kako je ravnati s potujočimi pridigarji ali apostoli ter preroki, kako se ima posve- čavati nedelja, kako se naj volijo škofje in diakoni itd. Zbirko je našel šele 1. 1883 metropolit Brienij iz Nikomedije in jo izdal v tisku. Približno dvoje stoletij mlajši so: Kavovci čxxlrjixbv 8lxaiov J ima drug izvor in drugo vsebino. Osnovo tvori čl. 18 Justinianove novele 125 iz 1. 546. Vsebina ktitorskega prava se v vsakem primeru ugotovi v ustanovni listini cerkve, bogomolnice, monastira ali drugega cerkvenega zavoda, ki ga z dovoljenjem eparhij- skega episkopa osnuje, opremi in dotira ktitor, osnovatelj. Ktitor po¬ stane lahko oseba poljubnega spola, ki je pravoslavne vere in v polni posesti gradjanskih pravic. •Tudi pravne osebe morejo postati ktitor ji. Izključeni so simonisti, infamni ter izobčeni člani cerkve. Ktitor mora oskrbeti vsa gmotna sredstva za zgradbo in opremo cerkve ter za vzdr¬ ževanje svečeništva ali drugih na cerkvi ali v zavodu nastavljenih or¬ ganov. Pravice ktitorja se nanašajo samo na zunanje, sosebno imovinske zadeve cerkve ali zavoda ter se v ustanovni listini, zrr/Top/zdr rt >mxov, natančno navedejo in določijo. Navadno se prizna ktitor ju tudi pravica predlagati svečenike za dotično cerkev, koje pa episkop lahko odkloni, ako nimajo vseh kanoničnih lastnosti. Ktitor ima pred vsem pravico upravljati imovino svoje ustanove (zadužbine) po obče veljavnih pred¬ pisih, a gredo mu tudi nekatere častne prednosti, tako poseben stol v cerkvi; pri božji službi se mora imenovati njegovo ime; njegov prihod v cerkev se oznani z zvonenjem, pri vseh cerkvenih shodih mu gre prvenstvo itd. Ktitorsko pravo ugasne, ako ktitor ne izpolnjuje vseh v usta¬ novnem pismu prevzetih dolžnosti, ako slabo gospodari s cerkveno imo- vino, ako se ne briga za svojo ustanovo in tam nastavljeno svečeništvo, ali če se na drug način izkaže nevrednega podeljenih privilegijev. Epis¬ kop mu sme v danih primerili ktitorske pravice odtegniti. Ako ugasne § 76. Patronati in država. 20 ? § 76 . Patronati in država. I. Javni patronati. 1. V Sloveniji se nahaja še danes veliko število župnij, katerih patron je deželni k n e z. * * * * 05 Najbrže so ti pa¬ tronati pripadali že deželnim knezom, katerih pravni na¬ sledniki so postali Habsburžani. Posestev na Kranjskem in Štajerskem Habsburžani že dolgo niso nikakih več imeli. Zato brez dvoma ne gre za realne ampak za personalne patronate, ki so morda nekdaj bili realni, ki so pa to svoj- stvo izgubili, čim jih je deželni knez začel izvrševati brez prigovora „ratione ducatus“. 00 Ta naslov sicer ni bil kano¬ ničen, ali cerkev ga je sosebno napram katoliškim knezom molče priznavala. V avstrijskih deželah je bil deželnoknežji patronat dosti starejši kakor v ostalih delih nekdanje Nemčije, kjer je imel svoj izvor v sekularizaciji duhovskih kneževin, v ka¬ terih so izvajali novi vladarji vse patronatne pravice prej¬ šnjih knezov in imenovali svoje kandidate tudi na mesta svobodne podelitve trdeč, da je prejšnji cerkveni knez tudi glede njih vršil kolači jo kot patron in ne kot ordinarij. 07 ktitorska pravica, preide ustanova z vso svojo imovino v last dotične cerkvene občine, ki prevzame vse dolžnosti ktitorjev. V naši državi ni podrobnih predpisov o ktitorskem pravu. Ktitorjev v nekdanjem smislu — najdalje jih je ohranila romunska pravoslavna cerkev — danes sploh ni več; njih dolžnosti in pravice so prevzele občine. V Bukovini pa je pravoslavni verski zaklad nad pravoslavnimi cerkvami od cesarja Jo¬ žefa II. dalje izvajal pravice patron a. (Lit. Z h i s h m a n n , Das Stiftsrecht in der morgenlandischen Kirche, Wien 1883. Milaš, Patronatsko pravo u pravoslavnoj crkvi, Beograd 1909, Arh. za pravne i društv. nauke knj. VII. i Vlil. str, 36 ss, 12 ss. M i 1 a š - P e s s i č , Das K. R. der morgenlandischen Kirche, 1905, 535 ss. V e r i n g , K. R. 3 , § 103. Cotlarciuc N., Stifterrecht u. Kirchen- patronat im Fiirstentum Moldau u. in der Bukowina. K. rediti. Ablullg. hsg. v. S t u t z , 47. Heft, 1907. 05 65 jih je v lavantinski in 25 v ljubljanski škofiji. 00 Prim. Monumenta Habsburgica II, 281 n. 102. Cesar Friderik III. prezentira novega župnika za cerkev Marije Device in Grauenvvart (Kostel) Aquilejensis dioecesis, „cujus j us p a t r o n a t u s r at ione ducatu s n o s t r i Carniolae ad nos spectare d i n o - s c i t u r.“ 67 Friedberg, K. II. 6 , 383. 208 Kušej, Cerkveno pravo. Dočim se na to teorijo osnovani deželnoknežji patronat v praksi ni mogel dolgo vzdržati, je v avstrijskih deželah ostal kot od davnine izvajan in priznan brez prigovora do razpada monarhije v veljavi ter obstoja formalno v njenih bivših delih še danes naprej. Niti cerkev niti država ga ni izrecno razveljavila, dasi je v naši kraljevini nesporno, da je s prevratom ugasnil, ker je odpadel dosedanji upraviče¬ nec in ker je bil samo v nekdanji avstrijski dinastiji dednim potom prenosen. 2. Različen od deželnoknežjega patronata je bil p a- tronat verskega zaklada, ki ga je sicer tudi iz¬ vajal avstrijski vladar po svojih organih, toda ne v svoj- stvu kot vladar ampak kot upravitelj sekulariziranih cer¬ kvenih posestev, katera je Jožef 11. združil v posebno ustanovo. Verskozakladni patronat ni bil v bivši Av¬ striji cerkveno nikdar priznan. Priznanje se tudi s konkor¬ datom 1. 1855 ni izvršilo, kajti papež je v členu 25 priznal cesarju Franu Josipu in njegovim katoliškim naslednikom samo i n d u 11, „n o m i n a n d i a d o m n e s c a n o n i- catus et p a r o c hia s , quae juri patronatus ex fundo reli g ion is seu studiorum deri- vanti subsunt, ita ta m en, ut seli g at unum e x tribus, quos puhlico concursu liabito episcopus ceteris d i g n i o r e s j u d i c a v e r i t.“ Besedilo „q u a e juri p a t r o n a t u s e x fundo r e li¬ gi o n i s d e r i v a n t i subsunt" nikakor ne pomeni priznanja, ampak je služilo samo v boljšo in jasnejšo označbo beneficijev, kateri tvorijo predmet privilegija. In- dult pa je z državnim prevratom ugasnil, ker ni več upravi¬ čenca in njegovega katoliškega nasledstva in ker je cesar¬ stvo (imperium) razpadlo. Naši vladi nedostaje pravnega naslova za izvajanje verskozakladnega patronata; samo upravljanje verskozakladne imovine ni nikak patronatni naslov. Zato se imajo odslej vsi kanonikati in župnije, ki so stale pod patronatom verskega zaklada, konferirati po pred¬ pisih občega cerkvenega prava, t. j. podeljevanje dignitet pripada papežu, navadnih kanonikatov in župnij pa škofu (c. 396 § 1). Državi ostane na imenovanje samo političen vpliv, dokler dejanski iz svojih sredstev plačuje dotične 76. Patronati in država. 209 cerkvene uslužbence. Določilo § 4 zakona z dne 7 . maja 1874 d. z. št. 50 e8 se po preobratu ne da več izvajati iz naslova patronata. 5. Tudi patronat bivšega ogrskega in lir- vatskega kralja, pod katerega so spadale vse žup¬ nije prejšnjega krajiškega področja, nekdanje vojaške gra¬ nite, izza prevrata ne obstoja več, ker je bil upravičenec na podlagi starih privilegijev in stoletnih zakonitih običajev samo bivši nosilec krone sv. Štefana kot sum m us e c c le¬ si a r u m patronus, kateri doslej sploh nima nasled¬ nika. A tudi če bi Ogrska dobila novega legitimnega kralja in bi z njim prejšnje prerogative na cerkvenopravnem ob¬ močju zopet oživele, bi bile vezane na meje ogrske države. V naši kraljevini teh prerogativ niti vlada niti kralj ne mo¬ reta uveljavljati. Vlada radi tega ne, ker bi jih mogla iz¬ vrševati samo v imenu zakonitega upravičenca, ne pa na podlagi državne oblasti kot take, kralj pa radi tega ne, ker so na ozemlju prejšnje ogrske krone, ki je pripadlo naši kraljevini, vsi osebni privilegiji ogrskih kraljev prenehali in je v osebne pravice vsako pravno nasledstvo izključeno. 69 II. Zasebni patronati. V Avstriji so Habsburžani izvajali patronatne pravice kot knežji regal in so od protireformacije dalje urejevali patronatno oblast s številnimi uredbami in odloki: starejše 68 § 4: „Vse cerkvene službe in nadarbine, ki so v celoti ali v pre¬ težnem delu dotirane iz državnega zaklada, verskega fonda ali drugih javnih sredstev, se smejo podeliti samo na podlagi prezentacije, izvr¬ šene po državni oblasti." — V Čehoslovaški, v Avstriji in v novi Italiji zahtevajo prejšnje pravice avstrijskega vladarja sedanje vlade. Av¬ strija dela izjemo samo glede kanonikatov, pri katerih se omejuje na pravico prigovora. Ha ring, 640 op. 4, 656. Haring, str. 656 op. 6 pripominja: Solange die Regierung die Patronatslasten tragt, hat die Kirclie kein Interesse, an diesem Zustande zu riitteln. V naši kraljevini je obveljalo glede kanonikatov naziranje kakor v Avstriji, glede župnij je prašanje še odprto. 69 Prim. o posebnostih patronata na Ogrskem: Surangi, Das Patronatrecht in Ungarn, A. f. k. K. R. zv. 78, 56 ss. T i m o n A., Das stadtliche Patronat in Ungarn, Budapest, 1889. Isti, Ungarische Ver- fassungs- u. Rechtsgeschichte, Berlin 1904, 279 ss. Novak M., Propisi o crkvenoj gradjevnoj dužnosti u Hrvatskoj i Slavoniji, Zagreb 1908, 10—19. Tauber A., Manuale Juriš Canonici 4 , Sabariae, 1912, §§ 201—204. 14 210 Kušej, Cerkveno pravo. predpise združuje po njihovi bistveni vsebini Tractatus dejuribus incorporalibus z dne 13. marca 1679. 70 Jožef II. je zastopal načelo, da mora vsaka cerkev imeti pa- trona. Patronat nad novo ustanovljenimi župnijami naj prevzame verski zaklad, ako ga zemljiški gospod odkloni. 71 Isti vladar je določil v številnih dvornih dekretih, izmed katerih je oni z dne 10. maja 1787 v Idrvatski in Slavoniji še danes v veljavi, 72 obsežno gradbeno dolžnost patronov, ka¬ tera ni prenehala, tudi če so se patroni svojim pravicam od¬ povedali. Na ta način so postali patronati realna bremena, kar po cerkvenem pravu nikdar niso bili. Zakon o medver¬ skih odnošajih z dne 25. maja 1868 d. z. št. 49 je v členu 9 to svojstvo patronatov izrecno povdaril ter določil, da so pri re¬ alnem patronatu patronatne dolžnosti od veroizpovedanja patrona neodvisne. V zakonu z dne 7. maja 1874 je država obljubila (§ 32), da se bodo patronatna razmerja posebej ure¬ dila. Po vladinem poročilu k omenjenemu §-u naj bi ta ure¬ ditev obstojala zgolj v tem, da se patronati ali obligatorno ali fakultativno odpravijo 73 , kar se pa do prevrata ni zgodilo. Izza prevrata sem silijo nove razmere vedno bolj na teme¬ ljito preureditev današnjih patronatnih odnošajev, ki so po¬ stali sosebno radi agrarne reforme kot javnopravna realna bremena nevzdržni. Ukinitev teh bremen je na sebi mogoča na odplaten ali na neodplaten način. Oboje predpostavlja donošenje for¬ malnega zakona. Možnost ukinitve brez odkupnine pripo¬ roča dejstvo, da so bile te dajatve neupravičene že od onega časa naprej, ko je prenehalo vlastelstvo. 74 70 Riegger, Corpus juriš ecclesiastici Bohemici et Austriaci, Wien 1770, II, 289—302. 71 Wahrmund, 1. c. II, 26. 72 Novak, 1. c., 17, 18. 73 Burckhard, Kultusges. v zbirki Manz, Oester. Ges. 26*, II, 75. 74 Iz tega razloga in tudi vsled cerkvenopravne vsebine patronata naj se v bodočem konkordatu določi, da je vsakemu patronu svobodno, da se svojim pravicam odpove z učinkom, da patronatno razmerje z vsemi bremeni vred ugasne. Dokler takega zakonitega določila ni, bi se morala patronatna bremena poprej odkupiti, predno bi postalo sploh šele mogoče, se pravicam odreči. Ta način rešitve patronatnega problema, ki je v Prekmurju, Medjimurju, v Ilrvatski in Slavoniji ter v Vojvodini še nujnejši kakor v .Sloveniji, propagira sedaj ministrstvo § 77. Papež. 211 Tretji oddelek. Posamezna cerkvena zvanja. I. Poglavje. Papež in njegovi pomočniki. § 77 . Papež. Cc. 218—221. S t u t z , Der Geist des Cod. j. c., 1918, 235 ss. H i 1 - lin g N., Das Personenreclit d. Cod. j. c., 1924, 112 ss. Sagmiiller, K. R. I. 3 , § 87. P o s c h 1 A., K. R. 2 , 130 ss. H a r i n g, K. R. 3 , § 68. Wernz-Vidal, II, p. 387 ss. G r o JR - S c h u e 11 e r , K. R. 8 , 82—85. Hinschius, K. R. I, 195 ss. I. O papežu ima kodeks samo kratke določbe v cc. 218 do 221. V njih je na pregnanten način izraženo njegovo najvišje poglavarstvo. Zakon veli: Romanus Pontifex, Beati Petri in primatu Successor, habet non solum primatum honoris, sed supremam et ple- nam potestatem jurisdictionis in universam Ecclesiam tum in rebus, quae ad fidem et moreš, tum in iis, cjuae ad disci¬ plinam et regimen Ecclesiae per totum orbem diffusae per- tinent. Haec potestas est vere episcopalis, ordinaria et imme- diata tum in omnes et singulas ecclesias, tum in omnes et singulos pastores et fideles, a cpiavis humana auctoritate indepcndcns (c. 218). za vere v Beogradu, kakor je razvidno iz njegovega razpisa z dne 19. septembra 1925 V. K. br. 5903 na ministra za agrarno reformo in na vse ordinariate. Ministrstvo za vere želi, da naj se v slučaju svobodne par¬ celacije veleposestev, ki jo odobruje minister za agrarno reformo na osnovi člena 38 zakona o budžetnih dvanajstinah za mesece avgust - november 1925, zasigura tudi odkup patronatnih bremen na ta način, da odstopijo veleposestniki primerne parcele ali druge vrednosti z odo- brenjem pristojnih državnih in cerkvenih oblastev (ordinarijev in ve¬ likih županov) patronatuim cerkvam in nadarbinam. Ta odkup naj bi bil nekak pogoj za dovolitev svobodne parcelacije. Ordinariati so bili naprošeni, naj naznanijo ministrstvu za vere vsa v poštev prihajajoča veleposestva z realno patronatno pravico. Osnutek konkordata predvi¬ deva po iniciativi naše vlade določilo, da prestanejo vsi javni in oni zasebni patronati, ki so vezani na državna posestva. Zasebnim patro- nom pa bo dana samo možnost, da patronatna bremena odkupijo. Prim. L a n o v i č , I. c., 84. 14 * 212 Kušej, Cerkveno pravo. Romanus Pontifex, legi time electus, statim ah accep- tata electione, obtinet, jure divino, plenam supremae juris- dictionis potestatem (c. 219). C. 220 nam samo pove, da se imenujejo važnejša, pa¬ pežu pridržana opravila causae majores in c. 221 določa, da za ostavko papeža ni potrebna pritrditev kardinalov ali koga drugega. Papež je, kar iz besedila zakona ni povzeti: a) Rimski škof. Njegova škofija obsega mesto Rim in okolico v obsegu 40 milj. Kot škofa ga zastopa V i c a- rius U r b i s , kardinal, katerega pravni položaj ni raz¬ ličen od onega generalnih vikarjev v drugih škofijah, le da njegova jurisdikcija ob papeževi smrti ne preneha. b) Papež je metropolit Rimske cerkvene province, pod katero spadajo škofije srednje Italije od Capue do Piše, vse nadškofije brez sufraganov in vse ek- semtne škofije sveta. c) Papež je p r i m a s Italije in patriarh na z a p a d u , katere prednosti pa seveda absorbira njegovo na božjem pravu osnovano prvenstvo nad celo katoliško cerkvijo. Njegova, na celi svet se nanašajoča suprema, plena, ordinaria et immediata jurisdictio vere episcopalis se po vsebini ne razlikuje od oblasti škofov, samo da je krajevno neomejena. Tudi drugi škofje imajo po vsebini enako oblast kakor papež, toda izvrševati jo smejo samo vsak v svojem področju in pod poglavarstvom papeža, ki je vedno upravi¬ čen, vršiti jo v polnem obsegu ali deloma mesto njih. P r i- macialna oblast papeža obstoji tedaj v njegovem univerzalnem e p i s k o p a t u. Ta primat us jurisdictio n is papežev, progla¬ šen kot dogma na vatikanskem cerkvenem zboru, ima na¬ slednjo vsebino: 1. Papež je naj višji cerkveni zakonoda¬ ja 1 e c. Zato mu pripada: obsodba herezij, odobren je spisov o veri in morali, prepoved takih knjig, ki so veri in morali nasprotne, vodstvo vesoljnih koncilijev, potrjevanje njih sklepov, potrjevanje sklepov partikularnih sinod, vodstvo misionov, zakonodaja za vso cerkev, dovoljevanje dispenz. § 77. Papež. 213 2. O n je n a j v i š j i cerkveni vladar, ki u reja kult, liturgijo, poste, praznike, izreka kanonizacije in bea¬ tifikacije, preiskuša pristnost relikvij, deli odpustke, potr¬ juje redove in kongregacije ali jih zopet odpravlja, usta¬ navlja nove škofije, dovoljuje spremembe že obstoječih, po¬ stavlja kardinale, imenuje, potrjuje, pripušča, umešča, pre¬ mešča, odstavlja škofe; jim podeljuje palij, daje koadju- torje in pomožne škofe, sprejema njih ostavke. Papež je najvišji upravitelj cerkvene imovine in sme nalagati davke celi cerkvi. 3. On vrši najvišje nadzorstvo nad vesoljno cerkvijo na ta način, da pošilja poslanike v različne države, da zahteva periodična poročila od škofov o razmerah v nji¬ hovih diecezah ter sprejema tudi ustna poročila ordinarijev na svojem sedežu v Rimu. 4. Papež je na j višji cerkveni sodnik. Vsaka zadeva se sme vložiti že v prvi instanci pri njem ali pa jo on sam odkaže pred svoja sodišča. Kazensko posto¬ panje proti škofom je pridržano izključno njemu. Sodi ali sam ali po svojih organih v Rimu ali pa delegira judices in partibus. Proti odločbam papeža ni nikak priziv mogoč, tudi ne na cerkveni zbor. Onega, ki bi se prizval proti papežu na vesoljni cerkveni zbor, bi zadela ekskomunikacija (cc. 228, 2332). Papež izreka kazni in cenzure in sme sebi ali drugim pridržati odvezo izvestnih deliktov. 5. Papež je predstavnik vesoljne kato¬ liške cerkve. On zastopa pravice katolikov napram državam in vladam in sklepa pogodbe (concordata, conven- tiones). Ta suverenost, dasi samo duhovna, je meddržavno priznana. II. Papež kot svetni suveren. Začenši od druge po¬ lovice 8. stoletja pa do 20. septembra 1870 so bili papeži s krat¬ kimi presledki tudi svetni suvereni cerkvene države: Patrimo- nium Petri. Ta država je bila last vesoljne cerkve. Po nazoru cerkve je taka država potrebna, ker jamči za neodvisnost in resnično svobodo vrhovnega cerkvenega poglavarja, katera po mnenju cerkve z italijanskim garancijskim zakonom z dne 15. maja 1871 ni zajamčena. Tam se pač papežu priznavajo častne pravice suverena, diplomatična imuniteta, svoboda občevanja, vžitek in realna imuniteta Vatikana, Laterana in vile Castello Oandolfo ter mu je priznana civilna lista nekaj nad 3,000.000 214 Kušej, Cerkveno pravo. frankov letno. Papeži so protestirali proti nasilju in izrekali kazni proti uzurpatorjem, toda brez praktičnega uspeha. Odrekla se cerkev svoji pravici po lastni državi dosedaj ni; papeži so od¬ klonili civilno listo in niso zapustili od 1. 1870 več Vatikana. III. Častne pravice papeža (Primatus honoris): Najprej je imel rimski škof kakor vsak drugi naslov: Sve¬ tost, sv. oče, papa; rimska cerkev se je imenovala kakor druge apostolska stolica. Od 5. stoletja naprej pa so te titulature vedno bolj pridržane Rimskemu škofu in Rimski cerkvi. Od srednjega veka dalje se rabijo tudi naslednje, poprej za škofe sploh obi¬ čajne titulature izključno samo za papeža: Papa, Summus Pon- tifex, Pontifex maximus, Apostol icus, Vicarius Christi, Vica- rius Dei. Nagovori se ga: Sanctissime pater, Sanctitas Tua, Sanctitas Vestra. On naziva škofe fratres, druge vernike filii, filiae. Sam se imenuje Episcopus, od Gregorja I. naprej ob slovesnih pri¬ likah z dostavkom: servus servorum Dei. Navadna obleka: talar iz bele svile, naprsni križ, škrlatasto- svileni čevlji z uvezenimi zlatimi križi in izven stanovanja rdeč plašč in rdeč klobuk. Pri slovesnih prilikah nosi rdeč, s herme¬ linom obrobljen naramni plašč, mozzetta, z zlatom vezeno štolo, belo čepico (zuchetto, solideo, pileolum), po zimi s krznom obrob¬ ljeno pokrivalo (camaura), pri božji službi pa navadno škofovsko obleko in palij. Pri gotovih slovesnostih izven službe božje ima na glavi tiaro, regnum, triregnum, t. j. mitro s tremi zlatimi obroči v obliki kron, od katerih je prvo uvedel Gregor YII., drugo dodal Bonifacij VIII., tretjo Benedikt XI. 1 Nadaljnje in- signije so: annulus piscatoris, ribičev prstan, ravna palica zgoraj s križem (pedum rectum), in križ, katerega nosi pri slovesnostih subdiakon pred papežem. Kadar je papež na potovanju, nosi naj¬ svetejše seboj. V kanonu maše se moli za papeža. Verniki mu dolgujejo spoštovanje, ki se ob avdijencah izraža s poljubom na nogo (ado- ratio); škofje poljubijo koleno in nogo, kardinali nogo in roko, vladarji in njih zastopniki samo roko. IV. Historične pravice: pravica, maziliti in kronati rimske cesarje, zahtevati od njih prisego zvestobe ter officium strepae et stratoris, pravica, biti razsodnikom v svetovnih sporih. V. V diplomatičnem občevanju je papežu že izza dunajskega kongresa priznano prvenstvo med suvereni, njegovi poslaniki so povsodi doyeni (staroste) vsega diplomatičnega za¬ stopstva. 1 Podoba tiare z dvema prekrižanima ključema tvori tudi pa¬ peški grl). § 78. Volitev papeža. 215 § 78 . Volitev papeža. S t u t z , K. R. 2 , §§ 29, 68. S a g m ii 11 e r , K. R. I.®, § 88. V e r i n g , K. R. 3 , § 125. K o e n i g e r , Gesch. d. kath. K. Rs., 22, 33 —35. W e r n z - Vidal II., p. 394 ss. c. 160; documenta I—III v dodatku k kodeksu. H a r i n g , § 167. G r o R - S c li u e 11 e r , § 56. Hinschius, K. R. I., 217 ss. I. Papež ima v cerkvi izjemen položaj. Na poseben način se določi tudi njegov naslednik, kadar se uprazni apostolska stolica. Prvotno so si izbirali škofa v Rimu duhovniki in ljudstvo na enak način, kakor je bil v veljavi glede vseh drugih škofov. V krščanski dobi je postala oseba rimskega škofa tolike važ¬ nosti za državo, da so se za volitve zanimali tudi cesarji, da so podpirali na moč svoje kandidate, odločali nastale spore, iz¬ ravnavali nesoglasja ter ob potrebi tudi sami postavili naslednika umrlemu škofu. Njihov vzgled so posnemali kralji vzhodnih Gotov. Ko so vzhodni Rimljani uničili državo vzhodnih Gotov 1. 555, je prešla pravica soodločanja pri papeških volitvah na vzhodno¬ rimske cesarje, o čemur poroča Liber diurnus. Ob upraznitvi sto¬ lice so morali nje upravitelji, namreč archipresbyter, archidia- conus in primicerius notariorum eksarhu v Raveni naznaniti pa¬ peževo smrt. Tri dni po smrti se je vršila volitev, pri kateri sta bili odmerjeni visokemu duhovništvu in rimski aristokraciji glavni vlogi, nižji kler in ljudstvo pa sta smela le naknadno vo- litvi pritrditi. O volitvi so spisali glavni volilci zapisnik in ga po¬ slali cesarju v Carigrad. Kadar je došlo cesarjevo odobrenje, se je izvršila konsekracija. Za odobrenje se je plačala posebna taksa, kateri pa se je cesar Konstantin IV. Pogonatus 1. 678 od¬ povedal. Šest let kasneje je to storil tudi glede pravice do odo- brenja volitev. Odslej pa je potrjeval volitve eksarh v Raveni kot cesarjev namestnik. Vsled tega razvoja niso po uničenju vzhodnorimskega go- spodstva v Italiji niti frankovski niti longobardski kralji zahte¬ vali pravice do potrditve izvoljenega papeža. Pipin in Karol Ve¬ liki sta se zadovoljila z uradnim obvestilom o izvršeni izvolitvi, kateri sta formalno pritrdila, kar pa je bilo praktično brez po¬ mena, ker je bil izvoljeni že zdavnaj posvečen. Toda na ta način je postala rimska stolica predmet najhujših strankarskih bojev rimske aristokracije. Na lateranski sinodi 1. 769 je Stefan ITT. iz¬ ključil vse laike iz kroga volilnih upravičencev ter določil, da more samo rimski klerik postati papež. Toda laiki se niso dali kar tako izriniti in so vsaj najuglednejši med njimi bili po hudviku Pobožnem 1.817 in po Nikolaju I. 1.862 na rimski sinodi kot volilci priznani. To pa je povzročalo vedno silne boje pri 216 Kušej, Cerkveno pravo. volitvi papežev, vsled česar so morali Rimljani 1. 824 Lotarju I., sinu Ludvika, pod prisego obljubiti, da izvoljeni ne bo dobil po¬ prej posvečenja, predno ni prisegel v navzočnosti cesarskega od¬ poslanca zvestobe cesarju. Papež Ivan IX. je potrdil ta običaj na neki sinodi 1. 898 (c. 28 D. 63). Po razpadu karolinške države je postala rimska stolica zo¬ pet predmet ljutih strankarskih bojev. Zato sta se Oton I. in Ivan XII. ob obnovitvi nemško-rimskega cesarstva 1. 962 spora¬ zumela zopet na oni obseg cesarskih pravic pri papeževi volitvi, kakor ga je bil določil Lotar I. Pa že prihodno leto so morali Rimljani vsled upora Ivana XII. cesarju priseči, da ne bodo nik¬ dar dali glasov in posvečenja drugemu papežu kakor onemu, ki ga izbereta cesar in njegov sin. Otoni so v istini postavili vrsto papežev sami. Ko je izumrl rod saških cesarjev, je papeštvo zopet zapadlo oblasti srednjeitalijanskih plemiških rodbin. Zle posledice tega strankarskega vpliva so dosegle pod Benediktom IX. (1032—1044) svoj višek. Zato ni nič čudnega in je bilo cerkvi v srečo, da je Henrik TIL, najmogočnejši nemški cesar, sam postavil Kle¬ menta II., Damasa II., Leona IX. in Viktorja II. zaporedoma za papeže, ki so se vsi izkazali kot vrli in vredni možje. Ravno papeži, ki jih je postavil Henrik III., pa so bili od¬ kriti pospeševatelji reformističnih stremljenj, izhajajočih iz sa¬ mostana Clugny, kojih smoter je bil, priboriti cerkvi nazaj po¬ polno svobodo, odstraniti vpliv laikov in jo izčistiti na znotraj. Po Henriku III. je prišel njegov nedorasli sin Henrik IV. na pre¬ stol, ki vsled svoje mladosti osebno ni mogel nastopiti pri po¬ stavljanju papežev na enak način kakor njegov oče. To ugodno priliko je porabil papež Nikolaj II. in je na velikonočni pone¬ deljek 1. 1059 izdal o volitvi papeža poseben dekret In nomine Domini (c. 1, D. 23, kojega izpopolnilo tvori c. 9, D. 79). Po tem dekretu se naj najprej sestanejo kardinali škofje ter posvetujejo o kandidatu, potem pa naj izvrše skupno z drugimi kardinali volitev. Ostali kler in ljudstvo naj pritrdi izvršeni izvolitvi. Voli naj se samo član rimskega klera izvzemši primer, da ni med njim sposobnega kandidata. A ko ni mogoče volitev izvršiti v Rimu, se naj voli v drugem kraju in izvoljeni sme tudi brez ustoličenja izvrševati jurisdikcijo. Volitev naj se vrši pod pri¬ držkom dolžnega spoštovanja napram kralju Henriku IV. in nje¬ govim naslednikom, ki jim bo priznala apostolska stolica enako pravico (kraljevski paragraf). V težkih bojih investiturnega spora in pri nemirnih volitvah v nasledni dobi pa zgoraj omenjeni dekret ni prišel do veljave. Šele Aleksander III. je na tretjem lateranskem zboru 1.1179 z dekretalo „Licet de vitanda“, c. 6, X, 1, 6, končnoveljavno uredil volitve papežev. § 78. Volitev papeža. 217 Samo kardinali smejo voliti papeža, vsaka udeležba ostalega klera, ljudstva in nemškega cesarja je izključena. Na tej podlagi so gradili nasledniki Aleksandra III. dalje. Tako je n. pr. Gregor X. uvedel konklave, Gregor XV. tajni skrutinij, Pij IX. je nanovo utrdil volilno pravico kardinalov, izključil vsak vpliv laikov in izdal določbe, kdaj, kako in kje naj se sestane konklave. Leo XIII. je s konstitucijo: „Praedecessores Nostri“ z dne 24. maja 1882 in posebnim opravilnikom, „Regolamento“, izdal predpise za slučaj, da se volitev papežev vsled nemirnih časov in razmer ne bi mogla vršiti na pravilen način. Pij X. pa je volitev papeža s konstitucijo Vacante Sede A p o - stolica z dne 25. decembra 1904 uredil na novo. Ta konstitucija skupno s konstituci jo C o m m i s s u m N o b i s z dne 20. januarja 1904. s katero je papež izrecno prepo¬ vedal civilni veto ali pravico do ekskluzive, je sedaj edini pravni vir za red, po katerem se voli papež v normalnih razmerah. Za izredne prilike pa velja konstitucija „Praede- cessores Nostri“ Leona XIII. z dne 24. maja 1882. 2 II. Čim je sv. stolica upraznjena, se morajo v Rimu bivajoči ali tja dospeli kardinali s svojim' spremstvom podati 16. dan (po smrti ali ostavki papeža) v konklave, zazidan prostor v Vatikanu. Tu ostanejo strogo ločeni od zunanjega sveta, dokler ni volitev izvršena. Le jedila se jim smejo prinašati od zunaj. Pozneje dospelim kardina¬ lom se sme konklave odpreti, drugače pa mora ostati za- tvor jen. Volitev se izvrši ali a) cjuasi per inspirationem, t. j. po enodušni aklamaciji, ali b) per compromissum, t. j. po večini onih, kojim je volilni zbor poveril izvolitev, ali c) per scrutinium, po tajnih volilnih listkih z dvetretjinsko večino odštevši glas ..izvoljenega, ako je glasoval sam zase. 2 Konstitucijo Pija X. „Vacante Sede Apostolica" je izpopolnil Pij XI. z motuproprio „Cum proxime“ z dne 1. marca 1922 (A. A. S. XIV, p. 145 ss.). Rok od smrti do začetka konklava je podaljšan „ad 15 solidos dies“ in kardinalski kolegij ga sme podaljšati še za dva ali tri dni. 218 Kušej, Cerkveno pravo. Ako se pri volitvi ne doseže dvetretjinska večina, po¬ tem se sedaj ne vrši več dodatna volitev per accessionem, 3 ampak navadna ponovna volitev. Pravico do izkl jučitve ali ekskluzive, ki so si jo prisvajale katoliške velesile Španska, Francija, Avstrija, in ki je šla za tem, da smejo pri vsaki volitvi vsaka po svojem zaupnem kardinalu (kronski kar¬ dinal) enkrat označiti kandidata, ki bi jim ne bil po volji, je Pij X. energično zavrnil. Sicer pa tudi poprej neupoštevanje te dozdevne pravice ni imelo nikakih prav¬ nih posledic. Vsako vplivanje na volitev papeža s strani svetne oblasti se kaznuje z izobčenjem dotičnega kardinala, ki nastopi ipso jure (Const. Vac. Sede Ap. točka 82). Tudi mora vsak kardinal ob svoji kreaciji, nato ponovno po smrti papeža pri vsaki generalni kongregaciji, in po vstopu v konklave zopet priseči, da ne bo sprejel in prijavil ni- kakega veta, niti ne želje tretje osebe glede volitve. Iz¬ voljen je lahko vsak kristjan, ki je c a p a x. V istini pa se volijo od 1.1389 naprej samo kardinali in od 1. 1523 so bili vsi papeži rojeni Italijani. S tem, da izvoljeni izvo¬ litev sprejme, dobi že popolno jurisdikcijo. Če je izvoljeni že škof, sprejme kot papež samo blagoslov, drugače ga posveti kardinal-dekan. Od Sergija IV. (1009) menjajo novo izvoljeni papeži svoje ime. S tem naj se označi, da je preteklost za vsakega v trenotku, ko izvolitev sprejme, pozabljena. Zelo preporno je, če si sme papež sam določiti naslednika. Papež Feliks III. (526—530) je imenoval iz tehtnih vzrokov arhidiakona Bonifacija svojim naslednikom. Na vsak način pa¬ pežu ne more biti zabranjeno, da se s kardinali o nasledniku razgovarja, ali celo pogaja ali pa jim izreče svoje želje. Abso¬ lutno izključiti pa se niti ne da pravica, da si postavi sam na¬ slednika, kajti institucija kardinalov in njih volilna pravica, sploh ves volilni red je juriš humani in po papežu vsak čas spremenljiv. Tak korak bi pa bil na mestu le v zelo izrednih primerih, ako bi imela cerkev od njega očitno korist. Če ni posebno tehtnih vzrokov, bi neupoštevanje obstoječega prava po papežu bilo cerkvi bolj v škodo nego v hasek, zato bi tudi imenovanje naslednika po papežu ne bilo koristno. 3 Volitev per accessionem se je vršila na ta način, da so se posa¬ mezni kardinali v ponovnem glasovanju ali pridružili enemu izmed tistih, ki so dobili pri volitvi glasove — zato besedilo glasovnice „accedo rev. dd. N. N.“ —, ali pa so ostali pri prvotnem glasu „accedo nemini", ^ 79. Kardinali. 219 III. Upraznitev sv. stolice nastopi navadno vsled smrti. V prvih časih je prevzel ves presbiterij vodstvo rimske cerkve, če je škof umrl, pozneje so jo vladali samo archipres- byter, archidiaconus in primicerius notariorum. Ko se je bil izoblikoval kardinalski kolegij v polni oblasti, je vršil vodstvo sam, toda kmalu ne več v celoti, ampak po ožjem odboru, ki so ga tvorili in ga še tvorijo cardinalis cammerarius in najstarejši kardinal iz vsakega reda (capita ordinum); 4 ta sosvet se pa menja vsake tri dni. Naloga kardinalskega odbora je danes, ko ni več cerkvene države, uprava imovine rimske stolice, priprava konklava in oskrbovanje neodložljivih, vesoljne cerkve se tičočih poslov. Nikakor pa ne preide ob sedisvakanci vesoljna jurisdik- cija papeža na kardinalski kolegij. Papež se sme svojemu dostojanstvu tudi odpovedati. Nje¬ gova ostavka ne potrebuje odobrenja od nikake strani. Sporno je, če papež, ki postane blazen ali drugače umo- bolen, zgubi svoje dostojanstvo. Pritrdilni odgovor na vprašanje ne more biti dvomljiv, ker je samo razumna oseba sposobna voditi in predstavljati na zunaj vesoljno cerkev. Če bi se papež vdal krivoverstvu in bi postala njegova he- rezi a notorna, bi izgubil svo o čast. Izključeno je dandanes, da bi vesoljni cerkveni zbor ali svetna oblast papeža odstavila, ker prima sedes a ne¬ mi ji e judicatur (c. 1556). Cerkveni zbor more samo izja¬ viti, da dosedanji papež iz zakonitega vzroka ni več papež. § 79 . Kardinali. Cc. 230—241. Sagmiiller, K. R. 3 , § 89. Poschl, K. R. 2 , 134 ss. Hi n sc hi us, K. R. I., 309 ss. Haring, K. R. 3 , § 70. Wernz- V i d a 1 II, p. 454 ss. H i 11 i n g , Pers. R., § 43. Cardinalis je bil prvotno vsak pri kaki cerkvi trajno in stalno nastavljen klerik, elerieus intitulatus, incardinatus. Kasneje je značila beseda na glavni cerkvi, in cardine ecclesiastico, posebno na škofovi cerkvi stalno nastav¬ ljenega duhovnika. Osobito so se imenovali cardinales duhovniki, ki so bili nastavljeni na 25 župnih ali kvasiparohialnih cerkvah v Rimu, ki so spadale pod rimskega škofa in njegovo cerkev, ki je po sebi cardo ecclesiae. Tam nameščeni duhovniki so imeli pravico deliti krst in sv. pokoro. Beseda cardinalis pa je imela od nekdaj tudi isti pomen kakor p r i n c i p a 1 i s in tako je sčasoma pomenjala 4 Poprej so se capita ordinum menjala vsak dan. Sedaj se menjajo vsak tretji dan (točka 6 konstit. „Vacante Sede Apostol."). V admini¬ strativnem kolegiju jo samo kardinal kamerlengo kot načelnik trajen. 220 Kušej, Cerkveno pravo. samo še prvega na onih cerkvah nameščenega duhovnika. Ti presbyteri cardinales so bili zavezani opravljati božjo službo v 4 cerkvah, t. j. v cerkvi sv. Petra, sv. Pavla, S. Maria Maggiore in S. Lorenzo in sicer jih je bilo za vsako teh cerkva določenih 7, tako da jih je imelo biti v celem 28. Pri papeževem bogoslužju so morali sodelovati nadalje diaconi regionarii, 7 po številu, v kojih rokah je bila skrb za uboge v sedmih mestnih okrajih. Dobili so ime diaconi cardinales. Njih število je naraslo pola¬ goma na 18, ker so dobili diaconi palatini na papeževem dvoru s časom iste pravice kakor diaconi regionarii. Končno so papeži klicali tudi sosedne škofe v Rim k važnim posvetovanjem in za podporo pri opravljanju pontifikalnega bogoslužja. V 8. stoletju štejemo sedem takih škofov z naslovom episcopi cardinales hebdomadarii. V 12. stoletju se skrči njih število na šest in ob enem so označene njih škofije namreč: Ostia-Velletri, Porto- S. Rufina, Albano, Sabina, Tusculum (Frascati), Praeneste (Pa- lestrina). Vsi ti rimski kardinali so se vsled svoje pravice, voliti pa¬ peža, od Nikolaja IT. in Aleksandra III. dalje povzpeli v do¬ stojanstvu nad vse škofe, celo nad patriarhe. K temu je pripo¬ moglo tudi dejstvo, da so po prenehanju rimskih sinod postali edini svetovalci papeža v konzistoriju in da so bili predstojniki kurialnih uradov. Končno si je priboril kardinalski kolegij tudi naprain papežu trdno stališče, pravico do soodločanja v važnih cerkvenih zadevah. V zvezi s tem je ostal tudi naslov cardi- nalis le še njim, vsi drugi kleriki so ga izgubili. Število kar¬ dinalov se je v srednjem veku močno menjalo, od Siksta V. štejemo 6 kardinalov škofov, 50 kardinalov duhovnikov, 14 kar¬ dinalov diakonov. Kardinali se dele tudi danes v tri vrste ali rede (ordi- nes), kardinale škofe (naštetih 6, ki vsi stolujejo v Rimu), kardinale duhovne, po številu 50, (med nje spadajo tudi škofje, posebno vnanji, ter visoki redovniki) in kardinale diakone (14). Vsi kardinali so imenovani po prostem pre- vdarku papeža za določene cerkve v Rimu (tituli), izmed katerih je najuglednejša S. Maria in Via Lata. Poprejšnje zaslišanje kardinalskega kolegija je le formalnega pomena. Tudi predlogi katoliških velesil — po razpadu Avstrije samo še Španska — niso obvezni. Imenovanje kardinalov se zove ere ati o in se izvrši v konzistorijih, t. j. zborih kardinalov pod predsedstvom papeža. Mogoče je, da se ime novega kardinala sploh ne razglasi (reservatio in peetore) in se objavi šele pozneje. Zasigura se mu na ta način vsekako činovni red ex tune. Novemu kardinalu se 79. Kardinali. 221 izroči v konzistoriju široki rudeči klobuk s 15 čopi in prstan, annulus cardinalitius; on mora zapreti usta in jih zopet odpreti kot simbol, da ima službeno molčati in go¬ voriti, nakaže se mu cerkev (titulus) ali diakonija. Na¬ čelnik kardinalskega kolegija je kardinal dekan, ki je najstarejši kardinal škof in kot tak vedno ob enem episco- pus Ostiensis. Kardinali prejemajo dohodke svojih cerkva, najmanj 4000 skudov letno (okrog 22.000 Din predvojne vrednosti); če dohodki cerkve znašajo manj, se jim pri¬ manjkljaj doplača iz papeške blagajne (piatto cardina- lizio). Kardinali so rojeni člani vesoljnih cerkvenih zborov in spadajo pod izključno sodstvo papeža. Tudi če niso škofje, nosijo naprsni križ in kardinalski prstan, imajo prednost pred vsemi cerkvenimi dostojanstveniki ter so uvrščeni po dostojanstvu koj za vladajočimi knezi. Na¬ govarja se jih z Vaša eminenca, njih noša je škrlat ali redovniška obleka z rudečimi našitki. 5 Z imenovanjem izgubi novi kardinal vsa dosedanja do¬ stojanstva, cerkvene beneficije ali cerkvene penzije, če ni ukrenil papež ob imenovanju drugače. Pri kardinalih izven Rima ostane navadno vse pri starem, le da dobi vsak svojo naslovno cerkev ali diakonijo v Rimu. Opcija. Merodajna sta imenovanje in ordo. Kar¬ dinali duhovni smejo optirati za drug naslov, kardinali diakoni za drugo diakonijo in če so že 10 let v tem redu, tudi za višji red, torej za naslov kardinala duhovna. Kardinali duhovni smejo optirati v konzistoriju za upraznjeno suburbikarno škofijo. Pri tem odloča čas pro¬ mocije. Kardinali škofje pa ne smejo optirati za drugo subur¬ bikarno škofijo. Dieceza Ostia se združi vedno s škofijo najstarejšega kardinala škofa, ko postane ta dekan, tako da ima dekan vedno dve škofiji. Privilegiji kardinalov so zelo obsežni in našteti v c. 259 § 1 n. I—24 ter §§ 2 in 5. Med te privilegije spada pravica, da smejo 5 Glede posebno stroge kvalifikacije kandidatov za kardinalat glej zgoraj § 66 II, 1. 999 Kušej, Cerkveno pravo. 1. povsodi spovedovati, tudi nune, in dajati odvezo celo od pridržanih grehov razen onih, ki so specialissimo modo rezervirani papežu; 2. povsodi pridigovati in maševati, celo na morju in na Veliki četrtek; 3. blagoslavljati, služiti pontifikalije in vživati vse časti kakor ordinariji in to na kateremkoli kraju v kateri¬ koli cerkvi; 4. s prihranki iz svojega beneficija svobodno razpola¬ gati tudi za slučaj smrti; 5. povsodi posvečevati in blagoslavljati cerkve, altarje in sv. orodje; 6. podeljevati tonzuro in nižje redove (na podlagi di- misorijev) kjerkoli, ravnotako podeljevati birmo; 7. najvišji in pravno najvažnejši privilegij kardinalov pa je njih izključna upravičenost voliti papeža. § 80 . Rimska kurija. Cc. 242—264. Hilling, Pers. R., § 44. Ha ring, K. R. 3 , §§ 71—77. W e r n z - V i d a 1 II, p. 470 ss. Grofi-Schueller, K. R. 8 , §■§ 87, 88. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 136 ss. Hinschius, K. R. I, 373 ss. Papež ima razen kardinalov pri vladanju cerkve še mnogo drugih pomočnikov. Vsi, ki so udeleženi pri tem poslu in ki se nahajajo v bližini papeža, tvorijo Rimsko kurijo. Že v 11. stoletju se je papežev dvor imenoval Curia Romana. Danes znači Rimska kurija v svojem navadnem pomenu vse osebe in oblastva, katerih se papež na svojem sedežu pri vladanju ve¬ soljne cerkve poslužuje. Sem spadajo: kardinali, prelati, drugi uradniki brez prelature, advokati, notarji, odpravniki (expedi- tores), prokuratorji in agenti. Prelati so večinoma nasledniki srednjeveških papeževih dvornih klerikov, ki so po važnosti svoje službe dokaj hitro nadkrilili pri različnih cerkvah v Rimu nastavljene klerike ter se imenovali proceres ali primates cleri seu ecclesiae. Med njimi se nahajajo prelati z jurisdikcijo in brez te (častni prelati). Naslov: Reverendissimus, navadno pa M o n s i g n o r e ; njih obleka je višnjeva. Po zakonu spadajo med nižje prelate (c. 328). Glavne skupine so: 1. protonotarji, 2. hišni prelati, 3. komorniki, 4. kaplani. 6 Prim. Hilling, 1. c., 146. § 80. Rimska kurija. 223 Kot curiales v najožjem smislu pridejo v poštev ad¬ vokati (svetovalci in zavetniki strank pred rimskimi cerkvenimi oblastvi), notarji (beležniki, zapisnikarji), odpravniki, prokura¬ torji (pravdni zastopniki strank) in agenti (posredovalci pri oblastvili). Približno od 13. stoletja dalje, namreč v zvezi z razvojem srednjeveškega pravnega primata, je nastala na sedežu papeža cela vrsta oblaste v, da rešujejo vedno bolj množeča se opravila. V 16. stoletju, v dobi reformacije, pa so prešle od starih in no¬ vejših kurialnih oblastev skoraj vse važnejše agende cerkvene uprave na kardinalske kongregacije, ki so se izoblikovale iz prvotno samo za konkretne primere postavljenih, pozneje pa trajnih odsekov kardinalskega konzistorija v kolegialna resortna oblastva za podporo papeža pri vladanju vesoljne cerkve z natančno določenim delokrogom. Najstarejša je Congre- gatio inquisitionis ali Sanctum officium, usta¬ novljena 1. 1542 od papeža Paula III. v svrho, da čuva nad čistostjo verskega nauka in morale. Papež Sikst V. ji je dodal 1.1587 še petnajst novih kongregacij (konstitucija „Licet“ z dne 21. jul. 1542 ter „Immensa aeterni" z dne 22. jan. 1587). Na novo je uredil vsa oblastva in urade rimske kurije papež Pij X. s konstitucijo „Sapienti consilio“ z dne 29. ju¬ nija 1908 (A. A. S. L, p. 7 ss) z veljavo od 3. novembra 1908. Razdelil jih je v tri vrste: kongregacije, sodišča in urade (congregationes, tribunalia et officia). Vodilna misel mu je bila stroga ločitev uprave od sodstva. Razen tega je hotel jasno začrtati meje pristojnosti, urediti postopanje in ob¬ enem vstvariti trdno uradniško pravo. Novi zakonik je načelo ločitve sodstva od uprave de¬ loma zopet opustil, v bistvu pa so vanj sprejete določbe omenjene konstitucije. Spori o pristojnosti med kongregacijami ali med temi in drugimi oblastvi kurije ali sploh med oblastvi iste vrste ali različnih vrst se morajo reševati po posebnih odsekih kardinalov, ki jih postavi papež sam (c. 245). I. Konzistorij in kardinalske kongre¬ gacije. Konzistorij ev pozna današnji stylus curiae troje vrst: a) javne (consistoria puhlica), h katerim imajo poleg kardina¬ lov dostop tudi v Rimu navzoči škofje, prelati, diplomatični zastopniki ter rimsko plemstvo. Javni konzistoriji so zbori s slovesnim ceremonialom, v katerih papež dene novo imenovanim kardinalom rdeči klobuk na glavo in v katerih govore ob priliki beatifikacijskih in kanonizacijskih procesov konzistorialni od- 224 Kušej, Cerkveno pravo. vetniki; b) tajne (consistoria secreta), katerim prisostvujejo samo kardinali. V njih izvrši papež imenovanja kardinalov, škofov, nadškofov in patriarhov ali pa že poprej izvršena ime¬ novanja razglasi (praeconiatio). Tudi služijo tajni konzistoriji za alokucije papežev o perečih cerkvenopolitičnih dogodkih in časovnih razmerah; c) polujavne (consistoria semipublica), ka¬ terih se udeleže poleg kardinalov tudi v Rimu se mudeči patri¬ arhi, nadškofje in škofje, da oddajo svoj glas o kanonizaciji blaženih. 7 Kardinalske kongregacije so v prvi vrsti upravna oblastva, vendar izvršujejo deloma tudi sodstvo, ne pa več zakonodaje. Najvažnejša mesta, predsedstvo in tajništvo, zavzemajo v njih kardinali, v nekaterih pa je predsednik papež sam. Predsednik ima naslov prefekt. Kongregacij je v celem enajst. Vrstni red med njimi je sledeči: 1. Congregatio Sancti Officii. Ona čuva nad verskim naukom in moralo, odloča ali sama v zadevah, ki se tičejo zakonskih (bračnih) zadržkov različnosti vere ali me¬ šanega veroizpovedanja ter pavlinskega privilegija, ali pa poveri odločitev drugemu oblastvu, izvršuje tudi cenzuro knjig in vse, kar je ž njo v zvezi, ter je pristojna za vsa prašanja glede evharističnega posta mašnikov. Kot sodno oblastvo na¬ stopa v yseh zločinih tičočih se verskega nauka ali morale in sicer ali v prvi ali vrhovni instanci, po predpisih posebnega zanjo izdanega zakona (c. 247). 2. Congregatio Consistorialis, katere člani so m. dr. tajnik sv. oficija, prefekt kongregacije za seminarje in univerze ter državni tajnik, pripravlja to, kar se naj reši v konzistoriju ter ustanavlja nove škofije in cerkvene pokrajine, stolne in kolegiatne kapitlje, deli že obstoječe dieceze, predlaga v imenovanje škofe, apostolske administratorje, koadjutorje in pomožne škofe, uvaja informativne procese glede kandidatov za omenjena zvanja ter vestno premotriva tozadevno došle spise. V njen delokrog spada najvišje nadzorstvo nad stanjem škofij in nad delovanjem ordinarijev, katerih poročila rešuje. Ona odreja apostolske vizitacije in preizkuša poročila vizitatorjev (c. 248). 3. Congregatio de disciplina Sacramento- r u m izvršuje zakonodajno oblast glede vseh pravnih vprašanj, ki se tičejo sedmerih zakramentov in sv. mašne daritve, odloča izklj učno o dejstvu neizvršitve (inconsummatio) zakona (braka) ter o eksistenci razlogov za podelitev dispenze; ravno tako rešuje vse drugo, kar je s temi prašanji v zvezi ali sama ali pa odstopi zadevo Roti v rešitev. Pristojna je končno odločati o 7 lli 11 i n g , 1. c., 131. 225 § 80 . Rimska kurija. veljavnosti zakona (braka) in višjih posvečenj, istotako o ve¬ ljavnosti podelitve ali prejema ostalih zakramentov. Zakonske (bračne) zadeve, pri katerih so potrebne natančnejše preiskave in poizvedovanja, pa mora odstopiti pristojnemu sodišču. Ta kongregacija je postavljena šele od Pija X. (c. 249). 4. Congregatio Concilii opravlja posle, ki se na¬ našajo na disciplino svetnega klera in krščanskega ljudstva, nadzira izpolnjevanje predpisov o krščanskem življenju in spre¬ gleduje njih obveznost, ureja zadeve, ki se tičejo župnikov, kanonikov, nabožnih društev, mašnih štipendij, dobrih del, cerkvenih zvanj in beneficijev, ter vsakovrstne cerkvene imo- vine vštevši škofijske davščine in takse. Ona dispenzira od pogojev za dosego beneficijev, s katerimi razpolagajo ordinariji, čuva nad imuniteto cerkve, rešuje spore o prednosti in činovnem redu cerkvenih organov. Končno spada v njen delokrog odo- brenje cerkvenih zborov in škofovskih konferenc ter tam storjenih sklepov (c. 250). Celoten naslov te kongregacije je bil poprej Congregatio Cardinalium concilii T r i - d e n t i n i i n t e r p r e t u m. Poverjena ji je bila avtentična interpretacija sklepov tridentinskega zbora, a tudi skrb za njih praktično izvedbo. Zato je bil njen delokrog do Pija X. zelo obsežen. Sedaj je znatno skrčen, a navzlic temu je koncilska kongregacija še danes najvažnejše osrednje upravno oblastvo katoliške cerkve. 5. Congregatio negotiis religiosorum soda- 1 i u m p r o p o s i t a (prej Congregatio regularium) rešuje vse zadeve cerkvenih redov, kongregacij, bratovščin in tretjered- uikov kakor tudi samostanskih udruženj brez javnih zaobljub ter deli religiozom potrebne dispenze (c. 261). 6. Congregatio de Propaganda Fide, od Gre¬ gorja XV. 1. 1622 ustanovljena, vodi upravo misionskih ter onih dežel, katerih hierarhična ustava še ni popolna, postavlja in iz¬ menjava misionsko osobje, nadzira njegove zbore, potrjuje njih sklepe. Obenem je vrhovno oblastvo nad vsemi družbami in za¬ vodi, ki so izključno misionstvu in misionskemu naraščaju na¬ menjeni, sosebno kar zadeva njihova pravila, upravo imovine in delitev dispenz za ordinacije alumnov. Prašanja pa, ki se tičejo veronauka, sv. obredov, zakona (braka) in redovništva kot takega (ne pa redovnikov kot misionarjev), mora odstopiti pristojnim drugim kongregacijam v rešitev (c. 252). 7. Congregatio S a c r o r u m Ritu um urejuje svete obrede in ceremonije latinske cerkve, ki se nanašajo na službo božjo in delitev zakramentov, daje potrebne dispenze, dovoljuje posameznim osebam in krajem začasne ali trajne častne pravice in odlikovanja pri opravljanju sv. funkcij (n. pr. glede rabe pontifikali j) ter izvaja postopanje pri kanonizacijah in beatifi¬ kacijah in pri preizkušanju relikvij (c. 253). 226 Kušej, Cerkveno pravo. 8. Congregatio Caeremonialis določa ceremonial za papeževo kapelo in njegov dvor ter za sv. opravila, ki jih vrše kardinali izven papeževe kapele; poleg tega rešuje pra- šanja o vrstnem redu kardinalov ter poslanikov na papeškem dvoru (c. 254). 9. Congregatio pro negotiis ecclesiasticis extraordinariis ustanavlja nove škofije, deli že obstoječe in imenuje na upraznjene stolice sposobne može v vseli prime¬ rih, kadar je treba v to svrho pogajanj z državami. Ona je tudi posvetovalni senat papeža in državnega tajnika v vseh zadevah, ki imajo stik s civilnimi zakoni in z obstoječimi konkordati (c. 255). 10. Congregatio de Seminariis et Universi- tatibus studio rum nadzoruje seminarje ter cerkveni avtoriteti podrejene univerze in fakultete glede vodstva, disci¬ pline, organizacije študij ter uprave iinovine. Ona podeljuje tem zavodom pravico do promocij ali pa poedine odlične znan¬ stvenike tudi sama graduira. 11. Congregatio pro Ecclesia Orientali, na novo ustanovljena z motuproprio Benedikta XV. „Dei provi- dentis 1 ' z dne 1. maja 1917 za pripadnike vzhodnih, z Rimom zopet združenih obredov, je pristojna za vse zadeve, ki se tičejo vzhodne cerkve ali pri katerih je ta vsaj deloma prizadeta. Ona vrši za vzhodne cerkve vse agende, ki so glede latinske pover¬ jene pod 2—10 naštetim kongregacijam. Samo delokrog sv. ofi- cija se razteza tudi na katolike vzhodnih obredov. Vendar pa izdaja ta kongregacija, katere prefekt je papež sam, samd odloke upravnega značaja. Kar se mora rešiti v pravdnem po¬ stopanju, odkaže kongregacija sodišču, ki ga sama določi (c. 257). 8 Kongregacije rešujejo poverjene jim posle ali v plenarnih sejah ali pa v manjših odsekih (congressus). Podrobnejše pred¬ pise vsebuje v tem oziru „Ordo servandus in S. Congreg., Trib., OUic. etc.,“ organizacijski zakon o sestavi papeških oblastev, pars prima: Normae communes, z dne 29. junija, pars secunda, 8 V mesecu oktobru 1917 je ustanovil papež Benedikt XV. v zvezi s kongregacijo za vzhodno cerkev poseben zavod za vzhodne študije, „Istituto orientale", v svrho, da se na njem vzgoje sposobni duhovniki za dušno pastirstvo na vzhodu (A. A. S. IX, p. 531 ss.). Dostop v zavod, kateri ima od 1. 1920 (A. A. S. XII, p. 440 ss.) celo pravico podeljevati akademske čine, imajo tako uniati kakor pravoslavni. Med učne predmete spada pravoslavna teologija, cerkveno pravo, liturgija raz¬ ličnih vzhodnih cerkva i. dr. Učna doba traja dve leti. Prim. A. f. k. K. R. zv. 103, 12. § 80. Rimska kurija. 227 Normae pecuiiares, z dne 29. septembra 1908, A. A. S. I, p. 36 ss. in 59 ss. 9 II. Sodna oblastva (Tribunali a) so nastopna: 1. Sacra Poenitentiaria s pristojnostjo za vse za¬ deve notranjega tudi nezakramentalnega območja, kakor so odveze grehov in cenzur, dispenze od tajnih zaobljub, reševanje vseh prepornih prašanj vesti ter zadev, ki se tičejo uporabljanja in dovoljevanja odpustkov. Načelnik je Cardinalis Poeniten- tiarius Major. 2. Sacra Romana Rota je redno prizivno sodišče rimske kurije za vse civilne in kazenske zadeve sveta izvzemši causae majores, kolegialno oblastvo, obstoječe iz avditorjev pod predsedstvom dekana. Rota sodi ali v senatih treh avditorjev, ki se menjajo po turnusu ali pa v plenarnih senatih vseh sod¬ nikov. Navadno posluje kot druga instanca nad sodišči ordina¬ rijev ali pa odloča kot vrhovno sodišče zadeve, ki so bile že v nižjih instancah rešene, a niso še postale pravomočne. Zadeve pa, ki jih papež zahteva v lastno rešitev in nato dodeli Roti kakor tudi zadeve, ki so že po zakonu v prvi instanci pridržane tribunalom rimske kurije (kakor sporne zadeve rezidencialnih škofov in neposredno papežu podrejenih pravnih oseb) razsoja Rota v prvi, drugi in tretji instanci po senatih, ki slede drug drugemu po turnusu. A proti odlokom (decreta) ordinarijev je vsak priziv ali rekurz na Roto izključen: take rekurze rešujejo izključno samo kardinalske kongregacije. Avditorji Rote morajo biti duhovniki (sacerdotes) in doktor i vsaj obojega prava (cc. 259, 1557 § 2, 1598—1601). 10 3. Najvišje sodišče rimske kuri je je: S u p r e m u m S i g na¬ tur a e Apostolicae Tribunal. Člani so samo kardinali, predsednik ima naslov prefekt. Apostolska signatura je nastala iz spojitve dveh starejših oblastev z nazivi ..Signatura justitiae“ 9 Razun kongregacij poslujejo še tri kardinalske komisije in sicer: 1. komisija za biblične študije, ustanovljena J. 1902 (breve „Vigi- lantiae", A. S. S. XXXV, 254 ss.); 2. komisija za interpretacijo kodeksa (zgoraj § 231) in 3. komisija za revizijo in popravljanje Vulgate, ustanovljena 1. 1907, A. S. S. XL, 446 ss, 721 ss. 10 Pri Rimski Roti je ustanvoljen od 1. 1911 poseben „Studio“ v svrho, da nudi mladim kanonistom, duhovnikom in laikom, ki so že dovršili kanonične ali splošno pravne študije, priliko, da se seznanijo s cerkvenim pravdnim postopanjem. Praktični kurz traja 3 leta. Kdor uato z uspehom položi pred avditorji Rote praktičen izpit, dobi pravico nastopati pri razpravah pred Roto kot odvetnik (advocatus) ali kot Prokurator. Sličen „Studio“ obstoja pri koncilski kongregaciji za temeljito izvežbanje kanonistov v cerkveni upravni praksi. Prim. A. f. k. K. R. zv - 99, 106 in zv. 103, 228 ss. 228 Kušej, Cerkveno pravo. in „Siginitura gratiae“, ki ste bili zavezani za svoje odloke pre¬ skrbeti papežev podpis (signatura). Poverjena ji je kontrola nad Roto, napram kateri je deloma kasačijsko, deloma revizijsko sodišče; o ničnih in nezakonitih dejanjih sodnikov Rote in o škodi, ki so jo na ta način povzročili, pa sodi v prvi in drugi instanci. Ona odloča tudi o odklonitvah sodnikov Rote radi pri¬ zadetosti ter o pristojnostnih sporih nižjih sodišč, ki nimajo skupnega višjega sodišča. V prenešenem delokrogu pa rešuje na papeža poslane prošnje strank, naj bi se njih zadeva dode¬ lila Roti. Razsodbe tega sodišča so veljavne tudi če jim ni do¬ dana nikaka obrazložba (cc. 1602—1605). Podrobnejša določila o sestavi, pristojnosti in poslovanju Rote ter Signature je izdal papež Pij X. v posebnem zakonu z dne 29. junija 1908 (Lex propria S. R. Rotae et Signaturae Apo- stolicae). Sodne počitnice trajajo od 10. septembra do 31. ok¬ tobra. 11 III. U r a d i (Officia). 1. Cancellaria Apostolica, najstarejši papežev urud, prvotno združen z arhivom in knjižnico, odpravlja pape¬ ževa pisma in bule, tičoče se imenovanj na konzistorialne be¬ neficije, ustanovitve novih cerkvenih pokrajin, škofij, kapitljev in drugih opravil velike važnosti (negotia majora). Odprava se sme izvršiti še le na ukaz konzistorialne kongregacije ali pa¬ peža samega (c. 260). 2. Dataria Apostolica stoji pod vodstvom Cardina- lis Datarii S. R. E. ter podeljuje na osnovi poprej ugotovljene kanonične sposobnosti kandidatov papežu pridržana beneficia non consistorialia (c. 261). 3. Ca m era Apostolica, kateri načeluje S. R. E. Car- dinalis Camerarius, upravlja dobra (bona), pravice in drugo imovino rimske cerkve, sosebno tudi za časa upraznitve po pred¬ pisih konstitucije „Vacante Sede Apost.“ (c. 262). 4. Secretaria Status, državno tajništvo, s kardina¬ lom državnim tajnikom (Cardinalis Secretarius Status) na čelu, ima tri oddelke: prvi pripravlja zadeve, ki spadajo v delokrog kongregacije za izredne cerkvene posle; zato mu predseduje tajnik te kongregacije; drugi vodi pod načelstvom namestnika redne diplomatične agende; tretji pa razpošilja pod vodstvom kanclerja brev papeževe odloke, ki so izdani v tej obliki (c. 263). 5. Secretaria Brevium ad Principes in Se¬ cretaria epistolarum latinarum sta oblastvi z na¬ logo „latine scribendi acta Summi Pontificis, ab eodem illis commissa“ (c. 264). 11 A. A. S. I, 20 ss. § 81. Papeževi poslaniki. 229 § 81 . Papeževi poslaniki. Cc. 265—270. II i 11 i n g , Pers. R., § 45. II a r i n g , § 78. Sagmiiller, K. R. 3 , § 91. Hinschius, K. R. I, 498 ss. Wynen A., Die papstl. Diplomatie, 1922. W e r n z - V i d a 1 II, p. 517 ss. St ut z, Die papstl. Diplomatie unter Leo XIII. (Akademie der Wissenscliaften Eerlin), 1926. Papeži so se za izvrševanje svojih primacialnih pravic že jako zgodaj posluževali posebnih pooblaščencev. Na vseh občih cerkvenih zborih kakor tudi na važnejših partikularnih sinodah so bili navzoči papeževi odposlanci. Od Leona I. do dobe kipoborstva (Bilderstreit) so vzdrževali papeži na dvoru vzhodnorimskih cesarjev posebne poslanike, ki so se imenovali apocrisiarii ali responsales. Imeli so na¬ logo, braniti cerkvene koristi in o vseh važnih dogodkih poro¬ čati v Rim. Tudi na dvoru Karolingov so papeži od časa do časa imeli podobne zastopnike. Mnogokrat so papeži imenovali tudi škofe na določenih se¬ dežih za svoje vikarje s pravico, da posvečajo metropolite svo¬ jega področja, da odločajo spore škofov, da predsedujejo sino¬ dam, ali pa so podelili tak apostolski vikariat trajno uglednim metropolitanskim stolicam kot takim, ne samo dotičnim nadško¬ fom osebno. Tako so bili papeški vikarji n. pr. škofje v Solunu (Thessalonike) za vzhodni llirik, nadškofje v Arles-u (samo osebno) za Galijo, sv. Bonifacij, nadškof v Koelnu kot mision- ski legat za Nemčijo, pozneje vsakokratni nadškof v Lvonu i. dr. Na ta način so nastali legati n a t i, ki so pa končno imeli le še častne pravice brez vsake jurisdikcije. Zgolj časten naslov in častne predpravice so vživali s početka tudi ogrski kral ji kot legati nati Sediš Apostolicae, a potom običaja so nasledniki sv. Štefana vršili pozneje obširno jurisdikci jo nad ogrsko cerkvijo. Ravno tako so knezi Spodnje Italije na podlagi ne¬ kega privilegija Urbana II. iz I. 1098 od 16. stoletja dalje prak¬ tično izvajali jurisdikcijo papeških legatov in so vse cerkvene zadeve podvrgli svoji vladarski oblasti (Monarchia Sicula). Do- tični privilegij je priznal Rogerju 1., grofu Kalabrije in Sicilije, ..legati vicem“. Pij IX. je ta privilegij preklical. Počenši od 11. stoletja je v zvezi z reformami v cerkvi pa¬ peško poslaništvo prišlo do silne moči v vsem krščanskem svetu. Največkrat so papeži za ta posel vporabljali kardinale, ki so se zvali legati a latere. Drugi poslaniki (nekardinali) so imeli naslov legati missi, in od 11. stoletja naprej n u n t i i. Ti legati so izvajali v državah, za katere so bili imenovani, pape¬ ževo jurisdikcijo v konkurenci s škofi. Bili so upravičeni, odda¬ jati beneficije ter si jih v lastno podeljevanje pridrževati (c. 28. X, 3, 38; c. 1 in VI 0 1, 15). Potrjevali so tudi izvoljene škofe in 230 Kušej, Cerkveno pravo. opate in čestokrat so znali na najbrezobzirnejši način financi- alno izkoriščati svoj položaj. Zato je bil odpor cerkvenih kro¬ gov in držav proti njim vedno hujši in tridentinski cerkveni zbor je odvzel legatom pravico, izvajati jurisdikcijo vsporedno s škofi. V posle škofij se niso smeli umešavati „nisi episcopo prius requisito eoque negligente“ (sess. 24 de ref., c. 20). Od konca srednjega veka so postajali papeški legati vedno bolj redki in kmalu so jih povsodi izpodrinili novi stalni d i- plomatični zastopniki papeža pri različnih vladah v Itali ji in izven n še. Prvo stalno diplomatično zastopstvo je usta¬ novil papež !. 1500 za Benetke. Glavna naloga novih poslanikov je bila vzdrževanje diplomatičnih stikov med Rimom in do- tičnim dvorom, a poleg tega tudi nadziranje cerkvenega življe¬ nja in cerkvenih razmer v dotični deželi . 12 Današnji pravni položaj je sledeči: Škofje, ki jim gre naslov Legati Apostolici (legati nati), nimajo na podlagi tega naslova nikakih pravic, n. pr. nad¬ škof je v Koelnu, v Pragi in Salzburgu (c. 270). Papež ima po c. 265 od vsake civilne oblasti neodvisno pravico, imenovati za katerikoli del sveta svoje poslanike s cerkveno jurisdikcijo ali brez nje. Če so ti odposlanci kardinali, se imenujejo legati a latere in so smatrati kot nek alter ego papežev. Njih pooblastilo se določi od slučaja do slučaja (c. 266). Razun teh pozna rimska cerkev poslanike, ki se zo- vejo nuntii ali internuntii. Ti vzdržujejo redne zveze med rimsko stolico in državami, za katere so ime¬ novani in nadzirajo ob enem cerkvene odnošaje v odkaza- nem jim ozemlju ter poročajo o njih papežu. Poleg tega rednega delokroga se jim često poverijo še drugi posli, ki so pa samo facultates delegatae. 18 12 L. 1785 je ustanovil papež posebno nunciaturo v Miinchen-u, ki je izzvala hud odpor v nemškem episkopatu. Sestali so se nemški nad¬ škof je 1. 1786 v kopališču Ems, kjer so zahtevali popolno odpravo pa¬ peževih nunciatur ter se zavzemali za večje svoboščine cerkve v Nem¬ čiji (Emser Punktation). Njih korak je ostal brez uspeha. Prim. St ut z, K. R. 2 , 356. 13 Formular za take fakultete, izdan od konzistorialne kongrega¬ cije najbrže 1. 1919, je natisnjen v A. f. k. K. R. zv. 102 (1922), 57 — 67. O nastanku fakultet za zunanji forum glej L. Mergentheim, Die Quinquennalfak. pro foro evterno v K. r. Abhldg. hsg. v. St ut z, zv. 52—55, 1908. $ 82. Patriarhi, eksarhi in primati. 231 Na manj važnih mestih, pred vsem v misionskih deže¬ lah, so postavljeni poslaniki z naslovom Delegati Apo¬ stol i c i, ki ne vrše diplomatičnih agend, pač pa redno nadzorstveno oblast nad cerkvami odkazanega jim področja kakor nuntii in internuntii, a imajo še druga posebna po¬ oblastila (c. 267 § 2). Legati ne smejo kratiti škofom svobodnega izvrševanja njihove jurisdikcije. V vrstnem redu so pred vsemi ordina¬ riji, ki niso kardinali, tudi če nimajo škofovskega posve¬ čenja (c. 269). §82. Patriarhi, eksarhi in primati. Cc. 271, 280. H i 11 i n g, Pers. R., 46, 47. H a r i n g, §§ 80, 81. S a g - m ii 11 e r , § 92. Wernz-Vidal II., p. 530 ss. H i n s c h i u s , I., 538 ss. Krščanstvo se je razširjalo iz velikih mest, v katerih so apostoli najprej oznanjevali novo vero. Zato je naravno, da so postala središča politične uprave velike važnosti tudi za razde¬ litev cerkvenih okrožij. Prvi vesoljni cerkveni zbor v Niceji 1. 325 je posebne pra¬ vice škofov v Aleksandriji, Rimu in Antiohiji nad drugimi škofi njihovih okrajev izrecno priznal. Vsa ta mesta so bila središča višjih upravnih okrožij, obsegajočih več provinc, kakor jih je bil vstvaril Dioklecian pod imenom dieceze {6ioixqmi). Škofje, ki so stolovali v teh mestih, so imeli pravico, potrjevati in po¬ svečati vse metropolite ali tudi vse škofe svojega okrožja, pode¬ ljevati nadškofom palij, sklicevati in voditi patriarhalne sinode, razglašati cerkvene in cesarske zakone, soditi podložne jim škofe in sprejemati prizive proti sodbam škofijskih sodišč in provin¬ cialnih sinod. Izredni položaj teh škofov se da razlagati pač tudi iz dej¬ stva, da so bile njih stolice ustanovljene od apostolov ali njih učencev, zgolj politični oziri pa so bili merodajni, da je vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu 1. 451 priznal škofu v Carigradu vrstni red tik za škofom v Rimu in vrh tega še pravico, posve¬ čati metropolite v Efezu, Cezareji in Herakleji, torej v glavnih mestih diecez Asia, Pontus in Thracia. A ti metropoliti so nav¬ zlic temu obdržali kot eksarhi enako pravico glede ostalih škofov in nadškofov v dotičnih političnih diecezah. Častni na¬ slov patriarh ali ekumenični patriarh pa je prišel v petem stoletju v rabo samo za škofe v Aleksandriji, Antiohiji, Jeruzalemu, Carigradu in Rimu. 232 Kušej, Cerkveno pravo. Rimski papeži so te patriarhate, ki so se kasneje ali od Rima odcepili ali pa prišli pod oblast mohamedanov, za časa križarskih vojn obnovili. Ti latinski patriarhi so dobivali palij iz Rima in so imeli slične jurisdikcijske pravice kakor njihovi nekdanji grški predniki. Obnovljeni patriarhati so dejansko si¬ cer prenehali, čim so dotični kraji zopet pripadli nevernikom nazaj, formalno pa obstojajo še danes naprej kot naslovni pa¬ triarhati. Njih nositelji se nahajajo, razen patriarha v Jeruza¬ lemu, kateri ima od 1. 1847 svoj sedež zopet v mestu božjega groba, vsi v Rimu v papeževi službi. Namesto palija jim služi naramna obleka, ki se imenuje „exomis“. Poleg teh patriarchae majores imamo v latinski cerkvi še nekatere patriarchae minores, namreč 1. škofa v Benetkah kot naslednika nekdanjih patriarhov Gradeških, 2. škofa v Lissabonu, 3. velikega kaplana španskega kralja, ki je obenem armadni škof v Madridu, naslovni škof Sionski iii častni patriarh Zapadne Indije in 4. škofa v mestu Goa kot pa¬ triarha Vzhodne Indije. Jurisdikcijskih pravic ti patriarhi ni¬ majo nikakih in gre tu samo za častni naslov. Nasprotno pa volijo škofje z Rimom zopet združenih obre¬ dov, t. j. Melhitov, Maronitov, Armencev, Koptov, Kaldejcev in Sircev na svojih sinodah lastne patriarhe, ki jih potrdi papež in katerih jurisdikcija je v bistvu enaka oni starih patriarhov . 14 Eksarhov zapadna cerkev nima, pač pa se nahajajo še v vzhodni cerkvi in sicer vodi pravoslavno cerkev v Bulgariji od 1. 1870 poseben eksarh, istotako pravoslavno cerkev v Gruziji. Na zapadu so nastali primati, toda ne povsodi na isti način. Škof v Kartagi je bil primas afrikanske cerkve. Radi po¬ litične važnosti svojih sedežev so zahtevali za se primacialne pra¬ vice poleg drugih tudi škofje v Reims-u, Trier-u, Mainz-u in papeži so jih čestokrat sami nazivali primate. Njih pravice pa niso bile določene, navadno so smeli sklicevati škofe svoje dežele na narodno sinodo in tej sinodi predsedovati. Nadškof v Reirnsu je imel tudi privilegij, kronati francoskega kralja. Današnji primati imajo samo častno prednost pred nadškofi (c. 271); primas Nemčije je nadškof sqlnograški (Salzburg), pri¬ mas Češke nadškof v Pragi, primas Poljske nadškof gnezensko- poznanjski, primas Ogrske nadškof ostrogonski, ki ima edini izmed vseh današnjih primatov tudi posebne jurisdikcijske pra¬ vice 15 , končno primas Srbije nadškof v Baru. 14 Prim. Hilling, Personenrecht, 150 ss, kjer so navedeni tudi sedeži uniatskih patriarhov. Prim. tudi: Silbernagl-Schnitzer, Verfassung u. gegenwartiger Bestand siimtlicher Kirchen des Orients", 1904, 534 ss. in R a y m o n d Janin, Les eglises orientales et le rites orientauv, 1923. 15 Saj 6 , Die Primatiahviirde des Fiirsterzbischofs a on Gran. A. f. k. K. R. zv. 55 (1886), 353 ss. Seli er er, K. R. J., 541 ss, § 83. Metropoliti in nadškof je. 233 § 83. Metropoliti in nadškof je. Cc. 272—279. Sagmiiller, K. R. I. 3 , § 93. 11 i 11 i n g , Pers. R., § 48. H a rin g, § 82. Hinschius II, 1 ss. Wernz-Vidal II, 551 ss. S t u t z , K. R. 2 , 292. Že v 4. stoletju so na vzhodu tvorili škofje v glavnih mestih (p,riTQonohe) političnih provinc (tnao'/Jn) višjo instanco nad škofi iste province s sedežem izven glavnega mesta. Imeli so pravico, voditi volitev škofa, ter izvoljenega potrditi in posvetiti. Skli¬ cevali so provincialne sinode in jim predsedovali. Na zapadu nahajamo v istem času nadškofe z enako juris- dikcijo in sicer sosebno na sedežih, ki so bili izhodišče za misi- onsko delovanje. Naziv nadškof {do^nia^rm.o!') je prišel za me¬ tropolite v rabo najprej na zapadu. Na vzhodu so bili KQjumaxonoi samo patriarhi in eksarhi. Metropolit pa je uradni naziv za one nadškofe, ki imajo podrejene škofe pod seboj, kateri se imenu¬ jejo od 8. stoletja naprej v frankovski državi episcopi suffra- ganei, ker so imeli na provincialni sinodi suffragium t. j. pra¬ vico glasovanja. Za časa Pseudoizidorja je bila moč metropo¬ litov zelo velika in eden izmed glavnih ciljev njegovih je bil baš ta. da jo pristriže v prilog sufraganom. Po srednjeveškem papeškem pravu so imeli metropoliti važne jurisdikcijske pravice nad sufragani, sosebno pravico, iz¬ voljene sufragane potrditi in jih posvetiti (c. 11, X, 1, 6). Šele ko je bil Corpus juriš can. že zaključen, je prešla ta pravica na papeža. Po današnjem pravu so metropoliti pred vsem ordina¬ riji svojih škofij in imajo kot taki enake pravice kakor škofje sploh. Glede na sufraganske škofije pa so njih pravice po c. 274 omejene v bistvu na sledeče: a) Če pristojni škof od pat i ona predlaganega kandidata v zakonitem roku ne imenuje, preide ta pravica jure de- volutionis na metropolita. b) Metropolit imenuje kapiteljskega 3ukarja, če kapi¬ telj sam ne izvrši pravočasno 3 r olitve. c) On sme podeliti celi svoji provinci 100 dnevni od¬ pustek. d) Nadzirati ima versko in nravstveno življenje v vseh podrejenih mu škofijah in o razvadah poročati v Rim. e) Ob zanikrnosti sufraganov sme na podlagi predhod¬ nega odobrenja iz Rima Opravljati vizitacije v celi pro¬ vinci in pri tej priliki pridigati, spovedovati in dajati od- 234 Kušej, Cerkveno pravo. vezo tudi od grehov pridržanih škofu, vršiti poizvedbe o življenju in poštenosti duhovnikov ter jih v danih slučajih ovaditi ordinariju. f) V vseh cerkvah svoje province sme vršiti pontifi- kalne funkcije, toda v stolnici sufragana samo tedaj, ako ga poprej obvesti. Ob vizitacijah mu je prosto pridigati vernikom in jih spovedovati; drugi čini jurisdikcije pa so mu zabranjeni. g) On tvori drugo instanco v vseh sporih, ki so se do¬ končno rešili pred škofijskimi sodišči in odloča na željo podrejenih škofov v prvi instanci o sporih, ki se tičejo nji¬ hove zasebne imovine ali pa imetja škofijske menze ali kurije. h) Med častne pravice spada naslov: Excellentis- s i m u s et R e v e r e n d i s s i m u s (Prevzvišeni), prednost pred vsemi škofi, posebno pa pravica, nositi p a 1 i j. Izvor palija je v znanstvu sporen. Ni izključeno, da je hotela cerkev s palijem vstvariti sličen znak za svoje najvišje dostojanstvenike, kakor so ga nosili visoki cesarski uradniki, n. pr. konzuli ob ljudskih slavnostih in igrah, pri katerih so bili prepasani s posebno šerpo (lorum). Na vzhodu so rabili od nekdaj vsi škofje pri maši volnen palij ( miinq)(')ninv\ ki je pa različen od zapadnega, kot znamenje dušnega pastirstva. Podelil ga jim je ob konsekraciji metropo¬ lit, kateri ga je prejel od patriarha, a patriarhi so si ga na¬ deli sami. Na zapadu je nosil palij prvotno le papež sam, a od 6. sto¬ letja dalje ga je začel podeljevati svojim vikarjem, uglednim metropolitom in tudi navadnim škofom. S časom se je razvil tra¬ jen običaj, da se je nadškofom podeljeval palij, po katerega pa so se morali počenši od li. stoletja osebno potruditi v Rim. Palij je približno 3 prste širok bel volnen pas, v katerega je vpletenih šest križev iz črne svile. Dene se okrog ramen tako, da visi en konec čez prša, drugi čez hrbet. Vsak nadškof mora prositi za palij tekom treh mesecev po posvečenju ali če je že škof, po svojem imenovanju v konzisto- riju, in sicer ali osebno ali pa po zastopniku (prokuratorju). Ob priliki, ko prejme palij iz rok prvega kardinala dia¬ kona, ki zastopa pri tej funkciji papeža (c. 239 § 3), mora vsak nadškof priseči vrhovnemu cerkvenemu glavarju zvestobo. Palij je tako zelo znak nadškofovskega dostojanstva, da nadškof, predno ga ni prejel, ne sme vršiti metropolitanske ju¬ risdikcije in onih pontifikalij, za katere predpisujejo liturgične knjige rabo palija. Palij je vezan na osebo nadškofa in na nje- § 84. Apostolski prefekti, vikarji in administratorji. 235 gov sedež, tako da je treba na novo prositi zanj, ako se pre¬ mesti nadškof v drugo nadškofijo in da mora vsak nadškof imeti toliko palijev, kolikor združuje v svoji osebi metropolij ali nad¬ škofij. Predpis prejšnjega prava (c. 3, X, i, 8), da je raba naslova nadškof dopustna šele začenši od podelitve palija, za katero se plača posebna taksa, sedaj ne velja več. Palij se ne sme pre¬ nesti na drugo osebo in gre z nadškofom v grob (cc. 275—279). 16 Nadškofovsko dostojanstvo je z določenimi sedeži trajno zvezano. Nadškofje goriški in solnograški, ki so prihajali za Slovenijo v poštev, so imeli tudi naslov in značaj knezov ter izvestne politične predpravice. § 84. Apostolski prefekti, vikarji in administratorji. Cc. 293—311, 312—318. Hi 1 li n g, Pers. R„ §§ 62, 49. Poschl, K. R. 2 , 157 ss. Haring, §§ 88, 94. Wernz-Vidal II, p. 576 ss. GroR- Schueller, K. R. 8 , § 90. I. Pokrajine s stalno hierarhično organizacijo in ško¬ fijskimi okrožji z določenimi mejami se zovejo „provin- ciae Sediš Apostolicae“. V deželah pa, kjer se beseda božja šele oznanja, kjer delujejo misioni, je treba ustavne oblike vseskozi prilagoditi krajevnim razmeram in narodnim obi¬ čajem, dati se jim mora čim večjo prožnost in neprisilje- nost. Zato je za misionske dežele obče cerkveno pravo do¬ polnjeno po posebnem partikularnem pravu, katerega glavni viri so obsežna misionar jem dana pooblastila ter na¬ vodila, ki jim prihajajo iz Rima. Vse misionske dežele, v katerih ali še sploh ni hierar¬ hične organizaci je ali pa je ta še nedovršena, so podrejene kongregaciji „de propaganda fide“ ali na kratko „Propa- gandi“. V ustavnih oblikah si te dežele nikakor niso enake. Vsem skupno pa je načelo stroge centralizacije, odvisno¬ sti in poljubne odstranijivosti organov. II. V vseh misionskih krajih brez stalnih škofij je de jure papež ordinarij. V njegovem imenu pa izvršujejo škofovsko jurisdikcf jo apostolski vikarji ali 16 Volno za nove palije pridobivajo od dveh jagnjet, kateri se vsako leto na praznik sv. Neže (21. jan.) blagoslovita in na Vel. pe¬ tek zakoljeta. Nove palije blagoslovi papež, na predvečer sv. Petra in nato se shranijo v dragoceni skrinjici nad Petrovim grobom, dokler jih ne prejmejo novi nadškofje. Prim. Hilli n g, 1. c., 154. 236 Kušej, Cerkveno pravo. prefekti in sicer v onem obsegu, ki je natančneje do¬ ločen v navodilih, ki jih vzamejo seboj ali pa pozneje pre¬ jemajo iz Rima. Dokler je število vernikov majhno, vodi posle apostolski prefekt, ki ima, dasi je po posvečenju samo mašnik, vsa potrebna pooblastila. Po večjih uspehih nado¬ mesti prefekta apostolski vikar, ki je navadno že posvečen škof. Apostolske prefekte in vikarje postavlja edino samo papež. Prvi kot drugi imajo enake jurisdikcijske pravice kakor rezidencialni škofje v svojih škofijah in smejo de¬ liti, tudi če še niso episcopi consecrati, sv. birmo, tonzuro in nižja posvečenja (cc. 293, 294). Enako kakor škofje so zavezani pismeno in usino poročati o stanju svojih podro¬ čij v verskem oziru, sosebno pa vsakoletno o napredovanju števila vernikov (cc. 299, 300). Vsi misionarji, tudi religiozi, so jim strogo podrejeni in v vseh misionskih zadevah edino od njih odvisni (cc. 295—298). Apostolski vikarji in prefekti imajo kot krajevni or¬ dinariji dolžnost rezidence in se ne smejo brez nujnega razloga za znaten čas iz svojega okraja brez sporazuma z rimsko stolico odstraniti. Zakonik jim priporoča pogoste in natančne vizitacije vsega po možnosti na cptasi-župni je raz¬ deljenega (c. 216 §§ 2. 3) ozeml ja, sosebno tudi glede na pouk mladine, iz katere naj se vzgoji potrebni duhovniški na¬ raščaj (cc. 301, 305). Apostolski vikarji in prefekti si morajo izbrati vsaj tri starejše in izkušene misionarje kot svetovalce in jih vpra¬ šati v vseh težjih in važnejših zadevah vsaj pismeno za mnenje (c. 302). Vsako leto naj po možnosti zberejo vsaj odličnejše misionarje svojega področja na posvetovanja o potrebnih nadaljnjih ukrepih (c. 303). Kar je predpisano škofom glede arhiva, velja tudi zanje, kakor morajo po prilikah svojega ozemlja upoštevati tudi določila glede par¬ tikularnih sinod (c. 304). Apostolski vikarji in prefekti si morajo takoj po pri¬ hodu v svoj okraj postaviti provikarja ali proprefekta, ki sicer nima nikake redne jurisdikcije, a mora prevzeti posle vikarja ali prefekta nemudoma, čim bi jih ta ne mogel več izvrševati sam (radi bolezni, ujetništva, pregnanstva itd.). Enako naj postopajo provikarji in proprefekti, čim so prevzeli vodstvo. V sili naj vodi posle najstarejši misionar § 84. Apostolski prefekti, vikarji in administratorji. 237 kot apostolski delegat (c. 309). V slučaju potrebe si smejo postaviti apostolski vikarji in prefekti tudi stalnega vikarja kot zastopnika, ki ima enak položaj kakor generalni vikar napram škofu in naslov vicarius d e 1 e g a t u s. 17 Pri nadaljnjem ugodnem razvoju misiona se ob primerno povečanem številu vernikov in ustaljenih razmerah ustanovi misionska škofija, na katero se postavi misionski škof, ki ni več poljubno odstranl jiv. Mesta stalnih kanonikov zavzemajo v ta¬ kih škofijah škofijski svetovalci (consultores dioecesani), ki jih imenuje škof za dobo treh let (c. 423 ss; glej zdolaj § 92). Končno se združi več misionskih škofij in po potrebi tudi več vikariatov ali prefektur v misionsko cerkveno pokrajino, na katere čelu nadzira misionski metropolit misionstvo celega svo¬ jega ozemlja. V zadnji stopnji razvoja pa postane misionska po¬ krajina „provincia Sediš Apostolicae." Misionska organizacija je uvedena tudi v onih deželah, kjer je večina prebivalstva od cerkve odpadla, t. j. v pretežno pro¬ testantskih in shizmatičnih državah kakor so Danska, Švedska, Norveška, Rusija ter obdonavske balkanske države izvzemši našo kraljevino. Za severno Nemčijo obstoja poseben misionski or¬ ganizem. 18 III. Apostolski administratorji so zastop¬ niki papeža pri izvrševanju njegove škofovske jurisdikcije v ozemljih s stalno škofijsko ustavo. Papež se poslužuje teh izjemnih organov za vodstvo diecez ali njih poedinih delov samo ob posebnih in važnih povodih tako ob zasedeni kakor ob upraznjeni stolici. Administrator je imenovan ali za¬ časno ali trajno. Njegove pravice so presojati v prvi vrsti po njegovem imenovalcem odloku, a kot dopolnilo pridejo tudi določbe občega prava v poštev (c. 314). Stalno imeno¬ vani administrator ima enake dolžnosti in pravice kakor rezidencialni škof, začasnemu pa pristojajo v obče pravice kapiteljskega vikarja. Vendar sme tudi ob zasedeni stolici škofijo vizitirati in je jurisdikcija škofa in generalnega vi¬ karja za dobo njegovega poslovanja ukinjena (cc. 315, 316 § 1). Začasni administrator vživa, ako je škof, enake častne 17 Congreg. de prop. fide 8. XII. 1919, A. A. S. XII, p. 120. 18 V bivši avstro-ogrski monarhiji je imel vojaški škof naslov »vicarius apostolicus castrensis", ker je bila cela armada neposredno papežu podrejena in je vikar v njegovem zastopstvu vršil jurisdikcijo nad njo. Apostolskih vikarjev kot vodij stalnih diecez v izrednih pri¬ merili (c. 42 in VI", 1, 6) novo pravo ne pozna več. Prim. II i 11 i n g N., Das Personenrecht d. Cod. j. c., 157. Kušej, Cerkveno pravo. 258 pravice kakor naslovni škofje. Ako pa nima škofovskega čina, mu gredo kakor apostolskim prefektom in vikarjem v enakem primeru v njegovem teritoriju in za njegove po¬ slovne dobe privilegiji in znaki apostolskega protonotarja de namero participantium (cc. 515 § 2 in 508). Apostolski administratorji imajo redno uradno oblast in štejejo med krajevne ordinarije. Vendar je ta oblast samo jurisdictio vicaria, ker ni nepreklicna in ker jo vrše samo v zastopstvu papeža. Apostolski administratorji so člani partikularnih sinod in škofovskih konferenc, ne pa vesoljnih cerkvenih zborov (cc. 282 § I, 286 § I, 292 § 1). Za svoje poslovanje odgovarjajo samo rimski stolici. 19 § 85. Nižji prelati. Cc. 319—328. Pii 11 in g, Pers. R„ § 50. G r o It - S c h u e 1 1 e r , § 94. W e r n z - V i d a 1 II, p. 590 ss. Prelati, ki načelu jejo teritoriju, ki je popolnoma izlo¬ čen iz vsake dieceze, se imenujejo opatje ali prelati nullius (abbates vel praelati nullius, nempe dioecesis, c. 519). Prelatura ali opatija nullius, ki ne obstoja vsaj iz treh župnij, se vlada po svojem posebnem pravu (konstitucijah in privilegijih). Določila kodeksa veljajo samo za prelature z najmanj tremi ali več župnijami. Opate in prelate nullius imenuje in umešča papež, ako ni glede njih v veljavi vo¬ lilna ali prezentacijska pravica. V teh primerih jih papež potrdi ali instituira. Kandidat za to čast mora imeti enako kvalifikacijo kakor škof. Za volitev so merodajne posebne konstitucije, če teh ni. je odločilna absolutna večina gla¬ sov (cc. 520, 521). Opatje in prelati nullius, ki se morajo po predpisih rimske stolice ali po določilih svoje religije dati blagosloviti (benedici debent), so zavezani, da se v to svrho obrnejo tekom treh me¬ secev od dneva, ko so sprejeli apostolski dekret, na po¬ ljubnega škofa. 19 Rezideneialni škof je laliko hkrati apostolski administrator za tuje dieceze ali njih dele: tako je lavantinski škof apostolski admini¬ strator za Mežiško dolino, ki je del krške škofije (Celovec) ter za Prekmurje, ki spada pod sobotiško škofijo (Szombathely); škof v Dja- kovu pa upravlja kot apostolski administrator župnije, ki spadajo pod škofijo Pečah, a leže na našem državnem teritoriju. § 86. Škofje. 239 Prelati nullius imajo v svojem okrožju isto redno oblast, iste dolžnosti in pravice, kakor rezidencialni škofje. Tudi če jim manjka ordo episcopalis, smejo, ko so sprejeli benedikcijo, opravljati vsa blagoslovljenja (benedictiones), ki so sicer škofu pridržana, izvzemši pontifikalni blagoslov, ter posvečevati (con- secrare) razun kelihov, paten in prenosljivih altarjev celo cerkve in nepremične altarje. Kot ordinariji so upravičeni postaviti si generalnega vi¬ karja (cc. 322, 323). Za kapitlje teh prelatov veljajo, ako jih tvorijo religiozi, konstitucije dotičnega samostana ali religije, ako pa so kano¬ niki svetni duhovniki, so merodajni predpisi občega prava. Tudi opatje in prelati nullius, ki niso posvečeni škofje, se poslužujejo v svojem teritoriju pontifikalnih znakov, prestola in baldahina v cerkvi ter opravljajo službo božjo po pontifikalnem obredu. Ob upraznitvi preide jurisdikcija na kapitelj, ki pa mora tekom 8 dni postaviti kapiteljskega vikarja (cc. 324—327). Opatje in prelati nullius vladajo okraje, ki ne pripadajo nikaki škofiji in katerih ordinarij je vsled tega papež; ta pa se poslužuje nižjih prelatov kot svojih zastopnikov in jim to zastopstvo, tudi če bi bilo njih dostojanstvo po konstitucijah dotične religije dosmrtno, po potrebi zopet lahko vzame. Zato je uradna oblast nižjih prelatov sicer ordinaria, ker je po zakonu določena, ni pa propria ampak samo vicaria, ker ni nepreklicna in ker obstoja v bistvu samo v zastopstvu papeževe episkopalne oblasti. Za papeževe dvornike (familiares), ki so čestokrat odliko¬ vani z naslovom „praelatus“, veljajo privilegiji, pravila in obi¬ čaji papeževega dvora (c. 328). 20 II. Poglavje. Škof in njemu podčinjeni organi cerkvene vlade. § 86 . Škofje. Cc. 329—349. S t u t z, Der Geist d. Cod. j. c., 237 ss. Sag m ii 11 e r, K. It' 1 , § 94. llill in g, Pers. R., §51. II a r i n g , §83. W e r n z-V i d a 1 II, p. 599 ss. Poselil, K.-R. 2 , 143 ss. Hinschius, K. R. II, 38 ss. I. Škofje so drugi steber, na katerem sloni ustava cerkve. Oni so nasledniki apostolov, njih dostojanstvo je 20 Kot organi, ki izvajajo svojo oblast od papeža, bi spadali v ta oddelek in v to zvezo tudi še vesoljni cerkveni zbor ter plenarni in provincialni koncilij. Toda glede njih zadostuje opozoriti na to, kar je že zgoraj v §§ 21 in 26 I, II navedeno. 240 Kušej, Cerkveno pravo. kakor papeževo božjega izvora. Vse stopnje hierarchiae ju- risdictionis, ki so uvrščene med primatom in episkopatom, so juriš humani, pa naj so, kakor n. pr. kardinalat, še tako ugledne in važne. Papeževa oblast je v bistvu škofovska oblast, le da se razteza na ves krščanski svet in da jo papež lahko izvršuje sporedno z vsakim škofom kjerkoli in v kakršnem obsegu to hoče storiti. Papež ima kot episcopus universalis pote- statem ordinariam et immediatam v vesoljni cerkvi, škofje pa so glede svoje jurisdikcije omejeni na svoja področja (škofije, dieceze), in glede zakonodaje tudi ograničeni po določbah občega prava. Podrejeni so vsi rimskemu škofu kot nasledniku Petra, kateremu je podelil Kristus pravico in moč, vladati njegovo cerkev. A ker so pravico in moč prejeli tudi vsi apostoli skupaj, je oblast škofov kot njih naslednikov ištotako neposredno od Boga, izvršujejo jo po- testate ordinaria, ne pa morda kot vikarji papeža. Vsak škof je upravičen, sodelovati pri vladanju ve¬ soljne cerkve in ima vsled tega na občem cerkvenem zboru svoj glas. Posebno pa mn je izročeno vodstvo onega dela cerkve, ki ga tvori njegova škofija. Z ozirom na to svoje okrožje se imenuje škof d i o e c e s a n u s ali ordina- rius scil. judex. Po c. 329 § 1 so škofje nasledniki apostolov in se po¬ stavljajo po božjem ukazu posameznim cerkvam na čelo, katere vladajo potestate ordinaria sub auctoritate Romani Pontificis. V c. 334 § 1 pa se imenujejo škofje ordinarii et immediati pastores in dioecesibus šibi commissis. II. P r a v i c e š k o f o v. Vsak škof je pred vsem redni dušni pastir svoje škofije; njegove pravice se lahko dele na 3 skupine, v jura o r d i n is , magisterii et j u - risdictionis. 1. Škof ima oblast, da deli v škofiji naj višja posvečenja in upravlja zaklade milosti. Tozadevne njegove pravice so ali jura ordinis communia ali pa jura ordinis propria, označena tudi kot reservata, episcopalia, pontificalia. Prva more izvrševati tudi navaden svečenik, druga pa so pri¬ držana škofu, kakor n. pr. birma, mašniško posvečenje, priprava krizme in svetega olja, konsekracija cerkva, altarjev, kelihov in paten, blagoslovljen je zvonov, rekon- ^ 86. Škofje. 241 ciliacija oskrunjenih cerkva, blagoslovljenje opatov in opatic, slovesno preoblečen je nun. Škof sme izdajati od¬ redbe glede bogočastja, kolikor ne nasprotujejo liturgičnim predpisom in občemu pravu, on sme podeliti 50-dnevni odpustek in mora preizkušati relikvije na njih prist¬ nost. On postavlja ali potrjuje spovednike v celi škofiji (cc. 873, 874). Škofje se morajo pri svetih funkcijah, ki so njim pridržane, po liturgičnih predpisih posluževati pontifikalij, t. j. infulc in krive palice. V svoji škofiji sme škof vršiti pontifikalije povsodi, tudi v eksemtnili cerkvah. Izven škofije pa je raba pontifikalij odvisna od dovoljenja kra¬ jevnega ordinarija (c. 337). 2. Škof je najvišji učitelj vernikov svoje škofije. On mora sam pridigo vati ali imenovati druge pridigarje (c. 336), deliti krščanski nauk, nadzirati katehezo in znan¬ stveno ter moralno vzgojo klerikov, čuvati nad naukom v šolah, da se ne vrši v nasprotju z verskimi načeli. Škof vrši nadzorstvo nad knjigami, ki izhajajo v njegovi škofiji in se bavijo z vero in moralo, ter prepoveduje veri sovražne in morali nevarne spise. Vse te dolžnosti in pravice izvršuje ali sam ali pa po posebno pooblaščenih organih. 3. Zelo obsežne so škofove jurisdikcijske pravice. On ima zakonodajno oblast za vso škofijo v mejah občega prava. Od svojili zakonov in predpisov provincialnih sinod dispenzira sam, od določb občega prava pa le tedaj, kadar je v to pooblaščen ali če gre za nujne slučaje. On je po¬ klicani redni sodnik prve instance za vse zadeve cerkve¬ nega spornega, disciplinarnega in kazenskega sodstva. On je upravičen in poklican ustanavljati, spreminjati ali zopet opuščati nižje cerkvene beneficije in službe, v kolikor ne pridejo v tem oziru v poštev tudi pravice drugih. V upravi svoje škofije je škof popolnoma samostojen ter nadzira in vodi y upravnih vprašanjih tudi vse pod¬ rejene mu organe, tako sosebno glede dušnega pastirstva ter uprave cerkvene imovine. III. Dolžnosti škofov. V obče je glavna dolžnost škofov skrb za duhovni dobrobit vernikov. Posebej navaja kodeks sledeče obveznosti: 16 , 242 Kušej, Cerkveno pravo. 1. Vsako nedeljo in praznik, tudi če je odpravljen, 21 mora škof darovati sv. mašo za narod (c. 539). 2. Škofje so zavezani v svrho nadzorstva vsako leto vsaj deloma prepotovati svojo škofijo, tako da je ta vsakih 5 let cela pregledana. Na teh potovanjih se smejo poslu¬ ževati dveh klerikov, tudi kanonikov, kot spremljevalcev, ki jih prosto izberejo (c. 543). 5. Vsako peto leto morajo škofje poročati v Rim o raz¬ merah v škofiji in obiskati osebno grobove sv. Apostolov (visitatio liminum SS. Ap.). lzvenevropski škofje potujejo v Rim vsakih deset let (cc. 340, 541). 4. Škofje so zavezani stalno bivati v škofiji (tenentur lege personalis in dioecesi residentiae, c. 358 § 1) in tej dolžnosti ni zadoščeno, ako si imenujejo zastopnika. Pra¬ vico imajo do dva- ali trimesečnih počitnic vsako leto, v katere se ne všteva čas zakonite odsotnosti (n. pr. na cer¬ kvenih zborih, službenih potovanjih). Vendar pa naj se nahajajo v adventu in v postu ter ob izvestnih visokih praznikih v svojem službenem kraju (c. 338 §§ 2, 3). Glede rezidenčne dolžnosti nadzira škofa metropolit, le-tega pa najstarejši sufragan (cc. 274 n. 4, 338 § 4, 2381). IV. V občem pravu začrtano pravno območje škofov se še izpopolnjuje po trajnih, od papeža jim navadno na pet let podeljenih fakultetah, facultates quin- q u e n n a 1 es. 22 Tridentinski zbor jim je bil sosebno kot apostolskim delegatom zopet vrnil del jurisdikcije nad eksemtnimi redovi, ki so jo bili v srednjem veku izgubili (delegatio legalis). Novo pravo je njih pravice napram religiozom še znatno razširilo. 21 Festa de praecepto je določil papež Urban VIII. v konstituciji „Universa“ z dne 13. sept. 1642. Katalog teh praznikov je na novo raz¬ glasila koncilska kongregacija 28. dec. 1919, A. A. S. XII, p. 42. 22 Dekret konzistorialne kongregacije „Proxiina saera" z dne 25. aprila 1918 je kvinkvenalne fakultete škofov za zunanje območje odpravil, ker je cerkveni zakonik njih delokrog itak znatno razširil. A. A. S. X, 190 ss. Toda v praksi se to ni obneslo in mnogo škofov je prosilo za obnovo prejšnjih pooblastil. Konzistorialna kongregacija je tem željam na osnovi motupropria Pija XI. „Post datam“ z dne 20. aprila 1923, A. A. S. XI, 193, ustregla in izdala v to svrho nove formularje. A. f. k. K. R. zv. 103 (1923), 153; formular sam je priobčen istotam zv. 104 (1924), 289 ss. § 87. Deželski in naslovni škofje. 243 V. Poleg službenih pravic imajo škofje še častne pra¬ vice, med katere spadajo: posebna obleka višnjeve barve, pontifikalni znaki: kriva palica (pedum curvum), mitra, prsni križ, prstan, višnjev biret, tron v cerkvi z baldahinom. Naslov: Illustrissimus et Reverendissimus, Škofovska milost, Presvitli. Škof ima prednost pred vsemi duhovniki v ško¬ fiji, celo pred tujimi nadškofi, če niso kardinali ali papeževi legati. VI. Za škofovsko čast predpisuje zakon posebno uspo¬ sobljenost (zgoraj § 66 II, 2), o kateri odloča rimska stolica, ona je načeloma tudi upravičena za imenovanje. Navzlic temu so ostale obstoječe volilne in nominacijske pravice v veljavi (cc. 4, 329). Vsak novi škof mora tekom treh me¬ secev po imenovanju prejeti škofovsko posvečenje, sicer izgubi pravico na dohodke svoje menze, ki pripadejo stol¬ nici (c. 2398). Predno ni prišel v posest svojega zvanja (zgoraj § 70), mu je vsako vmešavanje v vodstvo škofije zabranjeno izvzemši primere, da je bil pred imenovanjem izbran ali postavljen za kapitelskega vikarja, oficiala ali ekonoma (c. 334 §§ 2, 3). § 87. Deželski in naslovni škofje. Cc. 350—355. Sagmiiller, K. R. 3 , § 98. H i 11 i n g , Pers. R., § 52. Ha r i n g , § 86. H i n s c li i a s , K. R. II, 161 ss. Gillinann, Das lnst. d. Chorbisckofe im Orient, 1906. W e r n z - Y i d a 1 II, p. 645 ss. Na vzhodu nahajamo kmalu potem, ko se je krščanstvo razširilo iz mest na deželo, škofe tudi na selih, ki se imenujejo tTTiay.n 7 r.n 1 t tav «j'oro> ali pa /jnntriia/.nnni. Ker so ti deželski škofje po¬ svečevali mašnike in diakone, so morali biti škofje v pravem Pomenu. Škofje v mestih pa so se zbali njih konkurence in tako so jim sinode v Ancyri 1. 314 in v Antiohiji 1. 341 prepovedale Posvečevati mašnike in diakone. Sinoda v Sardiki (6. kan.) je izdala prepoved, postavljati v vaseh in malih mestih škofe, ona v Laodiceji okrog 1. 343—381 pa je imenovanje deželskih škofov sploh prepovedala in tako so v resnici kmalu izginili popolnoma. Samo naslov je v vzhodni cerkvi še ostal, rabi se pa le za uglednejše duhovnike na deželi. Na zapadu srečavamo deželske škofe v 8. stoletju v velikih škofijah frankovske države precej pogosto, poprej so sledovi o n .)ih redki. Razlika med vzhodnimi in zapadnimi deželskimi 16 * 244 Kušej, Cerkveno pravo. škofi pa je bila ta, da so oni imeli posebna področja, ti pa so delovali samo kot pomočniki in po nalogu škofa, za katerega podporo so bili postavljeni. Pa tudi na zapadu se je pojavila proti njim že v 9. stoletju zelo ostra opozicija (Benedictus Le¬ vita, Pseudoisidor), vsled katere so deželski škofje najprej v zapadni, potem pa tudi v vzhodni frankovski državi zopet izgi¬ nili. Njih funkcije so najbrže vsaj deloma prevzeli arhidiakoni m višji duhovni (archipresbyteri). Kot pomočnikov so se škofje sedaj posluževali sosednih ali potujočih, v prvi vrsti pa onih škofov, ki so jih neverniki pregnali iz njihovih sedežev v orientu, Španiji, pa tudi v Prusiji in Liv- landiji. Po končanih križarskih vojnah je cerkev v znak protesta začela imenovati stalno škofe tudi za kraje, ki so jih z nova zavojevali neverniki in iz katerih so pregnali krščansko duhov¬ ništvo. Ker so pa ti Episcopi in partibus infidelium čestokrat se vdajali nedostojnemu življenju in prebili ves čas na potovanju od kraja v kraj, je papež Klement V. (c. 5 in Clem. 1, 3) imenovanje vseh takih škofov pridržal izključno sebi. Ob koncu srednjega veka je prišla ta vrsta škofov v Nemčiji zelo do veljave, ker so jih ondotni politični škofje, ki so bili kot deželni knezi mnogo zaposleni, kot pomočnike v cerkvenih stvareh v svojih prostranih okrožjih nujno rabili. Tridentinski koncilij naslovnim škofom ni bil naklonjen ter jih je hotel odpraviti, a namera mu ni uspela. Naslovne škofe nahajamo še danes v cerkvi kot pomožne škofe. Ako potrebuje kak škof takega po¬ močnika, se mora obrniti na papeža in v prošnji dokazati, da so mu dostojni dohodki zasigurani. Imenovanje se izvrši v konzistoriju. Pomožni škof izvršuje pontifikalije v diecezi po naročilih in pooblastilih škofa. Jurisdikcijskih pravic pa kot naslovni škof nima nikakih in sicer niti v svoji titu¬ lami škofiji. S papeževo dispenzo sme biti pomožni škof tudi dignitar ali kanonik stolnega kapitlja. Kot kanonik je potem podvržen jurisdikciji škofa in kapitlja, kot škof pa samo jurisdikciji papeža. § 88 . Cerkvene province v naši državi. Imenovanje škofov. Slovenske dežele spadajo danes deloma pod nadškofa solno- graškega deloma pod nadškofa goriškega, deloma pa neposredno pod papeža. Sv. evangelij so prejele od pridigarjev, ki sta jih pošiljala v naše kraje Oglej in Solnograd. Kraji, ki so bili po¬ kristjanjeni iz Ogleja, so pripadli oglejskemu patriarhu, drugi § 88. Cerkvene province. — Imenovanje škofov. 245 solnograškemu nadškofu. Ponovnim sporom med Oglejem in Solnogradom je napravil 1. 811 konec cesar Karol Veliki s tem, da je določil med njima za mejo reko Dravo. Tudi po ukinitvi oglejskega patriarhata in ustanovitvi Goriške nadškofije I. 1751 je ostala ta meja v veljavi in šele obsežne reforme cesarja Jožefa II. na polju zunanje cerkvene ustave so jo premaknile v korist Soluogradu do južnih političnih mej prejšnjih lcronovin Koroške in Štajerske. Na Koroškem je od konca 8. do srede 10. stoletja delovalo več deželskih škofov, ki so stolovali v Gospi Sveti ter uspešno podpirali solnograškega ordinarija. O tem so se bili ohranili zapiski in nadškof Gebhard je hotel pozabljeni institut v pre¬ novljeni obliki zopet oživeti ter je 1. 1070 sporočil svojo namero papežu Aleksandru II. v Rim, ki mu je s posebno bulo dovolil, da ustanovi na poljubnem kraju svojega okrožja škofijo ter si postavi pomočnika v dušnem pastirstvu na ta način, da se nova škofija njegovi cerkvi nikdar ne sme odvzeti in da ima edino on pravico, postaviti in posvetiti škofa. Leta 1072, 4. februarja, je dovolil nadškofu ustanovitev škofije tudi cesar Henrik IV. in tri mesece pozneje je bil imenovan prvi škof Giinther in sicer za Krko (Gurk). Enako se je postopalo pri ustanovitvi Sekovske (1219) in Lavantinske (1228) škofije. Lavantinska škofija je pripadla v celoti naši državi, od krške (celovške) samo Mežiška dolina. Izključno pravico do imenovanja lavantinskega škofa je imel po starem papeškem in cesarskem privilegiju ter po pogodbi iz 1. 1786, sklenjeni med nadškofom Hieronimom in cesarjem Jožefom II., solnograški nadškof. 23 To se je spremenilo šele 1. 1924, ko je odločil papež Lavantinsko škofijo začasno od solnograške metropole in jo neposredno podredil sebi (odlok konzistorialne kongregacije z dne 1. maja, oglasnik lavantinske škofije 1924, ogl. št. 35). Ljubljansko škofijo je ustanovil leta 1461 s privoljenjem Pija TI. cesar Friderik IV. Škofija je bila eksemtna, cesarju je dal papež pravico do imenovanja škofov. 24 V zvezi z Jože¬ fovimi reformami je bila povzdignjena 1. 1786 Ljubljana v nad¬ škofijo, a 1. 1830 je postala sufraganat zopet upostavljene goriške nadškofije, pod katero spada izmed naših škofij še ona na otoku Krku. 23 Prim. I. R. Kuse j , Joseph II. u. die iiussere Kirchenverfassung Innerosterreichs, Stutz% Kirchenr. Abh. 48/49, 1908, 196 ss., 331 ss. ter Wilhelmine Seidenschnur, Die Salzburger Eigenbistiimer in ilirer reichs,- kirchen- u. landesrechtlichen Stellung, v Z.* R. (i. IX (1919), 235 ss. Prim. Kušej, istotarn, 103 ss, 223 ss. Gruden, l)as soziale Wirken der katbol. Kirche in der Dioezese Laibach, 1906; isti. Cer¬ kvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana 1908. 246 Kušej, Cerkveno pravo. D a 1 m a c i j a tvori zase posebno cerkveno pokrajino. Sedež nadškofa je bil dosedaj Zadar, sufraganske škofije Šibenik, Hvar, Split-Makarska, Dubrovnik in Kotor. Hrvatska in Slavonija imata svojega nadškofa v Zagrebu, njegovi sufragani so škofje senjsko-modruški, dja- kovski ter grško-uniatski škof v Križevcih. Bosni in Hercegovini načeljuje nadškof v Sarajevu s škofoma v Banjaluki in Mostaru kot sufraganoma. Črna Gora ima lastnega metropolita v Baru s častnim naslovom: Primas Serbiae. Predvojna Srbija je sklenila 24. junija 1914 z rim¬ sko stolico konkordat, po katerem bi se imela ustanoviti nad¬ škofija vBeogradu in sufraganska škofija v S k o p 1 j u. Konkordat je samo deloma izveden; imenovana sta bila 18. de¬ cembra 1924 nadškof v Beogradu in škof Skopljanski z začasnim sedežem v Prizrenu, ki je neposredno podrejen rimski stolici (A. A. S. XVI, (1924) p. 500, 502). Katoliki v bivših ogrskih delih naše države so razdeljeni na dve cerkveni pokrajini, t. j. O s t r o g o n s k o in K a 1 o š k o. Pod prvo spadata Prekmurje (dieceza Sobotišče, Szombathely), ter oni del Baranje, ki je združen z našo državo (dieceza Pečuh). Neposredno je v hierarhičnem oziru podčinjena nadškofu kalo- škemu Bačka, posredno pa, kot del čanadske dieceze, Banat. Medjimurje tvori del zagrebške nadškofije. Za Vojvodino sta bila šele začetkom 1. 1923 imenovana dva apostolska administratorja s sedeži v Velikem Bečkereku in Subotici. Po načrtu konkordata, kakor ga namerava predlagati naša vlada rimski stolici, so zamišljene za našo kraljevino sledeče cerkvene province: 1. Zagrebška s škofijami: Krk, Senj-Modruš, Djakovo, Križevci. 2. Splitska s škofijami: Kotor, Dubrovnik, Hvar, Šibenik, Biograd na moru (Zadar). 3. Beogradska s škofijami: Skoplje, Vel. Bečkerek, Bar in Subotica. 4. Sarajevska (Vrhbosanska) s škofijami: Banjaluka in Mostar. 5. Ljubljanska s škofijo Maribor. Razun lavantinskega je imenoval bivši avstrijski cesar in ogrski kralj vse škofe na ozemlju, ki je po razsulu monarhije postalo del naše kraljevine. Ta pravica je ugasla, ker je odpadel upravičenec in v veljavo je stopilo določilo c. 329 § 2, po ka¬ terem škofe prosto imenuje papež. Glede ostalih dežel je v veljavi libera colletio papeža v Belgiji, Nizozemski, Angliji, Italiji, Franciji, Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in v vseh § 89. Koadjutorji in pomožni škofje. 247 misionskih deželah. Volijo se škofje v Švici, Prusiji, na Hano- veranskem, v Gornjerenski cerkveni provinci in volita se končno nadškofa v Solnogradu in Olomucu . 25 § 89 . Koadjutorji in pomožni škofje. Cc. 350—355. H i 11 i n g , Pers. R„ § 53. Sagmuller, K. R. 3 , § 97. II a r i n g , ^87. Hinschius, K. R. II, 249 ss. W e r n z - V i d a 1 II, p. 650 ss. Vsled bolezni ali visoke starosti nesposobni škof ne sme biti proti svoji volji vpokojen niti se mu drugače ne sme odvzeti uprava škofije, ampak poskrbeti se mora za pomočnika. Najprej so provincialne sinode za take slučaje določale onemoglemu škofu namestnika, ki je dobil istotako škofovski značaj in na¬ vadno še pravico do nasledstva. To je bilo sicer v nasprotstvu s cerkvenim pravom, ki ne dopušča, da bi bila istočasno name¬ ščena dva škofa pri isti cerkvi, kakor si tudi ne sme škof nikdar naslednika določiti sam, a živa potreba se je izkazala za močnejšo kakor lepa načela in tako so morali papeži privoliti končno v imenovanje koadjutorjev z nasledstveno pravico. 26 Pozneje je papež Bonifacij VIII. postavljanje začasnih ali trajnih koadjutorjev pridržal rimski stolici sami ali vsaj njenemu odobren ju (c. un. in VI°, 3, 5.) in tridentinski zbor je določil, da se sme imenovanje izvršiti le, če obstoja za to nujna potreba, če je pričakovati za cerkev koristi, če je zadeva poprej od papeža natančno preiskana in če ima koadjutor vse sposobnosti za škofa (sess. 25. de ref., c. 7). Po sedanjem pravu je imenovanje koadjutorjev re- zervatna pravica papeža. Koadjutor se določi bolnemu, onemoglemu ali pa preveč zaposlenemu škofu in sicer navadno za njegovo osebo (coadjutor personae datus) s pravico, da ga nasleduje. Včasih pa postavi papež koadju- torja za dotični škofijski sedež (coadjutor sedi datus). Koadjutor postavljen za osebo škofa brez nasledstvene pravice se imenuje auxi liaris (c. 350). V to kategorijo spadajo obče naslovni škofje. Pravice koadjutorja se ravnajo po vsebini apostolskega odloka, s katerim je bil imenovan. Če je škof popolnoma nezmožen opravljati službene posle in če v odloku ni kaj 25 Prim. S a g m ti 11 e r , K. R. 3 , § 72. H a r i n g , K. R. 3 , ■§ 168. 26 Pismo papeža Zaharije nadškofu Bonifaciju v Mainzu 1. 748, c- 17, C. 7, q. 1. 248 Kušej, Cerkveno pravo. drugega določeno, ima koadjutor vse pravice in dolžnosti škofa sploh. V vseh drugih primerih se mora koadjutor ravnati po naročilih škofa. Koadjutor, ki je imenovan za škofijski sedež, sme vršiti vse pontifikalne funkcije, izvzemši ordinacije in de¬ litev tonzure. V drugih zadevah so merodajni njegov dekret in nalogi škofa. Vsak koadjutor mora predložiti odlok o imenovanju škofu in ako je sedi datus ali če ima nasled¬ stveno pravico, tudi kapitlju, ker šele na ta način pride v posest svojega zvanja. Zavezan je do rezidence v škofiji (cc. 351—554). Kadar se uprazni dotični škofijski sedež, postane coad- jutor cum jure succedendi takoj ordinarij škofije, navadni pomočnik (auxiliaris) pa izgubi ob smrti škofa vse pravice, njegova naloga je s tem končana. Če je bil pa koadjutor imenovan za škofijski sedež, se s sedisvakanco njegovo razmerje ne spremeni (c. 355). Pri imenovanju koadjutorjev s pravico do nasledstva so upoštevati morebitne volilne pravice kapitlja (c. 329 § 5) ali pravice države do soodločanja pri imenovanju škofov. Škof mora skrbeti za primerne dohodke koadjutorja iz menzalnih sredstev, ako ni njegov pomočnik obenem član stolnega kapitlja z zadostno prebendo. 27 § 90. Škofijska kurija. Cc. 363—390. 11 i 11 i n g , Pers. It., ^ 54 H a,r i n g, §§ 89, 90. S t u t z , Der Geist des Cod. j. c., 281 ss. Sagrauller, K. R.\ $ 99. Hin- s c h i u s , K. It. II., 183 ss, 205 ss. W e r n z - V i d a 1 II, p. 669 ss. Škofijsko kurijo tvorijo one osebe, ki škofa ali njego¬ vega namestnika podpirajo v vodstvu cele dieceze. Med to osobje spadajo generalni vikar, oficial, kancler, javni to- žitelj (promotor justitiae), branitelj zakonske in duhovske vezi (defensor vinculi), sinodalni sodniki in izpraševalci, župniki svetovalci (parochi consultores) in nižji organi so¬ dišča (auditores, notarii, cursores, apparitores, c. 363). 27 Koadjutorji za škofijski sedež so navadno postavljeni za določene dele škofij. Njihova uradna oblast je potestas ordinaria vicaria, dočini vrše osebni pomočniki samo poverjeno uradno oblast. Prim. H i 11 i n g, 1. c„ 179. § 90. Škofijska kurija. 249 Vsi ti funkcionarji morajo biti z dekretom imenovani ter so zavezani položiti v roke škofa prisego, da bodo svoje posle pod njegovim vodstvom vestno in v smislu zakona opravljali in da bodo v mejah prava ali v smislu škofovih posebnih naročil varovali uradno tajnost (c. 564). I. Generalni vikar. Ako razmere v škofiji to zahtevajo, imenuje škof generalnega vikarja, da ga pod¬ pira potestate ordinaria (vicaria) pri vladanju cele die- ceze. Generalnega vikarja imenuje škof po svoji prosti volji in ga vsak čas lahko zopet odstavi. Za celo škofijo naj bo postavljen samo eden, ako ne zahtevajo nje obsežnost ali politični ali verski odnošaji kaj drugega. Če je generalni vikar odsoten, mu sme škof imenovati namestnika (c. 566). Za generalnega vikarja naj se izbere duhoven svetnega stanu, ki je vsaj 30 let star, doktor teologije in kanonskega prava, ali pa vsaj v teh strokah dobro izvežban mož, ki se od¬ likuje po zdravih nazorih, po skušnjah in po strokovni izvež- banosti. Kanoniku penitenciarju, dušnim pastirjem in škofovim bližnim sorodnikom naj se ta posel ne poveri. Ako je uprava škofije poverjena kakemu redu, sme biti tudi generalni vikar redovnik (c. 367). Generalni vikar izvršuje v zastopstvu ordinarija vso juris- dikcijo v duhovnih in svetnih zadevah, ki sicer pristoja po pravu redno škofu, v kolikor si ni škof posameznih poslov pridržal zase odnosno v kolikor ne gre za zadeve, katere zakon sam iz pristojnosti generalnega vikarja izključuje ali ki zahtevajo po pravnih predpisih posebno pooblastilo (c. 368 § 1). Ker se raz¬ teza uradna oblast generalnega vikarja na celo škofijo, so v primeru, da jih je postavljenih več, načeloma vsi enako pri¬ stojni, kar pa ne ovira, da se v interesu ola jšanja uprave uradni posli med nje po teritorialnih vidikih razdele. Po zakonu je škofu pridržano imenovanje častnih kanoni¬ kov ter ustanavljanje religioznih kongregacij (cc. 406 § 1 in 492 § 1). Y teh primerih hi bila vsaka delegacija nedopustna (c. 199 § 1). Posebno pooblastilo pa potrebuje generalni vikar za sledeče čine: 1. za dovoljenje ekskardinacije ter inkardinaciie (c. 113); 2. za podeljevanje cerkvenih zvanj, sosebno župnij in vseh vrst župnih vikari j, kakor tudi vseh vrst beneficijev (cc. 152, 455 §§ 2, 3, 1432 § 2, 1466 § 2, 1487 § 1); 3. za sklicanje škofijske sinode (c. 357 § 1); 4. za odstranitev (amotio) župnih vikarjev brez beneficija (c. 477 § 1); 5. za ustanavljanje in odobren ja cerkvenih društev (c. 686 § 4); 6. za pridržavanje grehov in cenzur škofovi odvezi ter za nalaganje kazni (c. 893 § 1, 2220 § 2); 7. za odvezo od izobčenja radi odpadništva, krivoverstva ali raz- kolništva v zunanjem območju (c. 2314 § 2); 8. za posvečenje 250 Kušej, Cerkveno pravo. kakega kraja, za avtentifikacijo relikvij in za dovoljenje cerkvene gradnje (cc. 1155 § 1, 1283 § 2, 1285 § 1, 1162 § 1); 9. za iz¬ dajo dimisorijev (cc. 958 § 1 n. 2, 959); 10. za ustanavljanje be¬ neficijev in za unije župnih cerkva, ki so po zakonu dopustne (cc. 1414 § 3, 1423 §§ 1, 2); 11. za dovoljenje, da se sklene zakon (brak) po vesti (c. 1104); 12. za določitev deleža, ki ga sinejo revne cerkve zahtevati od duhovnov, ki celebrirajo v svoj prilog (c. 1303 § 3); 13. za sodelovanje pri kanonizacijah in beatifika¬ cijah na mesto škofa (c. 2002). Posebno pooblastilo škof lahko da za vsak konkreten primer posebej ali pa skupno za več navedenih primerov ali pa h krati za vse primere, ki so v zakonu navedeni. Pravice generalnega vikarja iz posebnega pooblastila so samo poverjene, ker ne spadajo pod njegove redne službene posle. 28 Navzlic široko začrtanemu službenemu delokrogu ge¬ neralnega vikarja sta se v obče držali teorija in praksa vedno načela, da se njegova pristojnost ne razteza na za¬ deve izrednega značaja in posebne važnosti. Novi zakonik se je postavil očividno na isto stališče, ker naroča v c. 369 generalnemu vikarju, naj o važnih opravilih kurije poroča škofu in ga obvešča o vsem, kaj se je ukrenilo in kaj naj se ukrene, da se ohrani med duhovništvom in verniki disci¬ plina in da naj nikdar ne postopa v nasprotju z mišljenjem in voljo škofa. Generalni vikar ima prednost pred vsem duhovništvom v škofiji, tudi pred kapiteljskimi dignitarji. Ako ni posve¬ čen škof, vživa privilegije in znake naslovnega apostolskega protonotarja (c. 370). Mandat generalnega vikarja ugasne, ako se svojemu zvanju odpove ali če škof dani nalog prekliče ali pa če se uprazni škofova stolica. Suspenzija jurisdikcije škofa ima v posledku tudi suspenzijo generalnega vikarja (c. 371). Zgodovinski prednik generalnega vikarja je arhidia- k o n, ki se je povspel že v 4. stolet ju pri škofovskih cerkvah nad vse druge klerike. Njemu sta bila izročena pouk in vzgoja naraščaja, on je nadziral življenje in poslovanje duhovništva i ji je v to svrho izvajal primerno disciplinarno oblast. Upravljal je dohodke cerkve in jih razdeljeval, skrbel je za ohranitev cerkvenih stavb, opravljal je vizitacije na deželi, sploh bil je 28 Istega mnenja H i 11 i n g , Personenrecht, 183, nasprotnega pa St ut z, Der Geist des Cod. j. c., 325 ss. § 90. Škofijska kurija. 251 oni organ, ki je izvrševal za škofa najvažnejše posle cerkvene jurisdikcije. Po odpravi deželskih škofov so začeli deliti velike škofije v več arhidiakonatov. Predstojniki teh arhidiakonatskih okrožij so bili pred vsem arhidiakon škofa kot arehidiaconus major, sedaj navadno obenem prošt stolnega kapitlja, poleg njega pa tudi drugi stolni kanoniki ter prvi člani kolegiatnih kapitljev. Izvrševali so skoraj neomejeno oblast v svojih pod¬ ročjih, sosebno cerkveno kazensko in zakonsko (bračno) sod¬ stvo, sklicevali so arbidiakonatske sinode, opravljali vizitacije in so pobirali mnogo davščin. Tako so skoraj popolnoma izri¬ nili škofa od vodstva škofije. Uradna oblast arhidiakonov je končno veljala za redno, ne več za p o v e r j e ji o uradno oblast. 29 Škofje so si skušali pomagati na ta način, da so svoje pravice delegirali drugim organom, oficialom, pa samo do preklica, in da so začeli resen boj proti arhidiakonom, ki je pa dovedel do uspeha šele na tridentinskem zboru, kateri je odvzel arhidiakonom jurisdikcijo v zakonskih (bračnih) in kazenskih zadevah in jim dopuščal nadaljnje vizitacije samo z dovoljenjem škofa (sess. 24 de ref., c. 5, 20, sess. 25. de ref., c. 14). To je po¬ menilo za stare arhidiakone konec obstoja in v istini so kmalu povsodi izginili. Tudi oficialov je bilo dvoje vrst: officialis princi¬ pa 1 i s v mestu in officiales f o r a n e i na deželi. Prvi je tekmoval z arhidiakonom v mestu (s stolnim proštom), drugi z arhidiakoni na deželi. Officialis principalis se je imenoval tudi vicarius generali s. V velikih škofijah izven Italije pa nahajamo končno kot tekmovalca z arhidiakojiom dva organa; prvi je izvrševal nesporno sodstvo in upravo (sedanji generalni vikar), drugi pa sporno in kazensko sodstvo (sedanji oficial). V malih škofijah Italije pa te delitve ne najdemo. Današnje pravo našteva oba organa, obe službi pa se v malih škofi : ah lahko združita v eni osebi (c. 1573 § 1). II. Sodni organ i. Redni sodnik škofije se imenuje officialis. On izvaja potestate ordinaria (vicaria) sporno in kazensko sodstvo, kolikor si teh poslov ne pridrži škof sam (c. 1573 § 2). Sodi ali kot sodnik poedinec; ali pa kot predsednik sodnega dvora (senata), ki šteje tri ali pet članov (cc. 1575, 1576). V njegovo podporo lahko postavi škof enega ali več podoficialov (viceofficiales). Oficial in njegovi na¬ mestniki morajo bili duhovniki neoporečnega glasu, stari najmanj 50 let in doktorji kanonskega prava ali pa vsaj v tej stroki izvežbani. Vsi so poljubno odstranijivi, osta¬ nejo pa v svojem položaju tudi ob upraznitvi škofove sto- 29 Pravice arhidiakonov in njili dolžnosti so zakonito urejene v cc. 1—9, X, 1 , 23. 252 Ku še j, Cerkveno pravo. lice. Potrebno je samo, da jih novi ordinari j potrdi (c. 1573 § 5). Ako sta mesti generalnega vikarja in oficiala združeni, prestane biti ob nastopivši upraznitvi dotični organ gene¬ ralni vikar, ostane pa še nadalje oficial. Ako pa bi bil iz¬ bran oficial za kapiteljskega vikarja, bi moral postaviti drugega oficiala (c. 1573 §§ 6, 7). Poleg oficiala in njegovih namestnikov so člani ško¬ fijskega sodišča pred vsem sinodalni ali p r o sino¬ da 1 n i s o d n i k i, ki imajo kot prisedniki ali samo po¬ svetovalen ali pa odločilen glas. Vsi morajo biti duhovniki neoporečnega življenja in izvežbani v kanonskem pravu. Po številu naj jih bo največ dvanajst. Iz njih sestavi oficial ali njegov namestnik svoj senat. Imenuje jih škof na ško¬ fijski sinodi ali izven nje. Njihova potestas je ab episcopo delegata (c. 1574). Nadal jn ji sodni organi so a v d i t o r j i, ki poslu jejo ali kot pripravljalni sodniki v spornih ali kot preiskovalni sodniki v kazenskih zadevah (cc. 1580 § 1, 1940). Prvi kakor drugi se določijo iz vrst sinodalnih sodnikov in sicer pre¬ iskovalni sodnik vedno za vsak primer posebej (c. 1941 § 1). Končno tvorijo pomožno osobje oficiala še notarji kot sodni zapisnikarji, promotor justitiae kot javni tožitel j (cerkveni pravdnik), defensor vincu 1 i, ura¬ doma postavljeni branitelj duhovske in zakonske vezi (vin- culi ordinis sive matrimonii), sodni sluge in dostavljači (cursores) ter izvršilni organi (apparitores). Stranke zasto¬ pajo pred sodiščem ali advokati, ki morajo biti od or¬ dinarija potrjeni (c. 1658 § 2) ali pa pooblaščenci (procura- tores) z manjšo kvalifikacijo. Škofijska sodišča poslujejo v celi državi v čisto cerkve- nokazenskih in disciplinarnih zadevah klerikov. Zasledova¬ nje zločinov, ki so kaznivi tudi po državnih zakonih, vrše civilna sodišča (zgoraj § 56. 2). Izvzemši Slovenijo in Dal¬ macijo ter Vojvodino in Medmurje pa je danes še od države zakonsko (b r a č n o) s o d s t v o poverjeno v vseh po¬ krajinah cerkvenim sodiščem, tako da imajo njih sodbe iz¬ vršilno moč. V civilnih pravdah laikov proti klerikom so izključno pristojna civilna sodišča. III. Pisarna in arhiv. Naloga pisarne je: Spiso- vanje, odprava in hramba spisov. Pisarni načeluje kancler, § 90. Škofijska kurija. 255 katerega podpira, ako je potrebno, poseben pomočnik z na¬ slovom vicecancellarius ali vicetabularius. Kancler mora biti duhoven (sacerdos), njegova naloga je, hraniti spise in jih držati po natančnem seznamu v ško¬ fijskem arhivu v strogem redu. Vsak kancler je obenem notarius, poleg njega pa imenuje škof lahko še druge no¬ tarje, kojih spisi in podpisi imajo popolno javno dokazno moč in sicer tudi za državna oblastva, ker so priznani ško¬ fijski uradi od državne uprave za javne urade. Če ni klerikov, se sme postaviti notarjem tudi laik, le v kazenskih zadevah proti klerikom mora biti zapisnikar vedno duhovnik. Delokrog notarjev obstoji v obče iz istih agend, kakor delokrog pisarniških uradnikov pri državnih oblastvih: nji¬ hova naloga je, pisati sodbe (sententias), odloke (decreta), vabila (citationes), zapisnike o zasliševanjih, posvetovanjih in sodnih razpravah, jih datirati in podpisovati, dajati upra¬ vičenim strankam spise pod zakonitimi pogoji vpogled in potrjevati pravilnost prepisov. Svoj posel smejo izvrševati notarji samo v škofi ji, za katero so imenovani (ec. 572—574). Zakonik predpisuje (ec. 575 ss.) splošno poseben ško¬ fijski arhiv, kjer se naj hranijo v preglednem redu vsi spisi, nanašajoči se na duhovne ali na imovinskopravne za¬ deve. O teh spisih naj obstojajo natančni seznami s kratko navedbo vsebine. Začetkom vsakega leta naj se arhiv izpopolni po spisih prejšnjega leta. Spisi, ki se nahajajo pri drugih oblastvih, naj se zahtevajo nazaj. Arhiv mora biti zaklenjen, ključ hrani kancler. Brez dovoljenja škofa ali generalnega vi¬ karja ter kanclerja nima nikdo dostopa do njega. V škofijskem arhivu se morajo hraniti tudi prepisi se¬ znamov o arhivih stolne cerkve, o arhivih kapiteljskih in župnih cerkva, bratovščin in svetih krajev, istotako pover¬ jeni prepisi župnih knjig vse dieceze (c. 470 § 5), inventarji o imovini posameznih' cerkva in drugih cerkvenih pravnih oseb (c. 1522 n. 5), po možnosti tudi prepisi listin, ki se na to imovino nanašajo (c. 1525 n. 6) ter en izvod ustanovne listine vsake pobožne ustanove (c. 1548 § 2), tako da omogo¬ čaj škofijski arhiv pregled čez vse arhivalije v diecezi v interesu uprave in znanstva. Iz nobenega cerkvenega ar- 254 Kušej, Cerkveno pravo. hiva se ne smejo izvirni spisi odnesti za dalje nego za 3 dni in to samo z dovoljenjem škofa ali generalnega vikarja. Kdor vzame iz arhiva spis, mora tam ostaviti lastnoročno podpisano potrdilo. Poleg navadnega arhiva pa morajo imeti škofje še poseben tajen arhiv ali vsaj dobro za¬ klenjeno skrinjo ali omaro v navadnem arhivu, katera se ne more od tam odstraniti. Ta tajni arhiv se nahaja pod dvojnim ključem. Enega hrani škof, drugega generalni vi¬ kar, ali kjer tega ni, kancler. Določbe zakona glede hrambe ključev sede vacante ali sede impedita (cc. 380—382) imajo namen, tajnost v tem delu arhiva shranjenih spisov za vsak slučaj zavarovati. 30 IV. Oblastvo, ki vodi v naših krajih upravo škofij, se imenuje skoraj brez izjeme ordinariat in sicer po škofu kot ordinariju, ki mu načeluje. Ordinariat je skupno ime za ves organizem škofijske kurije, tako da so gene¬ ralni vikariat, oficialat in pisarna samo njegovi oddelki. Kot kolegij je v njegovem okviru ponekod ustanovljen konzistorij z večjim ali manjšim številom svetnikov iz vrste stolnih kanonikov ali tudi drugih duhovnov. Med člane konzistorija so razdeljeni upravni posli, o katerih poročajo ali ordinariju ali pa v skupnih sejah pod pred¬ sedstvom ordinarija ali generalnega vikarja, pri katerih imajo navzoči člani ali samo posvetovalen ali pa odločilen glas. Na vsak način sta generalni vikar in ordinarij po za¬ konu upravičena, da odločita kako zadevo sama in sicer tudi v nasprotju s sklepom konzistorija. 31 V. Organi ordinariata so končno še sinodalni e k s a m i n a t o r j i in župniki svetovalci (exami- natores synodales et parochi consultores), katerih število ne znašaj pod štiri in ne nad dvanajst. Izvoli jih diecezanska sinoda na predlog škofa (c. 385). Njihova funkcijska doba traja 10 let. Kot namestnike onim, ki bi v tem času izpadli, mora škof imenovati po zaslišanju kapitlja prosinodalne eksaminatorje in svetovalce. Na enak način postavi (c or¬ gane škof, ako se diecezanska sinoda ne sestane (c. 386). 30 Prim. Rožman G., Cerkveno arhivno pravo, Bogosl. Vestn. 1924, 145 ss. Prim. II i 11 i n g N., I. c., 180. 31 §91. Kapitlji. 255 Župnik svetovalec more biti samo aktiven župnik. Izstop iz dušnega pastirstva bi povzročil izgubo položaja svetovalca. Sinodalni eksaminatorji imajo dvojno na¬ logo: 1. sodelujejo kot izpraševalci pri župnik konkurzili ali tudi pri drugih izpitih klerikov (zgoraj § 57, 1); 2. kot pri- sedniki pri upravnosodnem postopanju proti župnikom toda samo s posvetovalnim glasom. 32 Župniki svetovalci pa morajo podati škofu svoje mnenje, če vloži neodstavljivi župnik rekurz proti amocijskemu odloku ordinarija (c. 2153 § 1) in če gre za drugo namestitev ali za penzioniranje odstavljenega (c. 2154 § 1), ali če se odstavljivi župnik proti vi premestitvi (c. 2165), toda škof na njihovo mnenje ni vezan (zgoraj § 71, III, 1, 3). §91. Kapitlji. Cc. 391—422. H i 11 i n g, Pers. It., § 55. H a r i n g, § 84. S c h a f e r , Pfarrkirche u. Stift im deutschen M. A., 1903. Hinschius, K. R. 11, 49 ss. Sagmiiller, K. R. I. 3 , § 96. W e r n z - V i d a 1 II, p. 691 ss. Nottarp H., Ehrenkanoniker u. Honorarkap., Z. 3 R. G. XIV (1925), 174 ss. Mayer E., Der Ursprung der Domkapitel, Z . 3 R. G. VII (1917), 1 ss. Presbiterij, predvsem duhovniki in diakoni, nastavljeni na škofovi cerkvi, so temu že v prvih časih krščanstva pomagali pri bogoslužju in so bili njegovi svetovalci pri upravi škofije. Ob sedisvakanci je presbiterij opravljal službo božjo in vodil tudi najnujnejše posle škofijske uprave. Kleriki so živeli ločeni vsak sebe v mestu in se vzdrževali večinoma od svojih meščan¬ skih poklicev. Ko pa je država priznala cerkev in njeno imovinsko spo¬ sobnost, so se kleriki polagoma posvetili samo cerkveni službi ter se vzdrževali iz dohodkov cerkvenega imetja. Istočasno je potom običaja prišel vedno bolj v veljavo celibat. Sv. Avguštin je z uvedbo skupnega življenja za vse klerike svoje cerkve ta razvoj primerno zaključil in njegovemu vzgledu je sledilo mnogo drugih škofov. To skupno življenje klerikov se je imenovalo vita canonica, kleriki sami so se nazivali c a n o niči. Izvor tega izraza ni pojasnjen. Mogoče je, da je vzet odtod, ker so bila imena vseh skupaj živečih klerikov vpisana v po¬ seben seznam, canon, matricula imenovan, mogoče se je 33 Cc. 389 § 1, 2)47 ss, 2171 ss, 2178 ss; zgoraj § 71 ITT, 3. 256 Kušej, Cerkveno pravo. hotelo z njim samo označiti, da žive ti kleriki po cerkvenem zakonu (canon), dočim so živeli menihi po svojih posebnih pra¬ vilih (regula), ali pa so se kleriki s skupnim življenjem radi tega nazivali kanoniki, ker so morali opravljati divinum officium, molitve v kanoničnih urah (horae canonicae). Večjega obsega je postalo to skupno življenje šele od druge polovice 8. stoletja dalje, ko je bil škof Chrodegang v Metzu spisal za svoje klerike posebna pravila po vzorcu benediktinskih pravil in je veliko število drugih škofov Chrodegangova pravila prevzelo. V nekoliko predelani obliki je ta pravila odobrila si¬ noda v Aachenu 1‘. 81T in Ludovik Pobožni jih je predpisal vsem zavodom, kojih člani niso živeli po redovniških pravilih. Taki zavodi so bili ali stolni kapitlji — Domkapitel — capitula in domo episcopi, ali pa kolegiatni kapitlji pri drugih kakor stolnih, sosebno pri večjih župnih cerkvah. Kapitlji ste se nazivali obe vrsti teh zavodov radi tega, ker so se morali kanoniki po c. 8 Chrodegangovih pravil vsak dan sestati, da se jim prečita eno poglavje pravil (capi tul um). Od tega je dobil kraj sestanka in sestanek sam ime capitulum. To skupno življenje pa se ni vzdržalo dolgo. Glavni vzrok njegovega razpadanja je bil pač ta, da so kanoniki, ker niso bili menihi, smeli imeti zasebno premoženje in jim je bilo skupno življenje neprijetno breme. Viri poročajo, da sta si v Koeln-u ol) Renu kapitelj in škof razdelila dotlej skupno imovino in da se je nadalje tudi kapiteljsko premoženje razdelilo na prebende. Kanoniki so živeli ločeno in so se zbirali samo k božji službi in k posvetovanjem. Le mlajši kleriki, domicellares, so ostali v svrho pouka skupaj pod vodstvom stolnega sholastika (scholasti- cus), kar pa je z nastankom univerz tudi prenehalo. V zvezi z reformami, ki so izhajale od 11. stoletja iz samo¬ stana Clugny in ki so jih papeži na vso moč podpirali, se je skušalo tudi v kapitljih na novo uvesti skupno življenje. V ne¬ katerih primerih se je to posrečilo in kanoniki so sprejeli po¬ sebna po Avguštinovih spisih posneta pravila. V nekatere kapi¬ teljske zavode pa so stopili mesto kanonikov menihi iz reda premonstratenzov. Pogosti pa taki slučaji niso bili in canonici saeculares so ostali v veliki večini napram regularnim kanoni¬ kom (canonici regulares). Canonici saeculares na sedežu škofa so postali napram njemu samostojna korporacija, bili so nje¬ govi zakonito priznani izključni svetovalci in pomočniki v važnih zadevah škofije. Oni sami so dobili v roke volitev škofa in vsled tega tudi upravo škofije med sedisvakanco in so na¬ vadno pripuščali samo plemenitaše v svoje vrste. Tako so po¬ stali kapitlji iz večine preskrbovališča za mlajše sinove plem¬ stva, ki so čestokrat odklanjali ordinacije, zanemarjali dolžnost do rezidence ter dali opravljati svoje obveznosti v kapitlju in cerkvi po vikarjih. Tudi energični sklepi tridentinskega zbora $ 91. Kapitlji. 25? teh razmer niso odpravili, šele sekularizacije ob začetku 19. sto¬ letja so jim napravile konec. Kapitlji so imeli kot korporacije lastno ustavo, ki je bila v glavnem povsodi precej enaka, dasi v podrobnostih ni manj¬ kalo razlik. Prvo mesto je zavzemal navadno prošt (praepositus), večinoma obenem arhidiakon; v njegovih rokah je bila uprava kapiteljske imovine. Za njim je prišel dekan, navadno arhipres- biter, kot nadzornik bogoslužja in discipline. Mlajši kleriki so stali pod vodstvom in nadzorstvom stolnega sholastika. Izmed drugih mest sta omeniti primicerius ali cantor ter custos (sacrista, thesaurarius). Med kanonikati v vsakem kapitlju so ločili digni- tates, personatus in officia. Med officia sta spadala delokroga cano niči poenitentiarii et canonici theologi. Kapitlji so imeli kot avtonomne korporacije tudi pravico, sprejemati nove člane. Dokler so skupno živeli, število članov ni bilo določeno, ampak se je ravnalo po višini dohodkov (ca- pitula aperta, ecclesiae non numeratae, receptivae). Od 15. sto¬ letja dalje pa so skoraj v vseh kapitljih število članov enkrat za vselej določili, kar je bilo pač posledica določenega števila prebend (capitula numerata sive clausa). Mladi gospodje, ki so hoteli pozneje postati kanoniki (domicellares sive canonici juni- ores - Jungherren), niso imeli sedeža v koru in ne glasu v zboru; če so pa svoje študije že dovršili in jih je sholastik iz svoje oblasti izpustil (canonici emancipati), so bili najprej aspiranti brez pre¬ jemkov (canonici expectantes, supranumerarii) ali pa so bili po¬ stavljeni na nižje prejemke (canonici semipraebendati, canonici tertionarii, canonici in herbis). Polno upravičeni gospodje pa so se imenovali canonici integrati, canonici in fructibus et floribus. Način podeljevanja kanonikatov je bil vsled različnih razmer krajevno zelo različen. Tudi ustava kapitljev v naših krajih je različna. V Ljubljani, v Mariboru in v dalmatinskih kapitljih nahajamo povsodi prošta in dekana, na Hrvatskem pridejo za proštom lektor, kantor, kustos. Na čelu metropolitanskega kapitlja v Sarajevu stoji arhidiakon. Število kanonikov je danes povsodi natančno določeno, kapitlji so capitula clausa, kanoniki canonici numerarii. Dig- nitarji štejejo navadno, a ne povsodi, med kapiteljske člane. V tem oziru odločajo statuti. Pravi kanonikati brez pre¬ bend niso izključeni, a dovoliti jih mora sv. stolica (c. 593 § 3). S3 Nahajamo tudi častne kanonike, ki jih imenuje škof 33 V tem primeru obstoji kapitelj iz duhovnikov, katerim so po¬ deljeni drugi, navadno župni beneficiji in ki vsled tega nimajo dolž¬ nosti do rezidence in tudi ne dolžnosti, opravljati molitve v koru. Ven- 17 258 Kušej, Cerkveno pravo. (cc. 406, 407), kar pa znači po občem pravu in pri nas zgolj naslov in častno prednost in ni zvezano niti s prejemki niti z drugimi pravicami izvzemši pravico na stanovske znake in na sedež v koru. Na Pruskem pa imajo častni kanoniki po buli „De salute animarum" posebne prejemke in volilno pravico pri volitvah škofa. 34 Današnji stolni vikarji in stolni kaplani v različnih kapitljih niso namestniki kanonikov ampak samo pomočniki v dušnem pastirstvu in pri mo¬ litvah v koru. Zato tudi ne štejejo med kapiteljske člane. V bivši Avstriji je v vseh stolnih kapitljih prvega digni- tarja imenoval papež na priporočilo cesarja. Druge digni- tarje in sploh vse stolne kanonike, dalje svetne in regularne prošte ter opate pa je imenoval cesar sam in cerkveni pred¬ stojnik je izvršil samo institucijo. Po razsulu Avstrije velja načeloma določba c. 396, po kateri je pridržano imenovanje vseh dignitarjev v stolnih in kolegiatnih kapitljih izključno papežu. Druge kanonike imenuje škof (c. 403). Nominacijske in patronatne pravice ostanejo v veljavi (cc. 5, 4, 394 § 3). Izrecno je po c. 396 od¬ pravljena tudi opcijska pravica, ako ni osnovana na usta¬ novni listini. Prvi dignitar v vsakem stolnem kapitlju naj bo po možnosti doktor teologije ali kanonskega prava. Za vsak stolni kapitelj je predpisano mesto kano¬ nika teologa in po možnosti tudi mesto kanonika p e n i t e n c i a r j a. Isto velja za važnejše kolegiatne ka¬ pitlje. Prvi naj bo po možnosti doktor bogoslovja, drugi istotako ali doktor bogoslovja ali kanonskega prava, ter najmanj 30 let star. Akademski čin daje med enakovred¬ nimi kompetenti vedno prednost (cc. 398—401). Canonicus poenitentiarius ima zakonito pra¬ vico, da daje potestate ordinaria odvezo tudi od grehov in cenzur, ki so sicer pridržane škofu samemu, ter mora biti v posebni spovednici vernikom na razpolago v primernih časih, ob potrebi celo med svetimi opravili. On je zastopnik dar imajo v kapiteljskem zboru, ki se sestaja periodično, svoj glas in so radi tega pravi kanoniki. Takega sestava so kapitlji na Irskem, v Angliji, v Škotski, na Nizozemskem in v Luksemburgu in po njih vzorcu se ustanavljajo v najnovejšem času novi kapitlji v Ameriki (Quebec, 1914, Montevideo, 1921). MotTarp, 1. c., 284 ss. 34 Zato jih smatra N o 11 a r p, 1. c., 278, 297, za prave kanonike brez dolžnosti do rezidence. § 91. Kapitlji. 259 škofov pri opravljanju zakramenta sv. pokore in na ta način za notranje območje sporeden organ generalnemu vikarju, ki vrši škofovo jurisdikcijo pro foro externo. Canonieus theologus pa mora ob določenih dnevih in urah javno v cerkvi razlagati sv. pismo ali pa kako drugo stroko katoliške vede. Iz tehtnih razlogov sme škof odrediti, da poučuje kanonik teolog sveto vedo mesto v cerkvi v seminarju. On je zastopnik škofa kot učitelja svojih vernikov, sosebno svojega duhovništva . 35 Kapitlji so korporacije, njih pravna osebnost je priznana tudi po gradjanskem pravu. Svojo imovino in druge zadeve upravljajo sami in imajo vsled tega neomejeno pravico, se zbirati v svrho potrebnega sklepanja, imenovati svoje uradnike, sploh urejevati svoje izvencerkvene posle povsem samostojno. Listine, ki jih izstavlja kapitelj, imajo polno dokazno moč. Stolni ali kolegiatni kapitelj upravlja navadno tudi stolno (kapiteljsko) župnijo kot parochus habitualis. Večinoma določi enega izmed kanonikov, da kot parochus actualis (c. 471 § 1 ) iz¬ vršuje dušno pastirstvo, izključeno pa ni, da vodi župnijo drug duhovnik. Meja pristojnosti med župnikom in kapitljem glede uprave župnije je v c. 415 za vse slučaje, kjer niso merodajne posebne partikularne določbe, natančno začrtana. Naloga kolegiatnih kapitljev s svetnim duhovni¬ štvom je dandanes omejena skoraj izključno na dušno pastirstvo, dasi ta naloga ni predpogoj za njih obstoj, kajti po c. 391 § 1 je njih svrlia, „ut solemniorem cultum Deo in ecclesia exhibeant.“ Nekateri kolegiatni kapitlji imajo častni naslov „capitulum in- signe aut perinsign^“, ki ga smejo obdržati, ako je osnovan na apostolskem privilegiju ali pa že od davnine v rabi (c. 391 § 2 ). Spomin na nekatere bivše kolegiatne kapitlje je še sedaj ohranjen v naslovu dotičnih župnij kot proštnij s privilegijem, da se smejo župniki posluževati častnih znakov nekdanjih proštov, navadno mfule in palice, dasi ne načeljujejo dejansko nikakemu kapitlju več (n. pr. proštniji v Ptuju in Dravogradu in številne župnije v nemških alpskih deželah ). 38 35 H i h s c li i u s II, 119, Eichman, K. R., 180. 38 Tvorba poslednjih let so c a p i t u 1 a a d h o n o r e m in ec- clesiae collegiata®, ad honorem, ki so se pojavile sicer že pred promulgacijo kodeksa, a v njem niso omenjene. Navzlic temu je bilo več honorarnih kapitljev tudi še v poslednjih letih in sicer v Italiji ustanovljenih (1. 1920 v Murano pri Benetkah, 1. 1922 dva honorarna kapitlja v Frattamaggiore pri Neaplju, 1. 1923 honorarni kapitelj v Lavagna pri Rapallu. A. A. S. XII, 1920, 530 ss., XV, 1923, 157 ss., 258 ss. Kanoniki teh kapitljev se zovejo tudi canonici ad honorem, dasi so pravi kanoniki z vsemi pravicami in privilegiji kanonikov 17 * 260 Kušej, Cerkveno pravo. Kanoniki s kapiteljsko prebendo so zavezani do rezidence, do skupnih molitev v koru, do vsakdanje konventualne maše (cc. 413 §§ 1, 2, 418). Dignitarji in kanoniki morajo po svojem činovnem redu škofa pri sv. opravilu zastopati ali mu asistirati, kadar opravlja božjo službo ali druga sveta dejanja sam (c. 412). Zato imajo pa tudi svojemu dostojanstvu primerne pravice: stallum in clioro et votum in capitulo, dohodke iz prebende ter druge prejemke, tako posebno distribution.es q u o t i - dianae, ki jih zakonik predpisuje za vse kapitlje (c. 395) 37 in do katerih odsotni kanoniki navadno nimajo pravice (cc. 418 § 3, 420). Pri stolnih kapitljih je naslov: Reverendissimus, pri kolegi- atnih: admodum Reverendus. Barva obleke je pri prvih navadno višnjeva, znaki dostojanstva posebna čepica, križ in prstan. Pred¬ nost imajo kanoniki pred vsem drugim duhovništvom v škofiji, med njimi samimi odločujeta višja čast in službena doba (c. 408). Natančnejše določbe o dolžnostih in pravicah vsebujejo navadno kapiteljski statuti. Glavna dolžnost in pravica stolnih kapitljev pa je so¬ delovanje pri vodstvu škofije, ki je zopet ob zasedeni od¬ nosno ovirani ali upraznjeni stolici različno. a) Sede plena: Kapitlji so škofov senat, ki ima pri važnejših zadevah ali posvetovalen ali pa odločilen glas. Škof je zavezan, prašati kapitelj za mnenje in ga tam, kjer starih kolegiatnih kapitljev. Kanonikati so tukaj zvezani s službami, ki se tičejo dušnega pastirstva in šolskega pouka. Iz izvrševanja tega po¬ klica imajo člani svoje dohodke, prebend v pravem smislu v teh za¬ vodih ni. Kanonikat ni stalen ter ugasne, čim preneha služba pri dotični cerkvi. Pravilnejše bi se morali ti kanoniki imenovati kanoniki hono¬ rarnih kapitljev, ker so c a n o n i c i a d h o n o r e m samo radi tega, ker je cerkev, pri kateri so nastavljeni, ecclesia collegiata samo ad honorem. 37 V cerkvah, kjer dnevnih distribucij ali sploh ni ali pa so tako neznatne, da ne pridejo v poštev, naj škofje tretji del dohodkov pre¬ bend in drugih beneficijev dotične cerkve izločijo in namenijo za dnevne distribucije. Kjer pa se distribucije ne morejo uvesti, naj škof naloži tistim, ki svoje dolžnosti zanemarjajo, denarne kazni, da služijo namesto distribucij. Pravico nanje imajo vestni kanoniki (distributi- ones cedunt diligentibus, c. 395 ^ 3). Zakonito odsotni, zato od molitev v koru oproščeni in vendar do prebende in dnevnih distribucij upravičeni so v c. 420 § 1 navedeni kapiteljski člani, med njimi v prvi vrsti capi- tulares jubilati, to so kapitularji, ki jim apostolska stolica na osnovi 40 letne službe v koru bodisi v isti bodisi v različnih cerkvah svojstvo jubilarjev prizna (c. 422 i, 2). Zakonito odsotni so tudi v c. 421 navedeni kanoniki, ki pa nimajo pravice do distribucij. Pravica na distribucije „inter praesentes" je še bolj omejena (c. 420 § 2). §91. Kapitlji. 261 zahteva zakon njegovo privolitev (consensus), tndi upo¬ števati, inače bi bila njegova odločba nična (c. 105 n. 1). Privolitev kapitlja je obče potrebna v vseh primerih, v ka¬ terih so prizadete njegove lastne pravice, bodisi imovinske (spremembe glede kapiteljskih prebend), bodisi druge (n. pr. volilne pravice, če hoče škof izposlovati imenovanje koadjutorja cum jure succedendi in ima kapitelj pravico voliti škofa), pa tudi n. pr. za prodajo cerkvenega imetja v večjem obsegu (c. 1532 § 5) ali pri oddaji cerkvenih zemljišč v zakup za dobo nad devet let proti letni zakupnini nad tisoč frankov (c. 1541 § 2). Pri nameravanih spremembah cerkvenih beneficijev mora škof razim prizadetih oseb za¬ slišati tudi kapitelj (c. 1428 § 1). b) Sede vacante ali impedita. Ako se uprazni škofovska stolica, preide jurisdikcija v škofiji ipso jure na kapitelj. Kapitelj pa mora izvoliti tekom osmih dni kapiteljskega vikarja in za upravljanje pose¬ stev enega ali več ekonomov. Kapiteljski vikar sme biti ob enem tudi ekonom. O nastopivši sedisvakanci in o izvo¬ litvi vikarja se mora nemudoma papež obvestiti. Kapitelj¬ ski vikar ne more postati, kdor še ni mašnik, 30 let star in kdor je na isto stolico izvoljen ali predlagan za škofa. Vsa dejanja na ta način izključenega kapiteljskega vikarja so nična in metropolit, odnosno, če gre za nadškofijsko cerkev, najstarejši sufragan mora postaviti drugega vi¬ karja, ako se naknadno izkaže obstoj ene teh ovir. Kapi¬ teljski vikar izvršuje vso škofovsko jurisdikcijo potestate ordinaria z nekaterimi omejitvami. Pred vsem je za časa njegove vlade izključen vsak novum in vsak ukrep proti odredbam prejšnjega škofa. Naloga kapiteljskega vikarja neha z dnem, ko nastopi novi ordinarij kanonično posest škof ije. Zavezan je, o svoji upravi položiti račun. Škofijska stolica se uprazni, ako škof umre, ako pa¬ pež njegovo odpoved-, sprejme ali če ga premesti ali od¬ stavi. V zadnjih primerih nastopi upraznitev, čim je škofu dotični odlok dostavljen. Upravni čini generalnega vikarja ] zgube svojo veljavo šele od trenotka dalje, ko je za npraznitev zaznal. Podelitve cerkvenih zvanj, ki jih je iz¬ vršil generalni vikar, pa so od trenotka dejanski nasto- Pivše upraznitve neveljavne. 262 Kušej, Cerkveno pravo. Ako je škof premeščen, se mora tekom štirih mesecev podati v novo škofijo in čim jo prejme v posest, postane prejšnja škofija vakantna. Medtem pa zavzema premeščeni škof v dosedanji škofiji položaj kapiteljskega vikarja s pravico do polnih menzalnih prejemkov (cc. 430—444). Ako je škof pregnan, ako se nahaja v ujetništvu, ali če je tako obolel, da ne more niti pismeno občevati s svo¬ jimi verniki, preide vodstvo škofije na generalnega vikarja ali na druge po škofu določene pooblaščence. Če teh ni ali če so ovirani tudi ti, mora stolni kapitelj določiti vikarja, ki prevzame vodstvo s pravicami kapiteljskega vikarja. Ka¬ piteljski vikar sme biti za vsako škofijo samo eden izvo¬ ljen. Pooblaščencev, ki jih je ovirani škof imenoval, je lahko tudi več; oni se potem v poslovanju vzajemno me¬ njajo (cc. 429, 433 § 1). V vsakem slučaju je rimska stolica upravičena imeno¬ vati sama posebnega apostolskega administratorja; odstra¬ nitev kapiteljskega vikarja je njena rezervatna pravica, vikar pa se sme vsak čas svoji službi odpovedati. Rim ima potrebno ukreniti tudi v slučaju, da zapade škof izobčenju ali suspenziji (cc. 431, 443, 429 § 5). § 92. Škofijski svetovalci. Cc. 423—428. II i 11 i n g , Pers. R., § 56. W e r n z - V i d a 1 II, p. 745 ss. V škofijah, v katerih še ni bilo mogoče ustanoviti stol¬ nega kapitlja ali ga na novo upostaviti, naj škof imenuje izmed duhovnikov, ki se odlikujejo po pobožnosti, neopo¬ rečnem vedenju, naobrazbi in modrosti, primerno število svetovalcev (consultores dioecesani), kateri nadomeščajo manjkajoči kapitelj z vsemi pravicami, ki jih le-ta izvršuje sede plena kot škofov senat ali sede vacante vel impedita kot nositelj škofovske jurisdikcije. Škofijski svet štej vsaj štiri do šest članov, ki naj bodo vzeti iz duhovništva na se¬ dežu škofije ali njega bližnje okolice. Vsi morajo, predno nastopijo službo, položiti prisego. Njih poslovna doba je določena na tri leta. Svetovalci so načeloma odstavljivi toda škof mora pred svojo odločitvijo zaslišati ostale člane in sme § 93. Dekani, višji duhovni, arhidiakoni. 263 nove svetovalce med poslovno dobo imenovati samo po njih nasvetu. Po preteku trienija njihov mandat ugasne in škof lahko imenuje nove svetovalce ali pa postavi dosedanje za nadaljnja tri leta. Ako poslovna doba poteče v času, ko je škofija upraznjena, ostanejo svetovalci do prihoda novega škofa v svojem položaju. § 93. Dekani, višji duhovni, arhidiakoni. Cc. 445—450. H a r i n g , §§ 89, 91. H i 11 i n g , Pers. R., § 58. S a g m ii 1 - 1 e r , K. R. 3 , § 100. Hinschius, K. R. II, 261 ss. S c h e r e r , K. R., § 91, IX. W e r n z - V i d a I II., p. 758 ss. Uradni naziv za dekane je po kodeksu vicarius fora- n e u s. To spominja na prvotno svrho njih imenovanja: imeli so biti na deželi to kar je bil vicarius generalis v mestu napram ve¬ likemu arhidiakonu. Škof jih je imenoval, da vrše potestate de¬ legata njegovo jurisdikcijo v večjem ali manjšem obsegu v kon¬ kurenci z arhidiakoni na kmetih. Po tridentinskem zboru, ki je strl moč starih arhidiakonov v njenem jedru, opažamo sosebno v naših krajih, da se rabita naziva arhidiakon in arhipresbiter (Erzpriester) navadno promiscue. Iz tega sledi, da je bil delo¬ krog organov obeh označenih vrst v bistvu isti, le naslov je bil krajevno različen. Tudi novejši arhidiakon je imel samo pover¬ jeno oblast in je bil poljubno odstavljiv. Za časa Jožefa II. na¬ hajamo škofije z arhidiakonati in škofije z dekanati. Za dekane pa je bil od nekdaj v rabi naziv archipresbyter, višji duhovnik. Da se organizirajo po istem pravcu v vseh kronovinah tudi nižja cerkvena okrožja, je Jožef II. ukazal, da se morajo arhidiakoni povsodi odpraviti in da se imajo vse škofije enotno razdeliti na dekanate. To se je zgodilo. Ta okrožja se v naših krajih po na¬ vadi vjemajo z okrožji okrajnih sodišč. V nekaterih škofijah pa imamo še okrožja višje vrste, obsegajoča več dekanatov, kojim načelujejo višji dekani (v lavantinski škofiji), arhidiakoni (v hr- vatskih in bosanskih škofijah ter v ljubljanski škofiji), ali pa višji duhovni, archipresbyteri, (v škofijah Šibenik, Hvar, Split- Makarska). C. 217 predpisuje škofom, da morajo razdeliti svoje škofije v področja z večjim številom župnij, ki se nazivajo dekanati, arhipresbiterati, deželski vikariati i. p. Dekanati so očividno zgodovinski nastavek nekdanjih krst¬ nih cerkva (ecclesiae baptismales, tituli majores), ki so bile naj¬ starejše cerkve v kraju. Njih predstojnik (archipresbyter) je dobil od škofa nalog, nadzirati mlajše cerkve (tituli minores) 264 Kušej, Cerkveno pravo. in njih duhovnike. Višji duhovnik na deželi je imel naslov archipresbyter ruralis, stolni dekan kot višji duho¬ ven na sedežu škofa pa je bil archipresbyter brez pridevka. 38 Škof edini ima pravico, razdeliti škofijo v dekanate in po potrebi posamezne dekanate zopet združiti v večja okrožja: arhidiakonate, arhipresbiterate, komisariate. Škof imenuje dekane po prostem prevdarku, tudi če ima morda kapitelj pravico predlagati kandidate in sicer naj izbere v to svrho pred vsem kakega župnika dotičnega okraja. Dekani so samo pooblaščenci škofa, brez samostojne juris- dikcije, nimajo kot dekani nikakega beneficija in so prosto odstavljivi. Njih delokrog je sedaj splošno določen v cc. 447 do 449, podrobna določila pa lahko dajo še provincialna in škofijska sinoda in škof sam. 39 Po občem pravu morajo dekani: 1. nadzirati življenje duhovščine in izpolnjevanje dušnopastirskih dolžnosti, kanonskih predpisov in škofov¬ skih ukazov; 2. ob določenih časih vizitirati župnije, skrbeti za takojšnjo nadomestitev obolelih ali umrlih župnikov, za njih pogreb, za varno shrambo knjig in sv. orodja; 3. sklicavati pastoralne konference in jim predsedovati. Dekan ima poseben pečat in prednost pred vso duhovščino svojega okrožja. Vsak dekan, ki je hkrati župnik, ima dvojno pisarno, župnijsko in dekanijsko, ki nista istovetni. 38 V nekaterih krajih so dekani klicali duhovništvo svojih pod¬ ročij na posebne zbore (kalende, c. 9, D. 44). Ponekod je tvoril kler vsakega dekanata posebno korporacijo (capitulum rurale), deželski kapitelj, ki je volil dekana, definitorja (blagajnika) ter tajnike, ali jih vsaj škofu v imenovanje predlagal. V Nemčiji obstojajo deželski kapitlji v nekaterih škofijah še danes. Prim. Haring, 301. Hil¬ li u g, Pers. R., 214. Krieg, Die Landkapitel im Bistum Wiirzburg bis zum Ende des 14. Jh., 1916; bis zur zweiten Ilalfte des 16. Jh., 1923. G e s c h e r , Der kolnische Dekanat u. Archidiakonat in ihrer Ent- stehung und ersten Entwicklung, 1920. 39 Ljubljanska škofija je od 1. 1900 razdeljena na pet arhidia- konatov in sicer I. mesto Ljubljana, II. Gorenjsko, TIL Notranj¬ sko, IV. srednje Kranjsko z dekanati okolica Ljubljana, Litija, Mo¬ ravče, Šmarje, Vrhnika, V. Dolenjsko. Arhidiakoni za ta okrožja so kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja, kojim je določen po sklepih škofijske sinode 1. 1903 sledeči delokrog: vsakoletna vizitacija deka¬ nijskih župnij, poročanje na ordinariat o vizitacijah, opravljenih po dekanih, in o pastoralnih konferencah, ki so se vršile v dekanijah, vlaganje predlogov glede verskih, socialnih in cevkvenopolitičnih za¬ dev dekanij. § 94. Župniki. 265 § 94 . Župniki. Cc. 451—470. Poselil, K. R. 2 , 152 ss. Sagmiiller, K. R. 3 , § 102. II a r i n g , § 92. H i 11 i n g, Pers. R., § 59. W e r n z - V i d a 1 II, p. 763 ss. Hinschius, K. R. II, 261 ss. S c h e r e r , § 92. Župnik je duhoven s stalno službo, ki mu je od škofa poverjeno dušno pastirstvo nad verniki določenega okraja ali nad osebami določenega kroga. Župnik se imenuje pa- rochus, plebanus, pastor, župljani pa plebs, populus, paro- chiani. Župljani so vsi verniki, ki imajo v župniji svoje domo- vališče ali quasidomicilium in ki niso izvzeti iz župnijske zveze. Posameznik ima lahko več pristojnih župnikov. Pri brezdomovincih je odločilno vsakokratno bivališče. Župnije so ona cerkvena zvanja, po katerih je cerkev v najožjem stiku s svojimi člani. Prvotno se je opravljalo vse dušno pastirstvo v škofijski cerkvi s tam nastavljenimi duhov¬ niki. Tekom časa se je razvil župni sistem, večje cerkve na deželi so dobile odmerjen svoj lasten delokrog, ki je obstojal v tem, da so duhovniki opravljali v njih redno božjo službo, oznanjali krščanski nauk in božjo besedo, delili zakramente in zakramentale (krst, sv. zakon, pokoro, evharistijo, poslednje olje, cerkven pokop). Župnije in župniki so imeli vršiti visoko nalogo v kulturnem razvoju človeštva skozi vsa stoletja in jo imajo vršiti še danes. 40 Župnijski okraji so natanko določeni že iz starih časov sem. Nekatere funkcije so bile v teh okoliših pridržane vedno župniku, druge je smel opraviti tudi drug duhovnik iste ali tuje župnije. Po kodeksu je župnik fizična ali pravna oseba, ki v določenem okraju pod vodstvom škofa opravlja dušno pastirstvo. Brez papeževega dovoljenja se ne sme nobena župnija pleno jure združiti s pravno osebo, t. j. z učinkom, da postane pravna oseba sama župnik. Ako se to z odobre- 40 Glede zgodovinskega razvoja primerjaj razun navedenih av¬ torjev še: St ut z U., Gescliichte des kirchl. Benefizialwesens von seinen Anfiingen b. auf die Zeit Alexanders III., I (1895). Seli afer H., Pfarrkircbe u. Stift im Deutschen M. A. (1903). St ut z U., K. R. 2 , H 19, 20. P. I mbart de la Tour, Les paroisses rurales dans 1 ancienne France du IV e au XI e siecle (1900), 266 Kušej, Cerkveno pravo. njem papeža zgodi, se postavi na župnijo vikar - , ki ga mora pa potrditi ordinarij (cc. 451, 452, 471). Quasiparoehi v misionskih deželah in župni administra¬ torji s polno župnijsko jurisdikcijo so po dolžnostih in pravicah župnikom enaki. Župnik mora biti mašnik, ki ga odliku je jo dobro vedenje, naobraženost, verska vnema in druge za vodstvo upraznjene župnije potrebne prednosti (cc. 451 §§ 1, 2, 453). Župniki so odstranljivi ali neodstranljivi (amovibiles, inamovibiles). Quasiparochi in religiozi so kot župniki po¬ ljubno odstranljivi in sicer po svojem samostanskem pred¬ stojniku in po ordinariju. Imenovanje župnikov je sedaj izključna pravica škofov, privilegiji glede volitve ali pre- zentacije kandidatov pa ostanejo v veljavi. Za redovniške župnije predlaga škofu kandidata predstojnik reda. Škof mora oddati župnijo najvrednejšemu prosilcu (cc. 454 do 456, 459 § 1). Ker so župnije beneficia incompatibilia, sme vsak žup¬ nik imeti samo eno. Izjemo od tega pravila tvorijo župnije, ki so združene aeque principaliter. Obratno pa sme biti nastavljen na vsaki župniji en sam parochus actualis ter so vsi nasprotni običaji in privilegiji odpravljeni (c. 460). Dušno skrbstvo dobi župnik v trenotku, ko prevzame žup¬ nijo v kanonično posest, torej z umestitvijo (zgoraj § 70, 1), pred katero mora položiti veroizpoved (c. 461). Pravice župnikov. Do nekaterih funkcij je v vsaki župniji samo župnik upravičen, tako da jih sme drug duhovnik samo z njegovim izrecnim ali molčečim pristan¬ kom opraviti. Te pravice se zovejo župne pravice (jura parochialia) in so sledeče: 1. slovesen krst; 2. donos evharistije bolnikom v župniji; 5. donos popotnice (viati- eum) in podelitev poslednjega olja; 4. oklici sv. posvečenj in porok, asistenca pri porokah, podeljevanje ženitbenega blagoslova; 5. pokopavanje mrličev in opravljanje eksek- vij; 6. blagoslavljanje domov na Veliko soboto ali na druge po običaju določene dneve; 7. blagoslavljanje krstne vode na Veliko soboto, javne procesije in vsak slovesen blago¬ slov izven cerkve, ako ni cerkev kapiteljska in ne pripa¬ dajo te funkcije kapitlju (c. 462). § 94. Župniki. 267 Župnik ima pravico zahtevati za ona teh dejanj, za katera se plačuje stolnina, svojo pristojbino tudi tedaj, če je dotično funkcijo izvršil po njegovem naročilu ali z nje¬ govim pristankom drug duhovnik, toda samo v izmeri, dolo¬ čeni po stalnem običaju ali po posebni tarifi. Kar so dale stranke z ozirom na osebo duhovnika, ki je dejanje izvršil, več, ostane njemu. Od ubožnih strank naj ne zahteva žup¬ nik sploh nikakih pristojbin (c. 465). Druge važne pravice župnika so pred vsem: pridigo- vanje, spovedovanje, delitev krščanskega nauka. Juris- dikcijska pravica župnikova pro foro interno je jurisdictio ordinaria, ki je pa ne more drugim delegirati 41 (873 § 1). Iz župnijske zveze so po zakonu izvzete cerkve in ka¬ pele moških ter onih ženskih redov, ki imajo nad seboj predstojnika sporednega moškega reda; na podlagi poseb¬ nih naredb ordinarijev pa so navadno izvzete tudi cerkve in kapele moških kongregacij. Na red bogoslužja v takih cerkvah nima župnik nikakega vpliva. Dušno pastirstvo je v rokah samostanskih predstojnikov. Ženski redovi, ki niso podrejeni predstojniku moškega reda, niso v enaki meri izvzeti, toda škofu je na podlagi c. 464 § 2 dana pra¬ vica, da iz tehtnih razlogov tudi po zakonu neizvzete re¬ dove in moške kakor ženske kongregacije osvobodi dušnega pastirstva župnikovega. Dolžnosti župnikov. Župnik mora stalno bi¬ vati (residere) v župnišču poleg svoje cerkve. Odsoten sme biti iz župnije v celem dva meseca vsako leto. Ordinarij pa mu dopust po potrebi sme skrajšati ali tudi podaljšati. Pri vsaki preko sedem dni trajajoči odsotnosti mora skrbeti župnik za namestnika, ki ga ordinarij potrdi. A tudi pri krajši odsotnosti mora biti za nujne potrebe župljanov po¬ skrbljeno (c. 465). Vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik (diebus fe- stis de praecepto, etiam suppressis) morajo župniki daro¬ vati mašo za svoj narod, in če so na te dneve sprečeni, naj jo dajo darovati po drugem duhovniku po možnosti na do¬ ločeni dan. Župnik, kateremu sta podeljeni dve župniji ali kateri oskrbuje poleg svoje župnije še drugo, mora daro- 41 Interpret, kom. k etui. 87S ^ I v. dne 16. oktobra 1919 A. A. S. XI, 476. 268 Kušej, Cerkveno pravo. vati oh predpisanih dneh za vse župljane samo eno mašo. Ordinarij sme dovoliti, da se čita missa pro populo na drug kakor v zakonu določeni dan (ec. 466, 339). Župnik mora opravljati božjo službo, deliti vernikom zakramente, mora spoznavati svoje ovčice in blodne modro svariti, uboge in usmiljenja vredne očetovsko ljubiti, naj¬ večjo pozornost pa posvečati katoliški vzgoji mladine. Nu¬ diti mora bolnikom vso pomoč in je pooblaščen in po vesti zavezan podeliti onim, ki se nahajajo v smrtni nevarnosti, apostolski blagoslov s popolnim odpustkom in articulo mor- tis (cc. 467, 468). Župnik mora vestno vodiii predpisane knjige in sicer krstno, birmansko, poročno in knjigo umrlih. A po možno¬ sti naj osnu je vsak tudi knjigo de statu animarum. V krstni knjigi se mora zaznamiti pri vsakem imenu tudi dan pre¬ jete birme, sklenjenega zakona, dan posvečenja v sub- diakona in dan slovesne samostanske zaobljube. Te za¬ znambe naj se vpišejo tudi v vsak izpisek iz matrik. Na koncu vsakega leta mora župnik od vseh vpisov v župne knjige, izvzemši knjigo de statu animarum, poslati škofijski kuriji overjen prepis. Župnik naj se poslužuje župnijskega pečata ter naj ima svoj arhiv, v katerem se morajo hraniti imenovane knjige, pisma ordinarija in drugi važni odloki, nad kojimi naj pazno čuva, da ne pridejo v nepoklicane roke (c. 470). 42 § 95. Župni vikarji. Cc. 471—478. Hilli n g, Pers. R„ § 60. Haring, § 93. Wernz- Vida] II, p. 790 ss. Hinschius, K. R. 11, 318 ss. I. Namestniki župnikov. 1. Na župnijo, ki je pleno jure združena s samosta¬ nom, s kapiteljsko cerkvijo ali drugo pravno osebo, se po- 42 Cerkveni zakonik omenja v c. 451 § 3 tudi vojaške dušne pa¬ stirje (cappellani militum sive majores sive minores), glede katerih veljajo posebni od rimske stolice izdani predpisi. V naši državi trdne organizacije glede vojaškega dušnega pastirstva dosedaj nimamo, dasi so nekateri duhovniki nastavljeni nalašč za vojaštvo. Njih položaj je urejen z zakonom z dne 26. jan. 1922 Sl. N. 287. Rimska stolica pri¬ znava vojaškim dušnim pastirjem v obče ves oni delokrog, kakor jim je bil odmerjen v bivši Avstriji. § 95. Župni vikarji. 269 stavi vikar, ki kot paroclius actualis izvršuje vse župnijske posle. Nakazati se mu mora congrua portio fruc- tuum. Vikarja predlaga škofu samostanski predstojnik, odnosno kapitelj ali druga pravna oseba in škof ga, ako je po njegovem mnenju idoneus, potrdi. Ako je vikar re¬ dovnik, ga lahko prosto odstrani samostanski predstojnik ali pa škof. Ako je svetni duhovnik, velja za predlagatelja kot vicarius perpetuus in odstraniti se sme samo pod po¬ goji, ki veljajo za polnopravne župnike, s kojimi ima vikar glede dušnega pastirstva popolnoma enake dolžnosti in pra¬ vice (c. 471). 2. Na upraznjeno župnijo naj ordinarij čim prej po¬ stavi primernega administratorja (provizorija), da jo uprav¬ lja do imenovanja novega župnika kot vicarius o e co¬ no m u s. Vikar ima pravico na „congruam partem fruc- tuum“. Do imenovanja župnega upravitelja naj vodi župnijo najstarejši kooperator (kaplan), ali če tega ni, najbližji župnik in pri samostanskih župnijah predstojnik. Vsi ti so zavezani takoj obvestiti ordinarija o nastopivši upraznitvi. Župni upravitelj ima glede dušnega pastirstva iste dolž¬ nosti in pravice kakor župnik sam, a ne sme ničesar pod- vzeti, kar bi posegalo v pravice župnega beneficija ali bo¬ dočega župnika. Novemu župniku mora upravitelj pred dekanom ali drugim škofovim pooblaščencem izročiti ključe do arhiva in seznam knjig ter položiti račun o prejemkih in izdatkih (cc. 472, 473). 3. Vikarji, ki zastopajo župnika za časa njegove od¬ sotnosti (c. 465 §§ 4, 5), se imenujejo vicarii substi- tuti ter so upravičeni do vseh dušnopastirskih dejanj, kolikor niso izvzeta po ordinariju ali župniku (c. 474). I. Pomočniki župnikov. 1. Telfesno ali duševno bolnemu, slepemu, pohablje¬ nemu ali vsled starosti za upravljanje župnijskih poslov nesposobnemu župniku se mora dodeliti pomočnik, vica¬ rius adjutor, kateremu se po potrebi nakažejo pri¬ merni dohodki iz župnije. Ako pomočnik upravlja vse po¬ sle župnika, ima tudi vse pravice in dolžnosti župnika, le dolžnost applicandi missam pro populo obremenjuje žup¬ nika samega. Ako pa nadomešča župnika samo deloma, so 270 Kušej, Cerkveno pravo. njegove dolžnosti in pravice presojati po odloku o ime¬ novanju. Ako je župnik duševno čil (sit sui compos), mora pomočnik svoj posel opravljati po njegovih navodilih v skladu s škofovim odlokom. Ako bi z imenovanjem pomočnika potrebam župljanov ne bilo zadosti odpomagano, se mora nesposobni župnik odstraniti (c. 475). 2. Župniku, ki radi številnosti duš ali iz drugih raz¬ logov ne more svoje župnije dušnopastirsko uspešno oskr¬ bovati sam, naj ordinarij dodeli enega ali več kapla¬ nov, vicarii cooperatores, proti primerni plači. Kaplan se imenuje ali za ves obseg župnije ali pa samo za določen del. Pravice do imenovanja kaplanov ima iz¬ ključno ordinarij, ki pa naj poprej zasliši župnika. 43 Ka¬ plani so zavezani do stalnega bivanja v župniji, kakor to v poedinih krajih predpisujejo priznani običaji, škofijski statuti ali naredbe škofa. Njihove dolžnosti in pravice so istotako presojati po škofijskih statutih v zvezi z vsebino nastavnih dekretov in naročil župnika. Ako ni izrecno do¬ ločeno kaj drugega, imajo dolžnost in pravico, nadomeščati in podpirati župnika v polnem obsegu župnijskih poslov, izvzemši darovanje maše za narod. Kaplani stoje pod vod¬ stvom župnika, ki jih naj očetovsko poučuje in vežba v dušnem pastirstvu in vsaj vsako leto poroča o njih škofu (c. 476). Kaplani z lastnim beneficijem so kakor župniki samo pod zakonitimi pogoji (a tudi ob nepokorščini napram žup¬ niku) premestljivi, vse druge lahko premesti škof ali pa generalni vikar na osnovi posebnega pooblastila po pro¬ stem prevdarku (c. 477). § 96. Rektorji cerkva. Cc. 479—486. H i 11 i n g , Pers. R., § 61. W e r n z - V i d a 1 IT, p. 800 ss. Rektorje imenuje zakonik duhovnike, ki oskrbujejo cer¬ kve, katere niso niti župne, niti kapiteljske niti zvezane s kakim u Zaslišanje župnikov pred imenovanjem kaplanov je za naše kraje novum, ki se mora upoštevati, dasi je brez praktičnega pomena, ker ordinarij na mnenje župnika ni vezan (C. Cone. 13. nov. 1920, A. A. S. XITI, 43 ss). § 96. Rektorji cerkva. 271 samostanom (n. pr. božje poti, cerkve po seminarjih, v bolnicah, jetnišnicah in drugih zavodih). Določila o rektorjih se ne na¬ našajo na kaplane ženskih ali moških laiških religij (n. pr. usmiljenih bratov), bratovščin in drugih društev, ker ostanejo glede teh v veljavi predpisi partikularnega prava. Rektorje postavlja škof po prostem prevdarku ali pa jih potrjuje, ako imajo drugi pravico voliti ali predlagati kandi¬ data. Tudi rektorje cerkva eksemtnih religij, ki jih postavlja predstojnik, mora potrditi škof. Ako je cerkev združena s seminarjem ali z drugim kle- riškim kolegijem, je predstojnik seminarja ali kolegija obenem rektor cerkve, ako ordinarij ne ukrene kaj drugega. Župnijskih funkcij rektor v svoji cerkvi v obče ne sme vršiti, toda v primeru, da je župna cerkev tako oddaljena, da povzroča župljanom težave, priti do nje, ordinarij rektorju lahko ukaže, da opravlja službo božjo v urah, ki so župljanom prikladne, da jim oznanja praznike in poste, deli krščanski nauk in razlaga evangelij. Brez dovoljenja rektorja ne sme nikdo v cerkvi vršiti bogo¬ služnih dejanj. Rektorjeva dolžnost je, da pod avtoriteto ordinarija skrbi za to, da se v redu vrše bogoslužna opravila, da se vse dolžnosti izpolnjujejo, imovina v redu upravlja in da se odvrača, kar bi moglo dostojanstvu božjega hrama biti v kvar. Rektor je vedno poljubno odstranljiv, dasi je bil morda postavljen po predlogu. Drugi del. Cerkvena udruženja. Prvi oddelek. Redovi in kongregacije, I. Poglavje. Razvoj in vrste cerkvenih udruženj. § 97. Zgodovinski pregled. GroB-Schueller 8 , $ 105. S c h e r e r , ^ 144. Sagmiiller, K. R. 3 , § 185. Ii a r i n g , § 197. II e i m b u c h e r , Die Orden u. Kongregatio- nen I. 2 , 1907. St ut z, K. R. 2 , 8, 40 (5). Sc h afer T., Das Ord. R. d. Cod. j. c., 1923, 6 ss. P d s c h 1, K. R. 2 , 254 s. 1. V prvih stoletjih krščanstva so že različni vneti verniki bili prepričani, da so zahteve cerkve glede krščanskega življe¬ nja le neka najnižja mera in da mora oni, ki stremi za večjo popolnostjo, storiti mnogo več. V evangelijih se nasvetujejo za dosego popolnosti vzdržnost v spolnem oziru, siromaštvo in pokorščina. Pokorščina znači, da se posameznik odpove pravici, ravnati po svoji lastni volji. Oni, ki so se na ta način odpovedali različnim svetnim udobnostim, so kot njrai (odpovedniki) živeli v svetu med drugimi, ali pa so se ločili od svoje okolice in po¬ stali puščavniki (anahoreti, \iovafoi, kakor sv. Pavel p 341, sv. An¬ tonij f 356). Živeti kot asket ali kot puščavnik pa je bila povsem za¬ sebna stvar dotičnika. Drugače je postalo šele, ko so se po mestih asketi in v puščavi anahoreti jeli združevati v svrho, da pod izvoljenim predstojnikom skupno, v strogem, po dolo¬ čenih pravilih urejenem življenju streme za popolnostjo. Taka skupna bivališča so se imenovala xoiv60ik, claustra (samostani). II. Organizatorji meništva na vzhodu so sv. Pahomij, + 346, (prvi samostan Tabennisi ob Nilu), Atanazij in Bazilij Ceza- rejski, po katerem se še danes zovejo najuglednejši menihi vzhodne cerkve Bazilijanci, na zapadu pa Kolumban in Benedikt iz Nursije (t 543), ki je sezidal 1. 529 samostan Monte § 97. Zgodovinski pregled. 275 Cassino. Člani so bili s kraja skoraj sami laiki, samostani so veljali za privatne zavode predstojnika ali lastnika. Končno pa, ko so postali samostani mnogoštevilni in bogati, jih je jela cerkev smatrati za cerkvene zavode ter skušala podvreči njih ustanavljanje, vodstvo in notranje življenje svojemu pravu. Na vzhodu se je to uvrščenje redovništva v cerkveno ustavo posre¬ čilo prej kakor na zapadu in je bilo v bistvu dovršeno na IV. vesoljnem cerkvenem zboru v Kalcedonu 1. 451. Srednjemu veku daje poleg viteštva ravno meništvo svoje obeležje. Po pravilih, ki jih je sestavil sv. Benedikt, morajo redovniki ne samo pobožno živeti, ampak tudi telesno in du¬ ševno delati. Oboje se je zgodilo v veliki meri. Samostani so obdelali mnogo neplodne zemlje in njih delovanje ravno pri vstvarjanju vedno novih naselbin jim je doneslo dokaj ugleda in hvaležnosti med ljudstvom, pa tudi obilo bogastva. Mnogi izmed njih so dobili celo vladarske pravice (knežji opati). Sv. Benedikt iz Nursije je ustanovitelj benediktinskega reda. Po njegovih pravilih so živeli od 9. do 11. stoletja tudi ca- nonici regulares, namreč dotlej, da so dobili svoja posebna iz spisov sv. Avguština sestavljena pravila. 1 Benediktinski red je bil zelo razširjen. V različnih samostanih pa je vladalo glede pravil, načina in strogosti njih izvajanja, različno naziranje. Stremljenje, da se nastala popustljivost zopet nadomesti s pri- prostostjo in strogostjo prvih časov, je imelo za posledico, da so se razvile iz prvotno enotnega debla različne veje, ki so se potem imenovale po zavodu, kjer so vznikle. Tako so nastali K 1 u n j a c e n z i (Clugny 1. 930), Kamaldolenzi (Ca- maldoli okr. 1. 1012), Kartuzij a ni (Chartreuse pri Grenoble okr. 1. 1080), Cisterciani (Citeaux okr. 1. 1098), ki se po svojem najuglednejšem članu Bernhardu iz Clairvaux-a, t 1153, zovejo tudi Bernhardinci. Od Cistercianov so se pozneje odce¬ pili Trapisti. III. Novi redovi so nastali na ta način, da se je prvotna zgolj nabožna ideja spojila z dobrodelnimi nameni in drugimi visokimi cerkvenimi cilji (n. pr. Trinitariji za odkup krščan¬ skih sužnjev, Fratres pontifices za vzdrževanje in popravo mo¬ stov i. dr.). IV. V navdušenju, ki je navdajalo krščansko Evropo za časa križarskih vojn, so se razvili viteški redovi in sicer red Templerjev (1119), J o h a n i t o v ali Hospitali- tov (1113) in Nemških vitezov (1190). Za Benediktince Je veljala stabilitas loči, ti redovi pa, spojina viteštva z meni- stvom, so bili monarhistično organizirani, na čelu je bil general ali veliki mojster, pod njim so stali provinciali (Landmeister). 1 Premonstratenzi ali Norbertinci, ustanovljeni 1. 1120, so bili kon¬ gregacija regularnih kanonikov, ki je vsled svojega ugleda in obsega dobila položaj posebnega reda. Sagmiiller, K. R. IT*. '592. 18 274 Kušej, Cerkveno pravo. V. Za spreobrnjenje krivoverskih Albigenzov potom pridige je bil ustanovljen 1. 1216 red Dominikancev ali pridi¬ garjev, katerega člani se imenujejo fratres praedicatores. Do¬ minikancem je bila poverjena pozneje tudi inkvizicija. VI. Sv. Frančišek Asiški pa je ustanovitelj pravih bera¬ ških redov, namreč reda Frančiškanov, iz katerega so na¬ stali še drugi mendikanti. Bistveno je pri teh redovih, da tudi red kot celota ne sme imeti imovine, ne samo posameznik, kakor je to predpisano pri drugih redovih. Ti redovi morajo že po svojih pravilih z nabiranjem milodarov, beračenjem, skrbeti za svoj obstanek. Frančiškani se imenujejo tudi Fratres mi¬ no r e s , zato Minoriti. V frančiškanskem redu se je pozneje po nekaterih samostanih uvedla milejša disciplina, ker so se pravila manj strogo tolmačila in izvajala. Zato je prišlo do ce¬ pitve. Conventuales so se imenovali oni, ki so sprejeli to milejšo disciplino, Observantes oni, ki so se držali pr¬ votnih strogih pravil. Ime fratres minores, minoriti, se je rabilo po tej cepitvi izključno za konventuale, tako da so minoriti oni del frančiškanskega reda, ki ima najmilejša pravila, ki ima tudi svoja lastna posestva. Frančiškani pa so observantes, oni, ki se drže prvotnega zakona svojega ustanovitelja. Od njih se je pa odcepila v 16. stoletju še posebna veja, ki je hotela živeti po¬ polnoma po starih, še poostrenih pravilih in ta veja so Kapu¬ cini, ki so bili pod Klementom Vil. 1. 1528 še podložni gene¬ ralu Frančiškanov, pa so dobili 1. 1608 svojega generala in veljajo sedaj kot samostojen red. VIT. Reformacija 16. stoletja je imela tudi za redovništvo svoje posledice. Veliko samostanov je izginilo, redovi sami pa so ostali. Isto velja o ukrepih državnih oblastev v poznejši dobi, ki so razpuščala samostane in zasegala njih imetja. Izginilo je zopet mnogo redovniških naselbin, na celo organizacijo, ki ne pozna krajevnih mej, pa sekularizacije niso vplivale. Papeži so dajali obsežne privilegije sosebno mendikantom. Koj, ko so se pojavile te nove oblike redovništva, so papeži do¬ segli, da je najprej IV. lateranski zbor 1. 1215, potem pa II. ly- onski koncilij 1. 1275 izrekel načelo, da ne sme nikdo brez pape¬ ževega dovoljenja ustanoviti novega reda. To načelo se je takoj uporabilo glede Frančiškanov 1. 1225, Karmelitov, Avgustincev, Servitov, ki so vsi nastali v prvi polovici 15. stoletja, in ravno tako glede pozneje ustanovljenih redov in kongregacij, izmed katerih bi bili posebno omeniti Jezuiti (1540), Lazaristi (okr. 1. 1652), Redemptoristi ali Liguorianci (1752), Usmiljeni bratje (ustanovitelj Joannes de Deo 1542), Uršulinke (1544), Salezi- anke (1610), Usmiljene sestre (ustanovljene 1655 po Vincencu de Paul) itd. Nekateri teh moških redov in kongregacij štejejo samo klerike kot člane, drugi klerike in laike. § 98. Osnovni pojmi. 275 Od srede 18. stoletja ni bil ustanovljen nikak nov red več, pač pa so nanovo nastale številne moške in ženske kongregacije. 2 VIII. Razlikovati so od redov in kongregacij pobožne družbe s samostanskim življenjem brez javnih zaobljub, sestoječe iz laikov ali iz duhovnikov (klerikov), ter mnogoštevilna cerkvena društva, ki zahtevajo samo omejeno delovanje v prid verskim ali človekoljubnim namenom. Tukaj sem spadajo cerkvene bra¬ tovščine (confraternitates) ter druga nabožna društva in v go¬ tovem oziru tudi tretji redovi (tertiarii). Sv. Frančišek Asiški je ustanovil poleg glavnega moškega reda (ordo Fratrum mino- rum) še poseben ženski red, katerega članice se nazivajo Kla¬ rise (po sv. Klari, duhovni sestri sv. Frančiška), ali ubožne žene drugega reda sv. Frančiška; pravila za ta drugi red so dosti milejša kakor ona za red Frančiškanov. Ustanovil je Pa sv. Frančišek tudi še tretji red, ki je le glede nekaterih določb podoben redu v pravnem pomenu, kojega člani pa osta¬ nejo v svetu in izvršujejo svoj državljanski poklic. Nekateri tertiarji ali tertiarke poznajo celo skupno življenje. 1 ako so se n. pr. Elizabeti n ke, ki so bile prvotno terti¬ arke s posebno nalogo, da strežejo bolnikom, razvile pozneje v poseben red. Novi kodeks je vse predpise glede samostanskih udruženj, ki so obstojali doslej in katerih zadnje je izdal šele Pij X., na novo uredil po enotnem pravcu. § 98 . Osnovni pojmi. Ec. 487—491. Eichmann, K. JI., § 85. JI ar ing, § 198. Bieder- lack-Fiihrich, De religiosis, 1919, 1 ss, 12 ss. Leitner, K. R. III, ^57 ss. Schafer, O. R., 14 ss. Verineersch-Creusen, Epi- tome I, n. 436 ss. 1. Po cerkvenem zakoniku je religio od cerkvenih °hlast’ev potrjeno samostansko udruženje, ki spaja osebe 2 V 19. stoletju je l)ilo ustanovljenih okrog 400 novili kongrega- Cl j> a tudi več družb s skupnim samostanskim življenjem brez javnih zaobljub. Glavni namen teli novejših tvorb cerkvenega udruženjstvu misionstvo. Izmed moških naj bodo omenjeni S a 1 e z i a n c i (usta¬ novitelj Don Bosco 1855), ki se kot vzgojitelji mladine uspešno udejstvujejo tudi v naši dombvini, ter Družba božje besede, Societas verbi Divini (ustanovitelj Arnold Janssen 1867) za mi- S1 °ne med pogani. Glede udruženj s priprostimi zaobljubami pri- merjaj: M. Brandys, Kirchliches Rechtsbuch fiir die religiosen Laiengenossenschaften der Briider u. Schwestern, 2 1920. A. Battan- d i e r, Guide canonique pour les constitutions des Instituts a voeux snnples, 0 1923. P. B a s t i e n , Direetoire canonique a 1’ usage des Congre- gations a voeux simples®, 1923. 18 * 276 Kušej, Cerkveno pravo. enakega spola k skupnemu življenju po določenih pravilih v svrho višjega negovanja krščanske popolnosti. Ta popol¬ nost obstoji v strogem upoštevanju evangeljskih nasvetov siromaštva, čistosti in pokorščine, v kar se člani po jav¬ nih zaobljubah zavežejo. S položitvijo zaobljub se osnuje za zaobljubnika redovniški stan (status religiosus), ki po¬ meni trajno navezanost na dotično u družen je. Vsled te na¬ vezanosti se imenujejo člani udruženja „religiosi"‘. Bistveno je za vse vrste samostanskih udruženj stalno skupno življenje po določenih predpisih v skupnem zavodu pod skupnim predstojnikom. Istotako so bistvene javne zaobljube (c. 1308 $ 1), ki se store ali za vedno (vota per- petua) ali pa samo za določen čas (vota temporanea). Tudi kodeks loči dve vrsti samostanskih udruženj, redove in kongregacije. 2. R e d (ordo) je ona religio, v kateri se polagajo slovesne zaobljube (vota sollemnia, c. 1308 § 2). Člani se imenujejo re¬ dovniki, redovnice, menihi, nune (regulares, moniales). Slo¬ vesnost zaobljub je po pravu določena ter ima za posledico zakonsko (bračno) in imovinsko nesposobnost. 3 Notranja organizacija redov je različna. Benediktinski in njim sorodni samostani so vsak za se samostojni. Vsakemu na¬ čeluje poseben predstojnik z naslovom opat (abbas), kateremu dolgujejo redovniki pokorščino. Ti samostani, bodisi moški bo¬ disi ženski z opatico (abbatissa) na čelu, se imenujejo svoje- pravni (monasteria sui juriš). Počenši od 10. stoletja pa so se začeli tudi samostani starejših redov benediktinskega porekla združevati v kongregacije in cerkvena zakonodaja je to v in¬ teresu discipline in uspešnejšega nadzorstva podpirala. Samo¬ stanom je bilo zaukazano, da se morajo sestajati njih opatje in priorji (priores conventuales) vsaka tri leta po pokrajinah in deželah v generalni kapitelj, da se posvetujejo o skupnih za¬ devah in da volijo predsednike in vizitatorje. 4 Na čelu takih navadno v mejah poedinih držav organiziranih samostanskih kongregacij (congregationes monasticae) stoji izvoljeni višji opat (Erzabt, Abtpraeses). Vse samostanske kongregacije (črnih) benediktincev so združene v celotno zvezo, obsegajočo vse za¬ vode tega reda; vrhovni predstojnik te zveze je Abbas Pri- m a s v Rimu. To dostojanstvo je zavzemal poprej opat samostana 3 Zaobljubam nun, ki morajo biti po pravilih slovesne, določi rimska stolica iz tehtnih razlogov za posamezne kraje samo značaj priprostih zaobljub. 4 Trid. sess. 25 de reguL, c. 8. c. 7 X, 3, 35. § 98. Osnovni pojmi. 277 Mojite Cassino, a od 1. 1893 5 * * * je vrhovni predstojnik vseh bene¬ diktincev opat zavoda Collegium Anselmianum v Rimu. Navzlic tej organizaciji so posamezni samostani vseh be¬ nediktinskih vej m o n a s t e r i a sui juriš in je vsak re¬ dovnik trajno navezan na zavod, v katerem je storil zaobljube. Štabi litas loči se nanaša na določeni samostan in njegovega predstojnika. Novejši redovi pa, sosebno mendikanti a tudi jezuiti, so vsi organizirani strogo centralistično s hierarhično stopnjevanimi predstojniki. Posameznim samostanom načeluje prior, prošt, rektor, gvardijan, superior ali predsednik (praesidens). Naslovi so po redovih in krajih različni. A pri vseh je več samostanov združenih v pokrajino (provincia) s provincialom na čelu (superior provincialis), red kot celoto pa vodi generalni predstojnik (supremus religionis moderator, preje minister generalis), ki stoluje navadno v Rimu. Stabilitas loči se nanaša na celotni red, provincial lahko razpolaga z vsemi člani v mejah pokrajine, vrhovni predstojnik pa v mejah reda sploh. 3. Kongregacija pa je religio, v kateri se polagajo samo priproste zaobljube (vota simplicia) bodisi trajne, bodisi časovne. Članice ženskih kongregacij se imenujejo sestre (so- rores), člani moških pa religiosi votorum simplicium. /aoljube članov kongregacij tvorijo samo oviralni zakonski zadržek in ne povzroče imovinske nesposobnosti. Kongregacije sme ustanavljati tudi škof in dokler ne dobe pohvalnega pisma (decretum laudis) ali pa priznalnega odloka (approbatio) od pa¬ peža, ostanejo congregationes juriš dioecesani, dočim jih papeževa pohvala ali priznanje spremeni v congre¬ gationes juriš pontificii. Notranja organizacija je urejena po statutih. Tudi moške in zenske kongregacije so organizirane ali kot celota slično kakor mendikanti ali pa obstoja vsaj ozka vez med matičnim samosta¬ nom in mlajšimi zavodi. 11 Mnoga samostanska udruženja štejejo člane dvojne vrste m sicer moška: klerike in laike (duhovne in brate), ženska: ko- rarice in sestre. Kjer je v moških religijah članstvo samo ene vrste, obstoji ali iz samih klerikov ali iz samih laikov. Od tod Prihaja razlika med religio clericalis in religio laicalis. Religio clericalis je udruženje, katerega člani so Po večini duhovni (sacerdotes). Med laiške religije spadajo vsi zenski redovi in kongregacije, izmed moških redov n. pr. usmi¬ ljeni bratje, izmed kongregacij pa šolski bratje. 5 Leo XIII. „Summum“ z dne 12. jul. 1893, A. S. S. XXVI, 371 ss. 8 Kot posebno zaslužne naj bodo omenjene poleg že navedenih *n neštetih drugih še Šolske sestre, Žene od sv. srca Jezusovega in Dobre pastirice. 278 Kušej, Cerkveno pravo. Kakor je naziv religiosus članom redov in kongregacij skupen, tako pomeni tudi domus religiosa zavod po¬ ljubnega udruženja, dočim znači domus regularis re¬ dovniški zavod. Istega pomena kakor domus religiosa je naziv monasterium, samostan, dočim se nanaša označba m o n a - sterium sui juriš samo na zavod benediktinskega reda ali njegovih vej. Domus formata pa je zavod poljubne re¬ ligije, ki šteje vsaj šest članov in med njimi najmanj štiri du¬ hovnike, ako gre za religio clericalis. Kot višji predstojniki so v zakoniku označeni: Abbas Primas kot generalni opat benediktincev, višji opatje samo¬ stanskih kongregacij (abbas superior congregationis monasticae, n. pr. nadopat cistercianov v samostanu Mehrerau), opatje sa¬ mostojnih, t. j. svojepravnih dasi v kongregacije združenih sa¬ mostanov (n. pr. opat samostana cistercianov v Stični, opat tra¬ pistov v Rajhenburgu), najvišji ali generalni predstojnik (supre- mus religionis moderator), pokrajinski predstojniki (superiores provinciales) in njih namestniki (cc. 487, 488). Udruženja, katerih člani tudi skupno žive na sličen način kakor člani redov in kongregacij, a ne polagajo običajnih treh javnih zaobljub, niso religije v pravem pomenu in njih člani (sodales) ne štejejo med religioze (c. 673). Tako žive n. pr. La¬ zaristi (Misionska družba) in Salezianci samostansko življenje, toda niso religiozi v pravnem smislu. Cerkveni zakonik imenuje taka udruženja družbe (societates) ter vsebuje posebne pred¬ pise tudi zanje. Precedenca med religiozi je urejena v c. 491. II. Poglavje. Ustanavljanje in vodstvo redov in kongregacij. §99. Ustanavljanje, spreminjanje in razpuščanje samostanskih udruženj. Cc. 492—498. Eichmann, K. R., $ 86. L e i t n e r, K. R. III, 264 ss. Har i n g , § 199. S c h a f e r , O. R., 33 ss. V e r m e e r s c h - C r e u s e n , Epitome j. c I, n. 455 ss. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 250 s. Biederlack-Fiih- r i c h , 23 ss. 1. Naselbine redovnikov in samostane so v začetku ustanavljali versko vneti zasebniki. Ustanovitelj ali kon- vent sta sprejemala nove člane po prostem dogovoru. A cerkvi je polagoma uspelo, da je novi organizem podredila § 99. Ustanavljanje itd. samostanskih udruženj. 279 svojemu vplivu in od 5. stoletja dalje je bilo za vsako novo redovniško naselbino potrebno dovoljenje škofa. Na zapadu je po reformaciji meništva počenši od 10. sto¬ letja razen privolitve škofa postalo običajno za vsako novo ustanovitev tudi dovoljenje papeža in vladarja in sicer v prvi vrsti radi uspešne zaščite, katere je novi zavod na ta način postal deležen od vrhovne cerkvene in svetne oblasti. V dobi klasičnega kanonskega prava pa je četrti la¬ teranski zbor 1. 1215 obvezno določil, da je za vsak nov red treba papeževe odobritve. 2. Po sedanjem cerkvenem pravu je ustanavljanje no¬ vih redov neobhodno odvisno od papeževega pristanka. Cerkveno kongregacijo pa lahko ustanovi tudi škof, ne pa kapiteljski ali generalni vikar, a škof naj se pred ustanovitvijo obrne za svet v Rim. 7 Tudi ustanavljanje tretjih redov spada med pravice škofa. Ako pa gre za tretji red s skupnim življenjem članov, je potrebna pridružitev matičnemu redu po najvišjem predstojniku (c. 492 § 1). Od škofa ustanovljena kongregacija ostane juriš dioe- eesani, tudi če se je razširila na več škofij, in je po dolo¬ čilih zakona podrejena škofovi jurisdikciji, dokler ne prejme pohvalnega pisma ali priznanja iz Rima (c. 492 § 2). Novo ustanovljeni red ali kongregacija si mora dati od ze obstoječih različno ime in kroj. Razun članom ni niko¬ mur dovoljeno posluževati se imena ali kroja obstoječe religije (c. 492 § 3). Ustanavljati nove province je izključno papežev rezervat. Glede ustanavljanja novih zavodov (domus religiosae) velja sledeče: a) Nova naselbina naj se ne osnuje, ako ni vse preskrbljeno za stanovanja in vzdrževanje članov. Za naselbino kongregacije juriš dioecesani v drugi škofiji je potreben pristanek obeh ordi¬ narijev (cc. 495, 496). 7 Za ustanavljanje kongregacij je predpisano posebno postopa¬ nje. Dotične „Normae“ so bile razglašene v A. A. S, XIII, 512—319, Nkof mora poslati o nameravani ustanovitvi natančno poročilo kongre¬ gaciji za religioze. Šele, kadar da kongregacija svoj pristanek, se sme ustanovitev izvršiti. Papeževa aprobacija sledi eventualno pozneje in sicer navadno v več stopnjah. Najprej dobi udruženje „decretum lau- dis“ in z njim se podredi papežu. Čez dalj časa sledi „approbatio ad ex perimentum“, končno „approbatio dcfinitiva". Prim. II a r i n g, 753. 280 Kušej, Cerkveno pravo. b) Za ustanovitev novih samostanov eksemtnih religiozov in novih nunskih samostanov je potrebno odobrenje rimske sto¬ lice in pismena privolitev krajevnega ordinarija. c) V misionskih krajih, podrejenih Propagandi, se sme ka¬ terakoli domus religiosa ustanoviti samo s pristankom papeža in pismenim dovoljenjem vikarja ali prefekta. d) V vseh drugih primerih zadostuje za nove naselbine ob¬ stoječih kongregacij pristanek (venia) krajevnega ordinarija (c. 497 § 1). Odobritev nove naselbine vključuje podelitev pravice, da se zgradi za samostan po odobrenju škofa cerkev ali javna bo- gomolnica in da vrše člani v novem kraju dela, ki jim po pra¬ vilih pripadajo (n. pr. pouk mladine, strežbo bolnikov). Za zgradbe posebnih od zavoda ločenih poslopij za šole, bolnice in podobne svrhe zadostuje pismeno dovoljenje škofovo tudi če gre za eksemtne religioze (c. 497 §§ 2, 3). Za redove in kongregacije ter njih naselbine se zanima tudi državna bogočastna uprava. Redovom in kongregaci¬ jam gre v naši kraljevini značaj javnopravnih t. j. privi¬ legiranih korporacij, na katere se navadno društveno pravo ne razteza. 8 Zato je tudi njih razširjanje pod državnim nad¬ zorstvom. V Sloveniji in Dalmaciji je za naselitev novih cerkvenih zadrug, ki jih dosedaj na državnem teritoriju ni bilo ter za pripustitev novih konventov že obstoječih religij potreben pristanek državne oblasti, katerega da v prvem primeru vladar, v drugem pa politično oblastvo II. stopnje. Ta pristanek je zadeva proste ocene, vezan pa je na sledeče pogoje: a) pritrditev škofa; b) dokaz, da je udru- ženje po svoji ustavi in svojih svrhah cerkveno odobreno; c) obstoj dovoljnih sredstev za vzdrževanje. 9 Za Hrvatsko in Slavonijo je še danes merodajen drugi odstavek čl. 28 konkordata iz 1. 1855, d. z. št. 195, po katerem imajo ordi¬ nariji pravico, da uvajajo v svojih področjih po kanon¬ skih predpisih nove redove in kongregacije toda z obvez¬ nostjo, da se v zadevi sporazumejo z vlado. 10 S priznanjem pridobi vsak konvent, neizvzemši mendikante, pravno osebnost. * Prim. § 3 lit. a) društv. zakona z dne 15. nov. 1867 d. z. št. 134 in min. naredbo z dne 13. jun. 1858 d. z. št. 95. " Zakon z dne 7. maja 1874 d. z. št. 50 §31. H us. s ar e k M.. Grundriss des oest. Staatskirehenr.'-’, 36. 10 Communicabunt tamen ea de re cum gubernio imperiali consilia. § 100. Vodstvo samostanskih udruženj. 281 3. Strogo centralizirana je pravica do razpusta obstoječih samostanskih udruženj. Razpust sme odrediti v vsakem primeru, tudi glede kongregacije juriš dioecesani, ki šteje en sam zavod, edino le papež. Papež odloča obenem o usodi imovine razpuščene religije, pri čemur pa mora upoštevati voljo darovalcev (c. 493). Istotako je papežu pri¬ držano s p r emin jan je in opuščanje provinc ter samostanskih kongregacij (c. 494 § 1). Za določitev posamez¬ nega zavoda v drugi kakor prvotni in sicer od samostanskih ciljev dotičnega udruženja različen namen, je treba istih solenitet kakor za ustanovitev (c. 497 § 4). Za razpust posameznih naselbin pa veljajo naslednja določila: a) Za opustitev eksemtnega zavoda, bodisi da je do- mus formata ali non formata, je potrebno odobrenje papeža. b) Opustitev zavoda neeksemtne kongregacije pa¬ peškega prava odredi generalni predstojnik v soglasju s krajevnim ordinarijem. c) Zavod kongregacije juriš dioecesani sme razpustiti škof po zaslišanju generalnega predstojnika. Ako pa gre za edini zavod religije, je za razpust pristojen papež. Proti odredbi škofa sme kongregacija vložiti rekurz na apostolsko stolico, ki ima odložilno moč (c. 498). 11 Državnim oblastvom ni cerkev nikdar priznavala pravice do razpuščanja samostanov. Navzlic temu je čestokrat v takih primerih pod utisom sile, kateri se ni mogla ustavljati, odredila razpust tudi sama, da je mogla po kanonskih predpisih skrbeti za člane prizadetih zavodov. § 100 . Vodstvo samostanskih udruženj. Cc. 499—517. Biederlack-Fiihrich, 54 ss. L e i t n e r , K. R. III, 275 ss. Schafer, O. R„ 55 ss. Haring, § 200. Eichmann, § 87. Vermeersch-Creusen, n. 469 ss. 1. Najvišji predstojnik vseh religiozov je papež, njemu dolgujejo vsi člani redov in kongregacij že po svojih za¬ obljubah brezpogojno pokorščino (c. 499 § 1). Vrhovno 11 /a razpust neekseintnega nunskega samostana v zakoniku ni določila. A po c. 497 § 1 smemo sklepati, da se bo škof pred raz¬ pustom moral obrniti na sv. stolico in v sporazumu z njo postopati. 282 Kušej, Cerkveno pravo. vodstvo izvršuje papež po kardinalski kongregaciji za re- ligioze (c. 251). 2. Že od srednjega veka dalje za uglednejše redove postavljeni kardinali zaščitniki (Cardinalis Protector) pa ne izvršujejo, ako nimajo v to posebnega pooblastila, ni- kake jurisdikcije ne napram religiji ne napram članom; tudi se ne smejo vmešavati v notranjo disciplino ter v upravo imovine ampak naloga jim je edino ta, da skrbe za dobrobit poverjene jim zveze s svojim svetom in s svo¬ jim varstvom (c. 499 § 2). 3. Načeloma so tudi religiozi podvrženi oblasti ordina¬ rija izvzemši one, ki so ali po zakonu ali po posebnih pri¬ vilegijih eksemtni. A tudi pri teh eksemcija ni popolna (glej spodaj § 107, 3). Nune, ki so podrejene predstojnikom sporednih moških redov, so odvisne od ordinarija samo v zadevah, ki jih zakon izrecno navaja (n. pr. cc. 512 § 2 n. 1, 527, 603 § 1). Nune pa, ki nimajo redovniških predstoj¬ nikov nad seboj, sploh niso eksemtne (cc. 500 §§ 1, 2, 615). Odvisnost samostana ženske kongregacije od moškega zavoda mora biti vedno osnovana na posebnem apostol¬ skem indultu; tudi v obliki, da je dušno skrbstvo nad se¬ strami in njih vodstvo posebej poverjeno moškemu samo¬ stanu, je brez indulta nedopustna (c. 500 § 3). 4. Neposredno izvršujejo oblast v samostanih in nad njimi predstojniki in kapitlji. Predstojniki so po različnih religijah različno stopnjevani. Ločijo se v višje in nižje predstojnike (superiores majores, minores, locales). Ravno tako se dele kapitlji ob strani predstojnikov v generalne, provincialne in lokalne kapitlje. Lokalne kapitlje za nižje predstojnike tvorijo konventi dotičnega samostana, toda pri religijah s trajnimi zaobljubami samo njih polno upra¬ vičeni člani brez novincev in profesov začasnih zaobljub (c. 578 n. 3), ako ne določajo konstitucije kaj drugega. Sestava provincialnih in generalnih kapitljev je urejena v pravilih in konstitucijah in sicer je število članov ome¬ jeno. Generalni predstojniki, predsedniki samostanskih kongregacij, provinciali in lokalni predstojniki zavodov z vsaj šestimi profesi morajo imeti tudi še posebne sve¬ tovalce (consiliarii) in so v primerih, ki jih določajo konstitucije, zavezani upoštevati ali vsaj zaslišati njih § 100. Vodstvo samostanskih udruženj. 283 mnenje (c. 516 § 1). Dalje imej vsaka moška religio juriš pontificii svojega generalnega prokuratorja s sedežem v Rimu, da zastopa pri sv. stolici njene zadeve. Glede nje¬ govega imenovanja in poslovne dobe so merodajne konsti¬ tucije (c. 517). 5. Oblast predstojnikov in kapitljev je v obče samo potestas dominativa in subditos, ki sliči oče¬ tovski oblasti ter ima svoje meje začrtane po konstituci¬ jah in občem pravu. Dalje segajo pravice višjih predstoj¬ nikov in kapitljev v eksemtnih kleriških religijah, ki vrše nad podrejenimi člani polno jurisdikcijo za zunanje in no¬ tranje območje neizvzemši zakonodajno oblast. Samo v za¬ devah, ki spadajo v pristojnost Sv. oficija, je njih jurisdik- cija izključena. Opat primas (črnih) benediktincev ter višji opatje samostanskih kongregacij pa nimajo oblasti in ju- risdikcije kakor je v zakonu sicer za višje predstojnike odmerjena, ampak izvajajo samo ono obmst in jurisdik¬ cijo, ki je določena po njihovih konstitucijah in posebnih papeških odlokih (c. 501 ). 12 6. Področje in delokrog predstojnikov sta navadno raz¬ vidna že iz njihovih naslovov. Oblast generalnega pred¬ stojnika se razteza čez vse province in zavode, čez vse člane zveze, toda vršiti jo mora na način, ki je v ustavi religije predpisan. Oblast provinciala je omejena na zavode in člane, ki spadajo pod dotično pokrajino, a zaostaja tudi stvarno za ono vrhovnega predstojnika. Še bolj ograni- čena je oblast lokalnih predstojnikov. Predstojniki vseh vrst pa so navezani na kapitlje kot svoje senate, slično kakor škofje. Pravice in delokrog ka¬ pitljev so presojati pred vsem po pravilih, po posebnih konstitucijah a tudi po zakonu. 7. Postavljan je predstojnikov je v konstitucijah urejeno. Za višje predstojnike (pri jezuitih samo za gene¬ rala) je v veljavi volitev, kateri mora slediti, ako to kon¬ stitucije zahtevajo, potrditev rimske stolice ali najvišjega predstojnika in pri opatih blagoslovljenje (benedictio). Nižje predstojnike imenujejo ali njihovi superiores majo- res (pri jezuitih imenuje vse predstojnike general) ali pa 12 Izjeme glej cc. 655, 1594 § 4. 284 Kušej, Cerkveno pravo. jih volijo konventi. V tem primeru je praviloma potrebna potrditev višjega predstojnika. Volitve v ženskih kongre¬ gacijah juriš dioecesani potrjuje krajevni ordinarij po svobodnem vestnem prevdarku (c. 506 § 4). Glede poslovne dobe odločajo v prvi vrsti konstitu¬ cije. 13 Po občem pravu so tudi višji predstojniki samo za¬ časno, lokalni največ za tri leta postavljeni. 14 Po preteku te dobe smejo biti z nova imenovani ali voljeni za nadaljnja tri leta, ne pa trikrat zaporedoma v istem zavodu (c. 505). 15 8. V o 1 i t e v se vrši po predpisih konstitucij in po do¬ ločilih cc. 160—182. Postulacija je samo v izrednih prime¬ rih dopustna, v kolikor sploh ni po konstitucijah izklju¬ čena. Vsako vplivanje na glasovalce (suffragiorum procu- ratio) je prepovedano. Pred volitvijo višjih predstojnikov v moških religijah morajo vsi glasovalci pod prisego oblju¬ biti, da bodo volili tiste, ki jih pred Bogom smatrajo za poklicane (cc. 506 § 1, 507). V nunskih samostanih se vrši volitev prednice pod predsedstvom ordinarija ali njegovega odposlanca, ki pa ne smeta prestopiti klavzure. Če samostan ni podrejen škofu, predseduje volitvi redovniški predstojnik (superior regularis). A ta mora ordinarija o volilnem naroku pravo¬ časno obvestiti, da se volitve, ako hoče, osebno ali po od¬ poslancu vdeleži, in ji, če je sam navzoč, predseduje. Dva duhovnika, ki pa ne smeta biti spovednika nun, vršita pri volitvah posel skrutatorjev. Pri ženskih kongregacijah predseduje zboru, ki voli generalno prednico, ordinarij volilnega kraja (c. 506 §§ 2—4). 9. Volilno pravico imajo po občem pravu samo profesi trajnih zaobljub (c. 578 n. 3). Po konstitucijah pa so pogoji za volilno pravico lahko milejši ali tudi strožji (n. pr. izvestno število let po zaobljubi, presbiterat itd). 13 Opatje benediktincev, cistercianov in regularnih korarjev ter general jezuitov so izvoljeni dosmrtno. 14 Celo ustanovitelj nove religije bi smel biti najvišji dosmrtni predstojnik samo na podlagi papeževega indulta (C. de relig. z dne 6. marca 1922, A. A. S. XIV, 163 ss). 6 Papež bi vsled svojih primacialnih pravic mogel postavljati tudi samostanske predstojnike. Celo podelitev predstojniškega mesta kot komende, t. j. radi dohodkov, ki so z njim zvezani, ne bi bila protizakonita (c. 1412 n. 5). § 100. Vodstvo samostanskih udruženj. 285 Za višje predstojnike ne morejo biti izvoljeni oni, ki še niso 10 let člani udruženja in ki niso zakonsko rojeni. Kdor še ni vsaj 40 let star, ne sme postati generalni pred¬ stojnik. Tudi prednice v nunskih samostanih morajo imeti najmanj 40 let. Za ostale superiores majores zadostuje sta¬ rost 30 let. Ako pa so po konstitucijah pogoji za pasivno volilno pravico strožji, se je ravnati po njih (c. 504). 10. Dolžnosti predstojnikov so sledeče: a) rezi¬ denca, t. j. obvezno bivanje v določenem zavodu (c. 508); b) duhovno pospeševanje podrejenih članov z razglašanjem in izvajanjem papeških odlokov in konstitucij, delitvijo krščanskega pouka konverzom in družini (c. 509); c) peri¬ odično poročanje kongregaciji za religioze v Rim o stanju udruženja, odnosno zveze in sicer vsakih pet let; to dolž¬ nost imajo opat primas, višji opatje samostanskih zvez in najvišji predstojniki vseh religij papeškega prava. Poro¬ čila morajo biti tudi od članov sosveta podpisana in pri ženskih kongregacijah vrh tega od ordinarija kraja, v ka¬ terega področju ima naj višja prednica svoj sedež (c. 510); d) periodične vizitacije podrejenih samostanov (c. 511). 11. Poleg predstojnikov so upravičeni vizitatorji tudi krajevni ordinariji in sicer glede vseh njim ali ne¬ posredno papežu podrejenih nunskih in glede samostanov vseh religij juriš dioecesani neomejeno. Pri nunskih sa¬ mostanih, ki so odvisni od redovniškega predstojnika, iz¬ vajajo ordinariji vizitacijsko pravico glede na klavzuro in ob nemarnosti redovniških predstojnikov neomejeno; v domovih kleriških kongregacij juriš pontificii samo nad cerkvami, javnimi oratoriji in prostori za spovedovanje; v zavodih laiških kongregacij papeškega prava pa vrh tega tudi nad notranjo disciplino. Vizitacijo mora ordinarij opraviti vsakih pet let ali osebno ali po pooblaščencu. Samostani moških redov škofovi vizitaciji niso pod¬ vrženi (c. 512). Vizitator ima dolžnost in pravico religiozom staviti pra- sanja in ti so zavezani jim po resnici odgovoriti. Proti od¬ redbam vizitatorja je dopusten rekurz na rimsko stolico, ki pa nima odložilne moči (c. 513). 12. Med dolžnosti in pravice predstojnikov kleriških religij spada končno še, da previdijo prebivalce samostana 286 Kušej, Cerkveno pravo. z zakramenti za umirajoče, dočim imajo v nunskih samo¬ stanih enako pravico spovedniki, v ostalih laiških udru- ženjih pa župnik ali domači duhovnik. Glede pogreba ve¬ ljajo predpisi cc. 1221, 1250 § 5 (c. 514). 15. V vseh religijah so častni naslovi zabranjeni (n. pr. general, opat honoris causa). Toda oni člani, ki so že za¬ vzemali položaj višjih predstojnikov, se smejo i nadalje po svojem bivšem dostojanstvu nazivati, ako tega ne prepove¬ dujejo konstitucije (c. 515). 14. Predpisi državnih zakonov glede državljanstva, na- obrazbe itd. so obvezni za one samostanske organe, katerim gre položaj javnih uslužbencev. To so razun predstojnikov sosebno vsi v dušnem pastirstvu zaposleni religiozi. Name¬ ravano volitev opata, opatice ali drugega dosmrtnega kon- ventnega predstojnika mora, predno se vrši, politično obla- stvo II. stopnje odobriti. Izvoljeni mora biti od vlade po¬ trjen. Volitvi sme prisostvovati poseben pooblaščenec vla¬ darja. 16 § ioi. Spovedniki in kaplani. Cc. 518—530. Leitner, K. R. III, 323 ss. Schafer, O. It., 104 ss. H a r i n g , § 201. Eichmann, § 88. Vermeerscli-Creusen, Ep. I, n. 490 ss. B i e d e r 1 a c k - F ii h r i c h , 83 ss. 1. V vseh samostanih kleriških religij naj bo večje šte¬ vilo zakonito pooblaščenih spovednikov in sicer v eksemt- nih udruženjih s pravico, dajati odvezo tudi od grehov, ki jih je predstojnik kot ordinarij v smislu cc. 896 in 897 sebi pridržal. Jurisdikeijo za notranji forum podeli v eksemt- nih kleriških religijah predstojnik, v ostalih krajevni ordi¬ narij po predlogu predstojnika. Predstojnik praviloma ne spoveduj sani, razun če se pod¬ rejeni člani prostovoljno v to svrho nanj obrnejo (cc. 518, 528). Razun rednih spovedi pa sme v vseh moških samostanih vsak profes in novinc položiti v pomirjenje vesti (acl suae con- scientiae cjuietem) spoved tudi pred poljubnim od ordinarija po¬ trjenim spovednikom, ki sme dati odvezo celo od pridržanih grehov in cenzur. Vsi temu določilu nasprotni privilegiji so od¬ pravljeni (c. 519). 17 16 Hussarek, Grundriss d. Staatskirchenr. 2 , 37. 17 Kapucini so se mogli pred kodeksom veljavno spovedati samo § 101. Spovedniki in kaplani. 287 V laiških moških religijah je predpisan reden in izreden spovednik, a vsak član sme zahtevati tudi posebnega spovednika, katerega je predstojnik zavezan poklicati, ne da praša za raz¬ loge (c. 528). 2. Za ženske samostane je praviloma določen samo po en reden spovednik. Vsak spovednik nun ali sester mora imeti po¬ sebno spovedno pooblastilo od ordinarija, v katerega področju se samostan nahaja (c. 876). Navadna spovedna jurisdikcija ne zadošča. Sicer je pa lahko sveten duhovnik ali religioz, ki se pa mora odlikovati po neoporečnem moralnem vedenju in ki naj bo star že 40 let. Njegov posel, ki mu ne daje nikakih pravic, vtikati se v samostanske zadeve, naj ne traja preko treh let. ludi nunam in sestram je dovoljeno, da se spovedo v pomirjenje svoje vesti razen pred svojim rednim spovednikom kateremu¬ koli za spovedovanje žensk pooblaščenemu duhovniku v po¬ ljubni cerkvi ali vsaj polu javnem oratoriju, seveda tudi v lastni cerkvi ali kapeli; 18 v slučaju bolezni smejo klicati poljubnega spovednika, kolikokrat hočejo (cc. 522—526). Poleg rednega spovednika je predpisan za vsak ženski sa¬ mostan izreden spovednik, ki mora obiskati zavod vsaj štirikrat v letu in pred katerega morajo priti vse članice, ne da bi bile zavezane se pred njim spovedovati. Vrh tega naj določijo ordinariji za ženske samostane nekaj duhovnikov za izredne spovednike, na katere se članice lahko obračajo v posebnih primerih, ne da so primorane se zatekati v to svrho vsakokrat k ordinariju (c. 521 § 2). 3. Svoj čas po jezuitih uvedena 19 conscientae mani- festatio, izvenspovedno razodetje vesti pred predstojnikom, je kot dolžnost za vse religije odpravljena. Zaupni prostovoljni razgovor med predstojnikom in podrejenimi člani pa je dopu¬ sten (c. 530). Strogo je predstojnikom zabranjeno, siliti pod¬ rejene religioze, da polože spoved pred njimi (c. 518 § 3). 4. Kaplani, oficiatorji, kurati so posebej za samostane postavljeni dušni pastirji, ki so lahko ali celo navadno hkrati spovedniki moških ali ženskih religiozov. V poštev prihajajo pri iieeksemtnih kleriških in pri eksemtnih in neeksemtnih laiških religijah. Za neekseintne zavode jih določi ordinarij svobodno, za eksemtne pa po predlogu predstojnika. Tak zavod predstav¬ lja zase poseben dušnopastirski okraj (cc. 464 § 2, 514 §§ 3, 4). pred spovednikom - kapucinom. Ta predpis je sedaj razveljavljen. E i c h m a n n , K. R., 2t0 op. 2. 18 Vermeersch-Creusen, Epitome I, n. 498, p. 221. Inter¬ pret. kom. je odločila 24. nov. ]920 (A. A. S. XII, p. 575), da so spovedi Po c. 522 dovoljene in veljavne „dummodo fiant in ecclesia vel ora- torio etiam semipublico, aut in loco ad audiendas confessiones muli- ei 'um ligitime destinato." “Eichmann, l.c., 211. Haring, 769. 288 Kušej, Cerkveno pravo. § i02. Uprava imovine. Cc. 531—537. Eichmann, K. R., § 89. H a r i n g , ^ 202. L e i t n e r , K. R. III, 348 ss. S c h a f e r , O. R., 126 ss. P 6 s c li 1, K. R. 2 , 255. S t u t z , K. R. 2 , § 18 (2). B i e d e r 1 a c k - F ii h r i c h , 94 ss. V rimski dobi so bila vsa meniška in druga cerkvena udru- ženja kot pravne osebe subjekti lastninske pravice na vseh pred¬ metih svoje premične in nepremične imovine. Ni bilo sicer iz¬ ključeno, da je ostal začasno lastnik kakega samostana oni, ki ga je ustanovil; a navadno si je pridržal samo upravo imetja. Mnogo samostanov so osnovali cesarji in drugi svetni velikaši, mnogo tudi starejši redovniški zavodi. V srednjem veku je vsaj v germanskih državah pravna osebnost samostanov v dobi od Karla Martela do Gratiana po¬ polnoma izginila. Vsak izmed teh zavodov je imel svojega go¬ spoda, ki je smel z njim razpolagati kakor z zasebno lastnino, ki je postavljal predstojnika, sprejemal nove člane ali vsaj pri tem sodeloval. Od Otona I. dalje so se razvile državne opatije, ki so veljale kot last cesarja, na podlagi obširnih pri¬ vilegijev celo v samostojne kneževine. Kanonsko pravo in novejša doba sta samostanom in drugim cerkvenim zavodom zopet vrnila pravno osebnost. 20 Po kodeksu je vsaka religija bodisi kot celotna zveza bodisi v svojih delih, pokrajinah ter posameznih zavodih, upravičena, pridobivati kakoršnokoli imetje, premično in nepremično, kolikor ta sposobnost ni izključena po pra¬ vilih in konstitucijah (c. 531). Omejena je imovinska spo¬ sobnost pri mendikantih, ki so po pravilih zavezani živeli od milodarov. Dominikancem in Minoritom pa je triden¬ tinski zbor (sess. 25 de regul., c. 3) pridobivanje nepre¬ mičnin dovolil, dočim observanti (frančiškani in kapucini) niso lastniki niti svojih cerkva, samostanskih poslopij in bibliotek. Vse to je last rimske cerkve (c. 582 n. 2). 2t Imovino upravljajo po predpisih konstitucij posebni upravitelji (oeconomi) in sicer upravlja oeconomus gene- 20 Prim. St ut z U., Gratian u. die Eigenkirchen, Z. 2 R. G. I. 1911, 153 ss. Isti, Die Eigenkirche als Element des mittelarlterlich-ger- manischen Kirchenrechts, 1895. Istega članki v 11 a u c k - H e r z o g , Realenzyklop. f. prot. Theol. u. Kirche, 3 Patronat, XV., 17 ss; Eigen¬ kirche, Eigenkloster, XXIII, 375 ss. A tudi vladarji srednjeveške Srbije so ustanovili celo vrsto samostanov, do katerih so ostali v posebnih pravnih odnošajih. Prim. Dolenc M., Dušanov zakonik, 1925, 18 in 35 ss. 21 Pako že c. 3 Extrav. Joan. XXII, 14. Prim. Eichmann, K. R., 212. Ha ring, 770. ^ 102. Uprava imovine. 289 ralis imovino religije kot celote, oeconomus provincialis imovino province, a oeconomus localis imovino konventa. Upraviteljstvo konvenine imovine sme prevzeti tudi pred¬ stojnik sam, a višjim predstojnikom je zabranjeno uprav¬ ljati imovino province odnosno imovino celotne zveze. Upravitelje postavlja višji predstojnik v sporazuma s svo¬ jim sosvetom, ako ni v konstitucijah kaj drugega določeno (cc. 516 §§ 2-4, 532). Nalaganje denarnih svot za ženske samostane in svot, ki so darovane religiozom v svrho dušnega pastirstva in bogočastja, je odvisno od poprejšnjega pristanka ordina¬ rija (c. 533). Glede o d s v a j a n j a samostanske imovine vel ja jo enaki pogoji kakor za odsvajanje cerkvene imovine sploh (cc. 1550 ss; zdolaj § 192, III). Kjer gre za dragocenosti (res pretiosae) ali za vrednost ali zneske nad tridesettisoč fran¬ kov ali lir, je za veljavnost potrebno dovoljenje rimske stolice. Za odprodajo ali obremenitev pod to višino pa za¬ dostuje pismeno dovoljenje po konstitucijah pristojnega predstojnika ob pristanku njegovega kapitlja ali sosveta. Če je prizadet samostan nun ali sester juriš dioecesani, je potrebna vrh tega še pismena privolitev krajevnega ordi¬ narija in eventualnega predstojnika reda. V prošnji za do¬ voljenje mora biti navedeno tačasno stanje dolgov, sicer bi bila privolitev nična (c. 534). Račune so zavezani polagati vsi upravitelji v smislu predpisov konstitucij in sicer vsak svojemu predstojniku. Nunski samostani pa, tudi eksemtni, morajo položiti letni račun ordinariju in redovniškemu predstojniku, ako so takemu podrejeni. Samostani ženskih kongregacij so zavezani poročati škofu ob vizitaciji ali tudi sicer na zahtevo o upravi imo¬ vine, ki tvori doto sester. Ordinarij ima končna, pravico odločati o gospodarstvu vseli samostanov juriš dioecesani ter o upravljanju v bogo- častne in dušnopastirske svrhe naklonjenih zneskov (c. 535). Glede pravnih obvez in odgovornosti so uzakonjena ta-le načela: 1. Za dolgove in obveznosti, ki jih je najela ali skle¬ nila pravna oseba (posamezen konvent, provinca, ali ce- 19 290 Kušej, Cerkveno pravo. lotna zveza), odgovarja ta sama, tudi če je na dotično pravno opravilo pristal nadrejeni predstojnik. Konvent n. pr. ne more zahtevati, da se krijejo njegove obveznosti iz imovine province in red kot celota ne odgovarja za ob¬ veznosti poedine province. 2. Obveze, ki jih sklene redovnik z dovoljenjem predstojnikov, zadenejo ono pravno osebo, katere pred¬ stojnik je dovoljenje dal. Religioz priprostih zaobljub pa odgovarja sam, ako ni vršil z dovoljenjem predstojnika posla religije. Po teh pravilih, ki so posledica imovinske nesposobnosti redovnikov in imovinske sposobnosti članov kongregacij, je presojati tudi pasivna tožbena legitimacija. 3. Za obveze, ki jih sklene poljubni religioz brez do¬ voljenja predstojnikov, odgovarja vedno on sam in tožba se mora proti njemu naperiti, tudi če je postopal za reli¬ gijo ali v njenem imenu; le-ta je zavezana v plačilo, ko¬ likor sta pogodba ali njen predmet prišla njej v korist (ac-tio de in rem verso). Obratno imata tožbo tudi religioz ali samostan proti onemu, ki se je vsled samolastnega prav¬ nega opravila samostanskega člana obogatil (c. 536). Naklonitve iz imovine redov in kongregacij so iz- vzemši milodare in druge prispevke v pravične svrhe ne¬ dopustne (c. 537). III. Poglavje. Sprejemanje članov v cerkvena udrnženja. § 103. Splošni pogoji. C. 538. Eichmann, K. R., § 90. Ha ring, § 203. Leitner, K. R. III, 358 ss. S c h a f e r , O. R„ 142 ss. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , § 187. Grofi-Schueller, § 107. V e r ni e e r s c h - C r e u s e n , Epitome I, n. 515 ss. B i e d e r 1 a c k - F ii li r i c h , 104 ss. Sprejeti smejo biti samo katoliki, t. j. oni, ki so ali v katoliški veri krščeni ali pa so se iz krivoverstva ali raz- kolništva v katoliško cerkev povrnili. Izmed teh pa morejo biti pripuščeni vsi, proti katerim ni nikak zakonit zadržek § 104. Preizkusni čas. 291 podan, katere vodi pravi samostanski poklic in ki so te¬ lesno in duševno sposobni nositi dolžnosti in bremena samostanskega življenja. Na vstop v samostan se ne sme nikdo siliti, a tudi ne s silo od tega koraka odvračati. Od¬ ločati mora svobodna volja posameznika, drugače bi bil vstop neveljaven ali vsaj izpodbojen. Bilo je proti temu načelu, ako so stariši v srednjem veku smeli svoje nedorasle otroke darovati Bogu na ta način, da so jih izročili samo¬ stanu. Taki kandidati so se imenovali „oblati“. Pozneje je vendar prodrlo naziranje, da sme oblat po dovršenem 14. letu sam odločiti, ali hoče ostati v samostanu ali ne. 22 Tridentinski zbor je storil v tem vprašanju še korak dalje ter določil, 23 da je zaobljuba veljavna samo na podlagi svobodne odločitve in šele po preteku preizkusnega časa in po izpolnitvi 16. leta. Naj novejše pravo cerkve je sledilo v tem pogledu do¬ ločilom nekaterih partikularnih zakonov, ki so pomaknili starostno mejo za slovesne zaobljube še znatno navzgor , 24 in je tako še ojačilo garancije za ravnanje kandidatov v smislu svobodne odločitve pri polaganju trajnih obljub. Enako kakor "telesna in duševna zrelost izhajajoča iz zadostne starosti jamči za resnični samostanski poklic za¬ konito urejen in strogo obvezen preizkusni čas, ki zabra- njuje, da bi se vstop izvršil naenkrat, ampak ga omogoča samo stopnjema. Za vse religije brez razlike je predhodna stopnja noviciat, kateremu slede vota simplicia tempo ra¬ li ea za dobo enega, treh ali tudi več let in šele po preteku te dobe so dopustne trajne priproste ali slovesne zaobljube. Postulat kot predhodnik noviciata ima samo omejeno ve¬ ljavo. § 104. Preizkusni čas. Cc. 539—571. E i c h m a n n , K, R., §§ 91, 92; ostala lit. kakor v prejš¬ njem paragrafu. I. Postulat. V vsaki ženski religiji s trajnimi za¬ obljubami morajo vse članice in pri moških religijah kon- 22 Prim. c. 11, X, 3, 31. 23 Sess. 25 de regul., c. 15. 24 Glej Grofi-Schueller, 228. 19 * 292 Kušej, Cerkveno pravo. verzi (bratje laiki) pred noviciatom prebiti postulat, t. j. dobo najmanj celili 6 mesecev. Glede religij s časovnimi zaobljubami so merodajne določbe konstitucij. Višji pred¬ stojnik sme preizkusni čas podaljšati, pa ne za več nego za pol leta (c. 539). Postulat se mora dovršiti v hiši za novince ali v drugem zavodu religije, kjer se je skrbno in pod izkušenim vodstvom strogo držati v konstitucijah predpisane discipline. Postulanti naj nosijo priprosto od novincev različno obleko. V nunskih samostanih so postulantinje zavezane držati se klavzure (c. 540). Predstojnica ženskih samostanov, tudi eksemtnih, mora vsaj dva meseca pred začetkom noviciata in ponovno pred položitvijo začasne ali trajne, priproste ali slovesne zaobljube ordinarija obvestiti, da izpraša vsaj trideset dni pred začetkom noviciata in pred zaobljubo kandidatinjo osebno ali, če je sam odsoten ali sprečen, po zastopniku o svobodnem sklepu, o neprisilje- nosti nameravanega koraka in o poznanju njegovih posledic. Šele na osnovi tako ugotovljene pobožne in svobodne volje sme biti kandidatinja sprejeta v noviciat ali pripuščena k zaoblju¬ bam (c. 552). II. Novic i a t je kakor postulat doba priprave in preizkušnje. Brez njega bi bila vsaka zaobljuba nična (c. 572 n. 3). a) Veljavnost je odvisna od sledečih pogojev: 1. da kandidat ni bil v preteklosti po odpadu od katoliške cerkve pripadnik nekatoliške sekte; 2. da ima predpisano starost (najmanj 15 let); 3. da ne vstopa prisiljen in tudi ne vsled prevare in da ga predstojnik neprisiljen in neprevaran sprejme; 4. pri soprogih, da je zakonsko razmerje prenehalo; po¬ trebna je ali trajna separatio a thoro et mensa, ali pa dispenza rimske stolice; 5. da kandidat ni vezan ali pa v preteklosti ni bil vezan po že storjeni zaobljubi; ovira ostane, tudi če je bil prejšnjih za¬ obljub razrešen; 6. da se nima bati kazni radi težkega zločina; 7. da ni škof in tudi ni še po papežu določen (designatus) za rezidencialnega ali naslovnega škofa; 25 8. da ni po predpisih kakega papeškega zavoda 26 po prisegi vezan v službo v svoji škofiji ali v službo kot misionar. 25 Designatus je oni, ki je že za škofa določen, a ni še pre- koniziran. 26 Tak zavod je n. pr. Collegium Germanicum v Rimu. E i cli- rn a n n, K. R„ 216. It a r i n g, 778 op. 4. § 104. Preizkusni čas. 293 h) V naslednjih primerih pa je noviciat sicer veljaven, toda nedovoljen in vsled tega kazniv (c. 2411): 1. Pri klerikih višjih posvečenj brez vednosti škofa ali proti njegovemu na razloge pastirstva oprtem prigovoru; 2. pri zadolženih kandidatih, ki svojih plačilnih obveznosti ne morejo izpolniti; 3. pri kandidatih, ki so zavezani položiti račun ali ki so zapleteni v take svetne posle, iz katerih bi samostanu lahko nastali spori in sitnosti; 4. pri onih, ki morajo podpirati svoje stariše (očeta, mater, deda, babico) ali pa vzdrževati ali vzgajati svoje otroke; 5. pri onih, ki so določeni v religiji za mašništvo, a je proti njim podan trajen zadržek ali druga kanonična ovira; 6. pri uniatih, ki vstopijo v samostan latinskega obreda brez pismenega dovoljenja kongregacije za vzhodno cerkev (c. 542). O pripustitvi k noviciatu in k zaobljubi, ki mu sledi, odloča višji predstojnik s svojim kapitljem ali sosvetom v smislu konstitucij dotične religije (c. 543). Vsi aspiranti morajo predložiti spričevala o krstu in birmi, moški tudi svedočbe ordinari ja rojstnega in vsakega kraja, v katerem so se mudili po dovršenem 14. letu dalje kot leto dni. Onim, ki prihajajo iz kakega seminarja, ko¬ legija 27 ali iz postulata ali noviciata druge religije, so po¬ trebne vrh tega svedočbe bivših predstojnikov. Pri kle¬ rikih zadostujejo spričevala o posvečenju in svedočbe or¬ dinarijev, v katerih področju so se mudili po posvečenju dalje kot eno leto. Če prestopi religioz v drugo religijo, zadostuje spričevalo višjega predstojnika udruženja, iz katerega se vrši izstop (c. 544). O vsebini svedočb, o pri¬ tožbi proti odklonitvi in o uradni tajnosti glede podatkov dajeta cc. 545, 546 podrobnejša navodila. c) Dota. V nunskih samostanih mora postulantinja prinesti seboj primerno doto, določeno ali po konstitucijah ali po zakonitem običaju; dota naj se pred preoblečenjem izroči samostanu ali pa po predpisih civilnega prava za- 27 Kolegij v smislu c. 544 § 3 je očividno samo cerkveni zavod, kar sledi tudi iz c. 545, ki povdarja dolžnost zaprošenega predstojnika, da na došla prašanja glede kandidata odgovori, ker se mora, ako tega »e stori, njegov molk sporočiti sv. stolici. 294 Kušej, Cerkveno pravo. varuje. V ženskih kongregacijah se je glede dote ravnati po konstitucijah. Izročitev predpisane dote sme spregledati ali popolnoma ali tudi samo delno pri religijah juriš ponti- ficii papež, pri kongregacijah juriš dioecesani pa škof (c. 547). Dota pripade nepreklicno redu ali kongregaciji, ako je nuna ali sestra umrla po položitvi zaobl jub, naj so bile tudi samo časovne. Po prvi profesi se mora dota naložiti v dovoljenih var¬ nih in plodonosnih vrednostih. Dota se ne sme porabiti pred smrtjo nune ali sestre in sicer niti v kritje stavbenih stroškov ali za plačilo dolgov. Dote upravlja ali najvišja ali pa po¬ krajinska prednica pod skrbnim nadzorstvom ordinarijev, ki naj sosebno ob priliki vizitacij zahtevajo o njih račun. Ako prestopi nuna ali sestra v drug red ali kongregacijo, pripadajo za časa noviciata dohodki dote novemu zavodu; temu se mora izročiti po novi profesi tudi dota sama. Po prestopu nune v drug zavod istega reda se mora tja nakazati tudi njena dota. Ako pa nuna ali sestra iz religije izstopi, se ji mora dota brez dospelih prirastkov izročiti (cc. 547—551). d) Notranja uredba noviciata. Poleg pogo¬ jev pod a) je za veljavnost noviciata še potrebno: 1. pred vstopom dovršeno 15. leto starosti; 2. nepretrgana enoletna doba; 3. dovršitev te dobe v zavodu novincev. Kjer konstitucije zahtevajo daljši noviciat, tam doba pre¬ segajoča eno leto za veljavnost ni potrebna, ako ni v konsti¬ tucijah kaj nasprotnega določeno (c. 555). Noviciat se prekine in se mora z nova začeti, če novinec zavod v sporazumu s predstojnikom ali samolastno v namenu zapusti, da se ne vrne več ali če ostane dalje kot 30 dni v pre¬ sledkih ali nepretrgoma izven zavoda. Novinec, ki je izostal opravičeno ali z dovoljenjem dalje kot 15, a ne več kot 30 dni, lahko na ta način zamujeni čas nadoknadi. Opravičena odsotnost, ne presegajoča petnajst dni, veljavnosti noviciata ne ovrže. V religijah z laiki in kleriki in v ženskih samostanih s koraricami in sestrami sta po dva ločena noviciata. Noviciat ene vrste ni veljaven za onega druge vrste. Prične se noviciat s preobleče- njem v kroj novincev, ki je praviloma obvezen za vso njegovo dobo (cc. 553—558). Oblast nad novinci imata predstojnik in sosebno vo¬ ditelj novincev, za katerega je predpisana posebna kvalifikacija (c. 559) in ki je po konstitucijah različno ali izvoljen ali imenovan. Njegova naloga je, uvesti novince § 104. Preizkusni čas. 295 v samostansko življenje, seznaniti jih z duhom pravil in jih pripraviti na zaobljube s tem, da se vadijo v obvlada¬ nju strasti in v stremljenju po popolnosti. Da se ta svrha doseže, naj se novinci ne uporabljajo za spoved, pridige in sploh dušnopastirska opravila, naj se ne bavijo z znanstve¬ nim študijem kot glavno nalogo in naj se ne pripuščajo k posvečenjem. Novinci morajo biti strogo ločeni od profesov P° možnosti v posebnem domu, v katerem voditelj na strog način izvaja pravila religije, neodvisno od predstojnikov in vizitatorjev. Za konverze je med noviciatom pred vsem važen krščanski nauk (cc. 559—565). Glede spovednikov za novince veljajo slični predpisi kakor za religioze sploh (c. 566). Novinci obeh spolov so deležni privilegijev svojih religij in v slučaju smrti se morajo za njimi opraviti enake molitve kakor za profesi (c. 567 § 1). Med noviciatom, ki je čas preizkušnje, še ne obstoja nikaka trdna vez med novincem in samostanom. Povratek v svet je no¬ vincu še odprt in zakon sam to možnost ščiti s tem, da ne do¬ pušča, da bi se novinec svojim beneficijem ali svoji zasebni lastnini odpovedal ali da bi jo obremenil. Taki čini bi bili nični (c. 568). Ker pa ne more svoje iinovine upravljati sam, mora novinec pred položitvijo priprostih zaobljub, začasnih ali trajnih, izročiti za dobo, za katero ga bo zaobljuba vezala, svoje imetje v upravo tretji osebi in kolikor konstitucije ne naspro¬ tujejo, potrebno odrediti glede njegove porabe in vžitka (de usu et usufructu disponere). Na enak način sme postopati z imovino tudi še po položitvi priprostih zaobljub, ako je prišla šele na¬ knadno na dan, ali pa je zaobljubniku šele pozneje pripadla. Novinci v kongregacijah pred časovno zaobljubo lahko svobodno o svoji sedanji in bodoči imovini napravijo oporoko (c. 569). Za postulat in noviciat se od kandidatov ne sme ničesar zahtevati, razun primerno povračilo za obleko in hrano, če je to posebno dogovorjeno ali če tako določajo pravila. Kar je prinesel kandidat seboj in ni bilo porabljeno, se mu mora izročiti, ako izstopi ne da je storil zaobljubo (c. 570). Svoboden izstop je vedno mogoč, a ravno tako moreta pred¬ stojnik ali kapitelj po določilih pravil novinca odpustiti brez navedbe razlogov. Po noviciatu mora kandidat ali storiti zaobljube ali pa sa¬ mostan zapustiti. Ako obstoja dvom o njegovi usposobljenosti, sme višji predstojnik čas preizkušnje najdalje za 6 mesecev po¬ daljšati (c. 571). 296 Kušej, Cerkveno pravo. § 105. Zaobljuba (professio religiosa). Cc. 572—586. E i c h m a n n , K. R., § 95. Haring, § 204. L e i t n e r , K. R. III, 386 ss. Schafer, O. R., 193 ss. V e r m e e r s c h - C r e u - sen, Ep. I, n. 574 ss. Biederlack-Fiihrich, 146 ss. I. Za veljavnost vsake zaobljube je potrebno: 1. da je kandidat izpolnil 16. leto pri časovni in 21. leto pri trajni priprosti ali slovesni zaobljubi; 2. da ga pripusti v to poklicani predstojnik v smislu konsti¬ tucij; 3. da je kandidat poprej dovršil noviciat; 4. da se zaobljuba vrši brez sile, težkega strahu ali prevare; 5. da je izražena jasno in določno (sit expressa); 6. da jo upravičeni predstojnik ali njegov zastopnik sprejme. Za veljavnost trajnih zaobljub, slovesnih ali priprostih, je tudi še potrebno, da je kandidat poprej že storil priproste ča¬ sovne zaobljube. Za vojaške obvezance veljajo posebni predpisi. 28 V vsakem moškem ali ženskem redu in v vsaki kongrega¬ ciji s trajnimi zaobljubami mora novinec, dovršivši noviciat, pred trajno zaobljubo storiti priprosto zaobljubo za določeno dobo, navadno za 3 leta, po nekaterih konstitucijah za eno leto. To dobo sme predstojnik podaljšati za največ tri leta. Kadar preteče doba časovne zaobljube, se mora položiti trajna za¬ obljuba ali pa mora kandidat izstopiti. Poklicani predstojnik pa ga sme tudi že poprej odsloviti, ako se izkaže za nevrednega. Pri prvi časovni zaobljubi je predstojnik vezan na privolitev svojega kapitlja ali sosveta, pri poznejši trajni zaobljubi pa mora slišati samo njegovo mnenje (cc. 572 do 575). Zaobljuba se izvrši po obredu, kakor ga predpisujejo konstitucije. Ker predstavlja professio religiosa važno dvo¬ stransko pravno opravilo, sklenjeno med zakonitim pred¬ stavnikom religije in med vstopajočim članom, po katerem se vstvari trajna vez med pogodbenikoma z določenimi 2S Congr. Rel. je 15. jul. 1919 odločila, da velja njen dekret z dne 1. jan. 1911 (A. A. S. III, 37 ss.) še nadalje (A. A. S. XI, 321). Po tem dekretu smejo novinci, ki še niso zadostili vojaški dolžnosti, po do¬ vršenem noviciatu storiti obljube samo do nastopa vojaške službe, ne pa za tri leta. Med vojaškim službovanjem so svojili obvez iz zaobljub oproščeni, toda pripadnost k religiji traja dalje. V tem času je izstop mogoč, ako je podan pismeno ali pa pred pričami, a tudi predstojnik more take kandidate odpustiti, § 105. Zaobljuba. 297 dolžnostmi in pravicami na obeli straneh, se mora sestaviti o njej listina in hraniti v samostanskem arhivu. O slovesni zaobljubi mora predstojnik radi razvidnosti nastopivšega zakonskega zadržka obvestiti župnika, ki vodi krstno knjigo o profitentu (c. 576). Slovesne in priproste zaobljube se ne razlikujejo niti po obliki niti po vsebini. Odločilno je samo dejstvo, ali pripisuje cerkveno pravo zaobljubi značaj slovesnosti ali ne. Slovesne zaobljube se polagajo v redovih, priproste v kongregacijah. Slo¬ vesna zaobljuba je vedno trajna, ni pa vsaka trajna zaobljuba slovesna. Časovne zaobljube pa so vedno priproste, tudi one, ki se polagajo v redovih pred slovesno zaobljubo. Vsaka predstoj¬ niku storjena zaobljuba je javna. Ker je bivanje v samostanu po noviciatu brez zaobljub ne¬ dopustno, se morajo časovne zaobljube po preteku dobe, za ka¬ tero vežejo, takoj ponoviti. Po odredbi predstojnika se more to zgoditi tudi že mesec poprej (c. 577). Z vstopom postane novi član deležen vseh duševnih dobrin in ugodnosti, ki so po pravilih, konstitucijah in privilegijih in po zakonu s tem korakom zvezane. Tudi profesi začasnih za¬ obljub so deležni enakih odpustkov, privilegijev in duhovnih blagrov kakor profesi trajnih zaobljub, a na drugi strani so ve¬ zani v obče tudi po enakih dolžnostih (c. 578). Na zunaj označuje religioze poseben kroj, katerega razen v skrajni sili ne smejo odložiti (c. 596). Od srednjega veka dalje nosijo novinci druga¬ čen kroj kakor člani in tudi različne vrste članov samih so na zunaj po posebnem kroju ločene. II. Učinki zaobljub so sledeči: a) Pri priprostih zaobljubah, časovnih ali trajnih: 1. Zaobljubnik ostane lastnik svoje imovine in ohrani spo¬ sobnost pridobivati novo. A vsled zaobljube siromaštva so nje¬ gove pravice znatno omejene. On ne sme svojih imovinskih pred¬ metov neodplatno odsvajati med živimi (podariti, obremenje¬ vati itd.) in jih tudi ne sme uporabljati v svojo korist, oporoke, ki jo je napravil kot novinec, ne sme spremeniti brez dovoljenja rimske stolice, in če je zadeva nujna, brez odobrenja predstoj¬ nikov. Kar pridobi s svojim delom kot religioz, pripade samo¬ stanu (cc. 580 §§ 1, 2, 585). Njegovo imetje se upravlja kakor je odredil sam kot novinec. Spremembe te odredbe so dopustne po občem pravu samo z odobrenjem najvišjega predstojnika (v nunskih samostanih ob pristanku ordinarija in morebitnega redovniškega prednika) in pod pogojem, da se ne glase v znatni meri v korist religije. Z izstopom iz samostana pa izgube vse prejšnje odredbe glede imovine svojo veljavo (c. 580 § 3). Redovnik priprostih zaobljub mora tekom poslednjih 60 dni pred slovesno zaobljubo pogojno izročiti vso svojo imovino 298 Kušej, Cerkveno pravo. komur hoče. Ta izročitev postane veljavna v trenotku podane slovesne zaobljube. Ker je zaobljubnik odslej imovinsko nespo¬ soben, mora poskrbeti za svoje dejansko siromaštvo na ta način, da ukrene vse, da postane izvršena odsvojitev tudi po civilnih zakonih veljavna. Tako se spravi predpis cerkvenega zakonika v sklad tudi z onimi civilnopravnimi sistemi, katerim je imo- vinska nesposobnost kot posledica slovesnih zaobljub tuja (c. 581). 2. Po preteku enega leta se upraznijo vsi župni, po treh letih pa ostali beneficiji, ki jih je zaobljubnik imel (c. 584). 3. Profes je odslej po vsebini zaobljub vezan tudi na zunaj. Pravni čini, ki tej obvezi nasprotujejo, so nedovoljeni in kaz¬ nivi, toda veljavni, kakor n. pr. sklenitev zakona (cc. 579, 1058, 2388 § 2). b) Pri trajnih zaobljubah, priprostih ali slovesnih na¬ dalje: 4. Izguba škofijske pristojnosti (c. 585). 5. Nastanek aktivne in pasivne volilne pravice za zaobljub- nika (c. 578 n. 3). c) Pri slovesnih zaobljubah končno: 6. Imovinska nesposobnost. Kar pripade redovniku po slo¬ vesni zaobljubi, pridobi samostan ali red. Ako pa je ta sam imo¬ vinsko nesposoben, postanejo redovnikove pridobitve last rim¬ ske stolice (c. 582). 7. Trajna vez med profesom in redom, ki zelo otežuje od¬ pust in ki jo razreši samo smrt ali papeževa dispenza. 8. Dejanja, izvršena v nasprotju z zaobljubami, so nedo¬ voljena, neveljavna in kazniva, tako sosebno zakon redovnika (c. 579, 1073, 2388 § 1). 9. Neizvršen zakon (c. 119) se razreši, defectus natalium le- gitimorum prestane (c. 984 n. 1). III. Ni čnost zaobljub je popravljiva in sicer, če je vzrok ničnosti zunanji (n. pr. nedostatek starosti ali noviciata) na ta način, da se nedostatek popravi in zaobljuba ponovi, ali da se izposluje spregled pri sv. stolici. Ako pa je vzrok ničnosti samo notranji, ker manjka privolitev (radi grožnje, zmote), potem zadostuje, da redovnik na¬ knadno svobodno privoli in da predstavnik religije kot druge pogodbene stranke svoje privolitve ne prekliče (c. 586). IV. C i vilno pravo normira posledice zaobljub po svoje, vendar pa so po o. d. z. te posledice zvezane samo s slovesnimi zaobljubami, dočim priproste zaobljube, ča¬ sovne ali trajne, nimajo nikakega civilnopravnega učinka. § 106. Dolžnosti religiozov. 299 Slovesna zaobljuba čistosti tvori po § 63 o. d. z. razdiralni zakonski zadržek. Kdor je slovesno zaobljubil večno siro¬ maštvo, praviloma nima sposobnosti, pridobivati imovino ali napraviti veljavno oporoko. Zato po o. d. z. ne more pridobiti samostan tega, kar pripade redovniku, ker temu nič pripasti ne more. Pred slovesno zaobljubo napravljene odredbe odločajo o usodi redovnikove imovine v prvi vrsti. Ako takili odredb ni, pride imovina redovnika v upravo posebnega skrbnika, po njegovi smrti pa pripade njegovim dedičem. 29 S tem, kar prepusti red svojim članom v prosto porabo (peculium), redovniki tudi po civilnem pravu lahko svobodno raz¬ polagajo. Imovinskopravne omejitve tudi ne zadenejo onih, ki so zaposleni izven reda, ki so iz reda izstopili, ali ki so po po¬ sebnem privilegiju odlikovani. Redovi in kongregacije kot pravne osebe pa niso bile niti po dosedanjih zakonih ovirane v pridobivanju imovine bodisi med živimi bodisi za slučaj smrti, niti se predvideva to za bodoče, ker v ustavi ni osnove za amortizacijske zakone. IV. Poglavje. Dolžnosti in pravice religiozov. § 106 . Dolžnosti religiozov. Cc. 587—612. Eiclimann, K. R., §§ 94, 95. 11 a ring, ^ 205, 206. Lei t n er, K. R. 111, 397 ss, 401 ss. Seli afer, O. R„ 223 ss, 214 ss. Vermeersch-Creusen, I. c., n. 594 ss. Biederlack-Fiih- rich, 167 ss, 177 ss. Naravno je, da so razlike v posameznih redovih in kon¬ gregacijah, da celo v posameznih samostanih iste religije 29 p r j m 356, 539 jn 573 ()- ( | z v Manzevi izdaji 1917 in tam navedene podrobnejše predpise. Dedna nesposobnost redovnikov slo¬ vesnih zaobljub civilnopravno ni obče priznana, ker se zastopa tudi mnenje, da se nahajajo ti redovniki imovinskopravno pod skrbstvom in da podaj skrbnik zanje dedno izjavo, ki je sami podati ne morejo. Ro skrbniku pridobljena dedščina bi pripadla po smrti redovnika nje¬ govim zakonitim dedičem. Prim. B a e r n r e i t h e r , tlber das Vermo- gensrecht der geistl. Orden u. ihrer Mitglieder, Wien 1882, (Gerichts- zeitung No. 1 — 11 ), v posebnem odtisku na str. 56. 300 Kušej, Cerkveno pravo. mnogovrstne, ker so pač merodajni poleg skupnih pravil tudi krajevni običaji. Sredstva, s katerimi je meništvo po svojem nastanku stremilo za krščansko popolnostjo, nam¬ reč poleg težkega telesnega dela stroge pokore, samotrpin- čenja in posti, so se tekom stoletij sicer omilila, a tudi dan¬ danes so po nekaterih samostanih predpisi glede pokore, posta in pobožnih vaj še silno strogi in zahtevajo od čla¬ nov obilo samozatajevanja. 1. Vsi religiozi, predstojniki in podrejeni jim člani, morajo natančno izpolnjevati storjene za¬ obljube, predpise pravil in v obče tudi vse dolžnosti, ki jih nalaga zakon klerikom (cc. 592, 593). 2. Najstrožje se mora varovati skupno življenje v vseh ozirih, tudi glede najnavadnejših vsakdanjih potrebščin. Z obljubo siromaštva se religioz odpove vsaki zasebni last¬ nini, zato so vsi imovinski predmeti, ki se v samostanu na¬ hajajo, ne izvzemši orodje in knjige, katerih se poedini člani poslužujejo, last udruženja. Kar pridobe člani s svojo delavnostjo, pripade skupnemu imetju. Denar in druge po¬ dobne vrednosti se morajo hraniti v skupni blagajni. Vsi člani enake vrste morajo imeti enak kroj. Pomenilo bi kr¬ šitev zaobljube siromaštva, ako bi religioz (priprostih za¬ obljub) svojo lastno imovino sam upravljal, jo odsvajal, posamezne predmete za se rabil ali sprejemal darove od drugih in jih v svojo korist obdržal. Pregreški proti pra¬ vilu skupnega življenja so kaznivi (cc. 594, 2389). 5. Potrebno je živo udejstvovanje ver¬ skega življenja, zato morajo vsi religiozi vsako leto udeležiti se duhovnih vaj, prisostvovati, če niso ovirani, vsak dan sv. maši, opravljati dnevno pre¬ mišljevanja in se najmanj vsak teden izpovedati. Predstojniki naj priporočajo pogosto, tudi dnevno obha¬ jilo. Predpisi pravil glede obhajila v določenih časih ali dnevih so smatrati po novem pravu samo kot napotilo in niso strogo obvezni (c. 595). 4. Od dolžnosti, da nosijo stalno v zavodu in izven njega svoj posebni samostanski kroj, sme re- ligioze odvezati iz tehtnih vzrokov višji, v nujnih prime¬ rih lokalni predstojnik (c. 596). § 106. Dolžnosti religiozov. 301 5. V osiguranje izpolnjevanja dolžnosti, ki slede iz obljube čistosti, so v zakonik uneseni natančni predpisi o klavzuri. Razlikuje se clausura papalis od škofovske klav¬ zure, clausura episcopalis. Papeške klavzure se mo¬ rajo držati moški in ženski redovi. Prestopki proti njej so po zakonu kaznivi (cc. 597 § 1, 2542). Na škofovsko klavzuro so ve¬ zane moške in ženske kongregacije juriš pontificii ali juriš dioecesani. Ta klavzura ni kazenskopravno zaščitena, a škof sme zagroziti, ako ni prizadeta eksemtna kleriška kongregacija, za prestopke primerne cenzure (c. 604 § 3). Papeški klavzuri je podvržen ves dom, ki služi konventu za bivališče z vrtovi in nasadi vred, do katerih imajo samo člani dostop. Izvzete so cerkev s sakristijo ter govorilnice, ki bodijo čim najbližje vhodu. Izvzeti so tudi prostori za goste, za bolnico in šole, ako so obče dostopni. Kje se klavzura začne in neha, mora biti natančno razvidno. Njene meje določi in ob potrebi spremeni višji predstojnik ali kapitelj, ki je v to pokli¬ can po konstitucijah, ali pri nunskih samostanih škof (c. 597). Klavzura pri nunskih samostanih naj se tako zagradi, da se iz nje ne vidi v zunanji svet in iz zunanjega sveta ne vanjo (c. 602). Klavzurnih prostorov moških redov ne sme prestopiti nobena ženska, bodisi kakoršnegakoli stanu ali starosti. Izvzete so samo soproge vladarjev in njih spremstvo (c. 598). 30 Če pri¬ padajo redovniškim samostanom konvikti za gojence ali drugi zavodi, ki služijo svrham religije (bolnice, šole, internati, preno¬ čišča za potnike itd), se mora oddeliti po možnosti poseben del poslopja za redovnike in dati pod klavzuro. A tudi prostore izven klavzure naj prestopijo osebe drugega spola samo iz tehtnega vzroka in ne brez dovoljenja predstojnika (c. 599). Posebno stroga je papeška klavzura v nunskih samo¬ stanih, katera vsebuje dvojno prepoved: a) Vsakemu brez ozira na spol, starost in na stan je zabranjeno prestopiti klavzurne Prostore brez dovoljenja sv. stolice. Izvzeti so samo krajevni ordinariji ali redovniški predstojniki ali njih zastopniki povo¬ dom vizitacij pod pogojem, da jih spremlja starejši sveten du¬ hoven ali religioz; spovednik, ki pride deliti zakramente bol¬ nim ali nuditi pomoč umirajočim; vladarji in njih soproge s spremstvom ter kardinali; zdravniki, kirurgi in drugi, katerih pomoč je potrebna, ako jim vstop v sporazumu z ordinarijem dovoli prednica. Odobren je ordinarija se v nujnih primerih po zakonu domneva, b) Nobena nuna ne sme po zaobljubi brez 30 Eximuntur ab hac lege uxores eorum, qui actu tenent populo- rum principatum, cum comitatu. Po tem besedilu so tudi soproge čla¬ nov vladarske hiše izključene. V kategorijo vladarjev spadajo brez dvoma tudi predsedniki republik. 302 Kušej, Cerkveno pravo. dovoljenja papeža zapustiti samostana razen v smrtni nevar¬ nosti ali če preti drugo težko zlo (n. pr. požar, epidemija, na- silstva). Ako je čas, mora ordinarij to nevarnost posvedočiti (c. 601). 31 Klavzura nun je pod nadzorstvom ordinarija in regu¬ larnega predstojnika. Ordinarij ima proti kršiteljem za nune veljavnih klavzurnih predpisov kaznovalno oblast celo v pri¬ meru, da so kršitelji eksemtni redovniki, regularni predstojnik pa sme kaznovati samo kršitve, ki jih zagreše njemu podrejeni člani (c. 603). 32 V samostanih moških in ženskih kongregacij obstoja klavzura v zabrani, da prestopijo osebe drugega spola odločene klavzurne prostore. V veljavi pa so iste izjeme kakor pri redov- vih (cc. 598 § 2 in 600); vrh tega sme predstojnik (prednica) do¬ voliti vstop tudi drugim osebam iz pravičnih in pametnih raz¬ logov (c. 604). 6. Predstojniki morajo paziti, da se disciplina pri obiskih in pogovorih v samostanih, glede katerih veljajo pred vsem krajevni običaji, ne krši in da religiozi zapuščajo zavod samo za malo časa iz razlogov, ki jih predvidevajo konstitucije. Za odsotnost nad 6 mese¬ cev je potrebno, ako ni utemeljena v študijah, vedno pape¬ ževo dovoljenje (cc. 605, 606). 7. Pomoč v dušnem pastirstvu. Ako je sa¬ mostanska cerkev sama župna cerkev, je presojati raz¬ merje med konventom in župnim vikarjem po načelih c. 415. Cerkve ženskih samostanov ne smejo biti župne cerkve. Bogoslužni red v samostanskih cerkvah, ki niso župne cerkve, se mora ozirati na to, da krščanski nauk in pridiga v župni cerkvi po njem ne trpita škode. Tozadevne spore rešuje ordi¬ narij. Odredbi škofa, da naj bo združena ob zapovedanih praz¬ nikih z mašo pridiga, morajo zadostiti tudi samostanske cerkve, celo eksemtne. Ravno tako morajo vsi samostani brez razlike opravljati molitve, pobožnosti in službe božje, ki jih zaukaže škof iz javnih povodov. Religiozi morajo na željo ordinarija ali župnika sodelovati in pomagati v dušnem pastirstvu sploh, so- sebno pri spovedovanju, pri katehezi, pri misionih in verskih 31 Izvajanje politične volilne pravice po minah ne bi opraviče¬ valo prestopa klavzure. E i c h m a n n , K. R., 229 op. 1. 32 V deželah, v katerih nune z ozirom na posebne razmere in do¬ ločila državne zakonodaje ne polagajo slovesnih zaobljub, zanje tudi papeška klavzura ni obvezna. Biederlack-Fiihrich, 240. II a - ring, 803, op. 3. § 106. Dolžnosti religiozov. 303 vajah. Pomočnike določi samostanski predstojnik (cc. 609, 612, 608). 8. Po pravilih predpisane skupne molitve v k o r u 33 so obvezne za vse neovirane elane, ako jih je v ce¬ lem J30 številu vsaj štiri. Odsotni redovniki ali redovnice jih morajo opraviti, izvzemši konverze, zasebno. V moških samostanih je vrh tega obvezna dnevna konventna maša, v ženskih naj se opravlja po možnosti (c. 610). 9. Svobodno dopisovanje je religiozom dovo¬ ljeno samo s papežem in njegovimi zastopniki (nunciji, le¬ gati), s kardinalom protektorjem, z lastnimi višjimi pred¬ stojniki in odsotnim hišnim predstojnikom, nunam, ki imajo regularnega predstojnika, z le-tem in njegovimi predstojniki, religiozom, ki so podrejeni ordinariju, tudi z le-tem. Od naštetih organov smejo religiozi tudi neovi¬ rano prejemati dopise in predstojniki nimajo pravice vpo¬ gleda (c. 611). 10. V vsaki kleriški religiji obstojaj poseben od gene¬ ralnega kapitlja ali od predstojnikov odobren studij¬ ski zavod, namenjen znanstveni izobrazbi bodočih du¬ hovnikov. V zavodu, v katerem se študije vrše, je skupno življenje strogo obvezno, drugače gojenci ne smejo prejeti posvečenj. Ako udruženje ali pokrajina nima studijskih zavodov ali pa so težko dostopni, potem naj pošlje svoje kandidate v zavode druge religije ali pokrajine, ali v šole škofijskega seminarja ali pa na kako katoliško univerzo. 34 Religiozi, ki se mude v studijske svrhe dalje časa izven samostana, ne smejo nikdar stanovati pri zasebnikih ampak samo v zavodih svoje ali kake druge moške religije, v seminarju ali od cerkve priznanem pod duhovniškim vodstvom stoječem kolegiju (c. 587). Vso dobo študij morajo biti kandidatje pod vodstvom posebnega studijskega prefekta ali duhovnega učitelja (magister spiritus) z enako kvalifikacijo, kakor je predpisana za voditelja novincev. Religiozom po c. 595 predpisane verske dolžnosti se morajo tudi za dobe študij vestno izpolnjevati. V ostalem pa so olajšave v vsakdanjih ob¬ veznostih, sosebno glede nočnih pobožnosti, in tudi v drugih poslih na korist študijam dopustne (cc. 588, 589 § 2). 33 ki niso vsem religijam, niti vsem redovom bistvene, jezuiti jih n. pr. nimajo. E i c h m a n n , K. R., 230 op. 1. 34 Dovoljen je pač tudi obisk teološkili fakultet na državnih uni¬ verzah, na katerih poučujejo od škofa potrjene učne moči. Prim. Ha- i' i n g , 800, op. 1. 304 Kušej, Cerkveno pravo. Študije obsegajo dveletni filozofični in štiriletni teologični kurz v duhu tomistične sholastike po predpisih apostolske sto¬ lice. 35 Religiozi duhovniki se morajo podvreči slično kakor svetni duhovniki po končanih študijah še za dobo petih let posebnim izpitom iz poedinih disciplin cerkvene znanosti (c. 590). Vrh tega so obvezne za vsako domus formata mesečne vaje v reše¬ vanju liturgičnih in moralnih problemov, katerih se morajo udeleževati kleriki, ki so že storili zaobljube (c. 591). Daši so po našem državnem cerkvenem pravu vse reli¬ gije javnopravne korporacije, vendar samostanska disci¬ plina ni deležna zaščite po sredstvih državne zunanje sile, nasprotno veli min. naredba z dne 7. avg. 1869 d. z. št. 135 izrecno, da se ne sme nikak član samostanskega udruženja, ki se nahaja po odredbi predstojnika v zaporu, proti svoji volji tam pridržavati. § 107. Privilegiji religiozov. Cc. 613—625. E i c h m a n n , K. R., § 96. Schaf er, O. R., 270 ss. H a r i n g , §§ 207, 208. Biederlack-Fiihrich, 254 ss. L e i t - ner, K. R. III, 423 ss. Vermeersch-Creusen, Ep. I, n. 615 ss. 1. Za vsako religijo veljajo samo oni privilegiji, ki so ji ali po zakonu priznani ali pa od apostolske stolice ne¬ posredno podeljeni. Podelitve privilegijev per communica- tionem, t. j. na ta način, da se kaki religiji že pristoječi privilegij prizna naknadno še drugemu redu ali kongre¬ gaciji, so v bodoče (in posterum) izključene. Dosedanji privilegiji per communicationem pa ostanejo, ker niso iz¬ recno opozvani (cc. 4, 613. § 1 ). 30 Privilegijev moškega reda so deležne tudi nune spo- rednega ženskega reda, kolikor so sposobne jih vživati (c. 613 § 2). 36 Prim. dekret kongregacije za religioze z dne 7. septembra 1909 A. A. S. I, p. 700 s pojasnili z dne 31. maja 1910 A. A. S. II, p. 449 ter cc. 1365, 1366. M Vermeersch-Creusen, Epit. I, n. 615, p. 304. E i c h - man n, 231. Nasprotnega mnenja Biederlack-Fiihrich, 258. Haring se pridružuje milejšemu mnenju, 809, op. 7. Istotako Selili- fer, Ordensr. 271, dokler se rimska stolica avtentično v nasprotnem smislu ne izjavi. ^ 107. Privilegiji religiozov. 305 2. Vsi religiozi, tudi laiki in novinci so deležni privi¬ legijev, ki pristojajo klerikom po cc. 119—125. 5. Privilegij eksemcije je urejen na sledeči način: Vsi moški in oni ženski redovi, ki so podrejeni re¬ gularnemu predstojniku, so izvzeti od uradne oblasti kra¬ jevnega ordinarija, kolikor zakon ne določa izjem. Eksem¬ cije so deležni tudi novinci, domovi in cerkve teh redov. Eksemcija je, izvzemši opatije nullius, samo pasivna (c. 615). Izjeme so nastopne: a) Redovniki, ki se mude nezakonito izven samostana, niso eksemtni. b) Redovnike, ki so izven samo¬ stana zakrivili zločin in katerih predstojnik navzlic opominu ordinarija ni kaznoval, sme kaznovati poslednji sam, tudi če so se mudili upravičeno izven svojega zavoda in so se tja vrnili, c) Razvade, nespodobnosti in nerednosti, ki jih ordinariji za¬ pazijo v domovih in cerkvah eksemtnih religiozov, morajo na¬ znaniti sv. stolici, ako jih predstojnik na opomin ne odpravi. V zavodih z manj nego 6 člani (domus non formatae), ki so vsled svojih razvad vernikom v pohujšanje, sme ordinarij za¬ časno tudi sam potrebno odrediti (cc. 616, 617). Od k ongregacij so eksemtne samo one, ki so do¬ bi le poseben eksemcijski privilegij. Vendar je uradna oblast ordinarijev glede (neeksemtnih) kongregacij juriš pontificii omejena v toliko, da ne smejo spre¬ minjati njih konstitucij ali odločati gospodarskih prašanj (iz¬ jeme cc. 533—535) in da se brez zakonite osnove tudi ne smejo vmešavati v notranje vodstvo in v disciplino. Toda v laiških religijah jim je dovoljeno in predpisano nadzorstvo tudi nad disciplino, moralnim vedenjem in nad izpolnjevanjem verskih dolžnosti (c. 618). Pri kongregacijah juriš dioecesani nadzorstvo ordinarija ni omejeno. 4. Olajšav, ki jih ordinarij zakonito dovoli glede ve¬ ljavnih cerkvenih predpisov (n. postnih zapovedi), se smejo koristiti tudi vsi v diecezi navzoči religiozi, ako ni to v nasprotju z njihovimi zaobljubami in konstitucijami (c. 620). 5. Pobiranje milodarov je za cerkvene zadruge v za¬ konu posebej urejeno. 37 a) Beraški redovi potrebujejo za pobiranje v škofiji, v ka¬ teri se samostan nahaja, samo dovoljenje svojih predstojnikov. Za pobiranje izven škofije morajo imeti tudi dovoljenje ordi¬ narija, v katerega področju se naj pobira, a ta jim v slučaju ® 7 Obče pravilo je uzakonjeno v c. 1503. 20 306 Kušej, Cerkveno pravo. potrebe ne delaj težkoč. Pravica je omejena na resnične mendi- kante, t. j. na redove, ki po pravilih in konstitucijah ne smejo imeti nikake lastnine (c. 621). b) Vsem kongregacijam se mora pobiranje posebej dovoliti in sicer morajo imeti kongregacije papeškega prava poseben apostolski indult in dovoljenje ordinarija kraja, kjer se na¬ merava pobirati, kongregacije juriš dioecesani pa dovoljenje ordinarijev samostana, ki hoče pobirati, ter krajev, v katerih namerava pobirati. Dovoljenje naj dajo ordinariji samo v slu¬ čajih istinite potrebe, kateri se drugače ne more odpomoči, in samo za omejen okoliš (c. 621 §§ 1—3). Kristjanom vzhodnih obredov je zabranjeno brez reskripta kardinalske kongregacije za Vzhodno cerkev pobirati med kri¬ stjani rimskega obreda. Obratno naj ordinariji latinskega obreda ne pošiljajo religiozov pobirati milodare med kristjane vzhod¬ nih obredov (c. 622 § 4). 38 6. Vladajoči redovniški opati morajo prejeti tekom treh mesecev po izvolitvi od škofa, v katerega področju se njih samostan nahaja, predpisani blagoslov. Po bene- dikciji smejo deliti podrejenim religiozom tonzuro in nižja posvečenja ter posluževati se vseh častnih znakov (ponti- fikalij) kakor opatje nullius, izvzemši edinole višnjevi pi- leolus (cc. 625, 325). § 108 . Dolžnosti in pravice religiozov, ki zavzemajo cerkvena do¬ stojanstva ali položaj župnikov. Cc. 626—631. Eichmann, K. R., §§ 97, 98. H a r i n g , § 209. Leit- n e r , K. R. III, 442 ss. S c h a f e r , O. R„ 324 ss. Vermeersch-Creu- s e n, Epit. I, n. 630 ss. Biederlack-Fiihričh, 277 ss. Religiozi dostojanstev, zvanj in beneficijev, ki se z nji¬ hovim staležem ne zlagajo, brez papeževega dovoljenja ne smejo sprejeti. Take vrste so n. pr. beneficia saecularia in zvanje generalnega vikarja (c. 367 § 1). Pri dostojanstvih pa, kjer te zapreke ni (volilne škofije), mora po volilnem kolegiju izbrani religioz, predno volitev sprejme, dobiti za to dovoljenje od predstojnika. Ako je zaobljubil, da ne 38 O načinu pobiranja, ki se naj vrši po starejših profesih trdnega značaja, obstojajo posebni od rimske stolice izdani predpisi in sicer za sestre dekret Congreg. Ep. et Reg. z dne 27. marca 1896 „Singulari“, A. S. S. XXVIII, p. 555, in za moške inendikante dekret Congreg. de Relig. z dne 21. nov. 1908, A. A. S. I, p. 153. Prim. Schafer, 313 ss. § 108. Dolžnosti itd. religiozov, ki zavzemajo dostojanstva. 307 bo sprejel nikakega dostojanstva, je potrebna za odstrani¬ tev te ovire posebna dispenza 39 papeža (c. 626). 1. Religioz, ki je postal kardinal ali škof, obrani svoj stalež ter vživa njegove privilegije tudi v novem dosto¬ janstvu. A na drugi strani ga vežejo dolžnosti iz zaobljub i nadalje, izvzemši samo one, ki po njegovem lastnem mo¬ drem prevdarku niso v skladu s sedanjim njegovim služ¬ benim položajem. Oblast predstojnikov nad njim preneha, obljuba pokorščine ga veže odslej edino napram papežu (c. 627). Redovnik slovesnih zaobljub, ki je postal škof ali ki je bil pomaknjen v drugo dostojanstvo (n. pr. nuncij, legat, apostolski administrator, vikar, prefekt) sme svobodno uporabljati in uži¬ vati svoje dohodke in pridobitke. Lastnina na novih pridobitkih pa pripade škofiji, vikariatu ali prefekturi, odnosno redu ali rimski stolici v smislu c. 582. Religioz, ki po zaobljubi ni izgubil lastnine na svojem imetju, sme z njim zopet svobodno razpola¬ gati in novi pridobitki pripadejo njemu samemu v last. Toda pri naklonitvah, ki ne veljajo njim osebno, morajo religiozi dostojanstveniki v vseh primerih upoštevati voljo darovalcev (c. 628). Po prestanku dostojanstva (vsled ostavke, odpoklica i. p.) se mora religioz vrniti v samostan, vendar si sme bivši kardinal ali škof izbrati katerikoli zavod svoje religije za bivališče. Ne pristoja mu pa niti aktivna niti pasivna volilna pravica (c. 629). 2. Religioz more postati župnik samo na podlagi apostolskega indulta, ker zvanje župnika z njegovimi za¬ obljubami ni v skladu. Ako pa ne vodi župnije „titulo parochi", ampak samo „titulo vicarii", ker je z njegovo religijo pleno jure združena, je dovolj, da ga predstojnik predlaga in škof potrdi. V obeh primerih ostane na zaobljube in konstitucije vezan, kolikor je izpolnjevanje dotičnih obvez z njegovo službo združljivo. Glede redovniške discipline je parochus ali vicarius religiosus odvisen od predstojnika, glede pastirovanja pa od krajevnega ordinarija. Kar poklonijo verniki religiozu kot župniku, pripade žup¬ niji v last. Ostali pridobitki (stolnina, štipendije za maše) so 39 Dovoljenje predstojnika ni potrebno, ako izvrši imenovanje papež neposredno sam, ker je papež vrhovni predstojnik vseli reli¬ giozov. 20 ' 308 Kušej, Cerkveno pravo. presojati po pravilih, ki veljajo za religioze sploh (cc. 580, 582). Milodare in darila v korist župljanov, katoliških šol in z župnijo zvezanih dobrodelnih zavodov, sme tudi parochus ali vicarius religiosus prejemati, pobirati, upravljati, celo izdajati, vse pod nadzorstvom predstojnika. To delovanje ne nasprotuje zaobljubi siromaštva, ker gre samo za poverjene vrednosti. Glede zbirk za zgradbo, opremo in vzdrževanje župnih cerkva pa je dolo¬ čeno, da jih morajo upravljati in hraniti za samostanske cerkve predstojniki, za druge pa ordinariji. Daši stoji pastirovanje teh organov neposredno pod juris- dikcijo krajevnega ordinarija, sme kaznovati njih uradne pre- greške poleg ordinarija tudi predstojnik. V primeru, da od¬ loči vsak drugače, velja odlok ordinarija (cc. 630—631). Re- ligiozi so kot župniki vedno prosto odstavljivi (c. 454 § 5). V. Poglavje. Izstop in odpust religiozov iz samostanskih udruženj. § 109. Prestop v drugo udruženje ali v drugi svojepravni samo¬ stan istega reda. Cc. 632—636. Eiclimann, K. It., $ 99. Karing, § 210. Poschl, K. R. 2 , 273 s. S c h ii f e r , O. R., 334 ss. Vermeersch-Creusen, Epit. I, n. 634 ss. Biederlack-Fiihrich, 286 ss. Zakon pozna dva načina, kako se življenska skupnost za kandidate in člane religij, ki je nastopila s prejemom v udruženje, zopet razreši. Prvi je označen kot egressus e reli g ione, izstop, drugi kot dimissio religio- s o r u m , odpust. Izstop z istočasnim novim vstopom pa pomeni prestop v drugo udruženje ali drugi svojepravni samostan istega reda. Za vez med religijo in članom je bi¬ stvena in značilna stabilitas loči, ki ima za posledico, da religioz ne more brez dovoljenja zakonitega oblastva prestopiti v drugo, niti strožje niti milejše udruženje ali v drugi svojepravni samostan istega reda. Zakonito oblastvo, ki mu more to dovoliti, ob potrebi prestop v drugi samo¬ stan sui juriš istega reda tudi zaukazati, 40 je rimska sto¬ lica (c. 632). 40 Prim. Eichmann, str. 237. § 110. Izstop iz reda ali kongregacije. 309 a) Pri prestopu iz svojepravnega samostana v drug zavod istega reda ostanejo noviciat in zaobljube v veljavi, z dnevom prestopa ugasnejo vse dolžnosti in pravice nap ram prejšnjemu in stopijo v moč dolžnosti in pravice v novem zavodu (cc. 633 § 3, 635 n. 1). b) Ob prestopu v drugo religijo je potreben v njej ponoven noviciat in storiti se morajo nove zaobljube. Med noviciatom v novi religiji so dolžnosti in pravice v prejšnjem udruženju uki¬ njene, zaobljube pa vežejo dalje in sicer stopita glede pokor¬ ščine na mesto prejšnjega predstojnika novi predstojnik in voditelj novincev. Ako v novi religiji ne pride do zaobljub, potem se mora religioz vrniti v prejšnji svoj zavod (če ni med tem doba zaobljub potekla). Religioz trajnih zaobljub se mora v novi religiji po noviciatu ali po morebitni podaljšani dobi preizkušnje brez časovnih zaobljub pripustiti takoj k trajnim zaobljubam ali pa se mora vrniti v prejšnjo religijo. Z novo zaobljubo ugasnejo vse dolžnosti in pravice v prejšnjem udru¬ ženju. Zato preneha biti redovnik slovesnih zaobljub, ki je za¬ konito prestopil v kongregacijo in v njej položil priproste zaobljube, religiosus sollemniter professus, in posledice slovesnih zaobljub ga več ne obremenjujejo, ako apostolski indult za nje¬ gov prestop izrecno ne določa kaj drugega (cc. 633 §§ 1, 2, 634, 635 n. 1., 636). c) V obeh primerih prestopa ostanejo pridobitki religioza last one pravne osebe, kateri so pripadli v smislu cc. 580 § 2 in 582. Dota in morebitna druga imovina religioza preide s pre¬ stopom v drugi samostan ali z novimi zaobljubami na novo udruženje, dohodki dote gredo le - temu že za časa noviciata (cc. 635 n. 2, 551 § 2). § 110«. Izstop iz reda ali kongregacije. Cc. 637—645. E i c li m a n n , K. R., § 100. H a ring, § 211. Leit- n e r , K. R. III, 451 ss. Biederlack-Fiihrich, 290 ss. S c h a - f e r , O. R., 339 ss. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 268 ss. Vermeersch-Creu- s e n , I, n. 638 ss. V celem štejemo štiri primere izstopa, od katerih sta prva dva zakonita, t. j. v skladu s pravnimi določili, druga dva pa v nasprotju z njimi in zato nezakonita. Izstop se razlikuje od odpusta v tem, da je plod volje in hotenja religioza, dočim se izvrši odpust proti ali vsaj preko nje¬ gove volje. 1. Svoboden izstop. Postulantom in novincem je izstop vedno prost, a tudi udruženje jih vsak hip lahko 310 Kušej, Cerkveno pravo. odslovi, ker med preizkusnim časom ne obstoja med njim in kandidati nikaka pravna vez. Kadar pa je storil kandidat vsaj časovne zaobljube, je postalo zanj skupno življenje z drugimi člani po pravilih religije za določeno dobo obvezno. Trajno vez med reli- giozom in udruženjem pa vstvarijo šele trajne zaobljube. O svobodnem izstopu govorimo pri profesih časovnih za¬ obljub, ako zapuste po preteku zaobljubljene dobe samostan ali prostovoljno ali vsled tega, ker jih udruženje iz pravičnih in pametnih razlogov noče pripustiti k ponovnim časovnim ali trajnim zaobljubam. Bolezen pa se more smatrati za pravičen razlog samo v primeru, da jo je religioz pred zaobljubo v hu¬ dobnem namenu (dolose) zamolčal in prikrival (c. 637). 2. Izstop na osnovi indulta. Med zaobljub- ljeno dobo je za izstop potrebno dovoljenje papeža, ako gre za religio juriš pontificii. Pri kongregacijah juriš dioe- cesani sme dati potrebni indult tudi krajevni ordinarij. Ako se glasi dovoljenje na bivanje izven samostana za prehodno dobo, se imenuje indultum exclaustra- t i o n i s , ako je podeljeno trajno, se zove indultum saecularizationis (c. 638). Učinek je različen. Exclaustratus ostane vezan po dolžnostih, ki izhajajo iz zaobljub, kolikor so z življenjem iz¬ ven samostana spojljive. Samostanski kroj mora odložiti, gla¬ sovalna pravica je ukinjena, a duhovne dobrine religije mu ostanejo. Pokorščina napram samostanskemu predstojniku se spremeni v pokorščino napram ordinariju bivališča (c. 639). Saecularizatio pa pomeni trajno ločitev od religije in povratek v svet. Bivši religioz mora odložiti samostanski kroj, dolžnosti iz zaobljub in njih pravni učinki ugasnejo, na njih mesto stopijo za majoriste obče dolžnosti klerikov višjih po¬ svečenj. Ob ponovnem vstopu v samostan, ki je na podlagi pa¬ peževega indulta mogoč, je treba ponoviti noviciat in zaobljube (c. 640). 41 Glede sekulariziranih majoristov veljajo še posebni pred¬ pisi. Oni, ki vsled zaobljub ni izgubil škofijske pristojnosti, se mora po izstopu vrniti v svojo škofijo in škof ga mora sprejeti. Ako je pa njegova škofijska pristojnost vsled trajnih zaobljub ugasla, se mora osnovati nova, inače svojega posvečenja ne sme izvrševati. Škof bivšega religioza lahko sprejme ali brezpogojno 41 O učinkih sekularizacije po prejšnjem pravu, ki niso bili tako dalekosežni kot sedaj, ker so se obveznosti iz slovesne zaobljube samo omilile, ne pa popolnoma spregledale, prim. Ha ring, 819 . § 110. Izstop iz reda ali kongregacije. 311 ali pa samo za poskus za dobo treh let, ki jo po potrebi sme še za tri leta podaljšati. Brezpogojni sprejem ali pretek po¬ skusne dobe, ne da bi bil med njo religioz odpuščen, pomeni ipso facto njegovo inkardinacijo škofiji (c. 641). Vsi religiozi, ki so se povrnili v svet, so brez posebnega papeževega dovoljenja izključeni od izvestnili uglednejših mest v cerkveni službi in v cerkvenih učnih zavodih. 42 To pravilo velja tudi za profese, ki so storili samo časovne obljube ali so pod prisego obljubili, da bodo v religiji vztrajali ali so se po svojih konstitucijah s posebnimi za¬ obljubami v kaj drugega obvezali, ako je ta obveza že polnih šest let trajala, predno so izposlovali dispenzo od papeža (c. 642). 43 Izstopivši religioz ne more za svoje poslovanje v samostanu od religije ničesar zahtevati. Nunam in sestram se ob izstopu vrne dota. Če so pa bile sprejete brez dote in nimajo lastne imovine za vzdrževanje, naj jim samostan po milosti nakloni primerna sredstva za povratek domu in za preživljanje v prvem času. Višina te podpore naj se določi sporazumno, ali če to ni mogoče, po ordinariju. Podpora pa ostane miloščina, ker ni osno¬ vana na pravni obvezi (c. 643). Nezakonito zapustita samostan apostata a reli- gione in fugitivus. 3. Apostata a religione je religioz trajnih za¬ obljub, ki je ostavil samostan brez dovoljenja v namenu, da se tja ne vrne več, ali ki se je odstranil sicer z dovo¬ ljenjem, ki se pa ne vrne v namenu, da se ogne samostan¬ skemu življenju. Zla namera se pravno domneva, ako se odpadnik te¬ kom 30 dni ni vrnil niti ni predstojniku sporočil, da se hoče vrniti. 42 Brez posebnega papeževega indulta ne sme dobiti sekularizi- rani profes beneficija na kaki baziliki (Basilica major vel minor) ali v stolnici, tudi ne učnega ali drugega mesta v seminarjih, vzgojeva- liščih za klerike, ali na univerzah in drugih zavodih s promocijsko pravico, ravno tako ne kateregakoli mesta v škofijskih kurijah ali samostanih, torej tudi ne more postati spovednik in to niti v zavodih kongregacij juriš dioecesani. 43 Te posledice ne zadenejo novincev ter profesov, ki izstopijo po preteku dobe časovnih zaobljub, ako ta še ni trajala šest let, ali ki so dobili dispenzo pred pretekom šestih let od storjenih obljub. Prim. Haring, 820, Leitner, 456 ter dekret Congr. Rel. 5. aprila «10, A. A. S. II, 232 ss. "12 Kušej, Cerkveno pravo. 4. Fugitivus, ubežnik, je tisti, ki zapusti brez do¬ voljenja samostan, ki pa ima namen, da se tja povrne. 44 Odpadnik in ubežnik ostaneta vezana na zaobljube in pravila in imata dolžnost se takoj vrniti v samostan. Ske¬ sani povratek jima daje pravico na zopetni sprejem (cc. 644, 645). Kazni za odpadnika in ubežnika so določene v cc. 2385, 2386. § 111 . Odpust religiozov. Cc. 646—672. Eichmann, K. R., § 101. Poselil, K. R. 2 , 270 ss. Ha ring, § 211 (III). B i e d e r 1 a c k - F u h r i c h , 296 ss. Leitner, K. R. II k 460 ss. Sc h šifer, O. R., 354 ss. Vermeersch-Creu- s e n , Ep. I, n. 650 ss. Vsled zaobljub sprejetih od zakonitega predstojnika nastane za samostansko udruženje pravnoveljavna pogod¬ bena obveza, da religioza obdrži v svoji sredi, da zanj skrbi in ga vzdržuje. A ta obveza preneha, kadar se re- ligioz sam storjenih obljub ne drži in z njimi pogodbeno sprejete dolžnosti krši. V tem primeru je udruženje upra¬ vičeno in z ozirom na ostale člane in na dobrobit samo¬ stanske družine pač tudi zavezano, da besedolomnika in kršitelja samostanske discipline iz svoje srede izloči in od¬ pusti. Po kodeksu je ločiti več primerov: I. O d p u s t i p s o f a c t o. Kot po zakonu vsled dejanja samega odpuščeni (ipso lacto legitime dimissi) se smatrajo: a) religiozi, ki so javno odpadli od katoliške vere. Javnost odpada je presojati po c. 2197 n. 1; b) ki so ubežali z osebo drugega spola; c) ki so sklenili ali poskusili skleniti zakon (brak), dasi samo civilen. Ali je sklenjen zakon veljaven (c. 1058) 44 Fuga v smislu kodeksa je tudi egressio furtiva, če se kdo odstrani skrivaj iz samostana in upa neopažen priti nazaj. O tem, kako dolgo mora odsotnost trajati, da postane „fuga“, ni določila. Vermeersch-Creusen, p. 325, je mnenja, da več kot en dan. § 111. Odpust religiozov. 313 ali neveljaven (c. 1073). je neupoštevno. Razen odpusta zadene dotičnike tudi še kazen po c. 2388 (c. 646 § 1). V vseli teh primerih gre za težko pohujšanje, s kate¬ rim se je religioz sam iz dosedanje samostanske skupnosti izločil. Odpust je izvršen s tem, da predstojnik izda s kapitljem ali sosvetom po predpisih konstitucij popis de¬ janja (declarationem facti). Vsako sodno postopanje od¬ pade (c. 646 § 2). II. O d p u s t z odlokom ali s sodbo. Postopanje je različno pri religiozih začasnih in pri onih trajnih zaobljub. Pri religiozih trajnih zaobljub ve¬ ljajo za kriške in kleriške neeksemtne religije zopet dru¬ gačni predpisi kakor za kleriška eksemtna udruženja. 1. Odpust religiozov časovnih zaobljub. Člana religije papeškega prava more odpustiti na j višji pred¬ stojnik ob pristanku sosveta, posvedočenem po pismenem taj¬ nem glasovanju, nuno ali sestro pa krajevni ordinarij. Ako je samostan podčinjen moškemu redu, izrečeta odpust ordinarij in superior regularis, katerim mora predstojnica s svojim so¬ svetom zadevo pismeno posvedočiti. V kongregacijah juriš dioe- cesani je za odpust pristojen ordinarij, ki pa naj svoje pravice ne izvršuje brez vednosti predstojnikov ali kadar ti upravičeno z njim ne soglašajo. V vsakem slučaju je odpust dovoljen samo, če so: a) podani za to tehtni vzroki ali na strani religije ali na strani religioza. Zadosten razlog za odpust je pomanjkanje sa¬ mostanskega duha, ki vstvarja drugim pohujšanje, ako ostanejo vrh tega opetovani opomini in primerne pokore brez uspeha. Slabotno zdravje pa ne tvori takega razloga, če se ni ob spre¬ jemu namenoma prikrivalo. b) Če so ti razlogi predstojniku, ki izreče odpust, znani, dasi ne formalno dokazani. c) Če je o njih obveščen tudi religioz, kateremu je bila dana prilika, da se prosto izjavi in kojega zagovor je bil pred¬ ložen tudi predstojniku, ki "o odpustu odloča. Proti odloku se sme religioz pritožiti na apostolsko stolico in pred rešitvijo rekurza nima odpust pravne moči. Ženskam se mora dati potrebna podpora in preživnina (c. 647). Odpuščeni religioz je razrešen vseh dolžnosti iz zaobljub. Če je majorist, se mora podati v svojo školijo nazaj. Če je mino- rist, pa postane povsem zopet laik (c. 648). 514 Kušej, Cerkveno pravo. 2. Odpust religiozov trajnih zaobljub v kleriških n e e k s emtnih ali v laiških reli¬ gijah. a) Pri moških religijah. Pogoj za odpust so trije zločini, dvakratni opomini in iz¬ ostalo poboljšanje, tako da je zakrknjenost očividna. Zločini morajo biti zunanje narave in v nasprotju ali z občim ali pa posebnim za religioze veljavnim pravom. Vsi mo¬ rajo biti iste vrste ali pa vsaj med seboj slični, da se po njih spozna pokvarjena, v zlo obrnjena volja. Zadostuje pa tudi en sam trajni delikt, ki se po brezuspešnih opominih pomnoži na tri. Pred opominom morajo biti zločini ali notorni, ali vsaj izvensodno priznani ali pa dokazani po preiskavi. Grešnika mora opomniti višji predstojnik ali sam ali po pooblaščencu. Opomini se morajo izreči po prvih dveh zločinih, če gre pa za nadaljevano stanje, je treba, da leži med prvim in drugim opominom razdobje vsaj treh dni. Opomini naj bodo zvezani s primernim poukom. Višji predstojnik naj naloži grešniku primerno pokoro in kazen, od katerih je pričakovati poboljšanja in zadoščenja za dano po¬ hujšanje. Po potrebi naj višji predstojnik grešnika premesti v drug zavod, kjer bo nadzor uspešnejši in priložnost za greh manjša. Obenem z opominom je zapretiti z odpustom. Ako religioz po drugem opominu zagreši nov zločin ali če vztraja še nadalje pri prvotnem, se domneva, da je nepoboljš¬ ljiv (cc. 649, 656—662). Če je vse to ugotovljeno, sklepa o zadevi najvišji pred¬ stojnik s svojim sosvetom. Ako je večina glasov za odpust, izda pri religijah juriš pontificii odlok o odpustu najvišji predstoj¬ nik. A odlok mora biti, da stopi v moč, potrjen od apostolske stolice. Če pa je religio juriš dioecesani, izreče odpust krajevni ordinarij po svojem modrem prevdarku (c. 650). b) Pri ženskih religijah. Tudi za odpust članic ženskih religij trajnih zaobljub, slo¬ vesnih ali priprostih, so težki zunanji pregreški in nepobolj- šljivost, dokazana po neuspešnih poskusih, doseči spreobrnenje, neobhodni pogoj. Tudi nuni ali sestri se mora nuditi prilika prostega zago¬ vora (c. 651). Ako gre za kongregacijo juriš dioecesani, je stvar krajevnega ordinarija dotičnega zavoda, da zadevo preišče in izda odlok o odpustu. Če gre za nuno, mora ordinarij vse spise s svojim in z mnenjem predstojnika reda, kateremu je ženski samostan eventualno podrejen, vposlati kardinalski kongrega¬ ciji za redovniške posle. Ako gre pa za sestro kongregacije pa¬ peškega prava, predloži najvišja predstojnica vse spise in listine § 111. Odpust religiozov. 315 imenovani kardinalski kongregaciji, ki dokončno odloča, kaj je v vsakem slučaju ukreniti (c. 652). c) Odpust v nujnih primerih. V slučajih težkega zunanjega pohujšanja ali škode, ki grozi zavodu, sme višji predstojnik ob pristanku svojega sosveta, in če preti vsled odlašanja nevarnost in ni časa obrniti se na viš¬ jega predstojnika, sme s pristankom svojega sosveta in ordi¬ narija celo lokalni predstojnik religioza takoj poslati nazaj v svet. Samostanski kroj se pridrži v zavodu, zadeva pa se pred¬ loži po ordinariju ali višjem predstojniku, če je prisoten, takoj sveti stolici v presojo (c. 653). 3. O sodnem postopanju radi odpusta čla¬ nov eksemtnih k le riških religij trajnih zaobljub. Pred odpustom se mora izvršiti sodno postopanje ter so vsi privilegiji temu predpisu nasprotne vsebine odpravljeni. Sodbo izreče sodišče, obstoječe iz najvišjega predstojnika religije ali samostanske kongregacije in njegovega sosveta ali kapitlja, ki šteje vsaj štiri religioze. Če jih ni toliko, morajo predsednik in člani sosveta ali kapitlja število po drugih reli- giozih dopolniti. Predsednik določi v sporazumu s člani sodišča javnega ob- tožitelja (cerkvenega pravdnika). Predmet obtožbe tvori krivda obtoženca, ki mora biti ugo¬ tovljena na način, opisan pod II, 2, a) tega §-a. V to svrho mora neposredni višji predstojnik po završenih brezuspešnih opomi¬ nih in poboljševalnih odredbah vse spise in dokaze vposlati naj¬ višjemu predstojniku. Ta pa jih izroči javnemu obtožitelju, da stavi svoje predloge. Obtožitelj sme preiskavo dopolniti. Ako predlaga obtožbo, se mora uvesti postopanje, predpisano v prvem delu četrte knjige cerkvenega zakonika. V postopanju treba ugotoviti iz¬ vršene zločine, dvakratne opomine in izostalo poboljšanje. Ako se je sodišče, zvesto premotrivši izvajanja in predloge obtožitelja in obtoženca, prepričalo, da so dokazi zadostni, naj proglasi sodbo na odpust. Ta sodba postane izvršljiva šele, ko jo je potrdila kardinalska kongregacija za religioze; le-tej mora predsednik sodišča čimpreje vposlati vse spise. Za oddaljene kraje in navadne slučaje je najvišji predstoj¬ nik upravičen, da pooblasti vsaj tri izkušene in modre religioze, da izrečejo kot delegirani sodniki po predpisanem postopanju odpust (cc. 663—667). Ako izreče odpust iz nujne potrebe v smislu c. 653 nepo¬ sredni višji ali lokalni predstojnik, se mora proti odpuščenemu religiozu takoj uvesti v zakonu predpisano postopanje (c. 668). 316 Kušej, Cerkveno pravo. 4. Posledice odpusta religiozov trajnih zaobljub. Odpuščen religioz trajnih zaobljub ostane po zaoblju¬ bah vezan, ako konstitucije ali poseben papežev indult ne določajo kaj drugega. Odpuščen minorist postane povsem zopet laik (c. 669). Klerik višjih posvečenj, ki je zagrešil zločin po c. 646 (zgo¬ raj pod I.), ali ki je odpuščen radi zločina, za katerega je do¬ ločena po občem pravu kot kazen infamia juriš, depositio ali degradatio, izgubi za vedno pravico, nositi duhovniško obleko (c. 670). 45 Ako je bil pa njegov pregrešek lažje vrste od ravnokar omenjenih, nastopi kot posledica odpusta suspensio a sacris, ki traja tako dolgo, da dobi odvezo od sv. stolice. Kardinalska kongregacija more v tem primeru ukazati, da naj biva, oble¬ čen kot sveten duhovnik, v določeni škofiji. Obenem se škofu naznanijo razlogi odpustitve. Škof naj potem moža odkaže v poboljševalni zavod, ali pa ga naj izroči pobožnemu in modremu duhovniku v nadzorstvo. Če se religioz ne vkloni, potem mu je pravica do duhovske obleke takoj odvzeta in prejšnji njegov zavod nima napram njemu nikakih obveznosti več. Če se pa kaže pokornega in poslušnega, potem mora prejšnja religija v roke ordinarija zanj plačevati podporo (subsidium caritativum) za njegovo vzdrževanje, če nima potrebnih sredstev od drugod. Ako se odpuščeni uda duhovna nevrednemu življenju, potem naj ga ordinarij po preteku enega leta ali že poprej izbacne iz poboljševalnice ter mu odvzame podporo in odreče pravico do duhovske obleke. O tem svojem ukrepu mora ordinarij obve¬ stiti rimsko stolico in udruženje, kateremu je odpuščeni prej pripadal. Če je pa odpuščeni religioz tekom enega leta kazal dobro vedenje, tako da se sme upati na njegovo poboljšanje, potem naj ordinarij njegovo prošnjo, da se ga odveže od su¬ spenzije, v Rimu podpira in mu po ugodni rešitvi zopet dovoli izvrševanje duhovniškega poklica, da more od njega dohodkov živeti. O odpuščenih diakonih in subdiakonih pristoja odločba Rimu (c. 671). Odpuščeni religioz, ki ni razrešen storjenih zaobljub, se mora vrniti v samostan in ta je zavezan ga sprejeti, ako je do¬ kazano popolno poboljšanje za dobo treh let. Tehtni pomisleki proti vrnitvi v samostan na tej ali oni strani se morajo pred¬ ložiti apostolski stolici (c. 672 § 1). Če ni več vezan po zaoblju¬ bah, potem naj dela duhovniško službo pod nadzorstvom škofa, ki ga dobrohotno sprejme. Če takega škofa ne najde, je treba poročati v Rim (c. 672 § 2). 45 Glej Biederlack-Fiihrich, 308, kjer so ti primeri na¬ šteti. § 112. Družbe s skupnim življenjem brez zaobljub. 317 Drugi oddelek. Družbe s skupnim življenjem brez zaobljub in društva laikov. § 112 . Družbe s skupnim življenjem brez zaobljub. Cc. 673—681. Eichmann, K. R., § 102. H a ring, § 212. S c li ii - f e r, O. R., 374 ss. Vermeersch-Creusen, Epit. L, n. 671 ss. B i e d e r 1 a c k - F ii li r i c h , 310 ss. Med udruženji s skupnim življenjem uravnanim po zaobljubah ter nepregledno vrsto društev s člani, ki osta¬ nejo v svetu, se nahajajo kot prehodna oblika v cerkvenem organizmu družbe s samostanskim življenjem, katerih člani pa ne polagajo običajnih javnih zaobljub čistosti, si¬ romaštva in pokorščine. Zakonik jih naziva „societates" in jih na ta način loči od udružen j, „religiones“. Tudi družbe, v katerih se ne polagajo zaobljube, ali sploh nikake ali vsaj ne javne, imajo svoje predstojnike in svoje konsti¬ tucije, s katerimi je podrobneje urejena njih ustava, toda njih člani (sodales) niso „religiosi“. 40 Te vrste družbe so kleriške ali laiške, juriš pontificii ali juriš dioecesani. Ta svojstva so presojati po enakih kri¬ terijih, kakor so uzakonjeni za religije (cc. 673, 488 n. 3, 4). Glede ustanavljanja in razpuščanja družb kot celot, ali njihovih pokrajin in posameznih naselbin veljajo za kongregacije uzakonjena načela. Vodstvo je urejeno po konstitucijah, a v vsem se morajo smisloma upoštevati v cc. 499—550 glede predstojnikov in kapitljev ter glede spo¬ vednikov in kaplanov uzakonjeni predpisi (cc. 674, 675). Tako družba kot celota kakor njene pokrajine in po¬ samezni zavodi so pravne osebe s polno imovinsko in pri¬ dobitno sposobnostjo. Imovina se mora upravljati po pred¬ pisih cc. 532—537. Kar posamezni člani z ozirom na družbo pridobe, pripade le-tej, glede uprave njihove zasebne imo- vine in novih pridobitkov pa so odločilne konstitucije 40 Zaobljube, katerih ne sprejme v imenu cerkve zakoniti zastop¬ nik, niso javne, ampak samo zasebne (c. 1308 § 1). Družba, v kateri so take obljube uvedene, ni religio, tudi če sme, kakor pri Lazaristih, obveznosti iz njih spregledati samo papež. Seli afer, 1. c., 375. 318 Kušej, Cerkveno pravo. (c. 676); po le-teh se vrši tudi sprejemanje novih članov. Toda za noviciat ostane c. 542 obvezen. Za študije in pri- puščanje sodalov k posvečenjem veljajo enaki predpisi kakor za svetne klerike, če ni kaj drugega določeno v po¬ sebnih papeževih odredbah (cc. 677, 678). Poleg dolžnosti, ki jih vsebujejo konstitucije, vežejo sodale v obče tudi splošne dolžnosti klerikov in ravno tako dolžnosti, ki jih zakon (cc. 595—612) nalaga religiozom. Na drugi strani pa so vsi sodali, kleriki in laiki, deležni splošnih predpravic klerikov (cc. 119—123) kakor tudi dotični družbi neposredno podeljenih privilegijev, ne vživajo pa brez posebnega papeže¬ vega indulta privilegijev religiozov (cc. 679 § 1, 680). Klavzura je urejena po konstitucijah, nadzirajo jo kra¬ jevni ordinariji (c. 679 § 2). Pri prestopu iz ene družbe v drugo družbo ali religijo in pri izstopu iz nje so poleg konstitucij uporabljati smisloma cc. 632 do 635, 645, pri odpustu pa cc. 646—672. Eksklavstracija in se¬ kularizacija sta pravno nemogoči, ker nedostaje javnih zaobljub. Družbe brez javnih zaobljub s skupnim življenjem so pri nas n. pr. Lazaristi in Salezianci, v drugih državah Palotinci, Oratorianci, Beli očetje, Misionska družba božjega srca Jezu¬ sovega, na Holandskem in v Belgiji Begini. 47 § H3. Cerkvena društva. Cc. 684—701. Eichmann, K. R., 249 ss. Lei t n er, K. R. II 2 , J 05 ss. Haring, ^§213,214. Hilling , Pers. R., 249 ss. Seli afer, O. R.. 379 ss. Vermeersch-Creusen, Epit. I, n. 686 ss. 1. Cerkvena društva (associationes) imenujemo dru¬ štva, ki so od cerkvenih oblastev osnovana ali vsaj odo¬ brena v svrho, da v njih združeni verniki ali pospešujejo med člani krščansko popolnost, ali goje dela pobožnosti in usmiljenja, ali prispevajo k povzdigu javnega bogoslužja (c. 685). Njih pomen je sosebno ta, da se pritegnejo laiki v čim izdatnejši meri k udejstvovanju v korist ciljem, ki jih cerkev zasleduje. Ti na najširši podlagi vstvarjeni or¬ ganizmi naj bi tvorili izpopolnilo redne cerkvene ustave 47 E i c h m a n n , K. R., 246. Vse v to kategorijo spadajoče družbe ali sekularne kongregacije našteva Heimbucher, Die Orden u. Kongregationen der kath. Kirche, IIP, 1907, 401 ss. § 113. Cerkvena društva. 319 in številnih cerkvenih redov, kongregacij in družb s sa¬ mostanskim življenjem. V glavnem ločimo tri vrste cerkvenih društev: a) Tretje redove za svetne ljudi (tertii ordines saeculares); b) bra¬ tovščine, ki se po činu dele v nadbratovščine (archic-on- fraternitates) in navadne bratovščine; c) pobožna društva (piae uniones), ki so ali primarna (piae uniones primariae) ali pa navadna. S tem je tudi že izražen činovni red med njimi: na najvišjem mestu so tretji redovi, na najnižjem navadna pobožna društva (cc. 700, 701). 2. Vsako društvo predpostavlja posebno društveno or¬ ganizacijo s posebnim imenom, s pravili, odborom. Niso pa po cerkvenem pravu vsa društva pravne osebe, ampak gre to svojstvo samo tistim, katerim izda zakoniti cerkveni predstojnik formalno ustanovno listino (c. 687). Taka je pri bratovščinah vedno potrebna (c. 708), zato so v smislu cerkvenega prava vse bratovščine pravne osebe (personae morales collegiales). Ali so to tudi po civilnopravnih pred¬ pisih, je odvisno od tega, ali so se kot društva konstituirale in oblastvom prijavile ali ne. Cerkveno pravo pozna celo društva, ki so kot korpo¬ racije organizirana, ki pa navzlic temu niso pravne osebe, ako nimajo formalnega ustanovitvenega odloka. Vendar pa jih ta popolnejša organizacija odlikuje napram drugim društvom v toliko, da jim gre vsled nje naziv sodalitia. Vse bratovščine so sodalitia, niso pa vsa sodalitia bratov¬ ščine. Sodalitia so poleg vseh bratovščin tudi vsi tretji re¬ dovi, izmed pobožnih društev pa samo ona, ki so kot kor¬ poracije organizirana (c. 707). Cerkvena društva si ne smejo nadeti imen, iz katerih bi se spoznalo stremljenje po novem, imen, ki pričajo o nepre¬ mišljenosti ali ki so prikrojena po neke vrste pobožnosti, katere rimska stolica ni odobrila (c. 688). Pravila morajo biti potrjena od papeža ali od krajevnega ordinarija. V primeru, da niso že v Rimu odobrena, sme ordinarij zahtevati spremembe, ki se mu zde potrebne (c. 689). Društva imajo pravico do zborovanj, do samostojnega urejanja lastnih zadev, do postavljanja odbora in drugih organov, kar se navadno vrši potom volitev. Za sklica- vanje občnih zborov in za način volilnega postopka so mero¬ dajna načela cc. 161—182, s katerimi morajo biti pravila v skladu (c. 697). Tudi če društva odbornike po pravilih sama vo- 320 Kušej, Cerkveno pravo. lijo, imenuje voditelja in pri bratovščinah kaplana krajevni ordi¬ narij. To velja za vsa društva, ki so ustanovljena po ordinariju ali po papežu ali od religiozov izven lastnih cerkva. Posebni pri¬ vilegiji, po katerih določi voditelja ali kaplana druga oseba (n. pr. za bratovščine rožnega venca general Dominikancev), 48 ostanejo v veljavi. Ista oseba sme biti voditelj in kaplan. Tako voditelj kakor kaplan sta upravičena blagoslavljati kroje in znake poverjenih jim društev (n. pr. skapulirjev) in jih nade¬ vati članom. Za društva, ki so ustanovljena od religiozov v nji¬ hovih lastnih cerkvah, imenuje voditelja samostanski predstoj¬ nik, a ordinarij ga samo potrdi (c. 698). Vsa društva stoje pod jurisdikcijo in nadzorstvom ordina¬ rija, ki ima dolžnost do vizitacij. O upravi imovine morajo vsa društva letno položiti ordinariju račune, a župniku samo v pri¬ meru, da je tako ukazal ordinarij. Cerkvena društva smejo pre¬ jemati milodare, ne smejo pa prirejati zbirk razun v sili in z dovoljenjem ordinarija, kateremu se mora o uporabi nabranih zneskov predložiti račun (c. 691). 3. Cerkev priznava kot svoja samo ona društva, ki jih je ustanovilo ali vsaj odobrilo zakonito oblastvo, to je ali papež ali škof. Ustanavljanje nekaterih cerkvenih društev, osobito bratovščin, pa je po posebnih privilegijih samostan¬ skim predstojnikom poverjeno. V tem primeru so mero¬ dajna v prvi vrsti določila indulta. Po občem pravu je po¬ treben tudi za taka društva pismeni pristanek ordinarija, ki je pa v obče implieite podan že z dovoljenjem nove sa¬ mostanske naselbine. Ustanovne listine, ki se opirajo na pa¬ peški privilegij, morajo ustanovitelji izdajati brezplačno, samo dejanski pisarniški stroški se smejo zaračunati (c. 686). Vsako društvo, ki naj postane pravna oseba, mora šteti vsaj tri člane (c. 100 § 2). A tudi društva brez pravne osebnosti se smejo osnovati samo v cerkvah ter javnih in polujavnih bogo- molnicah. Pri kapiteljskih cerkvah je potreben pristanek ka¬ pni ja. V cerkvah ženskih samostanov naj obstojajo v obče samo ženska društva (c. 712). Razen v velikih mestih se ne sme nahajati v istem kraju več bratovščin ali društev z enakimi imeni, pravili in cilji, ker bi utegnilo priti do rivalitete in sporov med njimi. \ mestih s številnim prebivalstvom določi razdalje med enakimi društvi škof. Skrb krajevnih ordinarijev bodi, da se osnujejo v vsaki župniji bratovščine najsvetejšega zakramenta in krščanskega nauka, katere so po ustanovitvi takoj pridružene istoimenim 48 II i 11 i n g, Personenrecht, 252. § 113. Cerkvena društva. 321 uadbratovščinam v Rimu (c. 711). A bratovščina krščanskega nauka v onih krajih očividno ni obvezno predpisana, kjer je za verski pouk na drug način dovolj preskrbljeno. 49 4. Vsa cerkvena društva imajo svoj sedež tam, kjer so ustanovljena. Vendar je mogoče prenesti z dovoljenjem or¬ dinarija njih sedež na drug kraj, ako tega ne izključu¬ jejo določila zakona ali od papeža potrjena pravila. V tem primeru bi bilo potrebno dovoljenje papeža, katero je pred¬ pisano tudi za vsako premestitev nadbratovščine ali pri¬ marnega društva. Religijam pridržane bratovščine in dru¬ štva se smejo premestiti samo s pristankom predstojnika (cc. 719, 724). 5. Iz zelo tehtnih razlogov sme škof od njega ali od nje¬ govih prednikov ali od samostanskih predstojnikov z nje¬ govim pristankom ustanovljena društva razpustiti, dočim je razpust društev, ustanovljenih od sv. stolice, le-tej pri¬ držan. Proti odloku ordinarija je dopusten rekurz na pa¬ peža (c. 699). 50 6. Sprejemanje članov se vrši po pravilih. Radi evi¬ dence pa se naj vpišejo člani v članski seznam. Pri dru¬ štvih s pravno osebnostjo je ta vpis pogoj za veljavnost pristopa. Pri društvih, ki so kot korporacije organizirana, naj se od¬ sotni ne vpišejo med člane, navzoči pa ne brez svoje vednosti in proti svoji volji. Pri drugih društvih po občem pravu članstvo odsotnih ali nedoraslih oseb, ki jih n. pr. stariši vpišejo, ne bi bilo izključeno. Sprejeti se ne smejo nekatoliki, člani prepove¬ danih sekt, osebe, ki so notorno pod cenzuro in sploh javni grešniki. Tudi religiozi morejo biti člani, ako si po mnenju pred¬ stojnikov pravila društva in religije ne nasprotujejo. Zabranjen jim je samo pristop k tretjim redovom, dokler so po zaobljubah vezani. Tudi članstvo v več društvih istočasno je dopustno: iz¬ vzeti so tretji redovi, ker more vsak vernik biti včlanjen isto¬ časno samo enemu izmed njih (cc. 693, 704, 705). Za sprejemanje članov sta poklicana pred vsem voditelj in kaplan (c. 698, § 2). Sprejem mora biti načelom^ brezplačen, ako ni kak prispevek 48 Prim. llilli n g, Personenrecht, 254 op. t in istotain kakor tudi v tekstu navedene razpise rimske stolice tičoee še ustanavljanja bratovščin in priznanih jim odpustkov. 50 O prestanku društev, ki so pravne osebe, prim. c. 102. Društva, ki so ustanovljena samo od vernikov, niso cerkvena društva in so pre¬ sojati po državnih zakonih: n. pr. kat. dijaška, ženska društva i. t. d. 21 322 Kušej, Cerkveno pravo. v korist društvu v pravilih določen in od ordinarija odobren. Z veljavnim pristopom postane novi član deležen pravic, privi¬ legijev in duhovnih dobrin društva (cc. 692, 694). 7. Izstop iz cerkvenih društev je vedno dopusten, mo¬ goča je pa tudi izključitev, toda po občem ^ravu samo iz pravičnih razlogov. Kdor od katoliške vere odpade ali pride notorno pod cenzuro ali velja za javnega grešnika, ta se naj po predhodnem brezuspešnem svarilu kot član izbriše. A svobodno mu je vložiti rekurz na ordinarija. Krajevni ordinarij ima brez ozira na pravila pravico, člane odpu¬ ščati iz vseh društev; samostanskemu predstojniku gre enaka pravica pri društvih, ki so na podlagi apostolskega indulta od religiozov ustanovljena (c. 696). § 114. ^ Tretji redovi. Cc. 702—706. Literat, kakor v prejšnjem §-u. Tretji redovi so društva vernikov, ki streme pod vod¬ stvom kakega reda in v njegovem duhu za krščansko po¬ polnostjo na ta način, da uravnavajo življenje, služeč sicer svojim svetnim poklieom, po pravilih odobrenih od rim¬ ske stolice. Nekateri tretji redovi so se tekom časa razvili v prave redove, drugi v kongregacije. Ti so presojati po pravu, ki velja za religioze. Tukaj govorimo samo o tretje- rednikih, ki ostanejo v svetu. Pravila za tretjerednike so od papeža potrjena, za člane je potrebna pred vstopom izvestna preiskusna doba, pri sprejemu morajo izpolnjevanje pravil pred voditeljem obljubiti, odliko¬ vani so kot tretjeredniki s posebnimi znaki, čestokrat celo s po¬ sebnim krojem. Samo nekateri redovi imajo privilegij, da smejo svoji or¬ ganizaciji pridružiti poseben tretji red. Tako obstojajo tretji red sv. Benedikta, sv. Frančiška, sv. Dominika, tretji redovi pre- monstratenzov, trinitarcev in karmelitov. 51 Celotni red se deli navadno v večje ali manjše število po¬ sameznih društev pod imenom „sodalitete tretjerednikov“. Re¬ dovniški predstojniki smejo take sodalitete osnovati samo s pismenim pristankom krajevnega ordinarija. Sodalitete tretje- 51 H i 11 i n g, Personenrecht, 257. § 115. Bratovščine in nabožna društva. 323 rednikov so vedno kot korporacije organizirane, zato je zanje potreben izrecen pristanek ordinarija tudi v primeru c. 686 § 5. Istotako mora ordinarij pristati na podelitev posebnega kroja, ki ga naj tretjeredniki nosijo ob javnih cerkvenih opravilih. Ker veljajo tretji redovi za organizacije s popolno ure¬ ditvijo zunanjega življenja članov, ne morejo biti iste osebe isto¬ časno člani več tretjih redov, dovoljen pa je prehod iz enega reda v drugi tretji red ali iz ene sodalitete v drugo. Če tretje- rednik položi samostansko zaobljubo, preneha njegovo članstvo v tretjem redu za dobo, za katero ga zaobljuba veže. Tretjeredniki, ki se skupno udeleže javnih procesij, po¬ grebov ali drugih cerkvenih svečanosti, — kar pa niso zavezani storiti — morajo hoditi za svojim lastnim križem in nositi javno svoje društvene znake. § H5. Bratovščine in nabožna društva. Cc. 707—719. Literat, kakor v prejšnjih §§-ih. Bratovščine so cerkvena društva, katerih cilj je tudi pospeševanje javnega bogoslužja. Po tej posebni svrhi se razlikujejo od drugih nabožnih društev, ki hočejo gojiti samo dela pobožnosti ali usmiljenja. Bratovščine so korpo¬ racije in že po načinu ustanovitve pravne osebe. Ženske imajo v bratovščinah samo pravico do odpustkov in drugih duhovnih dobrin (nimajo pa volilne in glasovalne pravice). Pri javnih cerkvenih opravilih morajo nositi bratov¬ ščine svoj posebni kroj ali svoje znake. Kroj ali znake bratovščin za javne obhode in opravila mora dovoliti ordi¬ narij, isto tako pa tudi njih spremembo ali opustitev (cc. 707—709, 713 § 2, 714). Bratovščine so po zakonu zave¬ zane vdeleževati se običajnih in drugih od ordinarija uka¬ zanih procesij, ako niso s posebno odredbo te dolžnosti oproščene (c. 718). Ordinarij je upravičen, da prisostvuje osebno ali po zastopniku zborom bratovščin, tudi če se vrše v cerkvah ali kapelah redovnikov, on potrjuje ali pa odklanja in od¬ stavlja njihove uradnike in služitelje ter potrjuje, po¬ pravlja ali pa spreminja pravila in sklepe, kolikor niso odobrena po papežu. Izredni zbori bratovščin se morajo or¬ dinariju vedno pravočasno naznaniti, sicer ima pravico, da jih prepove ali njih sklepe razveljavi (c. 715). 21 * 324 Kušej, Cerkveno pravo. Bratovščine in nabožna društva naj si izberejo imena po lastnostih božjih, po tajnostih krščanske vere, po praznikih Gospodovih, Marijinih ali svetnikov ali pa po dobrih delih, za katera so ustanovljena. Voditelji bratovščin in nabožnih društev so vedno duhov¬ niki in sicer navadno župniki ali pa posebni za to določeni ka¬ plani (rektorji). Duhovne pobožnosti se vrše, ako nima bratov¬ ščina svoje lastne cerkve, v kaki kapeli ali pri določenem al- tarju. Nikdar pa ne sme biti po teh opravilih oškodovana župnijska služba božja. Tmovina bratovščin in nabožnih društev s pravno osebno¬ stjo se mora, ako nimajo lastne cerkve ali če je njih cerkev obenem župna cerkev, vedno ločeno od imovine cerkvene fabrike ali samostana upravljati (cc. 716, 717). Religiozi morajo njim pridržanim bratovščinam in društvom ob ustanovitvi navesti vse duhovne milosti, katerih postanejo člani po vsebini apostolskih pooblastil deležni in ne smejo teh milosti nikakor omejevati (c. 713 § 1). § 116 . Nadbratovščine in primarna društva. Cc. 720—725. Lit. kakor v prejšnjih §§-ih. Bratovščina, ki si pridruži eno ali več drugih bratov¬ ščin, postane na ta način bratovščina višje vrste, archicon- fraternitas. Društvo, ki naveže na se eno ali več drugih društev, pa se s tem povzdigne v primarno društvo, pia unio primaria. Taka pridružitev (aggregatio) je mogoča samo na podlagi apostolskega indulta. Po občem pravu mo¬ rajo biti vsa društva, ki stopijo med seboj v zvezo, skladna po imenu in svrhi. V prvi vrsti pa odloča papežev indult. Učinek pridružitve je zgolj ta, da postanejo pridružena društva deležna istih odpustkov, privilegijev in duhovnih dobrin, kakor jih uživa nadbratovščina odnosno primarno društvo, nikakor pa ne vstvarja pridružitev razmerja nad¬ rejenosti in podrejenosti. Za veljavnost pridružitve je po c. 723 po¬ trebno: 1. da je društvo zakonito ustanovljeno in da ni že pridruženo drugam, ker je samo enkratna pridružitev dopustna: 2. da krajevni ordinarij nameravani pridružitvi pismeno pri¬ trdi istočasno, ko izda svedočbo o dobrem stanju in svrhi društva, za katerega pridružitev gre; 3. da se navedejo odpustki, privi¬ legiji in druge milosti, ki se preneso po pridružitvi, v posebnem § 116. Nadbratovščine in primarna društva. 325 seznamu, ki ga potrdi krajevni ordinarij nadbratovščine ali pri¬ marnega društva in ki se mora izročiti pridruženemu društvu; 4. da se pridružitev izvrši v obliki, določeni po statutih in trajno; 5. da se listina o pridružitvi izda in dopošlje popolnoma brez¬ plačno. Tudi vsako prostovoljno darilo je strogo zabranjeno, samo dejanski stroški se smejo zaračunati. Častni naslov višje sodalitete, nadbratovščine ali pri¬ marnega društva more podeliti društvom samo apostolska stolica (c. 725). Četrta knjiga. Cerkvena uprava. Prvi oddelek. Uprava posvečevalne oblasti, bogočastja in nauka. I. Poglavje. Uprava posvečevalne oblasti (potestas ordinis .) 1 § U7. Pregled. V širšem smislu znači cerkvena uprava vse delovanje cerkve, ki je usmerjeno za dosego postavljenih ji ciljev. Toda tu pride to delovanje samo v toliko v poštev, kolikor je pravno normirano, zato je predmet tega dela cerkveno¬ pravnega sistema samo upravno pravo, kodificirano v cerkvenem zakoniku; iz njega spoznamo, da so tudi čisto bogoslovna območja, kakor dogmatika, liturgija, moralna in pastoralna teologija s pravom zvezana in po pravu za¬ ščitena na ta način, da ima kršenje dogmatičnih, moralnih ali liturgičnih pravil posledice tudi v pravnem območju. Cerkveno upravno pravo se tiče posvečevalne oblasti (zakramentov in zakramentalov), bogočastja in njegovih predmetov, očuvanja nauka ter upravljanja cerkvene imo- vine. V knjigo o cerkveni upravi pa moramo uvrstiti tudi cerkveno kazensko pravo ter sodno in administrativno po- 1 Prim. k sledečemu: Poschi A., K. R. 2 , 177—182. Blat A., Comment. textus Cod. j. c., lib. III, p. I, 1920, 1 ss. S a g m ii 11 e r K. R. IP, §§ 112 ss. Eichmann, K. R., 263—293. Karin g, K. R. 3 , 392—411. Ušeničnik F., Pastoralno bogoslovje II, 339 ss. L e i t n e r , Hdb. d. K. Rs., IV, 16 ss. Sklepi tretje ljubljanske sinode, Ljubljana 1924, 48 — 68. § 119. Krst. 327 stopanje, ker spada oboje pod upravo v širšem smislu in se sploh cerkveno sodstvo strogo od uprave ločiti ne da. § US. Obča določila o zakramentih. Cc. 731—736. Posvečevalna oblast cerkvenih organov se uveljavlja v prvi vrsti pri podeljevanju zakramentov in zakramenta- lov. V cerkvenem zakoniku je pravna stran vseh sedmero zakramentov urejena po vrstnem redu, kakor so našteti v katekizmu. Mi smo uvrstili mašniško posvečenje, katero je odločilno za pripadnost k kleriškemu stanu in katero je h krati neobhodni pogoj za nadnaravno usposobljenost, upravljati na veljaven način s cerkvi poverjenimi zveli¬ čavnimi dobrinami, v cerkveno ustavo, dočim razpravljamo o zakonu (braku) radi važnosti in obširnosti snovi in nje¬ nega pretežno zasebnopravnega značaja v naslednjem od¬ delku te knjige. V to poglavje so uvrščeni samo ostali za¬ kramenti, t. j. krst, birma, evharistija, pokora in posledno olje ter zakramentali. Krst je temel j vseh drugih zakramentov, kdor še ni krščen, ne more prejeti birme, pokore itd. Glede vseh ostalih zakra¬ mentov pa velja načelo, da se smejo podeliti samo katoličanom, krivoverci in razkolniki so od cerkvenih zveličavnih dobrin v obče izključeni, dokler ne prekličejo svojih zmot in se s cer¬ kvijo ne spravijo (c. 731). Krst, birma in posvečenje (ordinatio) vtisnejo vsakomur, kdor jih prejme, neizbrisen znak, zato se ni¬ koli ne smejo ponovno podeliti ali pa vsaj samo pogojema, ako bi obstojali dvomi glede dejstva ali glede veljavnosti prve po¬ delitve. Glede oblike se morajo upoštevati liturgični predpisi. Načeloma je podelitev brezplačna, vendar so dopustne po pri¬ stojnih organih odobrene zmerne takse (c. 736). Sv. olja, ki so za nekatere zakramente potrebna, sme samo škof blagosloviti in sicer na Veliki četrtek. Vsak župnik si mora ta olja poskrbeti vsako leto na novo ter jih v cerkvi varno hra¬ niti. Pri delitvi zakramentov se mora vsak duhovnik posluže¬ vati svojega obreda, kolikor ne pripušča zakon izjem. § H9. Krst (Baptismus). Cc. 737—779. I. Redni podeljevalec krsta je bil prvotno škof; mašniki in diakoni so smeli krščevati samo s škofovim dovoljenjem. 328 Kušej, Cerkveno pravo. Pozneje so dobili to pravico duhovniki na krstnih cerkvah (ecclesiae baptismales). Danes pripada pravica, podeljevati krst, domačemu župniku ali njegovemu pooblaščencu. 1 o velja tudi za tujce, ako ni zvezano s težkočami; sicer je poklican, da krsti tujca, župnik ali ordinarij kraja, v kate¬ rem se tujec mudi. Pristojnost župnika je tudi napram žup- ljanom omejena na župni okoliš (cc. 738, 739). S krstom postane človek član cerkve (c. 87). Veljavno se podeli krst z oblitjem, pomočenjem ali poškropijenjem s pravo, naravno vodo, pri čemur se izgovori predpisana formula (cc. 737 § 1, 758). Krst je s 1 o v e s e n (bapt. sollemnis), ako se podeli z vsemi obredi in ceremonijami rituala; ako se izvrši brez teh, je neslo- vesen ali zaseben (bapt. non sollemnis seu privatus). Izredni podeljevalec slovesnega krsta je diakon, ki pa naj svoje oblasti ne uporablja brez dovoljenja ordinarija ali žup¬ nika; v slučaju potrebe se to dovoljenje zakonito domneva (c. 741). Neslovesen krst more izvršiti vsak človek, ako se posluži predpisane snovi in formule ter postopa v pravem namenu; ven¬ dar pa naj se pritegneta dejanju dve ali vsaj ena priča v svrho poznejšega dokaza. Ako je navzoč duhoven ima kot krstitelj prednost pred diakonom, diakon in drugi klerik pred laikom, moški pred žensko itd. (c. 742 §§ 1, 2). Daši je na ta način podeljen krst veljaven, ker je vsak, tudi nekrščen človek usposobljen, ga podeliti, je vendar njegova upravičenost in dovoljenost vezana samo na primere smrtne ne¬ varnosti. V teh primerih smejo celo stariši svoje lastne otroke krstiti, ako ni druga sposobna oseba navzoča (c. 742 § 3). Krst odraslih oseb naj se izvrši po ordinariju ali njegovem pooblaščencu v slovesnejši obliki (c. 744). Odrasel (adultus) je oni človek, ki že zna rabiti lasten razum in ki iz lastnega na¬ giba prosi za krst (c. 745 § 2). II. Krstiti se more samo živ, od materinega telesa ločen člo¬ vek, ki še ni prejel krsta (c. 745 § 1). Ni dovoljeno krstiti otroka v materinem telesu, dokler obstoja upanje, da bo prišel živ na svet. Otrok, kojega glava je že stopila iz materinega telesa, naj se ob smrtni nevarnosti krsti na glavi. Če pride pozneje živ na svet, se krst ne ponovi. Ako je pri porodu izstopil najprej drug del otroškega telesa, se naj krst izvrši na tem delu po¬ gojno in če ostane otrok po rojstvu živ, naj se krst pogojno po¬ novi. Otrok, krščen v materinem telesu, se mora po rojstvu zo¬ pet krstiti (c. 746). Neiznošeni otroci se morajo pri izstopu iz telesa, ako žive, krstiti brezpogojno, v dvomu pogojno (c. 747). §119. Krst. 329 Nestvori se naj vedno krstijo vsaj pogojno. V dvomu, ali gre za eno ali več človeških teles, je krstiti eno brezpogojno, ostala pa pogojno (c. 748). Pogojno naj se krstijo tudi izpoloženi otroci in najdenčki, ako poizvedbe ne doženejo, da so že prejeli krst (c. 749). Otroci nevernikov se smejo krstiti tudi proti volji njihovih starišev, ako se je bati, da bodo umrli še predno do¬ sežejo leta razumnosti. Ako ne obstoja smrtna nevarnost, se smejo krstiti s privoljenjem starišev ali vsaj očeta ali matere ali varuha (c. 750). Pri odraslih je merodajna njih volja. Pred krstom se morajo skesati svojih grehov. V smrtni nevarnosti zadostuje volja, da se hočejo v verskih tajnostih podrobneje poučiti in se ravnati po predpisih krščanske vere. Ako ne mo¬ rejo prositi za krst, a so poprej kazali voljo, ga sprejeti, se naj krstijo pogojno (c. 752). Brezumni in blazni (furiosi) naj se ne krstijo, ako niso že od rojstva bili taki. V tem primeru so smatrati enaki otrokom (infantes). Ob svitlih trenotkih je merodajna njih izražena volja (c. 754). III. Krst naj se podeljuje v slovesni obliki. Merodajen je obred starišev; ako so le-ti različnih obredov, se je ravnati po obredu očeta. Otroci iz mešanih zakonov se krstijo po obredu katoliškega soproga (c. 756). "V smrtni nevarnosti je dovoljen neslovesen krst; a če ga podeli duhoven ali diakon, naj izvrši obrede, ki imajo po litur¬ gičnih predpisih slediti krstu. Izven smrtne nevarnosti smejo ordinariji zaseben krst dovoliti samo odraslim krivovercem, ki ga naj prejmejo pogojema. Vedno pa naj se izostali obredi naknadno izvrše izvzemši primere odraslim krivovercem neslo- vesno podeljenega krsta (c. 759). Župniki naj skrbe za to, da dobi vsaka krščena oseba kr¬ ščansko ime. Ako tega ne morejo doseči, naj dodajo od starišev izbranemu imenu ime kakega svetnika in naj obe imeni vpi¬ šejo v krstno knjigo (c. 761). IV. Vsakemu krstu naj se pritegne boter, če mogoče tudi krstu v sili. Drugače pa naj bo boter prisoten takrat, kadar se naknadno izvrše obredi. Za botra je lahko oseba moškega ali ženskega spola, ki je že dosegla leta razumnosti (rationis usum), ki je sama krščena in voljna, da vrši ta posel. Naprošena naj bo po stariših ali va¬ ruhu in če teh ni, po krstitelju. Izključeni so od botrine: roditelji in zakonski drug, krivo¬ verci, razkolniki, sodbeno izobčeni (sententia excommunicati), po pravu zloglasni (infames inlamia juriš), odstavljeni in raz- činjeni kleriki (clerici depositi vel degradati). Da pa kdo do¬ voljeno nastopi kot boter, je nadalje še potrebno, da je do¬ vršil 14. leto, da je neoporečen in da pozna glavne nauke kato- 550 Kušej, Cerkveno pravo. liske vere, da ni novinec ali profes kake religije ali klerik višjega posvečenja. Krst vstvarja duhovno sorodstvo med krščencem na eni, med botrom in krstiteljem na drugi strani. Dolžnost botra je, da pazi na to, da njegov duhovni varovanec povsem izpolnjuje obljubo, ki jo je zanj dal pri krstu. Boter naj bo po številu samo eden. Več kakor dva, in to različnega spola, se sploh ne smeta pripustiti (cc. 762—769). V. Krst ni vezan na določen čas, zasebni krst tudi na nikak določen kraj. Slovesen krst pa se naj deli redoma v župni cerkvi v krstni kapeli z blagoslovljeno krstno vodo, ki jo mora imeti vsaka župna cerkev, ki jo pa smejo imeti z dovoljenjem ordi¬ narija tudi druge cerkve v župniji. V zasebnih hišah se sme deliti slovesen krst članom vladarskih rodbin, drugim osebam samo v izrednih primerih z dovoljenjem ordinarija (cc. 770 do 776). VI. Vsak krst se mora vpisati v krstno knjigo, v kateri so navesti imena krstitelja, krščenca, starišev, botrov, kraja in časa izvršitve sv. dejanja. Pri nezakonskih otrocih je vpisati ime matere, ako je javno znano ali če sama za to prosi, in takisto ime očeta, ako sam pred župnikom ali pismeno ali pred dvema pričama to zahteva ali če je iz javne listine znan. V ostalih pri¬ merih naj se vpiše rojenček kot otrok neznanega očeta ali ne¬ znanih roditeljev. Krst, ki ni bil opravljen po domačem župniku ali v njegovi navzočnosti, se mora po krstitelju nemudoma spo¬ ročiti župniku, ki bi bil zanj po domovališču krščenca pristojen. Za dokaz krsta zadostuje ena neoporečna priča ali pa prisega odraslega krščenca (cc. 777—779). § 120 . Birma (Confirmatio). Cc. 780—800. Birma se izvrši na ta način, da pristojni cerkveni organ (minister) položi birmancu roko na glavo, ga mazili s sv. oljem na čelu in izgovori pri tem v liturgičnih predpisih označene besede. Poklicani redni podeljevalec birme je škof, izredni pa duhovnik (presbyter), ki je v to pooblaščen ali po določbah občega prava ali pa na podlagi posebnega apostolskega indulta. Vedno pa mora tudi on rabiti iz¬ ključno samo od škofa na Veliki četrtek posvečeno z balzamom zmešano olivno olje (chrisma). § 120. Birma. 331 Po občem cerkvenem pravu so pooblaščeni birmati kardi¬ nali, opatje in prelati nullius, apostolski vikarji in prefekti, toda le za dobo svoje službe in razen kardinalov vsak samo v svo¬ jem področju. Posebno pooblaščeni duhovniki smejo samo pri¬ padnike lastnega obreda birmati. Birma katoličana iztočnega obreda po rimsko-katoliškem duhovniku bi bila neveljavna, ako se pooblastilo ne glasi drugače. Duhovnik iztočnega obreda, ko- jega cerkev vživa privilegij, da podeli svečenik otrokom obenem s krstom tudi birmo, ne sme (nefas est) birmati otrok rimskega obreda (c. 782). Škof sme v svojem področju birmati tudi tujce. \ tuji škofiji sme škof birmati samo z dovoljenjem kra¬ jevnega ordinarija. Pravica do birmanja pa vključuje tudi dolžnost, birmati svoje pripadnike ali tiste, ki jih poobla¬ stilo omenja, in sicer birmaj škof vsaj vsako peto leto sam in to ob priliki, kadar vizitira dele svoje škofije. Škofa, ki bi svojo dolžnost zanemarjal, mora metropolit naznaniti papežu (c. 274 n. 4). kdor ni krščen, ne more veljavno biti birman. Sicer pa je treba, da se nahaja birmanec v milosti božji (in statu gratiae). in da je o zakramentu zadostno poučen (c. 786). Za večno zveli¬ čanje ta zakrament sicer ni brezpogojno potreben, vendar se priporoča vsem vernikom; župniki imajo za to skrbeti, da ga mladina sprejme v primernem času. V latinski cerkvi se pri¬ puščajo k birmi običajno šele čez 7 let stari otroci, iz nujnih razlogov pa se sme birma podeliti tudi že poprej. V iztočnih cerkvah se podeljuje birma h krati s krstom. Birma se deli redoma v stolnih cerkvah o binkoštnih praz¬ nikih; birmati se pa sme v poljubnem času v letu in sicer, če so za to dani razlogi, tudi izven cerkve na dostojnem prostoru. Po starem običaju spremi birmanca k birmi boter (patrinus), ki naj svojega varovanca pri svetem dejanju drži (physice tangat). Zastopstvo je dovoljeno. Med birmancem in botrom nastane du¬ hovno sorodstvo, ki nalaga botru dolžnost, da ščiti birmanca in skrbi za njegovo krščansko vzgojo. Brezverci, krivoverci, raz¬ kolniki, nebirmani kristjani in iz cerkve izobčene osebe ne mo¬ rejo veljavno poslovati kot botri; tudi ne odstavljeni in degra¬ dirani duhovniki, roditelji napram svojim otrokom ali soprog napram soprogu. Za botra skrbi birmanec sam, ali njegovi sta- riši ali varuh, ali pa škof ali župnik. Da je pa botrstvo tudi dovoljeno, je treba, da je birmanski boter različen od krstnega, da je istega spola kakor birmanec, da je dopolnil 14. leto, da je versko poučen in da ni religioz, novinec ali majo- rist. Izvršena birma se mora zabeležiti po župniku birmanca v posebni knjigi z vsemi potrebnimi dati in treba jo je zaznamiti tudi v krstni knjigi. Dokaz o prejeti birmi je mogoč tudi po neoporečni priči in po prisegi birmančevi. 512 Kušej, Cerkveno pravo. § 121 . Obhajilo (Eucharistia). Cc. 801—869. Evharistija je središče božje službe nove zaveze. Pri maši si podeli duhoven obhajilo v podobi kruha in vina. V prvih časih krščanstva so prejeli obhajilo vedno tudi vsi pri božji službi navzoči verniki. Maševal in obhajal je takrat samo škof. Bolnim odsotnim kristjanom so obhajilo nesli diakoni na dom. Navadni duhovniki so dobili pravico obhajati vernike šele tedaj, ko so nastale župne cerkve iz¬ ven sedeža škofov in je veliko število kristjanov tudi v ško¬ fijskih mestih samih zahtevalo več cerkva. Ko je vedno bolj pojemala gorečnost kristjanov, je predpisal IV. late¬ ranski cerkveni zbor 1. 1215, da mora vsak kristjan vsako leto vsaj enkrat, namreč o Veliki noči, prejeti obhajilo (c. 12, X, 5, 58). Ta predpis velja še dandanes (c. 859 § 1). Praviloma sme deliti zakrament sv. obhajila samo duhoven (presbyter), minister extraordinarius pa je diakon, katerega po¬ oblasti v to ali ordinarij ali župnik iz tehtnih razlogov. Obha¬ jati je dovoljeno med mašo in izven nje. Bolnikom se nese resno telo na dom in sicer je za svoj okraj tudi glede nežupljanov v to upravičen župnik. Obhajilo naj se nese bolnikom vedno javno, ako ne govori proti temu poseben razlog. Med pravice župnika šteje tudi ona, da donese na smrt bolnim kristjanom svojega okoliša popotnico (viaticum). Drug duhoven potrebuje navadno dovoljenje župnika, o katerem pa v obče ne bo povoda dvomiti (cc. 846—850). V zapadni cerkvi je snov zakramenta opresen, v iztočni cerkvi pa kvasen kruh. Obhajilo se deli vernikom samo v eni podobi. Vsak duhoven naj se drži svojega obreda, le v potrebi, če bi ne bilo duhovna drugega obreda, se sme tudi duhoven iztočne cerkve poslužiti pri obhajilu opresnega in duhoven za- padne cerkve kvasnega kruha, pri tem pa mora ravnati po zanj veljavni liturgiji (c. 851). Vsak, kdor je krščen, je upravičen sprejeti obhajilo, če mu to zakon ne zabranjuje (c. 853). Otroci, ki še nimajo za to po¬ trebnega razuma, naj se ne pripuste k obhajilu. Le ob smrtni nevarnosti zadostuje, da otrok zna ločiti obhajilo od navadne jedi. Skrb starišev in njih namestnikov in župnika naj bo, da presodijo, so li otroci že dovolj razumni, da pojmijo pomen ob¬ hajila. Kadar jih smatrajo za dovolj zrele, naj jih po prejšnjem dobrem verskem pouku pripuste k obhajilu. Daši ni nikjer do¬ ločena starost, kdaj se sme to zgoditi, se vendar pri nas otroci § 122. Pokora. 353 pred dovršenim 7. letom ne pošiljajo k obhajilu, v nekaterih škofijah v Nemčiji pa običajno celo ne pred 11. letom. 2 Izključiti so od obhajila tisti, katerih nevrednost je javno znana. Tajnih grešnikov pa se ne sme zavrniti, ako javno pri¬ stopijo k obhajilu in bi njih zavrnitev izzvala pozornost. Obha¬ jilo se sme prejeti samo enkrat na dan in sicer tešč in v stanu milosti božje (cc. 855—858). Vsak kristjan, ki je dosegel potrebni razum, je zavezan, da prejme vsaj enkrat v letu vredno in sicer o Veliki noči po mož¬ nosti v domači župni cerkvi sv. obhajilo. Pri nedoletnikih naj nadzirajo vzgojitelji izpolnjevanje te dolžnosti. Razun o Veliki noči obstoja obveznost do obhajila tudi ob smrtni nevarnosti (c. 864). Vsem vernikom pa polaga zakon na srce, naj pristopijo prav pogosto k obhajilu in naj tudi bolniki popotnico večkrat prejmejo (cc. 859, 863). Popotnica se sme podeliti vsak čas in na vsakem kraju, obhaja pa se na splošno le v cerkvi pred ali med mašo ali po maši (cc. 867—869). § 122 . Pokora (Poenitentia). Cc. 870—910. Poleg zakona (braka) ima izmed vseli zakramentov spoved največ stikov s pravom. Odveza je podobna sodbi, na mesto kazni stopi pokora. Spovednik zavzema mesto sodnika tem bolj. ker je veljavnost odveze odvisna od tega, da se je dala na podlagi zakonito priznane sodstvene oblasti (potestas jurisdictionis pro foro interno sive ordinaria sive delegata). Pri spovedi se odpuste vsi po krstu storjeni smrtni in mali grehi skesanemu in spokornemu grešniku, ki se izpove. Spoved se izvrši osebno in po sedanjem obi¬ čaju tajno. Od vsega početka so bili v cerkvi škofje kot nasledniki apostolov v to poklicani, da odpuščajo grehe. Na vzhodu pa so poleg škofa že zelo zgodaj tudi duhovniki dobili pra¬ vico do spovedovanja. V .srednjem veku so sicer tudi dia¬ koni in subdiakoni bili udeleženi pri zopetnem sprejema- 2 Sagmiiller, K. R. 1P, 37 op. 4 in A. f. k. K. R. zv. 104, 97 (sklep konference nemških škofov v Fulda 1. 1923, da veljaj kot nor¬ malna starost otroka za prvo obhajilo 10. leto). V ljubljanski škofiji se pripuščajo razviti otroci k obhajilu v prvem šolskem letu po Vel. noči, bolj zaostali pa v drugem šolskem letu. Sklepi tretje sinode, 60. Kušej, Cerkveno pravo. 334 nju iz cerkve izobčenih grešnikov, odpuščati grehe pa so smeli vedno le škofje in duhovniki. Isto velja še dandanes. Redno jurisdikcijo za notranji forum imajo za celo cerkev papež in kardinali, za svoje okraje pa ordinariji in župniki ter njih namestniki, za svoje pripadnike predstoj¬ niki eksemtnih redov. Ker je ta oblast zvezana s službenim položajem, tudi s tem položajem ugasne (c. 875). Vsak drug duhoven (izvzemši samo kanonika-penitenciarja c. 401) mora dohiti za spovedovanje od ordinarija posebno po¬ oblastilo, ne glede na to, ali je sveten duhoven ali religioz. Re- ligiozi pa svoje jurisdikcije v spovednici ne smejo izvrševati brez odobrenja svojih predstojnikov, na katerih predlog se jim itak navadno šele podeli. V vsakem slučaju mora imeti spo¬ vednik ženskih religij od ordinarija, v kojega področju se sa¬ mostan nahaja, posebno pooblastilo, pa naj bo religioz ali sve¬ ten duhovnik kateregakoli dostojanstva (c. 876). Jurisdikcija naj se podeli praviloma le na podlagi preizkušnje, ako ni teolo- gična naobrazba drugače brezdvomna; podelitev je lahko ustna ali pismena, vedno pa mora biti jasno izražena in brezplačna. Ako se izkaže naknadno neusposobljenost spovednika, se ga sme podvreči novi preizkušnji ali pa se mu sme jurisdikcija tudi zopet odvzeti. Iz tehtnih razlogov more škof tudi župniku nadaljnje spovedovanje prepovedati. Jurisdikcija vsakega spo¬ vednika se razteza v njegovem okolišu na domačine in tujce. Jurisdictio ordinaria velja napram lastnim pripadnikom za ves svet (c. 881). V smrtni nevarnosti sme vsak duhoven brez izjeme odvezati vsakega skesanega človeka vseh, tudi pridržanih gre¬ hov (c. 882). Duhovnikom na ladjah je priznana po c. 883 pravica, dajati odvezo tudi od pridržanih grehov. Jurisdikcija, podeljena od domačega ordinarija ali od ordinarija luke, v kateri duhoven potovanje nastopi, ali v kateri ladja med potom pristane, velja za celo potovanje, v vmesnih postajah se sme za časa pristanka izvrševati tudi na suhem. Odveza se ne sme odložiti ali odreči, ako kes in volja do poboljšanja pri grešniku nista dvomljiva. Spovedanec mora pre¬ vzeti naloženo mu pokoro (cc. 886—887). Spovednik se mora za¬ vedati, da je ravno tako sodnik kakor dušni zdravnik, opusti naj vsako nepotrebno prašanje posebno napram nedoraslim in mladoletnim osebam radi šeste božje zapovedi (c. 888). Strogo mora varovati spovedno tajnost, ker ga drugače zadene težka kazen. Cerkveni predstojniki v zunanji upravi (exterior guber- natio) nikakor ne smejo uporabljati tega, kar so zaznali pri spo¬ vedi, v škodo spovedanca (cc. 889, 890, 2369). Vsak spovednik in v slučaju smrtne nevarnosti vsak duhov- ven mora biti rade volje pripravljen za spoved. Predstojniki § 123. Odpustki. 335 seminarjev., voditelji novincev in podobni organi naj spovedu¬ jejo svoje gojence le tedaj, ako ti sami za to prosijo (cc. 891, 892). Tisti, ki imajo pravico, podeliti jurisdikcijo, si smejo iz- vestne težke grehe, 3—4 po številu, pridržati v lastno odvezo. Po svoji naravi je pridržana izključno papežu odveza krive ob- dolžitve duhovnika pred cerkvenimi sodniki, da je pri spovedi koga zapeljal k nečistosti. Kanonik penitenciar sme vedno dati odvezo tudi za grehe, ki si jih ordinarij pridrži. Dekani naj dobe pooblastilo, odpuščati tudi pridržane grehe in v slučaju potrebe subdelegirati župnike. Pridržki ne veljajo v slučaju smrtne ne¬ varnosti ter pri spovedi v svrho poroke. Že po zakonu so po¬ oblaščeni odvezati od pridržanih grehov župniki in njih na¬ mestniki ob velikonočnem času ter misionarji za časa misionov (cc. 893—900). Vsak kristjan, ki že zna rabiti svoj razum, je zavezan, da se vsaj enkrat na leto spove težkih grehov, ki jih je storil po sprejetem krstu (c. 906). Spoved se lahko opravi tudi po tolmaču, ako drugače ne bi bila mogoča, in pred duhovnikom tujega obreda (cc. 903, 905). Težko kazniv je spovednik, ki spovedanca zapelje v nečistost. Spovedanec je zavezan, da tako dejanje naznani in ga mora vsak spovednik na to dolžnost opozoriti (c. 904). Spoved se ima praviloma opraviti v cerkvi ali v javnem ali polujavnem oratoriju. Za ženske mora biti postavljena v to svrho na vidnem kraju dobro zamrežena spovednica. Moške se sme v obče spovedati tudi v zasebnih hišah, ženske pa le v slu¬ čaju nujnosti, n. pr. bolezni (cc. 908—910). § 123. Odpustki (Indulgentiae). Cc. 911—936. V zvezi z zakramentom pokore stoje odpustki, katerim posveča cerkveni zakonik posebno poglavje. Že v starih časih se je v cerkvi udomačila navada, da so spokornikom na prošnje mučenikov in spoznavalcev od¬ pustili del časovno odmerjene pokore ali pa tudi celo po¬ koro, ki bi jo bili imeli vzeti na se. Začenši od 4. stoletja je prejšnja javna pokora izginila in na nje mesto so sto¬ pila druga dobra dela. Počenši od 11. stoletja so potem pa¬ peži in škofje ob izvestnih prilikah, tako n. pr. za udeležbo na križarskih vojnah, za prispevke k zgradbam novih 336 Kušej, Cerkveno pravo. cerkva in bolnišnic, v zahvalo za pobožne ustanove, ali ob posebnih cerkvenih slovesnostih dovoljevali odpust kano¬ nične pokore in tudi začasne posmrtne kazni za grehe. 3 Dandanes razumemo pod odpustki spregled časovnih kazni za grehe bodisi smrtne, glede katerih je bila dana odveza pri spovedi, bodisi za lahke grehe, katerih se spo¬ vedna dolžnost ne tiče. Odpustke podeljuje poklicano cer¬ kveno oblastvo iz zaklada, ki ga tvorijo zasluge Kristusa in svetnikov. Poleg papeža, ki upravlja ta zaklad za Vso cerkev, smejo odpustke podeljevati samo oni cerkveni organi, ki jim daje to pravico zakon sam. Z odpustki si olajšajo verniki težo odgovor¬ nosti za storjene grehe in ker izhajajo odpustki od cerkvene avtoritete, jih moramo smatrati kot del jurisdikcije za notranji forum. Vrhovno oblastvo v zadevah odpustkov je sv. penitenci- arija. Odpustki so ali popolni (indulgentiae plenariae) ali nepo¬ polni (i. partiales). Popolni odpustek se dovoljuje n. pr. ob cer¬ kvenih jubilejih in je v obče dovoljen za slučaj smrti, na dan Porcijunkule ter za maše pri privilegiranih altarjih. Nadalje razlikujemo osebne, krajevne in stvarne odpustke. Prvi so podeljeni ali izvestni osebi, ali celemu društvu ali vsem vernikom; drugi so zvezani z obiskom izvestnih krajev; tretji so odvisni od določenih molitev ali pobožnosti. Končno smemo govoriti tudi o trajnih in začasnih odpustkih (i. perpetuae, tem- porales). Sposoben, sprejeti odpustke, je samo kristjan, ki ni iz cer¬ kve izobčen in se nahaja v odločilnem trenotku v milosti božji. Popolen odpustek je mogoče pridobiti samo enkrat na dan, ne¬ popolnih odpustkov more vsak pridobiti na dan tudi po več. Kdor opravi pri spovedi za pokoro mu naloženo molitev, s ka¬ tero je zvezan odpustek, zadosti pokori in dobi poleg tega še odpustek (c. 932). Pridobljeni odpustek se sme podariti tudi vernim dušam v vicah (c. 930). Kardinali morejo dovoliti podrejenim jim vernikom dvesto- dnevni (c. 239 § 1 n. 24), nadškof je za celo provinco 100 dnevni (c. 274 n. 2), škofje za svojo škofijo 50 dnevni (c. 349 § 2 n. 2), in če posvetijo cerkev, enoletni odpustek (c. 1166 § 3). 3 Prim. monumentalno delo N i k o 1 a u s Pa ul us, Geschichte das Ablasses im Mittelalter I—III, 1922 ss. B e r i n g e r - S t e i ne n , Die Ablasse, ihr Wesen u. Gebraucli 15 , 1921. Leitner, IV, 145 ss. E i c h m a n n , K. R., 288 ss. § 125. Zakrainentali. 337 § 124. Poslednje olje. Cc. 937—947. 7; blagoslovljenim olivnim oljem mazili duhovnik bolnika, ki se nahaja v smrtni nevarnosti, na predpisani liturgični način, pri čemur izgovarja besede: per istam sanctam unctionem et suam piissimam misericordiam indulgeat tibi Dominus quid- quid per visum ete. deliquisti. Amen. Veljavno more podeliti ta zakrament samo duhovnik, in sicer če ne gre za nujne slučaje, vedno samo župnik kraja, v katerem se nahaja bolnik. Ta je pa tudi zavezan po zakonu, dejati bolnika v poslednje olje. V smrtni nevarnosti zadene ta dolžnost vsakega duhovnika. V vsakem slučaju se sme žup¬ nik poslužiti tudi namestnika. Upravičen sprejeti poslednje olje je vsak veren kristjan, ki je že dosegel leta razumnosti in ki se nahaja radi bolezni v ne¬ varnosti, da umre ali ki je dosegel tako starost, da se sme vedno računati s smrtjo. V isti bolezni pa se poslednje olje ne sme po¬ deliti dvakrat. Tudi naj se ne podeli tistim, glede katerih je znano, da žive v smrtnem grehu in ne kažejo ali niso kazali, predno so morda padli v nezavest, nobenega kesanja. V dvomu, ali so pogoji dani, naj se podeli zakrament samo pogojno. Ako pa je gotovo, da je bolnik, predno je padel v nezavest, kazal kes ali da bi bil brez dvoma sam zahteval poslednje olje, potem naj se podeli nepogojno. Kjer je pač podana smrtna nevarnost, ne pa obenem težka bolezen, tam manjka predpogoj za ta zakrament; n. pr. pri ljudeh, ki niso težko bolni, a se podvržejo nevarni operaciji, ali pri vojakih, ki gredo v bitko, kač pa se poslednje olje podeljuje ženskam, ki se nahajajo radi težkega poroda v smrtni nevarnosti. Ta zakrament za zveličanje ni neobhodno potreben, vendar naj ga nikdo ne zanemari in naj se gleda na to, da ga bolniki v istini prejmejo. Glede oblike predpisuje c. 947, da zadostuje ob potrebi tudi maziljenje le na enem mestu in sicer najpravilneje na čelu. Maziljenje ledij naj se vedno opusti, iz pametnega razloga sme odpasti tudi maziljenje nog. Olje mora biti blagoslovljeno od škofa ali od duhovnika, ki je dobil za to pooblastilo od papeža. § 125. Zakramentali. Cc. 1144—1153. Lehmkuhl, članek Sakramentalien v Wetzer u. Welte, Kirchenlexikon X 2 , 1469 ss. Hi n sc hi us, K. R. IV, 140 ss. S c h e r e r, K. R„ § 138. S a g m u 11 e r, K. R. 3 , % 120. Haring,§ 154. [J š e n i č n i k F., Pastoralno bogoslovje II, 681 ss. Beseda znači toliko kakor mali zakramenti, sacramenta minora, sacramentalia, in je prišla v rabo tekom 12. sto- 22 "'8 Kušej, Cerkveno pravo. letja, ko se je bilo ugotovilo število glavnik zakramentov (sacramenta majora, principalia) na sedem. Z ak ramen tali so sveta dejanja, ki ne spadajo pod zakramente, pa so jim podobna, in v smislu c. 1144 se tako imenujejo tudi stvari, ki jih je posvetila ali blagoslovila cerkev in ki služijo v dosego duhovnih učinkov. Sveta dejanja 4 se dele v več vrst: 1. Zarotovanja (exorcismi, Beschworungen), s katerimi naj se odtegne oseba ali stvar vplivu hudobnega duha; 2. blagoslovljen ja (benedictiones), pri katerih se prosi za božjo pomoč (blagoslov) za kako osebo ali stvar. Blago- slovljenja oseb imenujemo benedictiones invocativae, bla¬ goslovi jen j a reči pa, ki ostanejo namenjene cerkveni rabi (res sacrae), benedictiones constitutivae. Višja kakor bene¬ dictiones constitutivae so posvečevanja (consecrationes), s katerimi se izvestni predmeti z maziljenjem s svetim oljem slovesno izločijo iz navadnega prometa in se trajno namenijo bogoslužni uporabi. Edini papež ima pravico, uvajati nove zakramentale in av¬ tentično razlagati, spreminjati ali odpravljati že obstoječe. Sicer pa je zakoniti upravitelj (legitimus sacramentalium minister) klerik, ki mu je ta oblast podeljena, ne da bi bilo nje izvrše¬ vanje od pristojnega cerkvenega organa zopet preklicano. Spo¬ sobnost za ta sveta dejanja se dobi potom ordinacije. Pred vsem ima'o to sposobnost duhovniki in škofje, drugi kleriki samo v toliko, kolikor jim je ta sposobnost priznana po zakonu (c. 1147). Posvečevanja so veljavna samo, ako jih izvrši posvečen škof ali drug duhovnik, ki mu daje isto pravico ali zakon sam ali pa poseben papežev indult. Blagoslovitve, ki jih izvrši neupra¬ vičen duhovnik, so v obče veljavne, toda nedovoljene. Papežu je pridržano blagosloviti vsako leto palije, 5 6 Zlato rožo 0 in vsako sedmo leto Jagnje božje (Agnus dei 7 ). Pridržano jim je bilo tudi maziljenje in kronanje rimsko-nemških cesarjev. 8 Škofom je za njih področje pridržana pravica, posvečevati krizmo in sv. olje, cerkvene altarje, kelihe in patene, blagoslov- Ijati kralje, kraljice, opate, opatice in nune, nadalje zvonove, 4 O svetih stvareh glej spodaj § 152. 6 Konst. Benedikta XIV. Rerum ecclesiasticarum z dne 12. avg. 1748. Prim. H a r i n g, 1. c., 267 ss. 6 Istega papeža konstitucija Quarta z dne 24. marca 1751. Prim. Mast, Kirch. Lex. X 2 , 1273 s. 7 Pavel II., Immoderata, 21. marca 1470, Benedikt XIV., Per- vetustus, iz 1. 1752. Prim. Scheeben, Kirch. Lex. I 2 , 344 ss. 8 Eichmann, Quellensammlung I, 58 ss; II, 56 ss. § 126. Cerkveni pogreb. 339 pokopališča, duhovna oblačila, altarne prtiče, monstrance itd. (Pontificale Rom. in Rituale Rom. pod tozadevnimi tituli). Za nekatera teh dejanj sme škof pooblastiti tudi navadnega du¬ hovnika. Izganjanje hudiča iz obsedenih oseb se sme sedaj vršiti samo z dovljenjem škofa po duhovniku, ki se odlikuje po po¬ božnosti, modrosti in neomadeževanem življenju. Zarotovanje, do katerega eksorcist kot tak ni več upravičen, se sme izvršiti tudi nad nekristjani, nekatoliki in izobčenimi. § 126. Cerkveni pogreb. Cc. 1203 — 1242. Poschi, K. R. 2 , 183 ss. 11 a r i n g , § 155. Scherer, K. R., § 139 . Sagmiiller, K. R. 3 , § 121. Ušeničnik F., 698 ss. Sklepi tretje ljubljanske sinode, 158 ss. Najstarejši narodi in Izraelci so svoje mrliče pokopa¬ vali. Pri Grkih in Rimljanih je bilo poleg pokopavanja tudi zažiganje mrličev v navadi. Kristjani so se držali obi¬ čaja Judov spominjaje se groba Izveličarja in držeč se njegovega nauka, da je telo kristjana tempel sv. Duha in zrno za bodoče vstajenje. Tako je pokopavanje, udomačeno pri vseh kulturnih narodih, prevzela tudi cerkev; urejeno je po liturgičnih predpisih ter po zakonu proglašeno ob¬ veznim, tako da je zažiganje mrličev izrecno prepovedano. Želji ali naročilu umrlega, da naj se njegovo truplo zažge, pa naj bi bilo izraženo v poslednji volji, se ne sme ustreči; taka naročila je smatrati za nepristavljena (c. 1203). Navzlic temu, da zavzema cerkev proti zažiganju mrli¬ čev odločno nasprotujoče stališče, je treba povdariti, da tu ne gre za ni kak dogma, ampak samo za človeško cer¬ kveno pravo, kojega sprememba iz tehtnih razlogov ne bi bila izključena in da morda nastanejo v bodočnosti raz¬ mere, ki bodo cerkev prisilile do popustljivosti. 9 Pod cer¬ kvenim pogrebom razumemo prenos trupla v cerkev, črno opravilo za mrliča (exequiae) in na to položenje v grob na blagoslovljenem pokopališču (c. 1204). V ožjem pomenu pa je cerkveni pogreb položitev mrliča v blagoslovljen grob ob navzočnosti duhovnika. B Zakonito je zažiganje mrličev dovoljeno od 1. 1919 na Čehoslo- va.škem in od 1. 1923 na Dunaju. V drugih državah je bilo dovoljeno že prej, n. pr. 1. 1913 celo v katoliški Bavarski. Prim. Ha ring, 583. 22 ’ 340 Kušej, Cerkveno pravo. Praviloma se mora po zakonu truplo vsakega kristjana, predno se zagrebe, prenesti v cerkev, da se izvrše nad njim vsa predpisana opravila (totus ordo exsequiarum, c. 1215). Ta cerkev je redno župna cerkev domovališča pokojnega in sicer tudi v slučaju, da je umrl izven svoje domače župnije. Samo, ako se od kraja smrti ne da lahko priti tja, naj se vrši pogreb v župniji, kjer je nastopila smrt. V vsakem slučaju pa je do¬ voljeno rodbini ali dedičem pokojnega, da prepeljejo truplo v domačo župnijo na svoje stroške. Izvzemši religioze si sme vsak tudi svobodno izvoliti cerkev in kraj, kjer hoče biti pokopan in to celo dorasle nedoletne osebe in zakonske žene proti volji zakonitega zastopnika odnosno moža. O onem, ki ima dedno ali rodbinsko grobnico, se domneva, da hoče biti tam pokopan, pa naj se nahaja grobnica tudi izven domače župnije (cc. 1218, 1223, 1229). 10 Glede cerkvenih uslužbencev je v obče določeno, da naj se njih trupla v svrho eksekvij preneso v cerkev, kateri so slu¬ žili, religiozi in novinci pa v cerkev svojega zavoda. Novinci si smejo kraj pogreba tudi sami izbrati. Pravico opraviti cer¬ kveni pogreb za umrlimi religiozi in novinci ima samostanski predstojnik (cc. 1219—1221). Po opravljenih eksekvijah se mora truplo pod spremstvom duhovnika spremiti h grobu. Dolžnost in pravico to storiti ima duhoven, ki je opravil eksekvije. V to svrho sme iti tudi brez dovoljenja preko krajev, ki spadajo pod drugo župnijo ali ško¬ fijo. Poleg domačega župnika smejo spremiti truplo tudi drugi svetni duhovniki ali religiozi, ki jih dediči ali rodbina pokoj¬ nega v to naprosijo. 11 Župnik ima pravico do stolnine (portio paroecialis) tudi tedaj, ako se umrli ne pokoplje v domači žup¬ niji, razun, če je umrl v tujini in se ne more lahko prepeljali v domači kraj. 12 Smrtni primer in pogreb se morata zapisati v knjigo umrlih z važnimi podatki kakor so: ime in starost umrlega, ime nje- 10 Radi zdravstveno-policijskih predpisov in s prevozom mrličev zvezanih stroškov je kraj smrti navadno tudi kraj pogreba. — Ako je pristojnih več župnikov, ima vedno prednost župnik kraja, kjer je nastopila smrt (c. 1216 $ 2). 11 Cerkvi sovražnim društvom in osebam z znaki, ki nasprotujejo cerkvi, se udeležba na pogrebih po zakonu ne sme dovoliti (c. 1233 § 2). 12 Portio paroecialis c. 1236 § 1 je stara quarta canonica (c. 1, 8, 10, X, 3, 28), glede katere veljajo danes v različnih državah različni običaji. Stolnina, ki jo sme zahtevati pristojni župnik, ki ne opravi pogreba, je navadno manjša od polne pogrebne pristojbine. Prim Ha ring, 579 op. 1. § 126. Cerkveni pogreb. 341 govih slarišev, zakonskega druga, navedba sprejetih zakramen¬ tov, čas in kraj pogreba. Ako se izvrši pogreb izven pristojne župnije, je treba vpisati vse podatke na obeh krajih, torej dvojno. Župnik, ki izvrši pogreb, je zavezan obvestiti pristoj¬ nega domačega župnika (cc. 1231—1238). Od cerkvenega pogreba izključeni so nekrščeni, izvzemši katehumene, ki so brez lastne krivde umrli pred krstom. Kdor pa je prejel krst, ima pravico na cerkveni pogreb, ako niso podani posebni razlogi, da se mu ta pravica odreče. C. 1240 navaja naslednje primere, v katerih se mora cerkveni pogreb odreči, ako umrli ni kazal pred smrtjo znakov kesanja: 1. odpadnikom od krščanske vere, krivovercem, razkolni¬ kom, notornim prostozidarjem in članom sličnih društev; 2. sodbeno izobčenim ali interdiciranim; 3. tistim, ki so se prostovoljno sami usmrtili; 4. tistim, ki so padli v dvoboju ali umrli na rani, ki so jo v dvoboju prejeli; 5. tistim, ki so ukazali, da naj se njih truplo upepeli; 13 6. javnim in odkritim grešnikom. Kdor je bil excommuni- catus vitandus, tega truplo se mora, ako je pokopano v blago¬ slovljeni zemlji, zopet izkopati in v neblagoslovljeni zemlji za¬ grebsti, če se to more zgoditi brez pohujšanja (c. 1242). Za izkopanje mrliča na pokopališču je treba dovoljenja ordinarija, ki ga sme dati samo tedaj, če je mogoče truplo do- tičnika razločiti od drugih mrličev. Grobišča so ali pokopališča ali zasebne grobnice. V cer¬ kvah se smejo pokopati samo trupla papežev, vladarjev in njih rodbin, kardinalov, rezidencialnih škofov, opatov in prelatov nullius (c. 1206). Predpisi državne zakonodaje glede pokopa¬ vanja mrličev so le deloma v skladu s cerkvenimi. Poko¬ pavanje je načeloma dovoljeno samo na javni h p o k o - p a 1 i š č i Ji. Izjeme, kakor pokop v cerkvi ali v zasebni grobnici izven pokopališča, bi moralo dovoliti ministrstvo za narodno zdravje. 14 Pravilo je, da se pogreb vrši na po- 13 Če se odločijo zaostali .za upepeljenje, ni ovire, da se izvrši blagosloVljenje mrliča, toda ne pri krematoriju. V težavnih konkret¬ nih primerih odločaj ordinarij. Shranitev pepela na pokopališču je prepuščena, ker je zakonik izrecno ne prepoveduje, prevdarku cerkve¬ nih oblastev. 14 Sem spadajoči v Slovenji in Dalmaciji veljavni predpisi se nahajajo v M a n z - ovi zbirki zakonov zv. 30, 1898, str. 694 ss. Glej tudi spodaj § 132 II. 342 Kušej, Cerkveno pravo. kopališču kraja, kjer je nastopila smrt in sicer po poprej izvršenem mrliškem ogledu in navadno ne pred potekom 48 ur računanih od trenotka smrti. Prevoz mrličev iz enega kraja v drug kraj dovoli politično oblastvo prve instance, pri čemur se mora držati strogih sanitarnih predpisov. 1 ' 1 Vsaka cerkev ali verska družba mora dovoliti na svo¬ jem pokopališču svojim članom, v primerih, določenih v medverskih predpisih, tudi drugovercem dostojen po¬ greb. Tej dolžnosti zadosti, ako nakaže dostojen grob na pokopališču, četudi izven tekoče vrste. Številni spori, na¬ stali o prašanju dostojnega pogreba, so dali povod za to, da imajo novejša večja katoliška pokopališča poseben za se zagrajen prostor za nekatolike in navadno še po¬ seben oddelek za osebe, ki nimajo pravice na cerkveni po¬ greb. Na ta način se izogne uprava kočljivemu prašanju, ali je oddelek, določen za samomorilce, dostojen prostor za nekatolike ali ne. Odločba, ali gre komu cerkveni pogreb ali ne, je notranja cerkvena zadeva, zato jo prepuščajo državna oblastva izključno cerkvenim organom. Dostojen pogreb ne vključuje pravice na cerkveno zvonenje in upo¬ rabo cerkvene opreme. Prevdarku pokopališke uprave je tudi prepuščeno, dovoliti pri pogrebih verskih pripadnikov nagrobne govore ali ne . 16 Pokopališča in pogrebi so kazenskopravno zaščiteni (§§ 122, 303, 306 k. z.). Zakon o zborovanjih se pogrebnih sprevodov ne tiče (§ 5 z. z dne 15. nov. 1867 d. z. št. 135). Država se poslužuje verskih matrik o umrlih tudi v svoje svrhe. Osnovo za vpis v smrtovno matriko tvori list o mrliškem ogledu. Kadar prepeljejo mrliča v drugo žup¬ nijo. je potreben vpis na kraju smrti in na kraju pogreba. 10 Istotam, 678 ss. (naredba notranjega ministrstva z dne 3. maja 1874. d. z. št. 56). Po tej naredbi se mora prevoz prepovedati, ako l>i znal postati po mnenju uradnega zdravnika opasen za javni zdrav¬ stveni blagor ali za zdravje oseb, ki so pri prevozu zaposlene. Ako traja prevoz 24 ur ali dalje, mora imeti mrlič dve krsti iz trdega lesa ali iz kovine; notranja krsta se mora tako zatvoriti, da ne more v njo prodirati zrak. 16 Razpis minist. za bogočastje z dne 7. julija 1879 št. 7522. Ka¬ ri n g, 580. § 127. Služba božja. 343 11. Poglavje. Uprava bogočastja (cultus). § 127. Služba božja. ' Cc. 1255 ss. 802—844 Sagmiiller, K. R. 3 , § 158 ss. Marin g, $ 157. U š e n i č n i k F., 1. c. II, 188 ss. Blat, I. c. 139 ss. Bogočastje znači celoto vseh naprav in svetih dejanj, v katerih izraža verno krščanstvo svoje češčenje Bogu kot najvišjemu bitju posredno ali neposredno. To, kar se obli¬ kuje tudi na zunaj, sveti časi in svete stvari ter javno bo¬ goslužje, vse to je tudi pravno urejeno, dasi veljajo seveda poleg pravnih določil predvsem liturgični predpisi. a) Liturgij a. V širšem pomenu znači beseda vsa ona sveta dejanja, ki jih izvrši duhovnik službeno v prid kr¬ ščanskemu ljudstvu ob daritvi sv. maše in ob priliki dru¬ gega bogoslužja. Bogoslužje kot tako se imenuje v cerkve¬ nem jeziku officium divin um ali ecclesiasti- c u m. V ožjem pomenu pa znači beseda liturgija isto ka¬ kor maša. V krščanski cerkvi se je razvilo več liturgij. Slovele so v prvih stoletjih liturgija Jeruzalemske cerkve ali liturgija sv. Jakoba, dalje liturgiji Antiohijske in Aleksandrijske cerkve (poslednja se imenuje liturgija sv. Marka), dalje liturgija Carigrajske cerkve, nazivana po Baziliju in Kri- zostomu. Še starejša je Klementinska liturgija, o koji go¬ vore apostolski kanoni. Na zapadu so šteli rimsko, dalje milansko ali ambrozijansko, gotiško v Španiji, galikansko in irsko liturgijo. Z razvojem primata je prišla na zapadu rimska liturgija do izključne veljave. Enotnost liturgije je imela v posledici tudi enoten litur¬ gični jezik. Vsi drugi jeziki so se morali umakniti latin¬ skemu. Zahteve, naj se maša daruje v ljudstvu razumljivem jeziku, je cerkev vedno odklanjala z motivacijo „n o n e x - p e d i r e“. Tako že tridentinski zbor, sklicujoč se na bistvo ene, svete, katoliške in apostolske cerkve (sess. 22 de sacrif. missae, c. 8, 9, can. 9). Navzlic strogo čuvanemu načelu enotnosti v liturgiji, so papeži Hadrian II. in Ivan V IH. ter njih nasledniki dovolili *>44 Kušej, Cerkveno pravo. rabo slovanskega jezika pri maši, seveda le v omejenem ob¬ segu. Uniati imajo svoje obrede in svoje liturgične jezike. 17 Po novem cerkvenem zakoniku je v skladu z dosedanjo prakso samo apostolska stolica upravičena odločati o pra- šanjih obredov in izdajati splošne liturgične predpise (c. 1257). Ordinariji pa imajo skrbeti za to, da se liturgični predpisi povsod izpolnujejo in da se v njih okrožjih ne ugnezdijo običaji, ki bi nasprotovali duhu krščanstva. Na predpise, ki jih izdajo v tem pogledu ordinariji, so vezani tudi eksemtni redovi in škof je upravičen vizitirali tudi njih cerkve in oratorije glede upoštevanja teh odredb (c. 1261). Bogoslužje je javno, če se vrši v imenu cerkve po zakonito v to poklicanih osebah z dejanji, ki gredo po cer¬ kvenih predpisih samo Bogu, svetnikom in blaženim. Če ti pogoji niso dani, je bogoslužje zasebno (cultus privatus, c. 1256). V izvrševanju bogoslužja so cerkveni uslužbenci vseskozi vezani na navodila predstojnikov (c. 1260). Vse krščansko bogočastje se osredotočuje v maši, ki je nekrvava ponovitev Kristusove smrti (c. 801). b) S v. maša. Ime prihaja od m i s s a , kar znači isto ka¬ kor missio, dimissio. Za celo evharistično slovesnost rabi izraz najprej sv. Ambrozij. 18 Maša je bila prvotno vedno bogoslužje za vso krščansko župo, pri katerem so sprejeli duhovniki in laiki obhajilo iz roke škofa ali njegovega namestnika. Počenši od 7. stoletja pa 17 Balan-Stadler, Katolička crkva i Slaveni u Bugarskoj, Sr¬ biji. Bosni i Hercegovini, Zagreb, 1881. W. Feierfeil, D. hist. Ent- wickl. der glagol. Kirchenspr. b. d. kath. Siidslaven, Tli. Qsch. 88. zvez. (1906) str. 61 ss. L. Jelic, Fontes historici liturgiae Glagolito-Romanae a XIII. ad XIX. saeculum, 1906 ss. L. Petrovič, Disquisitio histo- lica in originem usus slavici idiomatis in liturgia apud Slavos ac prae- cipue Croatos, 1908. V. Jagič, Die Entstehungsgeschichte der kir- chenslav. Sp racbe 7 , 1913. O prašanju slovanskega liturgičnega jezika pri južnih Slovanih prim. še: A. f. k. K. R. 1907. 314 ss. Salzburger Kirchenztg. 1907, No. 95. Dekret kongregacije za obrede z dne 17. aprila 1921 dovoljuje prevod malega obrednika v živi ljudski jezik. Razširje¬ nje privilegija slovanskega bogoslužja je predmet pogajanj med vlado kraljevine S. H. S. in sv. stolico. Prim. tudi II u d a 1 A., Die serbisch- orthodoxe Nationalkirche 1922, 114. Čehoslovaški je priznala sv. stolica dalekosežnejše koncesije. Prim. H a r i n g , 594, op. 3. 1,1 II. Koch, Missa b. lil. Ambrosius u, der Ursprung des Wortes. Kathoiik 1908, I 114 ss. § 127. Služba božja. 345 je prišla, poleg missae publicae v navado tudi missa privata, pri kateri je komuniciral samo darujoči duhoven. Od one dobe dalje so tudi šele začeli duhovniki samostojno brati maše, poprej je opravljal to slovesnost navadno samo škof, drugi duhovniki na škofovo povelje ali z njegovim odobrenjem. Usposobljen, darovati veljavno mašo, je samo ve¬ ljavno posvečen sacerdos, torej škof ali presbiter (c. 802). Upravičen v to pa je samo oni, ki je prejel po zakonitih predpisih svoje posvečenje in vrh tega še od škofa dovoljenje za maševanje. To dovoljenje velja samo za škofijsko področje. I uj duhovnik sme maševati samo, če mu to dovoli krajevni or¬ dinarij. To dovoljenje se da na podlagi spričeval domačega or¬ dinarija, odnosno višjega predstojnika ali kongregacije za vzhodno cerkev (če je dotični duhovnik uniat). Po partikularnem pravu dajejo dovoljenje v posameznih slučajih župniki in rek¬ torji. Če tuji duhovnik nima priporočilnih pisem, če pa je pred¬ stojnikom cerkve znan, se sme pripustiti. Celo neznanemu du¬ hovniku se sme dovoliti enkratno ali dvakratno maševanje, če daruje mašo zastonj ter zapiše svoje ime, svoje zvanje in svojo domačo škofijo v posebno knjigo (c. 804). Le izjemoma je dovoljeno, da mašuje duhovnik dvakrat na dan. Za take primere se rabi izraz iteratio ali binatio (ponovitev). Le na Božič in Vernih duš dan sme vsak duhoven trikrat maševati. Dovoljenje za dvakratno maševanje na dan sme dati papež ali ordinarij, slednji le za praznične dneve tam, kjer je pomanjkanje duhovnikov in bi sicer znaten del verni¬ kov moral ostati brez maše (c. 806). Opraviti je treba mašo na tešč, dostojno in pobožno, po predpisih rituala ob primernem času, na primernem kraju, na vsak način na konsekriranem al- tarju in vsaj v blagoslovljeni če ne v posvečeni cerkvi ali kapeli. Zavezani maševati so oni cerkveni nastavijenci, katerim že služba nalaga to dolžnost. Dušni pastirji so obvezani maševati ob nedeljah in praznikih. O mašnih štipendijah (prispevkih za preživljanje mašnika) se nahajajo v zakoniku podrobna določila v cc. 824—844. Pri¬ spevki za tekoče maše, bodisi, da jih dajo verniki iz lastnega na¬ giba ali ker jim je tako naročeno po testatorju, se imenujejo stipendia m a n u a 1 i a. Prispevki za ustanovljene maše, ki jih opravijo mesto v ustanovi določenih drugi duhovniki, se ime¬ nujejo stipendia ad i n s t a r manualium, v vseh ostalih primerih pa se zovejo prejemki iz ustanovljenih maš stipen¬ dia fundata, tudi missae fundatae (c. 826). Škofje in župniki so zavezani, da mašujejo vsako nedeljo in vsak praznik za narod svojega okrožja (cc. 339, 466). Vernikom je zapovedano, da se vsaj ob nedeljah in prazni¬ kih udeleže sv. maše in sicer kateregakoli katoliškega obreda. Za redove in kongregacije so dolžnosti v tem pogledu obsežnejše. 546 Kušej, Cerkveno pravo. Snov evharistične daritve sta na zapadu kruh iz pšenične moke in vino, oblika pa besede, ki jih je rabil Kristus pri zadnji večerji, in sicer se rabi od 8. stoletja dalje opresen kruh, dočim se poslužuje pravoslavna cerkev kvasnega kruha. § 128 . Javne molitve in pobožnosti, procesije in božje poti. Cc. 1255 ss, 1290—95. P o s c h 1, K. R. 2 ,175 ss. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , 154. Cultus latriae gre sv. Trojici in posameznim njenim osebam; božji materi gre cultus hyperduliae, angelom, svetnikom in blaženim cultus duliae. Tudi podobe in re¬ likvije so deležne češčenja, ki pa velja samo osebi, ki jo podoba predstavlja ali od koje so ostanki (c. 1255). Ti tehnični izrazi zakonika ne pomenijo drugega, kakor da so sv. Trojica in nje osebe predmet molitve, mati božja, angelji in svetniki pa samo predmet češčenja. Molitve, s katerimi se običajno družijo ali prošnje ali za¬ hvale, so ali javne ali pa samo zasebne. Javne molitve in pobož¬ nosti se smejo opravljati v cerkvi samo z dovoljenjem škofa, ki mora v težavnejših primerih poročati v Rim. Javne molitve stoje vedno pod vodstvom duhovnikov in jih je smatrati za del litur¬ gije. Navadno je z njimi zvezano izpostavljenje najsvetejšega in blagoslov z njim. Običajne molitve so rožni venec in litanije. Novih litanij, ki naj bi se javno molile, škof ne sme odobriti (c. 1259). Glede na cerkveno petje in godbo, ki je pri slovesni službi božji in tudi pri drugih javnih pobožnostih v navadi, se nahaja v zakoniku (c. 1264) edino le določba, da bodi iz petja in godbe izključena vsaka lahkoživost in nespodobnost in da naj se v tem oziru varujejo liturgični predpisi. Pristno cerkveno petje je Gregorianski koral. Dovoljeno pa je tudi dostojno večglasno petje. Kot godbeni instrument pridejo za cerkev v poštev v prvi vrsti orgije. Vsa druga godala imajo samo nalogo, da podpirajo orgije. Del bogočastja tvorijo obhodi in procesije, ki se vrše pod vodstvom duhovništva ali redno ob izvestnih časih cer¬ kvenega leta, ali pa ob izrednih prilikah. Za prve veljajo litur¬ gični predpisi in običaji. Razlikujemo dvoje vrst: processiones sollemnes in minus sollemnes. Med prve spadajo teoforične pro¬ cesije, pred vsem procesija na Telovo. Ta se sme vršiti praviloma samo iz prve cerkve v kraju (če ne obstoja že od davnine naspro¬ ten običaj) in udeležiti se je morajo vsi kleriki, vsi moški religi- ozi in vse bratovščine. Drugih obhodov se udeležuje vedno kler dotične cerkve. Tzredne obhode sme dovoliti ali ukazati škof po zaslišanju kapitlja. Religiozi, in sicer tudi eksemtni, morajo za- § 129. češčenje svetnikov, relikvij in 'podob. 347 prositi zu obhode izven svojih cerkva in samostanov škofa za dovoljenje. Niti župniki niti drugi cerkveni predstojniki ne smejo brez dovoljenja ordinarija uvesti novih obhodov ali obi¬ čajnih preložiti ali jih odpraviti (cc. 1290—1295). O božjih potih ne vsebuje zakonik nikakih določil. Na vsak način imajo škofje vršiti svoje nadzorstvo tudi nad njimi. Ako gredo večje skupine romarjev iz ene škofije v drugo, pripada nadzorstvo vedno ordinariju kraja, kjer se romar ji ravno nahajajo. Nikdo ni pravno zavezan, udeležiti se kake procesije ali božje poti. Običajno pa se udeležujejo procesij ob Vstajenju in na lelovo vedno tudi državna oblastva. Ta nadzorujejo tudi vse javne obhode v interesu javnega reda. Vse verske prireditve stoje pod zaščito državnih zakonov. § 129. Češčenje svetnikov, relikvij in podob. Cc. 1276-1289. H a r i n g , § 158. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , § 162. Češčenje svetnikov je vkoreninjeno v človeški naravi in sega v cerkvi zelo daleč nazaj. Imenuje se cultus duliae. I ridentinski cerkveni zbor je proglasil češčenje svetnikov, njih relikvij in nabožnih podob za dobro in koristno (sess. 25, de in- vocat., venerat. et reliqu. sanctor. et sacr. imagin.). V starejših časih so odločali škofje, koga se sme v škofiji častiti kot svetnika, za večje okrožje je bilo potrebno odobrenje večje sinode, za ve¬ soljno cerkev pa dovoljenje papeža. Dotično osebo so potem za¬ pisali v seznam svetnikov (canon sanctorum), odkoder izvira iz¬ raz canonizatio, ki je še danes v rabi. Kot prvi je bil v Rimu kanoniziran škof Ulrik augsburški 1. 993. 19 Papež Aleksander III. (1159—1181) je proglasil vse odredbe glede češčenja umrlih za papeški rezervat (c. 1, X, 3, 45). In na to se je razvilo posebno postopanje za proglasitev blaženim ali svetnikom. Kodeks izraža glede češčenja svetnikov, relikvij in nabožnih podob isto načelo, kakor ga je postavil že tridentinski cerkveni zbor (c. 1276). Javno čestiti se smejo samo oni služabniki božji, ki jih je uvrstila cerkev sama med svetnike ali blažene. Svetni¬ kom (sanctis) gre povsodi in v vseh oblikah cultus duliae, blaže¬ nim (beatis) pa samo tam in v toliko, kjer in kolikor je to papež dovolil (c. 1277). Narodi, province, škofije in posamezni kraji ter redovi in kongregacije si izberejo svoje svetnike, ki se proglase s papeževim dovoljenjem za patrone. Oni, ki je proglašen bla¬ ženim, bi se smel čestiti kot patron samo na podlagi papeževega indulta (c. 1278). Jaffe, Regesta Pontif. Rom. 2 , 19 No. 3848. Kušej, Cerkveno pravo. 348 Beatifikacija in kanonizacija sta še dandanes papežev rezervat. Postopanje je v zakoniku podrobno urejeno v cc. 1999—2141. 20 Pred vsako kanonizacijo se mora izvršiti bea¬ tifikacija dotične osebe. Kanonizacija pomeni definitivno raz¬ sodbo cerkve o tem, da je svetnikom proglašeni član ecclesiae triumphantis. Zato se naj vsak svetnik časti v vesoljni cerkvi, njegove relikvije se smejo izpostavljati, njegove podobe se smejo razobešati, njemu na čast se smejo postavljati altarji. Samo relikvije cerkveno priznanih svetnikov in bla¬ ženih se smejo javno čestiti pod pogojem, da je njih pristnost posvedočena po avtentični listini kardinala ali krajevnega or¬ dinarija ali po drugi osebi, ki ji gre na podlagi papeževega indulta facultas authenticandi (c. 1283). Prodaja re¬ likvij je v obče nedopustna. Vsi cerkveni krogi so zavezani pa¬ ziti na to, da relikvije ne pridejo potom dedovanja ali potom prodaje skupno z drugo imovino nekatolikom v roke. Za pro¬ dajo pomembnejših relikvij (reliquiae insignes: roka, noga, glava, srce itd.) ali prenos na drugi kraj je potrebno celo papeževo dovoljenje; isto velja glede dragocenejših podob (cc. 1281, 1289). Prepovedane so podobe, ki nasprotujejo veri in spo¬ dobnosti. Nenavadne podobe (imagines insolitae) se smejo v cer¬ kvah in drugih svetih krajih namestiti samo z dovoljenjem ordinarija. Če te podobe ne odgovarjajo že davnemu preskuše- nemu običaju (probatus usus), potem naj ordinarij odreče do¬ voljenje, da se postavijo v cerkev. Tudi popravila podob po¬ sebne dragocenosti, starosti, umetniške vrednosti ali podob, ki so odlične vsled občega Češčenja, so odvisna od odobrenja ordi¬ narija, ki mora prašati izvedence, predno dovoli popravilo (c. 1280). § 130 . Sveti časi. Cc. 1243—1254. H a r i n g , § 159. P ii s c li 1, K. R. 2 , 189 ss. Sag m ii 11 e r , K. R. s , §§ 163, 164. U š e n i č n i k F., 1. c. II, 96 ss. Pod svete čase spadajo nedelje in prazniki, pa tudi postni dnevi (c. 1243). 1. Posvečevanje nedelj in praznikov je cer¬ kev zapovedala ne samo iz verskih ampak tudi iz ozirov na po¬ trebo človeške narave, ki zahteva odmora bodisi za duševno ali telesno delo. Kadar človek kot državljan počiva, takrat se naj spomni kot kristjan svojih dolžnosti do Boga. Na tej naravno- pravni podlagi so vzrastle zakonite določbe države in cerkve glede nedeljskega počitka. 20 Prim. E i c h m a n n , Das Prozeflreclit des Cod. j. c. 1921, 222 — 250. § 130. Sveti časi. 349 Kristjani so si izvolili že za časa apostolov za dan počitka in božjega češčenja mesto sobote nedeljo, kot dan vstajenja Gospodovega. Od praznikov stare zaveze so prevzeli Veliko noč (pascha) kot spomin na vstajenje izveličarja in Binkošti v spo¬ min na prihod sv. Duha. Tema dvema se je kmalu še pridružil praznik Kristusovega rojstva ali Božič, ki je, najprej uveden na zapadu, prišel kmalu splošno do veljave tudi na vzhodu. S temi tremi glavnimi prazniki je bila dana tudi že razdelitev cerkve¬ nega leta. Med te glavne praznike so se uvrstili še mnogoštevilni drugi, ki niso veljali v vseh krajih cerkve enako in ki so jih upeljali ali škofje ali krajevne sinode. Počenši od 11. stoletja pa je obveljalo načelo, da sme za celo cerkev obvezno uvesti nov praznik samo papež. Ker je bilo teh praznikov sčasoma pre¬ veliko število v veljavi, so jih papeži čestokrat zopet odprav¬ ljali in sicer ali za vso cerkev ali pa samo za posamezne države, ki so to posebno odločno zahtevale. Tako je vladala glede praz¬ nikov v različnih krajih največja raznolikost. Zato je papež Pij X., ustrezajoč zahtevani časa, s svojim motuproprio „Supremi disciplinae" z dne 2. julija 1911 (A. A. S. 111, 305 ss.) skrčil šte¬ vilo obče predpisanih cerkvenih praznikov na osem: Božič 25. dec., Obrezovanje Gospodovo 1. jan., Sv. trije kralji (epiphania) 0. jan., Kristov vnebohod, četrtek pred 6. nedeljo po Veliki noči, Marijino brezmadežno spočetje 8. dec., Marijino vnebovzetje 15. avg., Peter in Pavel 29. jun., ter Vsi svetniki 1. nov. Cerkveni prazniki so ali premakljivi ali nepremakljivi. Ne¬ premakljivi so tisti, ki padejo vedno na isti koledarski dan (Božič), premakljivi oni, ki se praznujejo v različnih letih na različne dneve (Vel. noč). Dalje razlikujemo slovesne in neslo- vesne praznike (f e s t a s o 11 e m n i a in f. n o n s o 11 e m n i a); f. sollemnia se morajo vedno praznovati in v slučaju zapreke pre¬ ložiti. Po pomembnosti so prazniki ali f. duplicia, s e mi¬ ti u p 1 i c i a ali s i m p 1 i c i a. Pravno najpomembnejša je raz¬ lika med fes ta chori, ki jih praznuje samo kler po litur¬ gičnih predpisih in f e s t a fori, festa de praecepto, zapovedani prazniki, ki veljajo za vse ljudstvo in ob katerih morajo iti vsi verniki k maši, se vzdržati težkih del, sodnih po¬ slov in tudi trgovanja, ako ni to po običaju take dneve v na¬ vadi (c. 1248). Po zakoniku sta samo naj višji cerkveni oblastvi, namreč pa¬ pež in vesoljni cerkveni zbor, poklicani, določati, prelagati in odpravljati praznike ali postne dni. Dovoljenja, da se izvestnih praznikov ali postov v posamnih slučajih ni treba držati, dajejo ordinariji in celo župniki. Ordinariji smejo dovoliti dispenzo tudi za celo škofijo. Predstojniki eksemtnih kleriških religiozov imajo isto pravico glede oseb, ki bivajo trajno v njih zavodih (cc. 1244, 1245). 350 Kušej, Cerkveno pravo. Kot zapovedane praznike navaja Codex j. c. za vso cerkev poleg nedelj in Telovega zgoraj naštete v motuproprio „Su- prerai“ imenovane dneve in praznik sv. Jožefa 19. marca (c. 1247). Papež Pij XI. je dodal tem praznikom še enega, namreč praznik Kristusa kralja, ki se pa praznuje vedno na zadnjo ne¬ deljo meseca oktobra, tako da se z njim število Svetkov ni spre¬ menilo (encikl. „Quas primas“ z dne 11. dec. 1925, A. A. S. XVII, p. 593 ss). Prazniki patronov niso zapovedani prazniki, vendar lahko ordinariji prelože njih praznovanje na prihodnjo nedeljo. Kjer pa je kak izmed navedenih praznikov ali preložen ali že odpravljen, tam naj se obstoječa ureditev brez sporazuma z Ri¬ mom ne spreminja. Praznični in postni dnevi se računajo navadno od polnoči do polnoči; odpustki izvestnega dneva pa se lahko pridobe že prejšnji popoldan. Festum ali festivitas je praznik sam, vigilia, pervigilium, vespera prima, prejšnji dan; vigilia vigiliae drugi dan pred praznikom, octava osmi dan po njem, pri čemur se šteje dies festus sam kot prvi dan. Po zakonu o medverskih odnošajih z dne 25. maja 1868 čl. 13, se mora opustiti ob nedeljah v času, ko se vrši božja služba, vsako ne nujno potrebno javno delo, ravno tako je ne¬ dopustno vsako dejanje, ki bi ob praznikih katerekoli konfesije v bližini božjega hrama motilo glavno božjo službo. Pri nas se praznujejo tudi še različni, po cerkvi odpravljeni prazniki, tako da ti za državo še veljajo, za cerkev pa ne. 2. Postni dnevi (cc. 1250—1254). Postne zapovedi so zgolj juriš ecclesiastici. Nastale so potom običaja, ki ima svoje začetke že pri prvih kristjanih. Najstarejši je velikonočni post, ki se omenja že na nicejski sinodi kot quadragesima. Post ob kvatrih je bil upeljan vsaj že v 5. stoletju (cc. 6 in 7 D. 76). Za postne dneve sta veljala sreda in petek, na zapadu je prišla mesto srede v navado sobota. Končno so se kristjani postili tudi na dneve pred največjimi prazniki. Post je dvojen in sicer razlikujemo dies abstinen¬ ti ae, na katere ni dovoljeno zavživati poljubna jedila, ampak so izvestne vrste jedil izključene, dies jejunii, ob katerih ni dovoljeno se najesti več kakor enkrat na dan do sitega in dies abstinentiae et jejunii, na katere so verniki omejeni glede izbire jedil in se smejo poleg tega tudi le enkrat na dan najesti do sitega. Na postne dneve prve vrste (dies ab¬ stinentiae) je sedaj prepovedano samo zavživanje mesnih je¬ dil. ne pa več zavživanje jajc, mleka in živalske masti. Na dneve, za katere velja samo zapoved pritrganja, so dovoljene tudi me¬ sne jedi, dopustno pa je samo enkratno nasičenje na dan in sicer ali opoldne ali zvečer; malenkostna jedila so dovoljena poleg glavnega obeda še dvakrat v dnevu. Sicer pa so za količino in vrsto dovoljenih jedil merodajni krajevni običaji. Izrecno do- ^ J31. Prisega in zaobljuba. 351 voljeno je sedaj tudi zavživanje rib in mesnih jedil obenem (c. 1251 § 2). Dies abstinentiae tantuin so vsi petki v letu, dies abstinentiae et jejunii so vsi petki in sobote v 40. dnevnem postn (od Pepelnice do Velike sobote), dalje Pepelnica ter srede, petki in sobote v kvaternih tednih, t. j. v tednih po 1. nedelji po Pe¬ pelnici, po Binkoštih, po prazniku Povišanja sv. Križa 14. sept., in po tretji adventni nedelji, končno dnevi pred Marijinim vne¬ bohodom, pred Vsemi svetimi in pred Božičem. Samo dies jejunii so vsi drugi dnevi v velikonočnem postu. Ako pade zapovedan praznik na postni dan, potem post ne velja. Na Veliko soboto je samo še dopoldne post. Za redove in kongregacije so dostikrat veljavni strožji predpisi, ki ostanejo po zakoniku nedotaknjeni. Veljavnost morebitnih posebnih zaobljub ali dispenz je ostala po kodesku nedotaknjena. § 131. Prisega in zaobljuba. Cc. 1307—1321. H a r i n g , §§ 160, 161. Sagmiiller, K. R.*, §§ 165, 166. P 6 s c h 1, 1. c., 187 ss. Oboje znači zasebna dejanja bogočastja, toda oba čina sta podrejena cerkveni upravi radi obveznosti, v katero stopita pri- sežnik in zaobljubnik napram Bogu. O tej obveznosti odloča po¬ klicana cerkvena avtoriteta, ki jo lahko spremeni ali razveljavi. Kadar pristojni cerkveni organ kot božji zastopnik storjeno zaobljubo sprejme, govorimo o javni obljubi. I. Prisega, jis jurandum, jura m e n tu m, po¬ meni, da se sklicuje prisežnik na Boga kot pričo in sicer ali za resničnost kake trditve (izpovedbe), juramentum asser- t o r i u m , purgatorium, ali za resnost kake obljube, n. pr. jamstvo poroka, juramentum promissorium. Pred¬ pogoji za veljavno prisego so: judicium, veritas et justitia. 21 Ju¬ di c i u m pomeni, da zahteva prisega primerno uvidevnost in svobodno voljo. Zato se ne sme nikdo pripustiti k prisegi, ki radi nedoraslosti ali bolezni ne more rabiti svojega razuma (cc. 1757 § 1, 1767 § 1, 88 § 3). V e r i t a s znači, da mora tisti, ki priseže, imeti voljo, izpovedati resnico brez vsakega pridržka, odnosno najvestneje izpolniti svojo obljubo. Tretji pogoj, j u s t i t i a , pa pomeni, da se predmet prisege ne sme nanašati na nekaj, kar bi nasprotovalo veri, blagru cerkve, spodobnosti ali pravicam druge osebe. 22 Nedopustna je prisega po zastopniku. Zapriseženo obljubo 21 Jusjurandum praestari nequit, nisi in judicio, in veritate et in justitia (c. 1316). 22 c. 7, C. 22, q. 1; c. 2, C. 22, q. 2; cc. 21, 23—25, 27, 31, 2, 11, 13, 16, 18, 19, X, 2, 24. ?52 Kušej, Cerkveno pravo. je treba izpolniti. Tudi prisiljena prisega (per vim aut metum gravem) je po sebi veljavna, toda cerkveni predstojnik (papež ali pristojni ordinarij) sme zavezanca oprostiti izpolnitve. Isto- tako je veljavna pod prisego dana odpoved na pravno dobrino ter se mora izpolniti, ako ni izsiljena ali s prevaro povzročena in če ne pomeni škode za dušni blagor (c. 1317). Zaprisežena obljuba se mora strogo tolmačiti. Njena veljavnost se ravna po prirodi in pogojih dejanja, za čigar podkrepitev je služila. De¬ janje, ki bi bilo na škodo drugemu ali proti javnemu blagru ali večnemu izveličanju, tudi vsled prisege ne dobi veljave (c. 131 tl)- Obveznost iz zaprisežene obljube ugasne: 1. ako se oni, komur na korist je bila storjena, izpolnitvi odpove; 2. ako se predmet prisege (res jurata) v bistvu spremeni, ako izgubi vsak pomen ali če nasprotuje dobrini višje vrednosti (maj us bonum impediat); 3. ako odpade končni smoter ali pogoj, pod katerim je bila prisega storjena; 4. ako pristojni cerkveni organ izpolnitev spregleda, ob¬ veznost spremeni ali pa jo razveljavi kot nično (c. 1319). Spremembe more dovoliti krajevni ordinarij za svoje pod¬ ročje in svoje pripadnike in vsak papežev pooblaščenec v okviru pooblastila. Sprememba se pa veljavno izvrši tudi po prisežniku samem, če prevzame mesto prvotno obljubljenega drugo ravno tako dobro ali še boljše delo. Če bi pa iz dispenze nastala drugim škoda, in bi se ti sami ne odpovedali izpolnitvi obljube, je samo papež upravičen, da z ozirom na potrebe cerkve in v njeno korist odveže od storjene prisege (cc. 1312 — 1314, 1320). II. Zaobljuba (votum). Zaobljuba je podana, ako se kdo premišljeno in iz proste volje Bogu zaveže, da hoče izvršiti izvedljivo boljše delo, do ka¬ terega sicer ne bi bil obvezan (promissio deliberata ac libera Deo facta de bono possibili et meliore). Zaobljubo stori lahko vsak, ki je že dosegel zrelost razuma, ako ga pravo od takega dejanja ne izključuje. Iz neopravičenega težkega strahu storjena za¬ obljuba je neveljavna (c. 1307). Razlikujemo: a) votum publicum, ako zaobljubo v imenu cerkve sprejme zakoniti cerkveni predstojnik, in vo¬ tum privatum, ako se zaobljuba stori zasebno; b) votum s o 11 e m n e , ako cerkev sama zaobljubo prizna za slovesno in ji prisoja vse učinke, ki so s tako obljubo zvezani; v nasprotnem slučaju je zaobljuba navadna, priprosta, votum s i m p 1 e x, Vsako dejanje, ki je v nasprotju s slovesno obljubo, je nično, čin pa, ki nasprotuje priprosti obljubi, je samo nedovoljen (c. 579); c) votum reservatum, pridržana obljuba, ki jo sme spregledati samo apostolska stolica in votum n o n r e - $ 132. Sveti kraji in svete stvari. 553 servatum, glede katere sme dati dispenzo tudi nižji cerkveni predstojnik; d) vota personalia, realia in mixta, osebne, stvarne in mešane zaobljube. Predmet prvih je dejanje, pri drugih se obljubi stvar, pri tretji vrsti pride oboje v poštev. Od zasebnih zaobljub so papežu pridržane samo zaobljube po¬ polne in trajne čistosti in zaobljuba vstopiti v samostanski red (votum ingrediendi in religionem votorum sollemnium), če so bile storjene nepogojno po dovršenem 18. letu (c. 1309). Osebna obljuba veže samo zaobljubnika, stvarna tudi njegove dediče. Isto velja o mešani obljubi, v kolikor je stvarnega značaja. Za¬ obljuba izgubi svojo obvezno moč s potekom časa, na kojega se je glasila, dalje ako odpade dodani pogoj ali namen, ako se spremeni tvarina obljubljenega predmeta, ako se zaobljuba raz¬ veljavi (irritatione) ali prvotna obveznost zamenja z drugo (commutatione), ako se dovoli spregled. Končno se ukinejo za dobo, za katero veže samostanska zaobljuba, vse obveze iz prej¬ šnjih zaobljub. Kdor svoje volje ne more prosto uveljavljati, se tudi brez vednosti osebe, od katere je odvisen, ne more z zaobljubo obve¬ zati. Zakoniti zastopniki nedoraslih oseb, ki še nimajo potreb¬ nega razuma ter skrbniki umobolnih skrbljencev lahko vsak čas proglase zaobljube svojih še nedoraslih otrok, varovancev od¬ nosno skrbljencev za nične, istotako samostanski predstojnik zaobljube podrejenih religiozov in vsak zakonec zaobljube dru¬ gega zakonca, kolikor se tičejo zakonskega življenja. Ako bi pa n. pr. eden izmed soprogov storil zaobljubo, da stopi v samostan, potem drugi soprog izpolnitev zaobljube pač lahko prepreči do svoje smrti, a obveznost iz zaobljube ne ugasne, ker je zaobljub¬ nih odvisen od svojega soproga samo glede predmeta prevzete obveze, ne pa glede volje same (c. 1312). § 132. Sveti kraji in svete stvari. Cc. 1154 — 1202. H a r i n g, § 156. P 6 s c h 1, 1. c., 191 ss. Sagmiiller, 1. c., § 167. Ušeničnik F., 1. c. II, 42 ss, 58 ss. Svete stvari imenujemo one, ki služijo bogočastju ali so namenjene za pokopavanje vernikov in ki so v to svrho ali posvečene ali blagoslovljene po liturgičnih predpisih (c. 1154). Med njimi razlikujemo r e s c o n s e c r a t a e in res benedictae, posvečene in blagoslovljene stvari, ki so zopet ali nepremične (loca sacra) ali premične, t. j. sveto posodje in cerkvena oprema (sacra supellex). Med obema tema vrstama stoje altarji, ki so ali nepremični altarji (al- 23 "554 Kušej, Cerkveno pravo. taria fixa) ali pa premični (altaria portatilia). Sveti kraji so pred vsem cerkve in kapele (oratoria) ter pokopališča (coe- meteria). Cerkveno opremo tvorijo premične stvari, ki se rabijo pri službi božji. Res consecratae so razen altarjev kelihi in patene, res benedictae mašne in druge cerkvene obleke, tabernakelj, monstrance itd. Zvonovi so ali res con¬ secratae ali res benedictae. Posvečenje svetih krajev je vedno zadeva ordinarija, v kojega področju se nahajajo, ako je sam za škofa posvečen. Kardinali smejo posvetiti cerkve in altarje svojih titulov. Ge¬ neralni vikar mora imeti v to svrho posebno pooblastilo. Isto pravilo velja za blagoslovitev svetih krajev, 'le da je v to poklican tam, kjer gre za eksemtne kleriške religije, višji predstojnik. Krajevni ordinarij in višji samostanski predstojnik smeta to nalogo poveriti tudi drugim duhovnikom. A nikomur ni dovoljeno posvetiti ali blagosloviti sveti kraj brez privoljenja ordinarija. Vsi nasprotni privilegiji so razveljavljeni (cc. 1155 do 1157). O izvršenem posvečenju ali blagoslovljenju je napraviti pismeno svedočbo, o kateri se en izvod hrani v škofijski kuriji drugi pa v arhivu dotične cerkve. Za dokaz pa zadostuje tudi izpovedba ene neoporečne priče, če se na ta način nikogar ne oškoduje. Oni, ki je upravičen posvetiti ali blagosloviti cerkev, je tudi poklican blagosloviti in položiti temeljni kamen (c. 1163). Kanon 1160 izraža načelo, da sveti kraji niso podvrženi dr¬ žavnim oblastvom, ampak da cerkev svobodno izvršuje nad njimi svojo jurisdikcijo. V tem pogledu pa so dejansko odločilni v prvi vrsti državni zakoni, po katerih nastopajo verske družbe na¬ vadno samo glede notranjega bogoslužja samostojno. Tudi za¬ hteva cerkev za se še sedaj zavetno pravico (jus asyli) v tem smislu, da se sme hudodelec, ki je pribežal v cerkev, izro¬ čiti le z dovoljenjem ordinarija ali vsaj rektorja, ako ne gre za nujno potrebo (c. 1179). Ta pravica po naših sedanjih zakonih ni priznana; igrala pa je v srednjem veku veliko vlogo. V obče veljajo glede svetih krajev in stvari po kodeksu nastopna določila: I. Cerkve in kapele (cc. 1161—1196). Cerkve so stavbe zgrajene v namen, da služijo vsem vernikom v svrho javnega bogočastja (c. 1161). V prvih ča¬ sih se je služba božja vršila v zasebnih hišah in po skritih krajih, toda začenši od Konstantina Velikega je cerkev raz¬ vijala bogat sijaj tudi v božjih hramih in nastal je poseben krščanski stavbeni slog, ki je pa po časih in krajih dobival različne oblike. § 132. Sveti kraji in svete stvari. 355 Povsodi nahajamo dandanes mnogo vrst božjih hramov; male zasebne kapelice, podružnice, župne, kapiteljske, stolne, samostanske cerkve itd. Pravno pomembna je raz¬ lika med cerkvami in kapelami. 1. Cerkev je sveta stavba (aedes sacra), dostopna vsem vernikom, namenjena javnemu bogočastju. Brez pismenega dovoljenja ordinarija se cerkev ne sme zi¬ dati. Dovoljenje se sme dati samo, ako se je škof poprej pre¬ pričal, da so dana potrebna sredstva za zgradbo in za vzdrže¬ vanje cerkve ter za preživljanje duhovnikov, ki naj se tam na¬ stavijo. Tudi se je ozirati na to, da novo zgrajena cerkev ne bo povzročala prejšnjim cerkvam škode. Zato je pred rešitvijo prošnje za škofovo dovoljenje zaslišati mnenje predstojnikov sosednih cerkva; navzlic njihovim ugovorom bi se smela dovo¬ liti nova zgradba, če je hasek, ki ga imajo verniki od nje priča¬ kovati, tako očit in nedvomen, da odtehta morebitno škodo že obstoječih cerkva. Celo samostanska udruženja si morajo oskr¬ beti dovoljenje ordinarija, predno prično cerkveno gradbo in ne zadostuje v to svrho morebitno že poprej izposlovano zagoto¬ vilo, da si smejo postaviti lastno cerkev (brez označbe kraja), listi, kojih pravice so vsled nove gradbe ogrožene, lahko pri cerkvenem sodniku zahtevajo prepoved, da se delo nadaljuje, dokler se pravica graditelja ne dožene (c. 1676). Pravica onega, ki postopa pri novi gradbi že na podlagi oblastvenega dovolje¬ nja, pa sploh ne more biti dvomljiva. Seveda je potrebno pri vseh novih stavbah in pri prezidavah v večjem obsegu vselej tudi dovoljenje državnega stavbnega oblastva. Vedno so upoštevati pri novih stavbah in prezidavah obi¬ čajne oblike in pravila krščanske umetnosti. Ordinariji so za¬ vezani, da s pomočjo izvedencev to strogo nadzirajo. Nobena cerkev ne sme biti ne po oknu ne po vhodu zvezana s hišo laika in nikak prostor cerkvene stavbe, ne nad, ne pod cerkvijo, se ne sme rabiti v svetne svrhe (c. 1164). Šele kadar je nova cerkev slovesno posvečena ali vsaj blago¬ slovljena, se sme opravljati v nji služba božja. Če ordinarij upra¬ vičeno domneva, da se bo cerkev uporabljala v svetne namene, potem naj dovoljenje za zgradbo, ali, če je bila ipak zgrajena, za posvetitev ali blagoslovitev odreče. Slovesno naj se posve¬ tijo stolne, po možnosti tudi- kolegiatne, samostanske in župne cerkve. Cerkve, zgrajene iz lesa ali iz železa ali druge kovine, se smejo samo blagosloviti, ne pa posvetiti. Altar se sme po¬ svetiti tudi brez cerkve, ako se. pa posveti cerkev, je vedno treba posvetiti tudi vsaj en altar in sicer glavnega, če še ni posvečen; če je že posvečen, pa stranskega (c. 1165). Posvečenje cerkve naj se izvrši na nedeljo ali praznik. Po¬ svečujoči škof in tisti, ki so za posvečenje prosili, se morajo 2i* Kušej, Cerkveno pravo. 356 prejšnji dan postiti. Posvečujoči škof sme dovoliti za dan po¬ svečenja in za vse bodoče obletnice tega dneva (anniversaria) posebne odpustke (c. 1166). Spomin na posvečenje cerkve se praznuje vsako leto na dan „žegnanja“ (proščenje, Kirchenfest) po liturgičnih predpisih (c. 1167). Vsaka cerkev mora biti posvečena ali blagoslovljena na ime kakega svetnika ali svete skrivnosti, ki je odslej njen patrom Tudi dan patrona se praznuje v vsaki cerkvi po liturgičnih predpisih. Običajno se prenese ta praznik na najbližjo nedeljo. Blaženi brez papeževega dovoljenja ne morejo biti cerkveni patroni (c. 1168). V posvečeni ali blagoslovljeni cerkvi, ki je v tem svojstvu izročena (dedicata) v božjo čast javni uporabi vernikom, se smejo opravljati vsa liturgična dejanja, v kolikor niso vsled župnih pravic ali privilegijev ali p r a v n o v e 1 ja v n i h običajev vezana na izvestne druge cerkve. Ta pravica ugasne šele, ako se cerkev uniči ali če ji ordinarij sveti čin zopet vzame, kar pa se sme zgoditi samo v primeru, da je nadaljnje vzdrževanje cerkve nemogoče. Liturgično dejanje, s katerim se cerkvi njeno svojstvo kot res sacra izbriše, se zove exse- cr ati o (cc. 1171, 1187). Posebne pravne posledice imajo izvestna dejanja, s kate¬ rimi je zvezana oskrumba ali onečaščenje cerkve. Zakonik rabi izraz violatio ecclesiae, kar pomeni poškodbo a tudi onečaščenje. Primeri, v katerih nastopi violatio ecclesiae, so v c. 1172 taksativno našteti. Pogoj je, da so dotični čini ugotovljeni (certi), da so obče znani (notorii) in da so bili izvršeni v cerkvi sami (in ipsa ecclesia positi). Ti primeri so: a) umor; b) zlo¬ činsko težko prelitje krvi; c) pregrešna zloraba cerkve, ki skruni njeno čast; d) pokop nevernika ali pa sodbeno izobčenega kri¬ stjana v cerkvi. Prejšnje pravo je rabilo mesto violatio izraz p o 11 u t i o. Pollutio je bila dana sosebno tudi v primeru samomora, ki je štel ravno tako težko kakor umor (cc. 19, 20, D. 1, de cons.; c. 4, X, 3, 40). Tretji primer je bil označen kot prostovoljna in težko pregrešna effusio seminis humani (c. 4, X, 3, 40; c. im. in VI 0 , 3, 21). Violatio ecclesiae sicer ne uniči njenega posvečenja ali blagoslovljenja, vendar pa trpi njen ugled pri vernikih, tako da se mora nadaljnje izvrševanje duhovniških funkcij v njej ukiniti, 23 dokler se madež zopet ne odpravi, kar se zgodi po posebnem liturgičnem činu, ki se zove reconciliatio. Do tega čina je upravičen pri blagoslovljeni cerkvi njen pred- 23 Ako se oskrumba izvrši med službo božjo, se mora ta pre¬ kiniti. ^ 132. Sveti kraji in svete stvari. 357 stojnik, pri posvečeni pa samo ordinarij in le v slučaju nujne potrebe njen predstojnik, ki pa mora obvestiti ordinarija (c. 1176). Naslov „b a s i 1 i c a“ gre samo onim cerkvam, katerim je bil podeljen po posebnem apostolskem indultu ali katere ga rabijo že od davnine. S tem naslovom zvezani privilegiji mo¬ rajo biti dokazani (c. 1180). V cerkvi mora vladati oni red in stroga snaga, ki pristoja božjemu hramu. Kupčije ali sejmi (negotiationes) in stojnice se v njej ne smejo pripuščati, četudi bi se nanašale le na nabožne predmete (c. 1178). Vsakdo se mora pripustiti k božji službi v cerkvi brezplačno in se izrecno zavrača običaj, ki bi nasprotoval temu predpisu (c. 1181). Kolikor možno naj bodo v cerkvi moški ločeni od žensk, moški naj snamejo v cerkvi in pri cerkvenih obhodih klobuke, ako temu ne nasprotuje običaj v deželi ali če ne zahtevajo važni oziri kaj drugega. Za oblastva se sme v cerkvi odkazati tudi poseben prostor. Z dovoljenjem ordinarija se sme dati tudi navadnim cerkvenim članom poseben prostor v stolu, toda ta ukrep je vedno preklicen, ker je v prvi vrsti merodajen blagor celote (cc. 1262, 1263). Spori radi sedežnine, ki jih pri nas rešujejo kot najemninske zadeve okrajna so¬ dišča, bi se imeli v smislu cerkvenega prava reševati cerkvenim instančnim potom. 24 2. Oratoriji ali bogomolnice (Bethauser) se raz¬ likujejo od cerkev bistveno v tem, da niso v prvi vrsti name¬ njeni splošnosti, dasi je tudi njih svrha, da služijo češčenju Boga. Med njimi ločimo: a) oratoria publica, javne bogomolnice, ki služijo pred vsem verskim potrebam kake korporacije ali tudi zaseb¬ nikov, v katere pa imajo med božjo službo dostop tudi drugi verniki, n. pr. kapele v bolnišnicah in v nekaterih cerkvenih zavodih (semeniščih); b) oratoria semipublica, ki služijo samo določe¬ nemu krogu oseb (religiozom, osobju zavoda), in ki niso splošno dostopna; c) oratoria privata seu do mestica, ki so na¬ menjena samo posameznim rodbinam (n. pr. vladarskim rod¬ binam, grajske kapele) ali pa zasebnikom (kapele na grobovih). Zasebne bogomolnice so tudi domače kapele kardinalov in ško¬ fov, zakon pa jim navzlic 'temu priznava pravni značaj polu- javnih oratorijev (cc. 1188, 1189). Za javne oratorije veljajo v obče iste določbe, kakor za cerkve, zato se v njih lahko opravljajo vse duhovniške funkcije 24 Za ljubljansko škofijo obstoja poseben red za cerkvene sedeže, sklenjen na drugi sinodi 1908, p. 163—165. 358 Kušej, Cerkveno pravo. kakor v cerkvah samih v smislu liturgičnih predpisov. V za¬ sebnih kapelah se sme citati maša, a samo z dovoljenjem ordi¬ narija, ki je navadno potrebno za vsak posamezen primer po¬ sebej. Ako se naj čita v njih dnevno tiha maša, je potreben v to poseben papežev indult. Razun maše so sploh vse druge du¬ hovniške funkcije v zasebnih kapelah prepovedane. Posebno posvečenje ali blagoslovljenje pri njih odpade. Pri polujavnih kapelah se izvrši blagoslovljenje navadno istočasno z zavodom, kateremu pripadajo (samostan, semenišče). Za njih zgradbo je potrebno dovoljenje ordinarija (cc. 1191—1196). II. Grobišča, pokopališča. Kristjani so že pred Konstantinom Velikim imeli raz- sežna grobišča, na kojih so tudi nastale prve bogoslužju namenjene zgradbe. Maševalo se je na grobovih mučenikov. Vsled tega imajo' altarji še danes obliko krste in velja še danes strogi predpis, da mora vsebovati vsak altar ostanke kakega mučenika, tako da se še v današnjih dneh daruje vsaka maša na mučenikovem grobu. V poznejšem razvoju so postala pokopališča samo pritiklina cerkva. Na zem¬ ljišču okrog cerkve so se polagali umrli kristjani k več¬ nemu počitku. V cerkvi sami so se smele pokopavati le posamezne odlične osebe. Načelo, da so pokopališča strogo cerkvene naprave, danes ni več priznano, dasi je veljalo skozi dolga stoletja. Določbe zakonika se zato ozirajo tudi na medverska, navadno občinska (mestna) pokopališča in velevajo ordinarijem, naj skrbe tam, kjer cerkev ne more udejstviti svoje pravice in zahteve po last¬ nem pokopališču za svoje vernike, da se blagoslove občinska pokopališča v celem obsegu, ako pripada večina umrlih kato¬ liški cerkvi, ali v odmerjenem delu, ako so katoliki v manjšini; kjer pa tudi to ne bi bilo mogoče, tam naj se blagoslovijo po¬ samezni grobovi od slučaja do slučaja (c. 1206). Določila glede oskrumbe in rekonciliacije cerkva veljajo tudi za grobišča. Sicer pa oskrumba pokopališča ne zadene cerkve in tudi ne obratno (c. 1172 § 2). Vsaka župna cerkev imej po možnosti svoje po¬ kopališče. Eksemtni redovniki si smejo zgraditi grobišče za se. Ordinarij sme tudi drugim pravnim osebam, celo zasebnim rod¬ binam, dovoliti poseben blagoslovljen prostor, kjer se naj njih člani pokopavajo. Vernikom je dovoljeno, da si pridobe lastne grobove bodisi na zasebnih, bodisi na javnih pokopališčih. Za umrle otroke naj se odkažejo po možnosti posebna mesta. Vsako pokopališče naj se zagradi in zastraži. Grobovi, kamni in § 132. Sveti kraji in svete stvari. 359 spomeniki se morajo vestno vzdrževati in biti v skladu s kato¬ liško vero. Za one, katerim se odreče cerkveni pogreb, naj se odmeri poseben prostor, ki se ne blagoslovi (cc. 1207—1212). Pokopališča zanimajo tudi državno upravo iz zdravstvenih ozirov. Ti oziri so rodili zakon z dne 30. aprila 1870 d. z. št. 68, ki podreja vsa pokopališča zdravstveno-policijskemu nadzorstvu in ki nalaga občinam dolžnost, da skrbe v lastnem območju za pokopališča, ki odgovarjajo sanitarnim predpisom. Pokopališča v zaklju¬ čenih naselbinah so že od časa Jožefa II. prepovedana. 25 Zato se sedaj pokopališča okrog cerkva vedno bolj opu¬ ščajo. Novejša pokopališča so vsa izven vasi, trgov in mest. Konfesionalno pokopališče je ono, ki stoji v upravi in rabi verske občine ali kake župnije. V obče so starejša poko¬ pališča večinoma verske naprave. Zakon z dne 30. aprila 1870 d. z. št. 68 jih je samo iz sanitarnih ozirov podredil občinam kot policijskim oblastvom, njih pravnega značaja ni izpremenil. Judi ni izključeno, da še sedaj na novo nastanejo verska pokopališča, samo da bi bilo v to potrebno zdravstveno-policijsko odobrenje politične občine. Ako ne bi versko pokopališče zadostovalo več potrebam in bi se cerkev branila, ga povečati ali preurediti, bi morala občina skrbeti za zgradbo novega pokopališča. Tudi na verskem pokopališču se mora dovoliti dostojen pogreb drugoverca, ako se naj pokoplje v rod¬ binskem grobu ali če v občini, v kateri je drugoverec umrl ali v kateri je bilo najdeno njegovo truplo, pripadniki po¬ kojnikove vere nimajo lastnega pokopališča. 26 III. Alta rji in zvonovi. Altarji so ali nepremakljivi (altaria fixa, immobilia) ali pa premakljivi, prenosni (altaria mobilia, portatilia, arae portatiles, petrae sacrae). Nepremakljivi altar ima podzidek (stipes), na ka¬ terem sloni altarna ploskev (mensa, tabula), ki pokriva celi 25 Dvorni dekret z dne 23. avg. in 13. sept. 1784. M a n z, Zbirka zak. 30, 1898, 694 ss. 20 Čl. 12 zakona o medverskih odnošajih z dne 25. maja 1868 d. z. št. 49. 360 Kušej, Cerkveno pravo. spodnji vzidani del. Oba dela sta trdno (navadno s cementom) med seboj zvezana tako, da se ploskev ne da ločiti od podzidka. Oba dela se z istim svetim dejanjem skupaj posvetita. Vse, kar se nahaja nad ploskvijo (altarni nastavek, Altaraufsatz), je nebistveno. Altarna ploskev mora obstojati iz enega samega kosa naravnega nekrušljivega kamna. Spodnji del altarja, na katerem sloni ploskev, je lahko zidan ali pa obstoja iz soh ali kamnitih stebrov. V altarju in sicer navadno v ploskvi se na¬ haja sepulchrum za relikvije, ki bodi zaprt s posebnim kamnom. Prenosni altar sestoji samo iz kamnite plošče, v ka¬ teri se nahaja zaprt sepulchrum. Samo plošča je posvečena, ne pa z njo zvezan podzidek ali podstavek. Zato veljajo altarji, pri katerih podstavek ali podzidek, dasi je morda nepremičen, ni posvečen, za prenosne. Plošča mora biti vsaj tako velika, da ima kelih na nji prostor. V vsaki posvečeni cerkvi mora biti vsaj en, sosebno glavni altar nepremakljiv. Altar sam mora biti posvečen, predno se sme na njem maševati. Nepremakljiv altar zgubi svoje posvečenje, če se loči ploskev od podzidka (stebrov). V takem slučaju je treba nove posvetitve, ki jo pa sme opraviti s škofovim dovoljenjem tudi navaden mašnik. Posvečenje zgubi vsak altar tudi v slučaju, da se snamejo iz njega relikvije. Eksekracija altarja ne pomeni hkrati eksekracije cerkve in tudi ne obratno. Vsak altar ima svoj naslov, glavni altar isti naslov kakor cerkev. Vsak altar je namenjen za liturgične funkcije in sicer v prvi vrsti za ma- ševanje, vsaka uporaba altarjev v svetne namene je prepove¬ dana. Pod altarjem ali v njega bližini se ne sme nikdo pokopati (cc. 1197—1202). Sem spadajo tudi cerkveni zvonovi, ki so po li¬ turgičnih predpisih ali posvečeni ali blagoslovljeni. Upo¬ rabljati se jih sme samo v verske svrhe, v druge, ne¬ cerkvene namene samo v slučajih sile ali s škofovim do¬ voljenjem ali ob prilikah, ki so določene po običaju (plat zvona ob požaru, zvonenje proti nevihti). Glede njih po¬ svečenja ali blagoslovijenja veljajo isti predpisi kakor za cerkve. Zvonovi so v cerkvi v rabi že od 6. stoletju. C. 1169 določa, da sme zvonove (campanas) imeti vsakoršna cerkev, v istini pa so v rabi tudi pri kapelah, celo pri zasebnih. IV. To kar se rabi v cerkvi pri liturgičnih funkcijah, se imenuje sacra s u p e 11 e x , cerkvena oprema. Glede § 132. Sveti kraji in svete stvari. 361 nje nahajamo v cc. 1296—1306 posebna določila. Vse mora biti inventarizirano in dobro shranjeno. 1. Res consecratae so kelihi in patene. Oboje naj bo iz zlata ali srebra. Le če je cerkev revna, se sme rabiti tudi kelih iz cina, ki pa mora biti znotraj pozlačen. To določajo liturgični predpisi (Missale Romanum), na katere se sklicuje poleg starih cerkvenih običajev tudi zakonik. V novejšem času so dovoljeni tudi kelihi iz aluminija, če so znotraj pozlačeni. 2. Res b e n e d i c t a e so liturgična oblačila, prtiči za altarje, tabernakelj, oprema za shrambo evharistije, t. j. ci- borij in monstranca ali vsaj lunula, ter posodje za shrambo sv. olj. Poklican, da blagoslovi cerkveno opremo, je v obče cerkveni predstojnik. Ako se ti predmeti v svoji obliki tako spremene, da jih ni mogoče več smatrati za to kar so bili in da ne morejo več služiti prejšnjemu namenu, ako so se uporabili v nedostojne svrhe ali izpostavili javni prodaji, potem nehajo biti res consecratae ali benedictae; ne pa v primeru, da se je zlata plast obrabila ali prenovila (c. 1305). 27 V. Simultanejev cerkveno pravo ne priznava in jih zakonik iz tega razloga niti ne omenja. Simulta¬ ne um je skupno uporabljanje božjega hrama ali drugih bogočastju namenjenih cerkvenih predmetov po katolikih in nekatolikih. Nastati bi moglo tako razmerje tedaj, ako bi pri verskem razcepu v prebivalstvu iste župnije dr¬ žavna oblastva priznala pravico na župno cerkev obema strankama skupno. Uporabljanje po nekatolikih ne vzame katoliški cerkvi blagoslova, toda nasprotuje c. 823 § I, po katerem se v hramu krivovercev in razkolnikov ne sme brati maša. Edino sredstvo, ki bi ga imel ordinari j proti odredbi državne oblasti, bi bilo proglašenje lokalnega interdikta nad dotično cerkvijo. 28 Največ simultanejev je na Nemškem in v Švici v versko mešanih krajih. Povsodi so nastali in se vzdržujejo zgolj vsled sile razmer. 27 O tem, komu pripade sv. oprema iz zapuščine duhovnikov, glej spodaj § t96. 28 Tega sredstva se je katoliška cerkev 1. 1873 poslužila proti starokatolikom (A. f. k. K. H. 29, 1873, 434). O simultanejih prim. Hinschius IV, 358 ss, Scherer, K. R. II, 638 ss. 362 Kušcj, Cerkveno pravo. III. Poglavje. Uprava učne oblasti (potestas magisterii). § 133. Uprava nauka. Cc. 1322—1351. P o s e h 1, K. R. 2 , 161 ss. Blat, 1. c., 236 ss. Haring, §§ 102, 104. E i c h m a n n , K. R„ 187, 188. Sagmiiller, K. R. 3 , § 109. H i n s c h i u s , K. R. IV, 449 ss, 572 ss. Kristus je ukazal apostolom, naj oznanjajo njegov nauk vsem narodom in vsem rodovom. Določati K listov nauk je izključna zadeva cerkve, ki odklanja pri tem vsako vplivanje od druge strani (c. 1322). Vsled stroge enotnosti v cerkvi sta poklicana samo papež in vesoljni cerkveni zbor, da določata verske temelje in rešujeta dogmatska prašanja (c. 1323). Odloki obeh so končnoveljavni in ne¬ zmotljivi. Škofje so vsak za svojo škofijo poklicani čuvarji pristnosti nauka, imajo dolžnost in pravico do pridigo- vanja, niso pa upravičeni, reševati dogmatska prašanja niti v primeru, da jih je več zbranih na partikularni si¬ nodi. Podrobnejših predpisov, na kak način in v kateri obliki naj se te odločbe izdajajo, v pravu ne nahajamo. Odločba je lahko pozitivna, kadar podaje vsebino pravega nauka, ali pa negativna, če obsoja kriv nauk. Syllabus se imenuje od cerkvene oblasti izdan oficialni seznam krivih naukov. Pij IX. je izdal tak syllabus leta 1864 in Pij X. leta 1907. 2. Beseda božja se oznanjaj vernikom in nevernikom v pridigah, v ljudskih misionih, v nižji katehezi in raz¬ lagaj v teološkem pouku. a) Pridigovanje je pred vsem naloga škofov, ker pa ti ne morejo oznanjevati besede božje po vsej svoji škofiji, so- sebno ako je ta precej razsežna, imajo skrbeti za sposobne na¬ mestnike. Taki namestniki so že po svoji službi, ki jo v cerkvi zavzemajo, vsi župniki in njih pomočniki. Poleg župnikov mo¬ rajo škofje skrbeti tudi še za druge pridigarje. Pogoj pa je za vsakega pridigarja posebna m i s s i o c a n o n i c a. Ta odpade samo tam, kjer že služba sama po sebi nalaga dolžnost do pri- digovanja (c. 1328). Za pridigarje naj se nastavljajo samo mašniki ali diakoni, drugi kleriki le v posamnih slučajih in iz posebnih razlogov. Laiki v cerkvah ne smejo pridigati, tudi če $ 133. Uprava nauka. 363 bi bili religiozi (c. 1542). Tem manj bi smela pridigati ženska, ker sploh ni usposobljena za klerikat. Pooblastilo za pridiganje podeli za svoje področje edino le krajevni ordinarij in sicer ravno tako svetnim duhovnikom, kakor njemu podrejenim religiozom. Isto načelo velja celo za eksemtne religioze, ako ne pridigajo izključno samo eksemtnim kleriškim religiozom (c. 1338). Toda samostanska disciplina za¬ hteva, da mora imeti vsak religioz kot pridigar tudi odobrenje svojega predstojnika (c. 1339). Pooblastilo ordinarija je prosto preklicno. Župniki so zavezani, da pridigajo vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik. V adventu in ob postu morajo biti pri¬ dige bolj pogoste in prisostvovati jim morajo tudi člani ka¬ pitljev po končanih molitvah v koru (c. 1346). Svrha pridig je, da se pouče verniki, kaj imajo verovati in kaj ukreniti, da dosežejo svoj nadprirodni cilj. Pridigarji se morajo pri tem vedno v prvi vrsti ozirati na stvar in ne na svojo slavo in na posebne učinke svojega govora. Vse, kar ne spada v cerkev, je iz pridige izključiti. Ogibati se je tudi vsem osebnostim. Kdor bi oznanjal kriv nauk, zapade kazni (c. 1347). Razmerje države do cerkvenih pridig se zrcali navadno v čerkvenopolitičnih zakonih. Dočim je jožefinska država pod pretvezo, da je treba pobijati praznoverje, pogostokrat predpisavala vsebino in smer pridig, je pozneje v bivši Avstriji obveljalo načelo, da spadajo pridige med notranje cerkvene zadeve. Propovednik je odgovarjal za svoja izva¬ janja samo po določilih kazenskega zakona. V Nemčiji je bil uzakonjen 1. 1876 poseben kancelparagraf, 29 ki je dal ime sličnim določilom v drugih državah. To ime je dobil v skupščinskih debatah in v časopisju tudi zadnji odstavek člena XII naše ustave z dne 28. junija 1921 ki se glasi: Svoje duhovne oblasti ne smejo verski predstavniki pri bogoslužju ali s sestavki verskega značaja ali drugače pri izvrše¬ vanju svoje službene dolžnosti uporab¬ ljati v strankarske namene. To določilo je do¬ slej brez sankcije. V § 398 načrta kazenskega zakona za vso kraljevino je zgolj rečeno, da se kaznuje svečenik, ki se okrivi v označenem smislu, z zaporom. Doslej nijedna pokrajina naše države ni poznala kancelparagrafa. 30 29 § 130a kaz. zak. za Nemčijo. 30 Tudi bivša Ogrska ga ni imela, kakor naglasa Dolenc M. v razpravi: Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12 364 Kušej, Cerkveno pravo. Zakonik katoliške cerkve je sam določil pridigam strogo cerkveni okvir v cc. 1347 ss. Smisel c. 1347 je ob¬ razložen v okrožnici papeža Benedikta XV. „Humani ge- neris“ z dne 15. junija 1917, A. A. S. IX, p. 305 ss. in v pra¬ vilih konzistorialne kongr. z dne 28. jun. 1917, A. A. S. IX, p. 328 ss. Točka 20 pravil veli: .Argumenta concionum sint essentialiter sacra (Codicis c. 1347) . .. Concionatoribus- que omnibus de re politica in ecclesia agere omnino et ab- solute sit vetitum ...“. b) Ljudski misioni se zovejo pridige, ki se vrše pod avtoriteto škofa po posebej pozvanih, ne po domačih duhovnikih, in s katerimi je zvezano misionsko bogoslužje z delitvijo zakra¬ mentov sv. pokore in evharistije. Ti misioni so časovno omejeni. Priporočajo se za vsakih deset let (c. 1349). M i s s i o n e s po- pulares se imenujejo radi tega, ker so namenjeni domačim vernikom, ne poganom ali nekatolikom; za le-te obstojajo missiones externae. c) Nižja kateheza (institutio catechetica). Namesto ka- teheze v starem času, namenjene tistim, ki so se pripravljali na krst, je stopil danes verski pouk otrok. Ko je kristjanstvo pro¬ drlo v vse sloje in postalo državna vera, so začeli krst podelje¬ vati takoj po rojstvu. Dolžnost cerkve pa je bila, da tudi tem že sprejetim svojim članom nudi verski pouk. Ta pouk je vedno bil ena izmed poglavitnih nalog dušnega pastirstva. Vršil se je deloma v cerkvi, deloma v šolah. Tridentinski zbor 31 je ukazal, da morajo župniki otroke vsako nedeljo in praznik poučevati v veri in nravnosti in jih pripravljati na vreden prejem za¬ kramentov pokore, evharistije in birme. V najnovejšem času se vrši verski pouk tudi kot kateheza vedno bolj v šolah v zvezi z drugim poukom. Sosebno v mestih je ta pouk često poverjen posebnim katehetom, ki niso istovetni z župniki. Položaj kate- Vidovdanske ustave, Zbornik II. jur. fak. v Ljubi j. (1922), 160 ss. V istini 171 — 172 kaz. zak. za Ogrsko nista podobna nemškemu kaneel- paragrafu. Haringova na K. L. 2 XIT, članek Ungarn, oprta trditev (341 op. 6), da ima Ogrska od 1. 1899 kancelparagraf po nemškem vzorcu, se ne da kontrolirati, ker niti njegov vir zakona iz. 1. 1899 ne navaja. Pomotno je, če Ha ring nadalje trdi, da se v državi S. H. S. izvrševanje duhovne oblasti v strankarske svrhe počenši od 1. 1921 kaznuje na podlagi ovadb privatnih oseb, ker bi bilo to mogoče samo po občih določilih kaz. zak., dokler naš „kancelparagraf“ ni izveden. 31 Sess. 24 de ref., cap. 4, 7. § 135. Uprava nauka. 365 lietov je enak onemu drugih učnih moči in urejen po državnih zakonih. 32 Državno nastavljeni katehet mora hiti odobren tudi od škofa (missio canoniea). Učne knjige o veronauku morajo biti od cerkvene oblasti potrjene. Uradnega splošnega kate¬ kizma dosedaj nimamo. Na naših šolah se rabi katehizem, ki ga je izdal 1. 1894 avstrijski episkopat. Kodeks označuje ka- tehezo kot težko dolžnost sosebno dušnega pastirstva. Župniki morajo vsako leto v posebnih večdnevnih tečajih pripravljati deco na spoved in na birmo in jo šolati v postu za prvo obhajilo (c. 1330). Tudi pozneje naj skrbe za to, da se versko znanje otrok poglobi. Tri tem se smejo posluževati pomoči drugih du¬ hovnikov, celo sposobnih laikov, sosebno članov nabožnih društev, kojih namen je širjenje verskih čutov. Tudi religiozi so poklicani, da pri tem sodelujejo. Ob nedeljah in praznikih morajo župniki deliti krščanski nauk odraslim. Starši, službo- dajalci in botri naj skrbe za to, da se mladina udeležuje ka- teheze. V splošnem pa je škofova stvar, da izda v tem pogledu potrebne naredbe, na katere so vezani tudi eksemtni religiozi (cc. 1329—1336). d) Bogoslovne študije so se negovale v srednjem veku v prvi vrsti na teoloških fakultetah univerz. Papež je po¬ deljeval tem fakultetam tudi pravico do promocij. Kdor je bil promoviran, je imel vsled promocije hkrati učno sposobnost na vseh teoloških fakultetah zapadnega krščanstva. Podelitev učne usposobljenosti v promociji je vsebovala ob enem cerkveno po¬ oblaščen je. Dandanes akademska stopnja kot taka, dasi bi bila podeljena z odobrenjem papeža, ne daje že tudi učnega pooblastila. Sedaj morajo biti vsi učitelji teologije na iz- vensamostanskih zavodih in tudi profesorji bogoslovja na univerzah glede na vedenje in znanstvo preizkušeni po škofu; njegova missio ecclesiastica je pogoj za to, da smejo izvrševati svoj poklic. Škof jim sme svoje poverilo iz tehtnih vzrokov zopet odvzeti, toda pri državnih učnih močeh samo v sporazumu z državnimi oblastvi. 32 Župnikom in njihovim -pomočnikom so za verouk v šolah za¬ konito priznane posebne nagrade. Za Slovenijo je ta nagrada določena na 1% najnižjih vsakoletnih mesečnih prejemkov na osnovni šoli stalno nastavljenega veroučitelja za vsako uro pouka (sedaj okroglo 7 Din za uro). Naredba višjega šolskega sveta v Ljubljani 1. maja 1921 št. 13.684, potrjena z odlokom ministra Prosvete z dne 14. jun. 1921 O. N. br. 25536. Finančni zakon za 1926/27 je te nagrade ukinil. 366 Kušej, Cerkveno pravo. § 134 . Očuvanje nauka. Cc. 1324, 1325, 1384 ss, 1406 ss. Poselil, K. R. 2 , 164 ss. H ar in g, § 107. Sagmiiller, K. R. II 3 , § 110. Scherer, K. R., § 100, IV. I. Cerkev mora kot upraviteljica duhovne zapuščine Kristove čuvati pred vsem tudi nad čistostjo in neskvarje- nostjo njegovega nauka. Od svojih članov mora odvračati vsako nevarnost, ki bi utegnila čistost verskih resnic v njih srcih zabrisati. Zato prepoveduje katolikom udeležbo na nekatoliškem bogoslužju in omejuje po potrebi celo državljansko občevanje z drugoverci (zgoraj § 16); od svojih dostojanstvenikov in vseh dušnopastirskih usluž¬ bencev, od spovednikov in pridigarjev, od udeležencev na cerkvenih zborih, od učnih moči na cerkvenih univerzah in fakultetah ter v bogoslovnih seminarjih, od promovendov po prestanih izpitih in pred promocijo, od duhovniških kan¬ didatov pred podelitvijo subdiakonata, od samostanskih predstojnikov v kleriških religijah zahteva položitev vero¬ izpovedi po besedilu, odobrenem od apostolske stolice, ki se mora v vsakem novem službenem položaju obnoviti (c. 1406) in pri kateri je vsako zastopstvo izključeno (c. 1407). Iz istega razloga ne dopušča katolikom udeležbe pri javnih razpravah o verskih stvareh z nekatoliki, ako nimajo za to posebnega dovoljenja od papeža ali v slučaju nujnosti vsaj od škofa (c. 1325 § 3). Zato veleva vsem vernikom, da svoje versko prepričanje odkrito priznajo in pokažejo vselej, kadar bi se njih molk ali njih vedenje moralo tolmačiti kot zanikanje ali zaničevanje vere, kot žalitev Boga ali pohujšanje bližnjega (c. 1325 § 1). Zato je končno pristnost nauka tudi kazenskopravno zaščitena, ker ima vsako pre¬ mišljeno zanikanje ugotovljene verske resnice ali dvom o njej kakor tudi zavestno zagovarjanje že obstoječega kri¬ vega nauka (herezija), dalje odpad od vere sploh (aposta- zija) ter ločitev od vrhovnega cerkvenega glavarja ali od skupnosti s cerkvenimi člani, ki so papežu podrejeni (raz¬ kol), za posledico kazen izobčenja, ki nastopi ipso faeto ter je v odvezo pri spovedi pridržana s p e c i a 1 i modo apostolski stolici (c. 2314). Toda ni dovolj ogibati se krivim naukom in verskim zmotam v obče, temveč ne sme pravi § 134. Otuvanje nauka. 367 kristjan tudi ničesar ukreniti, kar bi se lahko tolmačilo kot pospeševanje krivoverstva (cc. 1324, 2316, 2317). II. Posebno nevarnost nudijo knjige in spisi, kateri obrav¬ navajo prašanja vere in nravnosti. Cerkev podpira razširjanje dobrih spisov, skuša pa vernike odvrniti od čitanja knjig in sestavkov, katerih vsebina se ne vjema z načeli krščanstva. Cerkev vrši že odkar obstoja tiskarstvo, obširno cenzuro nad knjigami in spisi. Ta cenzura je ali predhodna (c e n s u r a praevia) ali pa naknadna (censura posterior). Cerkev je že zelo zgodaj začela izdajati prepovedi radi čitanja apokrifskih, podtaknjenih in krivoverskih knjig. Po njenem vzgledu so ukazali rimski cesarji, naj se krivoverski spisi sežgo. To načelo je ostalo v veljavi skozi ves srednji vek. Prvi seznami prepovedanih knjig po iznajdbi tiskarstva so na¬ stali izven Rima. Prvi oficialni rimski indeks je izdal papež Paul IV. 1 . 1559. 33 Tridentinski zbor 34 je prepustil ureditev te za¬ deve končno papežu, ki je izdal 1 . 1564 ..tridentinski indeks “. 35 Predpisi glede prepovedanih knjig pa se večinoma niso mogli uveljaviti, postali so vsled nasprotne prakse (običaja) in vsled odpora državnih oblastev večinoma brezpredmetni. V novejšem času je papež Leo XIII. s konstitucijo: „Officiorum ac mune- rum“ z dne 25 . jan. 1897 cenzurne predpise in določila glede pre¬ povedanih knjig na novo uredil ter izdal poseben „Index libro- rum prohibitorum“, ki je izšel 1 . 1924 in 1925 v pregledani in do¬ polnjeni izdaji. Na omenjeno konstitucijo se naslanjajo predpisi kodeksa, ki so bistveno sledeče vsebine: 1. Predhodna cenzura: Cerkev povdarja najprej na splošno svojo upravičenost, prepovedati vernikom izdajo knjig, časopisov in časnikov brez njenega dovoljenja in uporabo že izdanih zabraniti (c. 1384 ). Sledeča dela smejo tudi laiki izdajati samo na podlagi poprej izposlovane cerkvene cenzure: a) knjige sv. pisma, opombe in razlage k tem knjigam; b) knjige, ki se nanašajo na sv. pismo, na bogoslovje, na cerkveno zgodovino, na kanonsko pravo in na vse druge snovi, ki so v zvezi z vero; c) nabožne podobe . 30 33 Prim. Hi Iger s, Der Ij»dex der verbotenen Biicher, Freiburg, 1904, 490 ss. 34 Sess. 25, de indice librorum et cathehismo, breviario et missali. “Prim. glede trid. indeksa Richter-Schulte, Canones et decreta Cone. Trid. 1853, 699 ss. 30 C. 1385 je brez sankcije, zato knjige, ki so izdane brez poprej¬ šnjega odobrenja, niso prepovedane, ako niso po s\oji vsebini v nas¬ protju s cerkvenimi načeli. 368 Kušej, Cerkveno pravo. V protiverskih glasilih ne smejo laiki brez prejšnjega do¬ voljenja cerkve priobčevati svoje spise, tudi ako so čisto svetne vsebine. Duhovniki in religiozi morajo pa imeti sploh za vsako publikacijo dovoljenje (cc. 1385, 1386). Dovoljenje da domači ordinarij avtorja ali ordinarij kraja, kjer se ima delo založiti ali tiskati, za religioze tudi še višji redovniški predstojnik. Glede spisov rimske kurije so mero¬ dajni v obče predstojniki kongregacij in drugih oblastev, za nekatere pa je potrebno dovoljenje papeža samega, kakor za izdajo listin o papeških odpustkih in molitev, s katerimi so taki odpustki zvezani. Papeževo dovoljenje je potrebno nadalje za izdaje sv. pisma v modernih jezikih, razen v slučajih, da se take izdaje prirejajo pod nadzorstvom škofov z opombami in razla¬ gami iz cerkvenih očetov in drugih preiskušenih pisateljev; kon¬ čno tudi za ponatisk in prevedbe kodeksa v druge jezike (cc. 1388 § 2, 1391). Cenzura naj se poveri v vsaki škofiji sposobnim osebam obojnega klera, ki morajo izvrševati svoj posel brez vsake pri¬ stranosti strogo v duhu cerkve. Svoje mnenje imajo izreči pis¬ meno. To mnenje naj se natisne obenem s škofovim dovoljenjem ob začetku ali pa ob koncu spisa. Kjer pa se to običajno dosedaj ni godilo, tam mnenja cenzorjev tudi v bodoče ni treba tiskati (cc. 1393, 1394, 5). 2. Prepoved knjig (cc. 1595 — 1405). Prepoved se nanaša v prvi vrsti na uporabljanje in čitanje protiverskih in nespodobnih knjig, včasih pa tudi na dela neo¬ porečne vsebine, katerih pa radi nevarnosti, da bi se jih krivo tolmačilo, ne kaže dajati vsakomur v roko. Za tako prepoved je vedno potreben pravičen razlog (justa causa). Za celo cerkev izdajo prepoved njeni centralni organi, za podrejene jim vernike in osebe pa tudi partikularne sinode, ordinariji, opatje svojepravnih samostanov ter najvišji predstoj¬ niki eksemtnih kleriških religij. Proti odlokom sinod in ordina¬ rijev je dopusten rekurz na rimsko stolico, ki pa nima odložilne moči. \ r si verniki, pred vsem pa duhovniki in med njimi v prvi vrsti papeževi legati, dalje ordinariji in rektorji katoliških uni¬ verz so zavezani naznaniti vse knjige, ki se jim zde nevarne. Cela vrsta del je prepovedanih ipso jure, to je ne da bi bil po¬ treben poseben odlok. Našteta so v c. 1399 n. 1—12. V obče so to knjige in podobe, katerih vsebina je v nasprotju s katoliško vero in disciplino, pa tudi od nekatolikov prirejene izdaje sv. pisma, knjige, ki pripovedujejo o novih prikaznih, prerokbah in čudežih, ki govore o magiji, spiritizmu, ali o poltnosti in ne¬ nravnosti itd. Za izdajo takih knjig ali del bi bilo treba po¬ sebnega dovoljenja, tudi čitanje, prodaja in posest takih del se mora vsakomur posebno dovoliti (c. 1398). § 155. Cerkev in šola. 369 Prepovedane izdaje svetega pisma pa smejo oni, ki se bavijo z biblijskimi študijami, rabiti, ako ne vsebujejo napada na kato¬ licizem. Kardinali, škofje in drugi ordinariji na prepoved knjig sploh niso vezani. Ordinariji smejo dati v n u j n i h slučajih svojim vernikom potrebno licenco glede rabe knjig, ki so ali po zakonu ali pa po posebni apostolski odredbi prepovedane. Pra¬ viloma pa je dovoljenje zaprositi v Rimu. Tudi kdor ima do¬ voljenje, je zavezan čitanje in rabo knjig opustiti, ako je s tem zvezana neposredna nevarnost za njegov dušni blagor. Kaznivo dejanje učini samo, kdor odpadniške, krivoverske ali razkol- niške knjige izdaja ali take ali izrecno prepovedane knjige za¬ govarja ali pa jih vedoma brez dovoljenja drži ali čita (c. 2318, § 1); istotako tisti, ki brez dovoljenja izda knjige sv. pisma ali pa opombe in razlage k njim (c. 2318 § 2). § 135 . Cerkev in šola. Cc. 1372—1383. H a r i n g , ^ 105. S c h e r e r , K. It., § 103. Sagmiiller, K. R. 3 , § 111. Kirch.-Lex„ članek Schulfrage, X 2 , 1974 ss. Istotam, članek Universitaten, XII 2 , 315 ss. Iz povelja Kristovega, naj se njegov nauk oznanja vsem narodom, izvaja cerkev svojo dolžnost in svojo pravico, da po¬ učuje mladino ne samo o verskih resnicah, ampak tudi na vseh drugih poljih, ki pridejo za izobrazbo v poštev. Obenem s po¬ ukom je treba gledati na vzgojo, da vera in nravnost ne trpita škode. Cerkvi pristoja po njenem nauku pravica do nadziranja pouka in vzgoje mladine v vseh zavodih; ta pravica ji je pode¬ ljena že po Kristusu samem. Na isti osnovi se smatra cerkev tudi za upravičeno, da sama ustanavlja in vzdržuje šole in sicer ne samo v svrho kateheze, ampak tudi v svrho drugega pouka, ki je važen za svetni in posmrtni cilj njenih članov. Šola je vedno bila in je še sedaj najboljše sredstvo za verski pouk in za vzdrževanje in pospeševanje verskega življenja sploh. Svoje pravice, ustanavljati in vzdrževati šole različnih vrst, se je cerkev tudi dejanski od svojega prvega početka prav izdatno posluževala. Najprej so nastale šole k at eh um e- n o v , da se spreobrnjencem da potrebno znanje predno prej¬ mejo krst. Na cerkvenih tleji je tako vznikla ideja splošnega ljudskega pouka. Učitelji za šole katehumenov in kleriki so do¬ bivali pouk na katehetskih šolah, izmed katerih so bile v najstarejših časih najbolj sloveče one v Aleksandriji in Antiohiji. Nalogo katehetskih šol so pozneje v bistvu prevzele katedralne in samostanske šole. Nekatere teh šol so bile dostopne vsem ukaželnim, ne samo bodočim klerikom. Za tiste, ki so hoteli ostati laiki, so obstojali posebni oddelki (ekster- 24 370 Kušej, Cerkveno pravo. nati). Karol Veliki je ukazal, da se imajo obče uvesti tu in tam že takrat udomačene župne šole . 37 Na teh so se morale po¬ učevati poleg verskega nauka tudi vse svetne elementarne stroke. V kolikor te šole v naslednjih stoletjih niso zopet izginile, so stale pod vodstvom župnikov in nadzorstvom škofov, ki so pa to nadzorstvo prepuščali stolnim sholastikom, predstojnikom ka¬ tedralnih šol. Stolni sholastik si je znal ohraniti tudi vrhovno vodstvo vseh mestnih šol, ki so jih od 13. stoletja dalje meščani prav pogosto in pridno ustanavljali, on je nameščal ali vsaj po¬ trjeval učne moči na njih in je imel več ali manj vse šolstvo v škofiji v svojih rokah. Šolstvo je imelo dolgo časa vseskozi cerkven značaj in sicer vsled tega, ker so bili od nekdaj kleriki nositel:i ideje o vzgoji in pouku in ker so se baš redovniki prak¬ tično najbolj požrtvovalno bavili s šolo. Redovniške šole so v srednjem veku vsaj do nastanka mestnih šol bile skoraj iz¬ ključne posredovalke takratne naobrazbe in kulture. V njih so se hranili duševni zakladi preteklosti, tam so se negovali in spo¬ ročali naprej. Protestantovske države so po reformaciji vzele šole pod svoje vodstvo, toda zgolj na osnovi od njih prevzete cerkvene oblasti. V katoliških državah je šele doba prosvitljenega absolu¬ tizma začela zanikati pravice cerkve do šol ter je šole proglasila za državne zavode. Razvoj univerz v srednjem veku, njih privlačna sila in živahno znanstveno delo so povzročili polagoma razpad prej cve¬ točih stolnih in samostanskih šol. Ko je koncem srednjega veka na novo oživel humanizem, so stopile namesto prejšnjih stolnih in samostanskih šol gimnazije, liceji. V katoliških dr¬ žavah pa so tudi ti zavodi bili pod vodstvom redovnikov, torej v cerkvenih rokah in šele v novejšem času so postali z drugimi srednjimi šolami vred skoraj izključno državni. Najstarejši in najpomembnejši univerzi v Bologni in Parizu ste nastali v 12. in 13. stoletju sami po sebi brez sodelovanja cerkve ali države. Poznejše univerze so bile ustanovljene ali s pomočjo cerkve ali države, ali pa ob vzajemnem sodelovanju obeh. Navadno so papeži nastale univerze potrdili, dasi to ni bilo potrebno. Od papeža so dobile vsaj teološke fakultete pra¬ vico do promocij in mnogo privilegijev. Dandanes so tudi uni¬ verze večinoma državni zavodi. 38 V naši državi vrše višje nadzorstvo nad šolstvom dr¬ žavni organi. Javne šole nimajo cerkvenega značaja. Pouk 37 Prim. Hefele, Konziliengeschichte III 2 , 669, 763. 38 Glede nastanka in razvoja univerz prim. Paulsen, Gesch. d. gelehrt. Unterr. 2 , 1896 — 97, I 3 , 1919. D e n i f 1 e , Die Universitaten d. M. A. bis 1400, Berlin 1885. Luschin, die Universitaten, Graz, 1905. § 135. Cerkev in šola. 371 v katoliški veri pa je učni predmet na ljudskih in srednjih šolah, seveda samo za katoliške gojence. Najvišji pouk v tej stroki je poverjen kaioliškim bogoslovnim fakultetam na univerzah. Vsak učitelj veronauka mora imeti cerkveno pooblaščenje (missio canonica). Ustanavljanje zasebnih šol, ki lahko zaprosijo in dobijo pravico javnosti, dosedaj ni bilo otežkočeno. Škofijski in samostanski zavodi ter se¬ menišča so izključno cerkveni zavodi, ki pa čestokrat dobi¬ vajo prispevke iz verskega zaklada. Učne moči na škofij¬ skih bogoslovjih nastavlja škof, ki pa mora kandidate po¬ prej naznaniti političnemu oblastvu in jih ne sme imeno¬ vati, ako le-to imenovanju prigovarja. Državnemu oblastvu se morata tudi predložiti učni načrt in seznam osobja. Uredba teh zavodov je bila določena na konferenci celot¬ nega avstrijskega episkopata 1. 1849 in razglašena z mini¬ strsko naredbo z dne 30. VI. 1850 d. z. št. 319 in po konkor¬ datu z min. naredbo z dne 29. marca 1858 d. z. št. 50 na novo potrjena. Te naredbe tvorijo tudi osnovo za katoliške teo¬ loške fakultete v Avstriji in nasledstvenih državah. 89 Kodeks vsebuje glede šolstva posebna določila v cc. 1372 do 1383. V njih je izraženo načelo, da ima cerkev pravico ustanavljati šole vseh vrst in za vsako disciplino, od ljudske pa do visokih šol. Papežu je pridržano, ustanavljati kato¬ liške univerze ali fakultete in podeljevati promocijsko pra¬ vico. Tudi one univerze in fakultete, kojih vodstvo je po¬ verjeno kakemu redu ali kongregaciji, morajo imeti svoja pravila (statut) potrjena od papeža in smejo podeljevati akademske časti samo s papeževim dovoljenjem. Vsi verniki se morajo od mladosti vzgajati na pozitivno verski in etični podlagi. Vse, kar bi tej zahtevi nasprotovalo, mora biti iz pouka izključeno. V vsaki osnovni šoli se mora vršiti verski pouk primerno starosti učencev. Gojenci srednjih in višjih šol morajo dobivati višji verski pouk po sposobnih du¬ hovnikih, za kar ima skrbeti ordinarij. Katoliški otroci naj ne obiskujejo nekatoliških, mešanih ali brezverskih šol. Le ordi¬ nariji sinejo na podlagi navodil od sv. stolice določiti, v katerih slučajih se sme obisk takih šol po katoliških otrocih trpeti. Kjer ni primernih šol, tam naj jih cerkev ustanovi in verniki naj po svojih močeh prispevajo k ustanovitvenim stroškom. 30 Enak značaj kakor škofijska bogoslovja imajo samostanska bogoslovna učilišča. 21 • 372 Kušej, Cerkveno pravo. Cerkvenim organom pristoja nadzorstvo nad versko vzgojo v šolah vseh vrst. Ordinariji naj pazijo, da se na učnih zavodih njih področja pouk ne vrši v nasprotju z vero in moralo. Z ozi¬ rom na versko in moralno vzgojo so upravičeni vizitirati vse učne in verske zavode v škofiji, tudi tiste, ki so pod vodstvom eksemtnih redov. V naši kraljevini je vse šolstvo načeloma državna za¬ deva. Pouk je brezplačen. Šolski monopol, ki bi nasproto¬ val cerkvenim načelom, pa v ustavi vendar ni izražen in je obstoj zasebnih, torej tudi cerkvenih šol poleg državnih v okviru zakona mogoč. Ker novih izvršilnih zakonov izza ustave še ni, se upravlja šolstvo v bistvu še po predpisih, ki so veljali v posameznih pokrajinah pred prevratom, koli¬ kor niso bili pozneje izmenjeni. Tako veljajo za Slovenijo in Dalmacijo glede osnovnih in meščanskih šol danes še drž. zak. z dne 14. maja 1869 d. z. št. 62, drž. zak. z dne 2. maja 1883 d. z. št. 53 ter min. ukaz z dne 29. sept. 1905 d. z. št. 159. 40 Verski pouk je postal izza ustave fakultati¬ ven. 41 Iz besedila čl. XVI odst. 8 ustave sledi, da bo potre¬ boval vsak veroučitelj tudi v bodoče cerkveno poslanstvo (missio canonica). § 136. Izobrazba klerikov. Cc. 1352—1371. Sagmuller, K. R. 3 , § 5i str. 213 ss. Haring, § 52. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 168 ss. Do tridentinskega zbora pogrešamo v cerkvi v tem vpra¬ šanju enotnih predpisov. Vzgoja klerikov se je vršila v različnih časih in krajih različno. \ starem veku in v začetku srednjega veka so zbirali navadno škofje in drugi cerkveni predstojniki mladeniče, ki so se hoteli posvetiti duhovskemu poklicu, okrog sebe, da jih v skupnem življenju z njimi vzgajajo in praktično pripravijo na bodočo službo. Tudi v kapitljih in samostanih na¬ hajamo mlade klerike (clerici juniores, pulsantes), večinoma združene v posebne konvente. Ti duhovski aspiranti so obisko¬ vali čestokrat skupno z laiki pouk v samostanskih šolah in poleg tega še posebne kurze za klerike. Enotne organizacije pa v tem 40 Novejše naredbe in odredbe je zbral Fran Fink, Zbirka no¬ vejših naredb in odredb za osnovne in meščanske šole ter učiteljišča v Sloveniji, Ljubljana 1920—1925 (5 zvezkov). 41 Zgoraj § 18. § 136. Izobrazba klerikov. 373 času pogrešamo. Pozneje so nedostatku primernih enotnih šol nekoliko odpomogle univerze. Reformacija je dala povod, da je cerkev vzela v roko pre- osnovo izobrazbe duhovnikov. Tridentinski cerkveni zbor je splošno zaukazal ustanovitev škofijskih seminarjev. Bilo je to tem potrebnejše, ker univerze po reformaciji prejšnji nalogi glede vzgoje klerikov niso mogle več zadostiti. Nekdanja disci¬ plina v kolegijih ali burzah združenih duhovniških kandidatov na sedežih univerz je močno trpela, dolgo časa sploh ni bilo katoliškega duhovniškega naraščaja in v cerkvene službe so se vrinili ljudje, ki jim je manjkalo splošne naobrazbe in verskega znanja, jako so povsem razumljivi sklepi sess. 23 de ref. cc. 4, 5, 11, 13, 14, ki predpisujejo za vse kandidate, ki hočejo pre¬ jeti tonzuro, da morajo znati čitati in pisati in poznati vsaj za¬ četne verske pojme. Kandidatje za nižja posvečenja morajo biti vešči latinščine in sposobni, da si pridobe za višja posvečenja potrebno znanje. Subdiakon in diakon potrebujeta dobra spri¬ čevala, teološke izobrazbe in poznanje svojih funkcij. Presbiter mora biti sposoben, da upravlja nauk in zakramente. V dosego tega cilja naj se ustanove seminarji v vseh ško¬ fijah, v katere naj se sprejmejo pred vsem zakonski revni dečki po dovršenem 12. letu, da se po predpisani naobrazbi posveče za cerkveno službo. Ta odlok je bil le v romanskih deželah izvršen. Seminarji v Avstriji in Nemčiji so bili samo konvikti, zavodi za vzgojo in skupno življenje, svoj pouk pa so dobivali gojenci na posebnih učiliščih, gimnazijah in univerzah. Vendar to ni bilo v vseh de¬ želah enako. V Avstriji je Jožefinizem proglasil izobrazbo klerikov za državno zadevo. Ustanovili so se za večje dele države gene¬ ralni seminarji in duhovski zavodi (Priesterhiiuser). Prvi so slu¬ žili študijam, drugi pripravi za praktični poklic. Leopold II. jih je 1. 1790 zopet odpravil, ker je bil odpor proti njim velik in ker se v praksi niso obnesli. Dandanes se vrši bogoslovna izobrazba na bogoslovnih fakultetah univerz in v škofijskih ter samostanskih bogo¬ slovnih zavodih. Bivša Avstrija je štela poleg teh še dve bogoslovni fakulteti v Sofpogradu in Olomucu. Absolventje škofijskih in samostanskih bogoslovnih zavodov se pripu¬ ščajo k strogim izpitom na fakultetah, ako odgovarja učni spored na njih državnim predpisom, ako so profesorji v sporazumu z državno oblastjo nastavljeni in če gre za kan¬ didate z gimnazijsko maturo. Bogoslovni učni zavodi sami nimajo pravice do promocij. Zakonito kreirani doktorji "74 Kušej, Cerkveno pravo. smejo nositi izven sv. opravil prstan s kamnom in poseben doktorski biret (c. 1378). Profesor ji na fakultetah so državno nastavljeni uradniki, ki pa morajo dobiti od škofa za pouk kanonično poslanstvo. Codex j. c. ima v cc. 1352—1371 glede seminarjev posebna določila. Iz teh izhaja, da si pridržuje cerkev izključno pravico, ukreniti vse, kar smatra glede izbire in nameščanja klerikov za potrebno. Duhovnikom in župnikom priporoča največjo brigo in skrbnost napram onim mladeničem, ki kažejo nagnenje in po¬ klic za duhovski stan. Za vsako škofijo ukazuje ustanovitev vsaj enega seminarja, v večjih škofijah naj obstojata po dva, eden za nižje, drugi za višje študije. V slučaju potrebe sme škof svoje alumne poslati tudi v tuj seminar, ako ni ustanovljen s papeže¬ vim odobrenjem tak zavod za več škofij skupaj (Seminarium interdioecesanum seu regionale 42 ). V svrho vzdrževanja seminar¬ jev sme škof vsem župnikom in upraviteljem cerkva ukazati, da pobirajo v določenih časih v cerkvi doneske, istotako sme uvesti splošno škofijsko takso (tributum) in, če treba, dodeliti zavodu nekatere priproste beneficije. Vsak seminar mora imeti od škofa potrjen lasten statut. Na čelu stoji rektor, ki vodi vso vzgojo in varuje disciplino, pouk je v rokah učiteljev, upravo vodi pose¬ ben ekonom. Za vsak seminar morata biti določena vsaj dva spovednika in „director spiritus“, spiritual. Vsi ti organi morajo biti ne samo posebno učeni, ampak tudi modri in vneti duhov¬ niki, ki lahko z besedo in z vzgledom vodijo gojence. Za disci¬ plinarne zadeve in za upravo imovine se morata imenovati za škofijske seminarje po dva odseka za 6 let, obstoječa iz dveh duhovnikov, ki imata v važnejših zadevah dajati škofu potrebne nasvete. 'Vsprejemajo se naj samo zakonsko rojeni dečki, kojih na¬ darjenost in nagnenje dajeta upravičeno upanje, da se bodo trajno in koristno posvetili cerkveni službi. Zakonsko rojstvo, krst in birmo morajo prosilci dokazati in predložiti spričevalo o spodobnem vedenju. Tiste, ki so izstopili iz drugih seminarjev ali iz kake religije, sme škof sprejeti le tedaj, če se je uveril potom poizvedb pri prejšnjem predstojniku, da kandidat ni za¬ grešil ničesar proti duhovskemu poklicu. Nesposobni naj se od- slove. Glede učnega načrta je predpisano: Na nižjih seminarjih pred vsem verski pouk (religionis disciplina) vedno z ozirom na starost gojencev, jeziki, latinščina in deželni jeziki in druge stroke po kulturni stopnji in cerkvenih potrebščinah različnih 42 Taki seminarji so n. pr. obstojali pri nas v Zadru za vso Dal¬ macijo in v Gorici za celo Primorje, v Zadru tudi za pravoslavne du- hovske kandidate zaderske in kotorske eparliije. § 137. Pojem in pomen zakonskega prava. 375 pokrajin. Najmanj dve leti naj se vrši filozofski in štiri leta teo¬ loški kurz s praktičnimi vajami, oboje po tomistično-sholastični metodi pod vodstvom akademsko graduiranih učiteljev ali re¬ dovnikov, kojih naobraženost in sposobnost je po njihovih pred¬ stojnikih izpričana. Za alumne so predpisane pogoste, tudi skupne molitve, te¬ denska spoved in obhajilo, enkratne posebne duhovne vaje v letu. Seminarji ne spadajo pod župnijsko jurisdikcijo, župnijske funkcije opravlja v obče rektor. On ima nadzorovati pouk, na¬ vajati gojence k dobremu krščanskemu vedenju, a skrbeti mora tudi za to, da se zadosti zahtevam higijene. V izrednih slučajih se smejo dati duhovniški kandidatje mesto v seminar sposobnemu mašniku v vzgojo (c. 972 § 2). Za študije v samostanih kleriških religij veljajo posebni predpisi (cc. 587 ss). Končno naroča zakonik škofom, naj pošljejo spo¬ sobne duhovnike na katoliške ali od cerkve potrjene univerze ali fakultete, da si tam pridobe doktorat filozofije, teologije ali cerkvenega prava. Profesorji bogoslovnih zavodov v Sloveniji in Dalmaciji so na podlagi zak. z dne 1. maja 1889 d. z. št. 68 plačani od države. Zavodi pa so navzlic temu, kakor so bili vedno, izključno cer¬ kveni učni in vzgojni instituti. Drugi oddelek. Zakonsko (bračno) pravo. I. Poglavje. Zakonsko pravo in zakon (brak) na splošno. § 137 . Pojem in pomen zakonskega prava. Wernz-Vidal, p. 1 ss. Knecht, lss. Schafer, 5ss. Zakonsko pravo imenujemo celotnost vseh pravnih norm, ki se nanašajo na zakon. Te norme so različnega izvora: božjega, cerkvenega ali državnega. Norme božjega izvora se nahajajo v svetem pismu ter jih je cerkev samo po njihovem smislu in dale- kosežnosti objasnjevala in tolmačila (jus divinum positi- vum). A božjega izvora so tudi načela, ki izhajajo po za- 376 Kušej, Cerkveno pravo. ključkih razuma in filozofskih izvajanjih iz bistva zakona samega ter nam odkrivajo iz zakonskega razmerja sledeče prirodopravne pravice in dolžnosti (jus divinuin naturale). Kar je določeno o zakonu v svetem pismu in kar izhaja glede zakonske pogodbe in zakonskega razmerja iz priro- dopravnih načel, je kot izraz volje stvarnika obvezno za vse človeštvo in nespremenljivo. Načela pozitivnega in prirodnega božjega prava je po praktičnih življenskih potrebah izpopolnjevala cerkev te¬ kom stoletij s številnimi zakoni (jus ecclesiasticum). Svrha vseh teh zakonov je bila, da se urede zakonski odnošaji za zunanje območje, da se vstvari trdni pravni red, ki veže vse člane cerkve in ki ga čuvajo in izvajajo cerkvena oblastva. Čim so se začele države zavedati svojega poslanstva, je postalo zakonsko pravo predmet tudi njihove zakono¬ daje. Tako cerkveni kakor državljanski predpisi izdani v različnih časih in krajih vsled praktičnih potreb so spre¬ menljivi, kakor je spremenljiva socialna struktura člove¬ ške družbe sploh. Koliko r niso izrecno dovoljene izjeme, veže jo cerkveni zakoni praviloma vse veljavno krščene brez razlike konfe- si je, dočim veže državljansko zakonsko pravo ali po oseb¬ nem načelu vse državljane ne glede na kraj njihovega bi¬ vanja ali po teritorialnem načelu vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju dotične države. Razmerje državljanskega prava do cerkvenega zakon¬ skega prava je lahko različno: ali prizna država za katolike veljavo cerkvenega zakonskega prava, ali uredi vso pravno snov samostojno, ali pa veljavo verskega zakonskega prava samo nekoliko omeji. V prvem primeru postane cer¬ kveno pravo za državljane dotične konfesije obvezno tudi za državno območje ter tvori del v državi obstoječega pravnega reda sploh. V drugem slučaju postavi država svoje lastne, za vse državljane strogo obvezne norme, ki jih mora izpolniti vsak. kdor hoče skleniti tudi za državni forum veljaven zakon, ne glede na to, ali so te norme v skladu s cerkvenimi predpisi ali ne. Omejitve ob¬ vezne veljave verskega zakonskega prava pa so s stališča države potrebne tam. kjer gre za sklepanje zakonov med § 137. Pojem in pomen zakonskega prava. 377 državljani različnih veroizpovedanj ali pa za praktično iz¬ vajanje načela verske svobode. Cerkev priznava na eni strani državni oblasti zakono¬ dajno pristojnost samo glede državljanskopravnih učinkov ženitve, 1 na drugi strani pa obstoj posebnega državljanskega zakonskega prava naravnost predpostavlja, 2 in sicer tudi glede zadržkov za krščene, katerih po mnenju uglednih cerkvenih kanonistov 3 država ne more postavljati. V istini prašanje o obsegu pojma „mere civiles matrimonii effec- tus“ v cerkvi ni avtoritativno rešeno ampak se bavi z njim samo teorija. Dejanski je negacija državne pristojnosti za cerkev pred vsem načelnega značaja, dočim cerkvena pra¬ ksa državljansko zakonsko pravo svojim članom priporoča v upoštevanje. 4 Naša država kaže na zakonskopravnem polju največjo pestrost sistemov. V S 1 o v e n i j i in Dalmaciji je v veljavi zakon¬ sko pravo, kakor je kodificirano v drugem poglavju starega avstrijskega občega državljanskega zakonika (o. d. z.) iz 1. 1811. Na Prekmurje se je veljavnost slovenskih zakonov proširila po zasedbi dežele po naših oblastvih (12. avgusta 1919) na osnovi čl. 43 druge haaške konvencije o zakonih in običajih vojske na suhem, katere sklepi so bili razgla¬ šeni v d. z. št. 180 dne 18. oktobra 1907. Zakonsko pravo o. d. z. je ohranilo absolutno veljavo, ki jo je imelo v av¬ strijski polovici bivše monarhije, po razsulu neokrnjeno tudi na ozemlju, ki je od avstrijskih dežel pripadlo naši kraljevini. Po vsebini se to pravo, kolikor se tiče katolikov, bistveno sklada s cerkvenim pravom, kakor je veljalo od tridentinskega zbora dalje, a je v nekaterih ozirih celo strožje od njega. 5 Predpisi o. d. z. so obvezni za vse katoli- 1 c. 1016: Baptizatorum matrimonium regitur jure non solum di¬ vino sed etiam canonico salva competentia civilis potestatis circa mere civiles ejusdem matrimonii etfectus. 2 cc. 1059, 1080. 3 S c h a f e r , Ehereclit, 30. L i n n e b o r n , 27. L e i t n e r , 59. 4 c. 1067 2. Prim. Ha r i n g, 419 op. 2, 423, 424 op. 2. 5 N. pr. nerazvezljivost zakona celo pri civilno sklenjenem ter pri neizvršenem zakonu katolikov. Prim. k sledečemu Kuše j, Vera in bračna vez v naši državi v Zborniku jur. fak. v Ljubljani IV (1925), 94—132 in tam navedeno lit. 378 Kušej, Cerkveno pravo. ške državljane na omenjenem pravnem območju, tako da se morajo stranke in duhovniki, ki sodelujejo pri porokah, nanje ozirati in jih upoštevati, tudi v kolikor z avtonomnim cerkvenim pravom ne soglašajo. V Hrvatski in Slavoniji velja še danes zakon¬ sko pravo, kakor je bilo uzakonjeno na osnovi čl. X kon¬ kordata z dne 18. avgusta 1855® s cesarskim patentom z dne 8. oktobra 1856 d. z. št. 185 za ženitve katolikov v avstrij¬ skem cesarstvu z veljavo od 1. januarja 1857. Ta ženitbeni zakon, ki izvira še izza centralistične dobe, tvori za nas od države urejeno zakonsko pravo za katolike na ozemlju Hr- vatske in Slavonije kot posebnem pravnem območju; ob¬ veznost tega prava je ostala po kodeksu nedotaknjena, ker avtonomni cerkveni zakoni državnih zakonov ne morejo izpreminjati. Zato morajo dušebrižniki, ki sodelujejo pri ženitvah, zadostiti ne samo cerkvenim predpisom ampak tudi določilom ženitbenega zakona. Vsebinsko nam pred¬ stavlja ženitbeni zakon tridentinsko zakonsko pravo, ki ga je država za se prevzela in za katolike obvezno predpisala. Subsidiarno velja cerkveno zakonsko pravo novega kode¬ ksa. Za pravoslavne pripadnike hrvatsko-slavonskega prav¬ nega območja je merodajno zakonsko pravo vzhodne cer¬ kve, kolikor se tiče sklepanja (oblike) in razpravljanja o neveljavnosti zakona, njegove razveze ter ločitve od mize in postelje, v vseh drugih prašanjih ima obvezno veljavo o. d. z., ki je dobil za to ozemlje na podlagi cesarskega pa¬ tenta z dne 29. novembra 1852 d. z. št. 190 pravno moč ter jo od takrat ohranil. Za nekatoliške in nepravoslavne kri¬ stjane ter za Jude pa je v Hrvatski in Slavoniji o. d. z. sploh edini zakonskopravni vir. V Vojvodini in Medjimurju je izvedeno na podlagi zakona čl. 31/1894 z veljavo od 1. oktobra 1895 na¬ čelo obveznega civilnega zakona. Vsi pripadniki tega prav¬ nega območja brez ozira na njihovo veroizpovedanje mo¬ rejo zakon veljavno skleniti samo pred državno pooblašče¬ nim civilnim uradnikom. Zakonsko jurisdikcijo izvršujejo “ Po tern členu je priznal avstrijski cesar pristojnost cerkvenih so¬ dišč, soditi zakonske zadeve „po zakonih cerkve in sosebno po odredbah tridentinskega zbora". § 137. Pojem in pomen zakonskega prava. 379 izključno samo državna sodišča. Odločbe cerkvenih sodišč v zakonskih zadevah so za državno območje brez pravne moči. Vendar pa se zakon ne dotika verskih in cerkvenih obveznosti, toda stranke morajo pred verskoobredno po¬ roko dokazati, da so že sklenile zakon pred civilnim urad¬ nikom. Za Bosno in Hercegovino je skupno ministr¬ stvo koj po prevzemu uprave po bivši Avstro-Ogrski do¬ ločilo, da ostanejo glede rodbinskega in ženitbenega prava pristojna verska oblastva. Zato velja za prebivalstvo obeh dežel versko zakonsko pravo, kar pomeni, da je proglasila državna oblast za katolike katoliško, za pravoslavne pra¬ voslavno, za muslimane šeriatsko, za jude judovsko za¬ konsko pravo tudi za svoje. Nekaj bistvenih dopolnil je izdala bivša monarhija samo za šeriatsko zakonsko pravo, glede ostalih verskih prav manjka celo vsaka merodajna izjava državne oblasti o veljavnosti mešanih zakonov. V Črni gori je vsaj od konkordata z dne 18. av¬ gusta 1886 dalje od državne oblasti priznana veljavnost zakonov med katoliki in mešanih zakonov, sklenjenih pred katoliškim dušebrižnikom, iz česar lahko sklepamo, da velja tudi za državni forum za katolike katoliško, a za pravo¬ slavne pravoslavno zakonsko pravo, ki je bilo pred 1. 1886 izključno obvezno tudi za mešane zakone med pripadniki katoliške in vzhodne cerkve. Srbija ima svoje posebno „gradjansko bračno pravo" urejeno v drugi glavi česti prve gradjanskega zakonika iz 1. 1844 §§ 60—111, ki pa ni popolno in izključujoče, ker se sklicuje večkrat na cerkvenopravne predpise (§§ 68, 69 lit. j, 93) in je bilo opetovano po različnih „zakonodav- nih rešenjih" in uredbah dopolnjeno. Načeloma velja po¬ leg gradjanskopravnih predpisov za vse Srbijance njihovo versko pravo in to v prašanjih glede oblike poroke in mož¬ nosti razveze zakona celo izključno, tako da moramo sma¬ trati v teh ozirih določila gradjanskega zakonika samo kot dopolnilo verskih prav in samo pod pogojem za ob¬ vezna, da verska prava razvezo zakona dopuščajo. V kon¬ kordatu z dne 24. junija 1914 čl. 12 je srbska vlada priznala veljavnost čisto katoliških zakonov (katera pa tudi že dotlej ni bila sporna) ter veljavnost mešanih zakonov med 180 Kušej, Cerkveno pravo. katoliškimi in pravoslavnimi kristjani, sklenjenih pred katoliškim dušebrižnikom, dočim je čl. 15 izrekel pristoj¬ nost katoliških cerkvenih sodišč za razsojanje sporov iz čistih in mešanih katoliških zakonov. S tem je bilo po¬ sredno katoliško zakonsko pravo za srbijanske katolike tudi s strani države kot obvezno priznano. Dejanski je danes še na celem ozemlju naše države izvzemši Vojvodino in Medjimurje v veljavi verska oblika zakona. 7 A Slovenija s Prekmurjem in Dalmacija imata absolutno obvezno in popolno državljansko zakonsko pravo, ki je za presojo vseh pravnih prašanj in zakonskih sporov za državno območje izključno merodajno. V Hrvatski in Slavoniji je v veljavi poleg ženitbenega zakona iz 1. 1856 zakonsko pravo cerkvenega zakonika a samo kot dopolnilo državljanskega zakonskega prava in kolikor se ne nahaja z njim v protislovjih V Bosni in Hercegovini, v Črni gori in Srbiji pa je cerkveno zakonsko pravo v sedanji obliki (cc. 1012—1143) za katolike tudi po državi recipirano in s tem kot del državnega pravnega reda priznano. Vojvo¬ dinsko zakonsko pravo pa pomeni popolno negacijo vsa¬ kega verskega prava, a ne ovira državljanov, da izpolnijo, čim so zadostili državljanskim predpisom, tudi svoje vero- zakonske obveznosti. Večina sodobnih držav je nadomestila prejšnje konfe¬ sionalno zakonsko pravo z obče veljavnim državljanskim ženitbenim pravom, kar pomeni negacijo cerkvene pri¬ stojnosti na polju zakonskopravne zakonodaje. Izenačenje zakonskopravnih predpisov za vse državljane brez raz¬ like vere je postalo po svetovni vojni celo predmet med- državnopravnih obvez, ki so jih morale prevzeti različne države. Člen 7 pogodbe med glavnimi zavezniškimi in pri¬ druženimi silami ter kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo¬ vencev naglaša za vse državljane ne glede na pleme, na jezik ali na vero enake državljanske in politične pravice. 8 7 O virih za muslimansko in judovsko ženitbeno pravo prim. Sl a - dovit', Ženitbeno pravo, Zagreb, 1925, 28—36. Isti, Islamsko pravo u Bosni i Hercegovini, Beograd, 1926, 39 ss. 8 Glej začasni zakon z dne 10. maja 1920, Sl. N. št. 133a, izdana 19. junija 1920. (U. I,. za Slovenijo 1921 št. 301) čl. 7: Vsi srbsko-lir- vatsko-slovenski pripadniki so pred zakonom enaki, ter uživajo enake § 138. Viri in literatura. 381 Da so mislile države pogodbenice pri tem tudi na zakonsko pravo, izhaja iz čl. 10, v katerem je naša država glede muslimanov obljubila uredbo teh prašanj po muslimanskih običajih. Iz tega se da z ozirom na katolike sklepati, da ne smejo biti v svojih pravicah na zakonskopravnem polju napram drugovernim državljanom v ničem prikrajšani in da bo moralo bodoče edinstveno državljansko zakonsko pravo zadržek katolicizma opustiti in načelo nerazvezlji- vosti zakona za življenja drugega soproga pod enakimi pogoji kakor za ostale državljane tudi za katolike odpra¬ viti. Do istega zaključka pridemo ob dosledni izvedbi v členu XII ustave z dne 28. junija 1921 uzakonjenih načel o verski svobodi. § 138 . Viri in literatura. I. Viri: Gratianov dekret C. 27— C. 33 q. 2; C. 33 q. 4 do C. 36; Compilationes antiquae I—V, v vsaki lib. 4; Decretal. Greg IX. (1234), Liber Sextus (1298), Clementinae (1317), v vsaki zbirki lib. 4; Cone. Trident. sess. 24 de ref. matrimonii: decretum T a m e t s i ; decret. S. C. C. Ne temere z dne 2. avg. 1907; Cod. j. c. lib. 3, tit. 7, cc. 1012 do 1143; lib. 4, ti t. 20, cc. 1960—1992 o pravdnem postopanju v zakonskih zadevah. II. Literatura: F r e i s e n , Geschichte des kan. Ehe- rechts bis zum Verfall der Glossenliteratur 2 , 1893. C h e 1 o d i J., Jus matrimoniale 2 , Trid. 1919. Linne bor n J., Grundriss des Eherechts 2 - 3 , Paderborn 1922. Leitner M., Lehrbuch des kath. Eherechtes 3 , 1920. Isti, Handb. d. K. Rs. IV, 167—351 (1921). Schafer T i m o t h., Eherecht nach dem Codex juriš Cano- nici 8 - 9 , Miinster i. W. 1924. K ne elit A., Grundriss des Ehe¬ rechts 1918. Vlaming Th. M., Praelectiones juriš matrimonii ad normam Cod. j. c. I 3 1919, II 3 1921. Blat, Comment. Codieis juriš can. lib. lil. pars 1, De sacramentis, 1920, 492—716. Cap- pello, Tractatus canonico-moralis. De sacramentis. Tom. III. De matrimonio, 1923. De Smet, De sponsalibus et matriino- nio, 1920. H a r i ji g J. B., Grundziige des kath. Kirchenrechtes 3 , 1924 p. 412—565. Eichmann E., Lehrbuch des K. Rs., 313 do državljanske in politične pravice ne glede na pleme, na jezik, ali na vero. — Razlika v religiji, verskem prepričanju ali veroizpovedanju ne sme ovirati nobenega srbsko-hrvatsko-slovenskega pripadnika v uživanju državljanskih in političnih pravic. Prim. tudi Kuse j R., Izenačenje zakonskih prav v kraljevini, Slovenec 1926 št. 206 ss. 382 Kušej, Cerkveno pravo. 374. P o s c h 1 A., Lb. d. k. K. R. 2 , 290—320. Groli-Schuel- 1 e r , Lb. d. k. K. Rs. 8 , 244—323. U š e n i č n i k F., Pastoralno bogoslovje, 1919, 604—680. W e r n z F. H. - V i d a 1 P., J us Ca- nonicum tom. V., Jus raatrimoniale, 1925. Vermeersch- C r e u s e n , Epitome II, n. 273—460. T r i e b s Fr., Prakti- sches Handbuch des geltenden kan. Eherecbts in Vergleichung mit dem staatl. deutschen Elierecbt, 1925 ss. Od starejše lite¬ rature (pred kodeksom) naj navedem: S c h e r e r R. v., ldand- buch des K. Rs. II, 1898, 84—593; S a g m ii 11 e r s Lb. d. K. Rs. 3 , 1914, §§ 122—157. Laurin, Introductio in jus matrimoniale ecclesiasticum, \V ien 1895. S c h n i t z e r J., Kath. Eherecht 1898. H e i n e r , Grundriss des kath. Eherechts 6 , 1910. Gasparri P., Tractatus canonicus de matrimonio 3 , 1904. — Starejša slovenska in lirvatska dela in spisi: Kosec Fr., Katoliško zakonsko pravo itd., Ljublj. 1894. Bela j F., Kat. crkv. pr. II. 2 , 1901; Lov¬ rič E., Študije iz ženitbenog prava, Mjesečnik, Zagreb 1898 br. 1—11. Isti, Ženitba i njezini bitni momenti, v Spomen-knjigi pravničkog društva v Zagrebu, 1900; tudi separatni odtis. Isti, Konfesionalna ženitba i ženitba, normirana u drugom pogl. o. d. z., Mjesečnik, Zagreb 1905. Isti, Das Eherecht in Kroatien u. Slav. v Leske-Lowenf eld, Rechtsverfolgung im inter- nationalen Verkehr, IV, Berlin 1904. L i e b a 1 d - L j u b o j evič, Katoličko ženitbeno pravo obzirom na gradjanske zakone u Avstriji 2 , Osijek 1878. Novejša: Ruspini, Naputak o že- nitbenom pravu, Zagreb 1921. Isti, Smisao kanona 1099 Cod. j. c., Bogoslovska Smotra g. XI. br. 2. Zagreb 1923, 190 ss.; Naputak u ženitbenom pravu, Prva sinoda nadbisk. zagrebačke, dodat. I. 1925. Rožman G., Mešani zakoni, Bogoslovni Vestnik II. (1922), 136 ss. Isti, Javni in tajni zakonski zadržki, ravnotam III (1923), 247 ss. Isti, Svobodno privoljenje v zakon, ravnotam V (1925), 110 ss. Kušej R., Vera in bračna vez v naši državi de lege lata in de lege ferenda, Zbornik znanstvenih razprav jur. fakultete v Ljubljani IV (1925), 94 ss. Isti, Pasivna asi¬ stenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem cerkvenem pravu, Zbornik V (1926) jur. fak. v Ljubljani, 296 ss. S 1 a d o v i č , Ženitbeno pravo, Zagreb 1925. T o m a c D., Ustav i bračno pravo, Zagreb, 1925. — Za pravo vzhodne cerkve in srbsko gradjansko pravo primerjaj: Zhishman, Das Eherecht der orientalischen Kirche, Wien 1864. Milaš N.-Kazimi¬ ro v i č R., Crkveno pravo pravoslavne crkve, Beograd, 1926, 609—689. Milaš-Pessič, Das Kirchenr. der morgenliind. Kirche, Mostar 1905, 576 do 649. Mitrovič Če d a, Crkveno pravo, Beograd 1921, 128 do 166. Markovič L., Porodično pravo, Beograd 1920, 4—123, i. dr. 9 Glede bogate literature o za- 8 Literarni podatki niso in ne morejo biti izčrpni. Vendar zado¬ stujejo, da na podlagi navedenih del dobi vsakdo pregled obstoječega slovstva tudi za specialna prašanja, za katera bi se zanimal. § 139. Pojem in bistvo zakona. 383 konskem pravu slovensko-dalmatinskega o. d. z. so najti potrebni podatki m. dr. v Krainz-Ehrenzweig, Sistem des allgem. Privatrechts II/2 5 , 1917, 1 ss. M ayer, Lehrbuch d. biirg. Rs. 1923, 4. knjiga str. 1—132. Najnovejši celotni sistem, ki je tudi za naše razmere poučen, nudi K o e s 11 e r R., Dus oest. Eherecht unter Mitberiicksichtigung des burgenlandischen Eherechtes. Wien 1923. Radi svoje temeljitosti in ozke zveze drugega poglavja o. d. z. s tridentinskim zakonskim pravom so še danes aktualni: Dol- 1 i n e r , Oesterr. Eherecht, 1835 in 1848, R i 11 n e r , Oesterr. Eherecht, 1876, Neuman-Ettenreich, Das oesterr. Ehe¬ recht, Wien, 1913. — Za vojvodinsko (ogrsko) ženitbeno pravo: Bach F., Das ungarische Ehegesetz, Wien, 1910. Al masi A., Ungarisches Privatrecht I/II. 1922/23, T. zv. 171—210. Jesen¬ ski F. in P r o t i č P., Privatno pravo u Vojvodini, Sombor 1922, 17—61. § 139. Pojem in bistvo zakona. Cc. 1012, 1013, 1081 $ 2, 1092 n. 2, 1120. Karin g, § 116. Eich- m a n n , K. R., § 130. W e r n z - V i d a 1, p. 16 ss. S c h ii f e r, 8 ss. Leitner, ER., 7 ss. Linneborn, 7 ss. K ne c lit, 14 ss. Ver¬ in e e r s c h - C r e u s e n , Epitome j. c. II, n. 274 ss. I. Zakon v prirodopravnem smislu. Plim¬ sko pravo je označevalo zakon (brak) kot zvezo med možem in ženo, skupnost vsega življenja, spojitev božjega in človeškega prava, 10 ali tudi kot zvezo med možem in ženo, ki odgovarja življenskemu običaju. * 11 Ta definicija je upo¬ rabljiva na krščanski in nekrščanski zakon ter so jo v srednjem veku prevzeli tudi kanonisti (c. 11, X, 2, 23). Ta institut najdemo povsodi, kjer so živeli in žive ljudje kot družba. Celo pri narodih na najnižji stopnji kulturnega razvoja pričajo pravne uredbe o zakonu čestokrat o etično vi¬ sokem pojmovanju spolne in rodbinske zveze. Iz prirodopravnega pojma zakona sledi njegov monogami- čen značaj; toda absolutno bistven ta vendar ni, ker se namen spolnega združenja, življenske skupnosti in človeškega zaroda doseže tudi pri poligamiji. ‘Mnogoženstvo, ki je bilo celo med Judi udomačeno (patriarha Abraham in Jakob ter tudi kralj 10 Nuptiae sunt conjunctio maris et feminae, consortium omnis vitae, divini et humani juriš communicatio. L. 1, J). 23, 2. 11 Nuptiae autem sive matrimonium est viri et inulieris conjunctio, individuum vitae consuetudinem retinens. L. 1, J 1. 9. 384 Kušej, Cerkveno pravo. David so imeli po več zakonskih žen) nasprotuje po Tomažu Akvinskem 12 samo sekundarnemu smotru zakona (popolna živ- ljenska skupnost) ne pa primarni njegovi svrlu (t. j. zarajanje in vzgoja potomstva). Zato je po Tomažu Akvinskem Bog z ozirom na razmere tedanjega časa trpel kršitve načela stroge monogamije, kar tolmačijo nekateri kot izrečno dispenzo. 13 Tudi nerazvezljivost ni v bistvu zakona v naravnopravnem smislu ležeča, temveč je le znak njegove etične višine in popolnosti. Zato je Mozes dovolil, da izroče zakonski možje svojim ženam, če so na njih opazili kaj grdega, ločitveno pismo. 14 Pač pa je obče priznano, da nasprotuje poliandrija, spolna zveza ene žene z več moškimi, prirodni svrhi zakona, kar velja še bolj o popolni promiskuiteti pri skupnem zakonu (Hetit- rismus, Gruppen-, Gemeinschaftsehe), ki je po trditvi nekaterih materialističnih pisateljev bila prvotna oblika zakona sploh, kateri so šele razvojno sledile najprej poliandrija, nato poliga¬ mija ali pravilnejše poliginija in kot najvišja stopnja mono- gamija. Toda teorija o heterizmu ni vzdržljiva niti historično niti se da braniti na podlagi raziskavanj življenja sodobnih najprimitivnejših narodov in tudi notranji razlogi govore proti njej. 15 11. Krščanski zakon. V smislu cerkve je zakon prispodoba ozke zveze med cerkvijo in njenim ustanovi¬ teljem. Kristus je zvezi med možem in ženo zopet vrnil njeno prvotno, čisto obliko in jo povišal v zakrament. Zakon v krščanskem smislu je nerazreš¬ ljiva zakramentalna zveza med možem in ženo v medsebojno izključujočo in po¬ polno telesno in življensko skupnost. Pri zakonu moramo ločiti zakonsko pogodbo, ki je actus transiens (zato m a t r i m o n i u m in f i e r i), ter razmerje, ki se z njo vstvari, in ki je trajno (m a t r i m o n i u m in e s s e). 111 Kodeks se izraža v c. 1012 sledeče: Kristus Gospod je v dosto¬ janstvo zakramenta povzdignil samo zakonsko pogodbo med krščenimi. Zato med krščenimi ne more obstojati veljavna za¬ konska pogodba, ne da bi bila sama po sebi zakrament. 17 Za- 12 Summa tlieol., suppl., q. 65, art. 1, 2. 13 Prim. Ha ring, 414 op. 4. 14 Deut. 24, 1 ss. 15 Prim. Lei tn er, 41 ss. H ar in g, 414—4(5. 16 W e r n z - V i d a 1, 16, H a r i n g, 414. 17 Dokaz, da je Kristus zakon povzdignil v zakrament (Ef. 4, 32), spada v dogmatiko in eksegezo. § 139. Pojem in bistvo zakona. 385 krament prejmeta zakonca ob sklepu zakonske pogodbe, dočim je milost, izvirajoča iz zakramenta, trajna. Zakrament si podelita vzajemno poročenca sama, sprejmeta ga drug od drugega, duhoven je samo uradna priča, njegov blagoslov ni bistven. 18 Kjer se pridruži tudi ta, ni z zakramentom samim v nikaki zvezi in ga je smatrati zgolj kot zakramental. Zakramentalnost nastopi, čim je zakonska pogodba veljavno sklenjena, naj se ženin in nevesta tega zavedata ali pa ne, naj to želita ali pa ne. Zakrament je tudi zakon krščenega nekatoličana z drugim nekatoliškim kristjanom. Iz tega razloga je vsak krščanski za¬ kon nerazvezljiv. Zakon med nekrščanskimi osebami ni zakrament. Toda v primeru prestopa nekrščanskih zakoncev h kristjanstvu dobi tudi njih zveza zakramentalen značaj ter postane absolutno ne- razvezljiva, čim sta soproga po prestopu zakon izvršila. Navzlic besedilu c. 1012 § 1 ni zakrament samo zakonska pogodba, ampak tudi razmerje, katero se z njo šele vstvari; nadaljevanje tega razmerja pomeni molčeče ponavljanje ob sklepu zakona podane privolitve. Zakoni med krščeno in nekrščeno osebo so nerazvezljivi, ako so bili sklenjeni s papeževo dispenzo (c. 1120 § 2), kar velja tudi za nekrščanski del. Ker je nerazvezljivost v zakramental- nosti utemeljena, mora ta obstojati tudi za nekrščenega soproga, kar pomeni, da postane v tem primeru celo oseba, ki ni član cerkve, deležna njenih duhovnih blagrov. 19 Drugače je tedaj, ako prestopi eden izmed nekrščenih za¬ koncev na krščanstvo, a drugi ostane nekristjan. V tem primeru 18 Drugega naziranja je vzhodna cerkev, za katero pomeni pri¬ volitev samo enega izmed elementov zakramenta, dočim je drugi bi¬ stveni pogoj blagoslov svečenika v imenu sv. Trojstva. Milaš, 612 do 613. Na enakem stališču stoji sbj. gdj. zak. § 60 veleč: Prava i dužnosti supružnika proističu iz braka, koji se izmedju dva lica raz- noga pola zaključuje i venčanjem sveštenika po propisu pravoslavne crkve svršuje.... 19 Vprašanje je med teologi in kanonisti sporno. Večina avtorjev priznava zakramentalnost samo za krščenega soproga, Wernz-Vi- dal, p. 49 — 52, pa jo zanika ..tudi zanj in označuje take zakone samo kot „vera matrimonia valida et ličita, in quibus conjuges absque peccato fornicationis vivere possunt". Na ta način pa ostanejo cerkvena pristojnost in jamstva, ki jih mora dati nekrščeni soprog, nepojas¬ njena, ravno tako absolutna nerazvezljivost zakona, ki ni deležen pravne dobrote pavlinskega privilegija. Enako načelo je uzakonjeno v § 111 o. d. z., po katerem se razreši zakon, ako je bila ob sklenitvi vsaj ena stranka katoliške vere, samo s smrtjo. 25 •586 Kušej, Cerkveno pravo. ostane zakon nekrščanski zakon, zato je mogoče, da se v smislu pavlinskega privilegija razreši. 20 Iz c. 1012 lahko sklepamo, da more biti pri zakonu snov in oblika (materia et forma sacramenti) samo ženitna pogodba in sicer snov nje vsebina, oblika pa izražena privolitev v zakon. 21 II. Svrha zakona je v prvi vrsti osnovanje dru¬ žine, zarajanje in vzgoja potomstva in v drugi vrsti šele medsebojna podpora in odpomoč spolnemu nagonu (c. 1013 § 1). Ni bistveno za veljavnost zakona, da je prvi namen tudi dosegljiv, samo izključen ne sme biti, t. j. obstojati mora fizična sposobnost in pravica do spolnega občevanja. Obče se navajajo kot dobrine zakona bonum prolis, bonum fidei et bonum sacramenti. Prva pomeni, da naj služi zakon na¬ daljevanju človeškega rodu, druga vsebuje zahtevo po vzajemni zakonski zvestobi, tretja pa znači nerazrešljivost zakonske vezi, dokler sta oba soproga pri življenju. Ako bi stranke v naprej pogodbeno izključile eno izmed navedenih dobrin, bi bil tak zakon radi dostavljenega pogoja contra substantiam matrimonii ničen (cc. 1092 n. 2, 1081 § 2). Zato so zakonske zveze, ki so sklenjene pod pogojem, da naj bo generatio prolis izključena, ali da imata oba soproga ali da ima eden od nju pravico do nezvestobe, ali da naj traja za¬ konska zveza samo določeno dobo, neveljavne. 22 Sporno prašanje o veljavnosti takozvanih Jožefovih zakonov, pri katerih se stranke pred poroko vzajemno za¬ vežejo, da se bodo vzdrževale spolnega občevanja in da bodo deviško skupaj živele, v cerkvenem zakoniku ni našlo rešitve. Ker gre tudi v teh primerih za conditio contra substantiam matrimonii, moramo veljavnost takih zakonov zanikati, ne glede na to, da je dostavljeni pogoj časten (conditio honesta). Jus ad usum corporis in ordine ad generationem aptum je tukaj izklju¬ čeno in s tem je primarna svrha zakona sploh izločena 23 . Veljav¬ nost zakona pa ni prizadeta, če se soproga po njegovi sklenitvi 20 Glej spodaj § 179 II. 21 Prim. W e r n z - V i d a 1, p. 52. 22 Veljavnost pa ni prizadeta, če obstoja samo namen, zakon zlo¬ rabljati ali če se zvestoba dejansko krši. Prim. Haring, 514. Ravno tako ne pride v poštev zakonski pogodbi dodan nalog (modus). W e r n z - V i d a 1, p. 599 op. 2. 23 Drugega mnenja je W e r n z - V i d a 1, p. 612 ss., trdeč, da s tako obljubo ni izključena pravica sama ampak zgolj njeno izvrše¬ vanje. Zato zakonci tudi ne greše, če proti dani si obljubi spolno ob- § 140. Različne delitve zakona. 58 ? za deviško življenje odločita in tudi tedaj ne, če sta imela tak namen že prvotno, ne da bi o njegovem izvajanju pogodbeno sklepala. § 140 . Različne delitve zakona. C. 1015; K n e c h t, 21 ss. L e i t n e r , 55 ss. Haring, 417 ss. W e r n z - Vi dal, p. 17 — 22. L i n n e 1) o r n , 21 ss. I. V znanstvu ločimo z ozirom na veljavnost, dovolje¬ nost, razvezi ji vost in izvršeno,st: 1. Matrimonium v e r u m sive v a 1 i d u m , li¬ ci t u m vel i 11 i c i t u m , e t matrimonium i n va¬ li d u m. Veljaven (matrimonium venim sive validum) je zakon, ki je sklenjen v pravno predpisani obliki, ne da nasprotuje zvezi r a z d i r a 1 e n zadržek. Če je podan proti njej samo o v i r a 1 e n zadržek, je zakon vel javen, toda nedovoljen (illicitum). Ako ne obstoja proti zvezi sploh ni- kak zadržek, je zakon veljaven in dovoljen (matr. validum et licitum). Neveljaven (m a t r. i n v a 1 i d u m sive i r r i t u m sive n u 1 1 u m ) je zakon ali vsled obstoječega razdiral¬ nega zadržka, ki povzroča nesposobnost ene ali obeh strank, ali radi bistvene hibe v privolitvi ali končno vsled nedo- statka predpisane oblike. 2. Med krščenimi osebami veljavno sklenjeni t. j. za¬ kramentalni zakon se imenuje, dokler ni po spolnem združenju izvršen, m a t r i m o n i u m r a t u m ; po izvr¬ šenem spolnem združenju pa matrimonium ratum et consummatum. Merodajna je prima copula car- nalis ad generationem apta po privolitvi. Prejšnje spolno občevanje ne konsumira zakona. Izvršena copula carnalis pa se pravno domneva pri skupnem življenju zakoncev (c. 1015 § 2). čujejo. Toda če se pogodbeno pravice vstvarjajo, ki se na drugi strani zanikajo in izključujejo, znači to protislovje v pogodbeni volji, vsled česar dejanski pogodbe sploh ni. Prim. Haring, 416 op. 6, sosebno tudi glede deljenih mnenj cerkvenih učiteljev o veljavnosti zakona sv. Jožefa z Marijo. 25 ' 388 Kušej, Cerkveno pravo. 3. Matrimonium 1 e g i t i m u m , veljavno skle¬ njen zakon nekrščenih, priznan tudi od cerkve, ako od¬ govarja načelom prirodnega prava (c. 1015 § 3). 4. P u t a t i v e n ali dozdeven se naziva zakon, ki je po sebi neveljaven, ki je pa vsaj od enega poročenca (ker mu je ostal razdiralni zadržek tajen) sklenjen v dobri veri. Zakon, ki ga stranke sklenejo zavedajoč se njegove neveljavnosti, pa se imenuje matrimonium a 11 e n - tatu m. Putativni zakon ima vse pravne učinke veljavnega zakona za oni del, ki je v dobri veri in za otroke iz te zveze, ki veljajo za zakonske (c. 1114). Čim neha dobra vera za oba soproga, neha tudi putativnost zakona. Stranke so zavezane, obstoječi zadržek čim preje odstraniti ali pa se razdružiti (c. 1015 § 4). 5. Mešani zakon (Mischehe) je zakon med ka¬ toličanom in nekatoliškim kristjanom. Dispenza od za¬ držka mešane vere se da samo po izpolnitvi natančno do¬ ločenih pogojev. Mešane zakone, ki so v vseh državah z večjim številom konfesij silno važni, ureja civilno pravo navadno v smislu načela paritete. 6. Domnevani zakon, m a t r i m. p r a e s u m p - tum, je bil po dekretalnem pravu oni, pri katerem se je zakonito na osnovi izvestnih dejstev smatrala zakonska privolitev za. podano, tako da ta privolitev ni potrebovala dokaza. Dokazno breme za neobstoj konsenza je zadelo tistega, ki je privolitev zanikal. 24 Pravna domneva obsto¬ ječega zakona je izgubila že po dekretu Tametsi v tridentinskih deželah svojo veljavo. Novi cerkveni zakonik ne omenja nobenega primera domnevanega zakona. II. Z ozirom na oblike, v katerih se zakon sklepa, raz¬ likujemo : 1. Matrimonium publicum et occultum sive conscientiae. Prvi je javno, v cerkveni obliki, 24 Obstoj zakona so domnevali v sledečih primerih: 1. če sta ve¬ ljavno zaročena ženin in nevesta med seboj spolno občevala (v netri- dentinskih krajih je veljala ta domneva do dekreta Ne tem er e); 2. če so stranke, ki so sklenile zakon pod suspenzivnim pogojem, že pendente conditione izvrševale spolno vez; 3. če so nedorasli sklenili neveljaven zakon, a so po doseženi doraslosti spolno občevali ali vsaj skupno živeli. W e r n z - V i d a 1, p. 20. § 140. Različne delitve zakona. 589 t. j. po izvršenih oklicih pred župnikom in pričami skle¬ njeni zakon. Ako se vrše pri poroki kake svečanosti, go¬ vorimo o matrim. sollemne. Ta jen (matr. occultum) ali zakon po vesti (matrim. conscientiae) pa imenujemo zakon, pred katerim se oklici opuste in ki se sklene na tihem pred zaupnimi pričami v predpisani cerkveni obliki. 2. Matrimonia c 1 a n d e s t i n a so bili pred tri¬ dentinskim zborom vsi brez sodelovanja cerkve, od de¬ kreta „T ametsi" dalje pa vsi v netridentinski obliki sklenjeni zakoni. Kodeks sam izraza ne rabi nikjer, ni pa ovire, da se označujejo tudi od dekreta „Ne temere“ dalje vsi zakoni, ki ne odgovarjajo tam predpisani obliki, s teni izrazom. 3. Dostikrat se sklepajo v obliki.tajnih zakonov ma- t r i m- o n i a d i s p a r a g i a v e 1 nr o r g a n a t i c a , a- sklepajo se še večkrat javno, zato se pojmi ne smejo isto¬ vetiti. Matrimonium disparagium se naziva tudi morgana- tičen ali sališki zakon (ad legem salicam) ali zakon na levo roko ter pomeni zvezo med osebo višjega plemstva in osebo nižjega rodu, plemenito ali neplemenito, ki predstavlja popolnoma veljaven zakon, pri katerem pa je enakoprav¬ nost žene in otrok pogodbeno izključena. Žena in otroci ne dobijo imena moža in ne postanejo deležni njegovih stanovskih predpravic, dedno nasledstvo jim je navadno priznano samo v imovino matere. Ime prihaja najbrže od besede ,,Morgengabe“, daru, ki ga je dal tak zakonski mož svoji ženi v jutru po prvi noči za „venec“ (pretium virgini- tatis) in ki so ga pred poroko pogodbeno določili. Naziv sališki zakon ali zakon na levo roko pa prihaja odtod, ker je bil ta običaj najprej zakonito urejen pri saliških Frankih in ker so ženo pri poroki v znak njenih omejenih pravic zvezali samo z levo roko moževo. 4. Matrimonium.. n atu rale, zakon, ki odgo¬ varja samo božjepravnim predpisom, matrimonium e c c 1 e s i a s t i c u m , zakon, ki odgovarja tudi od cerkve postavljenim pravnim normam, matrimonium e i - vile, zakon, ki je v skladu z naravnim in civilnim pravom in ki je sklenjen pred svetnim oblastvom. ^90 Kušej, Cerkveno pravo. § 141. Cerkvena jurisdikcija v zakonskih zadevah. W e r n z - V i d a 1, p. 55 ss. Haring, 418 ss. P d s c h 1, K. R. 2 , 293 ss. Sagmtiller, ^ 125. Sc h afer, 27 ss. S c h e r e r , § 109. L i n ne¬ bo r n , 25 ss. I. Zahteva cerkve, da se prepusti ureditev vseh zakon- skopravnih prašanj in razsojanje zakonskopravnih sporov njej, se opira na zakramentalni značaj krščanskega zakona. Cerkvena pristojnost je podana tudi tedaj, če je samo en del katoliški (cc. 1016, 1070). Vendar pa cerkev uvideva, da je zakon tudi za državo največje važnosti, ker je podlaga rodbini, rodbina pa te¬ melj vsake zdrave človeške družbe. Zato ne odreka dr¬ žavam pravice, da tudi one urede po svojem pravu raz¬ merje med možem in ženo, dasi to pristojnost načelno priznava samo glede civilnih posledic zakonske zveze, II. Svojo pristojnost je mogla cerkev napram državam šele polagoma uveljaviti. Sprva je bila tako pri Rimljanih kakor pri Germanih primorana, priznati obveznost in veljavnost držav¬ ljanskih predpisov. Zakoni so se sklepali pri vseh narodih po domačem pravu. Foda že Justinian je napravil prvi korak za zakonito priznanje cerkvene poroke, dasi samo za osebe sred¬ njega stanu, 2r ' dočim so višji stanovi ostali vezani na civilno¬ pravno obliko. Na vzhodu je prišel za cesarja Andronika Pa- leologa 1. 1306 cerkveni zakon končno do izključne veljave, 211 na zapadu pa je doba klasičnega kanonskega prava priborila cerkveni pristojnosti priznanje glede zakonodaje in glede sod¬ stva v zakonskih zadevah. Odločbe cerkvenih sodišč o veljav¬ nosti ali neveljavnosti zakona so bile odločilne za svetne sodnike pri razsojevanju staleških in imovinskih sporov. \ novem veku pa na zapadu in celo na vzhodu zopet svetno pravo vedno bolj izpodriva cerkveno obliko zakona. Reforma¬ cija je v tem pogledu odločilno vplivala cerkvi v škodo. Luther je izjavil, da je zakon „ein weltlich Ding, der welt- lichen Obrigkeit unterworfen“ in je tajil njegov zakramentalni značaj. „Regalistična teorija 11 na Francoskem je razlikovala pri 25 Nov. 74. cap. 4 §§ f, 2. Srednji stan je smel izjaviti zakonsko privolitev pred opravnikom, exdixoq, v cerkvi ob navzočnosti 3 — 4 du¬ hovnikov. O tein so shranili zapisnik v arhivu cerkve, ki je tvoril poln dokaz za sklenjeni zakon. 26 Milaš-Pessič, 581. § 141. Cerkvena jurisdikcija v zakonskih zadevali. 391 zakonu pogodbo in zakrament, katero naziranje se je pojavilo pod Jožefom 11. tudi v zakonodaji bivše Avstrije. Ta teorija je priznavala zakonodajo o zakonski pogodbi državam. Končno se je v 18. in 19. stoletju v mnogih državah uveljavilo naziranje, da je zakon za državni pravni red brez ozira na cerkveni nauk samo naravna spolna zveza, katere ureditev pristoja državni oblasti. Vse te teorije so imele v mnogih državah za posledico uvedbo civilnega zakona, ki pomeni višek razvoja v proticer- kvenem smislu. III. V bivši Avstriji je do Jožefa 11. veljalo za katolike kanonsko ženitbeno pravo. Zakonski patent z dne 16. janu¬ arja 1783 pomeni prvo civilnopravno ureditev zakonskih za¬ držkov, za obliko pa je ostalo merodajno cerkveno pravo, ker je zakon bil Jožefincem v smislu Galikancev civilna pogodba, a hkrati tudi zakrament. Določila zakonskega patenta iz 1. 1783 so v bistvu prevzeta v drugo poglavje o. d. z. iz 1. 1811 §§ 44—136, ki ima različne predpise za katolike, za nekatoliške kristjane in za jude. Za katolike veljavna določila pa so po vsebini večinoma prevzeta iz cerkvenega prava. Pravna moč drugega poglavja o. d. z. je bila ukinjena po konkordatu iz 1. 1855, ki je poveril celotno jurisdikcijo v za¬ konskih zadevah škofijskim sodiščem; le-ta so začela poslo¬ vati s 1. januarjem 1857. L. 1868 je vsled odpora proti konkordatu zakon z dne 25. maja d. z. št. 47 zakonske spore cerkvenim sodiščem zopet odvzel ter jih odkazal civilnim sodiščem. Obenem je bila upo- stavljena veljavnost drugega poglavja o. d. z. za vse avstrijske državljane, ter uveden zasilni civilni zakon (čl. II). To pravno stanje vlada v Sloveniji in Dalmaciji še da¬ nes. V Hrvatski in Slavoniji pa velja še vedno zakonsko pravo iz konkordatne dobe. Zakon z dne 51. decembra 1868 d. z. št. 4 ex 1869 je za bi všo Avstrijo določil, da zaročenca, ki pripadata raz¬ ličnim krščanskim veroizpovedmi jem, veljavno skleneta zakon pred dušnim pastirjem ženina ali neveste, od katerih sta oba opravila oklice. 27 Strankam je prepuščeno, da se pobrigata naknadno še zn blagoslov dušebrižnika drugega zaročenca. To določilo sicer nasprotuje kanonskemu pravu, vendar pomeni osvoboditev katoliških župnikov od pred¬ pisa § 77 o. d. z., po katerem so bili zavezani blagosloviti 27 Če dušni pastir iz razlogov svojega verozakona oklice odkloni, jih mora izvršiti politično oblastvo prve stopnje. 392 Kušej, Cerkveno pravo. mešane zakone katolikov ne glede na to, ali so stranke izpolnile cerkvene pogoje ali ne. Za pripadnike konfesij, ki od države niso priznane ter za osebe, ki se sploh k nikaki veri ne priznavajo (brez- konfesionalci) je končno zakon z dne 9. aprila 1870 d. z. št. 51 določil, da se morajo poročiti pred političnim ob- lastvom L stopnje (srezkim poglavarjem ali županom avtonomnih občin), katero opravi pred poroko tudi oklice. Ta (civilna) oblika zakona je za imenovane osebe obvezna. Zanje vodijo politična oblastva tudi matrike o porokah, rojstvih in smrtnih primerih. Zakon z dne 15. julija 1912 d. z. št. 159 je razširil veljavo tega določila na muslimane. Po kodeksu ostane glede zakonov vseh pravilno kršče¬ nih v polnem obsegu v veljavi cerkvena jurisdikcija v smislu zakonodaje, uprave in sodstva. Izjeme od tega na¬ čela obstojajo samo v toliko, kolikor jih cerkveni zakonik izrecno pripušča. § 142. Civilni zakon. Friedberg, Gescliichte der Zivilehe, 1877. Friedberg, K. R. 6 , § 154. Leitner,59ss. Wernz-Vidal, p. 680 ss. H a r i n g, 421 ss. Grofi-Schueller, 251 ss. Linneborn, 30 ss. I. Civilni zakon imenu jemo spolno zvezo, ki je skle¬ njena zgolj po predpisih civilnega prava pred državnim oblastvom. Ta oblika pomeni, da država za se obstoja cerkvenega zakonskega prava ali sploh ne prizna ali se vsaj v iz- vestnih primerili nanj ne ozira. Obseg veljavnosti civilnega zakona je lahko različen; ali je ta oblika obligatorna ali fakultativna ali pa samo zasilna. 1. Obligatoren ali strogo obvezen je ci¬ vilni zakon tedaj, ako država vsem v drugi obliki sklenje¬ nim zakonom za svoje območje veljavnost odreka. Obliga¬ torni civilni zakon je uveden v Nemčiji, Franciji, Italiji, na Ogrskem (v naši državi v Vojvodini in Medjimurju), v Belgiji, na Holandskem, v Luxemburgu, v Švici in v Ro¬ muniji. Izmed izvenevropskih držav so ga uvedle Chile, Mexiko in Japonska, § 142. Civilni zakon. 393 2. F akultativen se naziva civilni zakon tedaj, če je državljanska veljavnost priznana ne samo civilno ampak tudi v drugi sosebno v cerkveni obliki sklenjenim zakonom. Fakultativni civilni zakon obstoji na Angleškem, na Irskem, v Združenih državah sev. Amerike ter v Čehoslovaški. V teh državah je od strank odvisno, za katero obliko se od¬ ločijo. 3. Zasilni (nuždni) civilni zakon (Notzivilehe) velja ondi, kjer država nupturientom samo za primer, da se radi kake cerkvenopravne ovire ne morejo cerkveno poročiti, dočim ne obstoja proti njihovi zvezi nikak držav¬ ljanski zadržek, ter za primer, da ne pripadajo ali sploh nikaki ali vsaj nikaki od države priznani verski družbi, dovoljuje, da sklenejo zakon v civilni obliki. Zasilni civilni zakon obstoji v Avstriji (v naši državi v Sloveniji in Dal¬ maciji, za nekatolike tudi na Hrvatskem), v Španiji, na Danskem in v Skandinaviji. 28 II. Za cerkev je civilen zakon samo tedaj veljaven, ako odgovarja cerkvenim predpisom. Pred dekretom „Ne te- mere“ so bili v netridentinskih krajih sklenjeni civilni zakoni za cerkev veljavni, ker je odločevala zgolj privo¬ litev. Sedaj velja isto samo še glede primerov, v katerih je obveznost cerkvene oblike zakonito ukinjena (c. 1098). Drugače pa cerkev vse oblike civilnega zakona obsoja, ker pomenijo zanikanje njene zakonskopravne jurisdik- cije. Zato katolikom ne dovoljuje, da se poslužujejo pravice do fakultativne civilne poroke. Vendar pa sodobne države tudi tam, kjer je v veljavi obligatoren civilni zakon, ne ovirajo strank, da zadoste pri sklepanju zakonov tudi cerkvenim predpisom. Tako je nasprotstvo civilne zako¬ nodaje napram cerkveni dejanski znatno omiljeno. Zato je cerkev napram civilnemu zakonu končno zavzela stališče, da naj njeni člani dotične predpise z ozirom na držav¬ ljanske posledice zakona 'upoštevajo, da pa naj skrbe za to, da se pred sklenitvijo odstranijo vsi zadržki cerkvenega prava ter se vsaj naknadno sklene zakon tudi cerkveno. 28 H a lin g, 422, Fried bor g, K. R.“, 486. 394 Kušej, Cerkveno pravo. II. P o g 1 a v j e. Priprave za sklenitev zakona. § 143 . Zaroka. C. 1017. K n e c h t, 36 ss. Schafer,35ss. Leitner, 337 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 91 ss. II a r i n g, 427 ss. S c h e r e r , § 110. L i n n e b o r n , § 6. I. Pojem zaroke. Zaroka je v zakoniti obliki dana in sprejeta vzajemna obljuba dveh oseb, da hočeta v bo¬ doče skleniti zakon. Navadno se oni, ki se hočejo poročiti, poprej zaroče. Po¬ trebno pa to ni in zakon tega tudi ne zahteva. Obljuba mora biti dana vzajemno med dvema določenima osebama. Doseženo soglasje med njima ali samo enostranska obljuba še ne pomeni zaroke. Zaroka je predpogodba. Za vel javnost so potrebni vsi pogoji, kakor za veljavnost pogodb sploh; splošna pravna sposobnost in sposobnost za dejanja, svobodna volja, resna (ne hlinjena) izjava volje. C. 1017 pripušča tudi samo enostransko obljubo zakona. Tudi ta predpostavlja, da druga stranka obljubo sprejme, dasi sama take obljube ne poda. Razlika obstoja v tem, da si obljubita stranki pri zaroki zakon vzajemno, v drugem primeru pa poda to obljubo samo ena oseba drugi. Pogodbeno vezana pa je tudi ona stranka, ki sama ni dala obljube ampak je samo obljubo druge sprejela. Kajti v sprejemu obljube je izražena že sama po sebi pri¬ pravljenost za svoječasno sklenitev zakona. Zato so pravni učinki v obeh primerih enaki. 20 II. Oblika zaroke in enostranske obljube zakona. Posebne oblike, od katere bi bila veljavnost zaroke odvisna, kanonsko pravo do najnovejšega časa ni zahtevalo. V spornih slučajih je razsodil sodnik po svojem prevdarku, je li zaroka obstojala ali ne. Šele papež Pij X. je predpisal v dekretu „Ne temere“ za zaroko posebno obliko, ki jo je prevzel cerkveni zakonik v c. 1017 brez spremembe. 29 Starejše kanonsko pravo je razlikovalo sponsalia de praesenti (zakon) in sponsalia de futuro (zaroko). Ta terminologija pa je izgubila svoj pomen, čim za veljavnost zakona ni več zadostoval konsenz sam. § 143. Zaroka. 395 Vsaka obljuba zakona, naj bo enostranska ali vzajemna (zaroka), mora biti podana p i s m e n o. Ustna obljuba nima veljave ne za zunanji ne za notranji forum. Pismena zaroka se sme skleniti pred poljubnim ordinarijem ali župnikom v njiju uradnem okolišu ali pa pred vsaj dvema pričama. Ordinarij ali župnik morata sodelovati osebno, dele¬ gacija ni dopustna. Listina mora biti datirana ter od zaročencev, ordinarija, župnika ali prič podpisana. Listina z obljubo in podpisom samo enega zaročenca ne bi zadostovala. Ako zaro¬ čenca ali eden izmed liju ne zna ali (radi pohabljenosti ali bolezni) ne more pisati, je treba prisotnosti posebne priče, ki se podpiše na listini; v le-tej se mora omeniti vzrok, zakaj je bila potrebna nadomestna priča. Vse omenjene osebe morajo biti istočasno navzoče in morajo listino neposredno druga za drugo podpisati. Za pričo je sposobna vsaka pisanja vešča razumna oseba moškega ali ženskega spola, brez ozira na vero in starost . 30 Zaroka je lahko pogojna in časovno omejena, tudi z na¬ logom obremenjena. Nemoralni in nemogoči pogoji pa sprečujejo njeno veljavnost. I II. Z a r o č n a s p o s o b n o s t. Stvarna pogoja za ve¬ ljavnost sta razumnost in svobodni stan (liber status) za¬ ročencev. Svobodni stan pomeni, da ne sme obstojati proti nameravanemu zakonu nikak zadržek. Dokler se take ovire ne odstranijo, je zaroka nemogoča, ker bi bil predmet take obveze pravno ničen ali vsaj nedovoljen. Razumnost se domneva po cerkvenem pravu pri vseh osebah, ki so dopolnile 7. leto starosti (c. 88 § 3). Vendar pa bi zaroke moških oseb pred 16. letom in ženskih pred 14. letom bile veljavne samo tedaj, če se zakon obljubi šele za dobo, ko zadržek po c. 1067 § 1 ne bo več obstojal. 31 Dovoljenje zakonitih zastopnikov ni neobhodno potrebno, pač pa njih upravičen prigovor lahko veljavnost izključi. Drugo mnenje zastopa C a p- pello, ki zahteva za veljavnost zaroke vsaj leta doraslosti. 32 Cerkveni zakonik sam glede zaročne sposobnosti nič ne pove. Če bi se morala za nameravano poroko dobiti šele dispenza, bi bila zaroka smatrati pravilnejše za neveljavno. 33 Kodeks tudi ne pove, ali veljajo kanonični predpisi o zarokah za vse kri- 30 Prim. odločbe C. ('. z drffe 28. marca in 27. julija 1908, A. S. S. XLI, 1908 p. 288 ss, 5(0. Poprej sporno prašanje, ali ne veže brezoblična za¬ roka vsaj po vesti, je sedaj rešeno v negativnem smislu. Schafer, 41 ss. Wernz-Vidal, p. 109. 31 W e r n z - V i d a 1, p. 98 ss. 32 Cappello, De matrimonio p. 94. 33 Scliafer, 30, W er n z - Vi d a 1, p. 100 ss. 596 Kušej, Cerkveno pravo. st jan e ali samo za one, ki so v katoliški cerkvi krščeni. Ana¬ logija s predpisano obliko poroke pač govori za to, da zakono¬ dajalec ni nameraval pri zaroki postaviti strožjega merila ve¬ ljavnosti. Po dekretu „Ne temere“ je veljala tam določena oblika za vse zaroke katoličanov ne glede na to, ali je bil drug/ zaročenec katolik ali ne, ni pa bila obvezna za nekatolike. IV. Učinki zaroke in enostranske obljube zakona. 1. Zaročenca si dolgujeta drug drugemu zve¬ stobo. Ta zvestoba bi bila kršena s sumljivim občevanjem z drugimi osebami, ravno tako, ako bi se eden od zaro¬ čencev drugod zaročil ali z drugo osebo poročil. Vendar pa bi bil zakon z drugo osebo veljaven. 2. Iz zaroke nastane neutožljiva obveznost na čim prejšnjo sklenitev zakona. Zadržek, ki je po prejšnjem pravu iz zaroke nastal, 3J je sedaj odpravljen. Zato zaroka napram tretjim osebam nima nikakega učinka. V. Zaroka je cerkvenopravno predpo¬ godba (pactum de contrahendo), ki se izpolni s poroko. Razreši se po dogovoru zaročencev (tudi če je bila s prisego potrjena), s potekom časa, če je časovno omejena, s smrtjo enega pogodbenika, ker postane z njo izpolnitev nemogoča, ob nastanku zakonskega zadržka med zaročencema i. p. Tudi z enostranskim odstopom zaroka preneha, ako obsto¬ jajo zanj važni razlogi, n. pr. nezvestoba, utemeljen pri¬ govor starišev, odhod drugega zaročenca v oddaljene kraje, zavlačevanje poroke, bistvene spremembe v imovinskih razmerah, v duševnih in telesnih lastnostih zaročenca itd. 35 VI. Jurisdikcijo o zarokah zahteva cerkev za se. Dopustne pa so samo tožbe na ugotovitev obstoja zaroke ter na povračilo škode radi kršitve dane obljube (c. 1017 § 5), dočim je tožba na izpolnitev obljube iz¬ ključena. VII. Po civilnem prav u 36 se sklepa zaroka lahko v poljubni obliki, vendar ne sledi iz nje nikaka pravna 31 c. 2, X, 4, 1; Trid. sess. 24, de reform, matr., cap. 3. 35 Prim. W e r n z - V i d a 1, p. 124—131. Zakonik sam razlogov za razrešitev zaroke ne navaja. Za prejšnje pravo glej cc. 4, 5, X, 4, 1. c. 25, X, 2, 24. 36 §§ 45, 46 o. d. z., §§ 61—68 sbj. gr. z., 1—4 zak. čl. 31/94 za Vojvodino. § 144. Pouk in izpraševanje ženina in neveste 397 obveznost niti na izpolnitev obljube niti na plačilo more¬ bitne za primer odstopa dogovorjene globe, ampak je za¬ ročencu, ki ni dal utemeljenega povoda za odstop, priznana samo pravica na povračilo one škode, ki jo vsled odstopa utrpi. Po civilnem pravu zaročenca nista zavezana niti na medsebojno zvestobo, tako da sploh ne moremo govoriti o pogodbenem razmerju, ampak je zaroka samo pravno dej¬ stvo, ki nima drugih posledic, kakor da lahko postane podlaga odškodninski tožbi. § 144 . Pouk in izpraševanje ženina in neveste. Cc. 1019—1021, 1032—1034. Wernz-Vidal, p. 132—138. Haring, § 122, II. Leitner, 254, 343 ss. Knecht, 45 ss. Lin neb or n. §§ 7, 8, 10. Pred vsako poroko treba ugotoviti, da ni nikake ovire proti veljavni in dovoljeni sklenitvi zakona (c. 1019 § 1). Ta dolžnost veže župnika, ki ima poroko izvršiti (c. 1020 § 1). Ker je to župnik neveste, je pristojen tudi za ženina, za katerega ni pa- rochus proprius. Vendar so v tem primeru dopustne poizvedbe po župniku vsake stranke posebej, a spisi se morajo poslati ne¬ vestinemu župniku in pri njem hraniti. Vsaka stranka mora biti za se oprezno zaslišana in izprašana o morebitnih zaprekah proti nameravanemu zakonu. Župnik jo naj opozori tudi na morebitne tajne (nečastne) zadržke, vendar stranka ni zavezana jih pri¬ znati in če jih prizna, se ne smejo v zapisniku omeniti. 37 Ordi¬ nariji naj izdajo o izpraševanju nupturientov podrobnejša navo¬ dila. 38 Svrha tega izpraševanja je tudi ta, da župnik ugotovi, da li imata ženin in nevesta dovolj znanja v krščanskem nauku. Ako z ozirom na osebne razmere strank izpraševanje iz krščan¬ skega nauka ne bi bilo umestno, ga sme župnik opustiti (c. 1020 §§ 2, 3). Dokumenti se morajo predložiti sledeči: 1. krstni listi strank, ki niso krščene v oni župniji, v kateri se izpraševanje vrši. Pri mešanem zakonu mora predložiti krstni list tudi ne- 37 Haring, 436. 38 V nekaterih škofijah morata biti pri zaslišanju strank navzoči dve priči. Haring, istotam. “98 Kušej, Cerkveno pravo. katoliški del. Katoliški nupturienti naj bodo birmani in če še niso prejeli birme naj to store, ako je brez težke škode mogoče, predno stopijo v zakon (c. 1021 §§ 1, 2). Ako stranki ni mogoče predložiti krstni list, mora ta nedostatek razen v smrtni nevar¬ nosti (c. 1019 § 2) ordinariat spregledati. 2. Udovljene osebe potrebujejo za dokaz smrti prejšnjega soproga smrtni list o njem; ako je umrl v isti župniji, zadostuje citat iz knjige umrlih. Ako pa takega dokaza ni, je treba uvesti najprej postopanje za dokaz smrti ali za proglasitev mrtvim. 39 5. Spričevala o samskem stanu pri nupturientih iz tujih diecez bodo vsled predpisa cc. 1103, § 2, 470 § 2 v bodoče lahko odpadla. 4. Reskripti cerkvenih, a tudi odloki državnih oblastev o spregledu obstoječih zakonskih zadržkov. Po § 49 o. d. z. se smejo mladoletniki samo s privolje¬ njem svojih zakonitih zastopnikov poročiti. Zakonski oče daj to privoljenje pred župnikom na zapisnik, ali pa za¬ htevaj župnik njegovo poverjeno pismeno izjavo. Za varo¬ vance je potrebno pismeno dovoljenje varstvenega oblastva (sodišča), brez katerega je poroka nedopustna. Oblastveno pismeno dovoljenje potrebujejo tudi osebe, ki stoje pod skrbstvom ali ki so radi umobolnosti ali slaboumnosti omejeno preklicane (§ 49 o. d. z., § 4 prekl. reda). Pred poroko je potreben še poseben pouk zaročencev o zakonskem življenju, v katerem tiči etično-idealna, a tudi kulturno velepomembna stran sodelovanja cerkve pri skle¬ panju zakonov. Župnik mora ta pouk prikrojiti po osebnih prilikah nupturientov in jim obrazložiti njihove vzajemne dolžnosti 40 kakor tudi dolžnosti, ki jim bodo nastale na- pram otrokom. A župnik naj opomni ženina in nevesto z vsem povdarkom tudi na to, da naj prejmeta pred poroko sv. pokoro in obhajilo (c. 1033). Če se hočejo poročiti mla¬ doletniki, jih naj župnik strogo posvari, naj proti volji svojih starišev ne sklepajo zakona. Ako ostane ta opomin brez učinka, ne sme župnik izvršiti poroke, predno ni prašal ordinarija za svet (c. 1034). Izvzemši nujne primere si mora župnik priskrbeti dovoljenje ordinarija ali njego¬ vega delegata tudi tedaj, kadar gre za poroko oseb, ki nimajo nikakega domovališča (c. 1032). 30 Glej spodaj § 155. 40 Plini. Sklepi tretje ljublj. sinode (1924), 79, 80. § 145. Oklici. 399 § 145 . Oklici. Cc. 1022 — 1031. II a lin g, 437 ss. W e r n z. - V i d a 1, p. 139 ss. Grofi- Schueller, 284 ss. K ii s 11 e r R., Das oest. E. R., 1923, 14 s. S c h e - rer, § 111. Leitner, E. R.*, 254 ss. Sch šifer, 65 ss. Knecht, 47 ss. Linneborn, § 9. Obvezno za vse kraje in vse kristjane je oklice predpisala šele četrta lateranska sinoda. 41 Ponekod pa so bili v veljavi že poprej. Tridentinski zbor 42 je ukazal, da se okliče vsak namera¬ vani zakon javno v cerkvi na tri zaporedne nedelje ali praznike. Isto predpisuje kodeks v c. 1022: župnik naj javno oznani, katere osebe nameravajo skleniti zakon. Oklici so se morali vršiti po tridentinskih predpisih med mašo (inter missarum sollemnia), sedaj so dopustni tudi inter alia divina officia, h katerim običajno prihaja veliko število vernikov (c. 1024). Ordinariji pa smejo odrediti, da naj bodo oklici pismeni, t. j. naj se imena nupturientov nabijejo na zid ali na vrata pri glavnem vhodu župne ali druge cerkve za dobo najmanj 8 dni, v katero morata spadati dva svetka (c. 1025). 43 Pristojen za oklice je domači župnik (parochus pro- prius) zaročencev, t. j. župnik njih domovališča ali kvasi- domicilija, odnosno pri osebah, ki nimajo ne enega ne drugega (vagi), župnik danega bivališča. Oklici spadajo med župne pravice in gre župnikom zanje posebna pri¬ stojbina. Po potrebi naj odredi ordinarij razen oklicev še druge poizvedbe; on odločaj v primeru, da se je eden zaročencev po doseženi doraslosti mudil šest mesecev izven svojega sedanjega domovališča, enako v primeru, da je ob krajšem bivanju v tujem kraju podan sum zakonskega zadržka, ali naj se tudi v onih krajih izvrše oklici, ali naj se neobstoj zadržkov ugotovi na drug način (c. 1023). O vsebini in besedilu oklicev nima kodeks nikakih predpisov. Merodajne so odredbe ordinarija in krajevni 41 c. 3, X, 4, 3. Priglas nameravanega zakona pri župniku po o. d. z. ne pomeni zaroke. Pač pa ima pri bračnem izpitu pred župnikom po¬ dani pristanek na brak po 63—65 sbj. gdj. z. učinek zaroke, ker vstvari pravico na odškodnino radi neosnovanega odstopa. 42 Sess. 24 de ref. matr., cap. 1. 43 Tam, kjer so cerkveni oklici tudi po civilnem pravu predpisani (v Sloveniji, Dalmaciji, PIrvatski), bi smel ordinarij dosedanji način oklicev spremeniti samo s pristankom državne oblasti. 400 Kušej, Cerkveno pravo. običaji. Osebe morajo biti dovolj določno označene. Pri za¬ konih med katoliki in drugoverci se tudi v slučaju dispenze oklici ne smejo vršiti, razen če da ordinarij za to po svojem modrem prevdarku dovoljenje; v tem primeru se mora veroizpovest obeh strank zamolčati (c. 1026). Zakon, ki je bil sklenjen brez predhodnih oklicev, je po cerkvenem pravu veljaven, toda nedovoljen. Ob zakonitih raz¬ logih sme ordinarij oklice spregledati. Spregled se nanaša tudi na oklice, ki bi bili objaviti v drugih škofijah. Ako imata zaro¬ čenca vsak svojega ordinarija, je pristojen tisti, v katerega področju se naj poroka vrši. Če se hočeta stranki poročiti v tuji diecezi, sta ordinarij ženina in neveste za spregled oklicev enako pristojna (c. 1028). Kot zakoniti razlogi bi prišli n. pr. v poštev: utemeljena bojazen, da hočejo poroko preprečiti ali otežkočiti, nevarnost izgube na časti, ker je nevesta blizu poroda, ali ne¬ varnost zasmehovanja nupturientov radi visoke starosti ali velike razlike v letih in p. 44 Ako se spregledajo vsi oklici, se od strank običajno zahteva prisega, da jim ni znan nikak proti zakonu obstoječi zadržek. 45 Za primere nujne smrtne nevarnosti imajo v večini škofij dekani in tudi župniki od svojih ordina¬ rijev dispenzijska pooblastila. 46 Med zadnjim oklicem in poroko mora biti razdobje najmanj treh dni, ki se pa sme iz nujnih razlogov skrajšati. Ako se po¬ roka ne izvrši tekom šestih mesecev, se morajo oklici ponoviti (c. 1030 §§ 1, 2). Vsi verniki so zavezani, da naznanijo poznate jim zadržke pred poroko župniku ali ordinariju (c. 1027). Ta dolžnost veže vernike tudi v primeru, da oklici izostanejo. Ako se župniku pojavi sum, da obstoji zakonski zadržek, mora ukreniti vse, da dožene istino; zavezan je zaslišati vsaj dve verodostojni priči, po potrebi tudi nupturiente. Zaslišanje mora izostati, če bi bil vsled tega ogrožen dober glas strank (c. 1031 § 1). Ako nastane sum pred začetimi ali pred končanimi oklici, so ti izvršiti do konca. Ako se zadržek pojavi z gotovostjo in je ta zadržek tajen, se oklici izvrše in župnik predloži zadevo, ne da bi imenoval osebe, ordinariju ali penitenciariji v Rim. Če se pa pojavi javen zadržek pred začetkom oklicev, morajo ti izostati, dokler se zadržek ne odstrani. Ako se odkrije javen zadržek šele po prvem ali drugem oklicu, se morajo oklici dovršiti, zadevo pa je oznaniti ordinariju. Šele po dovršenih oklicih in če se ni pojavil nikak niti gotov niti dvomljiv za¬ držek, sme župnik pripustiti stranke k poroki (c. 1031 §§ 2, 3). 44 Prim. Wernz-Vidal, p. 146 ss. 45 Tako tudi o. d. z. § 87. 48 H a r i n g, 439. $ 145. Oklici. 401 Oklice predpisuje tudi civilno pravo (o. d. z. §§ 69 do 74, sbj. gdj. z. §§ 83—86, vojvodinski ženitbeni z. § 28). Po § 74 o. d. z. je zakon brez oklicev neveljaven. Po § 70 leg. cit. mora oklic vsebovati ime in priimek, rojstni kraj, stan in domovališče ženina in neveste ter poziv, naj se naznanijo morebitni zadržki. Oklici se morajo izvršiti v župni cerkvi tako ženina kakor neveste, ako stanujeta v različnih žup¬ nijah. Nupturient, ki ne stanuje že šest tednov v svojem sedanjem bivališču, se mora oklicati tudi v župniji, v ka¬ teri je poprej dalje kot šest tednov stanoval. Način oklicev je določen ravno tako kakor v cerkvenem pravu. Vršiti se morajo javno, med službo božjo na tri zaporedne nedelje ali praznike. Če sta ženin in nevesta različnih krščanskih veroizpovedanj, okliče (v Sloveniji in Dalmaciji) po čl. I. in III. zak. z dne 31. dec. 1868 d. z. št. 4 iz 1. 1869 vsakega njegov dušebrižnik. Ako kateri izmed pristojnih župnikov oklice iz razlogov svojega verozakona odkloni, 47 jih izvrši politično oblastvo v smislu zakona z dne 25. maja 1868 d. z. št. 47. Zgodi se to na ta način, da se imena ženina in neveste nabijejo na objavilo desko političnega oblastva I. stopnje in domače občine vsakega nupturienta. Načeloma mora ostati oklic nabit tri tedne, iz važnih razlogov pa se ta rok lahko skrajša. Iz važnih razlogov sme politično obla¬ stvo druge stopnje oklice tudi popolnoma spregledati. V primerih smrtne nevarnosti je v to pooblaščeno celo poli¬ tično oblastvo I. stopnje; a stranki morata pod prisego iz¬ javiti, da ni proti njiju zakonu nikakega zadržka (§ 87). Prisega se položi pred oblastvenim poverjenikom v navzoč¬ nosti dušebrižnika. 48 Pri konvalidaoiji zakona po civilnem pravu oklici sploh odpadejo (§ 88 o. d. z.), po cerkvenem pravu se spregledajo. Za Hrvatsko in Slavonijo veljata §§ 62 in 63 navodila za duhovna sodišča. 49 47 Katoliški župnik bo to moral storiti, ako namerava skleniti njegov župljan mešani zakon pred nekatoliškim dušebrižnikom ali če mu škof oklica mešanega zakona ne dovoli. 48 11 a r i n g , 441. 4 " Prim. Naputak Prve zagrebške sinode, 251. 26 402 Kušej, Cerkveno pravo. III. Poglavje. Zakonski zadržki. § 146. O zadržkih v splošnem. Cc. 1035 ss. Haring, 471 ss. S c li a f e r , 87 ss. Leitner, 69 ss. Wernz-Vidal, p. 162 ss. K n e c h t, 52 ss. L i n n e h o r n , 86 ss. Zadržek je okolnost, vsled katere je veljavna ali do¬ voljena sklenitev zakona po pravu zabranjena. Zabrana je utemeljena ali v božjem pravu in velja potem za vse ljudi, ali je postavljena od cerkve z veljavnostjo za vse kristjane, ali jo določa državljansko pravo za vse pripadnike svojega področja. Načeloma je vsakemu človeku svobodno, da sklene zakon. Izvzeti so samo tisti, katerim to svobodo pravo samo odreka ali omejuje (c. 1035). Cerkev je v svojem v sred¬ njem veku mojstrsko izgrajenem zakonskem pravu ženit- beno svobodo v marsičem omejila, pri čemur je bil zanjo merodajen zakramentalni značaj ter visoki socialni in etični pomen zakona. Cerkvena zakonodaja je na tem polju državni prednjačila in hodi danes napram le-tej svoja sa¬ mostojna po božjem pravu ji predpisana in začrtana pota. Ženitbene prepovedi se tičejo ali veljavnosti ali samo dovoljenosti zakona. V obeh primerih govorimo o zadržkih, dasi je učinek (neveljavnost ali samo nedovoljenost za¬ kona) različen. Tekom časa se je prvotni pojem zadržkov razširil tudi na bistvene predpogoje veljavnosti vsake (zato tudi za¬ konske) pogodbe, tako sosebno na hibe v ženitni privolitvi (i m p e d i m e n t u m e r r o r i s , v i s a c m e t u s) in na dodani pogoj (imp. conditionis). Te zadržke v širšem po¬ menu, ki niso bili zgrajeni na ovirajočih okolnostih ampak na nedostatkih volje in neizpolnjenega pogoja, je novi cerkveni zakonik izločil ter se bavi z njimi v zvezi s pri¬ volitvijo v zakon v cc. 1081 ss. Juristično je gotovo pra¬ vilnejše, da se notranji pogoji za veljavnost pogodbe ločijo od zunanjih, ker ne stoje med seboj v nikaki zvezi. Iz istega razloga je izginil v novem zakoniku tudi prejšnji impe- dimentum clandestinitatis, t. j. nedostatek pred- ^ 146. O zadržkih v splošnem. 403 pisane poročne oblike, (lasi je neveljavnost radi nedostatka zakonite oblike (ex defectu formae) ostala (cc. 1094 ss). 1. V kodeksu je pridržana stara razlika med oviral- nimi in razdiralnimi zadržki (zabrane in za¬ preke, i m p e d i m e n t a i m p e d i e n t i a e t dirimen- t i a). 60 Prve so ženitne prepovedi, ki povzroče, da je zakon, ki jim nasprotuje sicer veljaven, toda nedovoljen (m a - trimonium i 11 i c i t u m), dočim pomenijo druge objek¬ tivne pogoje za veljavnost, tako da je posledica njih kršitve neveljaven zakon (matrimonium invalid um, c. 1036). Za nedovoljenost ali neveljavnost zadostuje, da je po zabrani ali zapreki prizadeta samo ena stranka. 2. Nadalje loči kodeks javne in tajne zadržke. Javni so oni, ki so dokazljivi v zunanjem območju, vsi drugi zadržki so tajni. Za javnost ali tajnost zadržka ni odločilno, da li je dotična okolnost večjemu številu oseb znana ali ne, ampak merodajno je to, ali se more obstoj zadržka za zunanji forum dokazati ali ne. Tak dokaz je mogoč že po dveh verodostojnih pričah ali pa po javni listini. Teorija razlikuje impedimenta natura sua pu¬ hlica et facto puhlica. Po svoji naravi javen je zadržek, ki izvira iz na sebi znanega dejstva kakor n. pr. raz¬ lične vrste sorodstva, različnost vere, višje posvečenje, samostan¬ ska zaobljuba, slovesna ali neslovesna. Dejansko javen pa je zadržek, ki je obče znan (notoren) ali glede katerega je po vseh prilikah verjetno, da je dokaz o njem v zunanjem forumu mo¬ goč in ki je bil po prejšnjem pravu znan razun strankam petim, desetim ali dvanajstim osebam (kar je bilo različno za kraje z gostim in manj gostim prebivalstvom). Da je prvo in drugo vrsto zadržkov smatrati tudi po novem pravu za javne, sledi iz c. 1971 § 1 n. 2. Po svoji naravi tajni zadržki (impedimenta na¬ tura sua occulta) pa so oni, ki izvirajo iz obče tajnih dejstev, kakor n. pr. tajna zaobljuba, pa tudi iz grešnih dejanj, ki so znana navadno samo prizadetim (nezakonsko sorodstvo, umor soproga, kvalificirano prešestvo). Pa tudi na sebi javni zadržek je v konkretnem primeru drugim lahko popolnoma 50 Latinsko terminologijo so vstvarili glosatorji, dasi ni povsem točna. Glej W e r n z - V i d a 1, p. 169 ss. V slovenščino je prevedel latinske izraze Kosec točno po njihovem pomenu, dasi razdiralni zadržki zakona ne razdirajo, ampak ga sprečujejo. Bolj pravilna je hrvatska terminologija: zapreke in zabrane. 26 * 404 Kliše j, Cerkveno pravo. nepoznat ali vsaj tako maloštevilnim in zaupnim osebam znan, da ne obstoja nevarnost njegovega odkritja. V takih okolnostih je zadržek po svoji naravi javen, a dejansko tajen (i m p. na¬ tura sua publicum, facto occultum). Obratno je mogoče, tla je po svoji naravi tajen zadržek notoren ali vsaj tolikim osebam znan, da obstoja verjetna ne¬ varnost njegovega odkritja in možnost dokaza v zunanjem ob¬ močju. Z ozirom na postopanje pri dovoljevanju dispenz je obstojala po prejšnjem pravu razlika med i m p e d i ra e n t u m simpliciter occultum, ki je samo nekaterim zaupnim in zanesljivim osebam znan, tako da ni nevarnosti, da se odkrije ter med i m p e d i m e n t u m o m n i n o occultum, za ka¬ terega vedo samo stranke in spovednik. Vendar je cerkvena praksa že tudi pred kodeksom pri dispenzah za konvalidacijo zakonov glede javnosti in taj¬ nosti zadržkov uporabljala isti kriterij, kakor je uzakonjen v sedanjem pravu, t. j. dokazljivost in foro externo. Samo v primeru dokazljivosti je bila potrebna javna ponovitev konsenza, v primeru tajnega, t. j. nedokazljivega zadržka pa ne. Po novem pravu se morajo smatrati za javne za¬ držke i m p e d i m e n t a natura puhlica e t facto puhlica, a tud i i m p e d i m e n t a natura puhlica, facto o c c u 11 a , dočim so t a j n i zadržki samo i m p e - d i m e n t a omnino o c c u lt a ter i m p e d i m e n t a natura puhlica, facto o c c u 11 a , ako je možnost dokaza izključena. Jasno je, da postane v bodoče dejansko javen zadržek lahko tajen in tajen zadržek javen. 51 3. Zadržki višjega in nižjega reda (i m - p e d i m e n t a g r a d u s m a j o r i s e t m i n o r i s). Kot zadržki nižjega reda ali lažje vrste so v c. 1042 § 2 taksa¬ tivno našteti: a) krvno sorodstvo v tretjem členu stranske črte (n. pr. otroci bratrancev); h) svaštvo v drugem členu stranske črte; c) javna dostojnost v drugem členu; d) du¬ hovno sorodstvo; e) prešestvo zvezano z obljubo zakona ali s poskusom tudi samo civilne poroke. Vsi ostali zadržki so težje vrste (c. 1042 § 3). Iz c. 1034 izhaja, da so prošnje za spregled zadržkov nižje vrste manj strogo presojati kakor prošnje za spregled vseh drugih zaprek. 51 Prim. W e r n z - V i d a 1, p. 166—168. Razun tega Rožman, Javni in tajni zakonski zadržki, Bogosl. Vestnik 111 (1923) 248—264; (lil lin g, Die offentl. u. geli. Ehehindernisse, A. f. k. R. 102 (1922) 1 —17. Nadaljnjo literaturo o tem, kakor mislim, sedaj po Wernz- Vidal-u razčiščenem prašanju glej v Bog. Vesti). V (1925), 166—169. 146. O zadržkih v splošnem. 403 Očividno ne spadajo oviralni zadržki k nobeni od ka¬ tegorij cc, 1042 in 1054, ker v teli določilih sploh niso ome¬ njeni. Razen teh v kodeksu samem navedenih vrst zadržkov so še omeniti: 4. I m p e d i m e n t a juriš divini e t juriš hu¬ mani sive e c c 1 e s i a s t i c i, božje- in cerkvenopravni zadržki, ki se zovejo z ozirom na možnost in dopustnost spregleda tudi i n d i s p e n s a b i 1 i a et dispensa- b i 1 i a. 5. I m p e d i m e n t a j uriš puhlici et juriš p r i - vati, zadržki javnega in zasebnega prava. Prvi se mo¬ rajo upoštevati uradoma, t. j. brez predloga strank se uvede po javnem tožitelju postopanje za proglasitev neveljavnosti zakona, dočim se to zgodi pri zasebnopravnih zadržkih samo na predlog prizadete stranke. 6. A b Šolnini in relativni za d r ž k i. Prvi sprečujejo zakon z vsako osebo. n. pr. absolutna spolna ne¬ sposobnost, drugi samo z izvestnimi osebami, n. pr. sorod¬ stvo, svaštvo. 7. Dvomljivi in nedvomni z a d r ž k i (i m - p e d i m e n t a dubia et c e r t a), kar je odvisno od tega, ali je po modri presoji o obstoju zadržka mogoče dvo¬ miti ali ne. Pri tem gre lahko za d n b i u m j uriš ali za dubium facti ali za oboje in dubium juriš je lahko d u b i u m juriš divini ali j uriš h u mani e c c le¬ si a s t i c i vel c i v i 1 i s. Pri pravnem dvomu, t. j. ako ni jasno, da li je konkretna okolnost v zakonu določena kot zadržek ali ne (dubium juriš), po c. 15 zadržka ni smatrati podanim. Toda župnik ne sme odločati sam, ampak mora zadevo predložiti ordinariju. Če gre pa za dubium facti, t. j. za dvom o obstoju za¬ držka, n. pr. sorodstva, svaštva, je treba pred poroko izposlovati dispenzo od ordinarija, ki jo sme podeliti, ako rimska stolica v enakih primerih zadržek navadno spregleda (c. 15 v zvezi s c. 1031 § 1 n. 3). Pri dubium juriš (humani) et facti velja prvo pravilo, nam¬ reč, da naj se smatra, da zadržek ne obstoji. Ako je dvomljivi zadržek božjepraven, se zakon ne glede na to, ali je podan dubium juriš ali dubium facti, ne pripusti. Pravni dvomi z ozirom na cerkvene in civilne zakonite predpise niso lahko mogoči. Glede sorodstva v drugem in tretjem členu 406 Kušej, Cerkveno pravo. ravne črte ter v prvem členu stranske črte je vsak dvom izločen po c. 1076, po katerem je zakon ob takem, dasi dvomljivem za¬ držku izključen. V dvomu o zakonski vezi velja c. 1069, v dvomu o spolni sposobnosti pa c. 1068 § 2. Dvomljivi zadržki, ki se pojavijo po sklenitvi zakona, ni¬ majo na njegov obstoj nikakega vpliva. 52 Glede pristojnosti povdarja c. 1038, da ima samo najvišja cerkvena oblast pravico avtentično izjaviti, kdaj je smatrati zakon po božjem pravu nedovoljenim ali neve¬ ljavnim. Ta oblast je tudi izključno upravičena določati za vse kristjane v obliki občih ali partikularnih zakonov ovi- ralne ali razdiralne zadržke. Razen papeža ne more nihče odpravljati ali spreminjati zakonskih zabran in zaprek cer¬ kvenega prava, tudi ne spregledavati jih, razen če je v to pooblaščen po zakonu ali po posebnem indultu rimske sto¬ lice (c. 1040). Škofje smejo samo svojim škofi janom in drugim v njih področju se mudečim osebam iz pravičnega razloga za po¬ samezni določeni primer in za določen čas zakon prepove¬ dati, toda brez ničnostne klavzule. Prepoved pod tako klav- zulo, t. j. z učinkom, da je zakon, ki je bil sklenjen brez ozira nanjo, neveljaven, je upravičen izdati samo papež (c. 1041). Civilna zakonodaja vseh držav, ki so uvedle civilni za¬ kon v kateremkoli obsegu za kristjane, je šla preko teh na¬ čel, navzlic temu jih je rimska stolica v novem zakoniku ne samo po vsebini obdržala, ampak jim dala tudi formalno kar najslovesnejšega izraza. A. OVIRALNI ZADRŽKI (ZABRANE). § 147 . Pregled. \V e r n z - V i d a 1, p. 171. Ha ring, 510. Schafer, 155. K n e c h t, 57 ss. Lin neb or n, 151 s. Cerkveni zakonik je prašanje o številu onih zadržkov, ki veljavnosti zakona ne sprečujejo, ampak povzroče samo njegovo nedovoljenost, dokončno rešil. Taki zadržki so: pri- 52 Prim. W e r n z - Vi dal, p. 169, 175 ss. II a r i n g, 472. S c Ii n - fer, 92. § 148. Priprosta zaobljuba. 407 prosta zaobljuba, mešana veroizpovest (mixta religio) ter zakonito sorodstvo, a to samo za dežele, kjer je ta zadržek po civilnem pravu uzakonjen. Primeri, omenjeni v cc. 1065 in 1066, po katerih je župnikom zabran jeno, poročiti javne grešnike in osebe, ki so notorno zapletene v cenzuro, ni¬ majo značaja zadržkov, ampak zasledujejo očividno samo namen, da se ob priliki poroke dotični nevredni člani zopet spravijo s cerkvijo. Obseg oviralnih zadržkov je bil v različnih časih zelo različen. Gotovo so vsi nastali iz priproste cerkvene pre¬ povedi, zato so označeni v četrti knjigi Gregoriane s skup¬ nim imenom: „Interdictum ecclesiae“. Izločena sta iz vrste oviralnih zadržkov v sedanjem pravu zaroka, o kateri zakonik molči, ter zaklju¬ čeni čas (tempus clausum), ki je igral v prejšnjem pravu veliko vlogo, kakor jo igra v iztočni cerkvi še danes. 5 "’ Tridentinski zbor (sess. 24 de ref. matr., cap. 10) je pre¬ povedal ženitvanjske slovesnosti in ženitvanjski blagoslov od prve adventne nedelje do sv. Treh kraljev in od Pepel¬ nice do Bele nedelje. Po novem pravu je sklenitev zakona dopustna v po¬ ljubnem času v letu. V sedanjem zaključenem času od prve adventne nedelje do Božiča in od Pepelnice do Velike noči je prepovedan samo slovesen ženitvanjski blagoslov. Škof pa sme iz pravičnih razlogov celo ob tem času od te pre¬ povedi dovoliti izjemo, a mora istočasno ženina in nevesto opomniti, naj ne razvijata prebogatega sijaja (c. 1108). Civilnemu pravu je pojem zaključenega časa tuj. § 148. Priprosta zaobljuba. C. 1058. W e r n z - V i d a 1, p. 176 ss. Haring,511 ss. K n e c li t, 58 ss. Leitner, 229 ss. Schafer, 135 ss. Linneborn, 152 ss. Slovesna zaobljuba (votum sollemne) je po c. 1308 § 2 ona, ki jo cerkev kot tako priznava, vsaka druga zaobljuba je priprosta (votum simplex). 53 Milaš-Pessič, 592 ss. Z h i s h m a n , 681 ss. 408 Kušej, Cerkveno pravo. Priprosta je vsaka zaobljuba, ki je storjena ali zgolj zasebno, ali v cerkveni bratovščini ali kongregaciji ali tudi v redu na neslovesen način. Vendar pa ne tvorijo vse po svoji vsebini zakonu nasprotujoče priproste zaobljube za¬ držka, temveč našteva kodeks samo sledeče primere: votum simplex virginitatis, castitatis perfectae, non nubendi, su- scipiendi ordines sacros, ampleetendi statum religiosum. 1. Votum virginitatis obstoji v zaobljubi, iz¬ ogibati se vseh spolnih dejanj, katera pomenijo izgubo de- vištva in to v moralnem oziru. Izguba devištva v soma- tičnem smislu vsled posilstva s stališča etike ni izguba. 2. Votum častit £itis perfectae pomeni zaob¬ ljubo popolnega zatajevanja spolnosti, t. j. vzdržnosti od vseh notranjih in zunanjih seksualnih naslad, tudi takih, ki so n. pr. zakoncem dovoljene. Zaobljuba je lahko za¬ časna ali večna, storjena ali zgolj Zčisebno, ali pa javno, toda neslovesno v kakem redu ali kongregaciji. 34 3. V o t u m non nubendi je Bogu storjena zaob¬ ljuba samskega stanu. 4. V o t u m suscipiendi ordines sacros je obljuba, sprejeti višja posvečenja ali najmanj subdiakonat. 5. Votum ampleetendi statum religiosum pomeni obljubo vstopiti v samostan cerkvenega udruženja, v katerem se polagajo slovesne ali neslovesne obljube siro¬ maštva, čistosti in pokorščine. Votum perfectae et perpetuae castitatis in votum ingrediendi in religionem votorum sollemnium mora spregledati papež, ako je te zaobljube storila nepogojno in brez omejitve nad. 18 let stara oseba (c. 1309). V drugih primerih da dispenzo škof. 53 Zakon, ki je bil ne glede na tako zaobljubo sklen (en, je sicer veljaven, toda zči stranke nastopijo kazenske posledice. Religiozi, ki se poroče, dasi jih vežejo trajne priproste za¬ obljube, zapadejo kazni izobčenja, ki je v odvezo pridržana or¬ dinariju (c. 2388 § 2). 54 V o t u m s i m ]) 1 e x castitatis, položen v Jezusovi družbi, ima za dobe članstva v tem redu učinke razdiralnega zadržka. Konsti¬ tucije Gregorja XIII. Quanto fructiosius 1583 in A scen- delite Domino 1584. Bullar. Taur. Vlil. 406 ss, 463. 11 ar in g, 502, 512. K n e c li t, 59. 56 Glej spodaj § 166. II. 2. § 149. Mešana veroizpovest. 409 Votum virginitatis in castitatis veže zaobljubnike tudi v zakonu, kolikor se more sploh izpolnjevati. A dočiin postane ob¬ ljuba devištva po izvršitvi zakona brezpredmetna, jemlje votum castitatis zaobljubniku v zakonu pravico zahtevati debitum con- jugale in učinkuje tudi še po razrešitvi zakona kot zadržek dalje. Sporno je, ali votum non nubendi zaobljubnika po smrti so¬ proga ovira skleniti drug zakon. Nesporno pa je, da izvrševanja zakona in zakonskih pravic ne omejuje. Vota suscipiendi ordines sacros vel amplectendi statum reli- giosum vežejo tudi po sklenitvi zakona za primer, da postane v bodoče izpolnitev obljube mogoča. Po civilnem pravu zadržek ne obstoji. § 149. Mešana veroizpovest (mixta religio). Cc. 1060 ss. W e r n z - V i d a 1 , p. 183 ss. II a r i n g , 513 ss. K n e c h t, 62 ss. Sch šifer, 144 ss. St ut z U., Zum neuesten Stanci des katli. Mischehereclits im Deutschen Reich, 1918. Eichmann, Das kath. Mischeherecht nach dem Cod. j. c., 1921. Eichmann, K. R., 329 ss. Scherer, ^ 150. Linneborn, § 20. Mešani zakon je zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena katoliške vere, druga pa pripadnica krivo¬ verske ali razkolniške sekte (c. 1060). Taki zakoni, veli ko¬ deks, so od cerkve strogo prepovedani in celo po božjem pravu nedopustni, ako bi obstojala za katoliškega zakonca in za zarod nevarnost verskega odpada. Mešana veroizpovest tvori kakor po prejšnjem, tudi po novem pravu oviralen zadržek, ker smatra cerkev, da je za popolno živi jensko skupnost zakoncev potrebno tudi enako versko prepričanje. Ker cerkev občevanja s krivoverci ne odobrava, a je med zakonci najožje občevanje neizogibno, je razumljivo, da je take zveze v preteklih stoletjih dosti strožje presojala in jih prvotno dovoljevala sploh samo pod pogojem, da se nekatoliški del svoji zmoti odpove. Šele po tridesetletni vojni opažamo prve začetke milejše po sožitju protestan¬ tov in katolikov in njihovih življenskih potrebah uteme¬ ljene prakse. V 18. stol. se je cerkev zadovoljila z obljubo katoliškega dela, da bo poskušal spreobrniti svojega ne- katoliškega soproga. Poseganje državne zakonodaje 5" to prašanje je cerkev napotilo, da je v novem zakoniku po- 410 Kušej, Cerkveno pravo. novno povdarila pravico papeža, spregledati zadržek me¬ šane vere. Za dispenzo je določila sledeče pogoje: a) dani morajo biti zanjo pravični in tehtni razlogi; b) nekatoliški del mora dati dovoljno jamstvo za to, da bo odvračal od katoliškega soproga vsako nevarnost verskega odpada; c) obe stranki morata zagotoviti katoliški krst in katoliško vzgojo vseh svojih otrok; d) obstojati mora moralna goto¬ vost, da se bodo ta zagotovila, ki naj se praviloma dajo v pismeni obliki, izpolnjevala (c. 1061). Podrobnosti glede pismene oblike kodeks ne navaja. Kjer je civilnopravno predpisan za veljavnost izvestnih pogodb med za¬ konci notarski akt, se priporoča ista oblika tudi za ta primer. Daši se od katoliškega zakonca ne zahteva zagotovilo, da se bo na razumen način trudil za spreobrnenje svojega nekato- liškega druga, ga vendar c. 1062 na to dolžnost opominja in žup¬ nik ga naj nanjo opozori. Cerkev pod omenjenimi pogoji spregled zadržka sicer omo¬ goča, vendar mešanih zakonov radi opasnosti, ki je z njimi zdru¬ žena, ne želi. Zato je razumljivo, da opomin ; a ordinarije in druge dušne pastirje, naj odvračajo vernike od takih zvez in naj, če jih ne moreio preprečiti, skrbe za to, da se ne sklepajo v proti¬ slovju z božjimi in cerkvenimi predpisi. Ordinariji so zavezani nadzirati izpolnjevanje danih zagotovil (c. 1064). Mešani zakoni se ne okličejo in če ordinarij oklice dovoli, se vera strank zamolči. Tudi so poročne slovesnosti omejene, na vsak način morata ženitvanjska maša in ženitvanjski blago¬ slov izostati (cc. 1026, 1109 § 3, 1102 § 2). 50 Strankam je tudi po dovoljeni dispenzi prepovedano, da pred katoliško poroko ali pozneje svojo zakonsko pri¬ volitev pred nekatoliškim dušebrižnikom ali osebno ali po zastopnikih izjavijo ali ponove. Dopustno bi bilo to samo v primeru, da je nekatoliški dušebrižnik hkrati od države določen stanovski uradnik-matičar, pred katerim se zglase stranke samo radi civilnega poročnega akta. Če katoliški župnik ve, da sta ženin in nevesta prepoved nekatoliške poroke kršila ali da jo hočeta kršiti, potem naj poroki ne prisostvuje, razen če so za to podani zelo tehtni razlogi, če ni nevarnosti za pohujšanje in če je poprej prašal ordi- 58 V ljubljanski škofiji so oklici mešanih zakonov v obče dopu¬ ščeni, a vera obeh strank se zamolči. Tretja sinoda, 74 . V zagrebški nadškofiji pomeni spregled zadržka mešane vere obenem dovoljenje za oklice. Naputak cit., 252. § 149. Mešana vcroizpovest. 411 narija (c. 1063). Pasivna asistenca pri sklepanju mešanih zakonov je po sedanjem pravu (cc. 1095 § 1 n. 3, 1099, 1102) odpravljena. Sv. oficij je na prašanjc ordina¬ riata v Pragi dne 26. novembra 1919 izrecno v tem smislu odločil. 57 Odslej so zastopniki nasprotnih mnenj 58 svoje prvotno stališče revidirali. 59 Če sklene katoličan mešan zakon v nekatoliški obliki ali samo civilno, more njegov zakon dobiti cerkveno ve¬ ljavo po občem pravu samo potom ozdravljenja v korenini (sanatio in radice), ki je mogoča, ako svoj korak obžaluje in obljubi, da bo skrbel po najboljših močeh za katoliški krst in katoliško vzgojo svojih otrok. 60 Ta določila o mešanih zakonih stoje tudi pod cerkveno ka¬ zenskopravno sankcijo: katoliki, ki se brez spregleda zadržka mešane vere poroče z nekatoliškim kristjanom, so dotlej, da iz¬ poslujejo dispenzo, izključeni od vseh actus legitimi ecclesi- astici, n. pr. upravnih funkcij, botrstva, patronatnih pravic in ravno tako od zakramentalov (c. 2575). Po c. 2319 § 1 zapadejo kazni izobčenja, pridržani ordinariju: a) katoliki, ki se poroče razen pred katoliškim tudi pred nekatoliškim dušebrižnikom; b) ki privolijo pogodbeno v nekatoliško vzgojo enega ali več otrok: c) ki dajo vedoma in brez potrebe svoie otroke krstiti po nekatoliškem dušebrižniku; d) ki kot stariši ali njih namest¬ niki vedoma dajo svoje otroke poučevati in vzgajati v nekato¬ liški veri. Vse te osebe so tudi sumljive krivoverstva. 67 A. f. k. K. R. zv. 100 (1920) 28; v A. A. S. pa ta odločba ni ob¬ javljena. Prim. tudi Wernz-Vidal, p. 631 in 649 op. 83. Ka¬ rin g, 516. 58 Prim. pri Schafer-ju, 152 op. 90 navedene avtorje. 59 Tako Kari n g, 516. K stvari je na tem mestu sledeče pri¬ pomniti: Nekaterim deželam je rimska stolica tekom 19. stoletja do¬ volila, da se mešani zakoni sklepajo tudi brez dispenze pred katoli¬ škim župnikom. V teli primerih je bilo župnikovo zadržanje zgolj pasivno. Vsled tega :e je privilegij sam nazjval ,.pasivna asistenca", kar pa ni točno, ker je na eni strani bila po prejšnjem občem pravu pri mešanih zakonih sploh samo pasivna asistenca dopustna in ker na drugi strani privilegij ni"obstojal v dovolitvi oblike, ampak v do¬ volitvi katoliške celebracije mešanih zakonov brez prejšnje dispenze. Ti privilegiji obstojajo po pravilnem mnenju tudi še danes, samo oblika celebracije se je spremenila v toliko, da mora kat. župnik v smislu c. 1102 staviti strankam glede privolitve obična prašanja. Prim. spodaj § 175. "" Glej spodaj § 168. II. 2. 412 Kušej, Cerkveno pravo. Civilnopravno so mešani zakoni veljavni, če so sklenjeni pred pristojnim dušebrižnikom ženina ali neve¬ ste. To ne velja samo za Slovenijo in Dalmacijo , 01 ampak tudi za Hrvatsko , 62 Bosno, Črno goro 83 in Srbijo . 64 Ker so v pokrajinah južno Save v zakonskih zadevah verska prava tudi od države kot obvezna priznana, so implicite priznani tudi mešani zakoni v smislu različnih verskih prav. Za nji¬ hovo veljavnost v državnem območju zadostuje, da je ute¬ meljena v enem izmed sporedno obstoječih verozakonov in sicer more bili za presojo veljavnosti merodajno edino ono pravo, za katero so se stranke odločile, ko so zakon skle¬ pale in ga dale blagosloviti. Kjer poslujejo cerkvena so¬ dišča tudi za državni forum, so zavezana ločiti državljan¬ sko in cerkvenopravno veljavnost in morajo prvo upošte¬ vati tako dolgo, dokler zakon po pravu, po katerem je bil sklenjen, obstoji. Civilnopravno ni nobene ovire, da stranke prosijo za blagoslov oba dušebrižnika. A katoliški župnik bi smel prošnji nekatoliško poročenih zakoncev ustreči šele tedaj, kadar bi bili izpolnjeni vsi predpisi katoliškega cer¬ kvenega prava . 65 § 150 . Zakonito sorodstvo. C. 1059. S c h a f e r , 14l ss. W e r n z - V i d a 1, p. 203 ss. L e i t n e r , 253 ss. K n e c h t, 60 ss. H a r i n g , 486 ss. Linneborn, § 19. Zakonito sorodstvo je razmerje, ki nastane iz adopcije med adoptirancem na eni ter adoptantom in njegovimi krv¬ nimi sorodniki na drugi strani. Adopcija je pogodba, s ka¬ tero kaka oseba drugo osebo izven svojega potomstva po- 61 Zakon z dne 31. dec. 1868 d. z. št. 4 ex 1869. 02 Čl. IV patenta z dne 29. nov. 1852 d. z. št. 190. 03 Čl. 9 konkordata z dne 18. avg. 1886. M e r c a t i, Raccolta di Concordati, p. 1048 ss. 114 Čl. 12 konkordata z dne 24. jnnija 1914. Mer c ati, 1. c., p. 1100 ss. 83 V instrukciji z dne 16. nov. 1901, ki jo je odobril celotni epi- skopat bivše Avstrije (A. f. k. K. R. zv. 83 (1903), 350—374) je župnikom naročeno, da morajo že pri izpraševanju ženina in neveste ugotoviti, da-li sta voljna dati predpisana zagotovila. Tozadevna pismena pogodba se predloži s prošnjo za dispenzo ordinariatu. Prim. Ha ring, 516 ss. § 150. Zakonito sorodstvo. 413 sinovi ali poličeri ali sprejme za vnuka (vnukinjo). Sorod¬ stvo iz adopcije je tvorilo v rimskem pravu razdiralen za¬ držek , 06 od tam ga je prevzela najprej vzhodna in pozneje tudi zapadna cerkev . 07 Zakonito sorodstvo šteje tri vrste, namreč sorodstvo v ravni črti (paternitas, maternitas legalis), a sorodstvo lahko tudi na¬ stane v stranski črti med adoptirano osebo in pravimi otroci adoptanta (fraternitas legalis), dočim obstoja zakonito svaštvo med adoptirancem in ženo adoptanta (affinitas legalis). Po kodeksu je zakonito sorodstvo zadržek samo še za one kraje, za katere je postavljen tudi po njihovi civilni zakonodaji (c. 1059 ). Kjer zakonito sorodstvo državljanskopravno ni zadr¬ žek, tam zadržek tudi za cerkev ne obstoja. Civilno pravo je merodajno i za to, da-li je zadržek razdiralen ali samo oviralen (c. 1080 ). Civilnopravni učinki odločajo obenem za cerkveni fo¬ rum. Ta zadržek je edini, ki ne velja za vse člane cerkve enako. Za nekatere je samo oviralen, za druge razdiralen, za nekatere pa sploh ni zadržek. Po prejšnjem pravu je bilo zakonito sorodstvo razdiralen zadržek za vse člane cerkve, ne glede na to. ali je bil po civil¬ nem pravu poedinih držav priznan ali ne. Za cerkev ni imelo pri novi kodifikaciji več pomena, vzdržavati v tem pogledu na¬ čela nekdanjega rimskega prava. Mesto njega si je osvojila do¬ ločila poedinih pravnih območij, kar je tem bolj uvaževanja vredno, ker nam omogoča najti pravi smisel cc. 1016 , 1038 , 1039 . Formalno je pa stališče cerkve varovano s tem, da velja za njeno območje in za njene člane zadržek samo vsled tega, ker je od nje, ne pa, ker je od civilne oblasti postavljen (lex ca- nonizata). Po avstrijskem, slovensko-dalmatinskem in hrvatskem civilnem pravu zadržek sploh ne obstoja, po bosanskem, črnogorskem in srbijanskem vsaj za katolike ni podan, po ogrskem in vojvodinskem je samo oviralen ter omejen na paternitas et affinitas legalis in ugasne, Čim neha adop- tivno razmerje . 08 Oviralen je tudi za Francijo, Švico in 68 Nesporno je to za arrogatio in za a d o p t i o plena v smislu Justinianovega prava, sporno pa za a d o p t i o minus plen a. Prim. o teh pojmih Wernz-Vidal, p. 204 ss. G i r a r d - M a y e r , Gescli. u. System d. roein. Rs., 1908, 188 ss. C z y c h 1 a r z - S a n Ni¬ co 1 6, Instit. d. roein. Rs. 18 , 1924, 320 ss. 87 cc. 1, 5, C. 33, q. 5; c. un. X, 4, 12. 68 Zak. čl. 31/1894 13, 131. Zadržek obstoji po tem zakonu (19) tudi med varuhom in varovancem ter njegovim potomstvom. Cerkveno¬ pravno je to razmerje brez pomena. Drugače v vzhodni cerkvi. 414 Kušej, Cerkveno pravo. Nemčijo (§ 1311 d. z.), razdiralen pa za Španijo, Italijo, Poljsko. 09 Zadržek ni podan, ako kdo vzame tujega otroka samo v rejo in vzgojo, ali če da otroku svoje žene svoje ime. 70 Adopcijo je presojati po predpisih državljanskega prava. 71 § 151. Zakon z javnimi grešniki. Cc. 1065, 1066. Wernz-Vidal, p. 220 ss. S c h a f e r 160 ss. H a r i n g , 515 osobito op. 5. K n e c h t, 94 ss. Linneborn, § 21. I. Po božjepravnili načelih se oni, ki se nahajajo v smrtnem grehu, ne smejo pripustiti k zakramentom, torej tudi ne k zakonu, v katerem bi ozka skupnost z grešnikom pomenila tudi za drugi del očito duševno nevarnost. Tajnih grešnikov se predpisi cc. 1065 in 1066 ne tičejo, ampak samo oseb, katerih nevrednost je javno znana in sicer so nave¬ deni: 1. oni, ki so katoliško vero zavrgli; 2. oni, ki so člani kakega od cerkve obsojenega društva; 3. javni grešniki; 4. notorno cenzurirani. C. 1065 § 1 naroča, naj se odvračajo verniki od zakonov z odpadniki in člani obsojenih društev, med katera spadajo m. dr.: prostozidarska, nihilistična in anarhistična udruženja, biblična družba, društva za sežiganje mrličev itd. Dolžnost vplivati v tem smislu na vernike, zadene ordina¬ rije, župnike, a tudi stariše napram otrokom. 72 Župnik takih oseb ne sme poročiti brez odobren j a škofa, ki ga bo dal samo iz tehtnih razlogov in če je mnenja, da vera drugega zakonca in katoliška vzgoja otrok nista v nevarnosti (c. 1065 § 2). II. Če se javni grešnik ali notorno cenzurirana oseba brani, da se pred poroko izpove ali s cerkvijo spravi, naj je župnik ne poroči, ako ga v to ne silijo tehtni razlogi, o katerih naj poprej, ako možno, poroča škofu (c. 1066). 69 W e r n z - V i d a 1, p. 214 ss. Seli afer, 144. Ako je civilno¬ pravni obstoj zadržka dvomljiv, se smatra, da ni podan. Ako je kva¬ lifikacija dvomljiva, odloča mnenje, ki je za neobstoj zadržka ugod¬ nejše. 70 Kakor je to n. pr. mogoče po ces. uredbi za bivšo Avstrijo z dne 12. oktobra 1914 d. z. št. 276. 71 Prim. §§ 179—183 o. d. z. iz 1.1811. 72 Prim. S c h a f e r , 1. c., 160. ^ 151. Zakon z javnimi grešniki. 415 Vrednost za sprejem zakramenta zakona pravno ni odvisna od prejšnje izpovedi. Zato je c. 1033 ne predpisuje, ampak žup¬ niku samo veleva, naj nupturiente na to krščansko dolžnost opo¬ zori. Če je eden izmed njih sicer grešnik, toda ne javen, ali če njegova cenzura ni obče znana, župnik poroke ne sme odkloniti. Na zunaj se javen grešnik s cerkvijo spravi, čim položi spoved. Ako jo odkloni, je stvar ordinarija, da presodi, ali je priporoč¬ ljivo, odkritega grešnika pripustiti k zakramentu ali ne. Od cenzur v smislu c. 1066 pride v poštev izobčenje (ex- communicatio) ter osebni interdikt, če sta večjemu številu oseb znana ali sodbeno proglašena. Tudi v tem primeru se sprava s cerkvijo doseže s spovedjo (c. 2251). Ako jo nupturient odkloni, se ga sme k poroki pripustiti n. pr. iz razloga, ker v nasprotnem slučaju grozi nedolžnemu delu ali župniku težka škoda, ker obstoja nevarnost pohujšanja (konkubinat) ali necerkvene poroke i. p. Prepoved, pripuščati javne grešnike k poroki, je utemeljena v verskem nauku o zakramentih. Postopanje je slično kakor pri mešanih zakonih, ker so nevarnosti za katoliški del podobne, vendar pa ta prepoved ne pomeni zadržka. Zato se na primere cc. 1065 in 1066 omejitve, ki veljajo glede svetih funkcij pri opravljanju mešanih porok, ne nanašajo. 73 Cerkveni oviralni zadržki civilnopravno niso pri¬ znani. Kot zabrane prihajajo v poštev 1. predpisi § 120 slovensko- dalmatinsko-hrvatskega o. d. z. ter § 105 sbj. g. z. radi poroke vdov in žena, katerih zakon je bil razveljavljen, odnosno razre¬ šen. Po § 120 o. d. z. se žena šest mesecev po smrti moža ali po raz¬ veljavljenju ali razvezi zakona ne sme vnovič poročiti. Določilo ima svoj razlog v stremljenju, da se prepreči možitev žene, ki je lahko od prejšnjega moža noseča. Če je nosečnost ugotov¬ ljena ali vsaj nedvomna, se žena ne sme poročiti, predno ni po¬ rodila; če je nosečnost dvomljiva, mora čakati 180 dni; če pa ni verjetna, je poroka mogoča z oblastvenim dovol jenjem, toda šele po preteku treh mesecev. Poprej bi bila nedopustna, tudi če bi bilo gotovo, da žena ni noseča. Dovoljenje za poroko po treh mesecih dajo politična oblastva prve stopnje. Kršitev teh določil ne povzroči neveljavnosti sklenjenega zakona, ima pa za oba soproga druge kvarne posledice (§ 121 o. d. z.). 2. Za vojaštvo predvideva in vsebuje ženitne omejitve za¬ kon o ustrojstvu vojske z dne 19. julija 1925 SI. N. br. 203 čl. 77 in 117. Oficirji se smejo ženiti šele po dovršenih štirih letih službe. V obče se bo moral vsak aktivni član vojske izkazati s službenim dovoljenjem za ženitev, izdanim od pristojne vojaške oblasti. "Wernz-Vidal, p. 224 n. 203. 416 Kušej, Cerkveno pravo. 3. Precej številne so zabrane po vojvodinskem ženitbenem zakonu. Tako se ne smejo ženiti sinovi in hčere bratov in sester med seboj, tudi ne varuhi in varovanci, dokler varuštvo traja. Vdovam in razvezanim ženam je ponovna možitev pred potekom 10 mesecev zabranjena itd. (§§ 14—27 zak. čl. 31/94). 4. Nekdaj osobito tudi na Kranjskem veljavni politični že- nitbeni konsenz ne obstoja več. B. RAZDIRALNI ZADRŽKI. § 152. Pregled. Zakonik katoliške cerkve pozna sledeče razdiralne za¬ držke: nezadostno starost, spolno nezmožnost, zakonsko vez, različnost vere, višje posvečenje, slovesno samostansko za¬ obljubo, ugrabljenje (otmico), hudodelstvo, krvno sorod¬ stvo, svaštvo, javno dostojnost, duhovno sorodstvo in (za kraje, za katere velja po civilnem pravu) zakonito so¬ rodstvo. Glede števila in označbe ne kaže kodeks pri razdiral¬ nih zadržkih napram prejšnjemu pravu skoraj nobenih iz- prememb: pač pa je pri nekaterih spremenjena vsebina ali obseg (kakor pri starosti, svaštvu, javni dostojnosti, duhov¬ nem sorodstvu). Zakon, proti kateremu obstoji eden izmed omenjenih zadržkov, je neveljaven, t. j. razmerje, ki je z njim vstvar- jeno, ni zakonsko razmerje, ampak s pravnega stališča zgolj konkubinah Ako se zadržek odpravi, je vsled tega potrebna ponovna privolitev v zakon. Neupoštevno je, ali je bil strankam zadržek znan ali ne. Tudi popolno nezna¬ nje zakonitih predpisov ali nepoznanje okolnosti, ki za¬ držek tvorijo, ne bi moglo opravičiti veljavnosti sklenjene spolne zveze, ako jo zakon zanika. Glede razdiralnih za¬ držkov namreč ni v kodeksu ustvarjena od pravila c. 16 7 ‘ nobena izjema. Zato učinkujejo razdiralni zadržki tudi v primeru, da strankam ni mogoče prositi za dispenzo, ali da je taka dispenza pravno izključena. Navzlic škodi, ki bi strankam nastala, se mora zakon opustiti ali vsaj poroka 74 „Nulla ignorantia legum irritantium ant inhabilitantium ab cisdem excusat, nisi aliud evpresse dicatur." ^ 153. Zadržek nezadostne starosti. 417 . odložiti dotlej, da postane izposlovanje dispenze mogoče. Za smrtne in druge nujne slučaje dovoljujejo ec. 1043 ss. pri izvajanju tega strogega pravila primerne olajšave. Enako tendenco zasleduje c. 1098 z zasilno obliko, ki je pod izvestnimi pogoji pri sklepanju zakona dopustna. 75 § 153 . Zadržek nezadostne starosti (impedimentum aetatis). C. 1067. Haring, 476 ss, 518 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 225 ss. S c ka¬ fer, 164 ss. Ho rman n, Die desponsatio impuberum, 1891. Sag- m ti 11 e r , ^ 155. K 6 s 11 e r, Die vaterl. Ehebew., 1908. Linneborn, § 22 . Moški pred dovršenim šestnajstim in ženske pred do¬ vršenim štirinajstim letom ne morejo skleniti veljavnega zakona. Daši so po tej dobi sklenjeni zakoni veljavni, naj vendar dušebrižniki na to pazijo, da mladi ljudje ženitev opuste, ako jim po priznanih krajevnih običajih vstop v zakon še ni dovoljen (c. 1067). Prejšnje cerkveno pravo se je naslanjalo na določila rim¬ skega prava o doraslosti, ki je nastopila pri moških z dovršenim štirinajstim, pri ženskah z dovršenim dvanajstim letom. P u b e - res so se smatrali fizično in duševno za dovolj razvite, da sklenejo veljaven zakon. Vendar je po kanonskem pravu du¬ ševna zrelost v prvi vrsti odločevala, dočim telesna nezrelost, ker je bila samo začasna, sama po sebi ni tvorila zadržka. Po kanonskem pravu se je samo domnevalo, da nastopi du¬ ševna zrelost tudi šele z leti doraslosti in da pred to dobo sklenjeni zakon ni veljaven . 70 Toda protidokaz ni bil iz¬ ključen . 77 Veljalo je pravilo, da dejanski izvršena čopu la carnalis tvori že tudi pred pubertetno dobo dokaz telesne in duševne zrelosti. Zato nezadostna starost po prejšnjem pravu ni bil absoluten, ampak samo relativen zadržek . 78 Po sedanjem pravu je zadržek absoluten, dokaz te¬ lesne in duševne zrelosti pred 16. odnosno 14. letom je brezpomemben. Zakon, ki je sklenjen pred to dobo, je ne- 75 Prim. We rn z-Vi dal, p. 174 ss. 70 cc. 2, 14, X, 4, 2; c. un. in VI°, 4, 2. 77 c. 3, X, 4, 2. 78 Za časa nezrelosti so veljali od nedoraslih oseb sklenjeni za¬ koni pred dekretom „Ne teniere“ za zaroke (o. 14, X, 4, .2; c. un. in VI 0 , 4, 2). 27 418 Kušej, Cerkveno pravo. veljaven in se tudi s pretekom časa samim naknadno ne poveljavi (c. 1133 § 1). Vendar je zadržek samo človeškega prava in zato dispenza mogoča. Civilnopravno je ženitbena doraslost različno določena. V Sloveniji in Dalmaciji veljata (kakor v Av¬ striji) §§ 21 in 48 o. d. z.; po § 21 nastopi doraslost za oba spola enako s 14. letom; v Hrvatski, Bosni in Črni gori je za katolike merodajno kanonsko pravo; v Srbiji nastopi ženitna doraslost po § 69 b gdj. zak. za moške s 17. za žen¬ ske s 15. letom, v Vojvodini po § 7 zak. čl. 31/1894 za mo¬ ške z dovršenim 18., za ženske z dovršenim 16. letom. V Nemčiji mora biti po § 1303 d. z. moški star 21, ženska 16 let; v Italiji (cod. civ. art. 55) in v Franciji (cod. civ. art. 144, 145) moški 18, ženska 15 let itd. Ne sme se istovetiti z ženitbeno nedoraslostjo n e d o - statek privolitve zakonitih zastopnikov pri nedoletnih in pod skrbstvom stoječih osebah. Ženitbena nedoraslost po civilnih zakonih različnih držav nima po- vsodi enakih posledic. V Sloveniji in Dalmaciji je (kakor v Avstriji) zadržek absoluten, v Vojvodini do dosežene predpisane starosti istotako ter se mora uradoma uvelja¬ viti, pozneje sme ničnostno tožbo vložiti samo stranka, ki so ji poprej leta manjkala (§ 56 ss. leg. cit.) 79 V Srbiji je zakon z dispenzo mogoč že pri starosti 15 let pri moških, 13 let pri ženskah. Pod to starostjo je absolutno ničen. Nedostatek privolitve zakonitih zastopnikov je samo civilnopravna zapreka. Brez privolitve sklenjen zakon se razveljavi samo na tožbo onega, ki za svoj pristanek ali sploh ni bil vprašan ali pa ga je odrekel. 80 Take zakone imenujemo tudi izpodbojne. Po § 49 o. d. z. je za veljavnost zakona nedoletnih oseb (ki še niso dovršile 21. leta) potreben pristanek zakonskega očeta ali varuha in varstvenega oblastva. Isto velja za polnoletne osebe, nad katerimi je očetovska ali varstvena oblast podaljšana. 81 Če se oče ali varuh neopravičeno bra¬ nita, pristati na zakon, ga sodišče po modri presoji razlogov sme samo dovoliti. Pristanek očeta potrjen s podpisom na 78 Glede drugih držav prim. Wernz-Vidal, p. 233, 234. 80 Varuh rabi za tako tožbo pooblastilo varstvenega oblastva. 81 Prim. §§ 172, 173, 251 o. d. z. § 154. Spolna nesposobnost. 419 zapisniku o zaslišanju ženina in neveste zadostuje. A tudi ustmen pristanek bi zadostoval . 82 Potreba posebnega dovoljenja odpade pri onih, ki so polnoletnim spoznani ali iz očetovske oblasti izpuščeni (§§ 174, 175, 252 o. d. z.). Proglasitev polnoletnim je do¬ pustna šele po dovršenem 20. letu, iz očetovske oblasti pa se more nedoletnik izpustiti tudi že poprej. 83 Cerkvenopravno nepristanek starišev nikdar ni bil razdiralen zadržek. § 154. Spolna nesposobnost (impedimentum impotentiae). C. 1068. Wernz-Vidal, p. 237 ss. H a r i n g , 474 ss. S c h a f e r , 136 ss. K n e c li t, 67 ss. L e i t n e r , 104 ss. Sag m ti 11 e r , § 136. C h e 1 o d i, 74 ss. L i n n e b o r n , § 23. Spolna nesposobnost je podana, ako je nemogoče, iz¬ vršiti telesno združenje na način, ki ga narava za oploditev zahteva. „Impotentia est incapacitas viri vel mulieris ad copulam conjugalem.“ Copula conjugalis pa je: „Actio, qua vir verum semen modo naturali effundit in vaginam mulieris “. 84 Različna od impotence je neplodnost (sterilitas), ki samo trajno ovira spočetje in s tem zarod in vsled tega izključuje eno izmed dobrin zakona (bonum prolis). Ipak neplodnost ne tvori nikakega zadržka (c. 1068 § 5), ker ne onemogočuje naravnega spolnega združenja. Spolno nesposobni so lahko moški in ženske in sicer ali iz fizioloških ali duševnih razlogov. Impotenca je ali prirojena ali pozneje n. pr. vsled bolezni, pohabljenja ali pa tudi po operaciji nastala; dalje je lahko trajna, ne¬ ozdravljiva, ali samo z nevarnostjo za življenje odprav¬ ljiva, ali pa je mimoidoča, ozdravljiva. Visoka starost pomeni praviloma samo, steriliteto, pri moških more bit i združena tudi z impotenco. 82 Za Vojvodino glej §§ 8, 9, 16 znk. čl. 31/94. 88 Polnoletni otroci, ki se poroče proti volji starišev, izgube pra¬ vico na doto odnosno na balo, ako imajo roditelji vzrok, da zakona ne odobravajo. 1222, 1231 o. d. z. Prim. tudi § 32 hrv. ženiti), z. 81 W e r n z - V i d a 1, p. 241/42. 420 Kušej, Cerkveno pravo. Že v rimskem pravu so veljali castrati — ker spolno nezmožni — za ženitbeno nesposobne . 85 Hibe kakor frigi- ditas vel caliditas viri, arctitudo mulieris, so lahko trajne ali začasne, v višji ali nižji meri podane. Zato se impotenca celo po izvedencih ne da vedno zanesljivo ugotoviti. Dvospolniki (hermaphroditi) so v večini primerov v resnici impotentni, ker pri njih navadno niti moški niti ženski spol nista dovolj razvita. Ženska je impotentna, če ji vagina popolnoma manjka, če je zaraščena ali drugače neprodirna, ali če trpi na vaginizmu. Sporno je, ali povzroči exstirpatio ovari- oruin vel uteri impotenco ali samo steriliteto. Wernz- Vidal v tem primeru impotenco zanikata, ker je redno spolno občevanje navzlic hibi še vedno mogoče . 86 Zadržek impotence je absoluten, ako ovira redno spolno občevanje z vsako drugo osebo, ali pa je relativen, če je telesno združenje samo z določeno osebo nemogoče. Samo spolna nesposobnost, ki je bila že pred sklenit¬ vijo zakona podana, tvori zadržek. Brez pomena pa je, ali je hiba absolutna ali samo relativna. Impotentia antecedens perpetua se mora dokazati. Pozneje nastopivša hiba na veljavnost zakona ne vpliva. Stranke so moralno zavezane, da impotenco, ki je od¬ pravljiva brez nevarnosti za življenje in brez znatnih stroškov, smatrajo za mimoidočo, to se pravi, da se odlo¬ čijo za operacijo in ne za razveljavljenje zakona. Dvomljiva impotenca (dubium juriš ali dubium facti) zakona ne ovira (c. 1068 § 2). Zadržek je juriš divini naturalis, zato dispenza izklju¬ čena. Vendar je pri tajni impotenci od strank odvisno, da zahtevajo razveljavljenje (c. 1791 § l n. 1). Pri notorni impotenci pa je postopanje treba uvesti uradoma. Sorodniki prizadetih zakoncev bi mogli zadevo ordinariju samo na¬ znaniti v nadaljnje poslovanje. 85 L. 59 § I D. 23, 3; 1. 6 § < D. 28, 2. 86 L. c., p. 284 ss. V istem smislu odločba sv. oficija z dne 30. ju¬ lija 1890 A. S. S. XXVII. 128. Impotenco moškega povzroči v Sev. Ame¬ riki na hudodelcih in drugih osebah za potomstvo nevarnih lastnosti praktično izvajana „Vasectomia duplex“, t. j. presekanje obeh dovodnih kanalov inter testiculos et virile membrum ita ut vir semen emittere amplius non potest. Če je presekan samo en kanal, je oploditev še vedno mogoča. § 155. Zadržek zakonske vezi. 421 Način sodnega postopanja je urejen v cc. !791 ss. V prvi instanci sodi tričlanski senat pod predsedstvom ordi¬ narija ali oficiala. Kadar sta donešeni enako se glaseči sodbi dveh instanc o neveljavnosti zakona in branitelj vezi ne vloži priziva, je pri trajni in absolutni impotenci drugi stranki, pri relativni impotenci pa obema strankama do¬ voljeno, da se 10 dni po razglasitvi sodbe zopet poročita. Po naročilu sv. stolice pa se poizvedbe in dokazovanja pred vsem nanašajo na dejstvo, da zakon vsled impotence ni bil izvršen ter se nato vloži prošnja za dispenzo ab impedi- mento matrimonii rati non consummati. Na ta način je zakon dokončno razrešen, dočim sodba o impotenci nikdar ne postane pravomočna in bi bila prejšnja zakonca celo v primeru, da sta se ponovno poročila, zavezana, prvotni zakon nadaljevati, če bi se izkazala naknadno nepravilnost sodbe. Po § 60 o. d. z. in § 69 g sbj. gdj. z. je spolna nespo¬ sobnost razdiralen zadržek v smislu določil kanonskega prava. § 155. Zadržek zakonske vezi (impedimentum ligaminis). C. 1069. K n e c h t, 68 ss. S c h e r e r , § 121. Linneborn, § 24. Leitner, 114 ss. S a g m ii 1 1 e r , ^ 137. H a r i n g , 493 ss. S c h a f e r, 172 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 278 ss. Kdor je vezan po prejšnjem dasi neizvršenem zakonu, se ne more veljavno poročiti. Prejšnji zakon tvori zadržek naravnega in pozitivno božjega prava, kateri velja celo za nekristjane. Ako je bil med kristjani sklenjeni zakon izvršen, je spregled zadržka nemogoč. Kdor se proti temu predpisu v drugo poroči, zagreši hudodelstvo bigami je. Cerkev priznava edino le zakone med enim moškim in eno žensko. Poliandrijo in poligamijo obsoja kot božjemu pravu nasprotujoči. Zato mora vsakdo, ki je bil že poročen, predno hoče ponovno vstopiti v zakon, dokazati, da prejšnji njegov zakon več ne obstoji, ker je ali vsled smrti soproga razrešen, ali ker sploh ni bil veljavno sklenjen. O neve¬ ljavnosti mora predložiti pravomočno sodbo cerkvenega sodišča, glede smrti pa potrdilo iz knjige umrlih (smrtovni 422 Kušej, Cerkveno pravo. list). Dokaz smrti je pa mogoč tudi na drug način, n. pr. po dveh verodostojnih pričah. Sodbo o tem, ali je smrt do¬ kazana ali ne, izreče cerkveni sodnik. V primerih, v katerih dokaz smrti ni mogoč, je do¬ pustna proglasitev neizvestnega soproga za mrtvega, in sicer na predlog stranke na osnovi poprej izvršenega po¬ stopanja, ki je urejeno z instrukcijo sv. oficija z dne 13. maja 1868. 87 Pri proglasitvi mrtvim ne gre za točen dokaz smrti, ampak samo za dokaz verjetnosti, da neiz- vestni soprog ni več pri življenju. Navadno je postopanje samo upravnega značaja brez posebnih formalnosti, toda v dvomljivih in zamotanih primerih naj se zadeva pred¬ loži rimski stolici. Odlok o proglasitvi mrtvim ne postane nikdar pravomočen, t. s. pravi, da ostane uradno proglašena smrt samo domneva, ki jo poruši vsak protidokaz. Če bi se za mrtvega proglašeni soprog vrnil, bi ta povratek pomenil, da je bil drugi zakon neveljavno sklenjen in vspostaviti bi se morala zakonska skupnost s prvim so¬ progom. Drugi zakon bi imel, ako je bil vsaj en soprog v dobri veri, samo učinke putativnega zakona. Bigami ja je kazniva po cerkvenih in državnih zako¬ nih, 88 bigamist postane iregularen, 89 krivi del izgubi pra¬ vico, uveljavljati po smrti prvega soproga ničnost drugega zakona (c. 1971 n. 1). Zadržek zakonske vezi je javnopraven in se mora bigamni zakon uradoma proglasiti neveljavnim. Kadar postane nekrščeni mož, ki ima več žena, kristjan, sme zakon nadaljevati samo z ono ženo, ki jo je prvo poročil, ker samo ta zakon odgovarja naravnemu pravu. Monogamni zakon nekristjana ostane tudi po vstopu enega soproga v cerkev v veljavi. Toda absolutno nerazrešljiv ta zakon ni. ker mu manjka zakramentalni značaj, zato se pokristjanjeni soprog sme poslužiti pavlinskega privi¬ legija. 90 Dočim je katoliška cerkev vedno strogo varovala mono- gamijo, je evangeljska dovolila nekaterim visokim osebam več 87 Na novo razglašena v A. A. S. II (1910) p. 199 ss. 88 C. 2556, 206—208 k. z., §§ 135 in 203 sbj. k. z. 89 Cc. 984 n. 4, 985 n. 5. 90 Glej spodaj ^ 179, II. § 155. Zadržek zakonske vezi. 423 žena . 91 A tudi pri Južnih Slovanih najdemo precej številne pri¬ mere mnogoženstva , 92 kar priča o slabi odporni sili pravoslavne cerkve proti tej razvadi, dasi se načelno stališče zapadne in vzhodne cerkve v tem oziru povsem krijeta. Civilna zakonodaja vseh kulturnih sodobnih držav pripušča istotako samo monogamne zakone. Posledica tega načela je, da mora vsak nupturient, ki je bil že poročen, tudi po civilnem pravu dokazati neobstoj prejšnjega zakona, ako se hoče po¬ novno poročiti. V to svrho je potrebno, ako ni neveljavnost ali razrešitev dokazana po javnih listinah, da se uvede po sodišču postopanje za dokaz smrti ali za proglasitev neizvestnega so¬ proga mrtvim. Za Slovenijo in Dalmacijo je merodajen zakon z dne 16. februarja 1883 d. z. št. 20 v zvezi s spodaj navedenimi določili. Dokaz smrti je razun po javnih listinah mogoč tudi po očividcih kot pričah in po drugih dokaznih sredstvih. Pristojno je zborno sodišče prve stopnje. V odloku, ki ga sodišče izda, določi, ako predlogu ugodi, dan smrti, eventualno dan, katerega neizvestnik ni preživel. Z dokazom smrti se ne sme zamenjati proglasitev mrtvim. Pogoji zanjo so v splošnem v ces. naredbi z dne 12. oktobra 1914 d. z. št. 276 (§ 24 o. d. z.) navedeni, v zakonu z dne 31. marca 1918 d. z. št. 128 pa za pogrešane udeležnike na svetovni vojni in za osebe, ki so se v krajih posebnih vojnih dogodkov mudile, roki neizvestnosti na dve leti skrajšani. Predlog na proglasitev mrtvim je dopusten, če je preteklo od rojstva odsotnega že 70 let in 5 let od konca leta, v katerem je došlo zadnje poročilo o njem, ali če je preteklo od njegovega rojstva 30 let in 10 let od konca leta, v katerem je prišel o njem poslednji glas; osebe, ki so bile v vojski težko ranjene ali ki so kot udeležniki na njej pogrešane, se morejo za mrtve proglasiti, če ni bilo tri leta, računanih od leta končane vojne, nobenega glasu o njih. Isto velja za neizvestnike, ki so se nahajali na poginoli ladji ali v drugi neposredni smrtni nevarnosti ter je od konca leta, v katerem se je nesreča dogodila, potekla doba treh let. Če ladja ni došla na kraj, kamor je bila namenjena, se domneva, da je poginila. Proglasitev mrtvim je ali navadna ali slovesna; prva zadostuje za ureditev imovinskopravnih zadev za odsotnim, druga je vezana na strožje pogoje ter izreka tudi, da je sma¬ trati zakon neizvestnika razrešenim. Navadna proglasitev mrtvim ne zadošča, da se ostavljeni soprog na novo poroči, ampak v 91 Prim. Friedberg, K. R. 6 , 436. Scherer, 359 op. 50. 92 Gjorgjevic Tihomir, Poligamija u Južnih Slovena, Arhiv za pravne i društvene nauke, knjiga 8. in 9., Beograd, 1925, str. 131 ss, 81 ss. 424 Kušej, Cerkveno pravo. to je potrebna izrecna oblastvena ugotovitev, da je zakon razrešen. Daši sodni odlok za cerkev kot tako ni obvezen, zadostujejo vendar podatki sodnega postopanja, da se sklenitev zakona tudi od cerkvenega oblastva brez nadaljnjih poizvedb dovoli. Ako se izkaže pozneje sodni odlok kot pomoten, izgubi drugi zakon tudi civilnopravno svojo veljavo. Po o. d. z. se v Sloveniji in Dalmaci ji zakoni, sklenjeni od katolikov, razrešijo samo s smrtjo. To velja celo v pri¬ meru, da je bila ob sklenitvi samo ena stranka katoliške vere (§ 111 o. d. z.) ter v slučaju, da je bil zakon sklenjen pred nekatoliškim duhovnikom ali pa samo civilno. Ni pa prevzel o. d. z. načela katoliškega cerkvenega prava glede nerazvezl jivih nekatoliškili krščanskih (zakramentalnih) zakonov, ampak dopušča njih razvezo v smislu ustreznih verozakonov iz važnih razlogov (§115 o. d. z.). Če prestopi eden izmed nekatoliškili zakoncev pozneje h katolicizmu, ohrani drugi del pravico do tožbe, ker je zanj ostal zakon nekatoliški (§ 116 o. d. z.). Nerazvezljiv pa postane nekato- liško sklenjeni zakon po prestopu obeh zakoncev v kato¬ liško cerkev. Med nekatoliške kristjane spadajo tudi staro- katoliki ter so njih zakoni v smislu § 115 o. d. z. raz¬ vezi j m. 83 Samo poseben primer zadržka zakonske vezi v smislu zakonskega prava je zadržek katolicizma slo- vensko-dalmatinskega (avstrijskega) državljanskega zakon¬ skega prava osnovan na dvornem dekretu z dne 26. av¬ gusta 1814 zb. j. z. št. 1099 ter na novo pridobljene pokrajine razširjen z dvornim dekretom z dne 17. julija 1835 zb. j. z. št. 61. Dvorni dekret iz I. 1814 prepoveduje razvezanim nekatoliškim soprogom, da se poroče, dokler razvezani zakonski drug živi, s katoliško osebo. Razvezana nekato- liška zakonca se moreta ponovno poročiti samo z nekato¬ liki, zakon s katoliško osebo bi bil neveljaven. Zato v Sloveniji in Dalmaciji, a tudi na Hrvatskem, ne more po¬ ročili noben katolik razvezane pravoslavne ali protestantske žene, dokler njen razvezani soprog živi, ravno tako ne more poročiti katolikinja razvezanega pravoslavnega ali protestantskega moža pred smrtjo njegove razvezane 8: ’ Prim. Ilussarek, Elierechtl. Fragen der oest. Altkatolike.il, A. f. k. K. R. zv. 83, 328 ss. Istotam, zv. 88, 185 ter H a r i n g, 498. § 155. Zadržek zakonske vezi. 425 žene. 04 Mlajši dvorni dekret kot druga avtentična inter¬ pretacija § 119 o. d. z. pa naglasa, da je samo po sebi umevno, da se oseba, ki je bila ob sklenitvi zakona neka- toliške vere, ki je pa pozneje prestopila h katoliški veri, ne more veljavno v drugo poročiti, dokler njen razvezani nekatoliški soprog živi. Zadržek katolicizma je za katoliškega soproga absoluten, za nekatoliškega pa samo relativen, ker mu brani zakon samo s katoliškimi osebami. V tem pogledu so katoliki napram drugo¬ vercem v državljanskopravnem oziru omejeni, kar pač sledi iz osnovnega naziranja kodifikatorjev o. d. z., da veljaj za vsakega državljana njegovo verskozakonsko pravo. Pokrajine južno Save zadržka katolicizma ne poznajo, kar pomeni, da tudi katolik državijanskopravno nanj ni vezan, kadar sklepa nekatoliški (mešani) zakon. V Bosni in Hercegovini, Črni gori ter v Srbiji odločajo zgolj načela onega verskega prava, v katerem je bil zakon blagoslovljen. Po kateremkoli pravu veljavno sklenjen zakon pa obstoja za državno območje vse dotlej, dokler ni s smrtjo razrešen ali razveljavljen ali pa raz¬ vezan po pravu, po katerem je bil sklenjen. Zato so v južno- savskih pokrajinah naše države tudi od katolikov pred neka- toliškim dušebrižnikom sklenjeni mešani zakoni razvezijivi, kar je v Sloveniji in Dalmaciji z ozirom na § 111 o. d. z. izključeno. 96 Nerazvezljiv je nekatoliško sklenjeni mešani zakon katolika za oba dela tudi na Hrvatskem. Isto velja za pri¬ mer, da prestopita nekatoliška soproga po sklenitvi zakona v katoliško vero (§ 57 ženitb. zakona). Ako pa postane od prvotno nekatoliškib soprogov pozneje samo eden katolik, ohrani nekatoliški del pravico do tožbe. Za soproga pa, ki je prešel v katoliško cerkev, traja zakonska vez dalje, tudi če jo je nekatoliško cerkveno sodišče razrešilo in se je nekatoliški del z nova poročil. Celo eventualno zopetni izstop iz katolicizma bi tega dejstva ne izpremenil (§§ 57, 66, 67 ženitb. zak.). Iz teh primerov je pač razvidno, da različni nazori verskih prav glede razvezljivosti zakona in njih upošteva¬ nje v državni zakonodaji vodijo neobhodno do dejanskega ®* Prim. § 22 druge priloge k hrvatskemu ženitbenemu zakonu za katolike. 95 Če pride prašanje veljavnosti pred katoliški cerkveni forum, bo ta izrekel neveljavnost propter defectum formae (cc. 1063, 1094 in 1099 n. 2). S tem pa ni rečeno, da sme katoliški verski organ zakon smatrati za neobstoječ. 426 Kušej, Cerkveno pravo. priznanja poligamije ali poliandrije tam, kjer se zakonska vez razreši samo za enega soproga. 96 Od zadržka zakonske vezi do državnega prevrata v Avstriji tudi politična uprava ni dajala nikakih dispenz. Na drugo sta¬ lišče se je postavila nižjeavstrijska deželna vlada 1. 1919, ko so postale dispenze od tega zadržka tako pogoste, da so skovali za te zakone poseben izraz „Dispensehen“. Daši judikatura nižjih instanc koleba, najvišje sodišče veljavnosti teh zakonov ne priznava, ker zahteva načelo monogamije, da je drugi zakon ve¬ ljaven samo, če je prejšnji razrešen, dispenza pa ne pomeni nikake razveze prvega zakona. 97 V Sloveniji in Dalmaciji politična oblastva takih dispenz doslej niso dovoljevala. Za Jude priznava o. d. z. možnost razveze zakona z izro¬ čitvijo ločitvenega pisma (§§ 133 ss.). § 156 . Zadržek različnosti vere (impedimentum disparitatis cultus). Cc. 1070 ss. Knecht, 71 ss. Schafer, 179 ss. Haring, 503 ss. Wernz-Vidal, p. 299 ss. S c h e r e r , § 123. L e i t n e r , 183 ss. Linneborn, §25. Po prejšnjem pravu je bil zadržek podan med kristjani in nekristjani ne glede na to, ali so dotične osebe krst prejele v katoliški cerkvi ali ne. Že apostoli so branili kristjanom vsako skupnost z nekristjani, vendar so bile v prvih stoletjih krščan¬ stva take zveze pogoste. Zadržek se je uveljavil šele polagoma potom običaja. Zadržek obstoji po veljavnem pravu med nekrščeno osebo ter osebo, ki je ali v katoliški cerkvi krščena ali pa se je iz krivoverstva ali razkolništva v njo povrnila. A 96 Čim se namreč razvezani zakonski mož ponovno oženi, ima dejansko dve soprogi, ki sta vsaj civilnopravno obe kot ženi priznani. Zadržek katolicizma ni nič drugega kakor impedimentum ligaminis v smislu katoliškega cerkvenega prava z ozirom na posamezne primere. Katoliška cerkvena sodišča, ki sodijo na Hrvatskem po § 43 ženitbe- nega zakona tudi o veljavnosti mešanih zakonov med katoliškimi in nekatoliškimi kristjani, ne glede na to, ali so bili ti zakoni katoliško ali nekatoliško sklenjeni, pridejo s svojimi dvojnimi dolžnostmi v nepremostljivo nasprotje, ker so zavezana upoštevati svoje veroza- konske in državljanske predpise. Prim. Kušej, zgoraj op. 5 ome¬ njeni spis str. 102 ss. 97 Prim. TI a r i n g, 499, § 156. Zadržek različnosti vere. 427 zadržek velja tudi za one, ki so po prejetem krstu ali po spreobrnenju od katoliške cerkve zopet odpadli, ker po¬ znejši izstop enkrat pravnoveljavno vstvarjene pripadnosti k cerkvi ne odstrani več. Za kristjane, ki niso bili niti v katoliški cerkvi krščeni niti so se pozneje k njej spreobrnili, zadržek po današnjem pravu nima več veljave. Če vladajo pred ženitvijo glede krsta ene stranke dvomi, je treba najprej te dvome odstraniti. Ako to ni mogoče drugače, se naj krst pogojno z nova podeli. Če je veljala kaka oseba za časa ženitve splošno za krščeno, se smatra zakon veljavnim vse dotlej, da se dokaže, da eden od soprogov ni prejel krsta. Zakon se sme pripustiti tudi, ako se obstoječi dvom ne da odpraviti. 98 Zadržek je človeškega prava, zato je dispenza načelno mogoča, a dovoljuje se samo v nujnih primerih največ v misionskih deželah. Varščine, ki so v cc. 1060—1064 pred¬ pisane kot pogoj za spregled zadržka mešane vere, se mo¬ rajo zahtevati pred dovolitvijo dispenze tudi v tem slučaju. Brez teh varščin bi bila dispenza neveljavna, ker se po¬ oblastilo zanjo daje vedno izrecno samo pod pogojem, da stranke zadoste zakonitim predpisom in da je odstranjena nevarnost contumeliae creatoris. V naši državi so po tem zadržku prizadeti judje in muslimani. Zadržek je priznan razen v Vojvodini in Med¬ murju tudi v državljanskem pravu (§§ 64 o. d. z. in 69 i sbj. g. z.). Toda njegov obseg se po državljanskem pravu ne krije povsem s cerkvenim zakonikom, ker se cerkvena pripadnost po državnih zakonih presoja drugače kakor po cerkvenem pravu. Država priznava odpad od cerkve kot izstop iz nje, zato dopušča zakone med veljavno krščenimi odpadniki in nekrščenimi osebami. Na drugi strani odreka veljavnost zakonom, ki so jih sklenili nekatoliški kristjani z nekristjani tudi v primerih, v katerih so ti zakoni cer¬ kvenopravno veljavni. Tako so zakoni kristjanov, ki niso bili v katoliški cerkvi krščeni in se tudi niso nikoli v njo povrnili, z judi ali muslimani, ako so po 19. maju 1918 88 To je sosebno mogoče pri nekatoliških kristjanih, ki ne morejo predložiti dokumenta o prejetem krstu. Cerkvena praksa si pomaga v teh primerih z vrsto domnev, ki nadomeščajo dokaz. Različne od¬ ločbe navaja v tem pogledu Wernz-Vidal, p. 310, 311. 428 Kušej, Cerkveno pravo. sklenjeni, cerkvenopravno veljavni a civilnopravno neve¬ ljavni, dočim ostanejo, ako so sklenjeni poprej, tudi cer¬ kvenopravno neveljavni. Civilnopravno bi bil zakon med brezkonfesionaleem (ki je svoj čas prejel krst) in katoli- kinjo nedopusten, a po cerkvenem pravu bi ne bil nikakor oviran. Obratno bi bil zakon med nekristjanom in brez- konfesionalko (prejšnjo katolikinjo) civilnopravno dopu¬ sten, a cerkvenopravno zaprečen." Zadržek je javnopravnega značaja in se mora po njem povzročena neveljavnost ugotoviti uradoma. § 157. Zadržek višjega posvečenja (impedimentum ordinis sacri). C. 1072. H a r i n g . 499 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 318 ss. K n e c h t, 74 ss. Schafer, 183 ss. L e i t n e r , 134 ss. L i n n e b o r n , § 26. C. 1072 veli: „Kleriki višjih posvečenj skušajo zaman skleniti veljaven zakon.“ Po zakonodaji zapadne cerkve, ki je našla najprej določnega izraza na drugi lateranski sinodi 1. 1139 100 in pozneje na tridentinskem zboru, 101 izključuje vsako prostovoljno in zavestno sprejeto višje posvečenje (od subdiakonata navzgor) veljavnost zakona. Zadržek je javnopraven, neveljavnost zakona, ki ga sklene klerik višjih posvečenj, se mora uradoma ugotoviti. Ako je klerik prejel posvečenje prisiljen, t. j. pod vplivom težkega strahu, in če nedostatek privolitve ni bil pozneje po¬ pravljen (kar se more zgoditi tudi molče na ta način, da klerik izvršuje neprisiljen svoj duhovski poklic), potem se mora sod- beno izreči njegova laizacija ter se mu mora podeliti odveza od dolžnosti celibata in brevirja (c. 214 § 1). Iz drugega razloga izvršena laizacija pa ne povzroči ugasnitve dolžnosti do celibata (c. 213 § 2). Izvzemši primer, urejen v c. 214 § 1, se kleriki višjih posvečenj ne smejo ženiti in so zavezani, varovati čistost vse življenje. Kdor zoper to dolžnost greši, učini sakrilegij (c. 132 § 1). Klerik, ki poskuša skleniti tudi samo civilen zakon, zapade s svojo nevesto kazni izobčenja, ki je v odvezo papežu simpli- citer pridržana, postane iregularen, zgubi svoje zvanje in za¬ dene ga končno, če se na opomin škofa ne spokori, degradacija. 102 89 Prim. H a r i n g . 504. 100 c. 40, C. 27, q. 1. 101 Sess. 24, de matr., c. 9. 102 Cc. 2388 $ i, 985 n. 3, 188 n. 5. § 158. Zadržek slovesne zaobljube. 429 Zadržek višjih posvečenj pa je juriš humani, zato je dis- penza mogoča, toda papež jo dovoli osobito bivšim mašnikom zelo redkokdaj. To sledi posredno tudi iz cc. 1043 ss, ki dis- penzo od zadržka mašniškega posvečenja celo v primerih smrtne nevarnosti papežu pridržujejo . 103 Nižjim klerikom ženitev ni zabranjena; s trenotkom pa, ko se poroče. nehajo biti kleriki in nastopi s tem korakom ipso jure njih popolna laizacija (c. 132 § 2). Višje posvečenje tvori tudi po § 63 o. d. z. absolutni razdiralni zadržek. Do začetka dvajsetega stoletja državna oblastva spregleda niso dovoljevala, ker dejstva, da so bila komu višja posvečenja podeljena, tudi poznejši izstop iz katoliške cerkve ali prestop na drugo vero ne izbriše. Isto naziranje je zastopala judikatura naj višjega sodišča. 104 Od 1. 1907 dalje pa je v judikaturi prodrlo mnenje, da bivši katolik na določila prejšnjega verozakona ne more biti več vezan. Politična oblastva so se pri dispenzah skli¬ cevala na to, da v § 83 o. d. z. ni navedeno, kateri zadržki se morejo spregledati in kateri ne. Tako so bivši duhov¬ niki pred poroko navadno prestopali v drugo vero, katera tega zadržka ne pozna, ali so postali brezkonfesionalci, ali pa so se poročali v inozemstvu. Zadržek obstoji v Sloveniji in Dalmaciji ter v vseh drugih pokrajinah naše države kot razdiralen, dočim je v Vojvodini in Medjimurju samo kot oviralen zadržek priznan. 105 § 158. Zadržek slovesne zaobljube (impedimentum voti sollemnis). C. 1073. H a r i n g, 501 ss. Wernz-Vidal, p. 343 ss. S c li a f e r , 189 ss. K n e c h t, 76 ss. L e i t n e r , 126 ss. L i n n e b o r n , § 27. Redovniške osebe, ki so storile slovesne ali po obliki sicer priproste zaobljube, s katerimi pa je po posebnem predpisu apostolske stolice spojena ničnost zakona, se ne morejo veljavno poročiti. S kršitvijo tega določila so 103 p r i mere takili dispenz navaja S c h e r e r II, 369. S primeri ordinacij, izvršenih na otrocih ali na nezavestnih osebah, se bavi teorija. Kodeks jih ne omenja, očividno, ker se v sedanjosti ne do¬ gajajo več. 101 Glej H a r i n g, 501. 106 § 25 zak. čl. 31/1894. 430 Kušej, Cerkveno pravo. zvezane iste kazni kakor s kršitvijo celibatne dolžnosti. 106 Razen tega se smatrata redovnik ali redovnica, ki se na ta način pregrešita, po ugotovitvi dejstev ipso facto za od¬ puščena. 107 Spregled tega človeškopravnega zadržka, ki je tako star, kakor v prejšnjem §-u navedeni, ker je bil istočasno ž njim na drugi lateranski sinodi uzakonjen, 108 je mogoč in sam na sebi celo lažje dosegljiv kakor spregled zadržka višjega posvečenja. V primerih nujne sile smejo spregled dovoliti celo škof in v c. 1044 navedeni duhovniki, ker ta zadržek v c. 1043 ni izvzet. Zadržek je zvezan samo s slovesno samostansko za¬ obljubo čistosti, ki se polaga izključno v redovih in vedno trajno. Priproste zaobljube, ki se polagajo pred trajnimi v redovih in kongregacijah, ne tvorijo zadržka, kakor tudi ne večne neslovesne zaobljube v religijah, ki ali slovesnih zaobljub sploh ne poznajo ali pa jih po posebnih papeže¬ vih odredbah v posameznih pokrajinah ne polagajo. 100 Ko¬ deks je v tem pogledu prevzel načela prejšnjega prava, v katerem je Bonifacij Vlil. poprej obstoječe nejasnosti dokončno odstranil z dekretalo c. un. in VI 0 5, 15, ki do¬ loča, da je neveljavnost zakona posledica samo slovesne zaobljube čistosti, storjene v redu, ki ga je papež odobril. Izjemno so bili priznani priprostim zaobljubam jezuitov učinki slovesnih zaobljub. 110 Slovesna zaobljuba ima pa tudi še učinek, da se z njo razreši prej sklenjen veljaven, a še ne izvršen zakon in sicer ipso jure tudi proti volji drugega zakonca (c. 1119). Po civilnem pravu (§ 63 o. d. z.) tvori zadržek samo slovesna zaobljuba. Priprosta zaobljuba zakona ne ovira, tudi če ima za cerkev učinke slovesne zaobljube. 106 C. 2388 $ 1. 107 C. 646 $ 1 n. 3. 108 c. 40, C. 27, q. 1. 109 Tako so zaobljube v nunskih samostanih na Bavarskem, v Bel¬ giji, Sev. Ameriki (izvzemši 4 samost.) in v Franciji radi težkoč, va¬ rovati predpise papeške klavzure, samo priproste, dasi bi po pravilih morale biti slovesne (c. 488 n. 7). Schafer, 190. Leitner, 126. 110 Glej zgoraj § 148 op. 48. § 159. Zadržek ugrabljenja itd. ženske. 431 Y Vojvodini in Medmurju pa tvori samostanska zaob¬ ljuba po pravilih cerkve civilnopraven oviralni zadržek (§ 25 zak. čl. 31/1894). § 159. Zadržek ugrabljenja (otmice) ali nasilnega zadrževanja ženske (impedimentum raptus). C. 1074 H a r i n g, 504 ss. Wernz-Vidal, 363 ss. S c h e r e r, $ 124. L e i t n e r , 101 ss. S c h ii f e r , 193 ss. K n e c h t, 77 ss. I. i n n e b o r n , § 28 . Dočim je tvorilo ugrabljenje po dekretalnera pravu poseben primer zadržka sile in strahu, je bil raptus od tridentinskega zbora 111 v zaščito ženitbene svobode progla¬ šen kot samostojen zadržek s posebnim dejanskim stanom. Od tedaj ugrabljenje ni več samo zločin, ampak tudi po¬ sebna ženitbena zapreka. Toda ugrabljenje v kazenskopravnem in zakonsko- pravnem smislu se pojmovno ne krijeta. Ugrabljenje kot zločin je ali raptus v i o 1 e n t i a e ali pa raptus seductionis. Prvi primer je podan, ako kdo žensko odvede s silo ali zvijačo proti njeni volji v svrho zakona ali spolne rabe; drugi pa, ako se to zgodi s privolitvijo mladoletne ženske brez vednosti ali proti volji roditeljev ali varuha. Oba primera zločina sta po c. 2535 enako kaz¬ niva. Zadržek pa tvori samo nasilno odvedenje ali nasilno zadrževanje ženske v svrho, da sklene raptor zakon z njo. Raptus seductionis ne tvori zadržka, a samo zadrževanje ženske je pač zadržek, a ne zločin. Predpogoji zadržka so: 1. nasilnost odvedenja ali zadrže¬ vanja. Odvedba z zvijačo bi sama ne zadostovala, ako ji ne sledi nasilno zadrževanje. Prememba kraja ni bistvena. Ženska se more zadrževati tudi v pjenem lastnem stanovanju. 2. Od¬ vedba ali zadrževanje morata zasledovati namen, da se s temi sredstvi doseže sklenitev zakona. Spolno nasilje, izvršeno nad ugrabljenko, je zakonskopravno brez pomena. 3. Ugrabljena oseba mora biti ženska. Ugrabljenje moškega bi pač pomenilo kršitev osebne svobode in povzročilo izpodbojnost v takem po- 111 Sess. 24, de reform, matrim., c. 6. 432 Kušej, Cerkveno pravo. ložaju sklenjenega zakona iz naslova vis ac inetus, ne pomenilo pa bi zadržka ugrabljenja. Zadržek je juriš humani, zato za nekrščene ne velja. A tudi za kristjane je časovno omejen in odpade sam po sebi, čim pre¬ neha oblast raptorja nad ugrabljenko. Sicer je pa zadržek javno¬ praven že od tridentinskega zbora dalje, dočim je bilo prej pri¬ zadeti osebi prepuščeno, da uveljavi izvršeno nasilje ali pa pri¬ stane na zakon . 112 Dispenza od zadržka je mogoča in morda pri nekultiviranih narodih, ki se krčevito drže starih običajev, včasih potrebna. Pogoj za dispenzo pa je, da more ženska, ki se nahaja v oblasti raptorja, navzlic temu svobodno izraziti svojo privolitev v zakon. Po besedilu § 56 o. d. z. odvedena oseba (entfiihrte Per- son) toliko časa ne more veljavno pristati na zakon, dokler ni zopet svobodna. Ker določilo spola odvedene osebe ne omenja in tudi ne pove, da je veljaven pristanek na zakon samo napram raptorju izključen, so nekateri naziranja, da se nanaša zadržek tudi na moške in da je za časa, dokler se odvedena oseba nahaja v nezakoniti odvisnosti, abso¬ luten. 113 Primer samo nasilnega zadrževanja (violenta re- tentio) pa civilnopravno ne spada pod zadržek, ampak bi se v takih okolnostih sklenjeni zakon mogel od prizadete osebe izpodbijati zgolj radi nedostatka svobodne privolitve. Ugrabljenje in nasilno zadrževanje sta tudi civilno¬ pravno kazniva in sicer tvori prvo hudodelstvo po §§ 96, 97 k. z., drugo pa hudodelstvo po §§ 93, 94, k. z. (neopra¬ vičena omejitev osebne svobode). § 160 . Zadržek hudodelstva (impedimentum criminis). C. 1075. H a r i n g , 507 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 379 ss. L e i t n e r , 176 ss. S c h a f e r , 197 ss. K n e c h t, 80 ss. S c li e r e r, § 125. L i n ne¬ bo r n , § 29. Razdiralnega zadržka hudodelstva ne povzroči vsak zločin, ampak tvorita ga samo kvalificirano prešestvo in umor soproga. Prešestvo, ki nima v zakonu navedenih kva- 112 c. 7, X, 5, 17. u3 p r j m S t u b e n r a u c h , Kommentar z. a. b. G. B., ^ 56. Ma¬ jer, 1. c., II/4, 17. K r a i n z - E h r e n z w e i g, 1I/2 6 , 43. Drugega mnenja n. pr. Rittner, 133 ss. Scherer, 385 op. 41. § 160. Zadržek hudodelstva. 433 lifikacij in ni izvršeno pod tam določenimi okolnostmi, ne pride kot zadržek v poštev. C. 1075 obsega štiri vrste tega zadržka, ki izhajajo: 1. iz prešestva zvezanega z obljubo, da se prešestnika v bodoče poročita; 2. iz prešestva, zvezanega s poskusom skle¬ niti zakon; 3. iz prešestva, kateremu je sledil z vednostjo ali brez vednosti drugega dela po enem prešestniku iz¬ vršen umor soproga; 4. iz umora soproga, ki je bil izvršen ob vzajemni fizični ali moralni podpori obeh prešestnikov ne glede na to, ali sta zločinca poprej zakrivila prešestvo ali ne. Zadržek more biti tudi večkrat podan, ako gre za raz¬ lične kvalifikacije istega prešestva ali pa za kvalificirano prešestvo zakrivljeno z več osebami. Rimsko pravo je prešestnicam branilo zakon z njihovimi prešestniki. Proti prepovedi sklenjen zakon pa ni bil nevelja¬ ven. 114 Neveljavnost je izrekel šele cesar Justinian 1. 556 v no¬ veli 134 cap. 12. Za cerkev je veljalo prešestvo kot težak zločin, a spokorjenim prešestnikom je bil zakon po smrti nedolžnega soproga v obče mogoč, dokler ni Gratian označil prešestvo z umorom soproga ter prešestvo z obljubo zakona za razdiralna zadržka. 116 Koncem dvanajstega stoletja se je pod Klementom JU. (1187—1191) ter Celestinom III. (1191—1198) uveljavilo pravilo: plus est ducere quam fidem dare in tako je prišlo prešestvo, zvezano s poskušeno sklenitvijo zakona in kmalu nato tudi umor soproga utrocjue machinante brez prešestva kot raz¬ diralen zadržek v veljavo, 110 kar je ostalo nespremenjeno do danes. Zadržek ima za posledico, da se osebe, ki se okrive v za¬ konu določenih dejanj, s svojimi sokrivci ne morejo veljavno poročiti. I. Kvalificirano prešestvo. Predpogoj je, da obstoji veljaven zakon, ki ga prešestnika zavestno in pro¬ stovoljno kršita s tem, da se spolno združita per čopu- lam carnalem perfectam. Zadostno je, da je eden izmed prešestnikov poročen, a obema mora biti obstoj za¬ kona znan. 117 Ako se takemu materialnemu in formalnemu 114 L. 12 § 13 D. 48, 5. F r e i s e n , p. 627. Z h i s h m a n , p. 585 ss. 116 Dictum Gratiani post c. 3, C. 31, q. 1. 116 c. 1, X, 3, 33; cc. 1—3, 6—8, X, 4, 7. 117 Ločitev soprogov od mize in postelje nima na obstoj zakona nikakega učinka. 28 434 Kušej, Cerkveno pravo. prešestvu pridruži vsaj še ena navedenih kvalifikaci j, stopi za oba krivca zadržek v svojo moč. 1. Prvo kvalifikacijo tvori jasno izražena in oboje¬ stransko sprejeta obljuba prešestnikov, da sc hočeta po smrti nedolžnega soproga poročiti. 118 Samo izražena želja obeli strank ne zadošča. Obljuba je lahko podana pred ali po izvršenem prešestvu, ne sme pa biti za časa prešestva preklicana. Če zakon za časa prešestva dejanski več ne opstoja (kar je pri neizvestnih osebah lahko dvomljivo), tudi zadržek ni podan. 2. Druga kvalifikacija je podana z dejansko bigami j o. Način sklenitve zakona ni odločilen, zadostuje tudi civilna ali nekatoliška poroka, pač pa si morajo biti stranke sve- ste bigamije. A zadržek nastane tudi tedaj, če je zakon sklenjen v dobri veri, pa se pozneje navzlic ugotovljeni neveljavnosti nadaljuje. 119 Ali je bigamija sledila preše¬ stvu ali prešestvo bigami ji, je za nastanek zadržka brez pomena. 3. Kvalifikacija je podana, ako vsaj en prešestnik brez vednosti ali z vednostjo, toda brez podpore sokrivca izvrši umor nedolžnega soproga. Samo poskusen umor ne zado¬ stuje. Smrt mora biti povzročena po dejanju morilca. Brez pomena pa je, ali je prešestnik umor sam izvršil ali pa ga dal izvršiti po drugi osebi. Umor mora prešestnemu deja¬ nju šele slediti. II. K v a 1 i f i c i r a n umor soproga (conjugi- c i d i u m utro qu e m a c h i n a n t e). Kvalifikacija de¬ janja obstoji v sporazumu obeh prešestnikov ter v dejan¬ sko vsaj po enem izmed nju osebno ali po tretji osebi iz¬ vršenem umoru. Zadržek je človeškega prava in vsled tega spregled mogoč, toda v primerih obče znanega umora soproga težko dosegljiv. V c. 1043 ni izvzet. Civilnopravno je po §§ 6? in 68 o. d. z. zadržek podan, če je prešestvo dokazano ali če sta si prešestnika 118 Potrebna je torej izrecna r e pr orni s si o (fidem šibi mutuo dederu nt). 119 Po teni pravilu obstoja zadržek med onimi osebami, ki so se, dasi katoliško poročene, po prestopu v drugo vero ponovno poročile in ki nadaljujejo svoj drugi zakon po sodno izrečenem razveljavljenju. § 161. Zadržek krvnega sorodstva. 435 zakon obljubila in je eden izmed njiju zakrivil vsaj po¬ skusen umor svojega soproga. Prešestvo mora biti dokazano, še pred no se sklene za¬ kon. Ako se dožene ta dokaz šele pozneje, ko novi zakon že obstoji, nima to na njegovo veljavnost nikakega vpliva. Razen tega je potrebno, da je dokaz dognan ali po sodišču ali pa po priznanju pred kakim političnim oblastvom, ni¬ kakor pa ne zadostuje priznanje pred župnikom ali dru¬ gim cerkvenim organom . 120 § 161 . Zadržek krvnega sorodstva (impedimentum con- sanguinitatis). Cc. 96, 1076. Leitner, 145 ss. K n e c li t, 82 ss. S c h e r er , § 116. Wernz-Vidal, p. 596 ss. H a r i n g , 477 ss. S c h ii f e r , 204 ss. Grofl-Schueller, 275 ss. Sagmiiller, § 143. Linneborn, § 30. I. Krvno sorodstvo pomeni razmerje med ose¬ bami, ki izvirajo: ali a) naravnost; ali b) posredno iz skupne tretje osebe. Odločilna za sorodstvo je skupnost krvi, zato consanguinitas. Pri določevanju sorodstva razlikujemo deblo (stipes), črto (linea) in člen ali koleno (gradus). Deblo imenujemo ono osebo ali ono dvojico, iz katere sorodniki ali naravnost ali pa posredno skupno izhajajo. Črto nazivamo vrsto oseb, ki so izšle iz debla. Črta je ali ravna (linea recta), ali stran¬ ska (linea collateralis, obliqua). Prva znači vrsto oseb, ki izvirajo neposredno, t. j. druga iz druge iz skupnega debla. V ravni črti ločimo ascendente in descendente, prednike in potomce. Merodajna je pri tem oseba, od katere štejemo navzgor ali navzdol. Osebe navzgor so ascendenti ali pred¬ niki (oče, ded, praded), osebe navzdol pa potomci (sin, vnuk. pravnuk). Stransko črto (brate in sestre in njih potomstvo) zovemo enako (linea aequalis), če je razdalje med dvema ali več sorodniki in skupnim deblom enako. Če je različno, govorimo o neenaki črti. 120 Dekret dvorne pisarne z dne 6. dec. 1833, v zbirki M a n z , zv. 2 18 za §om 67. Po vojvodinskem zak. čl. 31/94 § 13 je pogoj zadržka, da sta zaročenca dogovorno stregla enemu svojih prejšnjih soprogov po življenju. Enako po sbj. gdj. z. § 69 k. as* 436 Kušej, Cerkveno pravo. Krvno sorodstvo je že v starem testamentu vsaj v najbližjih členih štelo med zadržke. Tako so bili pri Judih zabranjeni za¬ koni v prvem členu ravne in stranske črte (med pravimi, a tudi med polbrati in sestrami), zakon deda z vnukinjo, babice z vnu¬ kom. 121 Rimljani so v ravni črti tudi pri nezakonskem sorodstvu ženitev v vseh členih prepovedali, v stranski črti pa zakon med osebami, med katerimi obstoja respeetus parentelae, n. pr. med stricem ali teto, staro teto in starim stricem in ne¬ čakinjo, nečakom, pranečakom, pranečakinjo. 122 Glede ostalih sorodnikov stranske črte je meja zadržka v starem rimskem pravu sporna, po novejšem je bil zakon med otroci bratov in sester (consobrini) dopusten, kar je ostal tudi po justinianovem pravu. 123 Za določevanje sorodstva so rabili Rimljani pri¬ spodobo stopnic (scala), zato so se imenovali členi pod de¬ blom stopnje (gradus). Germanskim narodom je služilo v isto svrho človeško telo. Glava pomeni deblo (skupnega pradeda), posamezni udi (genua) njegovo potom¬ stvo. Kanonsko pravo pa je seglo po podobi dre¬ vesa (arbor consanguinitatis 124 ), vsled česar se imenuje skupni praded stipes, truncus. Rimsko pravo in naše civilno pravo določa člene so¬ rodstva na ta način, da šteje rojstva od ene osebe do debla na¬ vzgor ter od debla navzdol do druge osebe. Odločilno je število rojstev med dvema sorodnikoma. Tot sunt gradus, q u o t generationes seu q u o t personae stipite dem p to. Germansko pravo je štelo člene sorodstva v ravni črti enako kakor rimsko. V stranski črti pa se členi med sorod¬ niki in deblom niso seštevali kakor po rimskem pravu, ampak samo primerjali. Kanonsko pravo je splošno prevzelo pod Aleksan¬ drom II. 1.1063 125 germanski način štetja, ki je ostalo, dokončno urejeno od Inocenca III., 120 stalno in nespremenjeno v rabi do danes. 121 Asirci pa so dopuščali celo zakon med materjo in sinom, a pri Egipčanih so bili zakoni med brati in sestrami zelo pogosti. Prim. Wernz-Vidal, p. 400 ss. 122 L. 53, 39, D. 23, 2. 123 § 4 J. 1, 10; 1. 19 C. 5, 4. 121 Odtod nemški „Stammbaum“. H a r i n g, 478. 125 c. 2, C. 35, q. 5. 126 c. 7, X, 4, 14. § 161. Zadržek krvnega sorodstva. 437 Cerkev je že v rimskem cesarstvu skušala dati krvnemu sorodstvu kot zadržku širši obseg, kakor ga je imel po civilnem pravu. Po vzgledu nekaterih partikularnih sinod in po razšir¬ jenem običaju, ki je branil pri Germanih zakon sorodnikom do one meje, do katere je segala njih zakonita dedna pravica, je Aleksander II. izrekel, da sega zadržek sorodstva do sedmega člena; 127 a to določilo se vsled pomanjkanja matrik in drugih zanesljivih dokaznih sredstev ni dalo strogo izvajati, tako da so bile potrebne številne izjeme. Zato je Inocenc III. zadržek na četrtem lateranskem zboru 1.1215 skrčil na četrti člen stranske črte kanoničnega štetja. Pri tem je bilo odločilno vedno oddalje¬ nejše sorodstvo, tako da zadržek ni bil podan, ako je bila ena stranka n. pr. v petem, druga pa v tretjem členu sorodna s skup¬ nim deblom. 128 V tem obsegu je zadržek veljal do kodeksa. Po današnjem pravu tvori zadržek zakonsko ali neza¬ konsko krvno sorodstvo in sicer v ravni črti neomejeno, v stranski pa do vključno tretjega člena kanoničnega štetja. Za izračunanje sorodstva navaja c. % sledeča pravila; a) v ravni črti: tot sunt grad us quot generati- ones seu quot personae s ti pite de m p to; b) v stranski, če je enaka: tot sunt grad us quot ge- nerationes; če je neenaka: tot sunt gradu s quot generationes in traetu longiore. Odlo¬ čilen je vedno oddaljenejši člen. A Po kanonskem pravu tvori jo sorodstvo 1. člena napram starišem otroci, 2. člena vnuki, 3. člena pravnuki itd., dočim se v stranski črti po kanonskem pravu štejejo samo osebe ene črte do debla in sicer, če sta vrsti neenaki, vedno osebe od oddaljenejšega sorodnika do debla. 127 c. 2, C. 35, q. 5. 128 c. 8, 9, X, 4, 14. 438 Kušej, Cerkveno pravo. Vse s črkami L—U (sl. I) označene osebe so potomci svojega pradeda A ter stoje do njega v 3. členu sorodstva ravne črte (pravnuki); vnuki E—K so z njim v drugem, otroci B—D v prvem kolenu v sorodu, kakor po rimskem pravu. Brata B, D in sestra C so si v prvem kolenu stranske črte sorodni, ker izvirajo vsi neposredno od debla A, po rimskem štetju pa stoje med seboj v drugem kolenu so¬ rodstva. E in j sta si v drugem kolenu stranske črte so¬ rodna, ker se šteje od debla navzdol do njiju v enakih raz¬ dal jih po dve osebi. Po rimskem štetju pa sta si sorodna v 4. kolenu, ker se šteje od E do A navzgor dve osebi in od A navzdol do J zopet dve osebi. F in R sta si sorodna v 3. kolenu, ker je pri neenakem razdalju merodajen od¬ daljenejši del. Po rimskem in našem civilnem štetju se nahajata v 5. kolenu sorodstva. Če je podano skupno deblo večkrat, se pomnoži za ravno tolikokrat tudi zadržek (c. 1076 § 2). 120 Večkratno sorodstvo obstoji: A 1. med potomci sorodnih zakon¬ cev (sl. 2). H je z J v tretjem kolenu enake stranske črte dvakrat v sorodu, ker je njegov oče G tako z materjo kakor z očetom J-inim v drugem ko¬ lenu stranske črte v sorodu. J ima s H-jem dvakrat skupno deblo A, namreč po črti E B A in po črti F C A, med tem ko vodi od H do debla A črta G D. Navzlic dvojnemu sorodstvu med H in J je zadržek samo enkrat podan, ker imata H in J samo eno skupno deblo. 130 2. Med potomci različnih med seboj večkrat sorodnih oseb. Brata B in C, kojih oče je A (sl. 3), sta se poročila s se¬ strama E in F, kojih oče je D. Njihovi otroci G in II ter J in K so si med seboj v drugem kolenu enake črte dvakrat v sorodu. ij» Prejšnje sporno prašanje, ali odločuje pri večkratnem sorod¬ stvu samo bližje ali tudi oddaljenejše deblo, je izgubilo sedaj vsled jasnega besedila c. 1076 § 2 \ zvezi s c. 1052 vsak praktičen pomen. i3o p G prejšnjem pravu je bil v tem primeru zadržek dvojen. § 161. Zadržek krvnega sorodstva. 439 Ako se vzamejo v zakon H in J ter G in K, nastane za otroke N, O ter L, M. šestkratno sorodstvo: a) oni so si kot otroci brata in sestre H G ter bratil in sestre K J v zakonski zvezi K G in H J v drugem členu enake stranske črte dvakrat sorodni, po materah in očetih: b) oni so si pa tudi v 3. členu enake stran¬ ske črte štirikrat v sorodu. L in O imata dva skupna debla D in A, do katerih se pride preko črt L G B A, L K C A, L G E D, L K F D na eni, ter preko črt O J C A, O H B A, O j F D, O H E D na drugi strani. Med L in O je podan zadržek krvnega sorodstva štirikrat, dvakrat iz sorodstva označenega pod a), dvakrat iz onega pod b), ker so podana štiri skupna debla ( B E, F C, D, A). 3. Med otroci iz zakonov, ki jih sklene ista oseba zapore¬ doma z lastnimi sorodniki (sl. 4). G in H sta otroka D-eva iz zakonov D B in D F ter sta kot polbrat in sestra v prvem členu stranskega sorodstva. Ba¬ zen tega sta si dvakrat sorodna v tret¬ jem členu (H D C A in G D C A) ter končno še v četrtem členu (H F E C A, G D C A). Po kodeksu je zadržek podan dva¬ krat, in sicer v prvem in tretjem členu stranskega sorodstva. Nikdar se ne sme zakon dovoliti, če obstoja sum, da sta si zaročenca v ravni črti ali v prvem členu stranske črte so¬ rodna. 131 Zadržek v prvem členu ravne črte je gotovo osnovan v božjem pri- rodnem pravu. Glede oddaljenejših čle¬ nov kakor tudi glede stranskega sorod¬ stva sploh se to ne more trditi, saj je po svetem pismu človeštvo nastalo iz zakonov med brati in sestrami. Toda prašanje je bolj teologično zanimivo, kakor pravno prak¬ tično. Gotovo se protivijo zakoni med brati in sestrami narav- 131 Pri nezakonskem sorodstvu po očetu dokaz ni vedno lahak in se tak dvom večkrat pojavi. Ako dokaz po matrikah ni mogoč, se mora zaslišati mati ali tudi druge priče. Pred poroko zadostuje dokaz po A A 440 Kušej, Cerkveno pravo. nemu pravu, zato niti cerkvena, niti državna oblastva ne dajejo za take zakcne dispenz, dočim so v oddaljenejših členih, tudi med strici in nečakinjami, med nečaki in tetami spregledi za¬ držka krvnega sorodstva mogoči. O. d. z. § 65 prepoveduje zakone med sorodniki v ravni črti brezpogojno, a v stranski črti zakone med brati in se¬ strami, tudi med polbrati in polsestrami, med bratranci in sestričnami, med strici in nečakinjami, med tetami in ne¬ čaki. Zadržek se nanaša tudi na nezakonsko sorodstvo. V Vojvodini sega razdiralni zadržek do tretjega (§ 11 ženitb. zak.), v Srbiji do četrtega člena stranske črte civil¬ nega štetja (§§ 69 i, 95 točka 9 gdj. z.). Cerkveno - in civilnopravno je krvno sorodstvo razdi¬ ralen javnopraven zadržek, katerega kršitev ima poleg ne¬ veljavnosti zakona eventualno za posledico tudi kazen radi krvoskrunstva (§§ 131, 501 k. z., c. 2357 § l). 132 § 162. Zadržek svaštva (impedimentum affinitatis). Cc. 97, 1077. Kn echt, 87 ss. Leitner, 156 ss. S c h e r e r , § 119. S c h a f e r , 210 ss. Wernz-Vidal, p. 427 ss. H a r i n g , 488 ss. Linneborn, § 31. Svaštvo je po sedanjem cerkvenem pravu razmerje enega zakonca do krvnih sorodnikov njegovega soproga. Mož se nahaja napram sorodnikom svoje žene v isti črti in v istem členu svaštva, v katerih je žena z njimi v sorodu in obratno. Zakonca sama tvorita za se enoto, zato je razmerje vsakega izmed nju do sorodnikov drugega sorodstvu slično. Naziranje, da nastopi ta enotnost soprogov šele z izvršenim telesnim zdru¬ ženjem (copula carnalis perfecta), se je preneslo tudi na osnovo svaštva, ki je nastalo po prejšnjem kanonskem pravu izključno samo iz izvršene spolne skupnosti in to od 12. stoletja dalje celo iz nezakonskega spolnega občevanja, tako da so razlikovali affinitas honesta, legitima, ter affinitas i n - honesta, illegitima. eni priči, za razveljavljenje zakona pa je potreben popoln dokaz po dveh pričah (c. 1791). 11 arin g, 483. Leitner, 152. 132 Od petega do vštevši sedmega člena povzroči v Srbiji krvno sorodstvo neveljavnost zakona samo v primeru, da so stranke zanj vedele, a se niso pobrigale za dispenzo (§ 80 gdj. z.). § 162. Zadržek svaštva. 441 Svaštvo je bilo po prejšnjem pravu razmerje enega prilež- nika do sorodnikov dragega priležnika. Ker je nastalo iz spol¬ nega občevanja, je imelo tudi kot impedimentum super- veniens svoje učinke: soprog, ki se je spolno pregrešil s so¬ rodnico svoje žene, je izgubil jus petendi debitum, sam pa je bil napram nekrivemu zakoncu v tem oziru nadalje za¬ vezan. Isto je veljalo enako o ženi, ako se je spolno pregrešila s sorodnikom moža. 133 Svaštvo je postalo v cerkvi po vzgledu starega testamenta 134 in rimskega prava 135 potom običaja polagoma splošno priznan zadržek, ki je končno segal tako daleč kakor zadržek sorod¬ stva, t. j. do sedmega člena. 136 Ista meja je prišla s časom v ve¬ ljavo tudi za affinitas illegitima. 137 Na IV. lateranskem zboru (1215) je Inocenc III. obseg zadržka skrčil na četrti člen stran¬ ske črte brez razlike na zakonitost ali nezakonitost svaštva, 138 a tridentinski očetje so mejo pri nezakonitem svaštvu določili na drugi člen, 139 dočim je ostal pri zakonitem svaštvu 1.1215 dolo¬ čeni obseg do kodeksa ohranjen. Cerkveni zakonik je spremenil prejšnjo osnovo zadržka in vrh tega skrčil njegov obseg. Svaštvo nastane iz veljav¬ nega zakona, ne glede na to ali je bil izvršen ali ne. Pojem je sedaj v toliko širši, ker odloča dejstvo veljavne privo¬ litve in ne več izvršena copula carnalis. Na drugi strani pa je dosti ožji, ker affinitas inhonesta sploh, torej tudi kot impedimentum superveniens popolnoma odpade. Prejšnja quasiaffinitas ex matrimonio rato non consummato je sedaj pravo svaštvo. V ravni črti je svaštvo zadržek v vseh členih, v stranski pa sega do všte¬ tega drugega člena. 133 c. 6, 10, X, 4, 13. 134 O leviratskem zakonu, ki pomeni izjemo, prim. Leitner, 117. 135 Po Justinianovem pravu je segal zadržek v stranski črti do brata moža oz. sestre žene. L. 5, 8, 9, C. 5, 5. 136 c. 7, C. 35, q. 2 et 3. 137 c. 2, X, 4, 13; c. 2, X, 4, 14. 138 c. 8, X, 4, 14. Obenem je Inocenc III. odpravil svaštvo druge in tretje stopnje (affinitas secundi et tertii generis). Affinitas primi generis je nastala med enim priležnikom in sorodniki drugega; affinitas secundi generis je bilo raz¬ merje enega priležnika do oseb, ki so bile drugemu priležniku affines primi generis; affinitas tertii generis pa razmerje enega priležnika do oseb, ki so bile drugemu priležniku affines secundi ge¬ neris. 139 Sess. 24, de ref. matr., cap. 4. 442 Kušej, Cerkveno pravo. Zato ne more mož A (sl. 5) po smrti svoje žene B poro¬ čiti: njeno sestro C (1), hčerko sestre svoje žene D (2/1), teto svoje žene F (2/1), njeno hčerko F (2). Svaštvo kot za¬ držek je napram osebam, do katerili stoji en soprog v večkratnem sorod¬ stvu, podano za drugega soproga tolikrat. kakor za prvega sorodstvo. Večkratno svaštvo pa nastane napram istim ose¬ bam tudi na ta način, da se poroči po smrti enega zakonca preostali soprog z osebo, ki je bila z umrlim zakoncem v sorodu (c. 1077 § 2). A B Prvi primer: Dva brata iz rodbine A poročita dve sestri iz rodbine B (sl. 6). Ker sta G in H sestrični po materah in očetih, torej v dvojnem sorodstvu, je tudi I s H v dvojnem sva- štvu (c. 1077 § 2 n. 1). Drugi primer: A poroči hčerko C iz rodbine B; po njeni smrti pa njeno sestro D (sl. 7). S tem nastane med njim in R sestro njegove druge žene E dvoj¬ no svaštvo, osnovano na dveh za¬ porednih veljavnih zakonih s so¬ rodnicama iste osebe (c. 1077 § 2 n. 2). Smrt prvega soproga z za¬ konom vstvarjenega svaštva ne izbriše. Zadržek je človeškega prava, zato je spregled mogoč. Vendar se v ravni črti, ako se oslanja svaštvo na izvršen zakon, dispenza ne dovoljuje (e. 1045). § 163. Zadržek javne dostojnosti. 443 Kodeks se sklada glede zadržka svaštva povsem s §§ 65, 66 o. d. z.; svaštvo nastaja civilnopravno iz sklenitve ve¬ ljavnega zakona ter obsega v ravni črti vse člene, v stran¬ ski pa prva dva po kanoničnem štetju, toda z omejitvijo na brate in sestre roditeljev ter na bratrance in sestrične. Po vojvodinskem pravu tvori svaštvo zadržek samo v ravni črti (§11 zak. čl. 31/94), ravno tako v Nemčiji (§ 1327 d. z.). Po sbj. gdj. z. so merodajna cerkvenopravna določila (§§ 55, 56, 93, točka 9), ki prepovedujejo zakon v stranski črti do vštetega petega člena svaštva. 140 § 163. Zadržek javne dostojnosti (impedimentum publicae hone- statis). C. 1078. K n e c h t, 89 ss. Leitner, 164 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 448 ss. H a r i n g, 491 ss. S c h a f e r , 216 ss. L i n n e b o r n , § 32. V prejšnjem pravu se je nazival zadržek tudi impe¬ dimentum q u a s i a f f i n i t a t i s. Nastal je iz zaroke ali iz veljavnega, toda neizvršenega ter iz neveljavnega za¬ kona. V prvem primeru je segal do prvega člena ravne in stranske črte, v drugem pa do četrtega člena kakor pravo svaštvo. 141 Po sedanjem pravu nastaja zadržek a) iz neveljavnega, bodisi izvršenega ali neizvršenega zakona; b) iz javnega ali notornega konkubinata. 142 140 Milaš-Pessič, 612 ss. Z s i s h m a n , 317 ss. Osebe, ki stoje med seboj v razmerju „respectus parentelae", pa se tudi v šestem in sedmem členu svaštva ne smejo poročiti, ako bi nastala iz takih zvez „confusio nominum”. Glej spodaj. Dodatek, § 5. 141 Cc. 3, 8, X, 4, 1; cc. 4, 6 X, 4, 2; Trident., sess. 24, de reform, matr., cap. 3. Zadržek je poznalo tudi Justinianovo pravo ter je iz javne dostojnosti branilo sinu zakon z zaročenko očeta, zaročenki sinovi zakon z očetom zaročenca, zaročencu zakon z materjo zaro¬ čenke. L. 12 §§ 1, 2, 1. 14 § 4 D. 23, 2; § 9 I. 1, 10; 1. 6. 8, D. 38, 10. — V pravoslavni cerkvi je polsvaštvo (quasiaffinitas) v tem obsegu še danes kot razdiralen zadržek priznano in se razteza tudi na zakon z zaročenko bratovo. Milaš-Pessič, 617, Krmčija, gl. 48, gr. 7, 10. Zsishman, 338 ss. Spodaj. Dodatek, § 5. 14 -’ Iz zaroke zadržek sploh ne nastaja več, a prejšnja quasi- affinitas iz veljavnega, toda neizvršenega zakona je postala pravo •svaštvo. Na nju mesto je stopil javen ali notoren konkubinah 444 Kušej, Cerkveno pravo. Konkubinat pomeni spolno razmerje, ki bodi po volji pri- ležnikov zakonskemu slično in je kot trajno mišljeno (coinmer- cium carnale habituale). Konkubinat mora biti concubinatus verus, concubinatus praesuinptus 143 ne zadostuje; vrh tega je potrebno, da je konku¬ binat javen ali notoren. Javen je, če ve zanj že večje število ljudi ali pa bo po vseh prilikah sodeč zanj vsaj v bodoče izve¬ delo. Notoren pa je notorietate juriš tedaj, kadar je ugotovljen s pravomočno sodbo ali po priznanju grešnika pred sodiščem, notorietate faeti pa tedaj, če je obče znan ali pa s takimi okol- nostmi zvezan, da se z nikakimi zvitimi sredstvi ne da več pri¬ kriti in tudi ne zagovarjati (c. 2197). Na isto svojstvo je sklepati brez dvoma tudi na podlagi sodbe civilnega sodišča ali pred njim podanega priznanja. V drugih primerih pa je dokaz o javnosti ali notornosti težaven, osobito, če stranke to razmerje taje. 144 Kadar javnost ali notornost nista ugotovljeni, sc zadržek ne bo smel uveljavljati. Pri zadržku, ki izvira iz neveljavnega zakona, naj je neve¬ ljavnost strankama znana ali ne, ni odločilno, ali izhaja ničnost iz razdiralnega zadržka ali iz dejstva, da zakon ni bil sklenjen v predpisani obliki. Zato nastane zadržek za osebe, ki so na ka¬ toliško obliko vezane, tudi iz civilno ali pred nekatoliškim du- šebrižnikom sklenjenega zakona. Civilno ali drugače nekatoliško poročene osebe, navedene v c. 1099 § 1, se ne smejo smatrati kot konkubinarji, ker je pri njih podan affectus et consensus mari- talis, dočim ga konkubinarji nimajo. Zanje nastane iz neveljavno sklenjenega zakona zadržek javne dostojnosti, dočim izhaja za osebe, navedene v § 2 omenjenega kanona iz sklenjenega (ve¬ ljavnega) zakona pravo svaštvo. 145 Brez dvoma je hotel zakono¬ dajalec matrimonia invalida ločiti od konkubinata, zato omenja vsak primer zadržka javne dostojnosti posebej. Zadržek sprečuje veljavnost zakona v prvem in drugem členu ravne črte med možem ter sorodnicami žene ter med ženo in sorodniki moža. Stranska črta je iz zadržka izlo¬ čena. Zato n. pr. mož ne more poročiti matere ali hčerke 143 Prim. glede klerikov c. 133 § 4. 144 H a r i n g , str. 493 op. 1 naglasa, da niti dejstvo, da obstojajo nezakonski otroci, ne tvori dovoljnega dokaza, ako mož, ki velja v jav¬ nem mnenju za priležnika matere, očetovstva ne prizna. 143 Prejšnje pravo ni priznalo civilnemu zakonu niti „figuram ma- trimonii", zato je koncilska kongregacija 13. marca 1879, A. S. ,S. XIII, p. 126 odločila, da iz takega zakona quasiaffinitas ne nastopi. Izjema je v sedanjem pravu odpadla. Prim. II a r i n g , 492 op. 6. Schafer, 217. W e r n z - V i d a 1, p. 454, je nasprotnega mnen ja trdeč, da velja odlok koncilske kongregacije še danes in da tvori pri civilnih poro- čencih osnovo zadržka konkubinat. $ 164. Zadržek duhovnega sorodstva. 445 ali vnukinje svoje priležnice, ki jih ta ima iz kake prejšnje spolne zveze. Isto velja za ženo glede očeta, deda, sina ali vnuka moža. Zadržek je človeškega prava, zato za nekrščene brez obveznosti. V drugem členu je samo zadržek nižje stopnje (c. 1042 § 2 n. 3). Civilno pravo o. d. z. in vojvodinskega zak. čl. 31/94 za¬ držka javne dostojnosti ne pozna. Po civilnem pravu za Srbijo velja isto kakor po iztočnem cerkvenem pravu. § 164. Zadržek duhovnega sorodstva (impedimentum cognationis spiritualis). C. 1079. Lib. X, 4, 11. Lib. VI, 4, 3. Leitner, 166 ss. Schafer, 220 ss. H a r i n g, 484 ss. Scherer, § 117. Wernz-Vidal, p. 462 ss. Ker velja krst za duhovno nadprirodno rojstvo človeka, ka¬ teremu se podeli, so kristjani že zgodaj prispodabljali odnošaje med delivcem krsta in krščeno osebo razmerju med roditelji in otroci, in tako je postal najprej po običajnem pravu zakon med temi osebami radi duhovnega sorodstva zabranjen. Isto načelo so uporabljali s časom tudi na ostale pri krstu udeležene osebe, osobito na botre. Cesar justinian je ta običaj v svojem zakono- davstvu potrdil. 146 V zapadni cerkvi je za dobe klasičnega kanonskega prava zadržek bil dosti obsežen. Duhovno sorodstvo je izhajalo tudi iz birme 147 in vrh tega je teorija glosatorjev vstvarila več vrst duhovnega sorodstva ter je razlikovala: paternitas spi¬ ritualis, t. j. razmerje botrov odnosno krstitelja do krščenca; fraternitas spiritualis, razmerje krščenca do otrok botrov in do otrok krstitelja; compaternitas (c o m ma¬ te r n i t a s) spiritualis directa, razmerje botrov od¬ nosno krstitelja do roditeljev krščenca; compaternitas indirecta ali affinitas spiritualis, razmerje rodi¬ teljev krščenca do soprogov njegovih botrov. Slično so nazivali paternitas spiritualis indirecta razmerje krščenca do soprogov botra in krstitelja. Enako kakor iz krsta so izhajale vse navedene vrste duhovngga sorodstva tudi iz birme. Sličen zadržku duhovnega sorodstva je bil impedimen¬ tum catechismi, ki je obstojal med katehumenom in njegovim učiteljem (katehetom). 140 L. 26, C. 5, 4. 147 Po obredih vzhodne cerkve se birma podeljuje istočasno s krstom. 446 Kušej, Cerkveno pravo. Po sedanjem pravu tvori zadržek samo iz krsta nastala paternitas špiritu a lis, tako da se krstitel j in boter s krščenemu ne moreta veljavno poročiti. Odpadle so kot zadržki fraternitas spiritualis ter compaternitas (commaternitas) spiritualis directa et indirecta iz krsta ter vse vrste duhovnega sorodstva iz birme, ki je postalo kot zadržek vsled predpisa, da bodi boter istega spola z bir¬ mancem (c. 796 n. 2), itak brez pomena. Ker je sedaj obseg zadržka jasno določen, so izgubila vsa prejšnja sporna prašanja, kako daleč se posamezne vrste du¬ hovnega sorodstva kot zadržki raztezajo, 148 svojo aktualnost. Isto velja glede prašanja, ali more duhovno sorodstvo tudi kot impedimentum superveniens vplivati (če so roditelji svojega otroka sami krstili ali mu botrovali). 149 Botrstvo roditeljev bi bilo namreč po c. 765 n. 3 neveljavno, (zasilni) krst otroka po očetu ali materi pa vstvari duhovno sorodstvo samo med otrokom in osebo, ki krst izvrši. Ako se krst pogojno ponovi, nima to niti za botre pri prvem niti za one pri drugem krstu duhovnega sorodstva za posledico, razen če so botrovale vsakokrat iste osebe (c. 763 n. 2). Enako pravilo velja pač tudi glede krstitelja, dasi v določilu ni omenjen. Zadržek ne zadene zastopnikov botrov in tudi botrov samih ne, ako niso krščeni, ker bi bilo botrstvo nekrščenih oseb ne¬ veljavno (c. 765 n. 1). Zadržek je juriš humani in šteje med impedimenta minoris gradus. § 165 . Zadržek zakonitega sorodstva (imped imen tlim dirimens cognationis legalis). Na zadnjem mestu je navedeno v vrsti razdiralnih za¬ držkov zakonito sorodstvo, toda samo za one države, za 148 Sporno je bilo, ali se fraternitas spiritualis razteza tudi na brate in sestre krščenca, ali zadene tudi po izvršenem krstu rojene otroke, dalje ali nastane compaternitas indirecta samo iz zakona, ki je bil pred botrovanjem izvršen (c. I, 2 iu Yl°, 4, 3). Tridentinski zbor (sess. 24, de ref. matr., cap. 2) je zadržek skrčil na paternitas in com¬ paternitas spiritualis directa. 149 Kumovanje lastnemu detetu je po pravu iztočne cerkve kot impedimentum superveniens razlog za razvezo zakona. Milaš-Pes- s i č, 614, 636, sintagma Blastarov, B, 8. §i 166. Za spregled pristojni organi. 447 katere je ta zadržek z razdiralno močjo tudi v civilnem pravu uzakonjen. Ker gre za kanoniziran civilnopravni predpis, je treba za veljavnost zakona v vseli primerih poleg dispenze cer¬ kvenega tudi spregleda civilnega oblastva. 150 IV. P o g 1 a v j e. Spregled in prenehanje zakonskih zadržkov. § 166 . Za spregled pristojni organi. Cc. 1040, 1043 ss. K n e c h t , 99 ss. L e i t n e r , 268 ss. S c h a f e r , 93 ss. Ha ring, 527 ss. Sagmiiller, § 150. Scherer, § 133. Wernz- V i d a 1, p. 479 ss. Linneborn, 100 ss. Nekateri zadržki odpadejo sami po sebi s pretekom časa, n. pr. zadržek nezadostne starosti, nekateri vsled dru¬ gih, od odločitve strank odvisnih okolnosti, kakor zadržek različne in mešane vere, ako se spreobrne nekatoliška stranka, riekateri zopet vsled dogodkov, ki so od volje strank neodvisni, kakor zadržek zakonske vezi, ako se raz¬ veže ali razveljavi zakon, nekateri končno vsled dispenze, ki jo dovoli pristojno oblast3 r o. Spregled , (dispensatio) pomeni na te m mest u odredbo cerkvenega predstojnika, s ka¬ tero se veljavnost obstoječega zakonskega z a d r ž k a z a k o n k r e t e n p r i m er u k i n e. Med dis- penzami ločimo: 1. take, ki se dovolijo za bodoči in take, ki se na¬ našajo na že sklenjeni zakon (dispensatio ad matri- monium contrahendum et ad matrimonium invalide jam contractum); 160 Civilno pravo o. d. /.., § 119, pozna za nekatolike, a vojvodinski ženitbeni zakon § 20 za vsakogar brez izjeme še zadržek so¬ krivde na dejstvu, vsled katerega je bil obstoječi zakon raz¬ vezan. Razvezanemu zakoncu je zabranjeno, da poroči osebo, glede katere je bilo v spornem postopanju radi razveze dokazano, da je po prešestvu, hujskanju ali sicer na kazniv način dala povod za razvezo. 448 Kušej, Cerkveno pravo. 2. dispenze za zunanje in za notranje območ je, bodisi zakramentalno ali nezakramentalno. Dispenze prve vrste se tičejo javnih, dispenze druge vrste tajnih zadržkov. Prve učinkujejo za obojno območje, druge samo pro foro interno, tako da je potrebna vedno nova dispenza za zunanje območje, ako zadržek pozneje postane javen in je bil spre¬ gled prvič dovoljen in foro interno sacramentali (cc. 202, 1047); 3. dispenze in forma g r a t i o s a et in forma commissoria. Prve se v izrednih primerih podele pro¬ silcem neposredno (osobito vladarjem), pri drugih sodelu¬ jejo ordinariji na ta način, da jim rimska stolica ali pode¬ litev poveri ali pa vsaj izvršitev dovoljenega spregleda naroči; 4. dispenze v lastnem in prenesenem delo¬ krogu (dispensatio ex jure proprio vel delegato), pri če¬ mur je odločilno, ali spregleda cerkveni predstojnik za¬ držek na osnovi svoje redne uradne oblasti ali pa na pod¬ lagi pooblastitve v imenu višjega predstojnika. Dispenzaci jska oblast pristoja različnim organom v raz¬ ličnem obsegu in sicer: I. Papežu. Načeloma ima pravico spregledati zakon¬ ske zadržke samo sv. stolica, ker je vsa zakonodaja glede ženitbenih zabran in zaprek njej pridržana (c. 1038). Ve¬ soljni cerkveni zbor, ki ima s papežem enako oblast, v tem prašanju praktično ne prihaja v poštev, ker se ne vmešava v poedine posle cerkvene vlade. Po c. 80 more od prepisov vsakega zakona oproščati le zakonodajalec sam ali njegov predstojnik ali pa tisti, kogar sta ta dva izrecno pooblastila. To pravilo povdarja glede zakonskih zadržkov c. 1040 še posebej. Papež pa je vezan na absolutno veljavo onih za¬ držkov, ki so pri rodnega ali pozitivno božjega prava, kakor spolna nezmožnost, krvno sorodstvo v prvem členu ravne črte ter obstoječa zakonska vez. A sv. stolica tudi nikdar ne dovoljuje dispenz od zadržkov, katerih prirodnobožje- pravni značaj je sporen, kakor pri zadržku krvnega so¬ rodstva v oddaljenejših členih ravne črte ter prvega člena stranske črte (med brati in sestrami). Spregledati se smejo samo zadržki človeškega prava, vendar se nahajajo tudi med temi taki, za katere se dispenza § 166. Za spregled pristojni organi. 449 ali sploh nikdar ali pa vsaj samo v naj redkejših primerih do¬ voli. 161 Število zadržkov, za katerih spregled je treba prositi nepo¬ sredno v Rim, dandanes ni veliko, ker imajo škofje in pape¬ ževi poslaniki obsežna pooblastila. Zato je priporočljivo, da se stranke v vsakem slučaju najprej obrnejo na ordinarija. Dispenzaeijsko oblast papeževo izvršujejo v njegovem imenu in sicer 1. za zunanje območje: a) sv. oficij (S. C. S. O.), ki je izkl j učno pristojen za zadržke različne in mešane vere (c. 247); b) kongregacija za zakramente (S. C. de Sacr.) glede vseli drugih zadržkov. Njena pristojnost se raz¬ teza tudi na misionske dežele, ne pa na pripadnike vzhodne cerkve; c) kongregacija za vzhodno cerkev v vseh primerih, v katerih vsaj ena stranka pripada kakemu vzhodnemu obredu; d) kongregacija za religioze glede zadržka zaobljube čistosti, ki so jo storili člani redov in kongre¬ gacij. 2. Z a notranje območje deli dispenze s v. p e - nitenciarija. Ako dovoli spregled in forma g r a - tiosa, je smatrati, da je odlok izdan pr o foro in¬ terno n o n s a c r a m e n t a 1 i. Kadar pa je odlok izdan in forma c o m m i s s o r i a , velja dispenza za pode¬ ljeno p r o foro interno s a c r a m e n t a 1 i, izvrši¬ tev je poverjena spovedniku. Razlika v podelitvi je prak¬ tično važna radi c. 1047, po katerem je treba vpisati odlok prve vrste, ako v njem ni nasprotno odrejeno, 162 v tajno knjigo škofijske kurije. Če postane poprej tajni zadržek pozneje javen, ni treba nove dispenze za zunanje območje. Potreba vpisa v tajno knjigo obstoja tudi v primeru, da do- 151 Dispenze se ne dovoljujejo pri zadržku svaštva prvega člena ravne črte iz izvršenega zakona in tudi ne pri zadržku javnega umora soproga. Zelo redke so dispenze pri zadržkih nezadostne starosti, raz¬ ličnosti vere, tajnega umora soproga, otmice, višjega posvečenja, slo¬ vesne samostanske zaobljube. Prim. Ha ring, 528. 162 V tem primeru se odlok vpiše v tajno knjigo penitenciarije same. Prim. Wernz-Widal, p. 491 op. 37. 29 450 Kušej, Cerkveno pravo. voli dispenzo in foro interno non sacramentali ordinarij ali drug duhovnik. Zadržki, katere spregleduje sv. penitenciari ja, so oni, ki so po svoji naravi in tudi dejansko tajni (imped. natura sua et si- mul de facto occulta), dočim so zadržki zunanjega območja oni, ki so ali po svoji naravi ali pa dejansko javni. Za pristojnost sv. penitenciarije pa po cerkveni praksi ne odloča pojem javnosti po c. 1037 (dokazljivost v zunanjem ob¬ močju) ampak pred kodeksom veljavno pravo, tako da rešuje omenjeno oblastvo dispenzacijske prošnje tičoče se po naravi in dejansko tajnih zadržkov, t. j. takih, ki so po svojem nastanku prikriti in so dejansko znani samo maloštevilnim zanesljivim osebam, tako da ni verjetno, da bi se znanje o njih razširilo, dasi je možnost dokaza v zunanjem območju podana. Pred poroko spregleduje sv. penitenciari j a v opisanem smislu pri¬ krite zadržke hudodelstva, zaobljube ter tajnega nezakonskega sorodstva, po že sklenjenem zakonu pa razen teh še nekatere po svoji naravi javne, dejansko pa tajne zadržke, oso- bito duhovno sorodstvo, krvno sorodstvo v tretjem a tudi v dru¬ gem členu, če je ostal zadržek deset let tajen in sta mož in žena veljala za zakonita soproga . 163 Če gre za javen in h krati za tajen zadržek, je za spregled prvega pristojna kongregacija za zakramente. V prošnji nanjo se tajni zadržek zamolči. Tajni zadržek spregleda sv. peniten- ciarija, kateri se imena strank zamolče, javni zadržek pa se v prošnji samo omeni. 164 Za časa sedisvakance ohrani sv. penitenciari ja svoja poobla¬ stila, druge kongregacije pa samo za tekoče posle. 165 II. Krajevnim ordinarijem, ki dele dis- penze i. v lastnem uradnem delokrogu (potestate ordina- ria propria); 2. na osnovi občega prava in sicer v nekate¬ rih primerih vedno, v drugih pa samo v sili (potestate or- dinaria vicaria); 160 3. v prenesenem delokrogu na podlagi pooblastil. 1. V lastnem uradnem delokrogu ordinarijem ne pri- stoja nikaka dispenzacijska oblast. V poštev bi prihajali samo posebni škofijski predpisi, ki veljajo v poedinih die- cezah glede postopanja v zakonskopravnih zadevah. Glede teh bi smel škof dovoliti, da se v konkretnem primeru ne izvajajo. 153 W e r n z - V i d a 1, p. 492. 154 W e i n z - V i d a 1, p. 493. 156 Const. „Vacante sede ap.“ n. 16, 23. is« W e r n z - V i d a 1, p. 493. § 166. Za spregled pristojni organi. 451 2. Vsled pooblastila, podeljenega jim v občem pravu (potestate ordinaria vicaria), smejo ordinariji spregledati splošno a) zadržek zasebnik zaobljub vsem svojim pri¬ padnikom, naj se mude kjerkoli, in tujcem v mejah svoje škofije, ako je podan pravičen razlog, ako dispenza ne po¬ sega v pridobljene pravice drugih oseb in ako spregled za¬ obljube ni pridržan rimski stolici (ec. 1313 n. 1, 1309) ; 157 b) dejansko dvomljive zadržke (dubium facti) take vrste, da rimska stolica glede njih dispenze navadno dovoljuje (c. 15). 168 V primerih sile pa so ordinariji pooblaščeni: a) da spregledajo v smrtni nevarnosti v svrho pomirjenja vesti in pozakonitve morebitnih nezakonskih otrok svojim pri¬ padnikom v škofiji in izven nje, tujcem v mejah škofije, tako predpisano cerkveno obliko poroke kakor tudi vse zadržke člo¬ veškega prava, naj bodo javni ali tajni, enkrat ali večkrat po¬ dani. Izvzeta sta samo zadržka mašniškega posvečenja (ordo pres- byteratus) ter svaštva v ravni črti iz izvršenega zakona. Pogoj je, da vsled dispenze ne nastane pohujšanje in da se pri različni in mešani veri dajo običajne varščine. Ni pa ta polnomoč ordina¬ rijev po sedanjem pravu omejena na bolne konkubinarje, kakor je bila doslej, 150 ampak se razteza na vse osebe, ki se nahajajo v smrtni nevarnosti bodisi radi bolezni bodisi radi zunanjih vzrokov, n. pr. predstoječe težke operacije, preteče vojne ali justifikacije. 160 Zadostuje smrtna nevarnost, ki preti e n i stranki. Po besedilu kanona 1043 se pooblastilo nanaša na dispenze pred poroko in po poroki, ne vključuje pa pravice za dovolitev ozdravljenja v korenini. b) Ako se razkrije 101 zakonski zadržek v času. ko je že vse pripravljeno za poročno slovesnost in se poroka brez verjetne težke škode ne more odložiti vse dotlej, da se izposluje dispenza v Rimu, so ordinariji pooblaščeni postopati na isti način kakor pri grozeči smrtni nevarnosti (c. 1045 § 1). Pooblastilo se nanaša tudi na primere, v katerih gre za kon- validacijo že sklenjenega zakona, ako je z zamudo zvezana enaka 167 Glej zgoraj § 148 besedilo pred opazko 55. 158 Pravica ordinarija, da, spregleda oklice (c. 1028), da dovoli po¬ roko v zasebni hiši ali pri mešanih zakonih poroko v cerkvi (c. 1109, §§ 2, 3), ne spada v to zvezo, ker se ne tiče zadržkov. 159 Sv. oficij 20. febr. 1888. Wernz-Vidal, p. 496. 180 p e r i c u 1 u m mortis ni articulus morti s. W e rnz- V i d a 1, 1. c. 181 t. j. župniku ali ordinariju sporoči. Interpret, kom. I. marca 1921. A. A. S. XIII, 178. 29 ’ 452 Kušej, Cerkveno pravo. nevarnost (težke škode) in se ne more spregled izposlovati pra¬ vočasno v Rimu (c. 1045 § 2). 162 5. Ordinariji dovoljujejo dispenze na osnovi posebnih pooblastil (potestate delegata) v okviru, ki je v teh poobla¬ stilih določen. Pooblastila podeljujejo ordinarijem, ki zanje prosijo, rimska oblastva, ki so po kodeksu za dotične dis¬ penze pristojna, t. j. sv. penitenciarija, sv. oficij in kongre¬ gacija za zakramente, za misionske dežele pa propaganda. 163 Pooblastila se glase na pet let, t. j. za dobo med enim služ¬ benim poročilom o stanju škofije in med bodočim. 164 Za spregled relativnih zadržkov sta ordinarija ženina in ne¬ veste enako pristojna. Obsežna dispenzacijska pooblastila imajo poleg ordinarijev tudi papeževi poslaniki. III. Župnikom, duhovnikom poročitelje m in spovednikom: 1. Ob smrtni nevarnosti, ki preti eni stranki ali obema, imajo pod pogojem, da se ni mogoče obrniti za dispenzo niti na ordinarija, tudi župniki in duhovniki, ki poroko vrše, pod istimi okolnostmi in v istem obsegu kakor ordinariji zakonito dispenzacijsko pra¬ vico, spovednik pa samb pri delitvi zakramenta pokore za območje vesti (c. 1044). Župnik v smislu zakoua je vsak duhoven s polno župnijsko jurisdikcijo, a tudi od župnika za poroko posebej pooblaščeni duhovnik spada sem, ker imajo enako pravico v tem primeru celo nedelegirani duhovniki. 165 Duhovnik poročitelj je oni, ki poroko vrši ali na osnovi župnikovega pooblastila ali brez take polnomoči iz razloga, ker ordinarija, župnika ali njihovih po¬ oblaščencev ni ali pa se ne more priti pravočasno do njih (c. 1098 n. 2). Spovednik sme spregledati samo zadržke strogo notranjega območja, t. j. take, ki so po svoji naravi in dejansko tajni. Ako zazna spovednik pri spovedi za zadržek, ki je po svoji naravi javen, dasi je dejansko tajen, mora spovedancu svetovati, da se obrne na župnika, ali pa mora to sam za spovedanca z njego- 162 Če je prošnja šla že v Rim, a se rešitev od tam zakasni, sma¬ tra W e r n z - V i d a 1 škofa za upravičenega dati dispenzo, ako so se slovesnosti nastavile tako, da se je smelo z rešitvijo tedaj že raču¬ nati. 1. c., 499. 16 3 W e r n z - V i d a 1, p. 505. 164 Naši ordinariji so od 1. 1922 od sv. oficija pooblaščeni celo za dispenze od zadržkov mešane in različne vere. 165 H a r i n g, 532 op. 6. L e i t n e r , 336. § (66. Za spregled pristojni organi. 453 vim pristankom storiti. Drugače bi bilo tedaj, če je poklicani spovednik obenem duhovnik poročitelj in mu spovedanec zadr¬ žek po njegovem nasvetu razkrije izven spovedi. Po župniku ali duhovniku poročitelju za zunanje območje podeljena dispenza se mora naznaniti ordinariju v svrho, da ukaže njen vpis v po¬ ročno knjigo (c. 1047). Župnik in duhoven poročitelj imata ob smrtni nevarnosti dispenzacijsko oblast za zunanji in notranji forum. Od narave zadržka je odvisno, za katero območje naj svojo oblast upora¬ bita. Pri zadržkih, ki so po svoji naravi in dejansko tajni, na’ se dovoli spregled in foro interno extrasacramentali, ako se raz¬ krije zadržek izven spovedi. V tem primeru je treba podel e o dispenzo sporočiti škofijski kuriji, da se tam v smislu c. PV7 vpiše v tajno knjigo, s čemer je zasigurana niena veljavnost tudi za zunanji forum. Pri javnih zadržkih se mora podeliti dispenza za zunanje območje. Spovednik pa sme spregledati zadržke vedno samo pro foro interno sacramentali; možnost vpisa pode¬ ljene dispenze tukaj odpade . 160 2. Ako gre za druge nujnosti (c. 1045), 107 so prej navedeni duhovniki pod pogojem, da se ni več mogoče obrniti na ordina¬ rija ali vsaj ne brez nevarnosti, da se s tem krši tajnost, poobla¬ ščeni za spregled zadržkov enako kakor ordinariji, toda njih pooblastilo je omejeno na tajne primere. Ako je zadržek dejansko tajen, t. j. razen strankam samo maloštevilnim zaneslji¬ vim osebam znan, a po svoji naravi javen (n. pr. zakonsko krvno sorodstvo, svaštvo), naj župnik ali duhovnik poročitelj podeli dispenzo in foro interno extrasacramentali. Spovednik je tudi po c. 1045 omejen na spregled po naravi in dejansko tajnih zadrž¬ kov pri spovedi, ker ni razloga, da bi bila njegova oblast ob neodložljivosti poroke večja kakor ob smrtni nevarnosti. 168 Pri uporabl janju teh določil bo posebno važno paziti na uspeh, ki se doseže z dispenzami, podeljenimi na opisani način, v državnem območju. Pomirjenje vesti bo prišlo v poštev pri strankah, ki so že civilno veljavno poročene, do- čim bi pozakonitev otrok v primerih, kjer bi po civilnem pravu zakon med strankama ne bil mogoč, pač ne mogla biti odločilna . 109 to« Wernz-Vidal, p.” 513 ss. Ha ring, 533. Linneborn, 1(4 s. 167 C asu s j) c r p 1 e x u s prejšnje doktrine, (. j. odkritje zakon¬ skega zadržka neposredno pred poroko. ms Wernz-Vidal, p. 515. Vermeersch-Creusen, toni. II, n. 354. ion p r j m . Har ing, 533. 454 Kušej, Cerkveno pravo. § 167. Prošnje za spregled in dispenzacijski razlogi. Wernz-Vidal, 522 ss, 517 ss. Schafer, 115 ss. L e i t n e r , 276 ss. H a r i n g, 533 ss. L i n n e b o r n , 128 ss, 105 ss. 1. Za prošnje, ki jih vlagajo praviloma župniki, in si¬ cer pri relativnih zadržkih župnik neveste, obstojajo stalni obrazci, ki so različni pri dispenzah pro foro externo in pro foro interno. Župnik predloži pri javnih zadržkih zadevo vedno svojemu ordinariatu, kjer se napravi pravilna vloga na rimsko stolico, ako ordinarij sam nima potrebnega po¬ oblastila. V prošnjah se morajo zadržki natančno navesti in opi¬ sati, pri sorodstvu in svaštvu’ označiti črte in členi obeh nupturientov, tudi je treba opozoriti na morebitno več¬ kratno sorodstvo ali svaštvo in priporočljivo je, da se doda primerna sličica (rodovnik). Neobhodni so razlogi, iz kate¬ rih naj se dispenza dovoli. Prošnje za spregled javnih zadržkov morajo vsebovati nadalje tudi imena, starost, do- movališče in vero prosilcev, župnijo in škofijo, v katero spadajo, morebitne posebne okolnosti ter navedbo denar¬ nega zneska, ki so ga stranke sposobne plačati. Prošnje za spregled tajnih zadržkov se poslužujejo namišljenih imen. V njih mora biti označen natančen naslov one osebe, kateri naj se dostavi dispenzacijski odlok. Vsaka prošnja povej nadalje, ali gre za bodoči ali za že obstoječi, za izvršen ali neizvršen, putativen ali mala fide sklenjen zakon. Prošnje smejo stranke vedno vložiti neposredno v Rim. Toda praksa rimske kurije se vsaj pri javnih zadržkih ozira vedno samo na vloge, ki so predložene od ordinarijev ali katerim je vsaj mnenje ordinariata dodano. 170 Prošnje za dispenze pro foro interno sme vložiti župnik (ali spovednik) tudi naravnost na penitenciarijo v Rim, kar bo pač storil tedaj, če bi bila vsled predložitve ordina¬ riju ogrožena čast prosilcev ali pa spovedna tajnost. 171 Ako sta podana h krati javen in tajen zadržek, se v prošnji na 170 H a r i n g, 536. 171 Ako se posluži župnik ali spovednik kakega agenta v Rimu, naj se mu pošlje prošnja v zapečatenem pismu. Mar in g, istotam. § 167. Prošnje za spregled in dispenzacijski razlogi. 455 kongregacijo tajni zadržek zamolči, 172 v vseh drugih pri¬ merih je treba na konkurenco izrečno opozoriti. S pristan¬ kom strank bi bilo dopustno prositi tudi za spregled taj¬ nega zadržka kongregacijo za zakramente; v tem primeru bi dispenza pro foro interno sploh odpadla. 173 Odloki, s katerimi se dispenzacijske prošnje rešujejo, imajo ali obliko brev ali pa navadnih reskriptov; glede le- teh veljajo obča načela o reskriptih (cc. 36—62). ki so v cc. 1048—1057 še nekoliko dopolnjena. Ako se je prošnja za dispenzo poslala neposredno rimski stolici, potem naj se ordinariji svojega morebitnega pooblastila ne poslužujejo, razen, če imajo za to nujne in tehtne razloge; v tem primeru pa morajo takoj obvestiti rimsko stolico. Kdor ima splošno pooblastilo za spregled določenega za¬ držka, sme podeliti dispenzo tudi v primeru, da je dotični za¬ držek večkrat podan, ako se indult izrecno ne glasi drugače. Splošno pooblastilo za spregled zadržkov več različnih vrst, bo¬ disi razdiralnih ali oviralnih, upravičuje pooblaščenca, da spre¬ gleda vse, ako so v posameznem primeru vsi podani (c. 1049). Če gre za javne zadržke, na katere se pooblastilo glasi le deloma, se mora za spregled vseh naprositi rimska sto¬ lica. Ako pa je ta dispenzo že dovolila in se šele kasneje odkri¬ jejo zadržki, na katere se pooblastilo razteza, jih sme spregle¬ dati pooblaščenec (1050). Spregled razdiralnega zadržka, dovoljen ex potestate ordi- naria ali pa na podlagi splošnega indulta, vsebuje ipso facto tudi dovoljenje za pozakonitev že rojenih ali pa šele spo¬ četih otrok, izvzemši one, ki izvirajo iz prešestva ali iz sakri- legija (c. 1051). Spregled zadržka krvnega sorodstva ali svaštva velja tudi v primeru, da se je v prošnji ali v odloku pomotoma imenoval napačen člen, ako je sorodstvo, odnosno svaštvo, ki v istini ob¬ stoja, oddaljenejše, ali če se je zamolčal še nadaljnji obstoječ zadržek iste vrste v enakem ali oddaljenejšem členu (c. 1052). Ako dovoli sv. stolica spregled zadržka veljavnega, neizvr- šenega zakona ali pa zopetno ženitev, ker je domnevati smrt drugega soproga, je vedno s tem spregledan tudi zadržek pre¬ šestva z obljubo ali s poskusom zakona (c. 1053). Spregled zadržkov nižje vrste je veljaven tudi tedaj, če so navedbe v prošnji neresnične ali če so se v njej važne okolnosti zamolčale in je bil vrh tega še edini merodajni razlog neisti- nit (c. 1054). ln Glej zgoraj § 166 I, 2, op. 154. 173 H a r i n g , 537. 456 Kušej, Cerkveno pravo. Spreglede javnih zadržkov mora izvesti vedno ordinarij, ki je poslal prošnjo s prilogami v Rim, tudi če sta medtem prosilea njegov okoliš trajno zapustila; zavezan pa je v tem slučaju ob¬ vestiti o dovoljeni dispenzi ordinarija, pod katerim se bo vršila poroka (c. 1055). Za podelitev dispenz se sme zahtevati le od prosilcev, ki niso brez premoženja (non pauperes), zmerne pisarniške pristoj¬ bine. Revni sloji so vsakih plačil oproščeni. Posebne dispenza- cijske takse se smejo pobirati od imovitih strank samo pod po¬ gojem, da jih je sv. stolica izrecno dovolila. Vsi temu pravilu nasprotujoči dosedanji običaji so ukinjeni. Stranke so upravi¬ čene, zahtevati plačane takse nazaj (c. 1056). 174 Kadarkoli se poslužujejo ordinariji pri dovoljevanju dis¬ penz papeževega pooblastila, se morajo v svojih odlokih izrecno nanj sklicevati (c. 1057). II. O razlogih, ki morajo biti podani za spregled, nam zakonik ne pove ničesar. V c. 84 § I je izraženo glede na dispenze zgolj splošno pravilo, da se sme predpis cerkve¬ nega zakona spregledati samo iz pravičnega in pametnega razloga, pri čemur se je ozirati na važnost določila, kate¬ rega veljava se naj ukine. Drugače bi bila dispenza, ako je ni podelil papež sam, nedovoljena in neveljavna. Razloge mora dispenzator presojati za vsak primer po¬ sebej, v težkih zadržkih strožje in vestne je, v manj važnih zadržkih milejše. Ako obstoja dvom o zadostnosti navede¬ nih razlogov, je vendar dispenza dopustna in veljavna (c. 84 § 2). Cerkvena praksa loči med dispenzacijskimi ruzlogi več vrst: causae canonicae, ordinariae, ki za dispenzo po stalnem običaju rimskih oblastev zadostujejo, in causae in¬ ča n o n i c a e , ki ne spadajo pod prej imenovano kategorijo, a so lahko za spregled zadržka vendar dovoljne; causae honestae so častni razlogi, causae inhonestae, in- famantes sive t u r p e s so razlogi, pri katerih gre za oču- vanje časti ene ali obeh strank. 174 S tem določilom pa se niso spremenile doslej običajne takse za rimsko stolico samo, katere se ravnajo po obliki podeljene dispenze. Te oblike so: d i s p e n s a t i o n e s in forma nobilium, in forma c o m m u n i ter in f o r m a p a u p e r u m. Ker je ugoto¬ vitev imovinskih razmer težavna, se dandanes že v prošnjah za dis¬ penzo predlaga v sporazumu s strankami denarna svota, ki so jo te voljne in sposobne plačati. Prim. Normae comm. cap. 11 n. 3, A. A. S. I, 55, H a r i n g, 540, Wernz-Vidal, p. 524 ss. Dispenze za no¬ tranji forum so vedno proste taks. § 167. Prošnje za spregled in dispenzacijski razlogi. 457 Častni kanonični razlogi so sledeči: 1. angustia loči, 2 aetas feminae superadulta; 3. deficientia aut incompetentia dotis; 4. paupertas viduae numerosa et nondum adulta prole gravatae; 5. bonum pacis; 6. periculum fidei; 7. periculum matrimonii raixti vel coram acatholico ministro celebrandi; 8. periculum ince- stuosi concubinatus; 9. periculum matrimonii (tantum) civilis; 10. periculum damni spiritualis; 11. cessatio puhlici concubina¬ tus; 12. remotio gravium scandalorum; 13. periculum vitae et mortis; 14. praerogativa dignitatis regiae vel principalis; 15. con- servatio illustris familiae; 16. conservatio divitiarum in eadem familia; 17. lites super successione bonorum jam exortae vel earumdem grave vel imminens periculum: 18. excellentia meri- torum; 19. ex certis rationabilibus causis „sine expressa causa.“ Causae canonicae infamantes pa so naslednje: 1. copula cum consanguinea vel affine vel alia persona impedi- mento laborante prehabita et praegnantia, ideoque legitimatio prolis; 2. nimia suspecta periculosa familiaritas necnon coha- bitatio sub eodem tecto, quae facile impediri non potest; 3. in- famia mulieris ex suspicione orta. quod a consanguineo vel affine cognita sit, licet suspicio falsa sit: 4. convalidatio matrimonii in¬ valide contracti. 176 Izmed nekanoničnih razlogov naj bodo omenjeni: osirote- lost, nezakonsko rojstvo, bolezen ali druga telesna hiba ali raz- devičenost neveste po drugem moškem; večje število otrok že¬ nina vdovca, vstrajnost prosilcev, njih moralna neoporečnost, dobrodelnost v javni blagor, oziri na pomoči potrebne roditelje, vzajemna podpora pri priletnejših osebah. Ako v odloku ni naveden dispenzacijski razlog, se to zgodi ali z ozirom na stranke, katerih čast je prizadeta, ali pa ker v prošnji navedene okolnosti niso kanonične. Navadno se v takih primerih plača za dispenzo višja taksa. III. Reskripti o dovoljenih dispenzah od javnih zadržkov se dostavijo praviloma krajevnim ordinarijem, istotako radi predpisa c. 1047 tudi reskripti pro foro interno extrasacramen- tali, dočim se odloki o dispenzah samo za notranje zakramen¬ talno območje pošljejo naravnost spovedniku. Ni pa izključeno, J75 "pj j-azlogi so navedeni v Instructio S. C. de Pr. F. z dne 9. maja 1877; 1. 1901 jih je Dataria Apost. še natančnejše formulirala (A. S. S. XXXIV, p. 34 ss.). Prim. glede podrobnosti Arcliiv f. k. K. R. zv. 92 (1912), 494 ss. Angustia loči pomeni omejenost kraja, vsled katere nevesta nima izgloda na drug zakon, ako ne zapusti domovine in je podana tedaj, če ni v kraju več kot 300 družin odnosno 1500 ka¬ tolikov in je kraj od drugih najmanj 1.5 km oddaljen. W e r n z - V i - dal, p. 519 op. 104. H a r i n g , 534. 458 Kušej, Cerkveno pravo. da dobi reskript stranka sama v roko z naročilom, da ga izroči v izvršitev spovedniku. 176 Pri izvrševanju reskriptov se morajo dostavki (clausulae) vestno upoštevati. Dandanes prihajajo 177 sledeče klavzule v po¬ štev in to pri spregledih zadržkov nižje vrste: servatis ca- nonicis praescriptionibus; pri zadržkih višje vrste: si vera sint exposita; pri zadržkih hudodelstva: dum- modo nullum scandalum intercedat. Ako je izvrše¬ valec o istinitosti navedb v prošnji prepričan, odpadejo dejansko nadaljnje poizvedbe, ravno tako, če po njegovem prepričanju ni nevarnosti pohujšanja. Pri dispenzah za zunanje območje sporoči odlok strankam njihov župnik. Pri dispenzah pro foro interno sacramentali iz¬ vrši odlok spovednik v spovednici. Ako ima vsaka stranka svo¬ jega spovednika, se mora neobveščenemu reskript v svrho iz¬ vedbe po stranki sami izročiti. Dispenza je mogoča tudi v pri¬ meru, da stranka za odvezo ni sposobna. 178 Če se izkaže reskript za neveljavnega, ker se naknadno od¬ krije nov razdiralen zadržek ali drug nedostatek, je treba pro¬ siti dispenzatorja, da podaljša začasno veljavnost odloka (p e r - i n d e v a 1 e r e), dokler se novo odkriti zadržek ali nedosta¬ tek ne odpravi. 179 Izvrševalec, ki misli, da reskripta radi ne¬ vrednosti strank ne more izvesti, je zavezan, da poroča o tem dispenzatorju (c. 37). Reskripti o dispenzah za zunanje območje se hranijo v škofijskem arhivu, izvedbeni odlok ostane pa v župnem arhivu. Dispenza se zaznami v poročni knjigi. Spisi, ki se tičejo in foro interno sacramentali podeljenih dispenz se morajo, čim je zadeva završena, uničiti. 180 O reskriptih in iz¬ vedbenih odlokih glede dispenz, ki so podeljene in foro interno extrasacramentali, veljajo predpisi cc. 1047, 379, 470. Pravica subdelegacije je urejena v c. 57 na ta način, da je izvrševalec reskripta za zunanji forum vedno pooblaščen, posta¬ viti substituta, če iz besedila in smisla reskripta ne sledi kaj dru¬ gega. Ni izključeno, da dajejo pooblastilni indulti sami tudi glede substitucijske pravice posebna navodila. IY. Predpisi civilnega prava glede dispenz se nahajajo za Slovenijo in Dalmacijo v §§ 83—88 o. d. z., za Vojvodino pa v zak. čl. 31/94 §§ 7, 11, 18, 20, 23, 24. V vseh drugih pokrajinah so v naši državi merodajni cerkvenopravni predpisi. Za dovoli¬ tev dispenz so v Sloveniji in Dalmaciji pristojna politična obla- 176 Lei t n er, 311 op. 1. 177 po Leitnerju, 302 in H a r i n g u , 540. 178 L e i t n e r , 312. H a r i n g, 541 op. 2. 179 V primeru c. 1050 pa odpade prošnja zaperinde valere. Pred kodeksom je bila potrebna. 180 H a r i n g , 541 op. 5. § 168. Konvalidacija neveljavnih zakonov. 459 stva druge stopnje. Proti njih odlokom je dopusten rekurz na ministrstvo notranjih poslov. V Vojvodini dovoljuje spregled zakonskih zadržkov deloma minister pravde, deloma kralj po njegovem predlogu. § 16B. Konvalidacija neveljavnih zakonov. Cc. 1133—1141. Leitncr, 315 ss. Sc h afer, 309 ss. H a r i n g, 543 ss. Wernz-Vidal, p. 787 ss. K n e c h t , 160 ss. Linneborn, 391 ss. Ako obstoji ob sklenitvi zakona razdiralen zadržek ali če je podana hiba v pogodbeni volji, s poroko dejansko vstvarjena telesna in življenska skupnost ni zakon v pra¬ vem smislu. Ako pa je zakon veljavno sklenjen, nimajo nanj morebitni pozneje nastali zadržki nikakega učinka. Interesi javnosti, etični oziri ter ugled pravnega reda zahte¬ vajo, da se neveljavni zakoni ali razdružijo ali pa spre¬ mene v veljavne. Izjema od tega pravila bi bila dopustna samo v jirimeru, da neveljavnost ni niti zakoncem niti jav¬ nosti znana, da bi odkritje resnice povzročilo veliko škodo ali težko pohujšanje in da gre za neodpravljiv zadržek prirodnega 181 ali pozitivno božjega prava. Osebe, ki žive v dobri veri v takem neozdravljivem navideznem zakonu in njih otroci bi utrpeli težko zlo, če bi zaznali za dejanski položaj. Zato cerkvena praksa take primere disimulira, t. j. njih neveljavnost namenoma prikriva, tako da ima raz¬ merje vse pravne posledice zakona. 182 Pri zakonih pa, katerih neveljavnost je popravljiva, je skrbeti vedno za to, da se ovira veljavnosti odstrani. Čim se to zgodi, nastopi možnost konvalidacije, glede katere raz¬ likujemo dvoje vrst in sicer: I. navadno (priprosto) k o n v a 1 i d a c i j o (c o n - validatio sim p le x), ki se izvrši ob sodelovanju strank, t. j. z oboje- ali vsaj enostransko obnovo zakonske privolitve (konsenza); •• 181 N. pr. če bi bilu mož in žena nezakonska polbrat in pol¬ sestra. 182 Disimulacija bi bila upravičena tudi tedaj, če je neveljavnost samo enemu delu znana, in bi odkritje resnice drugemu dobrovernemu utegnilo na telesu in življenju škodovati. K n e c h t, 160. 460 Kušej, Cerkveno pravo. II. ozdravljenje v korenini (sanatio in r a d i c e), t. j. v zakonski privolitvi sami, tako da njena po¬ novitev odpade. Predpogoj vsake konvalidacije je, da je ovira veljav¬ nosti odstranjena in da prvotno podana zakonska privoli¬ tev (consensus maritalis) ni po eni ali drugi stranki prekli¬ cana. Kot preklic bi bila smatrati tudi vložena tožba na razveljavljenje sklenjenega zakona . 183 A tudi če konsenz še traja in je ovira odstranjena, konvalidacija ne nastopi sama po sebi, ampak je postala s tem šele mogoča . 184 I. N a v a d n a konvalidacija se vrši v različnih obli¬ kah, ki so prikrojene vzroku neveljavnosti, ki je podan ali v brezobličnosti poroke ali po nedostatku privolitve ali pa po jav¬ nem ali tajnem zadržku. 1. Zakon, ki je ničen radi nedostatka predpisane oblike, se mora ponovno v tej obliki skleniti, t. j. pred župnikom in dvema pričama, ni pa rečeno, da se mora to zgoditi javno v cerkvi (c. 1137). 2. Ako je zakon neveljaven radi nedostatka zakonske pri¬ volitve, je konvalidacija mogoča na ta način, da prizadeti so¬ prog naknadno v zakon privoli. Pri tajnih nedostatkih zado¬ stuje naknadna zasebna in tajna privolitev. Ako je pa bila hiba v zakonski privolitvi javna, se mora tudi naknadna privolitev na zunaj vidno izraziti in sicer s ponovno poroko v zakoniti obliki (c. 1136). 3. Ako je vzrok neveljavnosti razdiralen zadržek, je poleg dispenze potrebna še ponovitev privolitve, katere oblika je za¬ vistni od javnosti ali tajnosti zadržka ter od okolnosti, ali je za¬ držek znan samo enemu soprogu ali obema, a) Ako je bil od¬ stranjeni zadržek javen, morata oba soproga izjavo v zakoniti obliki ponoviti, b) Ako je bil zadržek tajen, toda obema soprogoma znan, zadostuje ponovna zasebna in tajna privolitev obeh. c) Ako je zadržek tajen in enemu delu nepoznat, zado- 183 W e r n z - V i d a 1, p. 807 op. 34 je mnenja, da je v primeru ničnostne tožbe konsenz smatrati definitivno preklicanim šele, kadar je izšla sodba o ničnosti, ker ima tožeča stranka med pravdo morda voljo, da se sodbi, ki bi njen zahtevek zavrnila, podvrže. 184 Zakoni, ki so bili po prejšnjem pravu neveljavni, dasi bi bili po novem veljavni, ker kodeks dotičnih zadržkov več ne pozna, po¬ trebujejo, ker so neveljavno sklenjeni, konvalidacije. Comm. interpr. 2. junija 1918, A. A. S. X, 346. § 168. Konvalidacija neveljavnih zakonov. 461 stuje, da soprog, ki zanj ve, privolitev zasebno in tajno ponovi, dokler zakonska volja drugega še traja (c. 1135). 185 II. Ozdravljenje v korenini (sanatio in ra¬ di c e). Ta konvalidacija se razlikuje od navadne v tem, da po¬ novitev zakonske privolitve odpade, da se smatra zakon veljav¬ nim praviloma že od trenotka, ko je bil med strankama sklenjen in da je dovolitev sanacije mogoča tudi tedaj, ako nijedna stranka za ničnost zakona ne ve in vsled tega tudi za konvalida- cijo ničesar ne ukrene (c. 1138). Ozdravljenje v korenini je najprej praktično uporabil pa¬ pež Bonifacij Vlil. 1. 1301, 180 pozneje so se tega sredstva pogosto¬ krat posluževali tudi drugi papeži. Danes je sanacija mogoča pod naslednjimi pogoji: 1. Zakonska volja mora biti pri obeli soprogih tudi še v tre- notku ozdravljenja v korenini podana, ni pa odločilno, kako je bila prvotno izjavljena, ali v zakoniti obliki (pri neveljavnosti radi razdiralnega zadržka) ali drugače na način, ki po naravnem pravu za oddajo konsenza zadostuje (pri sklenitvi samo civil¬ nega ali nekatoliškega verskega zakona). Ako manjka privolitev obeh ali vsaj ene stranke, je sanacija nemogoča. Pri tem je brez pomena, ali je man jkal konsenz že od početka ali pa je bil šele pozneje preklican. Ako se je privolitev dala naknadno, je sana¬ cija mogoča, toda učinkuje šele od trenutka privolitve dalje (cc. 1139 § 1, 1140). 2. Veljavnost zakona sme biti ovirana (razen po nedostatku predpisane oblike) samo po zadržku človeškega prava. Ako je bil odstranjeni zadržek božje-praven (ligamen), cerkev sanacije ne dovoljuje in sicer niti od trenotka dalje, ko je zadržek sam od¬ padel. V tem primeru bi mogle stranke cerkvenopravno veljav¬ nost svojega spolnega razmerja doseči samo na ta način, da skle¬ nejo zakon po občih cerkvenih predpisih (c. 1139 § 2). Ozdravljenje v korenini sme dovoliti samo apostolska sto¬ lica in sicer spada izvrševanje te pravice v področje sv. oficija, kongregacije za zakramente ter penitenciarije po določilih, ki veljajo za njih dispenzacijsko pristojnost. Tajnost zadržka je presojati po njegovi prikritosti, ne pa po dokazljivosti in foro externo. Če obstoja nevarnost, da pride zadržek v javnost, se pri¬ poroča postopanje v smislu c. 1047. Razlogi za dovolitev ozdravljenja v korenini so različni; sa¬ nacija se dovoljuje tudi strankam, ki se branijo ponoviti kon- 185 O težkočah, ki so glede obnove privolitve v prejšnjem pravu obstojale in ki so po določilih novega zakonika odpadle, prim. II a - ring, 544 i, f. 186 Scherer II, 554. Benedikt XIV., De syn. dioec. 1. XIII, c. 21, n. 7. 462 Kušej, Cerkveno pravo. senz in s tem konvalidirati zakon, ali pri katerih obstoja nevar¬ nost, da bodo pozneje veljavnost zakona izpodbijale. Sv. oficij daje škofom pooblastila za sanacije civilno ali nekatoliško skle¬ njenih zakonov, proti katerim so podani zadržki različne ali me¬ šane vere, ako obnovitev konsenza brez težke škode ni mogoča, ali če od nekatoliškega soproga ni dosegljiva. 187 Ker se ozdravljenje v korenini lahko dovoli tudi kumula¬ tivno, kakor se je to zgodilo 1. 1801 za Francijo in 1856 za Av¬ strijo, 188 nudi ta način konvalidacije pripravno sredstvo, da se podeli v državah s samostojnim zakonskim pravom za državno območje veljavnim zakonom tudi cerkvena veljavnost. Sanacija se mora, ako je dovoljena pro foro externo, zazna- miti, kakor navadna konvalidacija, tudi v poročni knjigi. Ako se podeli in foro interno extrasacramentali, je postopati v smislu c. 1047. Pravni učinek konvalidacije in sanacije obstoji v tem, da postane zakon odslej (ex nune) veljaven. Pri navadni konvalida- ciji je ta učinek omejen zgolj na bodočnost. Sanacija pa ima vzvratno moč glede pravnih posledic zakona, ker se z njo vstvari pravna fikcija, da je bila zakonska pogodba že od početka ve¬ ljavno sklenjena, dasi v istini veljavnost nastopi šele s papeže¬ vim odlokom. S sanacijo se pozakonijo radi omenjene vzvratne moči h krati tudi otroci, dočim je treba pri navadni konvalida- ciji pozakonitev otrok posebej izreči. 189 V o. d. z. je urejena konvalidacija v § 88 samo za pri¬ mer poznejšega spregleda obstoječega zadržka (ne pa za primer, da je zadržek sam odpadel ali da gre za nedostatek oblike) in sicer na ta način, da morata zakonca pred župni¬ kom in dvema zaupnima pričama brez poprejšnjih oklicev ponoviti zakonsko izjavo in da se to dejanje vpiše v po¬ ročno knjigo. Zakon se smatra potem veljavno sklenjenim že od vsega početka. Javna ponovna poroka v ni kakem slu¬ čaju ni potrebna, niti če je bil zadržek javno znan. Zado¬ stuje zaupna obnovitev privolitve, ki se lahko izvrši tudi iz¬ ven cerkve. Ako pa je zadržek, ki je bil ob sklenitvi za¬ kona podan, pozneje sam odpadel, se morata soproga po¬ novno v predpisani obliki poročiti. Njiju zakon je potem veljaven šele ex nune, t. j. od ponovne poroke dalje. Stranke, ki žive v ničnem zakonu, pa lahko prosijo po svo- 187 H a r i n g , 546 op. 2. 188 H a r i n g , istotam. S c h e r e r II, 509 op. 39. is« H a r i n g, 546. L e i t n e r , 318. ^ 169. Obči pogoji za veljavnost zakonske pogodbe. 463 jem dušebrižniku pri političnem oblastvu II. stopnje za spregled zadržka; v prošnji ni potrebno navesti njih imen (§ 84). — Po vojvodinskem pravu nastopi konvalidacija v nekaterih primerih relativne ničnosti ipso jure. 190 V. Poglavje. Sklepanje zakona. § 169. Obči pogoji za veljavnost zakonske pogodbe. Cc. 1081—1093. Wernz-Vidal, p. 542 ss. Haring, 441 ss. Linne- bom, 261 ss. S c li e r er , § 112, I—IV. S c h a f e r , 266 ss. P o s c h 1, 309 s. Knecht, 114 ss. Kodeks je uzakonil načelo rimskega prava, da vstvarja zakon zakonska privolitev (matrimonium facit partium con- sensus ). 191 S to privolitvijo, ki je tako silno važna, da je ne more nadomestiti nikaka človeška sila, si dajeta ženin in nevesta vzajemno izključno pravico na svoji telesi v svrho dejanj, ki so sposobna za dosego zaroda. Predmet zakonske volje je določen po bistvu in svrhi zakona, a tudi po pozi¬ tivnih predpisih in ga stranke nikakor ne morejo spre¬ meniti. Sklep zakona je pravno opravilo posebne vrste, dvo¬ stranska pogodba z natančno določeno vsebino, katere pravni obstoj je od morebitnega poznejšega preklica strank povsem neodvisen. Za veljavnost privolitve v zakon je potrebno: 190 §§ 44, 45, 63 zak. čl. 31/94. 191 Z definicijo c. 1081 § 1 sta zgubili kopulalna in s p o n - s a 1 n a teorija svojo upravičenost. Po prvi je nastal pravi zakon šele z izvršitvijo. Pred telesnim združenjem se more zakon še razvezati, zato ni pravi zakon (Freisen, Geschiclite des kan. Eherechts, 1888, 206 ss, 214 ss). Sponsalna teorija pa trdi, da je za zakon od¬ ločilna že zaroka in da je pri poroki izjavljena privolitev samo obnova že pri zaroki sklenjene pogodbe (S o h m, Das Itecht der Eheschliessung, aus dem deutschen u. kan. Rechte geschichtlicli ent- wickelt, Weimar 1875). Prim. Haring, 412 ss. Lin nebom, 264. 464 Kušej, Cerkveno pravo. 1. da so osebe, ki to privolitev izjavijo, za zakon spo¬ sobne. Oni, ki jim manjka potrebni razum ali svobodna volja, ne morejo sklenili veljavnega zakona, kakor otroci, umobolni, nezavestni, popolnoma pijani, dokler to stanje traja. Nesposobne so tudi osebe, katerim brani obstoječ raz¬ diralen zadržek sklenitev veljavnega zakona. 192 2. Vsebino privolitve mora tvoriti sklenitev zakona (consensus matrimonialis) ne pa vstvaritev kake druge trajne ali začasne, spolne (konkubinat) ali prijateljske zveze. Privolitev mora biti prevdarjena, ne samo navi¬ dezna ali z notranjim pridržkom izjavljena. Okolnosti, ki bi privolitev izključevale, bi morala stranka, ki se nanje sklicuje, dokazati, drugače ne bi bile vpoštevne. 5. Volja mora biti svobodna. Njeno svobodo izključu¬ jejo bistvena zmota, zunanja in notranja sila (strah). 4. Končno mora biti privolitev na zakonit način izra¬ žena na zunaj (consensus 1 e g i t i m e manifesta- t u s) bodisi v besedah, bodisi v znamenjih, pismeno ali v konkludentnih dejanjih, toda vedno tako, da jo druga stranka lahko z vso gotovostjo spozna kot zakonsko privo¬ litev. Notranja volja mora soglašati z izjavo, s katero se na zunaj izraža. Cerkveno in tudi civilno pravo predpisujeta za izjavo zakonske privolitve posebno obliko. Pri tem se domneva, da odgovarjajo besede ali znamenja, ki sc rabijo pri poroki, tudi notranji volji strank (c. 1086 § I). 5. Zakonska privolitev je mogoča samo pri strankah, katerim je bistveni namen zakonske zveze, obstoječ v trajni skupnosti med možem in ženo v svrho zarajanja otrok, znan. Pri osebah, ki so že dosegle leta doraslosti, še domneva, da so si glede bistva in svrhe zakona na jasnem (c. 1082). Ako pa bi se dogodil primer, da ženinu ali nevesti ali pa obema označeni namen ob sklenitvi zakona ni bil znan, potem bi bil zakon radi nedostatka privolitve neveljaven. Oseba, ki je izjavila privolitev v nepoznan ju pravega bistva zakona, je zavezana, da naknadno, ko je dobila potrebna pojasnila, to hibo z besedo ali dejanjem popravi. Ako tega noče sto- 192 Ako nastopi umobolnost šele po sklenitvi zakona, nima to na njegov pravni obstoj nikakega vpliva. Ako pa se dokaže, da je bila umobolnost podana že ob sklenitvi zakona, dasi se je ovito pojavila šele pozneje, je razveljavljenje tudi po cerkvenem pravu mogoče. § 170. Sila in strah pri ženitvi. 465 riti, sme vsak del tožiti na razveljavljenje zakona. V pravdi pa ho morala tožeča stranka dokazati, da ji ob poroki s vrha zakona ni bila znana in da privolitve tudi naknadno ni dala. 6. Nepoznanje nebistvenih pravic in dolžnosti, ki iz za¬ kona izvirajo, pri presoji njegove veljavnosti ne prihaja v poštev. Zakonske volje ne izključuje dejstvo, da je stran¬ kam neveljavnost zakona, n. pr. radi obstoječega razdiral¬ nega zadržka, znana (c. 1085). 7. Ako pa bi ženin ali nevesta ali oba očitovala s pozi¬ tivnim činom volje, da odklanjata zakon sam ali pravico na zakonsko občevanje ali drugo bistveno lastnost zakona, potem bi njih zveza ne bila veljaven zakon (c. 1086 § 2). § i?o. Sila in strah pri ženitvi. C. 1087. Leitner, 97 ss. Knecht, 121 ss. Scherer, § 112, V. H a r i n g , 443 ss. S c h a f e r , 238 ss. Wernz-Vidal, p. 580 ss. L i n n e b o r n , § 39. Neveljaven je vsled sile ali težkega strahu sklenjen zakon, ako je strah povzročilo nezakonito zunanje vpliva¬ nje, ki je prizadeto osebo, da se ga osvobodi, primoralo, da privoli v zakon (c. 1087 § 1). Nikaka druga bojazen ne povzroči neveljavnosti za¬ kona, dasi je morda bila edini razlog za privolitev (c. 1087 § 2). bolj ko pri vsaki drugi pogodbi je treba pri ženitvi svo¬ bodne privolitve, ker gre pri njej za nepreklicno živi jensko zvezo pogodbenih strank. Svobodo volje pa izključujeta zunanja fizična sila (vis absoluta), proti kateri je odpor nemogoč, ter tako močan strah, da dotična oseba ne more več po svojem ra¬ zumu ravnati. Na ta način izsiljena dejanja se smatrajo za neiz- vršena (c. 103 § 1). Težavnejše je s stališča prava rešiti primere, da kdo privoli v zakon vsled tujega vplivanja iz strahu pred zapretenim zlom a ne po svoji svobodni volji. Radi gospodarskih koristi delajo čestokrat roditelji in drugi sorodniki osobito nevestam silo, da jih pripravijo do zakona, ki je v prvi vrsti izsiljevalcem ugoden. Tak notranji pritisk in z njim povzročen strah imata pravi¬ loma samo izpodbojnost dotičnega opravila za posledico (c. 103 § 2), to se pravi, da se opravilo smatra veljavnim, a na predlog strank ali tudi uradoma je mogoče ga razveljaviti. Po rimskem 30 466 Kliše j, Cerkveno pravo. pravu so bili na ta način sklenjeni zakoni samo izpodbojni. 193 A to načelo je bilo za cerkev nesprejemljivo, ker je nasprotovalo nerazvezljivosti veljavno sklenjenega zakona za življenja strank. Zato je bilo potrebno, notranjo silo (v i s c o m p u 1 s i v a), ki je dosegla zakonito določeno mero in je po svoji teži izključevala pri ženitvah svobodo volje, uvrstiti med razloge za ničnost za¬ kona. Na ta način je nastal v srednjem veku posebni i m p e d i - mentum vis ac metus, ki je v sedanjem pravu ta značaj izgubil ter tvori zgolj kot nedostatek svobodne ženitne privolitve osnovo za ničnost zakona pod sledečimi pogoji: 1. Strah, povzročen po psihični sili, mora biti težke na¬ rave (metus gravis). 194 Objektivnega absolutnega me¬ rila za težo bojazni ni, upoštevati se morajo v vsakem kon¬ kretnem primeru subjektivne posebnosti prizadetih oseb kakor starost, spol, duševno razpoloženje, izobrazba in tudi družabni položaj, da se pravično presodi teža pretnje, pod katere vplivom so ravnale. Spoštovanje do starišev in bo¬ jazen pred izgubo njih naklonjenosti (metus reveren- t i a 1 i s) sama na sebi za ničnost zakona še ne bi zadosto¬ vali. V poštev prihaja samo pretnja z zlom, ki se zdi priza¬ deti osebi neposredno in z vso gotovostjo grozeče in kate¬ rega je oseba, ki se grožnje poslužuje, v stanu izvršiti. 2. Bojazen mora biti prizadejana od zunaj (metus e x t r i n s e c u s). Notranja uzru janost, kes, tesno- srčnost, muke, ki jih povzroča težka vest, ne zadostujejo. 3. Bojazen mora biti nezakonito povzročena (m e t u s i n j u s t e incussus), kar pomeni, da morata stati grož¬ nja in strah v vzročni zvezi in da oseba, ki grozi, za svoje ravnanje nima pravnega razloga. Sem ne spada grožnja z neugodnimi imovinskopravnimi posledicami (odtegnitev podpor, nepodelitev službe i. p.), ako nima ogrožena oseba na te ugodnosti zakonite pravice. Neupoštevan pa je, ali se poslužuje grožnje sopogodbenik ali pa tretja oseba. 4. Prizadeti mora biti vsled strahu prisiljen, da privoli v zakon, ako se hoče zagroženemu zlu sploh ogniti, to se pravi, zakon mora biti zanj edini izhod iz stiske, v kateri se radi grožnje nahaja. 193 L. 22 D. 23, 2. L. 21, § 5 D. 4, 2. 191 Prejšnje pravo je dostavilo: qui potest cadere in constantem virum. c. 28, X, 4, 1. § 171. Zmota. 467 Zakon, ki je bil sklenjen pod označenimi okolnostmi, je ničen. 195 Ako prisiljeni del nedostatek volje pozneje z besedami ali dejanji popravi, postane zakon veljaven. Ako pa vstraja pri svojem odporu, ostane zakon neveljaven, tudi če je bil izvršen in so se iz njega rodili otroci. Na njegov predlog se mora zakon za ničnega proglasiti, ako dokaže, da je vanj samo prisiljen pri¬ volil in da svojega privoljenja tudi naknadno ni dal. O privo¬ litvi s konkludentnimi dejanji bi bilo mogoče govoriti šele tedaj, ko je prenehala sila ali ko je odpadel povod za nadaljnjo bojazen. Primeri relativne ničnosti zakonov radi notranje sile so pre¬ cej pogosti. Rimska Rota smatra silo za podano tudi pri grožnjah napram ženinu, od katerega je nevesta noseča. 190 Ženina, ki je od zaroke odstopil, zadene samo dolžnost odškodnine. Grožnje v svrho izsiljenja poroke bi pomenile eventualno nezakonito silo v smislu c. 1087. Po § 55 o. d. z. zadostuje, da je bil zakon sklenjen pod vplivom utemeljene bojazni, ni pa odločilno, da li je bila grožnja upravičena ali ne. 107 § 171. Zmota. C. 1083. Leitner, 80 ss. Linneborn, 271 ss. Sclierer, § 112, VI. T h a n e r , Die Personlichkeit in der Eheschliessung, 1900. Isti, Die literargesch. Entvvicklung der Lefire vom error qualitatis redundans in personam, Alt. Sitzungsber. Wien, phil. hist. Abt. CXLII, II. Hobsa, Betrug bei Eheschliessung, A. f. k. K. R. 88 (1908) 66 ss, 230 ss. Scha- f e r , 235 ss. K n e c h t, 118 ss. H a r i n g, 445 ss. Wernz-Vidal, p. 553 ss. Samo bistvena zmota povzroči neveljavnost pravnega opravila, t. j. zmota, ki se tiče snovi pravnega čina ali ki se nanaša po svojem bistvu na neobhodni pogoj (c. 104). 185 Sporno in tudi po kodeksu nerešeno je prašanje, ali za ne¬ veljavnost zadostuje izvajana psihična sila v prilog ženitve sploh, ali je potrebna sila v prilog konkretne ženitve. Prim. H a r i n g, 444 op. 6. 196 A. A. S. XI (1918) 22 ss. Ha ring, 445 op. 2, kjer je citiranih še več drugih odločb Rote, ki.se nanašajo pred vsem na Francijo, kjer je vpliv roditeljev na otroke pri ženitvah posebno jak. 197 Najvišje sodišče na Dunaju je n. pr. proglasilo neveljavnost zakona, v katerega je ženin nevesto prisilil s pretnjo, da jo ovadi sodišču radi odprave telesnega sadu; ravno tako neveljavnost zakonu, v katerega je oče svojo nedoletno hčer prisilil s pretnjo, da jo odda v poboljševalnico, če se ne poroči. Zb. IX. št. 3432, X. št. 3679. K r a i n z - E h r e n z w e i g , 1. c., 42. 30 * 468 Kušej, Cerkveno pravo. Z ozirom na ženitev je zmota bistvena, ako je podana v osebi sopogodbenika: kot taka se pa lahko javlja na raz¬ lične načine. Cerkveni zakonik loči zmoto v osebi (error c i r c a p e r s o n a m) ter zmoto v lastnosti, ki prehaja v zmoto v osebi (error qu , alitatis r e d n n d a n s in er r o r e m p e r s o n a e) ter dostavlja se primer, da smatra eden izmed nupturientov drugega za svobodnega, dočim se ta nahaja v robstvu (error c o n d i t i o n i s s e r v i 1 i s). 108 1. Ako se tiče zmota osebe same, potem manjka privolitev in zakon je neveljaven. Če hoče A poročiti B, a izrazi pomotoma mesto tej privolitev v zakon C, potem se njegova volja z zu¬ nanjo izjavo ne krije, ker se tičeta volja in izjava različnih oseb. Zmota v osebi se lahko pripeti v primeru, da sklepa zakon pooblaščenec, da je eden izmed zaročencev slep, ali da si ne¬ vesta obraz popolnoma zastre (c. 1083 § J, 57 o. d. z.). Laki do¬ godki so v kulturnih državali redki in ne povzročajo juristično nikakih težkoč. 2. Težji je primer c. 1083 § 2 n. 1: si error qualitatis redun- det in errorem personae. Ta zmota se tiče take lastnosti, katera je podana samo pri dotični osebi in po kateri se ta oseba od vseh drugih osebnosti razlikuje. Dejanski je podana zmota v osebi, toda tako, da se kaže na zunaj v obliki zmote glede na določeno svojstvo drugega pogodbenika. Kraljevič A se hoče po¬ ročiti s kraljičino B, ki je prestolonaslednica svojega očeta C. Vsled prevare se oženi z njeno sestro D v mnenju, da je poro¬ čil prestolonaslednico B, ki je osebno ne pozna. Zakon med A in 1) je neveljaven, ker je notranja volja ženina veljala kraljičini B, dočim je izjavo prejela njena sestra D. 19!> Ako je pa A svojo nevesto B osebno poznal in jo samo pomotoma imel za prestolo¬ naslednico, dočim v istini to ni bila, bi bil zakon veljaven, ker ni podana zmota v osebi ampak samo zmota v svojstvu. Drugače bi se morala zadeva presojati samo v primeru, da je bilo svojstvo (prestolonasledništvo) dogovorjeno kot neobhodni pogoj za za¬ kon (conditio sine qua non). Ali pomeni zmota v svojstvu v konkretnem primeru v istini zmoto v osebi, bo vedno quaestio facti. Pravila za to, kdaj bo error qualitatis h krati error personae, ni mogoče postaviti. V splošnem se more pač reči, da bo pomenila zmota v svojstvu te¬ daj zmoto v osebi, ako se tiče take lastnosti, s katero edino je i»« p Q p re j|njem pravu posebni impedimentum conditionis servilis. 189 K n e c li t. 119. S c li ii f e r , 235. § 171. Zmota. 469 bila v konkretnem primeru individualnost dotične osebe ozna¬ čena. 200 Taka zmota v svojstvu osebe se mora upoštevati tudi po § 57 o. d. z., dasi tam ni izrecno omenjena. To je v teoriji in praksi obče priznano. Ni pa labko določiti, kaj je po civil¬ nem pravu za to vrsto zmote bistveno. Brez dvoma ima § 57 o. d. z. v vodu cerkveno-pravno teorijo o zmoti v svojstvu, ki pade na osebo nazaj. Pravilo je tudi tukaj, da si mo-a predstavljati ženin nevesto ali nevesta ženina tako popol¬ noma pod vplivom izvestne lastnosti, da ako ta odpade, tudi izražena privolitev nima veljave, ker ni bila namenjena tisti osebi, napram kateri se je izjavila ampak drugi. V no¬ vejšem pravnem razvoju loči civilna judikatura od fizične osebnosti državljansko osebnost. 201 Error qualitatis redun- dans in errorem personae se tiče državljanske, error circa personam pa fizične osebnosti. Zmota glede državljanske osebnosti nastane na ta način, da se kdo izdaje za d r u go osebo, ki ali v istini obstoja ali pa je samo namišljena, da se poslužuje tujega ali namišljenega imena, tujih ali ponare¬ jenih osebnih listin itd. 202 200 Grol?-SchueIler, 265, Navodilo duhovnim sodiščem iz 1. 1856, § 14. 201 Prim. K r a i n z - E h r e n z w e i g . 1. c., 44 ss. 202 Odločba najvišjega sodišča na Dunaju štev. 12.041. Neki slepar se je izdal za neizvestnega sina neke zakonske dvojice, se poročil ter izginil brez sledu, ko je bila njegova goljufija po povratku pogre¬ šanega odkrita. Tožbo na ničnost zakona, ki jo je žena vložila, je so¬ dišče zavrnilo, ker se zmota ni nanašala na fizično osebnost. To sodbo, ki je povzročila oster odpor v literaturi, označuje kot zgrešeno tudi Scherer str. 230 op. 286, ker gre za zmoto v osebi, ne pa samo za zmoto v lastnosti. Pravilna je odločba štev. 5555. S tiralico zasledovani Ivan N. se je izdajal za svojega brata Franca N., ki je bil na naj¬ boljšem glasu, prisvajal si je njegov poklic in njegovo domovališče ter je dosegel, da so ga na podlagi krstnega lista njegovega brata oklicali in pripustili k poroki,. Zakon je proglasilo najvišje sodišče na podlagi §§ 57 (zmota) in 74 (oklici) za ničen. Drugače bi bilo razsoditi, če ne bi bil zatajil Ivan N. vse svoje osebnosti ampak samo svoje hudodelstvo. K r a i n z - E h r e n z w e i g 1. c., 45. — Ruspini trdi v recenziji prve izdaje te knjige (Bogoslovska Smotra 1. XII, 1924, br. 2, str. 265), da ti primeri za cerkveno pravo ne veljajo. Glede prve od¬ ločbe zadostuje opozoriti na Schererja, glede druge pa na dejstvo, da gre pri ženi brez dvoma če ne za error redundans in errorem personae 470 Kušej, Cerkveno pravo. V vseli teh primerih gre za ženitne sleparije in bila bi kriviea, ako ne bi nekrivi del našel zaščite. Kdor se pa v dobri veri poslužuje imena, ki mu ne gre, ni slepar. Zmota se tiče v tem primeru samo lastnosti, ne pa istovetnosti osebe ter je za veljavnost zakona brez pomena. Ravno tako so brez pomena vse zmote glede duševnih in telesnih lastno¬ sti, glede imovinskih razmer, glede stanu in poklica, pa naj so tudi na nepošten način povzročene in so bistveno vpli¬ vale na nagibe, ki so bili merodajni za ženitno privolitev. Tudi ob najtežji prevari in zmoti v motivih ostane zakon nerazvezljiv, ako je privolitev veljala isti in ne drugi osebi. 203 Istotako ne nasprotuje veljavnosti zakona zmotno naziranje glede njegove edinstvenosti, nerazveznosti ali zakramentalnosti (c. 1084). 3. Zakon z robkinjo ali z robom, ki jih smatra ob že¬ nitvi druga stranka za svobodne osebe, nima pravne ve¬ ljave (c. 1083 § 2 n. 2). Robom rimsko pravo ni priznavalo zakonske sposobnosti, njihove spolne zveze so bile contubernia, ne connubia. Po nemškem in rimskem pravu je gospod spolne zveze svojih suž¬ njev vedno lahko razrešil. Spolne zveze svobodnih oseb s sužnji so imele za posledico zasužnjenje otrok. Cerkveno pravo je sku¬ šalo priboriti tudi zakonom sužnjev priznanje in mu je to uspelo vsaj v primerih, da so bili sklenjeni s privoljenjem gospoda. 204 Na drugi strani pa je cerkev uzakonila v smislu germanskoprav- nega pojmovanja načelo, da je zakon svobodne osebe s sužnjem radi zmote neveljaven, ako je bilo svobodni stranki suženjstvo ne- poznato ali če se ji je prikrivalo. To načelo je sprejeto tudi v novi cerkveni zakonik. 205 Predpis c. 1083 § 2 n. 2 je juriš ecclesiastici humani in za kulturne države, ki suženjstva več ne poznajo, brez aktualnosti. Nekrščenih oseb ne veže, ako se med seboj ženijo. Suženj je po¬ polnoma brezpraven človek, s katerim se pri nas tudi na smrt ali dosmrtno ječo obsojeni ne morejo vsporejati. Ženitna sposobnost v strogem smislu, pa vendar za error, qui recidat in conditionein sine qua non (c. (04). kajti brez dvoma bi bila tožnica zakon s hudodelcem odklonila, ako bi bila pravi položaj poznala. 203 Dum modo constat de corpore, cetera non obsunt. Schiifer, 236 op. 14. Leitner, 81. Linneborn, 275. 204 c. 8, C. 29, q. 2. . 205 c. 2, 4, X, 4, 9; c. 1083 § 2 n. 2. § 172. Pogojna ženitev. 471 le-tek po cerkvenem pravu ni vzkračena, pač pa po civilnem pravu večkrat omejena. 200 4. Obči državljanski zakonik za Slovenijo in Dalmacijo § 58 pozna še poseben primer zmote v lastnosti osebe, ki ima za posledico neveljavnost zakona. Če zakonski mož po po¬ roki spozna, da je njegova soproga že od drugega no¬ seča, ima pravico predlagati, da se zakon razveljavi. Pogoj je, da je bila žena, ko je stopila pred altar, že noseča od dru¬ gega in da ženin tega ni vedel. Pravico, zahtevati razvel jav- ljenje zakona pa mož izgubi, če je, zaznavši za nosečnost, zakon nadaljeval ali če je poročil vdovo pred potekom ro¬ kov, določenih v § 120 o. d. z. § 172 . Pogojna ženitev. C. 1092. Hussarek, Die bedingte Eheschliessung, 1892. F r e i s e n , § 25. Scherer, § 112, VIII. Wernz-Vidal, p. 598 ss. Schafer, 241 ss. K n e c h t , 123. H a r i n g, 449 ss. Po cerkvenem pravu je bilo že počenši od 12. stoletja mogoče skleniti zakon tudi samo pogojno. 207 Liber Extra posveča pogojni ženitvi celo poseben naslov. 208 Po § 59 o. d. z. pa nima tak dogovorjeni pogoj nikakega učinka, zakon ostane veljaven, dasi se pogoj ne izpolni. C. 1092 določa glede pogojno sklenjenih zakonov sle¬ deče: 1. Pogoj ne sme nasprotovati bistvu zakona in mora biti conditio de futuro, t. j. nanašati se mora na dogodek, glede katerega se odloči šele v bodočnosti, bo li nastopil ali ne. 2. Ako ta dogodek na sebi ni dvomljiv, t. j. če mora nasto¬ piti prej ali slej ali če je nemogoč ali pa sramoten (turpis), se smatra, da pogoj sploh ni dogovorjen (conditio pro non adjecta habeatur). 5. Ako se pogoj nanaša na bistvo zakona (n. pr. da stranke izključijo spolno občevanje ali neraz- vezljivost zakona), potem izključuje sploh ženitno privoli¬ tev in zakon je neveljaven. 4. Če je pogoj, nanašajoč se na 206 Prim. § 61 o. d. z. 207 cc. 7, 8, C. 27, q. 2. 208 cc. 1—7, X, 4, 5. 472 Kušej, Cerkveno pravo. bodoči dogodek, po sebi dopusten (e o n d i t i o de i' u - turo ličita), potem je veljavnost zakona odložena do¬ tlej, da se pogoj izpolni. Poleg pogojev v pravem pomenu omenja kodeks še c o n - d i t i o n e s de praesenti vel de praeterito. To so pogoji, ki se nanašajo na kak dogodek v preteklosti ali sedan jo¬ sti, glede katerega je v trenotku dogovora objektivno že dognano, ali je nastopil ali ne, tako da ni podana nikaka doba nesigur¬ nosti, ki je pri pogojili v pravem smislu bistvena. Primeri za pravi pogoj: Če bo A B-ju prodal svoje posestvo; če bo ženinu oče izročil kmetijo: če se bo pogorelcu C izplačala cela zavaro¬ valnina; če se D povrne zdrav iz vojske. Primeri za nepravi po¬ goj: če je X prodal svoj vinograd: če je F v pravdi proti G zma¬ gal; nevesta H privoli v zakon z ženinom I pod pogojem, da ima v istim ono službo in one dohodke, kakor zatrjuje. Objektivno je stvar dognana, že v trenotku jasna, samo druga stranka še dvomi in se hoče poprej prepričati. Primer za sramotni pogoj: A poroči B s pogojem, da bo s tatvinami ali beračenjem skrbela za dohodke. Pri pogojih de praeterito ali de praesenti je odlo¬ čilno, ali je dogodek, na katerega je ženitna privolitev navezana, v istini nastopil ali ne. Če je nastopil, je zakon veljavno sklenjen, če pa ni nastopil, manjka privolitev. Stranke, ki se pogojno poroče, so zavezane, da pred na¬ daljnjo odločitvijo počakajo, ali se pogoj izpolni ali ne, oziroma da se prepričajo, ali je dogovorjena okolnost resnična ali ne. Vendar pa za časa nejasnosti zakonska vez še n® obstoji, ker manjka nepogojne privolitve. Zato bi bil za dobe negotovosti ali nejasnosti nepogojno z drugo osebo sklenjen zakon sicer nedovoljen, a veljaven . 209 Pri pravih pogojih ločimo suspenzivne in resolu- t i v n e. Pri prvih je veljavnost zakona odvisna od nastopa ali nenastopa bodočega dogodka. Dokler je to nedoločeno, je ve¬ ljavnost zakonske pogodbe odložena. Pri resolutivnem pogoju je ženitna privolitev oddana trdno, toda z dogovorom, da izgubi ve¬ ljavo, ako v bodočnosti dogovorjeni dogodek nastopi odnosno ne nastopi. Pod resolutivnim pogojem sklenjen zakon je cerkveno¬ pravno neveljaven, ker izključuje tak pogoj nerazvezljivost zakona in s tem nasprotuje njegovemu bistvu. Civilnopravno pa bi ostal resolutivni pogoj brez učinka, zakon bi bil veljaven. Stranke, ki so se pogojno poročile, lahko vsak čas dogo¬ vorno od pogoja odstopijo. Na ta način postane zakon takoj ve- 209 H a r i n g , 450. W e r n z - V i d a 1, p. 605, 607. Ako It u s p i n i v svoji zgoraj op. 202 omenjeni recenziji to zanika, mu vsaj glede veljavnosti ne morem pritrditi, nedovoljenost pa je praktično itak brez pomena. § <73. Ženitev p« zastopniku itd. 473 ljaven. Prejšnje pravo je poznalo neovrgljivo domnevo (prae- suraptio juriš et de jure), da se stranke pogoju odpovedo, če pendente conditione zakon svobodno izvrše . 210 V kodeks ta do¬ mneva ni bila sprejeta. Zato tudi spolno občevanje pendente conditione samo po sebi ne pomeni odstopa od dogovorjenega pogoja . 211 Pogojno sklenitev zakona morajo stranke, ki se nanjo skli¬ cujejo, v zunanjem območju na zakonit način dokazati. Ni ne- obhodno potrebno, vendar pa priporočljivo, da se pogoj izrazi pri poročnih obredih samih, torej pred župnikom in pričami, na vsak način morajo stranke, ako pogoja pri poroki sami nočejo omeniti, sicer skrbeti za možnost poznejšega dokaza, ker bi se sicer veljavnost zakona ne mogla ovreči . 212 Pogojni zakoni so izjeme. Župniki naj od njih odsvetujejo in ako jim to ne uspe, naj sodelujejo samo z dovoljenjem ordi¬ narija. Različen od pogoja je nalog (modus), ki se zakonski pogodbi doda in ki na njeno veljavnost ne vpliva. V dvomu, ali gre za pogoj ali za nalog (n. pr. vzamem te, če boš spoštoval mojo po¬ božnost), bo sklepati na nalog, dokler ni dokazano, da je šlo za pogoj. § 173 . Ženitev po zastopniku in ženitev s posredovanjem tolmača. Cc. 1089—1091. K ne elit, 95. Ilaring, 451 ss. Leitner, 5 ss. Linneborn, 296 s. Wernz-Vidal, p. 548 ss. I. Za veljavnost zakonske pogodbe je potrebno, da sta ženin in nevesta istočasno navzoča ali osebno ali zastopana po pooblaščencih. Njih izjava bodi ustmena. Samo če ne znata govoriti, smeta privolitev izraziti po znamenjih. Besedilo, jezik in znamenja po sebi niso važna. Bistveno je samo, da se natančno spozna volja, skleniti zakon ( c . 1088). 213 210 cc. 3, 5, 6, X, 4, 5. 211 H a r i n g , 450 op. 2, W o r n z - V i d a 1, p. 606. 212 Pendente conditione je tudi preklic danega konsenza mogoč. Nepreklicana pogojna privolitev pa se po izpolniti i pogoja spremeni v definitivno in ako je bila podana v cerkveni obliki, odpade pono¬ vitev. W e r n z - V i d a ] , p. 605. 21S Besedilo c. 1(88 pač v bodoče izključuje veljaven sklep za¬ kona na ta način, da je samo eden od nupturientov navzoč, dočiin drugi privolitev izjavi po doposlanem pismu ali po navadnem odposlancu. Prim. Mn rin g, 452, posebno op. 5 in v njej navedene praktične primere. 474 Kušej, Cerkveno pravo. II. Namesto ženina ali neveste ali obeh lahko poobla¬ ščene osebe izjavijo ženitno privolitev. Ordinariji naj v tem oziru izdajo prilikam v posameznih diecezah primerne podrobnejše predpise. Po občem pravu je potrebno a) po¬ sebno pismeno pooblastilo (mandatum speciale), ki se mora glasiti na sklenitev zakona z natančno določeno osebo, b) pooblastilo mora biti podpisano od pooblastitelja ter od župnika ali ordinarija onega kraja, kjer je bilo izdano. Mesto župnika ali ordinarija sme pooblastilo podpisati tudi njih delegat. Podpis župnika, ordinarija ali njih delegata pa se da nadomestiti po podpisu vsaj dveh prič. Ako je mandant nepismen, mora to v pooblastilu priti do izraza in mesto njega podpiši listino posebna nadomestna priča. Ako te solenitete niso izpolnjene, je pooblastilo nično. Naročilo (mandatum) mora izvršiti pooblaščenec sam, dru¬ gače je zakon neveljaven. Substitucija je izključena. Ako po- oblastitelj pooblastilo prekliče ali postane brezumen (amens), predno je njegov pooblaščenec izjavil ženitno privolitev, je zakon neveljaven, tudi če pooblaščenec v trenotku poroke za preklic ali za bolezen mandanta ni znal. Odločilen je trenotek, v katerem pooblastitelj svojo voljo, stopiti z dotično osebo v za¬ kon, spremeni, odnosno, v katerem njegova opravilna sposobnost prestane. Če se je to zgodilo pred izjavo privolitve po poobla¬ ščencu, je nastanek veljavne zakonske pogodbe nemogoč. Če je pa pooblaščenec podal ženitno privolitev v imenu mandanta še pred preklicem ali pred nastopom njegove bolezni, ostane zakon veljaven in nerazvezljiv, tudi če je bilo pooblastilo preklicano, predno je mandant prejel obvestilo o izvršeni poroki (c. 1089). 214 III. Zakon se more skleniti tudi s posredovanjem tol¬ mača, kar bo potrebno tedaj, ako se ženin in nevesta med seboj ali pa z duhovnikom poročiteljem ne moreta spora¬ zumeti, bodisi radi različnosti jezika, bodisi radi gluho- nemosti. Tolmač ni zastopnik strank, on samo posreduje, da postanejo od njih neposredno oddane izjave sopogodbe- niku in duhovniku poročitelju razumljive. Posebna oblika za tolmačenje ni predpisana in je tudi nepotrebna. Paziti je zgolj na to, da je zanesljivost tolmača izkazana in brez- dvomna (c. 1090). 214 Na sličen način je uredil pogoje za veljavno zastopstvo pri poroki že papež Bonifacij VIII. c. 9 in ¥1“, 1, 19. § 174. Cerkvena oblika za sklepan je zakona. 475 Župnik naj si bo glede pooblastila in zanesljivosti tolmača na čistem, predno sodeluje pri porokah s pooblaščenci ali tol¬ mači in vrh tega naj si poskrbi, ako to dopušča čas, poprej do¬ voljenje ordinarija (c. 1091). IV. Po § 76 o. d. z. je za poroko s pooblaščencem po¬ trebno posebno pooblastilo, glaseče se na določeno osebo, a vrh tega še dovoljenje političnega oblastva druge in¬ stance. Od sopodpisa župnika, ordinarija ali dveh prič ve- Ijavnost pooblastila ni odvisna, istotako ne od sopodpisa posebne priče, ako pooblastitelj ne zna pisati. § 174. Cerkvena oblika za sklepanje zakona. Cc. 1094—1103. Linneborn, 307 ss. Leitner, 188 ss. Schafer, 246 ss. H a r i n g, 453 ss. K n e c h t , 128 ss. W e r n z - V i d a 1, 617 ss. Za starejše pravo Scherer, § 112, X—XV. Schnitzer, § 21. Sag- m ti 11 e r , § 129. I. Cerkev je že od prvega začetka polagala važnost na to, da se zakoni sklepajo javno in da prejmeta ženin in nevesta v cerkvi blagoslov. Toda za veljavne so bili priznani po rimskem načelu: consensus facit nuptias, tudi izven cerkve brez sodelovanja duhovnika in prič sklenjeni zakoni. Ko je prihajala v srednjem veku potom običaja cerkvena oblika vedno bolj v navado, je papež Inocenc 111. na četrtem lateranskem zboru obvezno predpisal enkratni javni oklic vsakega nameravanega zakona v cerkvi. 215 Navzlic temu so veljali do tridentinskega cerkvenega zbora tudi brezoblično, t. j. izven cerkve sklenjeni zakoni (m a t r i m o n i a clandestina) za prave zakone. Šele tridentinski koncili j je na svoji 24. seji dne 11. nov. 1565 po dolgotrajnih predhodnih razpravah z dekretom T a m e t s i za zakone kristjanov predpisal slovesno javno obliko, namreč, da se morajo sklepati pred župnikom (ordina¬ rijem) ali od njega pooblaščenim duhovnikom v prisotnosti dveh ali treh prič. Odslej so bili zakoni, ki niso bili sklenjeni v tej obliki, neveljavni in nični. II. A ta dekret je stopil v moč samo tam, kjer je bil ver¬ nikom s prižnic razglašen in raztolmačen, kar se je po potrebi moralo zgoditi tudi večkrat. Pravno veljaven je postal 30 dni po prvem razglašen ju. V mnogih krajih je morala promulgacija radi nasprotovanja državne oblasti in radi verskih bojev izostati in tako je srednjeveško pravo ondi veljalo še naprei. Nastal je razloček med „tridentinskimi“ in „netridentinskimi“ kraji. V 215 c. 3, X, 4, 3. Zgoraj, § 145. 476 Kliše j, Cerkveno pravo. tridentinskih krajih so bili veljavni samo zakoni, sklenjeni pred pristojnim župnikom ali ordinarijem odnosno njihovim poob¬ laščencem v navzočnosti najmanj dveh prič, v ostalih krajih pa veljavnost ni bila odvisna od določene oblike, zadostoval je brez¬ oblično izraženi konsenz. III. Pristojen je bil župnik domovališča ženina ali neveste. Pod besedo parochus je bil mišljen vsak duhovnik, kateremu je bilo poverjeno vse dušno pastirstvo v župniji. Izobčenje, su¬ spenzija, iregularnost itd. niso ovirale veljavnosti sodelovanja pri poroki. Ako sta spadala ženin in nevesta v različne župnije, sta bila oba župnika enako pristojna . 216 IV. Enako kakor župnik ali ordinarij je bil za asistenco pri porokah upravičen tudi drug duhovnik na osnovi pooblastila (licentia), ki se je glasilo ali samo za konkretni primer ali pod izvestnimi pogoji za vse primere, ki bi utegnili nastopiti. Subde- legacija je bila dopustna samo, če je bila v pooblastilu samem izražena ali če je šlo za generalno pooblastilo. Pooblastilo pa je bilo lahko dano ustno ali pismeno, izrecno ali tudi samo molče. Pooblaščeni duhovnik je smel, kakor župnik sam, asistirati kjerkoli, ne samo v uradnem področju mandanta. V. Sodelujoči duhovnik je samo uradna priča, ne pa delivec zakramenta. Zato njegovo aktivno sodelovanje ni bilo neob- liodno potrebno. Za veljavnost je zadostovalo, da so mu nuptu- rienti svojo osebnost jasno odkrili, da so pred njim svojo voljo določno izjavili ter ga pri tem izrecno ali s svojim ravnanjem vsaj dejansko na njegovo asistenco opomnili. Isto velja o pričah. Zakon je bil po tridentinskem pravu veljaven, tudi če so bili župnik in priče k asistenci prisiljeni ali z izjavo presenečeni, ali če niso hoteli nupturientov videti ali njih izjave slišati . 217 VI. Svrha navzočnosti prič pri poroki je bila po triden¬ tinskem pravu in je še danes zgolj ta, da ob potrebi izvršeni sklep zakona posvedoči jo. Zato je bila in je še danes priča lahko oseba pol jubnega spola, starosti in vere, potrebno je samo, da je že dosegla leta razuma in razsodnosti in da zna zasledovati in potrditi izjavo zakonske volie. Niti pismenost se ne more od njih zahtevati, kakor od zaročnih prič, ker se vknjižba poroke od njih ne podpiše (c. 110"5 § 1). Sorodstvo ali svaštvo z ženinom ali nevesto ne prihaja v poštev. Brez pomena je tudi, ali so bile priče vabljene, ali so samo slučajno navzoče, ali prisostvujejo prostovoljno ali prisiljeno. VIT. Tridentinska oblika ie veljala v pokrajinah, v katerih je bil dekret Tametsi zakonito razglašen in je vezala vse osebe, ki so imele v dotičnih teritorijih svoje domovališče ali 216 Glede pristojnosti vojaških župnikov so bile pred vsem odlo¬ čilne odredbe rimske stolice. 217 H a r i n g, 456. Gasparri, II, 186 ss. § 174 Cerkvena oblika /a sklepanje zakona. 477 svoj kvasidomicil. Sporna so bila prašanja 1. ali so pripadniki netridentinskih teritorijev, ki se poroče v kakem tridentinskem kraju, na tridentinsko obliko vezani; 2. kaj velja za osebe raz¬ ličnih (tridentinskih in netridentinskih) pravnih območij, kadar se med seboj ženijo; 3. kako se morajo sklepati mešani zakoni na tridentinskih ozemljih; 4. kako so presojati od nekatoliških kri¬ stjanov v tridentinskih krajih sklenjeni zakoni. Na prvo prašanje se je glasil pravilni odgovor pač v prilog tridentinski obliki po načelu 1 o c u s r e g i t actum; na drugo v prilog veljavnosti brezobličnega zakona, ako je bil sklenjen v netridentinskem kraju. Tretje prašanje so reševali kan o n isti v smislu obveznosti tridentinske oblike tudi za nekatoliški del. Izjeme je smela dovoliti samo rimska stolica, kar so storili papež Benedikt XIV. najprej 4. novembra 1741 (Declaratio Be¬ li e d i c t i n a) za Nizozemsko, papež Klement XIII. 1. 1765 (C le¬ me n t i n a) za vratislavsko škofijo, poznejši papeži pa še za druge pokrajine, tako Gregor XVI. za Ogrsko in njene dele. Po teh deklaracijah so bili v omenjenih deželah mešani zakoni med katoliki in nekatoliškimi kristjani ter zakoni, ki so jih sklepali nekatoliški kristjani med seboj, veljavni, dasi poroka ni bila izvršena v tridentinski obliki. 218 V Dalmaciji, Bosni in Hercegovini so bili zakoni med kato¬ liki in razkolniki veljavni tudi če so bili sklenjeni pred razkol- niškim župnikom. 210 Pija X. konstitucija „P r o v i d a“ z dne 18. januarja 1906 je proglasila za celo Nemčijo netridentinsko sklenjene mešane zakone za veljavne. 220 Od 1. 1909 je veljala konstitucija „P r o- v i d a“ analogno tudi za Ogrsko in njene dele. 221 Glede veljavnosti nekatoliških zakonov v tridentinskih kra¬ jih, kolikor ni bilo prašanje po papeških odredbah odločeno, se je praksa držala večinoma načela, da dekret T a m e t s i za nekatolike tam nima zakonite veljave, kjer so za časa razgla- šenja že obstojale organizirane nekatoliške bogočastne občine. Kjer so te občine šele pozneje nastale ali kjer jih sploh ni bilo, tam za cerkveni forum brezoblično sklenjeni mešani in nekato¬ liški zakoni niso bili kot veljavni priznani. 222 218 II a ring, 458. Leitner, 2] 7 ss. G a s p a r r i II, 528 ss, na¬ vaja natančno tridentinske dežele in izjeme, ki so bile za nekatere dovoljene. Za Ogrsko in njene dele A. f. k. K. R. 84 (1904), 160 ss. S c h uit e. Ildb. d. kath. Eher., 1855. 465 ss. K uš e j R., Pasivna asistenca, 502 ss. 218 Sv. oficij 16. febr. 1892. Ha ring, 458. A. f. k. K. R. 83 (1903), 350 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 660 op. 40. 220 Besedilo konstitucije glej v A. S. S. XXXIX, 81—84. 221 Dekret kongregacije za zakramente z dne 27. februarja 1909, A. f. k. K. R. 89 (1909), 716 ss. Leitner, 220. 222 Prim. Ilaring, 459 in tam v op. navedene avtorje. 478 Kušej, Cerkveno pravo. VIII. Dne 2. avgusta 1907 z veljavo od Velike noči 1908 izdani dekret Ne temere je tridentinski dekret Tam- etsi v nekaterih določilih znatno spremenil, ohranil pa je tam uzakonjeno obliko poroke ter jo obvezno pred¬ pisal za katolike vseh krajev. Cerkveni zakonik je v bistvu prevzel predpise dekreta Ne temere, tudi tam na novo uvedeno izredno obliko je pridržal. Redna cerkvena oblika je izjava ženitne privolitve pred župnikom ali ordinarijem ali pred duhovnikom, ki je po enem od n ju pooblaščen, ter vsaj dvema pričama (c. 1094). 1. Pristojnost župnika in ordinarija je ome¬ jena na njihovo teritorialno področje, župnijo odnosno diecezo, v kateri se poroka vrši. Brez pomena je župljan- stvo odnosno škofljanstvo strank. Po prejšnjem pravu je bil župnik za svoje župljane, t. j. za osebe, ki so imele v župniji domovališče ali kvasidoinicil, povsodi pristojen, tudi izven svoje župnije, za tuje župljane pa tudi v svoji žup¬ niji ne. Odločalo je personalno načelo. Dekret Ne temere je uzakonil mesto njega teritorialni princip. Pristojnost župnika je omejena na njegov okoliš, a tukaj se razteza tudi na nežupljane. Ž u p n i k v smislu kodeksa je duhovnik, ki mu je služ¬ beno podeljena župnija, da v njej vrši, podrejen krajev¬ nemu ordinariju, dušno pastirstvo (c. 451 § 1). Ravnopravni z župnikom so quasi - parochi v misionskih deželah, župni vikarji pri inkorporiranih župnijah (c. 451 § 2 n. 2), na¬ mestniki začasno odsotnih župnikov (vicarii substituti, c. 465 §§ 4, 5), 223 starim in bolnim župnikom stalno pride- ljeni pomočniki (vicarii adjutores, c. 475) in upravitelji upx*aznjenih župnij (vicarii oeconomi, c. 472). Glede loka- listov in eksponiranih beneficiatov (vicarii cooperatores, c. 476 §§ 2, 6) je ta pravica presojati po škofovih nastavit¬ venih dekretih. Tudi pooblastila navadnih župnih pomoč¬ nikov (kaplanov) so presojati po škofijskih statutih in na¬ logih župnikov. Ker imajo kaplani župnika podpirati v polnem obsegu župne uprave, jih smemo v primerih potrebe 223 A. A. S. XIV, p. 526, V, čim so od ordinarija odobreni (c. 465 § 4), oziroma ordinariju javljeni (c. 465 § 5). § 174. Cerkvena oblika za sklepanje zakona. 479 smatrati upravičenim tudi za izvrševanje porok, ako škof izrecno ne odredi drugače. Pristojnost vojaških duhovnikov v pogledu porok je urejena po posebnih odredbah 'sv. stolice (c. 451 § 3). Krajevni ordinariji so papež za ves svet, re- zidencialni škofje ter ostali v c. 198 § 2 omenjeni dosto¬ janstveniki. Za krajevne ordinarije in za župnike se prične pravica vršiti poroke v trenotku, ko postanejo kanonični posestniki svojih beneficijev v zmislu določil cc. 554 § 3 in 1444 § l 224 odnosno od nastopa službe dalje. Ker omenjeni predpisi z ozirom na krajevne običaje v različnih škofijali dopuščajo različno tolmačenje, je podučno mnenje, ki ga je kon¬ cilska kongregacija na prašanje ordinariata v Olomucu dne 2. marca 1908 podala: possessio pomeni oni čin, s katerim pridobi imenovani svobodno izvrševanje z njegovo službo zvezane uradne oblasti. 225 Župnik ali ordinarij, ki vrši poroko, ne sme stati pod vplivom sile ali težkega strahu, izprašati in ugotoviti mora voljo ženina in neveste iz prostega nagiba. Ni potrebno, da je za to nalašč povabljen ali naprošen, a tudi ni zadostno, da je samo pasivno navzoč (c. 1095 § 1 n. 3). Za poroko pristojni župnik ali ordinarij ne moreta veljavno vršiti svoje pravice, ako sta sodbeno izobčena, interdicirana ali od službe suspendirana (c. 1095 § 1 n. 1). 2. Pristojni necenzurirani župnik ali ordinarij sme svojo pravico veljavno prenesti na drugega (d e 1 e g a t i o) pod sledečimi pogoji: a) pooblaščeni mora biti duhoven (s a c e r d o s), kakor po tridentinskem pravu; b) delegiran sme biti samo določen duhoven za določeno po¬ roko. Generalna pooblastila vsake vrste so nedopustna, razen če se gkise na pomožno duhovništvo iste župnije (cc. 1095 § 2, 1096 § l); 220 c) pooblastilo se sme glasiti samo na krajevni okoliš deleganta. 224 Zgoraj § 70. 226 A. f. k. K. R. 89 (1909), 327 ss. Ha ring, 460 op. 1. 226 V misionskih deželah, kjer še ni quasi-župnij, sme apostolski vikar ali prefekt misionarjem dati generalno pooblastilo (A. A. S. XII, 332). 480 Kušej, Cerkveno pravo. Pooblastilo naj da župnik šele tedaj, kadar je ugotov¬ ljeno, da ni proti nameravanemu zakonu nikakih ovir (da sta ženin in nevesta status 1 i b e r i , c. 1096 § 2). Po prejšnjem pravu, tudi še po dekretu Ne t e m e r e je bilo mogoče dati drugemu duhovniku generalno pooblastilo za vse morebitne poroke, ravno tako pooblastilo z veljavo izven župnije, ako se je tikalo župljanov deleganta. Po sedanjem pravu je to izključeno, tudi ordinarij sme odslej dajati samo specialna pooblastila. Izjemo tvori tudi zanj samo župnijsko pomožno duhovništvo. Mogoča bi bila delegacija več določenih duhovnikov. Ker more samo necenzurirani duhovnik prenesti svoje pravice na drugega (c. 1095 § 2), je pač tudi na strani po¬ oblaščenca za veljavnost pooblastila pogoj, da ni sodbeno iz¬ občen, interdiciran ali suspendiran. 227 Pooblastilo mora biti dano izrecno, molče podeljene dele¬ gacije sedanje pravo ne pozna. Zunanja oblika pa je lahko raz¬ lična, mogoča in veljavna je pismena, ustna, tudi v znamenjih izražena delegacija. 3. Zakoniti pogoji za dovoljenost poroke so po kodeksu sledeči: a) da je izkazan liber status strank. Po sedanjem pravu bo razvidno iz vsakega krstnega lista, ali sta ženin in nevesta že poročena ali ne; b) da ima ena stranka v kraju poroke svoje stalno ali prehodno domo¬ vali šče ali da se ondi dejansko že mesec dni nahaja. Pri osebah brez domovališča zadostuje, da se sploh v kraju mude; c) da, ako ženin in nevesta nimata v kraju ne stal¬ nega ne prehodnega domovališča, ne enomesečnega dejan¬ skega bivališča, po točki b) pristojni župnik ali ordinarij v poroko privoli. To dovoljenje pa pri osebah, ki se naha¬ jajo vedno na potovanju in so brez določenega bivališča (v a g i a c t u i t i n e r a n t e s , q u i n u 11 i b i c o m - m o r a t i o n i s sedem haben t), 228 sploh ni potrebno in 227 Prašanje, ali mora delegat za pooblastilo vedeti — Leitner, 205 ga zanika, Wernz-Vidal, p. 134 potrjuje, — je, kakor povdar ju Ha ring, 461, malo praktično. 228 Brezdomovincev (vagi), ki nimajo ne stalnega ne prehodnega domovališča, župnik ne poročaj, predno si ni oskrbel dovoljenja ordi¬ narija. Pri brezdomovincih brez določenega bivališča je pristojen vsak župnik, v katerega okolišu se ravno nahajajo. Pri brezdomovincih do¬ ločenega bivališča (ki pa nimajo ne stalnega ne prehodnega domo¬ vališča) je pristojen župnik njihovega bivališča (sedes eommorationis), a tudi ta si mora preskrbeti pred poroko dovoljenje ordinarija (c. 1032). Prim. S c h a f e r, 260. § 174. Cerkvena oblika za sklepanje zakona. 481 sme tudi v nujnih primerih (gravis necessitas) odpasti. Do¬ voljenje po c. 1097 § 1 n. 3 ni istovetno z delegacijo po c. 1094, dasi se v ec. 1095 § 2 in 1096 tudi ta naziva li- centia. Domači župnik nupturientov sme izvršiti poroko izven svoje župnije le na podlagi pooblastila župnika po¬ ročnega kraja. Župnik poročnega kraja pa rabi, ako hoče poročiti nedomačine, samo dovoljenje domačega župnika zaročencev. 229 Dovoljenje se lahko da tudi za več primerov h krati, za vse primere v izvestni dobi itd. in sicer v po¬ ljubni obliki; 230 d) praviloma naj izvrši poroko župnik neveste. Pravičen razlog pa dopušča izjemo. Pri porokah katolikov različnih obredov odločuje obred moža in poroki prisostvuj župnik ženinov. Župnik, ki koga poroči brez do¬ voljenja, omen jenega pod točko b), mora odstopiti stolni no upravičenemu župniku (c. 1097 §§ 1—3). Ker se v naši državi upravlja vojaško dušno pastirstvo za katolike po predpisih, ki jih je izdala sv. stolica za armado bivše Avstrije, so za poroke vojaških oseb pristojni vojaški kurati. Glede župnikov v zavodih, ki izvršujejo dušno pastirstvo zgolj za določen krog oseb (kurati v bol¬ nicah, jetnišnicah), ni v tem oziru v cerkvenem zakoniku nikakega določila. Po občih načelih bi v zavodu samem, ako imajo polno župnijsko jurisdikcijo, porokam oseb, ki pod to jurisdikcijo spadajo, veljavno asistirali . 231 IX. Poleg opisane redne oblike pozna cerkveno pravo tudi izjemno obliko za veljavno sklenitev zakona in sicer izjavo ženitne privolitve samo pred pričami (c. 1098). Izjema se nanaša ali na nujnost vsled smrtne nevarnosti ali pa na okolnost, da je nemogoče, da prisostvuje poroki domači župnik ali ordinarij ali pooblaščeni duhoven. 228 Ako naj izvrši poroko v tuji župniji duhoven, ki ni župnik ali ordinarij poročnega kraja, mora dati domači župnik neveste župniku poročnega kraja dovoljenje, a ta mora dati duhovniku, ki ga stranke žele, pooblastilo. V praksi pa se z ozirom na civilno pravo priporoča, da izda domači župnik župniku poročnega kraja pooblastilo s pravico do substitucije. Haring, 466. 230 Nujna sila, v kateri niti dovoljenje domačega župnika ni po¬ trebno, je podana n. pr. ob smrtni nevarnosti, ob nevarnosti civilne ali nekatoliške poroke, pred neposrednim porodom žene itd. 231 C. C. I. febr. 1908, A. S. S. XL1, p. 108 ss, točka X. 31 482 Kušej, Cerkveno pravo. V prvem primeru se zakon vedno veljavno in dovoljeno sklene samo pred pričami. Pogoj je le, da za poroko upravičeni duhoven brez velikih težkoč (sine gravi incommodo) ni dosegljiv. Isto velja izven smrtne nevarnosti, ako po vseh prilikah sodeč vsaj mesec dni ne bo mogoče doseči župnika ali ordinarija ali pooblaščenega duhovnika. V obeh primerih prisostvuj poroki poleg prič drug duhoven, ako je dosegljiv. Za veljavnost zakona pa zadostuje, da je sklenjen samo pred pričami. Brez pomena so nagibi, iz katerih se ženin in nevesta za ta način poroke odločita, merodajni so samo objektivni pogoji, ki jih zakon določa. Smrtna nevarnost ni označena kot n u j n a ali preteča, 232 zato se sme prosto presojati, ali obstoji ali ne. Ravno tako velja prosta presoja tudi glede okolnosti, ali so župnik, ordinarij in pooblaščeni duhoven dosegljivi ali ne: zasedba župnega kraja po sovražniku, pa tudi naravni do¬ godki, kakor potres, povodni, sneženi zameti, velika oddalje¬ nost (n. pr. v misionskih krajih) spadajo sem. Sporni so primeri, v katerih stranke po civilnopravnih predpisih radi tega, ker nimajo potrebnih listin, ali ker obstoji civilnopravni zadržek, ki ga cerkveno pravo ne prizna, ne morejo skleniti civilnega zakona, a župnik vsled kazni, ki mu groze, ne sme izvršiti cer¬ kvene poroke, predno ni izvršena civilna. Pravilni odgovor bo pač odvisen od posebnih okolnosti konkretnega primera, zato je kongregacija za zakramente v tem pogledu (31. jan. 1916) dala navodilo: recurratur in singulis casibus. 233 X. Dekret T a m e t s i je veljal samo v krajih, kjer je bil v župni cerkvi razglašen. Dekret Ne temcre je stopiI o Veliki noči 1908 v vesoljni cerkvi v moč. Poročna oblika novega cerkvenega zakonika je istotako obvezna na vsem svetu in to za osebe, ki so v katoliški cerkvi t. j. po katoliškem obredu krščene, dalje za osebe, ki so se iz kri¬ voverstva ali razkolništva v katoliško cerkev povrnile, naj so tudi pozneje zopet odpadle, in sicer ne glede na to, ali sklepajo zakone med seboj ali pa s krščenimi ali nekršče- nimi nekatoliki; celo spregled zadržka mešane ali različne vere ne oprošča od te obveze; končno za pripadnike vzhod¬ nih obredov, ki se hočejo poročiti s članom latinske cer¬ kve, ki je na to obliko vezan (c. 1099 § 1 n. 1 — 3). 234 Niso pa vezani na katoliško poročno obliko krščeni in nekrščeni nekatoliki, če se ženijo med seboj, tudi ne po- 232 Kakor v c. 1045. 233 Wernz-Vidal, 645 ss. 234 Kristjanov vzhodnih obredov, kadar se ženijo med seboj, v obče ta oblika ne veže. § 174. Cerkvena oblika za sklepanje zakona. 483 tomci nekatolikov, ki so, dasi katoliško krščeni, od detin- skih let vzgojeni v krivoverstvu ali sluzmi ali ki so dorasli v nevernosti (in infidelitate) ali sploh brez vsake verske vzgoje, ako sklenejo zakon z nekatoliško osebo (c. 1099 § 2). 235 Ti predpisi so rešili prašanje veljavnosti zakonov ne- katoliških kristjanov enotno za ves svet. Drugih izjem kakor v c. 1099 § 2 navedenih sploh ni. Odpadle so tudi one, ki so na podlagi konstitucije „P r o v i d a“ obstojale še po dekretu Ne teme r e za Nemčijo ter za Ogrsko in njene dele. 230 Tridentinska oblika, ki jo je kodeks pridržal, velja sedaj za vse zakone katolikov na celem svetu enako, pa naj so čisto katoliški ali mešani, velja pa tudi za zakone bivših katolikov, ki so pred poroko izstopili iz katoliške cerkve. Za cerkveni forum mešani zakoni ne veljajo, ako so sklenjeni samo civilno ali pred nekatoliškim duše- brižnikom. XI. V Sloveniji in Dalmaciji je za dr¬ žavno območje za obliko poroke merodajen § 75 o. d. z., po katerem se mora zakon skleniti pred rednim dušnim pastirjem ženina ali neveste ali pred njegovim namestni¬ kom v navzočnosti dveh prič. Pri mešanih zakonih sta žup¬ nika ženina in neveste (katoliški in nekatoliški) enako pri¬ stojna. 237 V primeru, da cerkveno oblastvo poroko odkloni iz razloga, ki v državnih predpisih ni priznan, se sme zakon skleniti pred civilnim oblastvom prve Stopnje (srezkim po¬ glavarjem, županom avtonomnih občin). 238 Ista politična 238 Katoliško krščeni a nekatoliško vzgojeni otroci katoliškili roditeljev so na cerkveno poročno obliko vezani. Prim. v tem oziru R u s p i n i, 1. c. 190 ss, in po njem S 1 a d o v i č , 78. 230 A. f. k. K. R. 89 (1909), 716 ss. Mešani zakoni sklenjeni na teri¬ toriju dežel ogrske krone od tam rojenih oseb so bili veljavni, tudi če je bila poroka nekatoliška ali samo civilna ali brezoblična. Prim. tudi Ku še j, Pasivna asistenca itd., 314 ss. 237 Zak. z dne 31. dec. 1868, d. z. št. 4 ex 1869, čl. 2. 238 Zak. z dne 25. maja 1868 d. z. št. 47, čl. II. Odklonitev cerkvene poroke po cerkvenem oblastvu je za civilno poroko pogoj. To od¬ klonitev je treba dokazati ali po pismeni izjavi župnika ali po dveh pričah. Za odklonitev je smatrati tudi molčanje župnika na poziv po¬ litičnega oblastvu, ako je trajalo osem dni. § 2 cit. člena. 31 * 484 Kušej, Cerkveno pravo. oblastva so poklicana sodelovati pri porokah oseb, ki ne pripadajo nobeni usvojeni ali od države priznani veri . 239 Civilni zakon se sklene v Sloveniji in Dalmaciji na ta na¬ čin, da se ženitna izjava strank v navzočnosti predstavnika politične oblasti in dveh prič vzame na zapisnik. Prisoten mora biti zaprisežen zapisnikar. V Vojvodini in Medjimurju izvrši civilno poroko vodja državnih matrik. Določilo § 75 o. d. z. je posneto po dekretu T a m e t s i. Zato je tudi dopustnost delegacij presojati po tridentinskem pravu. Poroka izvršena v tuji župniji po tamošnjem žup¬ niku, ki je po kodeksu veljavna, bi bila po o. d. z. brez pooblastila domačega, t. j. po stalnem ali prehodnem domo¬ vali šču strank pristojnega župnika, neveljavna. Zato je pri¬ poročljivo, da se da dovoljenje v smislu c. 1097 § 1 n. 5 v obliki delegacije. Neveljavni so po slovensko-dalmatin- skem civilnem pravu zakoni, sklenjeni zgolj pred pričami ali pred nepooblaščenim duhovnikom (c. 1098). § 175. Poročni obredi in vknjižba poroke. Cc. 1100—1103, 1108, 1109. Leitner, 354 ss. Lin neb or n, 339 ss. Knecht, 151 ss. Sclierer, § 113. II a r i n g, 467 ss. Schiifer, 279 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 650—666. Poročne obrede imenujemo tudi liturgično obliko po¬ roke; le-ta z ozirom na veljavnost zakona ni bistvena in je v različnih krajih različna. Cerkev je določila obrede kakor pri drugih zakramentih tudi za zakon in je pri tem upoštevala običaje poedinih narodov, kolikor niso bili ka¬ toliškemu pojmovanju nasprotni. Zato se tudi novi zakonik sklicuje na obrede, kakor so določeni ali po ritualnih knji¬ gah ali po obstoječih dobrih običajih. Podrobne predpise izdajo ordinariji, sosebno tudi glede prašanj radi privo¬ litve v zakon, glede blagoslovitve prstanov, zvezanja rok s štolo itd . 240 - 3 ® Zak. z dne 9. aprila 1870, d. z. št. 51. 240 Blagoslovljenje vina v cerkvi, ki je še danes običajno v ne¬ katerih krajih, je še ostanek iz srednjega veka, ko je bilo v obče v navadi, da so blagoslovili za svatbo namenjene jedi in pijače. § 175. Poročni obredi in vknjižba poroke. 485 Fra,sanja, ki jili stavi župnik strankama radi privolitve, so pravno velevažna. V njih se kaže aktivno sodelovanje pristojnega duhovnika, ki je sedaj (e. 1095 § 1 n. 5) obvezno predpisano tudi pri zakonih med katoliki in nekatoliki (c. 1102 § 2). To pomeni, da mora katoliški župnik, kadar vrši poroko med katoliško in nekatoliško, krščeno ali ne- krščeno stranko, ugotoviti ženitno privolitev na isti način, kakor pri čisto katoliških zakonih in da je dosedanja zgolj pasivna asistenca, kjer je bila po posebnih pape¬ ževih odredbah dopustna, po določilih občega prava v bo¬ doče zabranjena. Razlika med asistenco pri katoliških in mešanih zakonih obstoji samo v tem, da se morajo pri po¬ rokah med katoliki in nekatoliki opustiti vsi obredi, ako ordinarij ne dovoli izjeme, in da se morajo te poroke pra¬ viloma izvršiti izven cerkve. Odprava pasivne asistence pa ne pomeni, da so izgubile izjemne papeževe odredbe, ki so jo poprej dovoljevale, od¬ slej sploh svojo veljavo. Temveč je v onih krajih slej ko prej dopustno, da asistira zakonom med katoliki in nekato¬ liki katoliški župnik na ta način, da stavo strankama praša- nja radi privolitve. To sodelovanje pri poroki, ki je vsled izjemnega značaja dotičnih odredb dopustno tudi pri poro¬ kah brez poprejšnje dispenze in v primerih, da je katoli¬ škemu župniku znano, da so se stranke poprej poročile že pred nekatoliškim župnikom, podeli mešanemu zakonu ve¬ ljavnost tudi za katoliški cerkveni forum. 241 Take izjeme pa je dovoljevala sv. stolica samo za kraje, v katerih je bila tridentinska oblika tudi za mešane in ne- katoliške zakone obvezna. Za dežele bivše Avstrije, ki so nekdaj pripadale nemški zvezi, 242 ter za Ogrsko in njene dele se je to zgodilo 1. 1841. 243 Odprava pasivne asistence torej ni tako dalekosežna kakor je večina kanonistov vsled odgovora sv. oficija pra- 241 Prim. Wernz-Vidal, p. 659 — 663 in Kuse j R., Pasivna asistenca pri mešanih zakonih, osobito 325 ss. 242 Izmed pokrajin naše države sedanja Slovenija brez Prekmurja. Dalmacija je bila v instr., omenjeni v naslednji opazki, izvzeta. 243 Instrukcija kardinala L a m b r u s c h i n i j a z dne 22. maja 1841; za Ogrsko in njene dele ap. pismo „Quas vestro" z dne 30. aprila 1841 ter instrukcija istega kardinala z istega dne. W e r n z - V i d a 1, p. 659, 660 op. 40, Kušej, Cerkveno pravo. 486 škemu ordinariatu 1. I9I9 244 vsaj spočetka sodila. 245 Asistenca katoliškega župnika je na osnovi instrukcij kardinala Lain- bruschinija iz 1. 1841, ki se morajo smatrati za privilegije in indulte v smislu c. 4, i nadalje dopustna, samo da je spre¬ menjena vsled obvezno predpisanih prašanj v aktivno asi¬ stenco (brez obredov). Tudi danes je dovoljeno, da kato¬ liški župnik sklepanju mešanih zakonov prisostvuje, dasi stranke niso dale zakonitih varščin. Razlika med asi¬ stenco pri mešanem zakonu po poprejšnjem spregledu za¬ držka, in med asistenco pri mešanem zakonu, ki se sklene brez dispenze, je za Slovenijo, Hrvatsko in Slavonijo ter Vojvodino samo ta, da škof v prvem primeru tudi nekatere sv. obrede lahko dovoli, a v drugem ne. 240 Indulti sami so ostali v veljavi (cc. 4 in 6 n. 2), modificiran je samo način asistence. 247 Med obrede pri zakonih med katoliki spada po rim¬ skem ritualu tudi rnissa pro sponsis, med katero prejmeta ženin in nevesta slovesen ženitvanjski blagoslov. Podelitev je pridržana duhovniku, ki je upravičen izvršiti poroko, ali pa njegovemu pooblaščencu ter je tudi še po poroki, a vedno samo med mašo mogoča (c. 1101). Ženam, ki so ga že enkrat prejele, se slovesni ženitvanjski blagoslov ne sme več po¬ deliti (c. 1143). Glede časa in kraja, v katerem naj se ženitve vrše, določa kodeks: Zakon se lahko sklene v kateremkoli letnem času. Le slo¬ vesni ženitvanjski blagoslov se ne sme podeljevati v času od prve adventne nedel je do Božiča in od Pepelnice do \elike noči. A or¬ dinariji ga smejo dovoliti tudi v tem času, samo opomnijo naj že¬ nina in nevesto, da ne razvijata prevelikega sijaja (c. 1108). Tri- 244 Zgoraj, § 149. 243 Prim. Naputak o ženitbenom pravu, izdan na prvi zagrebški sinodi 1925, str. 288 op. 92. Ilaring, 516. 246 Po „Naputku“, 287, pomeni v zagrebški nadškofiji spregled zadržka mešane vere tudi dovoljenje vseh poročnih obredov razun sv. maše. V ljubljanski škofiji so dovoljeni vsi obredi, tudi sv. maša se za zaročenca lahko daruje, izključena je samo sv. maša „pro sponso et sponsa" z ženitvanjskim blagoslovom ali kaka druga molitev v zvezi s poroko. Tretja ljubi j. sinoda, 74 lit. g. 247 V tem smislu bi kazalo omenjeni „Naputak“ popraviti. Indult se ne razteza na dalmatinske, bosansko-hercegovske. srbi jamske in črno¬ gorske dieceze. § 175. Poročni obredi in vknjižba poroke. 487 dentinska prepoved slovesnih svatb (nuptiae sollenines) v za¬ ključenem času 248 ne obstoja več. Poroke med katoliki naj se vrše v župni cerkvi, za druge cerkve ter javne in poljavne bogomolnice je potrebno dovolje¬ nje župnika ali ordinarija. V izrednih primerih in iz posebnih upravičenih razlogov sme ordinarij dopustiti poroko tudi v za¬ sebni hiši, a samo v najnujnejših slučajih in ob primerni pre¬ vidnosti v cerkvah semenišč in ženskih samostanov. Kadar or¬ dinarij dovoli kake obrede za poroke med katoliki in nekato¬ liki, mora vedno izvzeti sv. mašo (c. 1109). Vsaka poroka se mora čim preje vpisati v župno poročno knjigo. Zavezan je v to župnik ali njegov namestnik, tudi če je poroko izvršil drug duhoven. Vpišejo se imena poročencev in prič, kraj in dan poroke in drugi podatki, predpisani po ritual¬ nih knjigah ali odredbah škofa (c. 1103 § 1). Razen tega je treba vsako poroko zaznamiti tudi v krstnih matrikah in vodja poročne knjige mora v to svrho obvestiti žup¬ nika krstnega kraja ali neposredno ali potom svojega ordinari¬ ata. Pri zakonih, ki so bili sklenjeni v izredni obliki, morajo du¬ hoven, ki je poroko opravil, ali pa priče s strankami vred skr¬ beti za to, da se poroka po predpisih vknjiži (c. 1103 §§ 2, 3). V naši državi, izvzeinši Vojvodino (Bačka, Banat, Bara¬ nja) in Med ji ram* je, vodijo župniki poročne knjige tudi za civilna oblastva. V kn jigo se vpišejo polna imena poročencev, n jih leta, bivališče, stanovan je ter poklic z dostavkom, ali so bili že poročeni ali ne. Razen tega se zabeleži jo imena in stan n jihovih roditeljev, imena in stan prič, ime duhovna, ki je poroko opravil ter dan, katerega se je to zgodilo. Poroke izven domače župnije se morajo vknjižiti tako na poročnem kraju kakor tudi po domačem župniku (§§ 80 do 83 o. d. z.). Župnik, ki je poroko odklonil iz razloga, ki v državnih zakonih ni priznan, mora na podlagi dokumentov, vposlanih od državnega oblastva, vknjižiti sklenjeni zasilni civilni zakon tudi v svoji poročni knjigi, 240 ker vodi ma¬ trike ne samo za cerkveno ampak tudi za državno območje, glede na katero je podrejen političnim oblastvom prve stopnje. Ako se mora ženitna izjava radi prvotne neveljav¬ nosti ponoviti, je treba to v poročni knjigi zaznamiti. O vsa¬ kem razveljavljenju zakona obvesti sodišče po pravomočno- 2,8 Sess. 24 de reform, matrim., c. 10. 248 Min. naredim z dne 1. julija 1868, d. z. št. 80, § 23 v zvezi s Člen. II, 9 zak. /, dne 25. maja 1868 d. z. št. 47, 48,S Kušej, Cerkveno pravo. sti sodbe oblastvo druge stopnje (velikega župana), da ukrene potrebno zaznambo v poročnih matrikah. Izvlečki iz poročne knjige so javne listine s polno dokazno močjo. O civilnih oklicih in porokah vodi matrike in daje iz¬ piske uradnik, kateri jih je izvršil . 250 Obstoj pravice zemljiškega gospoda, da rabi nevesto podu- nico prvo noč po poroki (j u s p r i m a e n o c t i s), za srednji in novi vek ni dokazan. Pač pa je obstojala posebna dajatev zem¬ ljiški gosposki pod tem imenom, ki je bila povodom poroke plačljiva, in bila je pod istim nazivom ponekod v navadi posebna pristojbina cerkvi za spregled predpisa, naj se držita poročenca Tobijevih noči . 251 § 176. Zakon po vesti ali tihi zakon (matrimonium eonscientiae). Cc. 1104—1107. S c h a f e r , 269 ss. L e i t n e r, 225 ss. Wernz-Vidal, 667 ss. L i n n e b o r n , ^48. Zakon po vesti je zakon, ki je sicer sklenjen v cerkveno predpisani pravni obliki toda na način, da ostane na zunaj po možnosti povsem tajen in prikrit. Da se to doseže, izosta¬ nejo oklici, se vrši poroka na skrivnem, največkrat tudi ob nenavadni uri in imajo duhovnik, priče in tudi zakonca sama dolžnost, da tajnost strogo čuvajo. Tajni zakoni smejo biti kot izjema dopustni samo ob iz¬ rednih okolnostih. Kot take prihajajo primeroma v poštev: ako mož in žena pred javnostjo veljata za poročena, dočim v istini živita samo v konkubinatu; ako je javna poroka radi necerkve¬ nih ovir (kakor pri častnikih brez kavcije) nemogoča in se je iz razmerja rodilo več otrok: ako imata mož in žena že potomstvo, a preti enemu od nju vsled (javne) poroke težka škoda (razde- dinjenje) i. p. Ali so dovoljni razlogi za tihi zakon podani, presojaj ordinarij po poprejšnjih natančnih poizvedbah glede odno- šajev, v katerih se stranke nahajajo in glede neobstoja ka¬ noničnih ovir. Dolžnost, strogo varovati tajnost, veže tudi naslednike ordinarija. Za zakonca sama obstoja tako dolgo, dokler drugi soprog ne privoli v priobčitev izvršene ženitve. 250 čl. TT, § 9 leg. cit. in § 1 zak. z dne 9. aprila 1870, d. z. št. 51. 251 Prim. 11 a r i n g , 470. L e i t n e r , 39 ss. in tam navedene avtorje. § 177 . Pravne posledice zakona. 489 Ordinarij pu je dolžnosti nadaljnje molčečnosti rešen a) če bi iz njegovega molka pretila nevarnost pohujšanja ali težke ža¬ litve svetosti zakona; b) če stariši zanemarjajo krst svoje dece; c) če deco sicer dajo krstiti, toda pod krivimi imeni, ne da bi ob¬ vestili tekom tridesetih dni ordinarija o rojstvu, krstu in pravih imenih; d) če zanemarjajo krščansko vzgojo svojih otrok. Zaročenci morajo pred poroko obljubiti, da bodo te dolžnosti zvesto izpolnjevali; brez te obljube ordinarij ti¬ hega zakona sploh ne dovoli. Zato je od ravnanja zakoncev odvisno, da se tajnost v istini varuje. Tihi zakon se ne zabeleži v navadni poročni knjigi am¬ pak v posebni knjigi, ki se hrani v tajnem arhivu. Ištotako se deca po svojem pravem položaju vpiše v po¬ sebno tajno knjigo kurije. Tihi zakon se radi čuvanja tajnosti ne zaznami v krst¬ nih knjigah poročencev. Tihi zakoni so po o. d. z. samo v primeru § 87 (ako ve¬ ljata mož in žena splošno že za poročena) mogoči. V drugih primerih ovira veljavnost dejstvo, da izostanejo oklici (§ 74). VI. Poglavje. Učinki zakonske pogodbe. § 177. Pravne posledice zakona. Cc. 1110—1113. L e i t n e r , 363 ss. K n e c h t, 155 ss. W e r n z - V i d a 1, 699 ss. H a r i n g, 547 ss. Scherer, § 135. Linneborn, 352 ss. Glede posledic, ki iz veljavno sklenjenega zakona po pravu samem neodvisno od volje strank nastanejo, razliku¬ jemo 1. pravice in dolžnosti soprogov v njihovem vza¬ jemnem razmerju; 2. pravice in dolžnosti roditeljev na- pram otrokom; 3. pravno zaščito zakonske vezi po objektiv¬ nem pravu. 1. O oblasti moža nad ženo (p o t e s t a s m a rit a 1 i s) se cerkveni zakonik ne izjavlja. V tem oziru so izreki sv. pisma (Gen. 3, 16; Eph. 5, 22 ss.) še danes merodajni, po katerih je žena možu dolžna pokorščino, dočim je mož za¬ vezan, ravnati ž njo kot s svojo družica, jo vzdrževati in ji 490 Kušej, Cerkveno pravo. nuditi potrebno varstvo. Drugače so pa zakonske pravice in dolžnosti moža napram ženi in obratno povsem enake (c. 111). Žena ima praviloma, t. j. ako ni zakonito ločena, isto domovališče kakor mož ter z njim enako podsodnost 262 in občinsko pristojnost. 263 V § 90 o. d. z. je učinek zakonske pogodbe izražen z besedami: „Pred vsem imata oba dela enako obveznost do zakonske dolžnosti, zvestobe in medsebojnega spodobnega ravnanja." Naslednji § 91 pa določa: „Mož je glavar dru¬ žine. V tem svojstvu ima pravico voditi gospodinjstvo, a zavezan je tudi, da dostojno vzdržuje ženo primerno svoji imovini ter da jo v vseh zadevah zastopa.“ Žena dobi vsled sklenitve zakona moževo rodbinsko ime in postane deležna vseh stanovskih in družabnih pred¬ pravic svojega soproga, če ni po izjemnem pravu, n. pr. pri morganatičnem zakonu, kaj drugega določeno (c. 1112, § 92 o. d. z.). Veljavna zakonska pogodba vstvari med možem in ženo trajno, nerazdružno vez (vinculum matrimonii), ki obstoji v izključujoči telesni in življenski skupnosti in je po nauku cerkve oblagodarjena tudi s posebno milostjo, ker je zakon zakrament. Pri vseh narodih, pri katerih je samo monogamni zakon pravno priznan, tvori zakonska vez razdiralen zadržek v tem smislu, da je sklenitev drugega zakona za oba soproga nična, dokler ni prvi zakon postavno razrešen. Pravice in dolžnosti soprogov glede spolnega občevanja so v prvi vrsti etične narave, a so tudi pravno normirane. Na etično polje spada razlika med jus petendi in officium p r a e - standi debitum, dočim se s prašanjem, ali so tožbe na iz¬ polnjevanje zakonske dolžnosti dopustne ali ne, bavi tudi pravna teorija. Mnenja se razhajajo, toda kontroverza je praktično malo pomembna, ker bi bila izvršba sodbe na vsak način nemogoča. 21 ’ 1 ' 4 252 cc. 95 § 1, 1561. §§ 70, 75 jurisd. norme za Slov. in Dalmacijo. 253 §§ 7, 11 zak. z dne 5. dec. 1865, d. z. št. 105, in § 5 zak. z dne 5. dec. 1896, d. z. št. 222 (za Slovenijo in Dalmacijo). 254 Officium praestandi debitum ugasne za nekrivega soproga, če se je njegov zakonski drug ogrešil prešestva. Ako pa so¬ prog spolno občevanje nadaljuje potem, ko je za učinjeno prešestvo izvedel, se njegovo ravnanje tolmači za odpuščenje: ravno tako, ako tekom šestili mesecev ne vloži tožbe za ločitev (c. 1129 § 2). § 177. Pravne posledice zakona. 491 2. Roditeljska oblast (p a t r i a potestas) napram otrokom je prirodna posledica razmerja med stariši in otroci. Ker je vzgoja dece brez avtoritete nemogoča, a je vzgoja dolžnost obeh roditeljev, pristoja oblast nad otroci očetu in materi, dasi ima prvo besedo oče. Tej oblasti so meje začrtane po njeni s vrhi, t. j. po vzgoji; kadar je ta dovršena, neha tudi roditeljska oblast. Izrabljanje oblasti v nasprotju z vzgojno svrho, n. pr. siljenje otrok v zakon ali v določen stan, je nedopustno. Oblast roditeljev nad otroci pa vsebuje obenem celo vrsto dolžnosti, katere so urejene tako po cerkveni kakor tudi po dr¬ žavni zakonodaji. V obče se te dolžnosti tičejo telesnega in duš¬ nega blagra dece. Stariši morajo otroke preživljati in jim oskr¬ beti svojemu stanu primerno izobrazbo, paziti na njih zdravje in krepek telesni razvoj. Kot kristjani pa morajo gledati tudi na etično in versko vzgojo in so vsaj po svoji vesti zavezani uvaže- vati vse v tem pogledu obstoječe verske in cerkvenopravne pred¬ pise, kakor glede krsta, obhajila, posečanja verskih šol, kate- heze itd. (c. 1115). 256 3. Vsak sklenjeni zakon se smatra veljavnim, dokler se ne dokaže njegova neveljavnost (c. 1014). Dokaz sklenitve nudijo poročne knjige in izpiski iz nje. Ako je zakon neveljaven radi razdiralnega zadržka, radi hibe v zakonski volji ali radi nedostatka predpisane oblike, strankam ni dovoljeno, da razdružijo samolastno svojo življensko skup¬ nost, ampak se mora šele na podlagi posebnega sodnega posto¬ panja ugotoviti, da je zakon ničen. Za tožbo sta upravičena za¬ konca in pri zadržkih javnega prava cerkveni tožitelj (promo- tor justitiae). Tožba je nedopustna, ako enega ali obeh za¬ koncev ni več med živimi. Veljavnost ali neveljavnost zakona se more v tem primeru dognati samo potom vmesnega (inciden- čnega) spora, to je v teku pravde, za katere končni izid je ono prašanje prejudicialno (cc. 1970—1972). V vsaki pravdi radi ne¬ veljavnosti ali neizvršitv§ zakona je treba postaviti branitelja vezi (d e f e n s o r v i n c u 1 i), katerega naloga je, da z vsemi sredstvi nastopa v korist veljavnosti (cc. 1967—1969). 256 Važna posledica pravne zaščite zakonov je tudi ta. da ne¬ veljavno sklenjen zakon pozneje postane veljaven, ako se ob poroki podana hiba popravi ali obstoječi razdiralni zadržek naknadno spregleda. Cerkveno in civilno pravo pospešujeta kon- validacijo zakonov v interesu stalnosti rodbinske zveze, na ka¬ teri je zgrajen družabni red v vseh kulturnih državah. V vsakem 255 Prim. v tem pogledu ec. 770. 860, 1374, 1335, 1372 § 2, 250 Prim. spodaj $ 210. 492 Kušej, Cerkveno pravo. sporu glede obstoja uli neobstoja zakona mora sodišče najprej na stranke vplivati, da se po možnosti ničnost popravi (zadržek spregleda, privolitev naknadno izjavi, poroka v zakoniti obliki ponovi). Šele tedaj, ako to radi kvalitete zadržka ali radi odklo¬ nilnega stališča strank ni mogoče doseči, se proizvedi sodno po¬ stopanje. V Sloveniji s Prekmurjem in Dalmaciji ter v Vojvodini in Medjimurju razsojajo zakonske spore za državno ob¬ močje civilna zborna sodišča prve stopnje. Cerkvenim so¬ diščem sporedno postopanje v istih zadevah ni zabranjeno, a sodbe cerkvenih sodišč v imenovanih pokrajinah za dr¬ žavo nimajo izvršne moči. V vseh ostalih pokrajinah je sodstvo v zakonskih sporih od države do danes še poverjeno cerkvenim sodiščem: iz tega sledi, da so ta sodišča in tudi vsa druga cerkvena oblastva zavezana pri svojem poslo¬ vanju ločiti državijanskopravno in verskopravno stran ve¬ ljavnosti konkretnih zakonov in da pridejo cerkvena so¬ dišča lahko s svojimi dolžnostmi, ki jih imajo kot državno poverjena zakonska sodišča, v navskrižje . 257 Ker imajo pač v prvi vrsti biti verska sodišča, bi kazalo, da svojo pri¬ stojnost v vseh sporih odklonijo, v katerih bi morala za državno območje izreči drugo sodbo kakor za cerkveno. Isto velja za župnike, ki naj katoliško poroko odklonijo, ako stranka ne dokaže, da je poprej od nje sklenjeni ne- katoliški zakon razrešen ali po zanj veljavnih predpisih razvezan. 257 Na llrvatskem morajo soditi zakonska sodišča po „ženitbenem zakonu" iz 1. 1856. Cerkveno zakonsko pravo smejo jemati samo subsi¬ diarno v poštev, kolikor se njegova načela z ženitbenim zakonom ne križajo. Po čl. IV pat. z dne 29. nov. 1852 so mešani zakoni sklenjeni pred nekatoliškim dušebrižnikom veljavni, a § 45 ženitbenega zakona določa, da sodijo o veljavnosti med katoliki in nekatoliškimi kristjani sklenjenih zakonov katoliška zakonska sodišča. Ta morajo torej po dr¬ žavljanskem pravu obstoj zakona potrditi, (ločim ta cerkvenopravno ni veljaven (c. 1099 n. 2). Nadaljnje primere kolizije verskih prav ter ko¬ lizije državljanskega prava s cerkvenim pravom nudijo tudi 56, 57, 66, 67 hrvatskega ženitbenega zakona. Slične so razmere v Bosni, kjer se po obstoječih predpisih katolik lahko veljavno poroči s pravoslavnim zaročencem pred pravoslavnim župnikom ali z muslimanom pred šeriatskim sodnikom. In vendar te zveze po katoliškem cerkvenem pravu niso veljavne. Prim. Kušej v zgoraj op. 5 navedeni razpravi, str. 102 ss, 114 ss, § 178. Zakonitost otrok. 495 § 178 . Zakonitost otrok. Cc. It 14—1117, 1051. Haring, 550 ss. Wernz-Vidal, p. 708 ss. Schafer, 294 ss. V zakonu spočeti ali rojeni otroci so legitimni ne glede na to, ali je zakon veljaven ali samo putativen. To načelo pa ne velja za otroke, katerih roditelji so za časa koncep¬ cije vsled višjega posvečenja ali slovesne samostanske zaobljube bili zavezani, da se vzdržujejo spolnega obče¬ vanja (c. 1114). Kot zakonski se domnevajo otroci, ki so rojeni vsaj šest mesecev (po preteku 180 dni) po sklenitvi in pred pre¬ tekom desetih mesecev (500 dni) po razrešitvi, razveljav¬ ljenju ali ločitvi zakona. Za očeta velja zakonski mož, dokler se prepričevalno ne dokaže nasprotno (c. 1115). Zakonskemu rojstvu otrok, ki so prišli na svet pred pre¬ tekom šestili mesecev od sklenitve zakona, sme zakonski mož ugovarjati. Ako pa tega ne stori, se smatrajo tudi ti otroci za zakonske. Enaka načela vsebujejo §§ 158, 156—159 o. d. z. Rok za prigovor proti zakonitosti je določen na tri mesece, štete od dneva, ko je mož za rojstvo izvedel. Ako pa mu je pred ženitvijo bila nosečnost žene znana, sploh nima pravice do prigovora. 258 Prigovor, za katerega ni potrebna oblika tožbe, se mora upoštevati, ako se nenavadni dogodek pre¬ zgodnjega rojstva po izvedencih ne razjasni (§ 157 o. d. z.). Legitimnost otrok, ki so rojeni v zakonitem roku, more mož samo sodnijsko pobijati napram posebnemu kuratorju, ki ima dolžnost, da brani njih zakonsko rojstvo. Uspeh pravde je odvisen od dokaza, da je nemogoče, da bi bil tožitelj otroka zaplodil. Tožbeni rok je določen na tri me¬ sece, odkar je mož za rojstvo zaznal. Tožbena pravica pri- stoja tudi skrbniku umobolnega moža ter v primeru, da je mož tekom tožbenega roka umrl ali da je od rojstva dalje neznanega bivališča, otroku samemu s pristankom matere. 25,1 258 p a £ | )a pavico do tožbe, da se otroku njegovo očetovstvo od¬ reče. V sodnem postopanju mora pa tožnik dokazati, da je nemogoče, da bi bil on otroka zaplodil. 859 §§ 158 in 159 o. d. z. v besedilu III. novele (ces. ur. z dne 19. marca 1916, d. z. št. 169). 494 Kušej, Cerkveno pravo. Otroci, rojeni od vdove ali od žene, katere zakon je bil razveljavljen, ali od sodno ločene soproge po desetem me¬ secu od smrti moža, razveljavljenja odnosno ločitve za¬ kona, se smatrajo za nezakonske in se vpišejo v krstno knjigo z dekliškim imenom matere, ako so vodji matrik te okolnosti uradno znane. To pravilo pa v sledečih pri¬ merih ne velja: a) če mož očetovstvo navzlic ločitvi izrecno prizna; b) če se njegovo spolno občevanje z materjo po § 163 o. d. z. dokaže; c) če je po naznanilu sodišču ali drugače dokazano, da sta soproga svojo zakonsko skup¬ nost zopet upostavila. 260 Legitimacija nezakonskih otrok. Otroci, ki so rojeni izven zakona, se pod izvestnimi pogoji poza- konijo, ako se oče in mati pozneje poročita. Pozakonitev nastopi ali 1. ipso jure s poroko starišev; 2. po posebni od¬ redbi, ki jo izda cerkveni predstojnik na osnovi izvršene poroke; 3. po posebni odredbi brez poroke roditeljev. Pozakonitev ipso jure je vezana na pogoj, da ni bilo za časa spočetja ali rojstva otrok ali za časa nosečnosti matere nikakega razdiralnega zadržka proti zakonu sta¬ rišev. Ni odločilno, ali je zakon starišev na novo sklenjen ali konvalidiran, ali je veljaven ali samo putativen. Če je tak zadržek obstojal ob spočetju otrok, a je pred rojstvom odpadel, veljajo otroci ipso jure za pozakonjene, ker so bili roditelji za časa nosečnosti matere in za časa rojstva za zakon sposobni. 201 Pozakonitve ipso jure niso deležni otroci rodite¬ ljev, med katerimi je bil veljaven zakon v času od spo¬ četja do rojstva radi razdiralnega zadržka nemogoč. 202 Pri 260 Dvorni dekret z dne 15. junija 1835, zb. j. z. št. 39. Man z, Oesterr. Ges. zv. 2, za $om 138. Otroci roditeljev, ki samo dejansko žive ločeno (brez sodne ločitve), veljajo za zakonske in se morajo kot taki vknjižiti. Pravice zakonskih otrok jim je mogoče odreči samo s sodbo na podlagi dokaza, da je očetovstvo soproga njihove matere nemogoče. 581 N. pr. a d u 11 e r i n i , ako je zadržek zakonske vezi za časa nosečnosti vsled smrti drugega soproga prenehal. Prim. W e r n z - V i - dal, p. 720 op. 56. 282 Take otroke imenuje doktrina spurii, dočim naziva natu¬ ra le s vse one nezakonske otroke, kojili roditelji bi se bili ali za časa spočetja ali za časa rojstva ali pa za dobe nosečnosti lahko poročili, § 178. Zakonitost otrok. 495 njih je v svrho pozakonitve potrebna poleg poroke rodi¬ teljev še posebna odredba cerkvenega predstojnika, ki je pa vključena že v dispenzi sami, ako je ta dovoljena v okviru redne uradne oblasti (od papeža ali po c. 1043 od škofa) ali pa na osnovi generalnega indulta (c. 1051). Adulterini in sacrilegi pa potrebujejo, ako niso podani pogoji c. 1116, poleg odstranitve zadržka za pozako- nitev vedno še posebnega dovol jen ja. 203 Ostali s p u r i i morajo za pozakonitev posebej prositi samo tedaj, če je bil zadržek spregledan na osnovi specialnega pooblastila ali če je sam odpadel. Pozakonitev s posebno odredbo dovoljuje papež za zu¬ nanje območje po kongregaciji za zakramente, za notranje pa po penitenciariji sosebno povodom konvalidacije za¬ konov. 204 Načelno je v izrednih primerih v korist katoliški veri mogoča tudi legitimacija nezakonskih otrok brez poroke starišev. A papež te pravice praktično ne izvaja, odkar nima več lastne države. Za druge države bi njegov odlok ne bil odločilen ter bi ostal na polju civilnega prava brez učin¬ kov. 205 Pozakonjeni otroci so povsem ravnopravni z zakon¬ skimi, kolikor ni v zakonu ali v reskriptu določeno kaj drugega (c. 1117). Civilnopravno ima legitimacijo nezakonskih otrok v posledku: a) odstranitev obstoječega zadržka ali dejstvo, da ob sklenitvi zakona vsaj en soprog zanj ni ve¬ del; b) naknadna sklenitev zakona med roditelji; c) po¬ sebna tozadevna odredba državnega poglavarja. 1. Otroci iz neveljavnih zakonov. — V pri¬ merih, da soproga po spregledu zadržka ponovita poroko, velja določilo § 88 o. d. z.; tak zakon je smatrati že od za¬ četka kot veljavno sklenjen, zato veljajo tudi otroci za ker jiii ni na teni oviral nikak razdiralen zadržek. Med spurii se zo¬ pet ločijo adulterini, sacrilegi, incestuosi in nefarii. Sacrilegi so otroci majoristov in religiozov slovesnih zaobljub, incestuosi otroci krvnih sorodnikov v stranski, nefarii pa otroci krvnih sorodnikov v ravni črti. 283 Prim. II a r i n g, 551. L e i t n e r, ‘292. K 284 W e r n z - V i d a 1. p. 720. 206 W e r n z - V i d a 1, p. 721. 496 Kušej, Cerkveno pravo. zakonske ne glede na kakovost zadržka. Ako pa je zadržek sam po sebi odpadel ali če je bil spregledan, toda je po¬ novna poroka izostala, je učinek glede otrok po kakovosti zadržkov različen. Otroci se smatrajo v tem primeru za zakonske samo tedaj, če ni neveljavnost zakona osnovana na enem od zadržkov, ki so našteti v §§ 62—64 o. d. z. (li- gamen, ordo major, professio religiosa sollemnis, dispari- tas cultus). Dobrovernost vsaj enega soproga učinkuje brez ozira na kakovost zadržka vedno v prilog zakonitosti otrok. Izjema, ki jo od tega pravila določa § 160 o. d. z., je od¬ padla (§ 50 ženitb. zak. za katolike iz 1. 1856 in ces. uredba z dne 5. junija 1858, d. z. št. 92). 2. Izven zakona rojeni otroci. Otroci, katerih roditelji so se šele pozneje poročili, se štejejo s svojim potomstvom vred med zakonsko spočete otroke; ne morejo pa vzkratiti otrokom iz prejšnjega zakona pravice do prvo- rojenstva ali drugih že pridobljenih pravic. Nikaka vrsta nezakonskih otrok ni od legitimacije izvzeta, deležni so je celo otroci roditeljev, ki se poprej radi zadržkov po §§ 62 do 64 niso mogli poročiti. Legitimacija pod 2. je odvisna od priznanja ali dokaza oče¬ tovstva. Izjava očetovstva se mora podati pred župnikom, ki vodi krstno knjigo o otrocih, a dopustno je tudi, dati jo na za¬ pisnik pred političnim oblastvom ali pred sodiščem ali pa pred vodjo matrik, ki pride po veri strank na njih domovališču v poštev. V izpiskih iz krstnih matrik se legitimaci ja ne omeni, otrok je v njih zaznamovan kot zakonski. Legitimacijo otrok iz pre- šestvenega razmerja vpiši župnik samo na zahtevo državnih ob- lastev in se pri tem sklicuj na § 161 o. d. z. Legitimacija z dovoljenjem državnega po¬ glavarja je cerkvenopravno brez pomena. Župnik jo vpiše zgolj po naročilu kot od države poverjeni matičar. Po § 165 o. d. z. v besedilu uredbe z dne 12. oktobra 1914, d. z. št. 276, § 8 (I. novela) zakonski mož matere (ki ni otrokov oče) s pristankom svoje žene in otroka, ali če je ta še nedoleten, s pristankom varuha in sodišča lahko pri političnem oblastvu druge stopnje da otroku svoje ime. To izjavo mora predložiti v obliki sodno ali notarsko overovljene listine. 206 2bo Otrok ostane navzlic temu nezakonski in deli domovinsko pri¬ stojnost ter podsodnost z materjo. § 179. Razveza zakonske vezi. 497 VIT. Poglavje. Razdruženje zakoncev (Separatio conjuguni). § 1 ? 9 . Razveza zakonske vezi (Solutio vinculi). Cc. 1118—1127. Knecht, 168 ss. Ha ring, 555 ss. Leitner, 395 ss. F a h r n e r , Geschichte der Ehescheidung im kan. R., 1903. S c h e r e r , § 136. S c h a f e r, 298 ss. W e r n z - V i d a 1, p. 723 ss. F r e i s e n , § 67. L i n n e b o r n , §§ 52, 53. 1. Razveza neizvršenega zakona. S telesnim združenjem izvršenega veljavnega zakona kristjanov ne more po pravu katoliške cerkve nikaka človeška oblast razvezati (c. 1118). To je na osnovi sv. pisma nove zaveze dogmatično utrjeno. 267 Vsled na sebi premalo jasnega besedila Matevževega evangelija (5, 32 in 19, 9) ter v rimskem imperiju veljavnega prava 268 je v vzhodni cerkvi obveljala v tem vprašanju milejša praksa. A tudi proti germanskim plemenskim pravom, ki so brez izjeme razvezo dopuščala, je mogla cerkev svoj nauk šele tekom časa dovesti do občega priznanja. Toda rimska stolica je to na¬ čelo vedno zastopala tudi proti največjim svetnim mogotcem. 269 Tridentinski zbor je napram vzhodni cerkvi izrecno naglasil, da bodi oni izobčen, kdor trdi, da se katoliška cerkev moti, ako na podlagi evangelijev in apostolske doktrine uči, da se zakon tudi radi prešestva enega izmed soprogov ne more razvezati. 270 Z Rimom zopet združeni kristjani vzhodnih obredov so morali katoliški dogma priznati . 271 Glede prašanja, kdaj nastopi absolutna nerazvezlji- vost zakona, ali takoj, kadar je sklenjen ali šele kadar je s telesnim združenjem izvršen, pa so bili zapadni kanonisti različnega mnenja. Končno je zmagalo napram strožjim francoskim kanonistom mnenje pravne šole v Bologni, da 267 Luka 16, 18, 1. Kor. 7, 10 in Marka 10, 11. 368 Justinianova novela 117 dopušča razvezo zakona vsled prešestva in drugih zločinov (c. 8 ss.). 269 Okrožnica Leona XIII. „Arcanum“ z dne 10. febr. 1880 na¬ števa več primerov od papeža Urbana II. do Pija VII., ki je branil nerazvezljivost zakona proti Napoleonu I. 270 Scherer, § 136 str. 553 op. 36 naglasa, da je zbor nameraval c. 7 sess. 24 de ref. matr. prvotno formulirati tako, da naj bo vsak iz¬ občen, ki trdi, da se da zakon radi prešestva razvezati, a da je na in¬ tervencijo beneškega poslanika opustil izreči anatem nad Grki. 271 F a h r n e r , 1. c., 264 ss, navaja večje število papeških raz¬ pisov v tej zadevi. 32 498 Kušej, Cerkveno pravo. je trdni, a neizvršeni zakon (matrimonium ratum non con- summatum) .še razvezljiv iz različnih razlogov kakor so: spolna nezmožnost, blaznost, cognatio spiritnalis, affinitas subsequens itd. 272 Sedanji cerkveni zakonik pozna razun smrti dva načina razrešitve krščanskega neizvršenega za¬ kona in sicer 1. slovesno samostansko zaobljubo enega soproga; 2. spregled zakonske vezi po papežu. Razveza nastopi s položitvijo slovesne samostanske zaob¬ ljube ipso jure, tako da se soprog, ki je ostal v svetu, lahko ponovno poroči. Tak učinek pa ima samo professio reli- giosa sollemnis, ne pa druga zaobljuba, tudi če je po¬ ložena v kakem redu. 273 Tudi višje posvečenje nima enakega učinka (c. 1119). Dokler zakon ni izvršen, sme vsak soprog tudi proti volji drugega postati redovnik ali redovnica. Toda dolo¬ čila prejšnjega prava, da sme soprog, ki hoče vstopiti v kak red, dva meseca po sklenitvi zakona spolno občevanje odkloniti, 274 novi kodeks ni prevzel. Zato imata mož in žena enako pravico na takojšno izvršitev. Tudi če je bilo telesno združenje izsi¬ ljeno, je postala razveza zakona nemogoča. Sicer se pa sme po¬ ročena oseba sprejeti v noviciat samo, če je dobila poprej dis- penzo (c. 542 n. 1). Papež spregleda po veljavno sklenjenem a neizvršenem za¬ konu vstvarjeno zakonsko vez po utemeljeni prošnji enega ali obeh zakoncev. Kot razlogi za dispenzo prihajajo primeroma v poštev: ako obstoja dvom nad veljavnostjo zakona radi razdi¬ ralnega zadržka (spolna nezmožnost) ali nedostatka privolitve (izsiljevanje z grožnjami), ali če bi bila sicer trajna vezanost soprogov preveč kruta, kakor pri neodoljivi vzajemni mržnji, doslednem odrekanju spolnega občevanja, pri telesnih in du¬ ševnih boleznih. V primerih impotence in sile se poslužuje cerkvena praksa dispenze sosebno tedaj, ako impotence in sile ni mogoče popolnoma trdno dokazati, a je na drugi strani ugo¬ tovljeno, da je ostal zakon neizvršen. Postopanje radi dokaza neizvršitve sme ordinarij uvesti šele po naročilu rimske sto¬ lice. 275 272 F a h r n e r , 1. c., 169 ss. 11 ar in g, 558. N. pr. neslovesne zaobljube jezuitov in onih redovnic, ki po posebnili papeževih odredbah v posameznih krajih radi klavzurnih težkoč ne polagajo slovesnih zaobljub. 274 c. 7, X, 3, 32. 275 C. 1963. če stranke prosijo za dispenzo tekom sodnega po¬ stopanja radi neveljavnosti zakona, sme ordinarij dokaze za neizvr- šite\ nadaljevati dotlej, da dospe pooblastilo iz Rima. Spodaj, § 211 op. 4. § 179. Razveza zakonske vezi. 499 Spise z dokazili vred mora ordinarij po zavrženem posto¬ panju, ki je urejeno v c-c. 1974 ss, poslati kongregaciji za zakra¬ mente v Rim. Obenem navedi razloge za dispenzo. II. P a v 1 i n s k i privilegij. Dočim se razreši med kristjani sklenjeni izvršeni zakon samo s smrtjo enega soproga, je razveza med nekrščenimi osebami sklenjenega zakona za življenja soprogov mogoča na podlagi pavlin- skega privilegija, ki je osnovan na 1. Kor. 7, 12—15. Bese¬ dilo je sledeče: Če ima brat neverno ženo in ta privoli, da ostane pri njem, naj je ne odpusti. In če ima verna žena nevernega moža in ta privoli, da z njo živi, naj moža ne odpusti. Če pa se neverni del loči, naj se loči: non enim servituti subjectns est frater ant soror in hujusmodi, in paee anteni vocabit nos Deus. Prvo določno juristično for¬ mulacijo je dal temu privilegiju papež Inocenc 111. 1. 1199 v posebnem dekretu, ki je sprejet v Gregoriano 278 in se glasi: Če eden izmed nevernih soprogov prestopi v katoliško vero in drugi ali sploh noče z njim nadaljevati zakonske skupnosti ali vsaj ne brez bogokletstva in brez opasnosti zapeljevanja h grehu, more spreobrnem del skleniti drug krščanski zakon. Poznejši papeži so to določilo sosebno za misionske kraje še izpopolnili in razširili. Dotične konstitucije i. s. Pavla 111., Altitudo, z dne 1. jun. 1537, Pija V., Ro¬ ni a ni Pontificis, z d ne 2. avgusta 1571, ter Gre¬ gorja XIII., Populiš, z dne 25. jan. 1585, 277 so po c. 1125 ostale nespremenjene v veljavi in so sedaj uporabljati pod istimi pogoji v vseh krajih enako, kar ima glede nekršče- nega prebivalstva (judje, muslimani) celo za provinciae Sediš Apostolicae pomen. Pavlinski privilegij prihaja v poštev samo 1. pri zakonih, ki so jih sklenile nekrščene osebe. Izključena je v vseh pri¬ merih, v katerih je bil en del za časa poroke že krščen, tudi če v to svrho spregled zadržka različne vere ni bil potreben. 2 ' 8 Ravno tako je izključen, če eden od krščanskih soprogov pre- 278 c. 7, X, 4, 19. 277 Dodatek Vi, Vil in VIII kodeksa. 278 Pri zakonih nekatoliških kristjanov z nekrščenimi (c. 1070 § 1). 32 ’ 500 Kušej, Cerkveno pravo. stopi v nekrščansko vero; 279 2. če je eden od soprogov po po¬ roki prejel krst; 5. ako drugi soprog vztraja v neverstvu in nadaljevanje zakona ali sploh odklanja ali pa vsaj noče vzdr¬ ževati skupnosti sine contumelia creatoris, t. j. brez namena, da zavede spreobrnenega druga zopet k odpadu ali v druge težke pregrehe. Da se ugotovi zadnji izmed navedenih pogojev, je spreobr¬ nem soprog zavezan, staviti svojemu nevernemu drugu, predno sklene nov krščanski zakon, prašanje, ali se tudi on spreobrne in da krstiti ali pa vsaj hoče z njim živeti v miru sine contu¬ melia creatoris. Prašanja stavi praviloma ordinarij spre- obrnenca, ki obenem določi morebiti zaprošeni rok za izjavo z dostavkom, da se bo smatral po njegovem preteku molk za odklonilen odgovor. Ako poziv nevernemu soprogu po ordina¬ riju ne bi bil mogoč, zadostuje, da ga izvrši spreobrnenec sam, a za zunanji forum ga je treba dokazati po dveh pričah ali na drug zakonit način. Poziv nevernemu soprogu lahko sv. stolica spregleda. Soprog, ki je poziva oproščen ali ki je nanj dobil odklonilen odgovor, se sme veljavno na novo poročiti s katoliško osebo, razen če je dal po sprejetem krstu svojemu drugu sam povod, da ga je ostavil. Če je neverni soprog zahtevano obljubo sicer dal, a je ne izpolnjuje ali če vernega soproga brez pravičnega razloga zapusti, ohrani spreobrnenec pravico iz pavlinskega privilegija, dasi je živel z nekrščenim drugom še nekaj časa v zakonski skupnosti. Razveza nastopi v trenotku, ko sklene katoliški soprog novi zakon. Predpogoj je, da je njegov prejšnji zakonski drug v tem trenotku še neveren; poznejši njegov prestop ostane na zakon brez učinka. Ako ima spreobrnem zakonski mož več žena, je saino s prvo ženo sklenjeni zakon veljaven. Zato je poziv nasloviti samo nanjo. 280 Če pa spreobrnem pogan ne ve, katero ženo je najprej vzel, si sme izmed vseh eno izbrati in se pod navedenimi pogoji z njo poročiti. 281 Pij V. je spreobrnenim poganom z več ženami sploh dovolil, da si smejo eno izmed njih izbrati in zakon z njo nadaljevati, ako se spreobrne. 282 Gregor XIII. pa je dovolil, da naj poziv, ako ni mogoč, izostane in je določil, da bodi novi zakon veljaven tudi tedaj, če se pozneje izkaže, da 276 c. 7, X, 4, 19. 280 c. 8, X, 4, 19. 281 Dodatek VI h kodeksu, Pavla III. konstitucija A 11 i t u d o. 282 Dodatek Vil h kodeksu, konstitucija Romani Pontificis. § 179. Razveza zakonske vezi. 50 f je bil pozvani soprog pripravljen, nadaljevati zakonsko skup¬ nost a se radi obstoječih ovir ni mogel pravočasno izjaviti. Isto veljaj celo za primer, da se dožene, da je bil prejšnji soprog za časa, ko je bil sklenjen drugi zakon, v istini že kristjan. 283 Naše civilno pravo ne razločuje med izvršenim in ne- izvršenim zakonom. Po o. d. z. se zakon, ki ga sklene ka¬ toliška oseba, razreši samo s smrtjo, ne glede na to, ali sta bili za časa poroke obe stranki katoliške vere ali samo ena, ali se je poroka vršila pred katoliškim ali pred ne- katoliškim župnikom ali samo civilno (§ 111). Tudi hrvatski ženitbeni zakon, ki sloni na tridentinskem pravu, ne pri¬ pušča razveze zakona, pri katerega sklenitvi je bila vsaj ena oseba katoliška, pa naj je poroko izvršil nekatoliški župnik (§ 57). Vendar je na Hrvatskem na podlagi dispenze ab impedimento ligaminis ex matrimonio rato non con- summato za stranke takoj mogoča ponovna poroka, dočim bi moralo ta zadržek v Sloveniji in Dalmaciji spregledati tudi pristojno politično oblastvo. V Vojvodini so civilnopravno tudi zakoni katoličanov razvezljivi, 284 ravno tako v pokrajinah južno od Save, ako so sklenjeni v nekatoliški obliki, ker odloča pravo one cerkve, v kateri je bil zakon blagoslovljen. Razveza od nekatolikov, tudi nekatoliških kristjanov sklenjenih zakonov je v Sloveniji in Dalmaciji dopustna iz razlogov, ki so v § 115 o. d. z. taksativno našteti. Posto¬ panje je slično onemu za razveljavljenje zakona. Brani¬ telj zakonske vezi, ki se postavi uradoma, mora izčrpati vsa pravna sredstva. Pavlinski privilegij je za državno območje priznan samo za pokrajine z avtonomnim verskim zakonskim pravom, v obče torej za dežele južno od Save, izvzemši Dalmacijo. 283 Dodatek VIII h kodeksu, konstitucija „Populis“. O pravnem značaju pavlinskega privilegija, ki je sporen (juriš divini ali juriš humani?) ter navedenih konstitucij (ali gre za izvajanje privilegija ali za razvezo nekrščanskih zakonov potom dispenze?) prim. Leit- ner, 421 ss. Haring, 561 op. 6. W e r n z - V i d a 1, p. 768 ss. in tam navedene avtorje. 284 Prim. §§ 75—80 zak. čl. 31/94. 502 Kušej, Cerkveno pravo. § ISO. Ločitev zakonci (Separatio a thoro et cohabitatione). Cc. 1128—1132. K ne eh t, 176 ss. Leitner, 425 ss. Scherer, § 137. S c h a f e r , 304 ss. W e r n z - V i d a 1 , p. 778 ss. II a r i n g , 562 ss. Linneborn, 380 ss. Ker je razveza izvršenega krščanskega zakona po božjem pravu nedopustna, je morala cerkev za primere, v katerih je postala nadaljnja življenska skupnost soprogov dejansko nevzdržljiva, nuditi možnost za razstanek moža in žene. Sredstvo, ki služi tej svrhi, je ločitev od mize in postelje (separatio a thoro, m e n s a e t coha¬ bitatione), ki se zakonske vezi ne dotika in zato vsako ponovno ženitev ločenih soprogov izključuje. Kjer civilno pravo ločenim krščanskim zakoncem ponovno poroko do¬ voljuje, je to razmerje za cerkev samo konkubinat in do- tičnike zadenejo cerkvene kazni radi bigamije (c. 2356). Ločitev je ali začasna ali trajna, razlogi zanjo so ali častni ali pa nečastni. Ako se zakonca ločita radi višjih smotrov, ki jih za¬ sledujeta, n. pr. radi vstopa v samostan ali v klerikat ali sploh radi nege krščanske popolnosti, jima cerkveni pred¬ pisi ne delajo ovir. Toda ločitev mora biti sporazumna in ne sme nasprotovati rodbinskim dolžnostim. Kodeks sicer častnih ločitvenih razlogov ne omenja, toda ni dvoma, da jih bo cerkev kakor dosedaj i v naprej priznavala in upo¬ rabljala. . Od nečastnih ločitvenih razlogov opravičujejo nekateri trajno, drugi samo začasno ločitev. T r a j n a 1 o č i t e v je posledica zavestnega prešestva. Nekrivi soprog, ki ni prešestva sam povzročil in ga tudi ni izrecno ali vsaj molče odpustil, ima pravico, da živi jensko skupnost takoj sam prekine ali vloži tožbo na trajno lo¬ čitev. 28 ' 5 Ako sta se okrivila prešestva oba soproga, se n ju krivda izravna in pravica do ločitve odpade. Ako nekrivi soprog potem, ko je za prešestvo izvedel, zakon nadaljuje, 285 p Q prejšnjem pravu je moralo ločitev vedno poprej izreči cer¬ kveno sodišče (c. 2, X, 2, 16). Tako je še danes na Hrvatskem 205 navodila za cerkvena sodišča iz 1. 1856 d. z. št. 185). § 180. Ločitev zakona. 505 ali tekom šestih mesecev ne vloži tožbe in tudi sam ne prekine zakonske skupnosti, se domneva, da je krivdo od¬ pustil. Nekriva stranka po izvršeni ločitvi ni zavezana sprejeti prešestnega soproga nazaj, sme pa to vsak čas storiti, celo njegov povratek zahtevati. Enako težko kakor prešestvo sta presojati sodomia cum tertia persona et bestialitas, dasi zakonik omenja samo adulterium . 288 Kot razloge za začasno ločitev našteva kodeks: odpad dru¬ gega soproga k nekatoliški sekti, nekatoliško vzgojo otrok, zločinsko in sramotno življenje, težko ogrožanje na duši ali na telesu, grdo ravnanje s soprogom i. p. Zadeva naj se predloži ordinariju v presojo in po njegovem izreku naj se izvrši lo¬ čitev. Ako pa je ločitveni razlog očit in brez dvoma podan, se sme ločiti užaljeni soprog tudi po lastnem prevdarku. Z ločitvijo preneha obveznost za debitum conjugale, a za¬ konska zvestoba ni ukinjena. Zopetna združitev je vedno mo¬ goča in postane dolžnost, čim ločitveni razlog odpade. Pri lo¬ čitvi za nedoločen čas mora nekrivi soprog zakonsko skupnost upostaviti šele po odredbi ordinarija, v primeru ločitve za določen čas pa brez nadaljnjega odloka po preteku časa (c. 1131). Vzgoja otrok pripade nekrivemu soprogu, pri mešanih zakonih pa katoliški stranki, ako ordinarij v interesu dece ne ukrene drugače (c. 1132). Postopanje v ločitvenih zadevah v cerkvenem zakoniku ni urejeno. Zato ni ovire, da se uporabljajo dosedanji partikularno- pravni predpisi. Za Hrvatsko, kjer poslujejo cerkvena sodišča tudi za državno območje, velja navodilo iz 1. 1856 drugi del še danes nespremenjeno. V ostalih pokrajinah je prepuščeno prevdarku ordinarijev, da določijo način reševanja ločitvenih zadev. Vsa imovinskopravna prašanja rešujejo civilna sodišča. 287 Ločitev soprogov od mize in postelje spada c i vilno- p ravno v Sloveniji, Dalmaciji in Vojvodini v kompe¬ tenco svetnih sodišč. V Vojvodini, kjer je razveza zakonov tudi za katolike mogoča, so ločitvene zadeve manjšega pomena. Po o. d. z. je ločitev vedno trajna. Soproga se lahko ločita tudi sporazumno, za tako prošnjo je pristojno okrajno sodišče zadnjega skupnega domovališča soprogov. Razlogov ni treba navajati, dovolj je, da zakonca izjavita, da sta sklenila se ločiti in da izkažeta, da sla se radi imo- 288 W e r n z - V i d a 1, p. 780. 287 § 244 navodila za Hrvatsko. 504 Kušej, Cerkveno pravo. vinskih prašanj ter radi vzgoje in preskrbe otrok spora¬ zumela. Za tožbe na nesporazumno ločitev je pristojno zborno sodišče. Pred prvim narokom se morajo najprej vršiti trije spravni poskusi. V sodbi se izreče, katero stranko zadene krivda na ločitvi. 288 Glede vzgoje otrok ločenih zakoncev veli § 142 o. d. z.: Ako se pri ločitvi ali razvezi zakona soproga nista spo¬ razumela s pristankom sodišča o vzgoji in negi otrok, naj sodišče z ozirom na posebne okolnosti slučaja, na interese otrok, na poklic, osebnosii in svojstva starišev ter na raz¬ loge, ki so bili za ločitev ali razvezo zakona merodajni, odloči, ali naj ostanejo vsi ali kateri otroci očetu ali materi. Drugi soprog ohrani pravico do osebnega občevanja z njimi. Sodišče srne to občevanje pobližje urediti. Stroški vzgoje obremenjujejo očeta. V interesu otrok sodišče svojo odločbo lahko spremeni. Sodišča obveščajo o pravomočnih ločitvah pristojni ordinariat, ki sporoči odlok ali sodbo župniku poročnega kraja. Svojo zopetno združitev naj zakonca sodišču na¬ znanita (§ 110 o. d. z.). V slučaju opustitve tega naznanila bi veljali njiju 10 mesecev po ločitvi rojeni otroci za ne¬ zakonske dotlej, da bi se očetovstvo zakonskega moža ali pa zopetna združitev ločenih zakoncev dokazala. 280 § 181. Meddržavno in medpokrajinsko zakonsko pravo. Scherer, § 131. Speiser, Die Tlaager internationalen Abkommen betreffend Eheschliefiung u. Ehescheidung, A. f. k. K. R. zv. 86 (1906), 456—485. W a 1 k e r G., Internationales Privatrecht, 1921, 485—650. C z y h 1 a r z, Die Haager Ehekonvention u. das oest. Recht, 1907. La¬ pajne, Kolizijske norme civilnega medpokrajinskega prava v kra¬ ljevini S. H. S., Zbornik jur. fak. v Ljubljani I. (1921), 199 ss. Kušej, Vera in bračna vez, istotam IV. (1925), 94 ss. Haring, 521 ss. K 6 s 11 e r , 136 ss. Pravo katoliške cerkve, ki je za vse katoličane sveta enako veljavno, ima samo po sebi meddržaven značaj, zato 288 Dvorni dekret z dne 23. avg. 1819, zb. j. z. 1595 in naredila justičn. min. z dne 9. dec. 1897, d. z. št. 283, v zbirki M a n z 6,'II 2 , 695 ss. 289 Dvorni dekret z dne 15. junija 1835 št. 39. Natisnjen v zbirki M a n z 2 18 , za §om 138. § 181 . Meddržavno in medpokrajinsko zakonsko pravo. 503 cerkev meddržavnega prava ne potrebuje; le-to je nastalo vsled različnosti civilnih zakonskih prav v sodobnih dr¬ žavah, med katerimi so zveze radi vedno popolnejših pro¬ metnih sredstev od dne do dne živahnejše. Z ozirom na veljavnost sklenjenih zakonov gre v prvi vrsti za vprašanja: ali so tuzemci, kadar se ženijo v inozemstvu, vezani na norme tujega ali na predpise svojega domačega prava in ravno tako: ali so inozemci, kadar se ženijo v tuzemstvu, vezani na svoje domače ali izključno na tuzemsko pravo? Pri tem je še mogoče pripadnost presojati ali po držav¬ ljanstvu ali pa po stalnem domovališču. Po § 4 o. d. z., ki velja, izvzemši drugo poglavje, ne samo v Sloveniji in Dalmaciji ampak tudi v Hrvatski in Slavoniji, se presoja opravilna sposobnost domačinov na tujih tleh po domačih zakonih. Ravno tako veli § 5 sbj. gdj. z., da se mora vsak Srbijanski prebivalec, je li v Srbiji ali izven Srbije, držati njenih zakonov. Glede osebne sposobnosti tujcev pa določa § 34 o. d. z., da se presoja na našem ozemlju po tujem zakonu. Odločilno za pravo, na katero je kaka oseba vezana, je po sedaj pri nas splošno veljajočem mnenju n jeno državljanstvo, ne pa njeno stalno domovališče (1 e x n a t i o n a 1 i s , ne 1 e x d o m i c i 1 i i). Samo pri osebah brez državljanstva bi odločali zakoni njihovega domovališča. Ženitna sposobnost je važen del opravilne sposobnosti. Glede nje so se uveljavila načela §§ 4 in 34 o. d. z. potom običaja skoraj v vseh evropskih državah. Poleg pravila, da se presojaj ženitna sposobnost vsakogar po zakonih njegove domovine (državljanstva), je prodrlo še načelo, da je za obliko poroke odločilno pravo one države, v kateri se zakon sklepa (1 e x loči a c t u s). Toda nekatere države se teh načel ne drže, druge jih priznavajo pač kot pravilo, a dopuščajo izjeme. Meddržavna konferenca v Haagu je sklenila 12. junija 1902 glede zakonskopravnih prašanj več konvencij, kate¬ rih vsebina naj bi se v posameznih državah uzakonila. Prva konvencija določa v čl. I, da se ravna upravičenost, skleniti zakon, po domovinskem pravu vsakega bodočih so¬ progov, razen, če kaka določba tega prava izrecno zavrača na drugo pravo, t. j., če presojo veljavnosti zakona po tem 506 Kušej, Cerkveno pravo. drugem pravu dopušča. V čl. 4 priporoča konvencija drža- vam-pogodbenicam, naj zahtevajo o ženitni upravičenosti 2 " 0 tujca, predno ga poroče, dokaz po spričevalu diplomatskega ali konzularnega zastopnika njegove države ali, dogovorno, svedočbo po manj avtoritativnem oblastvu. V primerih, da pozna lex loči (država, v kateri se zakon sklene) zadržke sorodstva, svaštva, prešestva, umora soproga, obstoječe za¬ konske vezi ali zadržke verskega značaja, ki po )ex domi- cilii ali sploh niso podani ali pa so prenehali, sme država legis loči poroko pred svojim funkcionarjem zabraniti. Države, ki predpisujejo versko obliko poroke, niso zave¬ zane priznati veljavnost zakona, ki ga je sklenil njih pri¬ padnik v tujini neupoštevajoč to obliko. 21 ' 1 Drugače pa je načelo „loeus regit actum“ splošno obvezno, tako da velja versko sklenjeni zakon tudi v državah z obvezno civilno poroko. Glede razvez in ločitev zakona določa haaška kon¬ vencija, da so, ako jih izreče sodišče, ki je po določilih konvencije pristojno, veljavne za vse države-pogodbenice. Jrlaaške konvencije so bile tudi po zastopniku Avstro- ogrske podpisane, a v bivši Avstriji so ostale neizvedene. Njih sklepi so v skladu z določili §§ 4 in 34 o. d. z. in § 5 sbj. gdj. z., zato so tudi za našo državo praktično pomembni, so- sebno ker jih moramo primenjati z ozirom na naša razno¬ lična pravna območja i na zakone, ki jih sklepajo med se¬ boj pripadniki različnih pokrajin. Ako „državljanstvo“ na¬ domestimo s „pokrajinstvom“, pridemo do sledečih načel medpokrajinskega zakonskega prava: 1. Oseba, ki je po pravu lastne pokrajine upravičena, skleniti zakon, se mora k poroki pripu¬ stiti tudi v pokrajini, po katere zakonih te upravičenosti nima; 2. oseba, ki po svo¬ jem pokrajinskem pravu ni upravičena d o ženitve, se ne sme pripustiti k poroki niti v pokrajini, po katere zakonih ta upravi¬ čenost obstoji. Ker so vsa pokrajinska prava med seboj enako vredna, sporejena, nikakor pa nad- ali podrejena, se mora vsaka iz- 290 Ne o ženitni sposobnosti, ki je širši pojem, ker uključuje upra¬ vičenost tudi neobstoj zadržkov. 291 Seveda morda poleg obvezno predpisane civilne oblike. § 181. Meddržavno in med pokrajinsko zakonsko pravo. 507 jema od navedenih načel v prilog legis loči načeloma od¬ kloniti. Težavno je samo najti pravi kriterij za pokrajinsko pripadnost. Za osebe, ki so rojene pred 1. novembrom 1918, bi lahko odločalo prejšnje državljanstvo, za Hrvatsko in Slavonijo ter Bosno in Hercegovino pa pripadnost k tema deželama. A tudi občinska pristojnost in stalno domova- lišče bodeta prihajala v konkretnih primerih v poštev. V obče bo odločilno za pokrajinsko pripadnost dejstvo, da je dotični pravni subjekt v oni pokrajini vzrasel, tako da njeno pravo in njene zakone do dobra pozna. Glede razmerja med Hrvatsko in Slavonijo ter bivšo Ogrsko je po ogrskem ženitbenem zakonu (§ 147) odločilna pristojnost v kako občino na ozemlja Hrvatsko in Slavo¬ nije. Dopustnost razveze zakona za bivše ogrske državljane s hrvatsko občinsko pristojnostjo se je presojala po nače¬ lih, veljavnih za zakone inozemeev. Zato so mogle osebe s hrvatskim deželanstvom pred ogrskimi sodišči razvezati svoj zakon samo, če je imela vsaj ena od njih občinsko pri¬ stojnost na Ogrskem in če sta imeli obe svoje zadnje skupno bivališče na ogrskih tleh (§ 147 ženitb. zak., § 639 c. p. r. za Ogrsko). To razmerje je pač ostalo tudi po prevratu med hr- vatsko-slavonskim in vojvodinskim pravnim območjem v veljavi in se da analogno uporabljati glede vzajemnih od¬ nosov drugih pokrajin. Kot pripadnik konkretne pokrajine bo smel veljati samo tisti, kdor je v kako občino dotičnega pravnega območja pristojen eventualno tudi tisti, ki tam stalno biva in izvršuje trajen poklic. Vsak drugi se mora smatrati kot drugopokrajinee. 292 O ženitni sposobnosti vsakega nedomačina, tu- ali ino- zemca, sme poročni organ brez dvoma zahtevati zanesljivo svedočbo, po potrebi je upravičen tudi do poizvedb pisme¬ nim potom. Previdnost je na mestu tem bolj. ker je po pred¬ pisih kateregakoli pravnega območja veljavno sklenjen za¬ kon veljaven v mejah države sploh. Veljavnost v Vojvo- 202 Avstrijska vlada je glede Burgenlanda celo določila, da občin¬ ska pristojnost, pridobljena po 29. avgustu 1921 na drug način nego /. rojstvom, ni odločilna za pripadnost k tej deželi in zato ne nudi ugod¬ nosti ogrskega ženitbenega zakona. Naredba zveznega justičnega min. z dne 29. maja 1922, B. G. BI. 316. II a r i n g, 526. 508 Kušej, Cerkveno pravo. (lini sklenjenega civilnega zakona morajo priznati in upo¬ števati tudi pokrajine, ki poznajo ali sploh samo cerkveni ali vsaj samo zasilni civilni zakon . 293 Naši verski organi, katerim je od države poverjena asi¬ stenca pri porokah, bodo po ugotovitvi državijanskopravne ženitne sposobnosti nupturientov preskusili še nje versko- pravno stran. Ako bi s stališča verskega prava ne imeli po¬ mislekov, dočim obstojajo civilnopravni, morajo poroko od¬ kloniti. Listine, ki se jim ne zde zadostne, naj predlože or¬ dinariatu. Tretji oddelek. Cerkvena i mo vina. I. Poglavje. Pomen in vrste cerkvene imovine. § 182 . Imovinska sposobnost cerkve. Stutz, Geseli. d. kirchl. Benefizialw., 1895. J. Helfert, Von dem Kirchenvermogen®, 1834. Sagmuller, K. R. II. 3 , § 193. F riedberg, K. R.°, § 167. P 6 s c h 1, K. R. 2 , 198 ss. H ar in g, K. R. 3 , 181 s. Cerkev rabi za izpolnjevanje svoje naloge na zemlji tudi svetnih dobrin, ker ima kot vidna in popolna družba svojo lastno upravo in je vzdrževanje bogoslužja in du¬ hovništva brez gmotnih sredstev nemogoče. Kakor je njen smoter trajen, morajo biti trajna tudi zanj potrebna sred¬ stva. Glede načina njih pridobivanja in osiguranja je cer¬ kev navezana na oblike in pota imovinskopravnega pro¬ meta, ki je sam po sebi njenemu delokrogu tuj in katerega 293 Noben verski organ ne more z veljavnostjo za državno ob¬ močje proglasiti zakon, ki je po katerem koli pokrajinskem pravu veljavno sklenjen, za neobstoječ radi tega, ker pomeni po njegovem verskem pravu zgolj konkubinatno razmerje. Ako pripusti stranko navzlic temu k ponovni poroki, je ta zakon samo za cerkveno ob¬ močje veljaven, a v državljanskopravnem oziru je brez učinka, dokler se prvi zakon ne razveljavi ali zakonito ne razreši. § 182. Imovinska sposobnost cerkve. 509 danes obvladuje in ureja edinole državna zakonodaja. Ob¬ čih predpisov o pridobivanju in odsvajanju imovine se mora držati tudi cerkev. Novodobne države ji ne prizna¬ vajo pravice do lastne zakonodaje na imovinskopravnem polju, toda one omogočajo v okviru občili zakonov ude¬ ležbo na prometu z gospodarskimi dobrinami tudi cerkvi in njenim zavodom, in to z izvestnimi omejitvami ali tudi brez omejitev, ter ji zajamčujejo nedotakljivost lastnine. Cerkev v obče priznava imovinskopravno polje kot del državnega področja in zahteva za se samo ravnopravnost. C. 1495 načelno povdarja, da imata katoliška cerkev in apo¬ stolska stolica naravno pravico, da nezavisno od civilne oblasti pridobivata, posedujeta in upravljata svetne do¬ brine v dosego stavljene jima svrhe in da gre enaka pravica tudi poedinim cerkvam in drugim pod cerkveno avtoriteto osnovanim pravnim osebam. Praktično znači ta kanon samo apel državnim vladam, da naj cerkev kot celoto, sveto sto¬ lico in juristične osebe v smislu cerkvenega prava tudi s svoje strani kot pravne osebe priznajo. Glede pridobivanja in odsvajanja imovine je cerkev na državljanske predpise vezana že radi dejstva, ker bi se brez njih gospodarski smo¬ ter dotičnih pravnih opravil ne dal doseči. Pač pa cerkev lahko glede uprave svoje imovine postavi lastne zakone, ki se bodo z državnimi le malokdaj križali. Glede sklepanja in izpolnjevanja pogodb se sklicuje cerkveni zakonik (c. 1529) izrecno na določila državljanskega prava, ako ne nasprotujejo božjemu pravu in ako cerkveno pravo ne predpisuje kaj drugega. Glede načina pridobivanja, med živimi ali za primer smrti, odplatno ali neodplatno, veljajo za cerkev ista načela naravnega ali postavljenega prava kakor za vse druge osebe (c. 1499). Vsak poslovno sposobni človek, ki more po naravnem in po cerkvenem pravu raz¬ polagati s svojim imetjem, sme to storiti tudi v pobožne in dobrodelne svrhe (ad pias causas) in sicer ali s pravnim či¬ nom med živimi ali pa z odredbo poslednje volje. Oporoke naj se napravijo v veljavni državljanski obliki. Ako se to ni zgodilo in je vsled tega poslednja volja civilnopravno neveljavna, naj se dediči opomnijo, da izpolnijo navzlic temu odredbe testatorja (c. 1513). 510 Kušej, Cerkveno pravo. Pa ne samo na način, ki ga določa zasebno pravo, pri¬ dobivajo cerkve in cerkveni zavodi imovino, ampak do¬ hodke imajo tudi iz j a v n o p r a v n i h naslovov. Države, v katerili so cerkve in verske družbe priznane kot javno¬ pravne korporacije, morajo dosledno priznati tudi njih pra¬ vico, da obdavčijo v primeru potrebe svoje člane v verske svrhe. To pravico zahteva c. 1496 za cerkev nezavisno od vsake državne oblasti za vzdrževanje bogoslužja in duhov¬ ščine in za druge cerkvene zadeve. Paritetna država tej zahtevi ne more oporekati, samo višino verskih davkov bo kontrolirala. Za cerkev je bil prvi, zasebnopravni način pridobiva¬ nja imovine vso dobo njenega obstoja dosti važnejši od drugega. Dohodki iz javnopravnih virov so prišli šele v novejši dobi do pomena. Zato kaže ves ustroj cerkvenih do¬ hodkov in cerkvene imovine sploh izrazito zasebnopraven značaj. Še danes tvorijo glavni del cerkvene imovine ne¬ premičnine, katerih uprava sama po sebi ne zahteva natan¬ čnejših predpisov. V prošlosti so bile samo desetine neko¬ liko davkom podobne. Cerkev danes vsaj izrecno več ne zahteva za se pra¬ vice, da ureja neodvisno od svetne oblasti imovinskopravna prašanja z lastnimi zakoni, ampak se zadovoljuje z ravno- pravnostjo z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami. Tej ravnopravnosti pa nasprotujejo omejitve glede pridobiva¬ nja premične ali nepremične imovine. ki so jih uzakonila že v srednjem veku najprej mesta in na to tudi različne države v manjšem ali širšem obsegu. Glede imovinskopravne sposobnosti cerkve v historičnem oziru sledeče: Kristus in njegovi učenci so živeli od prostovoljnih darov vernikov. Tudi še v prvih stoletjih kristjanstva je bila cerkev edino na te darove navezana, katere so diakoni upravljali. Ne¬ premičnin cerkev ni mogla posedovati, ker je spadala pod col- legia illicita. Dejanski pa so se nahajala že pred Konstan¬ tinom Velikim poslopja in zemljišča v cerkveni lasti, kakor to izhaja iz Milanskega edikta 1. 315. Konfiscirane cerkve in njih imetje so morali dati posestniki nazaj proti državni odškodnini. 1 1 Migne, Patrol. lat. 7, 267 s. (Lactantius, De morte per- secutorum c. 48). Na vsak način so morali biti takratni kristjani zdru¬ ženi v korporacije pod drugimi imeni,' nekateri mislijo, da so tvorili § 182. Tinovinska sposobnost cerkve. 511 Imovinske razmere so se od četrtega stoletja dalje za cer¬ kev razvijale najugodnejše. Država in zasebniki so tekmovali z bogatimi darili in naklonitvami razsežnih posestev v prilog cer¬ kvam in cerkvenim zavodom, katerim je država priznala pravno osebnost in neomejeno zakonito sposobnost, pridobivati imovino bodisi med živimi bodisi na podlagi poslednjevoljnih odredb. * 2 3 Do največjega blagostanja in političnega ugleda pa je prišla cerkev v germanskih državah srednjega veka. Njena imovina je rastla vsled bogatih darov, v prvi vrsti pa vsled desetin. 8 Po takratnem pravu so bili v prilog cerkvi veljavni tudi testamenti, katerim je nedostajala zakonita oblika. 4 Cerkve so bile opro¬ ščene skoraj vseh javnih davščin v smislu določil dekretalnega prava (Lib. X, 3, 49), potrjenih po cesarju Frideriku II. 5 Daši se ti predpisi nikakor niso povsodi upoštevali in so kralji slej kot prej pobirali od državnih cerkva občutne pristojbine in dasi so tudi vlastelini in zavetniki (vogti) čestokrat segali po cerkvenih desetinah in si jemali od cerkvene imovine, kar so si želeli, je bila vendar cerkvena imovina skozi ves srednji vek prav znatna, toda služila je v veliki meri tudi obče koristnim, ne samo ožjim cerkvenim namenom (šolstvu, preskrbi ubogih itd.). Proti ugodnostim, ki jih je vživala cerkvena imovina, se je pojavila reakcija v obliki amortizacijskih zakonov in obsežnih sekularizacij. Amortizacijski zakoni so pred¬ pisi svetne zakonodaje, ki postavljajo za pridobivanje imovine cerkvenim pravnim osebam strožje pogoje, kakor so sicer v ve¬ ljavi. Amortizacija pomeni prenos imovinskih predmetov v last pravnih oseb, osobito cerkvenih zavodov, ker se s tem prenosom oni predmeti iz gospodarskega prometa večinoma izločijo in trajno zapadejo mrtvi roki (manus mortua). 6 * Omejitve v tem oziru so v srednjem veku narekovali pred vsem fiskalni vidiki, ker je bila cerkvena imovina davkov prosta, danes so zanje me¬ rodajni osobito narodnogospodarski interesi. Do obširnih sekularizacij je prišlo v dobi reformacije. Raz- sežna cerkvena posestva so protestantski deželni knezi zasegli pogrebna ali druga društva (collegia funeraticia, collegia tenuioruin). Prim. Sagmuller, K. R. II, 8 433. Friedberg, K. R. 6 , 553 s. 2 L. i, 13, 19, 23, 24, 26, C. 1, 2; 1. 20, 24, 25, 28, C. 1 , 3; nov. 131. 3 V Galiji je bila v začetku 7. stoletja ena tretjina vse zemlje cerkvena posest. W e r m i n g h o f f, Verfassungsgescli. der deutschen Kirclie im M. A. 2 , 15. * Cc. 10, 11, X, 3, 26. 3 Authent. post. 1. 2, C. 1, 3. Poprej so vživale te svoboščine samo cerkve, ki jim je kralj podelil imuniteto. 0 Prispodoba prihaja od tega, ker cerkev slično kakor mrtva roka dotičnih gospodarskih dobrin vsled prepovedi odsvajanja več ne pusti v promet in jih za državni blagor usmrti. Prim. K n h 1 , Die deutschen Amortisationsgesetze, 1879, § 1. 512 Kušej, Cerkveno pravo. ali v svojo lastno ali pa v državno korist. Kazen izobčenja, ki jo je zagrozil tridentinski cerkveni zbor vsem, ki bi segali po cerkveni lastnini, 7 ni imela trajnega praktičnega uspeha niti v katoliških deželah, kakor so pokazale obsežne sekularizacije v Avstriji v jožefinski dobi, v Franciji v dobi revolucije in v Nem¬ čiji v začetku 19. stoletja, kjer so prenehale na podlagi glavnega sklepa državne deputacije z dne 28. februarja 1803 obstojati vse duhovske kneževine in je bila usoda ostalih opatij in samostanov izročena svobodni volji deželnih knezov, ki so jih smeli obdržati ali razpustiti. 8 * Poznejša ustavna doba je zajamčila v različnih državah tudi nedotakljivost cerkvene imovine, odpravila pa je skoraj povsodi desetino. 0 Danes je pravna osebnost cerkve in njenih zavodov presojati povsodi po državnih predpisih. Kjer je cerkev priznana kot javnopravna korporacija ali kjer je organizi¬ rana vsaj po bogočastnih udruženjih, tam ima tudi imovin- sko sposobnost. Tudi stara Avstrija je poznala pred 1. 1855 amortiza¬ cijske zakone, od tedaj dalje pa ne več, ker je bilo s čl. 29, 55 konkordata cerkvi garantirano svobodno pridobivanje imovine. Ustava kraljevine S. H. S. zajamčuje v čl. 37 last¬ nino v obče, za cerkveno imovino veljajo zgolj iste ome¬ jitve kakor za imovino drugih fizičnih ali pravnih oseb. Izvedba ločitve cerkve od države je skoraj povsodi imela za posledico tudi občutne izgube glede cerkvene imovine, sosebno tam, kjer je ločitev, kakor na Francoskem in tudi drugod, imela izrazito cerkvi sovražno tendenco. § 183. Davčne svoboščine cerkvene imovine. C. 121. Sagmiiller, K. R. IP, § 194. II a r i n g, K. R. 3 , 666 ss. F r i e d- b e r g, K. R. 6 , § 168. P o s c h 1, K. R. 2 230 ss. Dočim je zahtevalo kanonsko pravo popolno osvobodi¬ tev cerkvene imovine od vseh javnih davščin 10 in je tudi 7 Sess. 22 de ref. c. 11, sess. 25 de ref. c. 20. 8 V primeril razpusta so bili zavezani, da imovino porabijo za vzdrževanje bogočastja, šol in dobrodelnih zavodov. Stolnim cerkvam so morali deželni knezi odmeriti stalno dotacijo. Župnijske nadarbine, šolski fondi in dobrodelne ustanove so ostale nedotaknjene. 0 Prim. glede desetine v bivši Avstriji H a r i n g , K. R. 3 , 682 ter S c h i f f, Oesterr. Staatsworterb. P, 58 ss. 10 Cc. 22, 23 C. 23 q. 8; Lib. X, 3, 49. ^ 183. Davčne svoboščine cerkvene imovine. 513 še papež Pij IX. v silabu (n. 30, 32) proglasil zanikanje tega privilegija za zmoto, v novem zakoniku katoliške cerkve to prašanje ni pokrenjeno. C. 121 govori samo o osebni imuniteti klerikov, obstoječi v osvoboditvi od vojaške službe ter takih poslov in javnih zvanj, ki so z duhovskim stanom nezdružljiva. 11 Postulat stvarne imunitete ima da¬ nes samo še historičen pomen. Popolna davčna svoboda cerkvi pa tudi v preteklosti ni bila nikoli priznana. Rimsko pravo je pod nasledniki Konstantina Aelikega cerkev osvobodilo samo izrednih dajatev ter ji spre¬ gledalo tudi mu n era sordid a . 12 Privatna imovina klerikov ni vživala nikakih privilegijev. V državi Frankov so imele dav¬ čne svoboščine samo tiste cerkve, katerim je kralj podelil imu¬ niteto in šele od Ludovika Pobožnega dalje je bil za vsako cer¬ kev en mansus zemlje kot njena dota davkov prost . 13 Vsa ostala cerkvena imovina je bila podvržena vsem rednim davšči¬ nam, in celo privilegirane cerkve so jih morale plačevati od vsake nove pridobitve. Vrh tega so postala prvotna do n a g r a- tuita škofij in samostanov kralju polagoma stalna in trajna. Škofje in opatje so morali vršiti svojo dvorsko in vojno dolžnost in so bili še na razne druge načine samovoljnemu izkoriščanju izpostavljeni. Celo po cesarju Frideriku II. z že omenjenim dr¬ žavnim zakonom zajamčena popolna imuniteta ni ovirala mest in deželnih knezov, da so nalagali cerkvam ob različnih prilikah občutne davke. V nujnih primerih so v novejšem času celo katoliški vla¬ darji obdačevali cerkveno imovino ne da bi bili poprej predstav¬ nike cerkve prašali za pristanek. Novodobne davčne zakonodaje poznajo samo še nekatere davčne ugodnosti za cerkev in njene zavode, osobito pri zemljarini in pri hišnem davku, dočim mo¬ rajo vsa druga davčna bremena nositi tudi cerkvene osebe enako kakor ostali davčni obvezanci. V Sloveniji in Dalmaciji se od cerkvenih sejmišč (Kirch- liofe) ter od grobišč ne plačuje zemljarina. Hišnega davka proste so cerkve in javne kapele, župni in škofijski dvorci, ki služijo za uradna stanovanja župnikom, kuratom, ekspozitom, škofom, poslopja za uradna stanovanja cerkvenih nastavijencev (cerkov¬ nikov in organistov), v kolikor služijo svojemu smotru in se ne 11 „Clerici oriines a servitio militari, a muneribus et publicis civi- libus officiis a statu clericali alienis immunes sunt.“ 12 Pod munera sordida so spadale dajatve živil dvoru, vojski, mestom, dalje robote in priprege v javne svrlie. L. 13, (8, C. Theod., II, 16. Prim. Grashof, Die (les. d. roeni. Kaiser liber die Immunitiiten der Kirchen, A. f. k. K. R. 36 (1876), 321 ss. 13 c. 25, C. 23, q. 8. Friedberg, K. R. 6 , 559, 592 op. 10. 33 514 Kušej, Cerkveno pravo. plačuje nobena najemnina, samostanska poslopja mendikantov, izvzemši dominikance, v kolikor se ne vporabljajo v druge na¬ mene. 14 Lekarne usmiljenih bratov ne plačujejo pridobninskega davka. Glede osebne dohodnine in rentnine veljajo za klerike in za cerkvene korporacije in zavode enaki predpisi kakor za druge davčne obvezance. 15 Na drugi strani pa morajo cerkve in cerkveni instituti plačevati pristojbinski nadomestek (dopolnilno prenosno takso) in prispevke k verskemu zakladu. Pristojbinski nadomestek ali sedaj dopolnilna pre¬ nosna taksa je davek, ki ga plačujejo pravne osebe od svoje iinovine radi tega, da dobi država nadomestilo za pre¬ nosno pristojbino, ki tukaj odpade, ker ostanejo imovinski pred¬ meti navadno vedno v isti roki. Plačujejo ga cerkve, beneficiji, ustanove, duhovske korporacije ter družbe, katerili člani nimajo deleža na družbenem premoženju. Izračuna in predpiše se v iznosu 0.4% na leto od prometne vrednosti nepremične imovine za dobo petih let (od 1. jan. 1926) ter se plačuje v četrtletnih obroki h v naprej, t. j. vsako leto od 1. januarja do vštevši 31. ja¬ nuarja, od 1. aprila do vštevši 15. aprila, od 1. julija do vključno 15. julija, in od 1. do vključno 15. oktobra. Manjše svote odmer¬ jene dopolnilne takse, katere letni znesek ne presega 500 Din, se morajo plačevati v naprej za celo leto najkasneje do 31. janu¬ arja vsakega leta. 19 Od premičnin se dopolnilna taksa ne pla¬ čuje. Nepremičnine, ki so oproščene zemljarine in hišnega davka, tudi tej taksi niso podvržene. Prispevki k verskemu zakladu koreninijo že v jožefinski dobi, ko so dobili vsi beneficiati nalog, da oddajo presežek dohodkov, ki jim ostane po kritju izdatkov za stanu primerno vzdrževanje, verskemu zakladu. L. 1788 je bila splošno predpisana 7'A% duhovska dohodnina, od katere so bili samo dohodki do 600 gl. k. M. oproščeni. 17 Mnogi samostani so se pozneje s finančno upravo sporazumeli na plačevanje pavšalnih zneskov. Dne 7. maja 1874 je izšel o verskozakladnem davku poseben zakon št. 51 d-, z. 18 in sicer v zvezi z regulacijo kongrue, ki je stala takrat na pretresu. Davek naj bi bil okrepil precej 14 Prim. M a y e r h o f e r - P a c e , 1 landbuch f. d. oest. Verwal- tungsdienst VII, 188, 189. Gospodarska poslopja, pristave in viničarije niso davka proste. lr ' V Sloveniji in Dalmaciji veljajo določila zakona z dne 23. ok¬ tobra 1896, d. z. št. 220, z različnimi poznejšimi spremembami. 19 Pripomba 12 k tarifni postavki 12 taksnega zakona, I, točka I, 2 (taksni zakon z dne 25. oktobra 1923, Sl. N. br. 225). 17 Prim. Hussarek , članek Religionsfond v Oesterr. Staats- wbrterbuch IV 2 , 99 ss. 18 M a n z , Oesterr. Gesetze zv. 26/11*, 1895, 172 ss. § 184. Različne skupine cerkvene imovine. 515 izčrpane verske fonde. Po svoji naravi je progresiven imovinski davek. Kot merilo za odmero služi vrednost kakor se ugotovi v svrho predpisa pristojbinskega nadomestka. Tudi ustanove na¬ menjene nadarbinarju ali komuniteti se vračunajo, ne pa bibli¬ oteke, znanstvene in umetniške zbirke, pri redovih, ki strežejo bolnikom, tudi ne bolniški inventar. Verskozakladni davek se predpiše za dobo 10 let naprej in znaša pri imovini do 10.000 gl. %%, od 30.000—40.000 gl. 4%, od 80.000—90.000 gl. 9%, nad 90.000 gl. 10%. Plačevanje se vrši četrtletno v naprej. Pavšaliranje ni dopustilo. Bogočastna uprava mora določiti po zaslišanju škofa ob upoštevanju krajevnih raz¬ mer oni znesek (kompetenco), ki je potreben za kritje stanu pri¬ mernega vzdrževanja duhovnih oseb in ki po verskozakladnem davku ne sme biti prikrajšan. Kolikor bi šel davek na račun kompetence, se mora odpisati. 10 . Ker je bila kompetenca višje odmerjena kakor kongrua, je bilo davčnih obvezancev že pred svetovno vojno razmeroma zelo malo. Zato je bil tudi finančni uspeh verskozakladnega davka že poprej malenkosten. Valutarne razmere po vojski so verskozakladne pri¬ spevke dejansko ukinile, dasi zakon še obstoja. 20 § 184 . Različne skupine cerkvene imovine. Haring, K. K. 3 , § 183. G rpR-Schueller, K. R. 8 , § 147. P o s e h 1. K. R. 2 , 197 ss. Isti, Pie Entstelnmg des geistlichen Benefiziums, A. f. k. K. R. 106 (1926), l ss, 363 ss. Sagmiiller, K. R. 3 , § 197. F med¬ ij er g, K. R.°, 176, 178. St ut z, K. It. 2 , §§ 18 — 20. Vsi imovinski predmeti, ki služijo cerkvenim svrham, bodisi telesne stvari, premične in nepremične, bodisi pravice katerekoli vrste, naj so namenjene celotni cerkvi, rimski stolici ali poedinim cerkvenim pravnim osebam, spadajo pod skupni pojem bona e c c 1 e s i a s t i c a , cerkvena dobra (Kircheugut), ne glede na to, ali so h krati cerkvena 19 Postopek radi napovedi davku podvržene imovine je natančno urejen v ministrskih uredbah z dne 21. jun. 1892. d. z. št. 110; 11. febru¬ arja 1905, d. z. št. 22; 16. oktobra 1905, d. z. št. 106. H u s s a r e k , I. c., 100. 20 V primeru nove ureditve gmotnega položaja duhovništva bi kazalo zakon o verskozakladnih prispevkih razveljaviti, ker na sebi poleg dopolnilne prenosne takse nima stvarne opravičenosti in ker bi njegov celotni donos težko kril stroške pri finančni upravi. Druge po¬ krajine v naši državi (razim Slovenije in Dalmacije) podobnega davka nimajo. 33 * 516 Kušej, Cerkveno pravo. last (Kirchenvermogen) ali ne. Med njimi razlikujemo res s a c r a e , predmete, ki so po posebnem liturgičnem svetem dejanju, posvečenju (consecratio) ali blagoslovljenju (be- nedictio), določeni za bogočastne svrhe, in res pre¬ ti o s a e , predmete, ki imajo veliko umetniško, zgodo¬ vinsko ali snovno vrednost (c. 1497 §§ 1, 2). Tudi res sacrae so lahko zasebna last, kakor cerkve in kapele, cerkveni paramenti in cerkveno posodje. Toda lastnik se sme po¬ svečenih stvari samo v določeno svrho posluževati. Tudi po izgubi posvečenja ali blagoslova se ne smejo uporab¬ ljati v nečastne namene (c. 1510). Kdor za posvečeno ali blagoslovljeno stvar radi tega njenega svojstva zahteva višjo ceno, se okrivi simonije (c. 727). Predmeti cerkvene imovine ne tvorijo velike enotne skupne mase in tudi nimajo skupnega lastnika. Celotna cerkvena imovina se deli na celo vrsto skupin, označenih osobito po svrhi, kateri so namenjene in med temi skupi¬ nami je zopet veliko število pravnih subjektov, ki so last¬ niki poedinih imovinskih kompleksov. Prvotna enotnost cerkvene imovine se že v krščanskem rimskem cesarstvu ni dala strogo ohraniti. Na deželi so nastajale vedno bolj številne nove cerkve s posebnim od škofa tja po¬ slanim duhovništvom. Verniki so cerkve obdarovali z mnogimi zemljišči, ki so ostala z njimi trajno združena. Škofom je bilo ugodnejše, prepuščati cerkvena posestva duhovništvu v užitek kakor pa pošiljati potrebna sredstva iz mesta na deželo. Pravica do užitka je bila s početka preklicna, prekaristična, pozneje je postala trajna, ker škof duhovniku po sinodalnih sklepih posestev ni smel več brez tehtnih vzrokov odtegniti. Ta razvoj je dejansko, dasi še ne idejno in še manj pravno povzročil konec enotnosti vse cerkvene imovine v škofiji, kajti navzlic temu, da je smel škof razpolagati z dohodki poedinih cerkva v korist celote, vendar ni smel cerkvam vzeti posestev, ki so jih jim prepustili darovalci v namenu, da služijo za vzdrževanje tja dodeljenega duhovništva in drugim lokalnim potrebam. Na¬ vadno pa je dobivala ideja skupnosti praktično izraza na ta način, da so cerkve na deželi pošiljale škofu po veljavnih de¬ lilnih predpisih nanj odpadajoči del dohodkov . 21 21 V rimski cerkvi je postala delitev na štiri dele običajna. Prvi je pripadel škofu, drugi duhovništvu, tretji ubogim, četrti pa je bil namenjen za kritje gradbenih stroškov in drugih v prilog bogoslužju potrebnih izdatkov. V Španiji so cerkvene dohodke delili na tri dele, v Galiji na različne načine. § (84. Različne skupine cerkvene imovine. 517 Bistveno drugače je postalo šele za dobe Karolingov, ko je razvijajoče se fevdstvo v zvezi z lastniškimi cerkvami vtisnilo svoj pečat tudi cerkveni organizaciji. Fevdstvo je dokončno razbilo enotnost cerkvene imovine v škofiji, ker je polagano mnogo cerkvenih posestev prvotni svrhi trajno odtrgalo, poleg tega pa bistveno pripomoglo, da so znatni imovinski kompleksi stalno ostali s poedinimi cerkvami združeni. Karolingi so deloma samovoljno, deloma s pristankom ško¬ fov in opatov podeljevali cerkvena posestva svojim konjenikom v fevd, a tudi cerkveni knezi so hoteli in deloma tudi morali imeti svoje lastne vazale, da so z njimi ščitili svoja lastna po¬ sestva in dajali kralju zahtevano vojno pomoč. Pod vplivom germanskega prava je postala večina vsaj nižjih cerkva zasebna last vlastelinov. A tudi pri lastniških cerkvah je postala fevdna oblika pri nastavljanju svečenikov odločilna. Oni m a n s u s zemlje, ki je moral po državnem za¬ konu iz 1. 818/19 ostati bremen prost vsaki cerkvi za vzdrževanje duhovnika, je veljal pri germanskih plemenih ravno tako za beneficij, kakor so se imenovala beneficia vazalom po fevdnem pravu podeljena posestva. Svečenik je dobil cerkev podeljeno na isti način, kakor vazal svoj fevd. Položaj duhov¬ nika je bil od položaja vazala samo po službenih dolžnostih različen. Pri stolnicah in drugih škofu pripadajočih cerkvah je prišlo pod vplivom fevdstva in lastniških cerkva do razdelitve poprej enotne imovine med škofom in kapitljem. To kar je pripadlo škofu, so imenovali men s a episcopalis, ostalo je služilo potrebam kapitlja, cerkva in cerkvenih zavodov. Končno so tudi kapitlji razdelili poprej skupno kapiteljsko imovino na toliko prebend, kolikor je štel kapitelj kanonikatov in kanoniki so do¬ bivali investituro na te prebende zopet v fevdni obliki. Mensa episcopalis je bila samo oni del škofijske imovine, ki je služil za kritje škofovih osebnih potrebščin. S škofijami zvezani državni fevdi in ona posestva, ki so jih do¬ bivali škofijski vazali v fevd, so se nazivala bona episco- palia . 22 Tudi pri regularnih kapitljih in pri samostanih so ločili konventu in samostanskim zavodom pripadajočo imovino od one, s katero je razpolagal prelat ali opat (bona abbatialia), da je iz nje vzdrževal svoj dvor kot državni knez in svoje vazale ter zajemal iz nje sredstva za dvorske in vojne obveznosti (ser- vitia) napram cesarju. Pri kolegiatnih kapitljih s svetnimi kanoniki je nastopila končno delitev konventne imovine na prebende ravno tako 22 Na Ogrskem so se imenovali vazali cerkvenega plemstva pre- dialisti. Imeli so tudi sami pravice plemičev. Prim. P u t z . Sistem des ungar. Privatrechts, 1870, 86, 87, Kušej, Cerkveno pravo. 518 kakor v stolnicah, fevdstvo je praznovalo tudi tukaj svojo zmago in je razsekalo poprej skupno kapiteljsko imovino na toliko delov, kolikor je bilo za časa delitve kapiteljskih mest. Vsakemu kanonikatu pripadajoča imovina je tvorila poseben beneficij. Beneficium je pomenilo cerkveno zvanje in z njim zvezane prejemke in tako je ostalo do danes. Klasično kanonsko pravo razlikuje v glavnem dvoje gran cerkvene imovine in sicer: a) b e n e f i c i a 1 n a ali nadarbinska dobra, t. j. celokupnost vseh onih stvari in pravic, ki so z dolo¬ čenim cerkvenim zvanjem v stalni zvezi in katerih namen je, da se iz dohodkov vzdržuje imejitelj cerkvenega zvanja. Vsled svrhe, kateri služijo, se nazivajo ta dobra tudi b o n a m e n s a 1 i a. b) Dobra cerkvene fabrike, f a b r i c a ec c lesi a e. Fabrica v ožjem pomenu znači za cerkveno zgradbo in njena popravila namenjeno imovino, v širšem pomenu pa se zove cerkvena fabrika sploh vsa imovina za kritje stro¬ škov bogočastja, torej tudi stroškov za cerkveno opremo. Nadarbina in cerkvena fabrika se morata natančno druga od druge ločiti in tudi ločeno upravljati. To zahtevajo tako cerkveni 28 kakor tudi državni predpisi. 24 c) Zelo podobna nadarbinski imovini so samostan¬ ska dobra, to so stvari in pravice, ki pripadajo ali poedinim zavodom cerkvenih redov, kongregacij in družb, ali pa religijam in družbam kot celotam in ki se uporabljajo v smislu pravil v prilog svrhi, ki jo dotična religija ali družba zasleduje. d) Četrto skupino cerkvene imovine tvorijo cer¬ kvene ustanove. Ustanovna imovina služi mnogo- brojnim posebnim cerkvenim svrlmm in obstoji lahko iz vseh mogočih vrst plodonosnih stvari in porabnih pravic. Dostikrat so te ustanove stalno zvezane s cerkvenimi be¬ neficiji ali fabrikami, kakor ustanove za žalne in druge maše, za večno luč, za godbo in razsvetljavo v cerkvi itd.; v teh primerih ustanova ni samostojna pravna oseba, vendar 23 Cc. 1182 ss, 1476. 21 Prim. § 39 zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50: Pri vseli cerkvah in cerkvenih zavodih se mora njih lastna imovina lotiti od nadurbinskc imovine ter posebej upravljati in zaračunavati. § 185. Pridobivanje in prestajanje cerkvene imovino. 519 se mora upravljati ločeno od nadarbinske in la briške imo- vine. Cerkev ima pa tudi še mnogobrojne dobrodelne za¬ vode in vzgojevalnice, bolnice, sirotišnice, šole vseli vrst. ki so ali samostojne pravne osebe z lastno imovino ali pa spadajo k zavodu, pri katerem so ustanovljene (samo¬ stanske šole, bolnice usmiljenih bratov in elizabetink, vzgajališča Salezijancev itd). Zanje postavlja cerkveni zakonik posebna določila (cc. 1489—1494). e) Za pokrajine severno od Save ter za Dalmacijo pri¬ haja vsaj teoretično kot posebna skupina cerkvene imo- vine v poštev še verski zaklad, ker je označen v čl. 51 konkordata iz 1. 1855 kot cerkvena last. f) Nekdanja bona episcopalia in bona ab- batialia, ki so tvorila v starem rimsko-nemškem im¬ periju jedro duhovnih kneževin, so izginila s kneževinami samimi. Svoječasna menzalna dobra škofov so danes isto¬ vetna z beneficialno imovino, iz katere prejemajo škofje svoje dohodke. § 185. Pridobivanje in prestajanje cerkvene imovine. Grofi- Schueller, K. R. 8 , 148, 149. H a r i n g, K. R. 3 , 24, 664, 66S. Imovinska sposobnost sledi sama po sebi iz pravne spo¬ sobnosti in ta je zopet posledica priznanja cerkve po dr¬ žavi. Glede oblike in drugih pogojev za veljavnost pravnih opravil je cerkev vezana na predpise civilnega prava. Cerkev priznava sosebno tudi državljanske predpise o priposestvovanju in zastaranju (c. 1508) z nekaterimi izje¬ mami, v katerih je po c. 1509 priposestvovanje in zastaranje sploh izključeno. 211 Posebno preskripcijsko dobo postavlja 25 Izvzeti so od preskripcije predmeti božjega in prirodnega prava, pravice, ki jih je mogoče dobiti samo na osnovi apostolskega indulta, duhovne pravice, ki jih laiki ne morejo posedovati, kolikor bi šla pre- skripcija njim v korist, sigurne in nedvomne meje cerkvenih okrožij (provinc, škofij, župnij), mašne ustanove in mašne obveznosti, cerkveni beneficiji brez pridobitvenega naslova, plačevanje katedratika, vizi- tacijska pravica in dolžnost do pokorščine v tem smislu, da se podre¬ jene osebe ne morejo s preskripci jo osvoboditi vizitacij in dolžnosti do pokorščine. 520 Kušej, Cerkveno pravo. c. 1511. Ta doba znaša za priposestvovanje in zastaranje v škodo apostolski stolici sto let, v škodo drugim cerkvenim pravnim osebam trideset let. Za priposestvovanje pravic je potrebna dobra vera (bona fides) ne samo ob začetku ampak skozi celo dobo posesti (c. 1512). Civilno pravo ima pa navadno za cerkveno imovino tudi še posebne predpise, kateri pridobivanje deloma olaj¬ šujejo, deloma otežujejo. 1. Ugodnosti za cerkev pomenijo: a) § 685 o. d. z., po ka¬ terem se smejo nabožna volila zahtevati takoj po smrti testa- torja, dočim so navadna volila plačljiva šele po enem letu; b) § 778 1. c., ki določa, da izgube v primeru, da je testator v testamentu prezrl edinega nujnega dediča, o katerega obstoju ni nič vedel, ali da se je testatorju šele po izjavi poslednje volje rodil nujni dedič, za katerega ni v testamentu nič predvideno, vse odredbe poslednje volje svojo veljavo, dočim se morajo volila javnim zavodom, v plačilo storjenih uslug ter v nabožne svrhe sorazmerno upoštevati do ene četrtine čiste zapuščine; c) določilo, da pripade za stalno nastavljenim beneficiatom svet¬ nega klera, ki umre brez poslednje volje, ena tretjina zapuščine cerkvi. 20 2. Otežujoče predpise vsebujejo v različnih državah obsto¬ ječi amortizacijski zakoni. 27 II. Civilnopravni predpisi določajo tudi način pre- stanka in izgube cerkvene imovine in sicer istotako deloma za cerkev v ugodnem deloma v neugodnem smislu. 1. Po § 1472 o. d. z. proti upraviteljem cerkvene imovine ne zadostuje navadna doba zastaranja. Posest premičnin in tudi posest nepremičnin in na njih izvrševanih služnosti in drugih pravic, če so v javnih knjigah na ime posestnika vknjižene, se mora nadaljevati šest let (drugače zadostuje v teh primerih doba treh let). Pravice te vrste, ki niso v javnih knjigah na ime po¬ sestnika vknjižene in vse druge pravice se morejo pridobiti proti tukaj omenjenim prednost vživajočim osebam samo s štiri¬ desetletno posestjo. Za osebe navedene v § 1472 velja tudi 40 letna doba zasta¬ ranja mesto 50 letne (§ 1485 o. d. z.). Obče pravilo, da ugasnejo pravice radi neuporabi jan ja šele po 40 mesto po 30 letih pa za 26 Dvorni dekret z dne 27. nov. 1807, zb. j. z. št. 828. Prim. spodaj § 196. 27 Prim. K a h 1, Die deutschen Amortisationsgesetze, 1879. II o 1 - d er, Zur Gesch. der staatl. Amortisntionsgesetzgebg., A. f. k. K, R. 84 (1904), 22 ss. § 186. Lastnik cerkvene imovine. 521 one primere odpade, za katere je v zakonu krajša zastaralna doba določena. Take primere naštevajo §§ 1480, 1486, 1487, 1489 o. d. z. Tam določena zastaralna doba treh let velja tudi za cerkvene osebe. 28 2. Izgube cerkvene imovine po opetovanih dostikrat silno obsežnih sekularizacijah smo že omenili. Sekularizacija pomeni konfiskacijo imovine cerkvenega zavoda ali beneficija brez ukinitve zavoda ali beneficija samega. V širšem pomenu pa se rabi izraz sekularizacija tudi za s u p r e s i j o , ki pomeni konfiskacijo imovine ob istočasni ukinitvi pravne osebe, ki je njena lastnica. Ta značaj je imelo postopanje cesarja Jožefa II. napram samostanom. Tudi še v današnji dobi postane lahko aktu¬ alna reformacija cerkvene imovine, ako namreč vse pre¬ bivalstvo kake župnije s svojim dušnim pastirjem vred ali vsi člani cerkvene korporacije preidejo na drugo vero in uporabljajo cerkveno odnosno nadarbinsko imovino po novih verskih na¬ čelih. Prašanje dopustnosti takega koraka je za imovino in njeno usodo brez važnosti, ako je njen lastnik cerkvena fabrika ali beneficij, ker pravna oseba nima konfesije in je tudi spremeniti ne more. V tem primeru ostane dotična imovina navzlic prestopu prebivalstva še vedno last iste cerkve kakor doslej ter se mora izključno v dosedanje svrhe uporabljati. Ako pa je lastnik kaka korporacija, od katere prestopijo vsi člani v drugo vero, je od¬ ločilna za reformacijo imovine dopustnost prestopa, ki pa po verskih načelih nikakor ni podana. 29 Vse te spremembe na cer¬ kveni imovini, kjer jih je država sama izvršila ali trpela, pome¬ nijo pravno neosnovano poseganje v tujo last, naj so tudi tako postopanje narekovali tehtni politični oziri. § 186 . Lastnik cerkvene imovine. Cc. 1495 ss. H a r i n g, K. R. 3 , § 184. Sagmiiller, K. R. 3 , ^ 196. K n e c h t, System des justinianisclien Kirchenvermogensrechtes, v Stutz, Kirchenr. Abhandl. zv. 22, 1905. Hussarek, članek Kirchen- vermogen v Oesterr. Staatsvvorterb. IIP, 77—94. Cotlarciuc, Sub¬ jekt des Kirclienvermogens in der morgenl. Kirche, Deutsche Zeit- schrift f. K. R. XIX, 1909, 1 ss. GroH-Schueller, K. R. 8 , § 146. Do novega cerkvenega zakonika je bilo v teoriji sporno, kdo je lastnik cerkvene imovine. Z ene strani se je povdarjalo, da je 28 Manz, Oesterr. Ges. zv. 2 IS , 1917, cit. paragrafi in tam nave¬ dene najvišje odločbe. 29 Zato je bil cerkveni rezervat (reservatum ecclesiasticum), dodan augsburškemu verskemu miru od cesarja Ferdinanda I. (zgoraj ^ 17, T, 2), juristično povsem utemeljen, 522 Kušcj, Cerkveno pravo. vse, kar pripada cerkvi, božja last in da cerkveni predstojniki samo kot božji namestniki razpolagajo s cerkvenimi gospodar¬ skimi dobrinami. To mnenje je pravno ravno tako nevzdržljivo, kakor naziranje, da pripada lastninska pravica katoliški cerkvi kot celoti. Historično je cerkvena imovina nastajala in rasla vsled naklonjenosti vernikov, ki so cerkev bogato obdarovali deloma med živimi deloma v svojih oporokah. Te naklonitve pa so bile vedno namenjene samo poedinim cerkvam, ne pa cerkvi kot celoti, ki n j ti v rimskem niti v prejšnjem kanonskem pravu ni veljala kot pravna oseba. Pogodbe med različnimi cerkvami in cerkvenimi zavodi, ki so se povsodi pogosto sklepale, bi bile pri istem lastniku pravno nemogoče. Radi popolnosti naj bodo omenjene še teorije, po katerih je cerkvena imovina last papeža ali last ubogih. Papež kot tak ni bil v kanonskem pravu nikdar kot lastnik priznan in tudi danes ni, ubogi pa sploh ne tvorijo nikake korporacije in že iz tega razloga ne morejo biti lastniki. Vsa navedena naziranja za¬ menjajo glavno svrho, kateri naj cerkvena imovina služi, s pra- šanjem, kdo je njen lastnik. To prašanje pa je v ozki zvezi s historičnim razvojem uprave cerkvene imovine in se za vse kraje in čase enotno ne da rešiti. V rimski dobi so veljale od 4. stoletja dalje škofijske, pozneje tudi druge cerkve za samo¬ stojne juristične osebe z lastno imovino. A že ta doba je poznala tudi cerkve, ki so bile last cerkvenih korporacij ali tudi zaseb¬ nikov. Lastnik cerkve je bil v teh primerih tudi lastnik njene imovine. Na zapadu so pod vplivom germanskega prava v dobi od 9.—11. stoletja skoraj vse cerkve in cerkveni zavodi izgubili svojo imovinskopravno samostojnost ter prišli v odvisnost svo¬ jega gospoda (kralja, vlastelinov, škofov). Cerkveni gospod je bil kot lastnik cerkve in njene imovine upravičen tudi do njenih dohodkov za časa sedisvakance. To naziranje je bilo v srednjem veku do investiturnega boja splošno in se da razlagati iz dejstva, da je bil germanskemu pravu pojem pravne osebe tuj. Za vsak imovinski predmet so morali najti in so v istini našli kako fizično osebo kot lastnika. Cerkve, ki niso stale pod oblastjo laikov, so smatrali kot za¬ sebno lastnino škofa, samostansko imovino za last prelata itd. Šele investiturni boj in sholastično kanonsko pravo sta pri¬ nesla v tem prašanju končno preokret v smislu stališča, ki ga je zavzemalo rimsko pravo. Kanonisti so z uspehom zastopali pravno osebnost cerkvenih zavodov, beneficijev in korporacij. Toda vsled posebnih ustavnih razmer v rimsko-nemškem cesar¬ stvu je ostala pri vseh državnih cerkvah imovina deljena na dvoje skiioin: prvo so tvorili državni s cerkvijo ustavno zve¬ zani fevdi (regalia), ki so ostali državna last, drugo pa menzalna § 186. Lastnik cerkveno imovine. imovina, ki je vživala pravno samostojnost kot posebna pravna oseba. Kakor mensa episcopalis so dobili polagoma pravno osebnost v več ali manj polnem obsegu tudi ostali bene¬ ficiji in cerkvene fabrike. Na ta način je nastala institut n a teorija, ki znači protistav teoriji o celokupni cerkvi kot lastnici. 30 Jožefinci in galikanci so pripisovali državi nadlastnino (do- minium supremum seu eminens) nad vso cerkveno imovino, da so na ta način ložje opravičili obsežne sekularizacije, francoska narodna skupščina pa je proglasila 1. 1789 cerkvena dobra za narodno last. 31 Protestantskega izvora je občinska teorija, po kateri gre lastnina na cerkveni imovini cerkvenim občinam, vsaki v njenem področju. 32 Kakor kažejo razmere na Francoskem, se cerkev prilagodi tudi temu naziranju, ako je v zastopstvu občin njeni hierarhiji primeren vpliv zajamčen. Civilistična teorija smatra za lastnika cerkvene imovine ono osebo, ki jo država kot lastnico prizna. 33 Sedanje cerkveno pravo pripisuje celokupni katoliški cerkvi, apostolski stolici in vsem cerkvenim institutom, ki so po cerkveni avtoriteti opremljeni s svojstvom pravnih oseb, imovinsko sposobnost (cc. 1495, 1497). Tako je insti- tutna teorija klasičnih kanonistov dobila slovesno zakonito priznanje, kajti tudi celotna cerkev ima samo kot posebna pravna oseba lahko svojo imovino, ni pa lastnica vse cer¬ kvene imovine v obče. Zato je izkl jučeno, da bi se dohodki 30 Celokupni cerkvi pripisujejo lastnino n. pr. Phillips, Lehrb. d. K. Rs 3 , 474 ss. V e r i n g , K. R. 3 , 765. II e i n e r , K. R. 11.“, 440 ss. Silbernagl. K. R. 4 , 690. fnstitutno teorijo zastopajo med drugimi S c h uit e, System d. K. R. 11, 477. Sagmiilfer, K. R. II 3 , 451 ss. S t u t z, K. R. 2 , 456 o)). 1 naglasa, da določa lastnika civilno pravo in da je prašanje, kdo je lastnik cerkvene imovine, čisto civilistično, da pa državljansko pravo navadno izrecno ali molče priznava kot nosilca lastnine ono osebo, ki mu jo daje v to svrlio cerkveno pravo na razpolago. 31 Teorije, ki pripisujejo lastnino državi, se imenujejo publi¬ cistične. 32 F riedberg, K. R.”, 579 trdi, da so prevzele evangeljske cer¬ kve to teorijo šele od naravnopravne šole. 33 Zastopnik te teorije je F rje d ber g, 1. c. 575 s., dočim Stutz, med njo in cerkveno institutno teorijo posreduje. W alt er, K. R. 14 , 563 ss, pa smatra, da pojem lastnine na cerkveno imovino sploh ni primenljiv (a n t i d o m i n i a 1 n a teorija). 524 Kušej, Cerkveno pravo. iz cerkvene imovine mogli razdeljevati med poedine cer¬ kvene uslužbence, zavode in korporacije tako, da bi se iz obilice ene skupine kril primanjkljaj druge. Lastnica imo¬ vine je ona pravna oseba, ki je to imovino zakonito pri¬ dobila (c. 1499 § 2). Kot pravne osebe prihajajo v poštev: cerkveni beneficiji, cerkve z lastno imovino, redovi, kon¬ gregacije, pobožne družbe brez zaobljub, province religij in poedini samostani, pa tudi nabožna društva laikov in različni zavodi, kolikor niso last drugih pravnih oseb. Usta¬ nove v ožjem smislu (glavnice za maše, večno luč itd.) pa se smatrajo za del imovine one pravne osebe, kateri so na¬ menjene (cc. 1544 ss.). Naša državna zakonodaja se glede lastninske pravice na cerkveni imovini sklada s stališčem kanonskega prava. Vsak cerkveni institut je kot samostojna pravna oseba last¬ nik njemu pripadajoče imovine. To velja celo za konvente mendikantov, ki po svojih pravilih in po kanonskem pravu nimajo imovinske sposobnosti in posedujejo svoje nepre¬ mičnine samo v imenu apostolske stolice. Župnih občin katoliško cerkveno pravo ne pozna. Za¬ kon z dne 7. maja 1874 d. z. št. 50 jih pač predvideva, a organizirale se niso. Zato za katoliško cerkev prašanje, ali so župne občine lastnice cerkvene imovine, v naši državi doslej sploh ne more obstojati. Vsled tega tudi župljani ni¬ majo nikake zakonite pravice zahtevati nadzorstvo nad upravo cerkvene imovine. To nadzorstvo vrše škofje in v zadnji instanci papež, za državo pa ga vrše pristojna ad¬ ministrativna oblastva. Pri pravoslavnih kristjanih, ki imajo organizirane župne občine, je sodelovanje občanov pri upravi imovine tudi cerkvenopravno priznano in podrobneje urejeno. Glede prašanja lastnine pa stoje pravoslavni kanonisti enako ka¬ kor zapadna cerkev na stališču institutne teorije. 34 31 Prim. Milaš-Pessič, Das Kirchenrecht der morgenliindi- schen Kirclie, 1905, §§ 157, 158 ter Cotlarciuc, 1. c. Poslednji na¬ vaja kot samostojne pravne subjekte v vzhodni cerkvi tudi beneficije, dočim govori Milaš samo o poedinih krajevnih cerkvah, samostanih in dobrodelnih cerkvenih zavodih kot lastnikih, § 187. Dajatve papežu, škofom in župnikom. 525 II. Poglavje. Viri cerkvene imovine. § 187 . Dajatve papežu, škofom in župnikom. Sagmiiller, K. R. 3 , § 195. F r i e d b e r g, K. R.°, 561 ss. Kirchen- lexikon I 2 , članek Abgaben, 75 ss (H e r g e n r b t h e r). S t u t z , K. R. 2 , § 34. H a r i n g, K. R. 3 , § 185. Za kritje stroškov, ki jih zahteva bogočastje in vzdrže¬ vanje duhovništva, so služili in služijo še danes donosi ne¬ premičnin in cerkvenih ustanov, pristojbine, ki jih plaču¬ jejo verniki za izvestne čine, prostovoljni darovi, desetine, dajatve v prirodninah (bire) itd. Za dobe križarskih vojn so pobirali papeži posebne križarske davke. V novejšem času dobiva cerkev gmotno pomoč tudi iz sredstev državnega budžeta, deloma celo iz državnih ali av¬ tonomnih verskih davkov. Zneski, ki jih daje država za cerkvene potrebščine na raz¬ polago, so uneseni v proračun ministrstva za vere. Obveznost države, da podpira cerkev, je utemeljena deloma v ustavi (čl. XII), ker uključuje paritetno načelo tudi priznanje potrebe in upravičenosti udejstvovanja verskega življenja državljanov po obstoječih verozakonih, deloma ima ta obveznost svojo osnovo v dejstvu, da država upravlja in med svoje doliodke zaračunava donose verskih zakladov, katerih imovina je bila nekdaj cer¬ kvena last, deloma pa se država poslužuje verskih organov za posle državne uprave (sklepanje zakonov, vodstvo matrik) in je povsem pravično, da dovoli cerkvi za razbremenitev na polju upravnih stroškov neko protivrednost. Cerkveni davki so prisilne dajatve v verske svrhe, ki jih nalože svojim članom cerkvene občine in ki se navadno pobirajo s sodelovanjem in pod nadzorstvom države. Cerkev za¬ hteva zase pravico do obdavčenja svojih članov (c. 1496), te pra¬ vice pa brez sodelovanja države uspešno ne more izvrševati. Državno predpisane verske davke cerkev v obče odklanja, ker se način upravljanja z njimi s cerkvenimi ustavnimi načeli ne krije. 33 Celo tam, kjer je cerkev vsled popolne ločitve od države sama na se navezana, si skuša kolikor mogoče pomagati s pro¬ stovoljnimi prispevki. 33 Cerkev laikom ne priznava pravice do sodelovanja pri upravi imovine, ona tudi ne pozna deželnih cerkva ter so ji pojmi predstav¬ ništva deželnih cerkva, škofij ali župnij tuji. Prim. G i e s e , Deutsches Kirchensteuerr. v St ut z, Kirchenrechtl. Abhdl., Heft 69 — 71, 1910, 18. 526 Kušej, Cerkveno pravo. Najvažnejše dajatve papežu, škofom in župnikom so bile in so deloma še danes sledeče: I. Dajatve papežu: 1. Petrov novčič (denarius s. Petri), katerega so plačevale osobito Anglija, Danska, Šved¬ ska, Norveška, je bil v veljavi do reformacijske dobe. Danes je Petrov novčič samo prostovoljni dar, ki se pobira po škofijah, glede katerega pa skušajo ponekod doseči stalne letne zneske. 30 2. Tribut, ki so ga plačevali papežu knezi, kateri so svoje dežele vzeli od njega v fevd. 3. Jus spolii, pravico, prilastiti si premično zapuščino umrlega klerika, so zahtevali končno pa¬ peži za se, da bi tako odrinili grabežljive svetne kneze in vla- steline. 4. Interkalarji, t. j. donosi upraznjenih beneficijev za časa vakance. 5. A n a t e, katerih je troje vrst: a) Anate v ožjem smislu, plačljive od beneficijev, ki jili papež podeli, ki pa niso škofije ali konzistorialne opatije. Davščina znaša polovico dohodkov prvega leta. V c. 1482 je m e d i a a n n a t a omenjena. Glede nje veljajo partikularni običaji. Ta davščina se zove tudi annata Bonifaciana, ker jo pripisujejo Bonifaciju IX. b) Ser- vitia communia se plačujejo od škofij in konzistorialnih opatij in obstoje iz donosov prvega leta, ki so pa na zmerne zne¬ ske iz starejše dobe preračunani. Od njih odpade polovica na papeža, polovica pa na v Rimu stolu joče kardinale, c) Sorvi- tia minuta, 3 'A%o znesek od prej imenovanih servitia com¬ munia, je namenjen nižjemu papeževemu pisarniškemu osobju. 6. Quindennia je uvedel Pavel II. kot nadomestek za anate, ki so pri inkorporiranih beneficijih odpadle. Plačljive naj bi bile vsakih 15 let. Ta davščina se praktično ni mogla uveljaviti in danes ne obstoja več. 7. Takse za podelitev p a lij a, ki so bile v preteklosti dostikrat zelo visoke, znašajo danes na¬ vadno 5% od iinenovalne takse (servitia communia plus servitia minuta). 8. D i s p e n z a e i j s k e takse, ki služijo osobito za kritje pisarniških stroškov. II. Davščine škofom in škofijskim zavodom. Večina teh davščin ima samo še historičen pomen tako 1. Ne¬ kdanja četrt od različnih prejemkov župnika kakor quarta decimarum, četrtina župnih desetin, quarta legatorum, četrti del cerkvam brez označbe svrhe pripadlih volil, quarta mortuari- orum, quarta funeralis, portio canonica, četrti del cerkvam pri¬ padle zapuščine duhovnikov. 2. Nekdanje škofovske anate (jus deportus), pravica na donose prvega leta pri vakantnih benefi¬ cijih, 37 pozneje na polovico znižana 38 (na Bavarskem še v ve¬ ljavi). 39 Sedanje pravo pozna 3. Cathedraticu m, tudi s y - 30 Syn. dioec. Lavant. 1906, Marburgi 1907, 507. 37 c. 10 in VI°, 1, 3. 3,1 Extrav. Joan. XXII, c. 2 tit. 1. 39 F r i e d h e r g , 1. c., 566. § 187. Dajatve papežu, škofom in župnikom. 527 nodaticum, davščino, ki so jo zavezane plačevati škofovi jurisdikciji podrejene cerkve in beneficiji ter bratovščine laikov stolni cerkvi za njeno vzdrževanje. Dajatev je mišljena samo kot častno darilo in signum subjectionis. 40 Vendar je obvezna. Nastala je najprej v Španiji, od tam so jo prevzele potem mnoge druge dežele. Cerkveni zakonik jo obče predpisuje (c. 1504), dasi v mnogih deželah ni bila več običajna. Aišino določi provincialna sinoda, ali pa jo določijo škofje iste province na skupnem se¬ stanku, ali pa je odmerjena po običaju. Sklep provincialne si¬ node ali zbranih škofov mora biti od rimske stolice odobren (c. 1507 § 1). Obveznost plačati to dajatev in pravica tirjati jo ne zastarata (c. 1509 n. 8). 4. Subsidium caritativum, prvotno prostovoljna dajatev, pozneje izredni davek. Po c. 1505 ga sme škof naložiti vsem nadarbinarjem, bodisi svetnega klera bodisi religiozom, kadar to zahtevajo posebno nujne razmere v škofiji. Jasno je, da bi smel škof na osnovi c. 1505 tudi samo duhovnike s primernimi višjimi dohodki obdavčiti, kakor so to storili škofje v Čehoslovaški. 41 5. T rib ut um pr o s e min a- rio, seminaristicum, alumnaticum, je davščina, na¬ menjena za vzdrževanje škofijskega seminarja za duhovniški podmladek. V plačilo zavezani so brez ozira na morebitne do¬ sedanje na običajnem pravu temelječe izjeme škofova menza, vsi beneficiji, svetni in samostanski, tudi patronatni, župnije in kvasižupnije, vse kanonično ustanovljene sodalitete in cerkvene fabrike z lastnimi dohodki, vsi samostani, tudi eksemtni, ako ne žive zgolj od milodarov ali če ne vzdržujejo sami učnega za¬ voda v občo cerkveno korist. Davek mora biti za vse obvezance enako odmerjen od čistih dohodkov, ne sme pa presegati 5%. Dnevne distribucije se v davku podvržene prejemke ne vštevajo. Ako obstojajo dohodki samo iz darov vernikov, se odbije od skupne letne svote ena tretjina (c. 1556). Davek se pobira subsi¬ diarno samo v primeru, ako nima semenišče dovoljnih lastnih sredstev. Namesto davka sme odrediti škof tudi nabiranje pro¬ stovoljnih darov v isto svrho. 42 6. Procuratio canonica, pravica na preskrbo in po krajevnih običajih tudi na povrnitev potnih stroškov ob priliki vizitacij. Po c. 546 ostane v tem po¬ gledu za škofa in njegovo spremstvo vse pri dosedanjih priznanih običajih ali pri posebno izdanih škofijskih predpisih. Občepravno je škofu prepovedano, da bi sam ali kdo od njegovega spremstva 40 C. C. 13. marca 1920, A. A. S. XII, 444. 41 11 ari n g, 681, op. I. Tudi nemški škofje postopajo slično. ■— Davščine, ki jili omenja e. 1506, so izjeme, ki obremenjujejo samo po- edine beneficije, cerkve ali zavode. 42 Kjer se pobirajo verskozakladni prispevki, tam po § 25 zak. z dne 7. maja 1874 d. z. št. 51 alumnaticum ni plačljiv. Prim. II a ring, 1. c., 129, 681. 528 Kušej, Cerkveno pravo. pri takih prilikah zahteval ali pa sprejemal kakoršnakoli darila in so vsi nasprotni običaji razveljavljeni. 7. Pisarniške pri¬ stojbine, plačljive ob različnih povodih. Višino taks določijo škofje iste province na provincialni sinodi ali ob drugem se¬ stanku, njih sklep pa mora biti odobren od rimske stolice (c. 1507 § 1 ). III. Davščine župniku in župni cerkvi. 1. De¬ set i n a , katera pa je sedaj skoraj povsodi odkupljena. Na njeno mesto so stopile obresti odkupne glavnice. 2. Prispevki h gradbenim stroškom. 3. Stolnina. 4. Bira. 5. Pi¬ sarniške takse pri izdajanju matičnih izpiskov. § 188 . Desetine, bira, prosti darovi, kolekture. C. 1502. S t u t z ,. K. R.'-\ 504 s. Isti, Das karolingische Zelintgebot, Z. 2 f. R. G. 1908 (19). Poschl, K. R. 2 , 215 ss. Isii, Der Neubrucli- zehent, A. f. k. K. R. (98), 1918. S a g m ii 11 e r , K. R. 3 , § 195. H a r i n g , K. R. 3 , § 186. I. Desetina je davščina obstoječa iz desetega dela kakega gospodarskega donosa. V dobi naturalnega gospo¬ darstva je bila skoraj pri vseh narodih glavna oblika dav¬ kov. Natančno je desetina urejena v Mozesovih postavah, toda kot izključno bogočastna davščina . 43 Iz stare zaveze so jo prevzeli tudi kristjani. Sv. pismo izrecno ustanavlja, da naj kristjanske občine skrbe za vzdrževanje svojih duhovnikov. 44 Toda do šestega sto¬ letja desetina ni bila pravno obvezna. Vernike je cerkev samo opominjala, naj jo plačujejo. L. 585 pa je sinoda v Maconu za¬ grozila vsakemu s kaznijo izobčenja, ki cerkvi ne daje desetin. Pipin in Karol Veliki sta 765. in 779. leta zapovedala dajanje desetin z državnim zakonom in sicer najbrže radi tega, da ni bilo treba vrniti cerkvi obsežnih v korist konjenikom sekula- riziranih posestev. Dohodki iz desetine naj bi omogočili obnovo vsled omenjenih zaplemb zrušene cerkvene organizacije. Od¬ škodnina za rop, izvršen po državni oblasti na cerkveni imovini (kateri pa je omiljen vsled potrebe po uspešni obrambi proti Maurom), se je tako naložila na ramena podložnikom. Desetine so poznali germanski narodi na severu že v najstarejši dobi v obliki posebne carine templjem ali njih lastnikom. Desetinska zapoved je prišla posebno prav fiskalnim cerkvam, t. j. tistim, ki so bile zgrajene na državnih zemljiščih in so vsled tega ve¬ ljale kot zasebna last kralja. Delitev cerkvenih dohodkov na 43 Lev. 27, 30. Deut. 12, 6 ss, 14, 28. 44 Mat. 10, 10. 2. Kor. 11, 7 ss. § 188. Desetine, bira, prosti darovi, kolekture. 529 štiri dele, ki se je udomačila tudi v frankovski državi, a je vsled fevdalizma prišla ob praktično veljavo, je bila za desetino na¬ ravnost predpisana. 46 L. 818/19 je bila zakonito priznana pravica pobiranja desetin tudi vsem lastniškim župnim cerkvam. Bogati in prijetni dohodki iz desetin so naravnost pozivali na nove gradbe cerkva in na nove kolonizacije. Pri posestvih, ki so jih škofje in opatje sami podeljevali svojim vazalom v fevd, je ostala desetina cerkvam pridržana. Toda kmalu je prišlo mnogo desetin v roke laikov, deloma vsled tega, ker so se svetni mogotci cerkvenih posestev polaščali, deloma pa tudi vsled tega, ker so škofje zaščito svetnih veljakov za obrambo proti napadom sovražnikov potrebovali in jim kot protiuslugo podeljevali posestva in desetine v fevd. Mnogo de¬ setin je ostalo v rokah prejšnjih cerkvenih gospodov tudi še potem, ko so poprej lastniške cerkve pod vplivom cerkvenih re¬ form in kanonskega prava postale samostojne pravne osebe. De- kretalno pravo je proglasilo desetine za neodsvojljive in izreklo, da jih laiki niso sposobni pridobivati. 46 Toda v praksi se ta na¬ čela niso dala izvesti in skozi ves srednji vek so bile zelo šte¬ vilne desetine v laiških rokah. Desetine, ki niso izginile v dobi reformacije, v francoski revoluciji in pri sekularizacijah začet¬ kom 19. stoletja, pa je odpravila državna zakonodaja sredi pro- šlega stoletja. Vrste desetin. Decimae c 1 e r i c a I e s so se zvale desetine, ki so se morale dajati cerkvenim osebam, decimae 1 a i c a 1 e s pa desetine, ki so prišle v laiške roke in katere so vsled tega pobirali laiki. Decimae personales so se pla¬ čevale od osebnega pridobitka, decimae realespaod pri¬ delkov zemljišč (polja, travnikov, vinogradov). Stvarne desetine so bile zopet ali decimae p r a e d i a 1 e s v e t e r e s , če so se nanašale na že obdelano zemljo, ali pa decimae p r a e d i - ales novales. desetina od novine, t. j. od novo krčenih zem¬ ljišč (Neubruchzehnt). Z ozirom na predmet dajatve so razliko¬ vali decimae mergitum (vsak deseti snop), decimae saccariae, odmerjene po vrečah ali mernikih (Schiittkorn, Schiittzehnt) in decimae sanguinales (Blutzehnt), dese¬ tine od proizvodov živinoreje in perutninarstva (jajca, smetana, surovo maslo, jagnjeta, kuretina itd.). Končno so stopile poleg desetin v prirodninah od konca srednjega veka dalje tudi de¬ setine v denarju. 47 43 Vsled tega so percipienti posameznih delov desetin polagoma postajali drng od drugega ločeni desetinski upravičenci, tako da je imela cerkev svojo desetino, župnik svojo in tudi škof svojo. 48 cc. 15, 17, 19, X, 3, 30. 47 Pod cerkvene desetine ne spadajo različni v obliki desetin na¬ loženi davki, kakor križarski vojni davek, husitski, turški davek, pa tudi ne različne davščine podložnikov gosposki. 34 530 Kušej, • Cerkveno pravo. Upravičen sprejemati desetino je bil župnik. Desetinski ob- vezanec je bil vsak župljan. Izjemo od te domnevane obče dolž¬ nosti je bilo treba posebej dokazati. 48 Desetine, ki so bile prvotno samo osebni dolg posestnika zemljišča, so se pod vplivom ger¬ manskega prava polagoma pretvorile v realna bremena, ki so zadela vsakokratnega posestnika in tudi najemnika. Dosti de¬ setin je prišlo potom inkorporacij v roke samostanov. Cerkveni zakonik omenja desetine v c. 1502, kjer je rečeno, da ostanejo zanje v veljavi posebni predpisi in priznani običaji različnih pokrajin. V bivši Avstroogrski so bile desetine v zvezi z odkupom zemljišč zakonitim potom 1. 1849 odpravljene. Na mesto de- setinskega donosa so stopile obresti odkupne glavnice, ki so pa vsled vojnih dogodkov in razvrednotenja obligacij iz¬ gubile vsak gospodarski pomen. 49 II. Dajatve, ki so desetinam podobne, so b i r e (na 1 lr- vatskem lukno, bir). Bira je nadarbinski dohodek katoliškega dušnopastir- skega klera, obstoječ v stalnih neodplatnih dajatvah v pri- rodninah ali denarju čili tudi v delavni moči, ki jo sta¬ vijo župljani v prilog upravičencu na razpolago. Upravi¬ čeni do bire so ponekod tudi kaplani, organisti in cerkov¬ niki. Bira služi za redno vzdrževanje karatnega klera ali nižjih cerkvenih uslužbencev. V kolikor je cerkvena služba javna služba in ka¬ toliška cerkev javnopravna korporacija, so tudi dohodki iz bire kot del nadarbinskih dohodkov javnopravne narave. Ni dvoma, da korenini bira v prvotno prostovoljnih darovih (oblationes) vernikov, ki so tekom časa slično kakor dajatve vla- stelinom postali trajni. Od stolnine se razlikuje bira v tem, da ni glede plačila odvisna od nikake v prid obvezancu izvršene sv. funkcije. Pravni značaj bire ni povsodi isti. Dajatve so lahko osebne ali pa stvarne (realne) narave. V prvem primeru zadene obvez¬ nost vsakega župljana, v drugem vsakega posestnika v župnem okolišu ležečih obremenjenih nepremičnin ne glede na njegovo versko pripadnost in stalno bivanje v župniji. Za bivšo Ogrsko (naše Prek- in Medjimurje, Baranjo, Bačko in Banat) je pravni zgodovinar Akos Timon dokazal, da je bira osnovana iz- 48 cc. 29, 30, X, 3, 30. 49 Glede postopanja pri odkupu glej zgoraj v § 182 op. 9 ome¬ njeni članek. § 188. Desetine, hira, prosti darovi, kolekture. 531 kij učno na župni zvezi in da tvori javnopravno breme osebne narave. Kdor ne spada pod župno zvezo, temu tudi ni treba da¬ jati bire. Z zak. čl. 26 in 27 1. 1790/91 so bili protestanti in pravo¬ slavni iz župne zveze s katoliki izvzeti in s tem tudi dajanja bire rešeni. Po Timonu je bira cerkvenoobčinska davščina, ki jo plačujejo katoliški verniki na osnovi župne zveze svojemu duše- brižniku v iznosu, ustanovljenem po običaju ali po drugi javno¬ pravni odredbi. To mnenje so si osvojila tudi ogrska sodišča. 50 Na Hrvatskem se je bira kakor na Ogrskem od nekdaj da¬ jala od urbarskili kmetskih selišč, po starem običaju je biro pla¬ čeval vsak posestnik kmetskega zemljišča. Zato o realnem zna¬ čaju bire sploh nikoli ni obstojal kak dvom, niti po odpravi po- daništva in tudi ne po priznanju drugih kristjanskih veroizpo- vesti. Toda ta narava bire je vezana samo z nekdanjimi urbar- skimi kmetskimi selišči starega hrvatskega „provincijala“, dru¬ gače pa velja tudi za Ilrvatsko pravilo, da je bira osebno breme, sloneče na župni zvezi, katero zadene samo katoliške župljane. Take vrste so slavonsko lukno od bračnih parov in t. zv. sitno luk n o od kuča, obstoječe v dajatvah vina, sira in masla. 51 Za Slovenijo in Dalmacijo, kjer obstoječe bire temel je, kakor drugod, deloma na stari običajnopravni, deloma na novejši pogodbeni osnovi, določa čl. 9 zak. z dne 25. maja 1868, d. z. št. 49, da so dajatveno obvezani samo pripadniki one cer¬ kve, kateri so prispevki namenjeni. Dajatve in prispevki na ko¬ rist drugim verskim družbam zadenejo samo realne patrone in osebe, katerih dajatvena obveznost je zasebnopravna in kot taka po listinah posvedočena ali pa zemljeknjižno zavarovana. Iz tega določila sledi, da so birske dajatve v Sloveniji in Dalmaciji javnopravno realno breme samo pri posestvih, s ka¬ terimi je zvezana pravica realnega patronata. Glede drugih po¬ sestev bi mogla biti bira samo privatnopravno realno breme, ali pa sploh realno breme ni. Zasebnopravni značaj realne obvez¬ nosti pa mora biti izkazan po listinah ali pa po zemljiški knjigi. V vseh ostalih primerih so dajatve javnopravne, toda osebne M Akos Timon.A parber Magyarorszagon jogtorteneti fejlo- dčse es jelen allasa szerint, 1885. L a n o v i c M., Lukno u Hrvatskoj, 1914, 51, 33. Do Timonove razprave so smatrali na Ogrskem biro obče za privatnopravno realno breme, ki veže vsakega posestnika zemljišča brez ozira na njegovo vero. Izvajali so ta značaj iz patronatnega raz¬ merja vlastele do cerkve in iz. podaništva. Vlastelin da je bil vedno patron vseh župnili cerkva na svojih vlastelinskih zemljiščih in je moral kot patron skrbeti tudi za vzdrževanje župnika. Del teh svojih dolžnosti da je naložil v obliki bire svojim podanikom, kateri so na svojih urbarskih kmetijah ne svojo, ampak vlnstelinovo zemljo obde¬ lovali in za vžitek plačevali desetino in dajali roboto. 61 Prim. L a n o v i č , Le., 40 ss, 46 ss. 34 * 532 Kušej, Cerkveno pravo. narave, osnovane na župni zvezi. Glede količine se ravnajo po obsegu in kakovosti posestev katoliških župljanov. Po predmetu se tičejo žita, vina, jajc, perutnine, suhega mesa, tudi denarnih zneskov, kar je po različnih župnijah različno. Prispevki patro- natnih posestev obstoje največkrat v določeni količini drv. Pri delitvah župnij ali siceršnih spremembah župnega področja gredo te dajatve, ako niso realna bremena, novemu župniku . 52 Zakonodaja bivših deželnih zborov je odkup teh dav¬ ščin pospeševala . 53 A zakoni o odkupu se tičejo te vrste dav¬ ščin samo v toliko, kolikor še danes obstoje kot realna bremen a. Dajatve osebnega značaja so od odkupnega postopanja izvzete. V zakonih je določen za upravičence na te dajatve rok enega leta izza dne, ko so stopila določila o odkupu v moč, da predlagajo otvoritev postopanja. Po preteku tega roka ima vsak obvezanec pravico, zahtevati od oblastva, da pozove upravičence na vložitev predloga tekom enega meseca. Ako ostane poziv brez uspeha, mora oblastvo postaviti upravičencu posebnega skrbnika za pri¬ javo in izvedbo odkupnega postopanja. Odkupnina znaša dvajsetkratni znesek po denarni vrednosti ugotovljenih let¬ nih dajatev, po odbitku iztirjalnih stroškov. Vrednost pri- rodnin, ki imajo tržno ceno, se ugotovi po poprečnosti tržnih cen, ki so veljale v dobi določeni v dotičnih zakonih. Ako teh cen ni mogoče ustanoviti, določijo odkupno vrednost izvedenci. Isto velja za dajatve in storitve, za katere sploh tržne cene v kraju odkupa ne obstojajo, odnosno v dobi, določeni v zakonu, niso obstojale. Izvedba teh zakonov je bila volji prizadetih prepuščena. Zato je ostalo glede bire v mnogih župnijah vse pri starem do današnjih dni. Predlog na odkup bi se vsekako mogel staviti tudi danes, kajti v zakonih določeni roki niso prekluzivnega značaja. Glede meritorne rešitve je samo dvoje mogoče: ali se z ozirom na spremenjene razmere in na smisel odkupovanja, ki je hotelo nuditi za one dajatve polno denarno protivrednost, smatrajo predpisi o upoštevanju tržnih cen zdavnaj pretekle dobe za ne- 52 Zakon z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, § 21. 53 Prim. za bivšo Kranjsko (Ljubljansko škofijo) zakon z dne 13. junija 1882 dež. zak. št. 25 iz 1. 1886 in zak. z dne 25. jan. 1896 dež. zak. št. 8. Za bivšo Štajersko zak. z dne 18. julija 1871 dež. zak. št. 32 iz 1. 1872 ter zak. z dne 6. jul. 1875 dež. z. št. 37. Za bivšo Kranjsko zak. z dne 12. novembra 1871 dež. zak. št. 9 iz 1. 1872. Merodajne tržne cene za Kranjsko so one iz 1. 1885—1894, za Štajersko iz 1. 1860—1869. § 18S. Desetine, hira, prosti darovi, kolekture. 533 izvedljive, ker svojemu namenu več ne odgovarjajo, ali pa se naj določi odkupnina po današnji vrednosti prirodnin in drugih dajatev ali storitev, kar bo tem pravilnejše, ker se tržne cene zdavnaj pretekle dobe v kraju odkupa itak ne bodo dale zlahka ugotoviti. In ako bi bilo to izjemoma mogoče, bi se morale z ozi¬ rom na smisel dotičnih določil in na svrho, kateri dajatve služijo (vzdrževanje percipientov), za preteklost ugotovljene tržne cene valorizirati na sedanje in na tej podlagi izračunati odkupnina. Predlogi pa, katerim niso dodani pismeni dokazi o tem, da gre za privatnopravna realna bremena, se mora j o od¬ kloniti iz razloga, ker se zakoni o odkupovanju osebnih, na župni zvezi osnovanih javnopravnih obvez ne tičejo . 64 V Hrvatski in Slavoniji odkupovanje bire ni zakonito urejeno, dasi se je tu in tam v praksi izvrševalo vsaj pred svetovno vojno in to v župnijah, kjer se je iz ozirov na javni red in na znosijivost razmerja med župnikom in žup- ljani izkazala zanj nujna potreba . 55 Glede iztirjavanja birskih dajatev velja v vseh pre- čanskih pokrajinah načelo, da gre za javnopravne obveze, katere mora ugotoviti in v plačilo naložiti politično oblastvo prve stopnje. Pravomočno naložene zapadle dajatve se mo¬ rajo ob potrebi na predlog upravičenca iztirjati potom po¬ litične izvršbe. O likvidacijskem postopanju pogrešamo povsodi obvez¬ nih navodil. Praksa nikakor ni enotna. Najbolj priporoč¬ ljivo se mi vidi, da okrajni glavar na pravilno podprt pred¬ log župnika izda na zamudnike takoj plačilna povelja in šele na pravočasen prigovor obvezancev uvede za¬ slišanje strank in dokazno postopanje. Ako obstoj bire v obče ni sporen, mora vsakdo, ki svojo obvezo zanika, do¬ kazati, kdaj in iz katerih razlogov je ugasla, ali da sploh ni nikoli nastala. Obstoj bire v župniji pa je gotovo po¬ vsodi notoren in dejstev, ki so vsem znana, ni treba doka¬ zovati. Kdor ne spada pod župno zvezo, ta tudi birskih da¬ jatev ne dolguje, ako niso v posebnem pravnem naslovu 54 Ker je vrednost bire še po predvojnih predpisih vračunana v kongruo, bi se morala v primeru odkupa tudi kongrua valorizirati. Drugače bi valorizirana hira še v kronah določeno kongruo daleč pre¬ kašala, kar bi nekdanje razmerje med kongruo in biro popolnoma sprevrglo. Tudi ta okolnost govori za neizvedljivost zakonov o odku¬ povanju bire, dokler se na novo ne uredi kongrua. 55 Prim. Lan o vic, 1. c.. i98 ss. 534 Kušej, Cerkveno pravo. utemeljene. Zemljišče kot tako z biro ni obremenjeno, pač pa se bi ra odrajtuje po starih nastavkih, ako je lastnik zem¬ ljišča župljan. Če pripada lastnik drugi veri, je tudi zem¬ ljišče prosto . 56 57 Uk Prostovoljni in nabrani darovi (pri¬ mi ciae, oblationes, collecturae). Primici j e se naziva jo sosebno prvenci mladih domačih živali (Erstlinge), ki se v srednjeveških virih čestokrat navajajo v zvezi z desetinskimi in drugimi dajatvami. Cerkev je te da¬ jatve po vzgledu starega testamenta često svojim vernikom pri¬ poročala, ohranile so pa povsodi značaj prostovoljnih darov. V kodeksu so primici j e v zvezi z desetinami v c. 1502 omenjene. Glede njih ostanejo povsodi stari priznani običaji v veljavi. Proste darove imenujemo dajatve v denarju in dru¬ gih premičninah, ki jih verniki ob različnih prilikah več ali manj redno poklanjajo cerkvi, ki pa ostanejo navzlic dolgo¬ letnemu običaju po svojem bistvu vedno prostovoljne. Ti da¬ rovi so tudi danes še pomembni in praktični ter se pobirajo v cerkvah ali redno (s pušico med božjo službo) ali ob posebnih prilikah (n. pr. na dan patrocinija, ko gredo verniki okrog al- tarja in polože tam svoj denarni prispevek), ali pa so vernikom na razpolago posebne skrinjice v cerkvi za darove v nabožne svrhe. Ako ni svrha nabiranja posebej označena, so smatrati da¬ rovi za cerkveno, ne za župnikovo last. Ako cerkveni organi ali njih pooblaščenci sami zbirajo da¬ rove, govorimo o kolekturah. Pobiranje v cerkvi se smatra Za notranjo cerkveno zadevo, pobiranje zunaj cerkve je dopustno samo z odobrenjem političnih oblastev. Take kolekture so obi- 56 To okolnost je prezrl Andrejka R. v svoji razpravi „Bera" v Slov. Pravniku 1912 št. 10 in 11 in 1913 št. 1 in 4. Tudi o načinu likvi¬ dacijskega postopanja ondi ni govora, pač pa o delitvi bire v primeru delitve zemljišč. Glede likvidacijskega postopanja na Hrvatskem prim. L a novic, 1. c., 145 ss. 57 Bira je pri ljudstvu obče silno nepriljubljena, ker spominja de¬ loma še danes na čase tlačanstva. Predstavniki katoliške cerkve so 1. 1921 napram ministru ver izjavili, da bo cerkev skrbela za odkup prirodninskih dajatev v celotnem obsegu ali pa vsaj za omejitev na lastne potrebe cerkvenega uslužbenca, a da se bo prestacija delavnih sil, kolikor se ne tičejo gradnje in popravil cerkve in pokopališč, od¬ kupila v celoti. (Kušej, Verska anketa n Beogradu i njeni zaključci, 1922, 19). Toda pri neurejenosti položaja katoliške cerkve in pri sedanji povsem nezadostni izmeri prejemkov njenega duhovništva so dajatve v prirodninah danes skoraj nenadomestljive. Čas za njih odpravo bo dozorel šele takrat, kadar se bo nanovo po vol jno uredila kongrua. § 189. Stolnina. 535 čajne pri novih nabavah za cerkev (zvonov, altarjev), a dosti¬ krat so potrebne tudi za vzdrževanje dušnopastirskega klera (ka¬ kor v Bosni in Hercegovini, kjer niti svetni niti franjevski žup¬ niki nimajo stalnih beneficialnih dohodkov). Izraz kolektura je udomačen tudi za milodare, ki jih pobirajo samostani beraš¬ kih redov med ljudstvom. Posebne prostovoljne dajatve, ki sličijo nekoliko pristojbi¬ nam, so v Dalmaciji zvona rina, obstoječa v plodih letne žetve, ki se prinesejo župniku za svoj čas izvršeno blagoslo¬ vitev polja, dalje p o g r e b n i c a za nedeljske molitve župnika na grobovih in r e d o v i n a , ki se daje ob priliki velikonočne spovedi in obhajila. Količina teh dajatev je prepuščena verni¬ kom. 58 § 189. Stolnina. Cc. 1097 § 3, 1234—1236. H e i d 1 m a i r , članek Stoltaxen v tlsterr. Staatsworterb. IV-’, 491 ss. II a r i n g , K. R.*, $ 188. S t u t z, K. R. 2 , 304. Poselil, K. R. 2 , 218 s. Kuse j, Joseph II. u. die aussere Kir- chenverfassung Inneroesterreiehs, 1908, 300 ss. Lano vic, Lukno u Ilrvatskoj, 140 ss. Stolnina je pristojbina, ki je plačljiva dušnim pa¬ stirjem, kadar opravijo sveto dejanje izvestne vrste v in¬ teresu poedinih vernikov ne pa v interesu cele občine. Stol¬ nina ni plačilo za dotično funkcijo, kajti to bi bila simonija, ampak ona znači samo nekak prispevek k vzdrževanju ku- imtnega duhovništva. Stolnina tvori del nadarbinskili dohodkov. Pravico na¬ njo ima samo župnik ne pa njegov pomočnik. Kjer preje¬ majo po starih običajih tudi kaplani manjše prispevke, je to osnovano na pristanku župnika. Ime prihaja od tega, ker rabi župnik pri svetih dejanjih, na katera je pristojbina vezana, štolo kot zunanji znak župnijske jurisdikcije. Običajne so bile take dajatve v cerkvi že v starejših časih, pod vplivom germanskega prava in -lastniških cerkva pa so postale obvezne. Četrti lateranski zbor je zagrozil s cenzurami vsakemu, ki bi se branil zadostiti na hvalnem običaju (laudabilis consuetudo) osnovani obveznosti . 00 Dr- 58 Prim. Heidlmair, članek Kultusbeitrage v Oesterr. Staats- worterb. IIP, 307. 59 c. 42, X, 5, 3. 556 Kušej, Cerkveno pravo. žave so stolninskim zahtevam priznale izvršno moč, h kratu pa so izvajale tudi pravico, da same določijo pogoje za plačilo pristojbine in višino plačila. Tako so nastali številni „stolni redi“ za različne kronovine bivše Avstrije. Za Slovenijo prihajajo, ker še do danes niso odpravljeni, v poštev: a) Stolni red za Koroško, ki je pa samo na to deželo z dvornim dekretom z dne 6 . junija 1799 proširjeni stolni patent za Štajersko z dne 13 . decembra 1774 , razglašen 23 . februarja 1775 . b) Stolni patent za Kranjsko z dne 11. marca 1816 . c) Stolni red za Primorje z dne 10 . aprila 1832 . Istra in Dalmacija pa sploh nikoli nista imeli državno urejenih stolnih pristojbin. 00 Cerkveni zakonik določa glede pristojbin sledeče: Za deljenje zakramentov se ne sme niti posredno niti nepo¬ sredno kaj zahtevati. Dopustno pa je, da se ob priliki, ko se dele poedinim vernikom zakramenti ali zakramentali, ter tudi ob priliki izvrševanja cerkvenega sodstva pobirajo takse, katerih višina je bila določena na provincialni sinodi ali pa na shodu škofov dotične pokrajine in po rimski stolici odobrena (ec. 736, 1507). Kdor zahteva višje zneske, mora previšek vrniti (cc. 463 § 2, 1235 § 1). Revnim stran¬ kam brez sredstev se radi neplačila prispevka zaprošeno sv. dejanje ne sme odreči (cc. 463 § 4, 1235 § 2). Daši govori c. 736 o „oblationes“, ki bi se lahko tolmačile v smislu prostovoljnih prispevkov, rabi c. 1507 v istem predmetu izraz „taxae“, ki pomeni brez dvoma obvezne dajatve. Očividno postanejo „oblationes“ c. 736 obvezne pristojbine, čim so bile po določilih c. 1507 tarifirane. Poleg izrazov oblationes in taxae rabi cerkveni zakonik tudi izraz praestationes, 61 taxae seu e 1 e - emosynae funerales, 62 emolumenta stolae, 03 jura stola e. 14 Pogrebne pristojbine določa škof po zaslišanju ka- 60 Budwinski, Erkenntnisse des Verwaltungsgerichtshofes XIV, št. 5459. Na Kranjskem so imeli župniki do 1. 1752 pravico vinotoča in so smeli župniki od nupt-urientov, ki so prišli v župnišče radi oklicev, zahtevati, da zapijejo s pričami en cekin. Posebna vrsta stolnin so bili na Koroškem in Kranjskem tudi spovedni novci (Beicht- u. Verseh- gelder), ki jih je s krstnimi taksami vred jožefinska in pojožefinska zakonodaja odpravila. Prim. Kušej, 1. c., 302. 61 C. 463. 82 C. 1234. 03 C. 1097 § 3. 84 C. 1410. § 189. Stolnina. 5.?7 pitlja. Po potrebi naj praša tudi dekane v škofiji in župnike svoje prestolnice. Pri sestavi tarifa se mora ozirati na zakonite običaje, na osebne in krajevne razmere (c. 1234 § 1). jura s t o 1 a e so v smislu c. 1410 očividno samo pristojbine, ki spa¬ dajo po partikularnem pravu pod pojem stolnin. Iz besedila „jura stolae intra fines taxationis dioecesanae vel legitimne consuetudinis“ v zvezi s cc. 1234 in 1507 § 1 sledi, da je ostala pristojnost škofov pri določanju stolnin v dosedanjem obsegu ohranjena. Samo nove takse, ki ne spadajo pod partikularne stolnine, morajo biti sklenjene od škofov cele province in v Rimu odobrene. Stolnim podvržena sv. dejanja so dandanes oklici, po¬ roke in pogrebi , 65 v nekaterih krajih tudi krst 60 in upe- ljevanje mater po porodu. V širšem pomenu spadajo pod stolnino tudi zneski, ki se plačujejo osobito ob priliki pogrebov cerkvi in cerkovniku. Po krivici pa se rabi izraz za pristojbine, ki se plačujejo za izdajo matičnih izpiskov. Tu gre izključno za pisarniške takse. V Sloveniji in Dalmaciji in sploh v prečanskih krajih se dovoljuje za stolninske zneske, ki se drže od države odobrenih tarifov, na zahtevo upravičenca politična iz¬ vršba. Osebe, ki imajo pravico revnih, so plačila stolnine oproščene. Plačilo stolnine se ne sme zahtevati v naprej, razen če tirja stranka sv. dejanje v obliki, ki je uvrščena v kak višji in ne v najnižji razred tarifa. Pri izpiskih iz matrik se sme kolkovina zahtevati v naprej. Prekoračenje zakonito določene stolnine se civilno in cerkveno kaznuje in sicer v Sloveniji in Dalmaciji v skladu s sedanjim c. 2408 najprej z globami, pri opetovanem povratku z odstranitvijo duhovnika iz njegove službe. Obstoječe stolninske rede je mogoče spremeniti samo z odobrenjem političnih oblastev druge instance, na katere se mora škof v to svrho obrniti . 07 Stari stolninski redi so danes brez praktične vrednosti, ako se v njih navedeni tarifni zneski ne valorizirajo. Razmere so 65 Zak. z dne 7. maja 1874,-d. z. št. 50, § 23. 60 Drugod so običajni povodom krsta prostovoljni darovi, ki se na pomožne duhovnike razdele. 67 Prim. §§ 25—26 zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50 za Slovenijo in Dalmacijo in za Hrvatsko L a n o v i c, 1. c. V srednjem veku ve¬ ljavne stolnine navaja K ii n s 11 e , Die deutsche Pfarrei im M. A , Stuttgart, 1905. 97 ss. (S t u t z , Kirchenr. Abhd., Heft 20). 538 Kušej, Cerkveno pravo. cerkev prisilile, da pobira za funkcije, ki so stolnini podvržene, dejansko danes višje pristojbine, kakor so v stolninskili redih določene. Kolikor so današnje višje postavke po ordinariju odobrene, so cerkvenopravno obvezne, niso pa politično izvrš¬ ljive, dokler niso tudi od državne oblasti potrjene. Ako odgo¬ varjajo nove postavke valoriziranim starim, smemo posledice prekoračenja stolnega reda tudi za državno območje zanikati, ker ni mogoče trditi, da so tarifne postavke stole prekoračene. § 190. Cerkvene ustanove. Cc. 1489—1494, 1544—1551. Poselil, K. R. 2 , 212 ss. Sagmiiller, K. R. II 3 , § 204. II a r i n g, K. R. 3 , § 187. Herrniann v. Herrn- ritt, Das oesterr. Stiftungsrecht, 1896. Isti, članek Stiftungen v Oesterr. Staatsvvorterb. IV 2 , 484 ss. Cerkvena ustanova v širšem pomenu je vsaka imovina, katere namen je, da trajno služi kaki verski svrhi. Ustanovno imovino v širšem pomenu nam predstav¬ ljajo nadarbine (beneficiji), cerkve (fabrike), samostani, a osobito tudi dobrodelni zavodi različnih vrst, ki so na¬ menjeni občemu blagru, kakor vzgojevališča, sirotišnice, ubožnice, bolnice itd. Cerkveni zakonik loči od beneficijev druge zavode, ki nimajo značaja korporacij (alia instituta ecclesiastica non collegialia). Na drugem mestu navaja piae fundati- o n e s , t. j. svetne dobrine, izročene cerkveni pravni osebi z nalogom, da se krijejo iz dohodkov trajno ali za daljši čas štipendije za maše, prispevki za druga sveta dejanja ali izdatki za dobra dela (c. 1544). Te piae fundat'io¬ ne s predstavljajo cerkvene ustanove v ožjem pomenu. I. Dobrodelni zavodi. Bolnišnice, sirotišnice in po¬ dobne zavode, namenjene za versko udejstvovanje ali za te¬ lesna ali duhovna dela usmiljenja sme ustanoviti škof ter jim podeliti za cerkveno območje pravno osebnost. Odobritev ta¬ kega zavoda je vezana na pogoj, da je svrha ustanovitve ko¬ ristna in dotacija dovoljna. Upravo vodi rektor po določilih ustanovne listine in po predpisih, ki veljajo za upravo druge cerkvene imovine. Zato pa ima rektor tudi enake pravice kakor drugi upravitelji. Ustanovitelj mora v ustanovni listini natančno opisati ure¬ ditev, svrho, dotacijo, upravo ter vodstvo zavoda, istotako upo¬ rabo dohodkov in določiti usodo imovine za primer, da bi bil zavod opuščen. En izvod ustanovne listine se hrani v škofijskem § 190. Cerkvene ustanove. 539 arhivu, drugi pa v arhivu zavoda. Škof ima pravico in dolžnost vse tudi pravno samostojne in kakorkoli eksemtne zavode take vrste vizitirati. Ako zavod ni samostojna pravna oseba, ampak je drugemu duhovnemu domu priključen, potem spada popolnoma pod jurisdikcijo ordinarija, ako je duhovni dom (samostan) ju¬ riš dioecesani. Ako pa gre za samostan papeškega prava, se raz¬ teza nadzorstvo škofa na verouk, na nravno življenje, na ver¬ ske vaje ter na delenje zakramentov in zakramentalov. Če bi bil zavod sam že od ustanovitve ali vsled preskripcije ali po¬ sebnega privilegija od škofove jurisdikcije izvzet, ima ordinarij vendar pravico zahtevati predložitev računov in so vsi nasprotni običaji zavrnjeni. Ako bi ustanovitelj določil, da upravitelji niso navezani polagati škofu račune, se mora ustanova odkloniti. Ordinarij čuvaj nad natančnim izpolnjevanjem pobožnih odredb ustanoviteljev. Ako ni v ustanovni listini kaj drugega določeno, se ti cerkveni zavodi brez dovoljenja rimske stolice ne smejo opustiti, z drugimi združiti ali pa za tuje svrhe porabiti (cc. 1489 do 1494). fmovina, ki se nakloni že obstoječi pravni osebi v določen namen, postane last obdarovane pravne osebe, sme se pa upo¬ rabljati samo v svrho, ki jo je naklonitelj izrazil. Take vrste so: II. Pobožne ustanove v ožjem pomenu, kate¬ rim cerkveno pravo ne prizna samostojne juristične osebnosti. 08 Naklonilo se smatra za protivrednost za izvrševanje ustanovnih obveznosti in njegovo sprejetje po upravičencu kot pogodba z vsebino: do ut facias (c. 1544 § 2). Ordinarij naj izda predpise o višini ustanovne glavnice ter o deležih, ki pripadejo od dohodkov na različne upravičence. Za nastanek ustanove je potrebno: a) naklonitev glavnice od ustanovitelja, b) sprejetje po predstavniku one pravne osebe, katera bo morala obveznosti izpolnjevati, c) pismen pristanek ordinarija. Ti elementi veljavnega nastanka ustanove se izra¬ žajo kratko v treh besedah: fundatio, acceptatio, c o n - f i r m a t i o. Predno da ordinarij svoj pristanek, se mora pre¬ pričati. da je cerkvena oseba (navadno cerkev) v položaju, da poleg starih dolžnosti izvršuje tudi še nove in da dohodki iz ustanove po prilikah v škofiji ustrezajo obveznostim, ki so z njimi združene. Za upravljanje in osiguranje ustanovne glav¬ nice veljajo pravila kakor za cerkveno imovino sploh. Glav¬ nica se mora varno in plodonosno naložiti na ime ustanove; pri tem je treba označiti tudi z njo zvezana bremena. Patronu ne gre nikaka pravica do sodelovanja niti pri ustanovitvi niti pri upravi. En izvod ustanovne listine se hrani v cerkvenem, drugi pa v škofijskem arhivu. Pri vsaki cerkvi se mora napraviti se- 08 Ustanove take vrste so n. pr. mašne ustanove, ustanove za večno luč, ustanove za prosta mesta v učnih zavodih. Ustanove v blagor duše so se imenovale v srednjem veku Seelgerate. 540 Kušej, Cerkveno pravo. znam pobožnih ustanov, ki bodi vsem vernikom na vidnem mestu dostopen, tudi je treba voditi posebno knjigo o ustanovah (glavni ustanovni izkaz) in zapisnik o izvršenih letnih ustanov¬ nih dolžnostih in z njimi zvezanih prejemkih. 69 Škofje morajo natančno izpolnjevanje ustanovnih bremen nadzorovati. Po- slednjevoljne odredbe, ki bi to pravico omejevale, se smatrajo za nezapisane (cc. 1514 ss). Glede ustanov, ki jih imajo župne in druge cerkve eksemtnih religiozov, izvršuje nadzorstveno oblast višji predstojnik. Zmanjšanje (reductio) obveznosti, s katerimi so na¬ božne ustanove obremenjene, je rezervatna pravica rimske sto¬ lice, ako ni v ustanovni listini ta pravica izrecno ordinariju priznana. Ako se tekom časa izkaže, da so postali dohodki usta¬ nove za izpolnjevanje obveznosti brez krivde upravitelja ne- dovoljni, sme ordinarij po zaslišanju prizadetih dolžnosti zman j¬ šati, a pri tem po možnosti varovati voljo ustanovnika. Zmanj¬ šanje števila maš pa je vedno papežu pridržano. Pooblastitev za zmanjšanje števila ustanovljenih maš ne obsega obenem po¬ oblastitve za redukcijo pogodbeno prevzetih maš (cc. 1544—1551). V bivši Avstriji se je zakonodaja o cerkvenih ustanovah često menjala. V konkordatni dobi je upravljala cerkev na podlagi čl. 30 70 z vsemi ustanovami popolnoma svobodno. V za¬ konu z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50. § 47, pa je priznana cerkve¬ nim organom uprava samo onih ustanov, ki so čisto cerkvenega značaja. O tem značaju samem razsojajo državna upravna obla- stva. Vse druge ustanove, sosebno tudi beneficiji, so podvržene nadzorstvu državne politične uprave. Razvrednotenje denarja, ki je nastopilo deloma že med, še v hujši meri pa po svetovni vojni, je povzročilo na eni strani znatne redukcije obstoječih ustanovnih obveznosti, na drugi strani pa je dalo ordinariatom povod, da so začasno sploh vsako novo cerkveno ustanovo odklanjali, dokler namreč nestalne va- lutarne razmere niso dopuščale sigurne presoje, ali bo usta¬ novna glavnica v bodoče svoji svrhi zadoščala ali ne. V zadnjem času so v slovenskih škofijah nove mašne ustanove zopet mo¬ goče. Za eno tiho ustanovljeno mašo letno je treba glavnice 1000 Din. Dohodki iz mašnih ustanov se od 1. 1898 dalje ne vračunavajo več v kongruo. 71 09 Tabelo o ustanovah v zakristiji je predpisal že Inocenc XII. 23. dec. 1697 s konstitucijo „Nuper“. Gasparri, Fontes I, n. 260. 70 Prim. spodaj § 192 TV. 71 Besedilo, s katerim ordinariat ustanovo potrdi, se glasi v ljub¬ ljanski škofiji tako, da ustanova prestane in se glavnica porabi za kurentne maše, čim bi država zopet zahtevala, da se dohodki iz cer¬ kvenih ustanov vračunajo v zakonito odmerjeno kongruo. — V za¬ grebški nadškofiji je treba za peto mašo glavnice 1200 Din, za tiho mašo 500 Din, a za peti requiem cum libera 1500 Din. Naputak, § 24. § 191. Verski zaklad. 541 § 191. Verski zaklad. Hussarek, članek Religionsfond v. Oesterr. Staatsworterb. IV 2 , 92 ss. K u š e j, Joseph II. itd., 315 ss. Isti, Posledice drž. prevrata na polju patronatnega prava, v Zborniku jur. fak. v Ljubljani II, 148 ss. H a r i n g , § 196. Gross-Schueller, K. R. 8 , § 130. Verski zaklad nam predstavlja posebnost bivše Avstro- ogrske, nastalo v dobi najbujne jšega državnega absolu¬ tizma nad cerkvijo, ki je obče znan pod imenom jože- f i n i z e m. Da se morejo vsa vprašanja, ki se tičejo bistva, značaja in pravne narave verskega zaklada, pravilno presojati, je treba po¬ znati teorijo takratnih juristov glede cerkvene imovine in njene uprave, iz katere izhajajo logično vse nadaljnje posledice. Že Marija Terezija se je bavila z načrtom nove regulacije župnij in dušnega pastirstva sploh ter nameravala stroške kriti iz¬ ključno iz cerkvenih sredstev. Jožef IT. je načrt svoje matere v istini izvedel brez ozira na svarila iz Rima in na prizadevanja papeža Pija VIT., ki je prišel osebno na Dunaj, da bi cesarja od njegovih ukrepov na- pram samostanom odvrnil. V smislu jožefinizma tvori vsa cerkvena imovina brez ozira na poedine cerkve, beneficije in zavode, katerim pravno pri¬ pada v last, enotno ustanovo, katere dohodki so izključno namenjeni verskim svrham, ki so pa odvisni glede pravilnega razdeljevanja in uporabljanja vseskozi od državne oblasti. Patent z dne 5. oktobra 1782 pomeni le korak naprej na- pram načelom, ki so izražena v cesarjevih pismih na grofa Blu- megena z dne 27. februarja in 11. marca 1782. V prvem izjavlja cesar glede imovine razpuščenih samostanov, da jo namerava nameniti za ustanovitev verske in župne blagajne, iz katere bi dobivali bivši menihi in nune za sedaj svoje penzije. Po njih smrti pa bi se oni dohodki uporabljali za povzdigo vere in z njo tako ozko združenega blagra bližnjikov. V drugem pismu veleva cesar, da naj se združi v vsaki kronovini imovina raz¬ puščenih samostanov v versko in župno blagajno, ki se mora uporabljati ločeno od fiskalne imovine. Omenjeni pa¬ tent pa izvaja, da so avstrijski vladarji vedno načeloma sma¬ trali vso duhovniško in cerkveno imovino za patrimonij, ki je namenjen za božjo in cerkveno službo, za dušno pastirstvo in za uboge, da smejo duhovniki in samostani iz dohodkov dobivati samo toliko, kolikor potrebujejo za stanu primerno življenje, in da je skrb za pravilno uporabljanje prebitka v zgoraj ozna¬ čeno glavno svrho ena poglavitnih pravic in dolžnosti deželnega 542 Kuse j, Cerkveno pravo. kneza kot najvišjega pokrovitelja cerkve in čuvarja nad nje¬ nimi zakoni. Ta konstrukcija je bila teoretična osnova za finansiranje velikopoteznega načrta za reformo dušnega pastirstva, ki ga je cesar Jožef II. hotel vernikom v prid in tudi cerkvi sami v korist za vsako ceno uresničiti. Ako tvori vsa cerkvena imovina v me¬ jah države eno samo veliko edinico, se morajo tudi njeni do¬ hodki praviloma stekati samo v eno blagajno, iz katere pa se krijejo vse bogočastne potrebščine, vštevši vzdrževalnino za duhovništvo. Mero teh potrebščin in višino duhovniških prejem¬ kov pa določa državna oblast, ki je tudi upravičena, da vzame upravo vse Cerkvene imovine ali popolnoma v svoje roke ali pa jo i nadalje prepusti sedanjim organom pod obvezo, da do¬ hodke, ki presegajo njih potrebe, odstopijo skupnemu zakladu. Na ta način se je zdelo razpuščanje samostanov v interesu zboljšanja dušnega pastirstva povsem upravičeno. Sekularizirani menihi so zasedli večinoma novo ustanovljene župnije, ekspozi¬ ture in kaplanije, deloma tudi učna mesta na šolskih zavodih, a bivša samostanska imovina je krila stroške. Iz nje je skrbela država za dotacijo novih dušebrižniških mest ter za penzije starih in za službo nesposobnih cerkvenih nameščencev. Država je vzela na ta način cerkvi mnogo gmotnih skrbi, a prizadejala ji je tudi dosti škode, ker so se viri verskega zaklada vsled slabega gospodarstva hitro krčili. Za kritje stroškov dušnopastirske reforme je moral skrbeti verski zaklad vsake pokrajine. Aktivni verski zakladi so mo¬ rali dati pasivnim svoj prebitek na razpolago. Pokrajinski ver¬ ski zakladi so bili samo deli enotne mase. L. 1794 se je osno¬ vala centralna versKozakladna blagajna, a je trajala samo do 1. 1802. Od tedaj so bili vsi pokrajinski verski zakladi samostojni. Za Dalmacijo je bil z najvišjim odlokom z dne 25. junija 1821 osnovan poseben verski zaklad. Verski zakladi, ki so sestojali v vsaki pokrajini najprej samo iz imovine razpuščenih samostanov, so dobili še pod Jožefom II. prirastek na ta način, da jim je bila zakono¬ dajnim potom odkazana imovina opuščenih beneficijev, cerkva in kapel ter bratovščin tretjega reda, da so se na¬ dalje vanje stekali interkalarji in da je bil končno kot stalen dohodek uveden verskozakladni davek. Večina verskih zakladov se je izkazala kmalu po usta¬ novitvi pasivnih. Škofijska konferenca 1. 1849 na Dunaju je priznala državi pravico do upravljanja pokrajinskih verskih zakladov, vindicirala pa je za se lastninsko pravico na zakladni imovini ter povdarjala dolžnost države, da § 191. Verski zaklad. 545 povrne vsled slabega gospodarstva nastalo škodo. Škofje so kvalificirali državne prispevke verskim zakladom samo kot odškodnino ter izrekli, da pravica na to odškodnino ne ugasne vse dotlej, dokler se povzročena škoda popol¬ noma ne popravi. Od 1. 1885 dalje so bili vsled regulacije kongrue, pro¬ fesorskih plač na katoliških bogoslovnih zavodih ter penzij umirovljenih duhovnikov vsi verski zakladi navezani na dotacijo iz državnih sredstev. Pravna narava verskega zaklada. V bivši Avstriji pravni značaj verskih zakladov nikdar ni bil jasno določen. Cerkev jih je smatrala za svojo last, ker je bila zakladna imovina svoj čas cerkvena imovina in ker je imela po svečanih izjavah cesarja služiti izključno le vzdrževanji! rednega dušnega pastirstva. Cerkveni krogi so pri tem prezrli, da je njih konstrukcija nemogoča že iz razloga, ker nedostaje sposobnega subjekta kot nositelja lastninske pravice. Zamenjavali so svrho zaklada s pravnim pojmom lastnine in niso upoštevali, da živi verski zaklad samostojno žitje, da ima svoje dohodke in svoje izdatke, da pridobiva in odsvaja lastnino, da sklepa pogodbe itd. Država na drugi strani je upravljala verske zaklade kakor upravlja svojo lastno imovino, a nikdar ni izjavila, da je ta imovina fiskalna last. Dohodki in izdatki verskih zakladov so se od cesarja Jožefa II. dalje ravno po njegovi posebni odredbi natančno ločili od državnih dohodkov in tudi v vsakem državnem proračunu posebno izkazovali. Avstrijski konkordat iz 1. 1855, katerega člen 51 določa: Bona, quae fundos, uti appellant, Religionis et studiorum eonstituunt, ex eorum origine ad Ecclesiae proprietatem spectant et nomine Ecclesiae administrabuntur, je prašanje o pravnem značaju verskega zaklada samo navidezno rešil, ker izraz „Ecclesia“ glede osebe lastnika ničesar ne pove. Praktičnega pomena je bila ta ugotovitev samo v toliko, da je izključevala državo kot lastnico. 72 72 To vsaj iz nemškega besedila čisto jasno izhaja: Die Giiter, aus vvelchen der Religions- und Studienfond besteht, sind kraft ihres Ur- sprungs Eigentum der Kirclie und iverden im Namen der Kirche ver- \valtet werden. 544 Kušej, Cerkveno pravo. Nastanek verskega zaklada omogoča v zvezi s čl. 31 avstrijskega konkordata logično samo sklep, da tvori verski zaklad posebno smotrovno imovino (Zvveckvermogen), ki stoji pod upravo države. Pokrajinski verski zakladi so služili bogočastnim potrebam dotičnili dežel že od početka sem. Državna oblastva jih upravljajo še danes in sicer glasom najvišje odločbe z dne 3. oktobra 1858 v imenu cerkve. Škofje so samo upravičeni, da se dajo zastopati pri sestavljanju letnega proračuna verskega zaklada po lastnem komisarju. 73 S to ugotovitvijo pa prašanje o lastniku verskih za¬ kladov še vedno ni rešeno. Mogoče je samo dvoje: ali gre za samostojne ustanove z lastno pravno osebnostjo ali pa za javne, torej v bistvu vendar le državne fonde. V teoriji in praksi ste zastopani obe mnenji in se data tudi obe braniti. Kolikor je vsaka določeni svrhi izključno namenjena imovina samostojna ustanova in kolikor se vodi uprava izrecno v imenu cerkve, je juristično gotovo prvo naziranje pravilnejše. Kolikor je pa jožefinska država po cerkveni imovini segala kot vrhovna lastnica in upravi¬ teljica in kot reformatorica dušnega pastirstva, se da bra¬ niti tudi stališče, da so verski zakladi javni fondi in kot taki last države, ker tudi samo država z njimi razpolaga in jih pred oblastvi zastopa. Zahteve na verske zaklade so se morale staviti pri ministru za uk in bogočastje. 74 Seveda morajo branilci tega mnenja dosledno odrekati čl. 31 konkordata vsak pravni pomen. 75 Dohodki verskega zaklada obstoje iz gospodarskih donosov nepremičnin, iz verskozakladnega davka, iz do¬ nosov upraznjenih beneficijev, iz imovine poedinih samo¬ stanov in zavodov, kateri prenehajo obstojati in glede katere se ustanovna določila ne izražajo. 76 73 G r o s s - S c h u e 11 e r , 1. c., 362. M a y e r h o f e r - P a c e IV, 322, 325. B u r c k h a r d , Kultusgesetze, M a n z - e v a zbirka 26/II 3 , 97 s, 288 s. 74 Bivše avstrijsko državno sodišče (Reichsgericht) je zanikalo pravno osebnost verskih zakladov. Prim. odločbo z dne 26. aprila 1876 pri B u r e k h a r d u 1. c. II, 127 op. 158. 75 Prim. na eni strani Ilussarekov cit. članek (prvo mnenje), na drugi strani Gross-Schueller, K. II.", 362 (drugo mnenje). 76 Zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, §§ 53, 59. § 191. Verski zaklad. 545 Dohodki verskega zaklada so namenjeni v različne svrhe: a) Iz njih se podeljuje titulus mensae svetnim du¬ hovnikom, ki nimajo drugega ordinacijskega naslova. b) Duhovniški seminarji dobivajo iz njih podpore. c) Dušnopastirska, kanoniška in škofovska mesta, ki so bila ob jožefinski regulaciji novo ustanovljena, se iz njih vzdržujejo in kongrue ostalih župnikov in kaplanov dopolnjujejo, d) Iz verskega zaklada so plačani profesorji na škofijskih bogoslovnih zavodih, kateheti na gimnazijah, kurati v kaznilnicah, upravitelji vakantnih župnij in vo¬ jaški duhovniki, iz njega dobivajo različni samostani be¬ raških redov ter številne samostanske šole podporo, e) Iz njih se krijejo stroški ali dajejo prispevki za bogočastne potrebščine, za katere ni drugega kritja . 77 Od prevrata sem se v naši državi dohodki verskega zaklada v proračunu izkazujejo kot državni dohodki. Po¬ stavke o dotaciji verskega zaklada v državnem proračunu ni. Duhovništvo dobiva svoje redne prejemke in draginjske doklade iz kreditov ministrstva za vere. Prašanje uprave verskih zakladov in udeležbe episkopata na njej spada med točke bodočega konkordata . 78 Studijski fond. Poleg verskega se omenja v čl. 51 konkordata iz 1. 1855 tudi studijski fond, ki je nastal iz imovine razpuščenega jezuitskega reda, katera je bila 1. 1774 v zboljšanje studijskih naprav določena. V smislu konkordata bi se bil fond smel samo za katoliško šolstvo uporabljati. V 11. 1893 in 1898 je fond prenehal, njegovo imovino je prevzel državni erar. 70 V Hrvatski obstoja za bivšo Vojno krajino še poseben fond za cerkvene in šolske zgradbe, katerega dohodki teko sedaj v državno blagajno . 80 77 Plim. Burckhard, 1. c. II, 232. Mayerhofer-Pace, 1. c. IV. 323 op. I in glede nadaljnje literature Kuse j, 1. c., 315. Uradna zbirka vseli na verski zaklad se nanašajočih predpisov: Ge- setzliclie Bestiiumungen liber die Errichtung, Verivaltung u. Verwen- dung des Religionsfonds, Wien 1871; im Auftrage des Ministeriums fiir Kultus u. Unterricht veroffentlicht. 78 Lano vi c, Konkordat Jugoslavije s Vatikanom, 1925, 74 ss. 79 Schmid, članek Fonds v Oesterr. Staatsvvčirterb. II 2 , 129. 80 Prim. državni budžet za 1. 1924/25, str. 726. 35 546 Kušej, Cerkveno pravo. III. Poglavje. Uprava cerkvene imovine. § 192 . Obče upravne norme. Ce. 1518 ss. Haring, § 189. Poselil, K. R. 2 , 233 ss. Isti, Kirehen- gutsveriiulierungen u. das kirclil. Verauflerungsverbot im friihen Mittel- alter, A. f. k. K. R. zv. 105 (1925), 3 ss, 349 ss. Sagmiiller, K. R.’, §§ 198, 199. I. Za dobe, ko je bila škofijska cerkev lastnica vse cerkvene imovine v škofiji, je vodil upravo najprej škof z diakoni. Ko se je bila cerkvena imovina zelo pomnožila in so tudi škofovi uradni posli vedno bolj naraščali, je uprava polagoma prišla vedno bolj v roke drugim organom in kalcedonski cerkveni zbor je 1. 451 v obče predpisal, da naj škof iz svojih klerikov imenuje posebnega ekonoma, ki bo upravljal cerkveno imovino pod nje¬ govim nadzorstvom. 81 Po razpadu enotnosti škofijske imovine je nehala tudi enotna uprava po škofijskem ekonomu in za različne skupine cerkvene imovine so nastopili posebni upravni organi, tako za menzalna dobra v zgodnjem srednjem veku vice do¬ mini in drugi ministri. V zvezi z razvojem imunitet jih je- pozneje izpodrinil zavetnik (vogt). Na poedinih posestvih so vodili upravo nižji organi (majerji). Imovino kapitljev so upravljali deloma kapiteljski člani, osobito prošti, pa tudi laiki, ministeriali, komorniki i. p. Važno besedo je imel pri upravi cerkveni gospod, poznejši patron. Pri upravi imovine božjih hramov sodelujejo danes cerkveni ključarji. Njih predniki segajo že nazaj v srednji vek. Imena za te upravne svetovalce so bila krajevno dokaj različna, kakor je bil različen tudi način njihovega sodelovanja. II. Po današnjem pravu je vrhovni upravitelj cerkvene imovine papež. Krajevnim ordinarijem gre v njihovem pod¬ ročju in v okviru njihove jurisdikcijske oblasti pravica in dolžnost, voditi upravo cerkvene imovine in v to svrho izdati primerna navodila. V vsakem škofovskem mestu naj se postavi poseben svet za upravo cerkvene imovine, obstoječ iz ordinarija kot predsednika in dveh ali več po možnosti tudi civilnopravno izurjenih, spo¬ sobnih mož. Člane izbere škof no zaslišanju kapitlja. Škofovi sorodniki v prvem in drugem členu sorodstva so izključeni. V 81 cc. 21, 22, C. 16, q. 7 § 192. Obče upravne norme. 547 važnejših upravnih prašanjih naj škof ne opusti vprašati upravni svet za mnenje. Člani sveta morajo hiti zapriseženi. Ureditev škofijskega pravnega sveta ni obvezna, ako je za iste svrhe po partikularnem pravu ali po priznanih običajih v dovoljni meri drugače preskrbljeno. Za upravljanje imovine cerkva in svetih krajev, ki nimajo po zakonu ali po ustanovni listini določenega upravitelja, naj postavi škof sposobne in uvidne može dobrega glasu za dobo treh let. Po preteku te dobe naj imenuje na njih mesto nove, ako mu razmere ne velevajo kaj drugega. V primerih, v katerih so laiki pri upravi udeleženi, se vrši celotna administracija vedno v imenu cerkve in ob nevskračeni pravici škofa, opravljati vizitacije, za¬ htevati račune in predpisovati način uprave. Predno ti upravitelji svoj posel nastopijo, morajo biti po ordinariju ali dekanu za¬ priseženi. Pri tej priliki se mora spisati inventar nepremičnin, dragocenosti in drugih premičnin z navedbo vrednosti ali pa se mora vsaj dopolniti že prej obstoječi zapisnik. Inventar, od vseh podpisan, se hrani med upravnimi spisi, en izvod pa se pošlje škofijski kurili. Vsaka sprememba v imovini se mora zabeležiti v obeh izvodih. Upravitelji morajo svoj posel opravljati z vestnostjo dobrega hišnega gospodarja in paziti na to: a) da se njim za¬ upana cerkvena dobra ne uničijo ali oškodujejo; b) da se pred¬ pisi cerkvenega in civilnega prava, ustanovnika ali darovalca ali zakonitega predstojnika izpolnjujejo; c) da se donosi imovine in dohodki pravočasno spravijo in iztirjajo, varno shranijo in za¬ konito uporabijo; d) da denarne vsote, ki po kritju stroškov preostanejo in se s pristankom ordinarija lahko plodonosno naložijo, kot cerkvena beriva (emolumenta) osvoje; e) da na¬ tančno knjižijo dohodke in izdatke; f) da vse listine in spise, ki se nanašajo na cerkveno imovino, drže v redu in dobro hranijo v cerkvenem arhivu in po možnosti upošljejo poverjene prepise škofijski kuriji (cc. 1518—1523). Pri upravi sami se morajo vseskozi upoštevati načela krščan¬ skega socializma: pravične mezde delavcem, primeren odpočitek, navajanje k štedljivosti, diferenciranje po spolu in starosti pri razdelitvi dela (c. 1524). O upravi se mora vsakoletno ordinariju položiti račun. Vsi nasprotni običaji so ukinjeni. Upravitelj potrebuje za vsak pravni spor dovoljenje ordinarija ali v nujnih primerih vsaj de¬ kana. Dekan je zavezan, da o danem dovoljenju takoj ordinarija obvesti. Vsi upravni čini, ki ne spadajo med navadne upravi- teljske posle, so nični, ako niso kriti po poprejšnjem pismenem dovoljenju ordinarija. Iz pogodb, ki jih sklenejo upravitelji brez prejšnjega odobrenja predstojnikov, je cerkev odgovorna samo, v kolikor je podan naslov obogatitve. Upravitelji, ki so svoj posel izrecno ali molče prevzeli in ga svojevoljno odlože, tako da na¬ stane cerkvi škoda, so zavezani škodo povrniti (cc. 1525—28). 35 * 548 Kušej, Cerkveno pravo. III. O ds v a jan je cerkvene imovine. Ker služi vsa cerkvena imovina trajnim verskim svrham, je državna in cerkvena zakonodaja odsvajanje vedno otežkočala in ga dovoljevala samo iz tehtnih razlogov in z omejitvami. Sklepe sinod petega stoletja in odlok Leona I. iz 1. 446, ki to prašanje urejajo, navaja že Gratian v svojem dekretu. 82 Pojem odsvojitve je cerkev razširila v smislu rimskocesarske zakono¬ daje na vsa pravna opravila, s katerimi se ali prenese lastnina na drug pravni subjekt (prodaja, zamenjava, podaritev), ali pri katerih lastnina cerkvi sicer ostane, toda obremenjena ali okr¬ njena (dedni zakup, dovolitev služnosti, obremenitev s hipoteko, ročna zastava, v srednjem veku podelitev v fevd). Po klasičnem kanonskem pravu so neodsvojljivi predmeti nepremičnine, porabne pravice, sveto posodje, dragocenosti in umetnine. 83 Odsvojitev je bila dovoljena samo izjemoma, če je bil podan dovoljni razlog in so se h krati upoštevale predpisane solenitete, med katere so šteli: preiskavo zadeve po poklicanem predstoj¬ niku, ugotovitev justae causae alienationis (urgens necessitas, evidens utilitas, Christiana caritas) ter zaslišanje prizadetih. 84 Končno je bil potreben pismen decretum de alienando od škofa. 85 Pavel II. je z bulo Ambitiosa z dne 1. marca 1468 papežu rezerviral vse odsvojitve nepremičnin in dragocenih premičnin. 88 Radi težkoč, ki so se pri praktičnem izvajanju tega določila pojavile, so dobivali škofje od papeža obsežna pooblastila. 87 V cerkvenem zakoniku je postopanje pri odsvajanju cerkvene imovine sledeče urejeno: Glede nepremičnin in takih premičnin, ki se lahko shranijo, 88 so zakoniti pogoji za odsvojitev 1. pismena ce¬ nitev predmeta po izvedencih; 2. tehten razlog (justa causa) in sicer urgens necessitas, nujna potreba, evidens ecclesiae utilitas, očita korist, pietas, dolžnost, odpomoči družbi (državi), ki se nahaja v stiski; 3. dovoljenje zakonitega predstojnika, brez katerega je odsvojitev nična; 4. po stvar- 82 cc. 20, 41, 52, C. 12, q. 2. 83 c. 5, X, 3, 13. c. 2 in VI° 3, 9. c. 13, C. 12, q. 2. 84 c. 1 in YI°, 3, 9. c. 6, X, 3, 48. c. 70, C. 12, q. 2. 85 c. 52, C. 12, q. 2. c. 8, X, 3, 10. 88 c. un. Extrav. comm., 3, 4. 87 S a g m ii 11 e r , 1. c., 459. H a r i n g, 1. c., 698. 88 Glede stvari, ki se hitro pokvarijo, zakonite omejitve ne ve¬ ljajo. Ako gre za odlične relikvije in dragocene podobe, se je ravnati po predpisih c. 1281 ^ 1 (zgoraj, § 129). § 192. Obče upravne norme. 549 nem položaju od predstojnika odrejene varnostne mere (c. 1530). Odsvojitev pod cenilno vrednostjo je nedopustna. Od¬ svojitev naj se praviloma izvrši potom javne dražbe ali vsaj po prejšnji objavi na najvišjega ponudnika. Skupiček se mora plodonosno naložiti (c. 1531). Predstojnik, ki mora dati dovoljenje, je deloma apo¬ stolska stolica, deloma ordinarij z nekimi omejitvami. 1. Rimska stolica je pristojna a) za dragocenosti (res pretiosae), b) za predmete v vrednosti nad 30.000 frankov. 2. Ordinarij je pristojen in sicer a) s pristankom stolnega kapitlja, upravnega sveta in prizadetih za pred¬ mete v vrednosti nad 1000— 50.000 frankov, b) po zasliša¬ nju upravnega sveta in ob pristanku prizadetih pri pred¬ metih do 1000 frankov. Za odsvajanje predmetov v vrednosti pod 1000 frankov ni v zakoniku nikaka formalnost predpisana. V tem oziru so upoštevati navodila ordinarijev. Pri deljivih predmetih se morajo v prošnji navesti že odprodani deli, drugače je dovoljenje neveljavno (c. 1532). V primeru, da se je odsvojitev izvršila brez predpisanih so- lenitet, ima cerkev osebno tožbo proti odsvojitelju in njegovim dedičem, in če je bila odsvojitev nična, stvarno tožbo proti vsakemu posestniku odsvojenega predmeta, ki pa lahko uve¬ ljavlja regresno pravico napram odsvojitelju. Tožbo na razve¬ ljavljenje morejo vložiti odsvojitelj, njegov cerkveni predstojnik, njuna naslednika in tudi vsak pri cerkvi nastavljeni klerik, ki je vsled odsvojitve utrpel škodo. 89 Prelati in cerkveni predstoj¬ niki smejo dajati darila iz cerkvene imovine samo iz razlogov hvaležnosti, pobožnosti ali krščanske ljubezni, drugače so do¬ voljeni samo mali običajni darovi. Darila, ki niso na ta način opravičena, sme naslednik darovalca preklicati (cc. 1534, 1535). Kar dobijo cerkveni predstojniki v dar, se smatra kot cerkvi podarjeno, dokler se nasprotno ne dokaže. Cerkveni predstojnik ne sme brez dovoljenja ordinarija odkloniti cerkvi storjenega 89 Odsvojitev je cerkvenopravno nična, če predstojnik ni dal do¬ voljenja. Dejansko bo odločalo o izvedljivosti teli načel civilno pravo vsake države. Merodajno bo osobito prašanje, ali je bila odsvojitev civilnopravno veljavna ali ne. 550 Kušej, Cerkveno pravo. darila, sicer odgovarja za škodo. Darila cerkvi se radi nehva¬ ležnosti predstojnika ne morejo preklicati (c. 1536). Svete stvari naj se ne posojajo v svrhe, ki so njihovemu bistvu nasprotne (c. 1537). Ako se izkaže potreba, da se cerkvena dobra zastavijo ali s hipotekami obremene, mora poklicani predstojnik za to skrbeti, da se vsi prizadeti zaslišijo in da se dolg čim prej povrne. Ordi¬ narij naj določi letna amortizacijska odplačila (c. 1538). Z do¬ voljenjem ordinarija, upravnega sveta in prizadetih smejo upravitelji vrednostne papirje glaseče se na imetnika zamenjati za druge boljše ali vsaj enakovredne plodonosne papirje, vendar mora biti izključena vsaka denarna spekulacija (c. 1539). Cer¬ kvene nepremičnine se ne smejo brez izrecnega dovoljenja ordi¬ narija prodati ali dati v najem ali zakup upraviteljem ali osebam, ki so z njimi v prvem ali drugem členu v sorodu (c. 1540). Zakup cerkvenih posestev se mora izvršiti potom javne dražbe ali vsaj na osnovi javnega razglasa pod na¬ tančno navedbo pogojev glede čuvanja mej, obdelovanja zemljišč, plačevanja zakupnine in primerne varščine za izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Za odobren je zakupnih pogodb so pristojni: 1. Rimska stolica, ako presega zakupna vrednost 30.000 frankov in zakupna doba 9 let. 2. Ordinarij s pristankom stolnega kapitlja, upravnega sveta in prizadetih a) pri zakupni vrednosti preko 30.000 frankov in zakupni dobi do največ 9 let; b) pri zakupni vrednosti pod 30.000 frankov in zakupni dobi preko 9 let. 3. Ordinarij s pristankom prizadetih po zaslišanju upravnega sveta a) pri zakupni vrednosti od 1000 do 30.000 frankov in zakupni dobi do največ 9 let; b) pri zakupni vrednosti ne preko 1000 frankov in zakupni dobi preko 9 let. Zakup v vrednosti do 1000 frankov in za manjšo dobo od 9 let smejo skleniti zakoniti upravitelji sami, toda ob¬ vestiti morajo ordinarija (c. 1541). 90 Glede dednega zakupa (emphyteusis) določa c. 1542: Dedni zakupnik brez dovoljenja cerkvenega predstojnika, dolo¬ čenega po c. 1532, ne more zakupnine odkupiti. Ako pa pride do odkupa, mora višina odkupnine biti letni zakupnini (canon) 80 Prva zagrebška sinoda, Dodatek II, označuje str. 320 ss. vred¬ nost predmeta pri odsvajanju in pri zakupih mesto v frankih v zla¬ tih dinarjih. § 192. Obče upravne norme. 551 primerna. Kadar se sklepajo dedni zakupi, je določiti, da se melioracije ne bodo posebej povrnile. Za izpolnjevanje obvez¬ nosti zakupnikovih se zahtevaj posebna varščina. Za spore naj se določi pristojnost cerkvenega sodišča. Prašanje j e m a n j a ’ o b r e s t i je ustrezno sedanjim pri¬ likam v c. 1543 urejeno tako, da se na podlagi posojila kot takega ne sme zahtevati nikak dobiček (lucrum), dasi ni na sebi ne¬ dopustno, izgovoriti si delež na dobičku, samo da se ta delež drži primerne meje. Podrobneje se zakon o dovoljenosti deleža na dobičku ne izraža. Zato so mogoče različne razlage: posoje¬ valec si lahko obresti posebej izgovori, ali pa mu to tudi ni treba, ako civilni zakon vsa posojila že sama po sebi kot obrestna posojila razume (kakor n. pr. naš trgovinski zakon), ali pa se smatrajo obresti sosebno v današnjih dneh samo kot prirastek na vrednosti posojenih nadomestnih reči (denarja) po preteku plačilnega roka itd. Dejanski je s tem določilom j e m a n j e obresti dopuščeno, če je dogovorjeno in zmerno. IV. Po partikularnem pravu se cerkvena imovina ne samo v različnih državah ampak tudi v različnih cerkvenih pokrajinah in celo škofijah različno upravlja. V bivši Avstriji je določil člen 50 konkordata, da ka¬ toliška cerkev upravlja svojo imovino svobodno po cer¬ kvenih predpisih. Te predpise je sestavil avstrijski episko- pat na svoji konferenci 1. 1856 na Dunaju in cesar jih je z odločbo z dne 5. oktobra 1858 potrdil ter izdal potrebna navodila deželnim vladam. 91 Na tej osnovi so potem izdali tudi škofje za svoje škofije ločena navodila. 92 Ministrska uredba z dne 20. junija 1860, d. z. št. 162, je uredila sode¬ lovanje državnih oblastev pri odsvajanju cerkvene imo¬ vine. Važna, za.Sloveni jo in Dalmacijo še danes veljavna določila, je končno prinesel glede upravljanja cerkvene imovine zakon z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50. Glavna na¬ čela so: 1. Upravitelj cerkvene imovine je nadarbinar (bene- ficiar). Nadarbinsko imovino upravlja sam, imovino božjega 91 Najvišja odločba z navodili je ponatisnjena v Burckhard, Kultusgesetze II, 129 ss. Prim. tudi Hussarek, članek Kirchen- vermogen, v Oesterr. Staatsworterb. IIP, 91 ss. 92 Za ljubljansko škofijo Anweisung zur Verwaltung des Kirchen-, Stiftungs- und Pfriindenverindgens, 1860, za lavantinsko slično navodilo z dne 22. septembra 1860, ponatisnjeno v „Anleitung zur Verwaltung des Kirchenvermogens“, Maribor 1904. 552 Kušej, Cerkveno pravo. hrama pa z zastopniki cerkvene občine (cerkvenimi klju¬ čarji), oboje pod nadzorstvom patrona (§§ 41, 46). 2. Državna bogočastna uprava čuva nad tem, da se ohrani osnovna imovina (StammVermogen) neokrnjena in zahteva, da se nadarbinska imovina ter imovina božjega hrama ločeno upravljata (§§ 38, 39). 3. Glede odsvajanja cerkvene imovine je ostala po § 51 ministrska uredba z dne 20. jun. 1860 v veljavi z omejitvijo, da pristanek papežev odpade. Za odsvojitev v vrednosti preko 50 dinarjev in za obremenitev v vrednosti preko 500 dinarjev, dalje za zakup preko triletne dobe in v primerih, kjer je pogodbeno treba plačati zakupnino za več nego eno leto v naprej, je potrebno dovoljenje državne oblasti. V prošnji za dovoljenje se mora izkazati pristanek ordinarija. Avstrijski škofje so dobivali redno papeževe fakultete za dovoljevanje odsvojitev do vrednosti 16.000 K in obreme¬ nitev do 24.000 K ter za oddajo v zakup za dobo 15 let. Za poedine kraje in nujne primere so šla pooblastila še preko te meje. 93 V Hrvatski in Slavoniji je potrebno za odsvojitev do vrednosti 10.000 Din dovoljenje velikega župana, preko te meje dovoljenje ministra ver. Odsvojitve v vrednosti do 100 (papirnatih) Din, posojila do 500 (papirnatih) Din ter zakupi do 3 let, ako se zakupnina ne zahteva pogodbeno za več nego eno leto v naprej, ne potrebujejo pristanka dr¬ žavne oblasti. 94 Pravna oblika odsvojitev se ravna po določilih civil¬ nega prava, katerih naj se drže vse pogodbe, ki se tičejo cerkvene imovine (c. 1529). Pri pravnih sporih zastopa imovino božjih hramov in beneficijev finančna prokuratura, dočim je zastopstvo sa¬ mostanske imovine prepuščeno predstojnikom. 95 93 Breve Pija IX. z dne 3. aprila 1860 „De majore ecclesiae uti- litate" v A. f. k. K. R. 6, 164 s. Prim. tudi Ve ring, K. R. 3 , 816 op. 12. 94 Prva zagrebška sinoda, Dodatak II, 321. 95 Službena instrukcija finančnih prokuratur z dne 9. marca 1898 d. z. št. 41, § 2, točka 9—11. Prim. mariborsko Anleitung iz 1. 1904, 42, 191 ss, ter Oesterr. Staatsworterb. II 2 , članek Finanzprokuratur, 76. § 193. Uprava imovine božjih hramov. 553 § 193. Uprava imovine božjih hramov. Anleitung itd. (op. 92) za lavantinsko škofijo. Anweisung itd. (op. 92) za ljubljansko škofijo. Za to škofijo še: Navodilo za upravo cerkve¬ nega in nadarbinskega premoženja, 1913. Praktično navodilo v Drugi ljubljanski sinodi 1908, 104—132, v Tretji sinodi 1924, 161—164. Za za¬ grebško nadškofijo: Naputak u upravljanju crkvenim dobrom. Do- datak II Prvi zagrebški sinodi 1925, 310 ss. Za zagrebške sufraga- neate: Naputak za upravo pokretne i nepokretne imovine, spadajuče na crkve, nadarbe i zadužbine iz 1. 1880, glej Turšič, Zbirka naj- važnijih crkvenih zakona i naredaba I, Križevci 1895, 73 ss. Ha- ring, K. R. 3 , § 190. I. Imovina božjega hrama, ki je namenjena vzdrže¬ vanju zgradbe in opreme ter v kritje tekočih bogočastnih potrebščin, se mora ločeno upravljati od nadarbinske imo¬ vine, ki služi za vzdrževanje beneficiarja. \ to imovino lahko spadajo glavnice, dajatve, nepremičnine, dragoce¬ nosti (cerkveno posodje) itd. Vedno je treba razlikovati osnovno imovino od svojinske ter od tekočih dohodkov. Osnovna imovina je ona, ki je trajno namenjena določeni svrhi. Zato mora ostati vedno nezmanjšana in se smejo samo dohodki uporabljati. Svojinska imovina se sme po potrebi v celoti porabiti za oni namen, v katerega je bila podarjena. V dvomu, ali gre za osnovno ali za svojinsko, torej svobodno imovino, je sklepati na njen osnovni značaj, tako da se smejo porabljati samo dohodki. K tekočim dohodkom spa¬ dajo donosi osnovne imovine, cerkveni deleži na stolnini, dohodki ustanov, cerkvena darovanja, kolikor se niso vršila v drug poprej naznanjen namen, sedežnina. II. Zakoniti upravitelj imovine božjega hrama je po c. 1182 za stolno cerkev škof s kapitljem, za kolegiatno kapitelj, za vsako drugo cerkev pa njen predstojnik (rec- tor). Izjeme od tega pravila bi morale biti oprte na po¬ seben naslov ali pa na zakonit običaj. Če so razen imeno¬ vanih organov še druge osebe, bodisi kleriki ali laiki, ude¬ ležene na upravi imovine, potem tvorijo te osebe skupno z upraviteljem ali njegovim namestnikom cerkveni f a - briški svet (c. 1183 § 1). Člani tega sveta so cerkveni ključarji, ki jih je tretja ljubljanska sinoda potrdila za upravitelje cer¬ kvene imovine tudi v smislu c. 1521 § 1 in dostavila: 554 Kušej, Cerkveno pravo. „Ako so ključarji po triletni dobi vestno izvrševali svojo službo, naj ostanejo nadalje, ne da bi se posebej po¬ trjevali. O imenovanju novih cerkvenih ključarjev naj župnik predloži za vsakega po tri kandidate, izmed katerih dekan ključarja izbere, potrdi in mu pošlje dekret. Pred preteklo triletno dobo naj župnik sposobnega ključarja iz zasebnih in osebnih razlogov ne odstavi“. Vsaka župna in vsaka podružna cerkev mora imeti po dva ključarja. Ključarji so zastopniki župljanov, ki naj po njih vplivajo na porabo cerkvene imovine in njenih dohodkov. Klju¬ čarje izbere župnik in sicer kolikor mogoče v sporazumu z ljud¬ stvom. Potrdi jih dekan in jih zaobljubi, da bodo po svoji moči skrbeli za dobro upravo cerkvene imovine. Za dekanijske in romarske cerkve potrdi ključarje ordinariat. Ključarji, ki naj se vzamejo izmed bolj odličnih, nekoliko imovitih mož, naj si ne bodo v bližnjem sorodu, naj ne bodo gmotno od župnika od¬ visni in naj znajo brati in pisati. Potrdijo se za tri leta. Pred potekom te dobe se morejo odpovedati sami ali odstraniti od župnika le iz tehtnih od dekana oziroma od ordinariata odobre¬ nih razlogov. Ko tri leta minejo, ostanejo brez novega potrdila v službi, ako sami ne odstopijo ali jih župnik ne odstavi. Župnik mora ključarje ob nastopu službe točno poučiti o stanju cerkvene imovine. Pregleda naj z njimi zadnji inventar, naj jim predmete inventarja pokaže in obrazloži zadnje račune. Ključarji bodijo o dohodkih v pušice in nabiralnike in o uspehih darovanj točno poučeni. Pred vsakim večjim izdatkom za cerkev naj se župnik z njimi posvetuje. Ključarjem pri podružnicah je prepovedano, da bi upravo in popravila vodili brez župnika. Služba cerkvenih ključarjev je častna in brezplačna, daje pa jim v cerkvi pravico na častno mesto, ravno tako pri procesijah in drugih prilikah. Ključarji kot soupravitelji podpisujejo s cerkvenim predstoj¬ nikom cerkvene imovine se tičoče listine in odgovarjajo sploh za pravilno vodstvo uprave, zato imajo tudi pravico se pritožiti proti ukrepom cerkvenega predstojnika, ki jih ne morejo odobra¬ vati, na dekana ali na ordinariat . 96 96 Navodilo za ljubljansko škofijo, 6—8, Sklepi tretje ljubljanske sinode, 163. Ha rin g, 708 s. V zagrebški nadškofiji volijo ključarje (starješine) in njih namestnike župljani za dobo šestih let. Pred po¬ tekom poslovne dobe se mora vršiti nova volitev, katero vodi dose¬ danji upravni odbor pomnožen po dveh župljanih volilcih. Aktivno volilno pravico imajo polnoletni moški župljani, za pasivno volilno pravico je potrebna starost 30 let, neoporečnost, pismenost. Zapisnik o volitvi se pošlje duhovnemu stolu, ki izvoljene potrdi ali pa vložene prigovore in pritožbe drugače reši. Prva zagrebška sinoda, 312 ss. § 193. Uprava imovine božjih hramov. 555 Patr oni nimajo deleža na upravi, imajo pa pravico upravitelju pomagati in morajo biti vsled tega na upravne seje vabljeni. Tudi smejo zahtevati, da se spričo njih ali njihovega namestnika cerkvena imovina po škofijskem odposlancu pre¬ gleda. Zasebni patron se vabi k sestavljanju letnih cerkvenih računov in na zahtevo se mu morajo ti računi poslati v pogled. Po smrti ali odhodu upravitelja se vabi zasebni patron k pregledovanju stanja cerkvene imovine, istotako k izročevanju imovine novemu upravitelju. Pri javnih patronatih se povabi k pregledovanju imovine po smrti ali odhodu upravitelja ter k izročevanju novemu upravitelju okrajni glava r. 07 Ti predpisi niso popolnoma v skladu z določili zakona z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50. Ta zakon veleva, naj bodo pri upravi cerkvene imovine udeleženi tudi oni, ki so dolžni prispevati za cerkvene potrebe, kadar cerkveni dohodki ne zadostujejo (§ 41), in končno obeta, da bo v to svrho izdan poseben zakon (§ 43). Ker ta napovedani zakon sploh ni izšel, so ostala v poedinih ško¬ fijah prejšnja navodila tudi po 1. 1874 v veljavi, novejša pomeni jo samo neznatne spremembe starejših. Podrobna določila o upravi vsebujejo škofijska navodila, ki polagajo važnost na vestno in natančno sestavljanje inventarja župne cerkve in podružnic. Kadar nastopi (n. pr. vsled smrti, premestitve, obolelosti župnika) nov upravitelj, se mo¬ rajo inventarji spričo dekana in patrona natančno pregledati na pravilnost vpisov. En izvod inventarnega zapisnika se pošlje ordinariatu. Denarne svote, obligacije, ustanovne in pač tudi druge važne listine naj se hranijo v sigurni blagajni (najboljše wertheimerci) s tremi različnimi ključi, od katerih ima enega upravitelj, vsak enega pa ključarja. Tudi če blagajna ni pod tremi ključi, naj jo odpira upravitelj samo spričo ključarjev. Kritje stroškov. Za navadne že sistemizirane stroške naj poskrbi upravitelj pravočasno kritje iz rednih dohodkov. Za izredne potrebe in za manjša popravila sme v isti zadevi letno potrošiti sam do 1000 Din, in z dovoljenjem dekana do 2000 Din. Za večje izdatke je potrenno dovoljenje ordinariata. 08 Nalaganje denarja. Prispevki za posebne namene (za orgije, za zvonove, altar) se lahko nalože v kateremkoli de¬ narnem zavodu. Ustanovne glavnice pa morajo biti naložene pupilarno varno, t. j. ali izposojene na nepremičnine (na zem¬ ljišča, ki niso v celem več kakor do dveh tretjin cenilne vred-. 07 O dalje segajočih pravicah patronov na Češkem prim. H a - ring, 1. c., 709. Hussarek, članek Kirchenvermogen, 1. c., 89. 08 Ljubljanski Škofijski List 1924 p. 112. Slično § 18 lit. e odst. 1 zagrebškega Naputka. Po tem Naputku je cerkvena blagajna pod dvema ključema. Enega ima župnik, drugega starešina, kateremu ga poveri duhovni stol (§ 20 lit. b). 556 Kušej, Cerkveno pravo. nosti, in na stavbe, ki niso v celem preko polovice cenilne vred¬ nosti obremenjene), 99 ali pa se mora zanje nabaviti pupilarno- varna obveznica in vinkulirati na cerkev, nadarbino ali ustanovo. Nakup in vinkulacijo obveznic oskrbi ordinariat, pa tudi vsaka zanesljiva banka. Devinkulacijo, ki je potrebna, kadar naj se obveznica vnovči, izvrši istotako najbolje oni zavod, ki jo je priba vil. 100 III. Cerkveni račun. Ob koncu leta mora upra¬ vitelj sestaviti točen račun o dohodkih in izdatkih. Koncept ohrani v pisarni, prepis pa pošlje potom dekana v škofijsko računsko pisarno, ki račune pregleda, presodi in pošlje re¬ šitev upravitelju. Polaganje računov je stroga in sicer brez¬ plačna dolžnost upraviteljev, kateri naj (v ljubljanski ško¬ fiji) zadoste do konca februarja vsakega leta. Malomarnost v tem oziru bi imela lahko za posledico, da škof pošlje v dotični kraj posebnega pooblaščenca, da na stroške zamud¬ nega upravitelja račun sestavi. Ob veliki brezbrižnosti bi se mogel postaviti tudi drug upravitelj. Vsak prirastek in odpadek v osnovni imovini mora upravitelj letno izkazati državni oblasti in sicer na poseb¬ nem v to svrho sestavljenem obrazcu, ki se priloži cerkve¬ nemu računu. 101 Cerkvene račune sestavlja župnik z vednostjo ključar¬ jev. Ključarji podpišejo račune lastnoročno. 102 Za pregled in odobritev računov se plača posebna ško¬ fijska taksa, določena navadno na 2% kosmatih dohodkov dotične cerkve. 99 § 250 o. d. z. 100 Ljubljansko navodilo 1915, 60, lit. d, predpisuje, da se take obveznice morajo vinkulirati. Nevinkulirane obveznice so papirji gla¬ seči se na imetnika, ki se morajo zapisati, kjer so sploh dovoljene, po številkah in serijah v inventarni zapisnik. Zagrebški Naputak pred- pisuje, da se morajo vrednostni papirji in hranilne knjižice hraniti v diecezanski blagajni. V cerkveno blagajno se vloži samo potrdilo o hrambi. 101 Zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, §§ 45 in 50. Ljubljansko navodilo, 77. 102 Nekatere škofije zahtevajo, da podpiše račune tudi patron, pri javnem patronatu okr. glavar. Prim. H a r i n g, 1. c., 712. Zagrebški Naputak, § 21. § 194 Uprava nadarbinske imovine. Kongrua itd. 557 § 194 . Uprava nadarbinske imovine. Kongrua. Draginjske doklade duhovnikov. Interkalarji. Cc. 1-172—1483. Navodila kakor v prejšnjem §u. Hussarek, članek Kirchenvermogen, 1. c., 86 ss. Singer, članek Kongrua v Oesterr. Staatsworterb. III 2 , 143 ss. Bombiero-Kremenac, Gesch. u. R. d. portio congrua, Z . 3 R. G. XI, 31 — 124. Isti, Die Entwicklung der staatl. Kongruagesetzgebung Oesterreichs, ibidem XII, 110—168. Ha ring, §§ 191, 192. Lano vic M., Kongrua. Katolički List, Za¬ greb 1918, 438 ss, 450 ss, 476 ss. (za Hrvatsko in Ogrsko). 1. Doba, v kateri so beneficiji nastali, še ni poznala de¬ narnega gospodarstva. Cerkev je vedno stala na stališču, da je obstanek duhovnika najbolje zasiguran v primernem ob¬ segu nepremičnin, ki so s službenim mestom, katerega za¬ vzema, stalno zvezane. Ko so postali božji hrami in beneficiji (nadarbine) 103 pod vplivom klasičnega kanonskega prava samostojne pravne osebe, je bilo treba natančno ločiti na- darbinsko (beneficialno) imovino od cerkvene imovine v ožjem smislu (fabrike). Današnji dohodki duhovništva teko iz različnih virov: a) iz nadarbinskih posestev, b) iz dajatev v prirodninah ali denarju, ki jih prispevajo župljani (bira), odnosno tam, kjer so te dajatve odkupljene, iz obresti odkupnine; c) iz stol- nine, kolikor pripada župniku (in ne cerkvi in cerkovniku); d) iz donosov ustanov za izvrševanje ustanovnih obveznosti; e) iz stipendijev za manualne maše; f) iz darovanj (ofra), v kolikor ti prispevki niso po običaju ali posebni odredbi drugim svrham namenjeni. Po občem pravu je nadarbinar samo uživalec nadarbinske imovine in sicer od trenotka dalje, ko je postal kanonični po¬ sestnik beneficija. Njemu pripadajo vsi donosi za časa njegovega službovanja, ne glede na njegovo morebitno zasebno imovitost. Toda zavezan je prebitek nadarbinskih dohodkov, ki mu ostane preko stroškov za dostojno vzdrževanje, nakloniti ubogim ali cerkvi. 104 Način pridobivanja lastnine v cerkvenem zakoniku ni u)3 Po mojem jezikovnem čutu pomeni nadarbina samo stalno do¬ tacijo cerkvenih službenih mest obstoječo v nepremičninah ali rentah. Kjer dobiva cerkveni uslužbenec zgolj plačo iz javnih sredstev, ne govorimo o nadarbini. 104 To načelo je v cerkvi že staro. Prim. c. 16. D. 86; cc. 13, 24, C. 12, q. 1; cc. 16, 30, X, 5, 5. Cone. Trident., sess. 25 de ref., c. 1. Kardi- 558 Kušej, Cerkveno pravo. omenjen. Odločilni so v tem pogledu civilnopravni predpisi. Poljske plodove in drevesne sadeže bo smel nadarbinar ime¬ novati svojo last šele po izvršeni separaciji, ker so poprej del nepremičnine in vsled tega last nadarbine kot pravne osebe. Ako kanona 1475 in 1480 omenjata fructus odnosno r e d i t u s pro rata temporis, ni s tem izmenjeno civilno pravo, ampak je samo izražena obveznost, da mora v prvem primeru (ob zanemarjanja brevirske dolžnosti) nadarbinar donose, ki razmerno odpadejo na dobo njegovih opustitev, izročiti cerkvi, škofijskemu semi¬ narju ali pa ubogim in da se naj v drugem primeru (ob menjavi nadarbinarja) letni donosi med prednikom in naslednikom raz¬ merno razdele. Nadarbinar mora nositi tekoča, z upravo in rednim vživa- njem beneficija zvezana bremena (davke) ter stroške za manjša popravila iz svojega in sicer brez odlašanja, da vsled zamude ne nastane večja škoda (c. 1477). Navadno se označuje ta ob¬ veznost z besedami, da mora nadarbinar conservare s a r t a t e c t a . 105 Kako pravico ima nadarbinar na beneficiju? O tem se je mnogo pisalo in razpravljalo. V obče je stal nadarbinar napram beneficiju v enakem razmerju kakor vazal napram svojemu fevdu. V smislu našega o. d. z. njegov položaj glede nepremičnin še danes ni drugačen. Nadarbinar ima popolen vžitek na donosih nadarbinskih posestev in porabnih pravic ter z vsemi dohodki lahko svobodno razpolaga. Omejitve, ki mu jih cerkveni zakonik postavlja, civilnopravno ne prihajajo v poštev. Pa tudi kanona 1473 in 1475 sta brez sankcije. Nadarbinar ostane lastnik, tudi če tam izraženim obvezam ne zadosti. Po c. 1476 je nadarbinar skrbnik beneficija (beneficii curator) in za vsako škodo, ki jo beneficij po njegovi krivdi utrpi, odgovarja škofu, ki ga sam in po dekanu nadzoruje. Žup¬ nika, ki gospodarstvo zanemarja, sme škof celo upravnim potom odstraniti. Nadarbinar bi se moral ukloniti, ako bi predstojnik beneficij razdelil ali mu naložil penzijo v korist drugi osebi. Na drugi strani pa bi bil nadarbinar po občem pravu, ker kodeks tega nikier ne brani, brez dvoma upravičen, da način obdelo¬ vanja zemljiških parcel po potrebi spremeni 106 (n. pr. da napravi iz njiv travnike ali obratno), kar navadni uživalec ne sme. Vsled teh razlik napram navadnemu uživalcu se da braniti in zastopati tudi mnenje, da je pravica nadarbinarja na nadarbini povsem nali tvorijo v tem oziru izjemo, ker c. 239 § 1 n. 19 izrecno določa, da smejo svobodno razpolagati z vsemi dohodki svojih beneficijev. 105 S a r c i r e , popraviti. S a r t u m tectum conservare, v dobrem stanu ohraniti. 100 V prejšnjem pravu je bilo to izrecno dovoljeno (c. 5, X, 3, 25). § 194. Uprava nadarbinske imovine.. Kongrua itd. 559 svojevrstna , 107 ker se ne krije z nobenim civilnopravnim insti¬ tutom. Partikularnopr av n i predpisi o upravi nadar¬ binske imovine so obširnejši, podrobnejši in tudi strožji kakor obče norme cerkvenega zakonika. Nadarbinsko imo- vino upravlja nadarbinar sam, ključarji in p a t r o n i imajo samo pravico, opozoriti upravitelja na škode, ki jili nadarbina trpi radi njegove nespretnosti, nemarnosti ali nezakonitega postopanja (n. pr. ob devastaciji gozdov) in ob neposlušnosti upravitelja zadevo naznaniti dekanu ali ordinariatu. P a t r o n se pokliče k izročevanju nadarbin¬ ske imovine novemu upravitelju in k pregledovan ju stanja poslopij in zemljišč . 108 Zapisniki za upravo nadarbinske imovine so: a) Inven¬ tar, v katerega se zapišejo vse pravice kakor bira, darila, stol- nina, dalje ustanovne in proste glavnice ter posestva, razni pri¬ boljški (dodatki) od občine in zasebnikov, različno orodje, b) Izročilni zapisnik prednikov, ki je važen za primer¬ janje z nadarbinskim inventarjem, c) Gospodarski za¬ pisnik z letnimi dohodki in izdatki zemljišč, d) Zapisnik zakupnikov je potreben, kjer se zemljišča dajejo v zakup. Dokazuje dobo zakupa, zakupnino in plačilne roke. e) Napo¬ ved za dopolnilo kongrue in za dopolnilno pre¬ nosno takso (pristojbinski nadomestek ). 109 Mala popravila, ki gredo na račun nadarbinarja, naj se na¬ tančno zapisujejo. Ako je treba večjih poprav, novega župnišča ali novih gospodarskih poslopij, se mora potom ordinariata po¬ skrbeti za konkurenčno obravnavo. Njive in travniki morajo biti dobro obdelani. V zakup ali v najem dati sme nadarbinar samo za tri leta in sicer z dostavkom, da pogodba preneha, ko bi umrl. Zakupnino (najemnino) sme vzeti največ za pol leta v naprej. Zakup ali najem za daljšo dobo bi moral biti odobren od cerkvene in državne oblasti . 110 Z gozdi sme gospodariti samo po točnem, od državnega gozdarja izdelanem načrtu za izkori- ščevanje . * * 111 Ako hoče upravitelj spremeniti dosedanji način ob¬ delovanja zemljiških parcel, mora izposlovati cerkveno in dr- 107 Tako Gross K., Das Recht an der Pfriinde, Graz, 1887. Prim. tudi G r o s s - S c h u e 11 e r , K. 'R. 8 , 374. 108 Ljubljansko navodilo (1913), 9, 10. 109 Ljubljansko navodilo, 5, 6, 77, lavantinsko, § 8. 110 Ljub. navod. 78. Prim. sedanji c. 1479. 111 Za ljubljansko škofijo glej Škof. List 1921, str. 9—14, ..Škofijski predpisi za upravo cerkvenih in nadarb. gozdov." 560 Kušej, Cerkveno pravo. žavno dovoljenje. Nadarbinsko posestvo bi smel prodati ali obre¬ meniti, ali glavnico drugače naložiti samo s pristankom patrona in obojne oblasti. Zapadle obresti in druge porabne pravice sme nadarbinar sam iztožiti, sicer pa ne sme brez dovoljenja ordi¬ nariata začeti nobene pravde. Za dovolitev mora vložiti uteme¬ ljeno prošnjo in ji dodati izjavo patrona. Ako gre za osnovno imovino, vodi zastopstvo finančna prokuratura. Prirastke in od¬ padke je treba letno izkazati za državno oblast tudi pri nadar- binski imovini v posebni prilogi k računu . 112 II. K o n g r u a. Kongrua (sc. congrua portio fructuum vel congrua sustentatio) prihaja najprej v poštev pri du¬ hovnikih, ki nadomeščajo nadarbinar ja v njegovi službi in katerim se mora iz dohodkov beneficija odkazati minimalna vzdrževalnima 113 V širšem smislu pa pomeni kongrua naj¬ nižje letne službene prejemke (eksistenčni minimum) cer¬ kvenega uslužbenca. 114 Škof mora pri ustanavljanju bene¬ ficijev za to skrbeti, da dotacija te dohodke krije (cc. 1410, 1415). Največkrat pa znači izraz k o n g r u a najnižje po državi določene in zajamčene prejemke dušnopastirskega duhovništva in stolnih kanonikov. Za cesarja Jožefa II. se je ob priliki njegove velikopotezne regulacije samostanov in župnij določila kongrua za kaplane kooperatorje na 200 gl., za ekspozite na 300 gl., za župnike na deželi na 400 gl., v mestih na 500—600 gl. Vračunali pa so jim v kongruo štipendije za ustanovljene maše, ki so se med žup¬ nije razdelile. Od druge polovice 19. stoletja, ko so po osvobo¬ ditvi kmetskih zemljišč izpod prejšnje vlastelinske odvisnosti cerkvi šli v izgubo izdatni dohodki iz desetin, je postala nova ureditev kongrue vedno bolj nujna. Izvršila se je najprej 1. 1885 s provizornim zakonom o kongrui z dne 19. aprila, d. z. št. 47, za dušnopastirsko duhovščino in 19. septembra 1898 je sledila dokončna ureditev (zak. z istega dne, d. z. št. 176), dočim se je bilo to zgodilo za stolne kanonike in dignitarje v stolnih ka¬ pitljih vseh katoliških obredov že nekoliko preje z zakonom z dne 7. januarja 1894. d. z. št. 15. Kongrua za dušebrižnike je do¬ ločena v obče v višini prejemkov državnih uradnikov takratnega XI.—VIII. činovnega razreda, dočim je odgovarjala za kanonike odmerjena plača oni takratnih drž. uradnikov VII. in VI. či¬ novnega razreda. 112 Ljublj. navod., 79. 113 Cone. Trident. sess. 7, de ref., c. 5, sess. 25, de ref., c. 16. 114 Cone. Trident. sess. 24, de ref., c. 15, sess. 21, de ref., c. 4. § 194. Uprava nadarbinske imovine. Kongrua itd. 561 Z zakonom z dne 28. marca 1918, d. z. št. 115, je bila kongrua dušnim pastirjem katoliških obredov ter stolnim kano¬ nikom primerno zvišana in sicer samostojnim dušnim pastirjem od 1200 K do 5600 K na 2000 do 4200 K in pomožnim duhovnikom od 600 do 1000 K na 1200 do 1600 K letno. Administratorji upraznjenih župnij dobivajo (v Sloveniji in Dalmaciji) plačo iz verskega zaklada, ki je različna po višini kongrue vakantnega mesta, ki pa ne presega mesečnih 190 K. Poleg mesečne plače dobivajo administratorji še letno doklado 300 K. Pokojnina za nadaljnje služ,bovanje nesposobnih duhovnikov je v istem za¬ konu po službenih letih različno odmerjena in sicer za samo¬ stojne dušebrižnike od 1000 do 2400 K in za pomožne duhovnike od 600 do 1000 K letno. Kongrua se zvišuje po starostnih do¬ kladah 10 krat po 200 K v 40 letni službeni dobi. Starostne doklade se priračunajo tudi penzijam. Kongrua stolnih kano¬ nikov, določena 1. 1894 na 2400—4000 K, se je zvišala na 3600 do 5200 K s pravico do poviškov letnih 400 K po vsakih v ka¬ pitlju dosluženih petih letih. 115 Kongrua kanonikov je bila od 1. maja 1922 prevedena na dinarske zneske. Od 1. maja 1924 pa so vsi stolni ka¬ noniki. ki so popre je dobivali kongruo izplačano iz ver¬ skega zaklada ali iz državne blagajne, 116 uvrščeni med civilne državne uradnike po zakonu z dne 31. julija 1923, Sl. N. z dne I. septembra št. 199, in sicer po službeni dobi v različne skupine prve kategorije. Prošt se nahaja vedno v višji skupini kakor drugi kapiteljski člani. Razun ka¬ nonikov so bili po činovniškem zakonu prevedeni tudi uslužbenci škofijskih kurij, kolikor so že poprej dobivali plače iz državne blagajne. Kongrua dušnopastirskega duhovništva pa je ostala od prevrata sem neizpremenjena in se izplačuje še danes v zneskih, preračunanih iz kronske na dinarsko veljavo (4 K — 1 Din), iz česar jasno sledi, da kongrua v tej meri pomeni komaj petdeseti del eksistenčnega minimuma. Za Hrvatsko in Slavonijo kongrua ni enotno urejena. 1. Za nekdanjo vojno krajino in za varaždinsko županijo je določena z najvišjim odlokom z dne 8. junija 1871 br. 1942 115 Čl. 1 do 4 zak. z dne 28. marca 1918, d. z. št. 115. 116 Kanonikov z dovoljnimi lastnimi prebendami, ki niso dobivali iz javnih sredstev nikakega dopolnila na kongrno, se najnovejša ure¬ ditev službenih prejemkov ne tiče, tako da tudi nimajo pravice za¬ htevati razliko med svojimi dohodki in dohodki prevedenih kanonikov. *6 562 Kušej, Cerkveno pravo. odnosno 28. julija 1871 za župnike na 1000 K, za kaplane na 600 K. 2. Za provincialni del senjsko-modruške škofije znaša po najvišjem odloku z dne 23. januarja 1916 odnosno po naredbi zemaljske vlade z dne 10. februarja 1916, br. 2996, za župnike 1400 K, za kaplane 800 K. 3. Za ostale provincialne župnike je še danes merodajna dvorska naredba z dne 10. maja 1787, br. 3478, po kateri je bila kongrua odmerjena za župnike na 630 K in za kaplane na 399 K. Kaplani pa imajo pri župniku stan, brano, drva in luč zastonj. Za penzije dosluženih župnikov in kaplanov država v Hrvatski ni poskrbela. Duhovništvo zagrebške nadškofije je 1. 1876 samo osnovalo poseben „fundus emeritorum et deficien- tium archidioecesis Zagrebiensis“, po kojega statutu znaša naj¬ višja penzfja 200 K mesečno. 117 Kongrua za dušnopastirski kler v Vojvodini, Medji- murju in Prekmurju je urejena z zak. čl. 14/1898 in 13/1909 ter znaša za samostalne dušebrižnike 1600 K, za pomočnike 1000 K letno. Kongrua se je dopolnjevala pred prevratom iz verskega zaklada, ki so se vanj bogati nadarbinarji (škofje) prostovoljno zavezali prispevati letno v celem svoto 700.000 K. Vsi ordinariji za nam pripadle dele prejšnje Ogrske imajo svoje sedeže izven naše države, napram kateri jih svoječasna obveza ne veže. V pokrajinah južno od Save so dobivali že pred prevratom plače iz državnih sredstev nadškof v Sarajevu, člani kapitlja, tajnik in vodja pisarne istotam, škofa v Mostaru in Banjaluki, vsak z dvema konsultorjema, ki poslujeta mesto kapitljev, dalje nadškof v Baru. Po konkordatu iz 1. 1914 plačuje država nad¬ škofa v Beogradu in škofa v Skoplju (Prizrenu) ter po poznejših dogovorih z Rimom apostolska administratorja v Subotici in Velikem Bečkereku. III. Draginjske doklade. Ker za duhovništvo v pokrajinah južno Save sploh ni določena nikaka kongrua in ker tudi v ostalih krajih predvojna kongrua nič ne pomeni, je država bila primorana dovoliti iz svojih sred¬ stev duhovnikom posebne draginjske doklade. Najprej se je to zgodilo z uredbo osrednje vlade, razglašeno v Sl. N. 31. januarja 1923 pod št. 23. Doklada je bila odmerjena za različne pokrajine v različni višini in je znašala od 5 do 20 Din dnevno. Od 1. avgusta 1925 je stopila v veljavo nova uredba o draginjskih dokladah, razglašena v Sl. N. 7. avgusta pod št. 178. Uredba velja za dušne pastirje vseh usvojenih kon- 117 Prim. Turšič, 1. c. I, 4J 5 ss. § 194. Uprava nadarbinske imovine. Kongrua itd. 563 fesij in tudi za duhovnike v drugih konfesijskih službah, ki jim minister za vere pravico na doklado prizna. Doklade gredo samo duhovnikom, ki ne prejemajo plač po činov- niškem zakonu in so po razredih različne: 1. V Dalmaciji z Boko Kotorsko in v senjsko-modruški škofiji mesečno. 750 Din. 2. V Hercegovini, v Novem Bazarju in v starih mejah Črne gore za duhovništvo vseh ver, kolikor ni preve¬ deno na činovniške plače, ter v Južni Srbiji mesečno 600 Din. 3. V Srbiji in Bosni mesečno. 540 Din. 4. V zagrebški nadškofiji za rimsko - katoliško, v sremsko-karlovski eparhiji za pravoslavno duhov¬ ništvo, za grško-katoliški in starokatoliški kler v vseh oblastih izven Srbije in Črne gore mesečno .... 480 Din. 5. V Sloveniji za duhovništvo vseh ver mesečno . . . 420 Din. 6. Za duhovništvo vseh ver v Hrvatski, Slavoniji, Sremu, Banatu, Bački in Baranji, ki ne spada v zgoraj označene razrede, mesečno. 200 Din. Draginjske doklade se odrejajo pri aktivnem duhovniku po kraju njegovega stalnega službovanja. Pravico na doklade imajo tudi upokojeni, dosluženi in onemogli duhovniki in sicer po razredu, v katerega spada kraj njih poslednjega službovanja. Pravica do prejemanja doklad ne pripada osebam, katerih ostali dohodki ali imovinsko stanje so taki, da lahko tudi brez te državne pomoči žive tako kakor se spodobi njih stanu po krajevnih in časovnih razmerah. Smatra se, da pravice do draginjske doklade nimajo a) ak¬ tivni duhovniki, ki uživajo od svojega beneficija razun pritiklin in vrta do poldrugega katastralnega orala 118 najmanj 32 kata- stralnih oralov kulturnega zemljišča, vrtov, vinogradov, trav¬ nikov itd., ali ki plačujejo od svoje zasebne imovine ali od zasebnih dohodkov nad 300 Din letno neposrednega davka, ali dobivajo za zemljišče odškodnino v naravi nad 5000 Din letno: b) upokojenci, dosluženi in onemogli duhovniki, ki imajo bodisi od lastne imovine bodisi od osebnega dela najmanj 1000 Din mesečnih dohodkov. Ako je posestvo odnosno davek manjši, toda ne pod 8 oralov odnosno 75 Din letno, ima dotični duhoven samo pravico na razmeren del draginjske doklade (% — Vt). Člen 4 odstav. 2 uredbe določa, da morajo župnije imeti najmanj 200 domov. Ker bi po tem določilu bila ravno najrev¬ nejšim pravica do dodatkov odvzeta, je ministrski svet z re- šenjem z dne 13. marca 1926 ministra ver pooblastil, da more izjemoma odobriti draginjske doklade duhovništvu vseh kon- 118 En katastralni oral = 1600 kvadratnih sežnjev = 0'5755 hek¬ tarov. 564 Kušej, Cerkveno pravo. fesij tudi na župnijah z manj nego 200 domovi. Ta sprememba uredbe velja z dne 1. oktobra 1925. Ministrstvo ver je potem z odlokom z dne 17. marca 1926, V. K. Br. 1379, generalno odobrilo pravico na draginjske doklade vsem katoliškim župnijam v kraljevini, ki ne štejejo 200 domov. 119 IV. Interkalarji so donosi beneficijev (nadarbin) za časa vakance. Z njimi se je v različnih dobah različno postopalo. Po starejšem pravu so bili fructus medii temporis name¬ njeni cerkvi in ubogim ali pa je dohodke upravljal za to do¬ ločeni ekonom za bodočega nadarbinarja. 120 Ko se je bil fevdni sistem polastil tudi vse cerkvene imovine, je imel izključno pravico do interkalarjev cerkveni gospod kot lastnik cerkve, in ker je bil to v najštevilnejših primerih kralj, se je imenovala pravica na interkalarne donose ju s regaliae, tudi j us deportus. V mnogih krajih so zahtevali pravico na inter- kalarje upraznjenih beneficijev tudi škofje, s prva oči vidno iz istega naslova kakor vlastelini, pozneje pa zbog svoje nad¬ zorstvene pravice. Inocenc III. je škofom pobiranje interka¬ larjev sicer prepovedal, toda izvzel je od prepovedi primere, v katerih so mogli škofje svojo pravico opreti na poseben privilegij, na dolgoleten običaj ali na drug upravičen naslov. 121 V poznej¬ šem srednjem veku je cerkvena zakonodaja priznala pravico do pol-, pa tudi do celoletnih donosov vakantnih beneficijev pa¬ pežem, 122 papež Martin V. pa se je na cerkvenem zboru v Con- stanzu tej pravici odpovedal. 123 Svetni vladarji so često segali po interkalarnih dohodkih in cesar Jožef II. je za svoje dežele dokončno odredil, da naj se stekajo dohodki vseh upraznjenih sekularnih cerkvenih beneficijev, vštevši škofije, v verski za¬ klad. 124 Konkordat iz 1. 1855 (čl. 32) je to odredbo potrdil. V Sloveniji in Dalmaciji je še danes v veljavi. 118 V členu 40 uredbe so določene draginjske doklade verskih vi¬ sokih dostojanstvenikov in sicer brez ozira na njihova menzalna dobra: za zagrebškega nadškofa 10.000, za sarajevskega, barskega in beograj¬ skega nadškofa po 8000, za ostale katoliške škofe na 7000, za apostol¬ ska administratorja v Subotici in Velikem Bečkereku po 5000, za po¬ možnega škofa v Zagrebu 5500 Din mesečno. Te prejemke ohranijo ti organi tudi tedaj, če stopijo v pokoj. 120 c. 2, D. 75. 121 c. 9 in VI°, 1, 16. 122 c. 32, X, 5, 40; c. 10 in VI°, 1, 3; c. 2, Extrav. Joan. XXII, t. 1. 123 Prim. Sagmiiller, K. R. 3 , $ 201 in tam navedene podatke. 124 Dvorni dekret z dne 28. oktobra 1783. Kušej, Joseph II. itd., 298. § 195. Cerkvena gradbena dolžnost. 565 Cerkveni zakonik določa, da pripadajo interkalarji po odbitku vseh izdatkov ter kongrue upravitelja (provi- zorja) na polovico nadarbini ali skupni masi in na polovico cerkveni fabriki. Vendar pa ostanejo morebitni zakoniti običaji, po katerih se uporabljajo prebitki v korist dieceze, v veljavi (c. 1481). V Sloveniji in Dalmaciji upravlja cerkveni admini¬ strator tudi dohodke nadarbine za verski zaklad in vodi v to svrho poseben račun. 125 Za upravljanje škofije postavi stolni kapitelj poseb¬ nega upravitelja, katerega dolžnost je, da v sporazumu z zastopnikom verskega zaklada iz imovine odstopivšega ali umrlega škofa izloči vse predmete inventarja in inventar, če je treba, dopolni. O inventariziranju imovine obstoje podrobni predpisi. 126 V Hrvatski in Slavoniji ostanejo interkalarji kano- nikatov kapitljem, interkalarje upraznjenih kuratnih be¬ neficijev pobirajo medčasni administratorji. 127 Verskemu zakladu pripadajo samo interkalarji zagrebškega nadškofa in njegovih sufraganov. Način inventariziranja in uprave, na kateri je udeležen tudi zastopnik vlade, je natančno urejen. 128 § 195. Cerkvena gradbena dolžnost. Cc. 1183, 1186, 1187, 1297, 1303, 1469, 1477, 1483. Ve ring, K. R. s , 215. Wahrmund, Das Kirchenpatronatrecht II, 165 ss. Schockherr- Miiller, Kirchenpatronat u. Kirchenkonkurrenz in Oesterreich, 1912. Hussarek, v Oesterr. Staatsworterb. IIP, članek Kirchenbauten u. Baulast, 65—76. Novak Milan, Propisi o crkvenoj gradjevnoj dužnosti u Hrvatskoj i Slavoniji. Zagreb 1908, osobito 131—137. Ko so začeli deliti dohodke cerkvene imovine med škofa, klerike, cerkev in uboge, so se cerkvene zgradbe in cerkvena oprema iz teh virov krile in vzdrževale. V dobi lastniških cerkva je moral za vse skrbeti cerkveni gospod. Ko pa so 125 Prim. Ljubljansko navodilo, 25 ss. 120 Prim. Seidl, Verwaltung des Kirchen-u. Pfriindenvermdgens, 1905, 494—501. 127 Zbirka Naredaba bogoštovne struke, Zagreb 1892, I, 104. Za¬ grebški Naputak, § 34. 128 Naredba zemaljske vlade z dne 21. oktobra 1918, Službeni Glas¬ nik 1918, kom. XI, br. 78. 566 Kušej, Cerkveno pravo. postale cerkve in nadarbine samostojne pravne osebe, je bila imovina božjega lirama v prvi vrsti za kritje teh stroškov namenjena. A tam, kjer se je bila imovina cerkva vsled sekularizacij in izgube desetin tako skrčila, da na¬ menjeni svrhi ni mogla več zadoščati, so se morali za po¬ trebne prispevke najti drugi viri. V prvi vrsti je obveznost zadela tiste, ki so posedovali cerkvena dobra in cerkvene desetine, v drugi nadarbinarje, ki so imeli dohodke preko kongrue in v poslednji vrsti župljane . 120 V tem smislu je prašanje uredil tudi tridentinski zbor , 130 ki je določil, da se morajo za kritje gradbenih stroškov najprej porabiti lastni dohodki cerkve, da so v drugi vrsti obvezni patroni in druge osebe, ki dobivajo iz cerkvene imovine kake do¬ hodke, v tretji pa župljani in forenzi, t. j. oni, ki imajo v župniji posestva, dasi sami tam ne bivajo. Po sedanjem cerkvenem pravu so v prvi vrsti odlo¬ čilni zakoniti običaji in sporazumni dogovori prizadetih, pa tudi predpisi državnih zakonov. Samo tam, kjer po¬ sebnih določil o gradbeni dolžnosti ni, veljajo sledeča načela: Gradbena dolžnost zadene a) pri stolnici v prvi vrsti cerkveno fabriko. Od te pa mora ostati še toliko neporabljenega, da zadostuje za vzdrževanje bogočastja in za stroške uprave. V drugi vrsti so zavezani prispevati škof in kanoniki v razmerju svojih dohodkov toda z omejitvijo, da mora vsakemu ostati kongrua prosta. V tretjem redu zadene dolžnost škofijane, proti katerim pa naj škof postopa bolj z opomini nego s prisilnimi sredstvi, b) Pri župnih cerkvah je obvezana pred vsem cerkvena fabrika, za njo patron, 131 nato vsi, ki imajo od cerkve kake do¬ hodke in sicer po razmerju, ki ga škof določi, končno župljani, proti katerim se pa morajo uporabljati bolj opomini nego sila. Slično naj se glede razdeljevanja gradbenih bremen postopa tudi pri ostalih cerkvah (c. 1186). Dolžnost prispevanja se razteza, ako ni drugače določeno, tudi na stroške za nabavo cerkvene opreme (c. 1297). Škofovski dvorci se morajo vzdrževati iz dohodkov menzalne imovine, ako ne zadene dolžnost popravljanja iz po¬ sebnega pravnega naslova koga drugega (c. 1483 § 2). 129 Prim. cc. 1, 4, X, 3, 48. 130 Sess. 21, de ref., c. 7. 131 c. 1469 § 1 n. 2. Zanemarjenje patronove dolžnosti povzroči izeubo patronata (c. 1469 § 3). ^ 195. Cerkvena gradbena dolžnost. 567 Nadarbinarji morajo za vzdrževanje službenih stano¬ vanj trpeti stroške za mala popravila sami. Izredna popravila se krijejo kakor cerkveni gradbeni stroški (c. 1477 §§ 2, 3). V mnogih deželah je bila cerkvena gradbena dolžnost po državnih zakonih urejena pač v spoznanju, da mora država skrbeti za neovirano versko udejstvovanje dr¬ žavljanov. V bivši Avstriji so imele nekatere kronovine posebne deželne zakone o gradbeni dolžnosti, dočim so se druge ravnale po starejših predpisih osrednje vlade ali po kanoničnih načelih. Kakor v bivši Avstroogrski je grad¬ bena dolžnost tudi v naši kraljevini različno urejena. 1. Prvo skupino tvorijo oni deli države, ki so nekdaj pripadali avstrijskim kronovinam Koroški, Štajerski. Kranjski in Istri. Po deželnih zakonih za imenovane kro¬ novine 132 so zavezani gradbene stroške kriti oziroma h kritju prispevati: A. pri župnih cerkvah. a) tisti, pri katerih je ta dolžnost utemeljena v posebnem pravnem naslovu; b) ako takih obvezancev ni, se morajo v to svrho porabiti najprej razpoložljivi prosti dohodki dotičnega božjega hrama in tudi k njemu pripadajočih podružnic, kolikor glede teh ni dogovorno kaj drugega določeno, dalje tudi osnovna iinovina navedenih cerkva po odbitku onega dela, ki je za redno vzdrže¬ vanje bogočastja potreben; c) k stroškom, ki ostanejo na ta način še nepokriti, prispeva patron, če ni iz zasebnopravnih naslovov oproščen, eno tretjino (na bivšem Kranjskem eno petino); pri inkorporiranih župnijah pa prispevajo dotični cerkveni zavodi polovico po odbitku voznih in težaških del še nepokritih stroškov. Za povečane bogočastne potrebe (n. pr. vsled pomnožitve prebivalstva) patron ne od¬ govarja; d) ostanek se razdeli na župno občino, t. j. na katolike bi¬ vajoče v župniji ter na forenze, kot posebna doklada. Doklada zadene tudi pravne osebe, družbe in zadruge, katerih delokrog 182 Ponatisnjeni so pri M a n z u , Oesterr. Ges., 26/IF, 1895, in sicer str. 456 ss: zakoni za Istro z dne 29. julija 1863, dež. z. št. 12, zak. z dne 24. febr. 1889, dež. zak. št. 12, in zak. z dne 18. oktobra 1868, dež. zak. št. 7; 441 ss: zakona za Koroško z dne 28. maja 1863, dež. zak. št. 6 iz 1864, ter zak. z dne 27. julija 1864, dež. z. št. 16; 449 ss: zakona za Kranjsko z dne 20. julija 1863 dež. z. št. 12 ter z dne 20. marca 1890, dež. z. št. 7; 494 ss: zakon za Štajersko z dne 28. aprila 1864, dež. z. št. 7 ter zakon brez datuma iz 1. 1866, dež. z. št. 11. 568 Kušej, Cerkveno pravo. ni po pravilih izključno ali pretežno posvečen namenom druge konfesije, vse pod pogojem, da posedujejo forenzi in omenjene pravne osebe v župnem okolišu nepremičnino, za katero je pred¬ pisan zemljiški ali hišni davek, ali da imajo ondi obrat ali pod¬ jetje, od katerega plačujejo pridobninski davek. Ako so ti ob- vezanci (forenzi ali pravne osebe) obenem patroni, potem ta doklada odpade, ako morajo kot patroni plačati enako ali višjo svoto; če presega doklada patronatno tangento, plačajo v celem samo znesek doklade. Patron, ki v župniji stanuje, pa plača, ako je katolik, patronatno tangento in doklado. 133 Podružnice morajo vzdrževati tisti, ki so v to posebej obvezani, v drugi vrsti pride v poštev cerkvena imovina in končno osebe, ki spadajo pod podružnično občino. Patronov zgoraj navedeni zakoni pri podružnicah ne omenjajo. B. Pri župnih dvorcih so v kritje gradbenih in vzdr¬ ževalnih stroškov zavezani: a) nadarbinar glede popravil na župnem dvorcu in gospo¬ darskih poslopjih, katera so zakrivili on sam, njegovi domačini ali njegova služinčad. b) Ravno tako mora nadarbinar kriti manjše izdatke in s trajno redno uporabo zvezana navadna popravila (n. pr. pri pe¬ čeh, vratih, ključavnicah, šipah na oknih, deskah ali opekah na strehi), ker je zavezan vse v dobrem stanju ohraniti. c) Druge večje gradbene izdatke morajo kriti najprej oni, ki so v to posebej zavezani, v drugi vrsti se uporabijo dohodki in imovina kakor zgoraj pod A, b; k ostanku, ki ostane še ne¬ pokrit, prispevajo d) nadarbinarji percentualno, ako presegajo njih letni do¬ hodki iz nadarbine 1000 K oziroma zakonito določeno kongruo. Prispevki se stopnjujejo po višini letnih dohodkov od ene de¬ setine do polovice gradbenih stroškov. Pri izračunanju nepo¬ kritega dela stroškov se odbijejo izdatki za težaška in vozna dela. e) Kar ostane na ta način še nepokritega, mora plačati do ene tretjine (na bivšem Kranjskem do ene petine) patron, in sicer pri realnem patronatu ne glede na to, ali je upravičen do prezentacije ali ne. f) Po odbitku patronove tangente ostali nepokriti znesek se naloži župljanom v plačilo v obliki doklad na neposredne davke. Ako spada pod dotično župnijo več političnih občin, se sestavi iz vseh občinskih zastopov izvoljeni cerkveni konkurenčni odbor, katerega naloga je, skrbeti za to. da se gradbeni stroški po višini neposrednih davkov, ki jih plačujejo župljani prizadetih občin, pravilno razdele in predpišejo v plačilo. Ti konkurenčni pri¬ spevki vživajo enake prednosti kakor druge javne davščine. 133 Zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, §§ 36, 57; zak. z dne 31. dec. 1894, d. z. št. 7 iz 1895. Prim. Manz, Oesterr. Ges., zv. 26/II 3 , 91, 122, 545 ss. § 195. Cerkvena gradbena dolžnost. 569 Konkurenčne razprave se razpišejo uradoma, ako se nahaja med prizadetimi javen fond, sicer samo na predlog’ prizadetih strank. V primerih, da gre za večje število ob- vezancev, se razpiše ustna razprava, pri kateri se ugotovi potreba izdatkov. Na to se mora okrajni glavar prizadevati, da doseže glede kritja med prizadetimi sporazum. O sporih glede potrebe izdatkov in glede obveznosti poedinih priza¬ detih odločajo upravna oblastva. 134 Fred gradnjo je treba izposlovati cerkveno in državno gradbeno dovoljenje. Gradnje brez poprejšnje konku¬ renčne razprave gredo lahko na nevarnost tistega, ki ni poprej ubral zakonite poti, da se kritje izdatkov zasigura. V Istri in na Štajerskem mora patron enako kakor za gradbene stroške prispevati tudi k stroškom za cerkveno opremo in za bogočastne potrebščine. Na Koroškem in na Kranjskem je patron teh dajatev oproščen. Navadno pa se stroški te vrste krijejo povsodi iz prostovoljnih darov. Za pokopališča morajo poskrbeti občine, ako ni cerkvenega pokopališča ali če to več ne zadošča in ga cerkev ne razširi. 135 Stroški za pokopališča, ki jih cerkev zgradi v sporazumu z občinami, se morajo kriti po obsto¬ ječih konkurenčnih predpisih, ako ni za to na drug način preskrbljeno. 2. V drugo skupino spada Dalmacija, ki ima glede gradbene dolžnosti posebne predpise še izza francoske vlade. Ljubljanski generalni gubernij je 11. avgusta 1812 za Dalmacijo razglasil francoski zakon o cerkvenem regle- mentu z dne 30. decembra 1809 za obvezen, kar je dalma¬ tinska deželna vlada 9. marca 1819 ponovila. 136 Ker ta reglement patronov ne pozna, odpade zanje tudi obveznost prispevati k gradbenim stroškom. Po reglementu obstoji za vsako župnijo poseben upravni svet, ki ima dolžnost skrbeti za vse bogočastne potrebščine. Kolikor ne zadostujejo lastni imovinski viri cerkve, mora primanjkljaj kriti občina." 134 Zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50, § 57. 136 Zak. z dne 50. aprila 1870, d. z. št. 68 (zgoraj § 132, II). 136 Dalm. dež. zak. št. 33 iz 1. 1819, ponatisnjen v zbirki Manz, zv. 26/IP, 397 ss. 570 Kušej, Cerkveno pravo. Z dekretom dvorne pisarne z dne 23. avgusta 1844 137 je bilo potem načelno izrečeno, da veljajo glede gradbenih stroškov v Dalmaciji predpisi kanonskega prava, kar je pač razumeti samo v tem smislu, da ureja gradbeno breme tudi že navedeni reglement po določilih kanonskega prava. 3. Tretjo skupino tvorijo župnije na nekdaj ogrskem ozemlju, pri katerih je dolžnost vzdrže¬ vanja cerkvenih zgradb, župnih dvorcev in gospodarskih poslopij urejena v kanoničnih vizitacijskih zapisnikih iz konca 18. in začetka 19. stoletja. Dolžno¬ sti patronov in župljanov so ugotovljene v teh zapisnikih uradoma in tudi od vseh prizadetih priznane, ker so listine podpisane ali po prizadetih strankah osebno ali pa po njihovih zastopnikih. Zapisniki so podpisani v treh izvodih, od katerih se eden hrani v župnem arhivu, drugi v škofijski kuriji (na Ogrskem), tretji pa je bil uposlan komitatski upravi in tam shranjen. V njih ugotovljene obveznosti so po svoji naravi pogodbene, imajo pa, ker so odobrene od cerkvene in svetne oblasti, legis vicem. Navadno je zavezan kriti stroške za novo gradbo cerkve in župnega dvorca patron sam, a župljani dajejo težake in skrbe za dovoz gradiva. Vzdrževanje pa gre na breme župljanov, ki morajo skrbeti tudi za gospodarska poslopja, a gradivo da navadno tudi v te svrhe patron na razpolago. 4. V četrto skupino lahko uvrstimo vse pokra jine južno Save, izvzemši Dalmacijo. V njih veljajo glede gradbene dolžnosti predpisi kanonskega prava. 5. Peto skupino pa nam predstavljata H r v a t s k a in Slavonija, kjer obsto ja jo glede gradbene dolžnosti posebni, na stoletnih običajih sloneči predpisi, po katerih zadenejo stroški za zgradbo župnih cerkva v prvi vrsti cerkve same, ako je njihova imovina tolika, da zadostuje ostanek i nadalje za kritje vsakdanjih potreb. Ako cerkev nima nikake ali nima dovoljne imovine, pade breme nujne novogradbe ali popravila povsem ali v nekritem delu na patrona, toda župljani morajo dati na razpolago vse ročne in vožne težake ter vprego. 137 M a n z , I. c., 421. § 196. Oporočna sposobnost svetnih duhovnikov itd. 571 Manjša popravila na župnih dvorcih zadenejo župnika samega, večja popravila pa samo one župnike, ki imajo po popisu dohodkov iz L 1802 (conscriptio proventuum) iz ne¬ premičnin več kakor 500 gl. letnih dohodkov. Ako letni dohodki te vsote ne dosežejo, trpi vse stroške večjih po¬ pravil patron. Stroške za nujne nove gradbe župnih dvorcev ima v vseh slučajih trpeti patron. Vrh tega mora za dobo grad¬ benih del preskrbeti župniku drugod dostojno stanovanje. Župljani pa morajo dati tudi v tem primeru vse ročne in vožne težake. Popravila in novogradbe župnijskih gospodarskih po¬ slopij gredo na račun župnikov, ako imajo po popisu iz 1. 1802 iz nepremičnin več kakor 500 gl. letnih dohodkov. Ako dohodki te višine ne dosežejo, zadene breme graditi in popravljati gospodarska poslopja, v obče župnika skupno z župljani. Kjer mora župnik držati krave in konje, tam mora patron iz svojih sredstev postaviti in vzdrževati hlev in prostor za vozove, a župljani dajo v to svrho potrebne vožne in ročne težake. V bivšem krajiškem področju (nekdanja vojaška gra- nica), kjer je bil patron vseh cerkva apostolski ogrski kralj, so morali stroške novogradb in popravil nositi župljani sami in ako so bili siromašni, so se dovoljevale podpore iz deželnih sredstev. Za patrona ni obstojala nikaka grad¬ bena obveznost. § 1 %. Oporočna sposobnost svetnih duhovnikov in zakonito dedno nasledstvo za njimi. Cc. 1473, 1296 ss. Sagmiiller, K. R. 3 , § 200. M o y , liber d. Verlassen- schaften d. Geistl. insbes. in Oesterr., A. f. k. K. R. 2 (1857), 429 ss. J. F. Schulte, tiber das Recht der Geistl. in Oesterr. zu testieren, istotam, 3 (1858), 284 ss. II. Singer, Historische Studien iiber die Erbfolge nach kath. Weltgeistl. in Oesterreich-Ungarn, 1883. W o 1 f v Glanvell, Die letztwilligen Verfugungen nach gemeinem kirch- lichen Recht, 1900, 34 ss. Ha ring, K. R. 3 , § 194. Duhovnik postane lastnik donosov svojega beneficija na isti način, kakor to določa civilno pravo za vsakega 572 Kušej, Cerkveno pravo. uživalca. Donosi so namenjeni za njegovo dostojno vzdr¬ ževanje. Kar mu od nadarbinskih dohodkov ostane, to naj porabi za cerkvene namene ali pa za uboge (c. 1473). Tri¬ dentinski cerkveni zbor je sosebno prepovedal, da bi du¬ hovniki iz svojih dohodkov množili imovino svojih so¬ rodnikov. Samo bednim sorodnikom je dovolil zmerne podpore. 138 Nikoli ni bilo duhovnikom zabranjeno svobodno testirati o imovini, ki ni bila cerkvenega izvora in ki so jo radi tega imenovali peculium patrimoniale vel industriale. Toda stari so predpisi, ki klerikom svobodno razpolaganje s prebitki cerkvenih dohodkov (peculium clericale, bona super- flua) prepovedujejo. Že 40. apostolski kanon veli, da naj du¬ hovniki ob smrti zapuste prebitke cerkvi. 139 V germanskih državah se je razvila iz lastniških cerkva 140 spolijska pravica (jus spolii, jus exuviarum, Rapite, capite, Rips-Rapsrecht) obstoječa v nasilni zaplembi zapuščine umrlega duhovnika. Izvajali so jo kralj, deželni knezi, vlastelini, patroni in zavetniki. Da bi to pravico iztrgali laikom, so jo začeli za se zahtevati in izvajati škofje, Opatje in stolni kapitlji, končno tudi papeži, tako da zakonito dedno nasledstvo za duhovniki sploli ni prihajalo v poštev. Oporočna sposobnost se je morala podeliti klerikom s posebnim privilegijem. 141 V nekaterih deželah so klerikom pravico do testiranja zakonito priznali, toda navadno s pogojem, da za¬ puste škofu določeno svoto kot volilo (Ferto, t. j. R srebrne marke) in da poprej testament potrdi škof ali njegov zastopnik. Za potrdilo so pobirali škofje poseben dedni davek (nummus vicesimus, quinquagesimus). Aleksander III. je duhovnikom glede patrimonialne imovine oporočno sposobnost priznal, glede be- neficialne imovine pa sicer načeloma določil, naj jo duhovniki zapuste cerkvi a dostavil, da smejo tam, kjer je to v navadi, vso premično zapuščino testamcntarično zapisati ustanovam, ubogim in poslom, neizvzemši sorodnike. 142 Sporedno z oporočno spo¬ sobnostjo je bilo s časom priznano tudi zakonito nasledstvo po klerikih, ki so brez oporoke umrli. Po novodobnih civilnih za¬ konikih imajo kleriki popolno oporočno svobodo, s čemur cerkev 138 Sess. 25, de ref., c. 1. 139 c. 21, C. 12, q. 1. Enako sinoda v Kartagi 1. 397 (c. 1, C. 12, q. 3). 140 S t u t z , K. R. 2 , 304. Njemu ugovarja Friedberg, K. R. 6 , 600 op. 28, trdeč, da se pravni naslov za to pravico ne da ugotoviti. 141 Primere navaja Friedberg, 1. c., op. 29. 142 c. 12, X, 3, 26. ^ 196. Oporočna sposobnost svetnih duhovnikov itd. 573 računa 143 in duhovnikom celo veleva, da upoštevajo pri svojih oporokah državljanske predpise (c. 1301 § 1). Navzlic temu je ostalo določilo, da naj duhovniki imovino cerkvenega izvora zapuste cerkvi ali ubogim, do danes v veljavi. Cerkveni zakonik vsebuje v tem pogledu sledeče norme: Kardinali so upravičeni testamentarno razpolagati tudi s svojimi beneficialnimi dohodki. Toda po kardinalih, ki stolujejo v Rimu, pripadejo po smrti sveta oprema in drugi trajno bogoslužju namenjeni predmeti papeževi zakladnici brez ozira na to, iz katerih dohodkov so bili nabavljeni. Izvzeti od tega pravila so prstani in prsni križi, tudi taki z relikvijami, ter oni predmeti, katere kardinali podarijo ali testamentarno zapuste kaki cerkvi ali javnemu oratoriju, cerkvenemu zavodu ali katerikoli cerkveni ali samostanski osebi (c. 1298). Sveta oprema rezidencialnih škofov, tudi če so bili kardinali, pripade po njihovi smrti stolnici. Izvzeti so prstani in prsni križi, tudi taki z relikvijami, ter vsi predmeti, glede katerih je dokazano, da so bili iz necer¬ kvenih sredstev nabavljeni in da niso nikoli prešli v cer¬ kveno last. Če je vodil škof zaporedoma ali h krati več škofij, se sveta oprema, ki jo je ostavil, deli med katedrale tako, da dobi vsaka to, kar je bilo iz njenih sredstev na¬ bavljeno odnosno, da dobijo vse enake dele, ako je menza skupna. Škofje so zavezani, da vodijo o nabavi sv. opreme natančne sezname in v njih zabeležijo, ali so kupnino krili iz cerkvenih ali zasebnih sredstev ali pa so dobili predmete v dar. Drugače se domneva, da je sv. oprema nabavljena iz cerkvenih sredstev (c. 1299). 144 Po enakih načelih naj se postopa s sveto opremo, ki jo zapuste drugi beneficiarji (c. 1300). Vsi navedeni cer¬ kveni organi so zavezani napraviti testament ali drugo li¬ stino z vsebino, ki se krije s cerkvenopravnimi določili o sv. opremi, da se tako zasigura njih veljavnost tudi pred državnimi oblastmi. V to svrho naj pravočasno in v zako- 143 Prim. čl. 13 in 21 avstrijskega konkordata iz 1. 1855. 144 Glede relikvij, ki se nahajajo v škofovi zapuščini, glej c. 1288. 574 Kušej, Cerkveno pravo. niti obliki določijo osebo, ki ob njihovi smrti prevzame sv. opremo, knjige in listine, ki se cerkve tičejo, ter vse izroči upravičencem (c. 1301). Na prašanje, s katerimi dohodki duhovniki lahko pro¬ sto razpolagajo in s katerimi ne, nam kodeks ne da določ¬ nega odgovora. Prejšnja teorija je ločila: 1. svetno imovino in štela k njej: a) bona patri- monialia, dedščino po roditeljih in drugo podedovano ali podarjeno imovino; b) bona cpiasipatrimonialia sen indu- strialia, t. j. imovino, ki si jo je duhovnik pridobil s poseb¬ nim delom in pridnostjo, kakor pisateljski honorar, honorar za privaten pouk i. p. 2. Duhovno imovino izvirajočo: a) iz nadarbinskih dohodkov ali iz dotacij, ki nadarbino nadomeščajo; b) iz dohodkov takih služb, za katere je po¬ trebna missio canonica, kakor pri profesorjih teologije in pri katehetih na državnih šolah; c) iz dodatnih prejemkov za duhovne funkcije kakor so stolnina, mašne štipendije, dnevne distribucije pri kanonikih. Edini so bili kanonisti v tem, da vsak duhoven svobodno razpolaga s svetno imovino (1, a, b,) ter z dodatno du¬ hovno imovino (2, c). Večina jim je priznavala svobodno raz¬ polaganje tudi glede nebeneficialnih dohodkov (2, b). 145 Bene- ficialnih dohodkov pa je smel in sme danes porabiti vsak samo toliko, kolikor potrebuje za dostojno vzdrževanje. Samo revne sorodnike sme iz teh dohodkov podpirati. 146 Ako se pa nadar- binar v svojih potrebah omejuje in manj porabi, kakor bi za dostojno vzdrževanje porabiti smel, potem sme s prihranki (par- simonialia) svobodno razpolagati. Ker govori kodeks o omejitvah samo pri nadarbinskih dohodkih, odgovarja prejšnje večinsko mnenje vseskozi njegovemu duhu. Tudi staro sporno prašanje, kake narave je obveznost du¬ hovnika, da prepusti prebitek beneficialnih dohodkov cerkvi ali ubogim, 147 je ostalo v novem pravu nerešeno. Vendar smemo iz 445 Nasprotno mnenje zastopata Moy, A. f. k. K. R. 2, (1857) 447 in H o 11 w e c k , Das Testament der Geistl. nach. kirchl. u. biirgerl. Recht, 1901, 33 ss. 140 Trident. sess. 25, de ref., c. 1. 147 Eni so trdili, da izvira e x j u s t i t i a in da morajo vsled tega kršitelji dotično imovino vrniti cerkvi, drugi so izvajali obveznost samo ex car it at e in so vsled tega zanikali kakršnekoli pravne posledice za kršitelje. § 196. Oporočna sposobnost svetnih duhovnikov itd. 575 c. 1475 § 2 sklepati, da postane nadarbinar lastnik donosov, da so vsled tega vsi njegovi pravni čini glede njih veljavni in da ga predpisi c. 1473 samo moralno vežejo. Zadeva nima velikega praktičnega pomena, ker se civilna sodišča, ki obravnavajo tudi zapuščine duhovnikov, pri tem ravnajo po svetnih in ne po cer¬ kvenih zakonih. Cerkev bi mogla k večjemu opozoriti dediče na določila cerkvenega prava. Civilnopravno velja za Slovenijo in Dal¬ macijo sledeče: Vsak svetni duhoven je glede oporočne sposobnosti z vsemi drugimi državljani izenačen in sme s svojo imovino za primer smrti popolnoma svobodno razpo¬ lagati brez ozira na njen izvor. Ako pa umre katoliški du¬ hoven brez odredbe poslednje volje, se postopa z njegovo zapuščino v smislu določil dvornih dekretov z dne 27. no¬ vembra 1807 in 16. septembra 1824, na katera se sklicujeta § 761 o. d. z. in § 58 zak. z dne 7. maja 1874, d. z. št. 50. Pri duhovnikih, ki so pri kaki cerkvi trajno nastav¬ ljeni, se deli zapuščina na tri dele, od katerih pripade eden cerkvi, drugi krajnemu ubožnemu zakladu, tretji pa sorod¬ nikom. Pri duhovnikih, ki niso trajno pri kaki cerkvi na¬ stavljeni (tudi pri onih, ki so v državnih službah kot ka- tehetje, profesorji i. p.), pripadeta dve tretjini zapuščine sorodnikom in ena tretjina ubožnemu skladu. Ako so so¬ rodniki revni, se jim sme dodeliti še iz tretjine za ubožni sklad toliko, kolikor bi jim od zapuščine pripadlo pri na¬ vadnem zakonitem dednem nasledstvu. Za Hrvatsko velja člen 21 konkordata iz 1. 1855, v katerem je izražena svoboda testiranja po predpisih ka¬ nonskega prava. Ako umrjejo duhovniki brez odredbe po¬ slednje volje, so po istem določilu njih zakoniti dediči za¬ vezani se ravnati po kanoničnih predpisih. 148 Na bivših ogrskih tleh se deli zapuščina ab in- testato umrlih katoliških duhovnikov po enakih delih med 148 Zagrebška sinoda 1. 1925, 209 s, obvezuje vse svečenike nad- biskupije „sub gravi“, da vsaj 10% svoje imovine zapuste semenišču in duhovniškemu penzijskemu zakladu. Vsi svečeniki morajo napraviti oporoko. Dekani in arhidiakoni imajo dolžnost, pri vizitacijah kontro¬ lirati, da li je svečeništvo temu predpisu zadostilo. Kušej, Cerkveno pravo. 576 sorodnike, cerkev in siromake. Od višjih duhovnikov pa pripade vsa zapuščina cerkvi. Za imovino, ki je pridobljena neodvisno od cerkvene službe, pa veljajo obči predpisi . 149 Četrti oddelek. Cerkveno sodno postopanje. I. Poglavje. Razvoj in bistvo cerkvenega sodstva. § 197 . Pojem in naloga cerkvenega sodstva . * 1 Sodstvo je oni del javne oblasti, v katerem je urejeno v stvarnem oziru razsojevanje civilnih sporov in kaznivih dejanj, v formalnem oziru pa postopanje sodišč pri tem poslovanju. Cerkveno sodstvo je samo del cerkvene jurisdikcije za zu¬ nanji forum. Dočim pa je sedaj v vseh modernih državah sodstvo strogo ločeno od uprave, je meja med sodstvom in upravo v cerkvi zelo nejasna in ista oblastva vrše deloma upravo, deloma sodne posle. Le eno merilo je zanesljivo pri presoji, ali gre za sodstvo ali za upravo, t. j. način postopanja, ki je za rešitev dotične zadeve predpisan. Četrta knjiga cerkvenega zakonika nosi napis „De processi- bus“. Kar se pa tam ureja, ni vseskozi postopanje pred sodišči, ampak nahajajo se v tretjem delu izključno določila za posebne vrste administrativnega postopanja. Cerkvena ustava in ves cerkveni organizem nista pospeše¬ vala ločitve sodstva od uprave in se ta ločitev pri absolutno monarhičnem ustroju celote strogo dosledno pač izvesti ne da. Zato se ni čuditi, da niti inače na višku zakonodajne tehnike stoječi kodeks v tem oziru ni iskal idealne rešitve. Vendar pa cerkvi sodno postopanje nikoli ni bilo tuje. Naj¬ prej so občine vršile sodstvo, pozneje sinode. V srednjem veku 140 Prim. Jesensky-Protič, Privatno pravo u Vojvodini 1922, 152. 1 Prim. k sledečemu: Eichmann E., das Prozehrecht des Cod. j. c., 1921. Isti, Lehrb. d. K. Rs. 1923, 509 ss. Vermeersch-Creu- s e n , Epitome, t. III. J o s. N o v a I, Comment. textus Cod. j. c. De Pro- cessibus. 1920. Ilohenlohe, Das Prozefirecht des Cod. j. c. 1921. Ka¬ ri n g, K. R. 3 , 215 ss. P oseh 1, K. R. 2 , 342 ss. Meile J o s., Die Beweislehre des kan. Prozelles in iliren Grundziigen unter Beriieksichti- gung der modernen ProzeBrechtswissensch., 1925. Za proces pred ko¬ deksom: Sagmiiller, K. R. 3 , §§ 169 ss. in glede kazenskega procesa Hinschius, K. R. IV, §§ 249 ss, V, 281 ss, VI, §§ 359ss. § 197 . Pojem in naloga cerkvenega sodstva. 577 je škof, kadar je opravljal vizitacije, izločil in odkazal vse sodne slučaje v razpravo in rešitev posebnim sodnim skupščinam (si¬ nodalna sodišča — Sendgerichte). Na papeževem dvoru so morala nastati posebna sodna obla- stva že z ozirom na papeževo državo. Tako je bila Sacra Romana Rota, ki obstoja kot cerkveno sodišče še danes, do leta 1870 vrhovno sodišče za papeževo državo s splošno pristojnostjo. Sodstvo in uprava se morata v obče ločiti tudi v cerkvenem pravu, dasi jasnih mej med njima ni. Po kodeksu pomeni sodno postopanje (judicium ecclesiasti- c-um) postavno urejeno razpravljanje in razsojevanje v cerkveno kompetenco spadajočih pravnih zadev pred cerkvenim sodiščem (coram tribunali ecclesiastico, c. 1552 § 1). Po predmetu loči zakonik: 1. sporno postopanje, judicium contentiosum, v kojem se uveljavljajo in izvojujejo ali pa tudi samo ugotavljajo pravice fizičnih ali pravnih oseb; 2. kazensko postopanje, judicium criminale, v ko¬ jem se kazniva dejanja zasledujejo, ugotavljajo in kaznujejo ali pa ipso jure nastopivše kazni deklarirajo (c. 1552 § 2). 3. Poleg teh dveh glavnih panog sodstva razloču jemo še tretjo, namreč izvensporno ali nepravdno sodstvo, ki je pa v bistvu upravno postopanje, v zadevah, ki so s sodstvom v pra¬ vem pomenu v ozki zvezi, kakor obravnavanje zapuščin, zaščita nedoletnih in umobolnih (varuštvo in skrbstvo) itd. Ta vrsta sodstva je danes v naših krajih za cerkev samo še zgodovinskega pomena, ker se nahaja sedaj izključno v rokah državnih oblastev. Pristojnost cerkvenih sodišč je bila v srednjem veku silno obsežna in se je raztezala v obče na vse civilne zadeve, s kate¬ rimi je bil zvezan verski moment — pogodbe potrjene s pri¬ sego, vsi spori, na katerih je bil udeležen kak klerik, vse zakonske zadeve — in vsa kazniva dejanja, ki so bila obenem greh, t. j. ki so pomenila h krati prekršaj morale. Pri vseh onih deliktih, ki niso bili zgolj cerkveni, ki so pa bili tako pred državnimi kakor pred cerkvenimi oblastvi kaznivi, je pozneje odločala prevencija. Nove državne zakonodaje pa so postavile cerkve¬ nemu kazenskemu sodstvu ozke meje ter prizriavajo pristojnost cerkvenih sodišč samo za čisto cerkvene delikte, dočim je v pre¬ težnem delu naše države sodstvo v zakonskih sporih poverjeno še danes duhovskim sodiščem. Po kodeksu sodi cerkev izključno po svojem pravu v sle¬ dečih zadevah: 1. O sporih, ka-terih predmet so res spirituales ali spiritualibus adnexae. 2. Prekršaje cerkvenih zakonov in vsa dejanja, ki vsebujejo moment greha, kolikor gre za določitev krivde (culpae definitio) in za izrek cerkvene kazni (poenarum ecclesiasticarum irrogatio). 3. O vseh kazenskih in civilnih za¬ devah, ki se tičejo oseb, na katere se nanaša privilegium fori (cc. 120, 614, 680). Če gre za zaueve mixti fori, pa je odločilna za 37 578 Kušej, Cerkveno pravo. pristojnost cerkvenega ali civilnega sodišča prevencija (c. 1553). Glede kaznivih dejanj laikov, ki so mixti fori, pa naj ordinarij zasledovanje opusti, ako civilna oblast javni blagor dovolj ščiti (c. 1933 § 3). Zadeve mixti fori, ki jih je cerkveni sodnik že prevzel, se pod kaznijo ne smejo več uveljaviti pri civilnem sodniku in zgubi tožnik, ki tako postopa, pravico, spraviti isto ali z njo v zvezi stoječo zadevo pred cerkvenega sodnika (c. 1554). § 198 . Cerkveni proces pred kodeksom. Ločiti moramo tudi v razvoju sporno in kazensko posto¬ panje. I. Še v rimski dobi po milanskem ediktu so škofje dobili od cesarjev pravico, soditi tudi v civilnih zadevah kristjanov. Kristjani pa so se tudi že prej podvrgavali pravorekom svojih škofov, kar je naravno zahtevalo zaslišanje prizadetih oseb in prič, poizvedbe itd. Cerkev se je držala v sodnem postopanju več ali manj v rimskem pravu udomačenih oblik, ki jih je iz¬ popolnjevala po potrebi z novimi. V srednjem veku je izraziti formalizem germanskega po¬ stopanja vplival tudi na cerkvena sodišča, toda le tako dolgo, dokler se cerkev ni okrepila in si izvojevala samostojnosti. Z bogatim razmahom, ki se je začel razvijati na polju cerkvenega prava od Gratiana dalje, so prišle tudi v cerkveni proces šte¬ vilne nove ideje, pod kojili vplivom se je vršil nadaljnji raz¬ voj ter je postal cerkveni pravdni red vzgled vsem državnim procesnim redom. Sholastiki so tudi vstvaritelji v podrobnosti izdelane enotne tvorne kanonskega civilnega procesa, ki je po¬ znal dve vrsti postopanja: redno, do natančnosti izdelano in na dosego pravne sigurnosti prikrojeno, toda precej okorno, počasno in drago postopanje, poleg tega pa za nujne slučaje posebno, skrajšano ali sumarno postopanje. Glavni načeli spornega postopanja ste bili pismenost in razpravna maksima. Prvo pomeni, da se morajo vsa važna pravdna dejanja izvršiti pismeno, da so spisi edino vpoštevna podlaga končni razsodbi. Drugo načelo je od prvega neločljivo in znači, da je pribavljanje dejanskega in dokaznega gradiva edinole stvar strank, da sodnik ni smel pri razsodbi ničesar upoštevati kakor to, kar so stranke navedle in o čemur so se po njih predlogu vršili dokazi. Ker so imele stranke vodstvo pravde v rokah, so odgovarjale tudi same za varstvo svojih pravic. II. Podoben je bil razvoj cerkvenega kazenskega postopanja. Tudi tukaj so v začetku predpisi redki, oblike priproste. Vendar pa se je zahtevalo od tožnika, da je po naročilu svetega pisma § 198. Cerkveni proces pred kodeksom. 579 svojega sobrata, predno ga je zatožil pred škofom, najprej opomnil med štirimi očmi in potem pred pričami. Šele, če je to ostalo brezuspešno, ga je smel naznaniti (denuntiatio evan- gelica). Samo če je bilo kaznivo dejanje obče znano, n o t o r n o , je moral škol' postopati uradoma. Počenši od 4. stoletja je cerkev prevzela kazenski proces, kakor je bil pri Rimljanih v veljavi. Postopalo se je na pod¬ lagi obtožbe. Obtožite]j je vložil obtožnico (libellus accusa- tionis), predlagal je kazen, prevzel je pa tudi dokazno dolžnost in če je podlegel, je zadela kazen njega samega (poena calum- niae). Iz germanskega prava je bila pozneje prevzeta purgatio c a n o n i c a , postopanje, ki je obdolžencu omogočalo, da se je opral obtežujočega ga suma, sosebno če je bil klerik. Če se obdolžencu ni moglo krivde dokazati, a je ostal navzlic temu še osumljen, so mu naložili v svrho, da se suma očisti, prisego s prisežnimi pomagači. Če ni mogel najti dovolj nega števila pomagačev, se je smatrala njegova krivda za dokazano. Po¬ stopanje na podlagi obtožbe ter postopanje, ki se je uvedlo uradoma, ako je bilo dejanje notorno, je ostalo še nadalje v veljavi. Za časa sholastikov in klasičnega kanonskega prava se je razvilo inkvizicijsko postopanje, ki se je uvedlo uradoma ter dalo vzorec sedanjim kazenskim preiskavam, in poleg njega za prekršaje cerkvene discipline še denuncia- cijsko postopanje. Obe vrsti postopanja ste se izobličili na osnovi rimskega prava. Denuncianta, ki je ponudil dokaz za svojo ovadbo, a z njim ni uspel, je zadela posebna kazen, ca- lumnia, ker so ga smatrali za obrekovalca. Tako se našteva v papeških dekretalah 13. stoletja pet vrst kazenskopravdnega postopanja: per notorietatem, per accusationem, per inquisiti- onem, per denuntiationem, per purgationem. Čimbolj je stopalo državno kazensko sodstvo na površje, tem bolj se je zoževalo cerkveno. Bilo je s časom postalo zelo okorno in počasno, vsled česar je prišlo tudi tukaj poleg red¬ nega v veljavo skrajšano, suinarno postopanje in sicer v no¬ vejšem času skoraj splošno. Osnovano je na oficialni maksimi. t. s. pravi, preiskava se vodi uradoma, da se dožene in ugotovi objektivna resnica. Procesno pravo, kakor ga nudi kodeks, je samo zaključek prejšnjega, kratko začrtanega razvoja. Postopanje je ostalo pis¬ meno, vodstvo pravde imajo, kjer ne gre za zadeve javnega interesa, stranke v rokah. Določila četrte knjige veljajo za vsa cerkvena sodišča in splošno za vse zadeve, izvzemši one, ki jih v vrhovni instanci rešuje sodni dvor kongregacije sv. oficija (c. 1554). 580 Kušej, Cerkveno pravo. 11. Poglavje. Kratek pregled sodnega postopanja. § 199. Sodišča in njih pristojnost. 1. Sodna oblastva tvorijo oni organi, ki jim gre po ustavi jurisdikcija za zunanje območje (jurisdictio pro foro externo sive ordinaria sive delegata). Škofijsko sodišče kot prva instanca obstoji ali iz sodnika poedinca ali iz zbora sodnikov, ki mu pred¬ seduje oficial ali eden izmed podoficialov. Zborno sodišče (se¬ nat) iz treh članov je predpisano pri vseli sporih radi zakonske vezi ali veljavnosti višjega posvečenja (vinculum sacrae ordi- nationis), v pravdah za pravice ali imovino stolne cerkve, ter v kazenskih zadevah, kjer gre za izgubo stalnega mesta ali za izobčenje (privatio beneficii inamovibilis, irroganda vel de- claranda excommunicatio); b) iz petih članov v kazenskih prav¬ dah, kjer predpisuje zakon še težje kazni (depositio, privatio perpetua habitus ecclesiastici, degradatio). V vseh drugih pri¬ merih zborno sodišče ni obligatorno, a ordinarij sme vedno od¬ rediti, da naj sodi zadeve, ki jih smatra on za težje in važnejše, senat. Oficial pa si lahko tudi tedaj, če ima soditi kot sodnik poedinec, izbere iz sinodalnih sodnikov dva prisednika (assesso- res), ki imata pa samo posvetovalen glas (cc. 1575, 1576). Sodišče druge instance sestavi metropolit po istih načelih, kakor veljajo za sodišče prve stopnje. Za zadeve, ki jih je rešil v prvi instanci senat, je potreben tudi v drugi instanci zbor sodnikov vsaj enakega števila (cc. 1595—96). Sodni organi stoje med seboj v razmerju nad- in podreje¬ nosti, proti njihovim razsodbam so dovoljena pravna sredstva, ki se rešujejo vedno od nadrejenega sodisca. Nekatere zadeve pa so sploh pridržane samo papežu v razsojo. Zbog svojega pri¬ mata sme papež tudi vsak pravdni spor, civilni ali kazenski in to v poljubnem stadiju pravde spraviti pred se. Tudi vsaka stranka ima pravico svojo zadevo v vsakem stadiju postopanja prenesti v Rim ali jo pa sploh tam uveljaviti (cc. 1557 § 3, 1569). Kdor je sodil kako zadevo v prvi instanci, ne more biti sodnik v isti zadevi v drugi instanci (c. 1571). 2 Sodnik prve instance je za vse slučaje, ki niso izrecno iz¬ vzeti, krajevni ordinarij (cc. 1572 ss.), sodnik druge stopnje pa metropolit. Zadeve eksemtnih religiozov sodi v prvi instanci po¬ krajinski predstojnik (superior provincialis) odn. samostanski opat (abbas localis), zadeve svojepravnih samostanov in provinc pa do- tični najvišji predstojniki (c. 1579). Druga instanca za vse sufra- 2 Samo pri Roti je mogoče, da sodi v prvi in tudi v zadnji in¬ stanci, toda vsakokrat z drugim senatom (c. 1599 § 2). § 199. Sodišča in njih pristojnost. 581 ganske škofe je vedno metropolit. Za zadeve pa, ki jih je v prvi instanci rešil metropolit, gre priziv (appellatio) na onega kra¬ jevnega ordinarija, ki ga je metropolit z odobrenjem rimske stolice za to določil. Spore eksemtnih religiozov rešujejo v drugi instanci nadrejeni najvišji predstojniki, ako pa nimata stranki takega skupnega predstojnika, ali če gre za neeksemtne reli- gioze, so pristojna redna sodišča v prvi in drugi instanci (c. 1594). Tretja instanca je za vse zadeve katoliškega sveta rimska sto¬ lica, ki odloča ali osebno ali po svojih sodnih dvorih ali po poverjenih sodnikih (c. 1597). 2. Pristojnost je dvojna, stvarna in krajevna. Pri stvarni pristojnosti mislimo na sodišča različnih vrst, ki so za reševanje spornih in kazenskih zadev poklicana. Posebna vrsta stvarne pristojnosti je kavzalno sodstvo, ki je podano tedaj, če se pristojnost ne ravna po sicer merodajnih okolnostih, kakor sta teža krivde ali vrednost spornega predmeta, ampak po naravi in kakovosti sporne zadeve. Krajevna pristojnost se imenuje podsodnost (Gerichtsstand), ter je ali osebna (fo¬ rum personale), ako se ravna po osebi tožene ali obtožene stranke, ali pa je določena po drugih vidikih, n. pr. po legi sporne nepremičnine, po kraju izvršenega zločina itd. Papež sam ni podvržen nikaki sodni instanci (Prima Sedeš a nemine judicatur, c. 1556). Njemu pa so pridržane v razsojo naslednje zadeve: a) Pravne zadeve državnih poglavarjev in lijih otrok ter oseb, ki so upravičene do prestolonasledstva. b) Zadeve kardinalov, papeških legatov ter vse kazenske pravde zoper škofe. Rimskim sodiščem je pridržana razsoja spornih zadev rezidencialnih škofov (izvzete so causae fiscales, c. 1572 § 2), škofij ter vseh pravnih oseb, ki razun papeža nimajo nadre¬ jenega predstojnika, kakor eksemtnih religij, samostanskih kongregacij itd. Za zadeve, ki jih papež pozove pred svojo juris- dikcijo, določi on sodnika. V vseh teh primerih je vsak drugi sodnik absolutno nepristojen (cc. 1557, 1558). Drugače pa se ravna pristojnost po razlogih, ki so našteti v cc. 1560—1568. Nepristojnost sodnika, za katerega ni podan niti eden teh razlogov, je samo relativna. Tožnik nai se drži podsodnosti toženčeve. Če je za tega po¬ danih več podsodnosti, tožnik lahko med pristojnimi sodišči izbere (c. 1559 § 5). Splošno je za podsodnost odločilno stalno ali prehodno do- movališče (domicilium vel quasidomicilium). Tujce v Rimu se lahko toži pred tamošnjimi sodišči. Vaganti imajo svojo pod¬ sodnost tam, kjer se ravno nahajajo, religiozi v kraju zavodov, katerim pripadajo. Posebne vrste podsodnosti so: 582 Kušej, Cerkveno pravo. a) forum rei sitae, sodišče, v kojega okolišu se sporna stvar nahaja; b) forum contractus, sodišče, v kojega okolišu se je po¬ godba sklenila ali kjer se ima izpolniti; c) forum connexionis seu continentiae, sodišče, pri katerem se zadeva razpravlja, s katero je novi spor v zvezi; d) forum debeti commissi, sodišče, v kojega okolišu se je kaznivo dejanje izvršilo. Če je iz naštetih razlogov pristojnih v eni zadevi več sodišč, odloča med njimi prevencija. 3. Nujna podsodnost (forum necessarium), ki je ve¬ zana vedno na določen kraj, obstoji za sledeče zadeve: a) za tožbe na povrnitev odvzete stvari (actio de spolio): forum rei sitae; b) za spore, ki se tičejo beneficija: ordinarius loči beneficii; c) za spore radi uprave: ordinarius loči ubi admi- nistratio gesta est; d) za spore radi dedščine ali nabožnih volil: ordinarius loči domicilii testatoris (c. 1560). § 200 . Stranke. Tožnik (aetor) in toženi (reus) morata biti pravdnosposobna pa tudi ovlaščena, da vodita pravdo t. s. pravi, na strani upra¬ vičenca tožnika in na strani toženca mora biti legitimacija podana (aktivna in pasivna tožbena legitimacija). Vsak je upra¬ vičen do tožbe, komur zakon te pravice ne odreka. Kdor je pravilno tožen, mora dajati pred sodnikom odgovor (c. 1646). Stranke morajo tudi tedaj, če so po odvetniku ali prokura¬ torju zastopane, na zahtevo sodnika biti osebno navzoče (c. 1647). Za mladoletne, slaboumne, brezumne, za zapravljivce ter za pravne osebe morajo pred sodiščem nastopati njih zakoniti za¬ stopniki ali posebni skrbniki (curatores). Če si interesi zasto¬ panih oseb in njih zakonitih zastopnikov nasprotujejo, mora sodnik postaviti posebnega skrbnika, da jih zastopa. Mlado¬ letniki, ki že znajo rabiti razum, v duhovnih stvareh niso odvisni od svojih zakonitih zastopnikov in po dovršenem 14. letu lahko samostojno nastopajo. Poprej morajo imeti skrbnika, ki ga ordinarij odobri ali pa sam postavi (c. 1648). Pravne osebe zastopa rektor ali upravitelj; ako se njihovi interesi križajo z interesi njihove stranke, se postavi poseben skrbnik (c. 1649). Vsak od civilne oblasti postavljen skrbnik mora biti, da lahko nastopa pred cerkvenim sodnikom, od ordinarija svojega varovanca potrjen (c. 1651). Stolno cerkev in svojo menzo za¬ stopa škof, beneficij dotični beneficiar, cerkvene korporacije v soglasju s člani in statuti njih predstojniki. Pri samostanskih udruženjih se ravna zastopstvo po predpisih konstitucij (c. 1653). Excommunicati vitandi in obsojeni excommunic.ati tolerati smejo osebno voditi samo pravdo radi izpodbijanja ekskomuni- § 201. Splošna določila o postopanju. 585 kacije. Drugače ne morejo nastopati pred sodiščem. Vsi drugi izobčenci vživajo polno pravdno sposobnost (c. 1654). Ako nastopa v isti pravdi več tožnikov ali več tožencev, govorimo o aktivnem ali pasivnem sosporništvu. Inter¬ vencija tretje osebe v pravdi pa je podana, ako ta oseba sodniku dokaže interes na spornem predmetu in ji sodnik vstop v pravdo dovoli. Ako se izkaže intervencija za potrebno, jo sme sodnik v poljubnem položaju pravde na predlog strank ali ura¬ doma zaukazati (cc. 1852, 1853). V kazenskih pravdah mora biti obtoženec vedno za¬ stopan po odvetniku, ki si ga ali sam izbere ali pa mu ga postavi sodnik. Pa tudi v spornem postopanju naj sodnik v zadevah, ki se tičejo mladoletnikov ali po katerih je pri¬ zadet javni blagor, postavi stranki, ki zato sama ni po¬ skrbela, zagovornika. V vseh drugih pravdah je odvisno od volje strank, ali si vzamejo zastopnike ali pa hočejo voditi pravdo same (c. 1655). Zastopniki so dvojevrstni, prokuratorji in advokati. Advokat mora biti doktor ali pa drugače vsaj v kanonskem pravu dobro izvežban. Glavna naloga advokata je, da podpira stranko s *vojim pravnim znanjem, da ji nudi pravno pomoč in zaščito, da je njen zavetnik (patronus, Rechtsbeistand), dočim je pro¬ kurator v bistvu samo pravdni pooblaščenec (ProzeObevollmach- tigter). Od prokuratorja se zahteva samo, da je katoliške vere, polnoleten in dobrega glasu. Prokurator nima substitucijske pravice in ne potrebuje, kakor advokat, za izvrševanje svojega posla potrdila ordinarija (c. 1658). O obliki pooblastila, o pra¬ vicah in dolžnostih zastopnikov ter o možnosti, jih odstraniti, govore podrobnejše cc. 1659—1666. § 201 . Splošna določila o postopanju. 1. Delovanje sodnikov in njih pomožnih o r g a n o v. Pristojni sodnik ne sme odreči nobeni stranki, ki ga pravilno za to zaprosi, svoje pravne pomoči. Predno koga pozove pred sodišče, mora ugotoviti svojo pristojnost in ravno tako pravdno sposobnost ter legitimacijo stranke. Spore različnih sodišč o pristojnosti rešuje skupno višje sodišče, če tega ni. sodišče, ki je nadrejeno onemu, pri katerem se je zadeva spro¬ žila, in ako tudi to ne obstoja, apostolska Signatura. Absolutna nepristojnost se mora v vsakem stadiju procesa vpoštevati; ako se prigovarja samo relativna nepristojnost in sodnik prigovor zavrne, tedaj proti njegovemu odloku ni prav¬ nega sredstva. Tudi pristojni sodnik ne sme obravnavati zadeve, na kateri ima sam kak interes. Isto pravilo velja za javnega obtožitelja 584 Kušej, Cerkveno pravo. (promotor justitiae) ter za branitelja vezi (defensor vinculi). Tak interes se domneva, če so navedene osebe s strankami v bližnjem sorodstvu ali svaštvu, v razmerju varuštva ali skrbstva, če jim samim preti škoda ali se jim obeta dobiček ali če so poprej kot odvetniki ali prokuratorji isto zadevo zastopali. Tudi stranke smejo pristojnega sodnika ali sodnike radi suma pristranosti (suspicio) odkloniti (recusare). O odklonitvi mora po zakonu poklicani organ (c. 1614) nemudoma izdati odločbo. V zadevah privatnega prava more sodnik postopati samo na predlog strank, v kazenskih slučajih in drugih zadevah javne važnosti pa tudi uradoma. Oficialno načelo, po katerem je treba objektivno resnico uradoma ugotoviti, tudi dokaze izvesti, velja samo za zadeve javnega interesa. Pravde naj se končajo čim preje, ne da bi smeli trpeti radi tega varnost in pravica; v prvi instanci naj ne trajajo preko dveh let, v drugi ne dalje nego eno leto. Sodniki morajo položiti predpisano prisego. Pri prisegah pred sodišči polože duhovniki roko na prsi, druge osebe pa na evangelij. Sodniki morajo varovati uradno tajnost. Sodnikom in njihovim pomožnim organom je prepovedano, sprejemati ka- koršnekoli darove. Odgovorni so za vsako nezakonitost in pri¬ zadejano škodo svojim predstojnikom in strankam (cc. 1608 do 1626). 2. Spored pravd (De ordine cognitionum). Pravde se morajo reševati v onem redu, kakor so bile tožbe vložene, samo nujne zadeve smejo priti prej na vrsto. Dilatorni prigovori se morajo pravočasno uveljaviti, da se pravda po nepotrebnem ne zavleče, in sicer redoma še pred litiskontestacijo. Isto velja pri peremtornih prigovorih (exceptiones litis finitae, n. pr. exceptio rei iudicatae, transactae). Kdor jih uve¬ ljavlja šele pozneje, trpi stroške, če ne dokaže, da ni namenoma prišel s prigovori šele sedaj. Tudi se morajo prašanja varščine in ubožnega zastopstva rešiti še pred litiskontestacijo (cc. 1627 do 1633). 3. Roki in naroki (De dilationuin terminis et fata- libus). Zakoniti zasilni roki (fatalia legis) se ne smejo podaljšati, pač pa sodniški ali dogovorjeni roki (cc. 1634—1635). 4. Kraj in čas sodnega poslovanja (De loco et tempore judicii). Škof sicer lahko ustanovi v poljubnem kraju svoje dieceze sodišče, vendar mora biti poskrbljeno v kraju njegovega sedeža za prostore, v katerih sodišče redno posluje. V vsaki sodni dvorani naj bosta razpelo in evangelij. Za poslo¬ vanje sodišča je treba določiti ure, nujne zadeve pa se morajo brez ozira na uradne ure sprejemati. Ob nedeljah in zapove¬ danih praznikih ter zadnje tri dni svetega tedna naj sodniško poslovanje miruje, če ne zahtevajo nujne potrebe, krščanska ljubezen ali javni blagor kaj drugega (cc. 1636—1639). § 202. Tožbe in prigovori. 585 5. Osebe, ki so pripuščene k sodnim razpra¬ vam ter shramba spisov. V sodno dvorano so po sodniku pripustiti samo take osebe, ki so po mnenju sodnika za pospe¬ ševanje pravde potrebne. Kdor se nespodobno vede in se od¬ redbam sodnika ne pokorava, tvega kazen. Če je advokat ali prokurator, se mu lahko pravica nadaljnjih zastopstev odtegne. Zaslišanje oseb, ki ne znajo jezika sodnikov, se mora vršiti s pomočjo zapriseženega tolmača, katerega stranke iz zakonitih razlogov (radi prizadetosti) lahko odklonijo. Spisi naj bodo po možnosti pisani latinsko ter se dele na acta causae (n. pr. sodbe in dokazni zapisniki) in acta processus (vabila, vročilnice, povratnice). Vsak list naj nosi številko ter podpis zapisnikarja z uradnim pečatom. Skončane, prekinjene ali na drugo razpravo preložene spise mora podpisati tudi sodnik ali predsednik sodnega dvora. V slučaju priziva se morajo spisi zbrati, po potrebi prevesti, po aktuarju ali kanclerju overoviti ter višjemu sodišču uposlati. Listine naj se strankam po kon¬ čanem procesu vrnejo. Vsi spisi, ki ostanejo pri sodišču, se morajo shraniti po njihovi vsebini v javnem ali tajnem arhivu, ano¬ nimna pisma in taka, ki so brez vrednosti, naj se uničijo. Za¬ pisnikarji, aktuarji in pisarniški vodje smejo izročiti strankam sodne spise samo z dovoljenjem sodnika (cc. 1640—1645). § 202 . Tožbe in prigovori. Vsaka pravica se pred sodiščem uveljavlja ali s tožbo (actio) ali pa s prigovorom (exceptio). Izvzete so samo pravice, kojih uveljavljanje pred sodiščem zakon izrecno pre¬ poveduje. S prigovorom se izpodbija pravica tožnika ali v celoti ali vsaj deloma ali pa se z njo zanika dospelost terjatve. To kar se trdi v prigovoru, zopet lahko pobija tožnik z repliko, toženec repliko z dupliko itd. Pravni spor je ali petitoren, ako gre za varstvo in zasledovanje kake pravice (jus), ali pa je samo posesoren, ako se s tožbo ne zasleduje pravica, temveč se hoče varovati samo posestno stanje. Tudi več zahtevkov, celo petitorne in posesorne, se sme združiti v eni tožbi, ako se s tem pristojnost sodišča ne preko¬ rači. Tožnik sme pred sklepom razprave spremeniti spor iz peti- tornega v posesoren in sodpik sme celo še po zaključeni raz¬ pravi, dokler ni izrekel sodbe, to spremembo dovoliti. Sodniku je na prosto dano, da z ozirom na trditve in navedbe strank reši vse sporne točke (iz tožbe in prigovorov) z isto sodbo, ali pa ločeno drugo za drugo, kakor se mu zdi z ozirom na pravno varnost in na hitrejši svršetek pravde najugodneje (cc. 1667 do 1671). 586 Kušej, Cerkveno pravo. Posebna določila se nahajajo v zakonu za naslednje tožbe: 1. Začasne odredbe. V tožbi se lahko zahteva, da sodnik dovoli upravo ali shrambo predmeta, ki se nahaja v de- tenciji druge osebe. Pogoj je, da se izkaže tožnikova pravica na dotično stvar ter škoda, ki mu grozi, ako se uprava ali shramba ne dovoli. Pod enakimi pogoji se sme v tožbi zahtevati, da se tožencu izvrševanje (sporne) pravice prepove. Oboje ukrene sodnik lahko tudi uradoma, ako to zahtevajo oziri na javni blagor. Omenjene odredbe niso dopustne, ako da nasprotna stranka za škodo, ki grozi, primerno varščino. Za sekvestra naj določi sodnik po predlogu strank ali ura¬ doma primerno osebo (cc. 1672—1675). 2. Tožbe radi grozeče škode v sle d nove grad¬ nje ali vsled nevarnosti, da se zruši stara z g r a d b a. Ogrožena stranka sme zahtevati od graditelja nove zgradbe, da delo vsled škode, ki jej iz gradnje grozi, ustavi ali da založi primerno varščino. Komur preti škoda vsled slabega stanja tuje zgradbe, ta sme tožiti na odstranitev te nevarnosti ali na varščino za pokritje eventualne škode (cc. 1676—1678). 3. Tožbe na ugotovitev ničnosti. Če je kako pravno dejanje ali kaka pogodba neveljavna, sme prizadeta stranka tožbenim potom zahtevati, da se ničnost sodniško ugotovi. Ako gre za zadeve javnega interesa ali za pravice ubogih ali mladoletnih oseb, sme izreči sodnik sodbo o ničnosti tudi uradoma, sicer pa samo na predlog prizadete stranke (cc. 1679 do 1683). 4. Izpodbojne tožbe in tožbe na upostavitev v prejšnji stan. Kdor je vsled grožnje ali prevare opravil pravno dejanje ali sklenil pogodbo, ki na sebi ni nična, more tožbenim potom doseči razdor onega pravnega opravila, ako dokaže, da je bil krivično prisiljen ali prevar jen (actio rescis- soria). Isto pravico ima tekom dveh let vsaka stranka, ki je bila vsled zmote s kako pogodbo oškodovana za več kakor za polovico vrednosti. Tožba gre tudi proti dobrovernemu posest¬ niku izsiljene ali s prevaro pridobljene reči. Mladoletnim in takim osebam, ki vživajo enako pravno za¬ ščito kakor mladoletni, pristoja proti izpodbojnim pravnim opravilom poleg rednih pravnih sredstev še izredno sredstvo na upostavitev v prejšnji stan. Polnoletne osebe se smejo tega sredstva poslužiti samo, če je izpodbojna ali druga redna tožba nemogoča (n. pr. ker je zastarala medtem ko je bila prizadeta stranka utemeljeno od¬ sotna), če imajo pravičen razlog in če dokažejo, da niso oškoditve same krive. Rok za tožbo na upostavitev v prejšnji stan je do- § 202. Tožbe in prigovori. 587 ločen na štiri leta od dosežene polnoletnosti odnosno od časa oškoditve in prestanka ovire (cc. 1684—1689). 5. Protitožbe (reconventiones) so tožbe, ki jih toženi vloži pri istem sodišču proti tožniku, da ž njimi izpodbije ali zmanjša tožbeni zahtevek. Protitožbe so dovoljene v vseh spor¬ nih zadevah, izvzemši causae spolii. V kazenskih zadevah pa se morejo samo tožbe radi žalitve izpodbijati s protitožbo radi druge žalitve (cc. 1690 — 1692). 6. Tožbe na zaščito posesti (actiones possessoriae). Kdor ima pravni naslov, da pridobi posest kake stvari ali iz¬ vrševanje kake pravice, sme s tožbo zahtevati, da se ga pripusti v posest ali v izvrševanje pravice. Ne samo posest, ampak tudi navadna detencija daje pravico do posestne zaščite. Kdor se nahaja eno leto neprekinjeno v posesti kake stvari ali v kvazi- posesti pravice, ima proti vsem motitvam tožbo na zaščito (actio retinendae possessionis). Rok je eno leto od motitve, zahteva se od toženca, naj z motitvami preneha. Tudi kdor poseduje vi, clam aut precario (nepristni posest¬ nik), ima actio retinendae possessionis proti motitelju, ne pa proti tistemu, kateremu je stvar s silo ali skrivaj odvzel ali jo od njega prejel v porabo proti poljubnemu preklicu (precarium). V zadevah, v ko j ih je prizadet javni blagor, sme hibo po¬ sesti proti nepristnemu posestniku uveljavl jati promotor justitiae. Ako je posest med dvema strankama sporna, naj zaščiti sodnik onega, ki je v zadnjem letu izvršil več posestnih dejanj. V dvomu naj prisodi sporno stvar obema nedeljeno, ali če to ne kaže, naj jo izroči sekvestru. Kdor je zgubil posest kake stvari ali pravice na ta način, da mu jo je drugi ali s silo ali skrivaj odvzel, ali mu izvrševanje pravice onemogočil, ima tožbo na vrnitev posesti (actio recupe- randae possessionis vel de spolio). Tožba se mora vložiti tekom enega leta, odkar je oškodovanec za dogodek izvedel. Exceptio spolii pa časovno ni omejena. Zahtevek gre na upostavitev prejšnjega posestnega stanja. Temu zahtevku se mora ugoditi, sicer oškodovani ni zavezan v petitornem sporu razpravljati. Oškodovanemu ni treba dokazati drugega, nego da mu je bila posest odvzeta (cc. 1695—1700). Zastaranje tožb se ravna po pravilih o zastaranju imovinskih pravic (cc. 1508—1512), actiones de statu personarum pa sploh ne zastarajo. Kazenske tožbe ugasnejo s smrtjo krivca, dalje kadar pristojno oblastvo dejanje spregleda, končno kadar je potekel rok za tožbo. Tožbe radi žalitev zastarajo v enem, tožbe iz kvalificiranih deliktov proti šesti in sedmi božji zapovedi v petih, tožbe radi simonije in umora v desetih, vse druge tožbe v treh letih (vedno mišljen annus utilis). Zastaranje teče od dneva storjenega delikta, pri civilnih tožbah od dneva, ko je bila dana možnost tožbo pri sodišču vložiti (cc. 1701—1705). 588 Kušej, Cerkveno pravo. § 203. Način, kako se uvede in sprejme pravda (Causae introductio et litis contestatio). 1. Kdor hoče koga tožiti, mora pri pristojnem sodniku vlo¬ žiti tožbeni spis z navedbo spornega predmeta, tožbenega za¬ htevka, pravnega naslova, na katerega se ta opira, dokazil za resničnost trditev ter naslova tožnika ali njegovega zastopnika. V tožbi (libellus litis introduetorius) mora biti tudi izražena prošnja na sodnika za pravno pomoč. Ako tožnik ne zna pisati, sme tudi ustmeno tožiti, ravno tako so dovoljene ustmene tožbe v nujnih in enostavnejših zadevah. V teh primerih nadomešča tožbo zapisnik. Sodnik se mora odločiti tekom enega meseca, ali sprejme tožbo ali jo odkloni. Odklonitev se mora utemeljiti. Proti odloku je dopusten rekurz tekom 10 dni. Ako se tožba pripusti, sledi vabilo tožnika in nasprotnika pred sodišče; z vabilom (citatio) se dostavi tožencu izvod tožbe. O vabilu ima zakon slične predpise, kakor so v praksi pri ci¬ vilnih sodiščih. Ako bivališče toženca ni znano, se ga pozove z ediktom, ki se nabije na sodno desko in objavi v primernih javnih glasilih. Čim je opravljeno vabilo toženca, preneha biti zadeva ne¬ dotaknjena (res integra): vezana je na sodišče ali na poobla¬ ščenega sodnika, rok zastaranja se prekine, spor prične teči in v veljavo stopi načelo: lite pendente nihil innovetur (cc. 1711 do 1725). 2. Pravdno razmerje med strankami nastane na ta način, da toženec pred sodnikom tožbo pobija v namenu, da sprejme proti njemu naperjeno pravdo. To dejanje se imenuje litis con¬ testatio (Streiteinlassung), ter se v spisih zabeleži z ugotovitvijo spornih točk. V zamotanejših slučajih se te sporne točke (eon- troversiae articuli) formulirajo pri posebnem naroku, da se tako vzajemno utrdijo vsa dvomljiva prašanja (ad causae dubia concordanda). Ako ena izmed strank k temu naroku ne pride, se ugotovijo sporne točke in prašanja v njeni odsotnosti ura¬ doma. Sklep, tičoč se ugotovitve spornih točk in prašanj (for¬ mula dubiorum seu articulorum), se sme le iz zelo tehtnih raz¬ logov nadomestiti po novem sklepu. Pred sprejetjem spora po tožencu (litis contestatio) v obče ni dopustno, da se vrši kakoršnokoli dokazovanje. Le če tože¬ nec navzlic pravilnemu vabilu izostane ali če obstoji nevarnost, da gre dotično dokazilo v zgubo (n. pr. smrtna nevarnost, v kateri se nahaja važna priča, njeno predstoječe potovanje v daljne kraje itd.), sme proizvesti sodnik dokaze tudi pred litiskon- testacijo. Izpremembo tožbe sme sodnik po litiskontestaciji samo še iz pravičnega razloga ob pristanku toženca dopustiti. Sodnik mora § 204. Pravdna instanca in glavno postopanje. 589 dati strankam primeren rok za ponudbo in izpopolnitev doka¬ zov. Posestnik tuje stvari zgubi z litiskontestacijo dobrovernost, t. j. on neha biti bonae 1'idei possessor (cc. 1726—1731). § 204. Pravdna instanca in glavno postopanje. J. Z litiskontestacijo postane pravda na dotično sodišče vezana, nastala je zanjo instanca (litis instantia), ki traja dotlej, dokler ni spor končan. Konča pa se ali rednim potem ali na ta način, da se postopanje ustavi ali da se tožnik svoji zahtevi odpove. Ako ena stranka med pravdo umre ali dobi drug bene¬ ficij na mesto onega, za katerega korist se je pravdala, se po¬ stopanje, če niso spisi še zaključeni, prekine dotlej, da stopi pravni naslednik (dedič ali novi beneficiar) v pravdo. Ako pa je razprava že zaključena (causa conclusa), se instanca ne prekine in sodnik mora vabiti v svrho završitve postopanja ali zastopnika stranke ali dediča umrle ali naslednika izstopivše stranke. Ako se pravdata dva klerika za to, komu gre konkreten beneficij in eden od nju umre ali se tožbenemu zahtevku odreče, se sme pravda od javnega tožitelja nadaljevati v korist nezasedenosti beneficija ali z njim zvezane cerkve. Če umre zastopnik, miruje postopanje toliko časa, da se imenuje novi. V dveh letih se izgubi prva, v enem letu druga instanca, ako stranke v tem roku ne izvrše nikakega pravdnega dejanja. Sodba prve instance, proti kateri je bil vložen priziv, postane pravomočna. V slučaju izgube instance (peremptio) ugasnejo učinki pravdnih dejanj ne pa dispozitivnih izjav o spornem predmetu, n. pr. priznanje dolga (peremptio extinguit acta pro- cessus non autem acta causae). Tožnik sme umakniti tožbo v vsakem stadiju pravde. Obe stranki se smeta odpovedati posameznim ali vsem pravdnim dejanjem. Odpoved se mora izvršiti pismeno. Pri odpovedi kakor pri peremciji trpi vsak del stroške za pravdna dejanja, ki jih je povzročil (cc. 1732—1741). II. 1. Izpraševanje strank (De interrogationibuš partibus in judicio faciendis). V civilnem postopanju sodnik v obče nima ugotoviti materialne resnice. Zato mora izpraševati stranke v to svrho le tedaj, če gre za zadeve javnega interesa. Drugače je izpraševanje strank dopustno samo v pojasnitev pred¬ loženih dokazov. Izpraševanja strank je pred zaključkom raz¬ prave v vsakem stadiju pravde dopustno, pozneje praviloma ne več (izjeme glej c. 1861). Na prašanja, stavljena v smislu zakona, se mora odgovoriti in izjaviti resnica, razun če se nanašajo na delikt, ki ga je stranka zakrivila. Odklonitev odgovora sme sodnik po prosti oceni tolmačiti celo za priznanje. V civilnem postopanju mora sodnik v zadevah javnega interesa stranke 390 Kušej, Cerkveno pravo. zapriseči. V drugih sporih je zapriseganje strank prepuščeno nje¬ govemu prevdarku. V kazenskih pravdah se obdolženca ne sme zapriseči. Stranke, med koje štejeta tudi promotor justitiae in defensor vinculi, so upravičene predlagati sodniku prašanja, ki jih naj stavi nasprotnim strankam. Stranke morajo v svrho za¬ slišanja osebno pristopiti k sodniku (cc. 1742 do 1746). 2. Dokazi. Dokaza ne potrebujejo: dejstva, ki so obče znana ali notorna v smislu c. 2197 n. 2, 3, dejstva, ki se že po zakonu domnevajo (quae ab ipsa lege praesumuntur); končno dejstva, ki jih nasprotna stranka prizna in za katere ne zahte¬ vata navzlic priznanju ene stranke zakon ali sodnik še dokazov. Presuincija je verjetna domneva nesigurnega dejstva, ki jo ali vstvari sodnik (praesumptio hominis) ali pa jo daje zakon sam (praesumptio juriš). Kar se domneva, se smatra za resnično, dokler se ne dokaže, da je nasprotno resnica. Praesumptio juriš simpliciter je domneva, proti koji se lahko po¬ sredno in neposredno nasprotno dokaže. Praesumptio ju¬ riš et de jure pa imenujejo domnevo, proti kateri je dokaz samo posredno mogoč, namreč samo dokaz proti dejstvu, ki tvori podlago domnevi (cc. 1825—1828). Dokazno breme zadene vedno tistega, ki mu gre dotična trditev v prid. Staro pravilo „actore non probante reus absolvitur“ je v c. 1748 izrecno recipirano. Dokaz se dožene z različnimi sredstvi (dokazili). Nepotrebna dokazila, ki bi pravdo zavlačevala, treba odkloniti. Kot dokazila pridejo v cerkvenem procesu v poštev: a) Priznanje strank (confessio partium, cc. 1750 do 1753). O priznanju govorimo tedaj, če stranka izpove pred sod¬ nikom v svojo škodo in v korist nasprotniku (confessio judicialis, priznanje pred sodnikom). Ako to stori izven sodišča (confessio extrajudicialis), presoja sodnik izpovedbo po prostem prevdarku. Priznanje pred sodnikom v zadevah proste dispozicije stranko veže in oprošča njenega nasprotnika od dokaza. b) Priče (testes, cc. 1754—1791). O pričah vsebuje zakonik obširne in zelo podrobne določbe, ki se tičejo dolžnosti priče¬ vanja (izvzete so osebe, ki jih veže uradna tajnost ali ki se boje vsled pričevanja za se ali za svoje najbližje sorodstvo ali svaštvo težkega zla), lastnosti prič (sposobnosti, nesumljivosti), načina, kako se morejo priče k sodišču privesti in kdo sme to storiti, načina, kako jih je zapriseči in zaslišati ter za pot in izgubo časa odškoditi, dalje razglašanja, zavračevanja in presojanja izpovedb prič pred sodiščem. Izpovedba ene same priče ne tvori polnega dokaza razun, če gre za pričevanje kvalificirane priče o poslih, ki jih je uradno vršila. Šele če dve ali tri priče pod prisego o isti stvari ali istem dejstvu iz lastne vednosti enako izpovedo, se naj to smatra za zadosten dokaz. Toda izjemoma sodnik ni primoran, se z njimi popolnoma zadovoljiti (c. 1791). § 204. Pravdna instanca in glavno postopanje. 591 c) Izvedencev (periti, cc. 1792—1805) se naj sodišče po- služi, če so potrebni za dokaz kakega dejstva ali za pravilno spoznanje prirode kake stvari (ad veram alicujus rei naturam dignoscendam). Določi jih sodnik po predlogu ali po zaslišanju strank izmed onih oseb, ki so od pristojnega svetnega oblastva za sposobne priznane. Iz istih razlogov kakor priče se morejo tudi izvedenci odkloniti. Pred zaslišanjem so po sodniku za¬ priseči. O izvidu morajo dati mnenje pismeno ali ustmeno, ust¬ meno mnenje je dati na zapisnik. Izpovedbe izvedencev ima sodnik v zvezi z ostalimi podatki pravde prosto presojati. Honorar je določiti po krajevnih običajih. d) Sodniški ogled (accessus et recognitio judicialis, cc. 1806—1811) pride kot dokazilo v poštev, ako smatra sodnik za potrebno, da si ogleda sporno stvar na licu mesta. Obaviti se mora ali po sodniku samem, ali po kakem avditorju ali delegatu. Če se je bati, da se bo uradno poslovanje motilo, sme sodnik strankam in njih zastopnikom pristop prepovedati. Pri krajev¬ nem ogledu se lahko zaslišijo tudi poprej povabljene ali od strank privedene priče. O uradnem poslovanju na licu mesta je treba voditi natančen zapisnik, ki ga podpišeta sodnik in za¬ pisnikar. e) Listine (probatio per instrumenta, cc. 1812—1824) so v cerkvenem pravu in postopanju posebno važna dokazila. Lo¬ čimo jih v javne in zasebne. Med javne listine štejejo vsi spisi in odloki papeža, rimske kurije in ordinarijev, sodni spisi, ma¬ tice vseh vrst in izpiski iz njih ter listine civilnih oblasti, ki veljajo po zakonih vsakega kraja za javne. Listine pa, spisane od zasebnikov, kakor pisma, pogodbe, oporoke, so privatni dokumenti. Javne listine tvorijo poln dokaz za to, kar je v njih v glav¬ nem in neposredno potrjeno. Kar pa je potrjeno po zasebnih dokumentih, tvori naprain izstaviteliu ali podpisancu dokaz enake vrednosti kakor izvensodno priznanje. Proti tretjim ose¬ bam pa zasebne listine same po sebi nimajo dokazne moči. Li¬ stine z izbrisi, popravki, vpostavki (interpolacijami) in drugimi nedostatki je presojati glede dokazne moči po prostem prevdarku. Zakon ima posebne predpise, kako je utrditi sporno pra¬ vilnost kopij in kako je postopati, da se skupne listine (opo¬ roke, pogodbe), ki jih stranka, koja se nanje sklicuje, nima v roki, predlože sodišču (tožba na izročitev listine). f) Zaprisega strank (jusjurandum partium). Če je dokaz doprinešen samo na pol in ni več na razpolago drugih sredstev, sme sodnik dopustiti ali ukazati, da se dokaz izpopolni po zaprisegi strank. Soselmo pride to dokazilo v poštev, če gre za ugotovitev, je li dotična stranka status civilis ali status reli- giosi, ni pa dopustno v kazenskih pravdah in civilnih sporih visoke vrednosti ali sicer velike važnosti. Radi svrlie, kateri služi, 592 Kušej, Cerkveno pravo. se imenuje zaprisega strank jusjurandum suppletorium. Prisega se naloži stranki ali uradoma ali po predlogu druge stranke, ali branitelja vezi ali javnega tožitelja. Stranka, kateri se dopolnilna prisega naloži, jo iz pravičnih razlogov sme odkloniti ali vrniti (referre) nasprotniku. Sodnik ima presoditi, ali je odklonitev smatrati za priznanje in je li vrnitev nasprotniku upravičena ali ne. Prisega stranke je pa lahko tudi poravnalna prisega, jusjurandum decisorium, če sta se stranki dogovorili, da se naj glavni ali incidenčni spor reši na podlagi prisege tožnika ali toženca, katere vsebina se je spo¬ razumno določila (cc. 1829—1836). 3. I n c i d e n č n e zadeve (causae incidentes). Ako se po pričetku pravde od kake stranke ali od javnega tožitelja ali bra¬ nitelja vezi razmotriva prašanje, ki v tožbi ni vsebovano, ki je pa za glavno prašanje tolike pomembnosti, da se mora rešiti pred njim, govorimo o incidenčnih primerih. Sodnik odloči, ali je incidenčno prašanje pripustiti ali ne, ali je rešiti v formalnem pravdnem postopanju z vmesno sodbo (sententia interlocutoria) ali pa brez postopanja samo z odlokom (cc. 1839—1841). Kot posebni incidenčni primeri so v zakonu našteti in urejeni: a) Nepokorščina (contuniacia). Pravilno vabljenega toženca, ki je brez opravičbe izostal, more sodnik proglasiti za nepokornega (contumax). Pravda se na to po predlogu nasprot¬ nika, promotorja ali defensorja nadaljuje in nepokornemu se po potrebi zagroze kazni. Ako se konča pravda brez toženca, se sme sodba ozirati samo na to, kar se zahteva v tožbi. Proglasitev nepokornim je mogoča tudi po litiskontestaciji, ako se je toženec pač odzval prvemu vabilu, ne pa poznejšim. Nepokorni toženec ima pravico prositi tekom treh mesecev po dostavitvi sodbe za upostavitev v prejšnji stan v svrho, da more vložiti proti sodbi priziv.* Ta pravila so zmisloma uporabljati tudi napram tožniku, ki neupravičeno izostane. Nepokorščina tožnikova ima za po¬ sledico izgubo instance, ako je mesto njega ne prevzameta pro- motor ali defensor, kjer to zahteva javni interes. Toženec pa ima pravico zahtevati, da se ali vse dosedanje postopanje raz¬ veljavi, ali da se on tožbe končnoveljavno osvobodi ali pa da se postopanje v odsotnosti tožnika dovrši. Nepokorna stranka trpi stroške postopanja (cc. 1842—1851). b) Vstop tretje osebe v pravdo (interven¬ cija). Kdor ima interes na izidu pravnega spora, n. pr. če gre pravda za stvar, ki je njegova last, sme biti pripuščen kot inter- venient v vsaki pravdni instanci. Toda potrebno je, da vloži pred zaključkom glavnega postopanja (conclusio in causa) po¬ seben spis, v katerem svojo pravico do vstopa obrazloži. Upra- 3 Redni priziv proti sodbi, ki je izšla proti nepokorncžu, kateri svoje nepokornosti ni opravičil, je namreč po c. 1880 n. 8 izključen. § 205. Sodba in pravna sredstva proti njej. 595 vičenost svojih zahtevkov mora dokazati v roku, ki ga sodnik določi. Če se izkaže, da je intervencija potrebna, jo mora sodnik po predlogu ali uradoma ukazati (cc. 1852 in 1853). c) Napadi (attentata) so novotarije, ki jih med tekočo pravdo učini stranka zoper stranko ali sodnik zoper eno ali obe stranki proti njihovi volji in v njihovo škodo z ozirom na pred¬ met pravde ali na tekoče roke. Taki napadi so sami po sebi nični, zato jih more prizadeta stranka z ničnostno tožbo po¬ bijati. Vprašanja o napadih se morajo brez odloga rešiti po za¬ slišanju strank eventualno tudi promotorja in defensorja z od¬ lokom sodnika (decreto judicis). Ako je tak napad dokazan, mora sodnik ukreniti, da se umakne (revocatio), ali popravi (purgatio). Če se je izvršil napad s silo ali zlonamerno, odgo¬ varja oni, ki ga je izvršil, prizadeti stranki za škodo (cc. 1854 do 1857). TIT. Objava dokazov, zak! j učenje zadeve in sklepna razprava (De processus publicatione, de conclu- sione in causa et de eausae discussione). Kadar so dokazi pro¬ izvedeni, je treba objaviti strankam vse podatke dokazovanja na ta način, da se jim dovoli vpogled v spise ali prepise iz njih. Zadeva se smatra za zaključeno, ako stranke na prašanje sodnika izjavijo, da nimajo več nadaljnjih navedb, ravno tako, če poteče strankam stavljeni rok za predložitev nadaljnjih do¬ kazil brezuspešno. O zaključitvi zadeve, ki nastopi s končanim dokaznim postopanjem, mora izdati sodnik poseben odlok. Nato se določi rok, v katerem morajo stranke vložiti svojo obrambo v tolikih izvodih, da dobe vsaka nasprotna stranka in vsak sodnik, odnosno tudi promotor in defensor po enega. Ob po¬ trebi sme sodnik zahtevati, da se obrambni spisi z vsebino naj¬ važnejših dokumentov, na katere se opirajo, natisnejo. Po men¬ javi obrambnih spisov se sme dovoliti vsaki stranki še en od¬ govor. Ustmene informacije po advokatih so nedopustne, sme se pa v razčiščenje kake točke dovoliti po sodniku še umerjena razprava, ako stranke predlože pismeno formulirana prašan ja, ki naj bodo predmet diskusije (cc. 1858—1867). § 205. Sodba in pravna sredstva proti njej (Sententia et juriš re~ media contra sententiam). I. Sodba je zakonita izjava sodnika, s katero se odloči zadeva, ki je bila predmet pravdnega postopanja. Sodba je ali vmesna sodba (sententia interlocutoria), če se z njo reši inci- denčno prašanje, ali pa je končna sodba, če se tiče glavnega predmeta. Vse druge izjave, sklepi in odredbe sodnika se zovejo dekreti. Razsodi naj sodnik po moralnem prepričanju, do kate¬ rega je prišel v svoji notranjosti glede sporne zadeve. Dokaze 38 594 Kušej, Cerkveno pravo. ima v obče presojati po svojem prostem prevdarku. Ako si ni mogel pridobiti na podlagi dokazov in drugih podatkov pravde moralnega prepričanja, mora praviloma tožnika zavrniti, iz- vzemši primer, da gre za causa favorabilis. Sodbo je izreči po dovršeni razpravi (expleta causae discep- tatione), v težavnejših slučajih pa sme porabiti sodnik primeren čas za pomislek. V zadevah, ki spadajo pred senat, določi pred¬ sednik dan posvetovanja, h kateremu morajo prinesti vsi člani svoje pismeno izdelane zaključke, ki se priklopijo spisom. Gla¬ suje se po precedenci (činovnem redu), vendar pa glasuje kot prvi vedno poročevalec. Pri posvetovanju votanti svoja vota lahko svobodno spremene. Merodajno je mnenje večine. Sodba mora sporni predmet natančno označiti in vsa sporna prašanja rešiti. V njej se morajo jasno navesti obveze, ki za¬ denejo obsojeno stranko ter okolnosti, pod kojimi (kdaj, kje itd.) so te obveze izpolniti. Vsaka sodba mora biti podprta z razlogi ter vsebovati tudi izrek o stroških. Sodba se mora v začetku sklicevati na Boga (sv. Trojico), nato so navesti imena sodnikov in strank z zastopniki, dalje dejanski stan (species facti), končno dispozitivni izrek na kraju razlogov, na ko je se opira. Datirana sodba je podpisati od vseh sodnikov in od zapisnikarja. Tako izgotovljena se mora stran¬ kam čim preje objaviti. V to svrho se stranke ali pokličejo k sodišču ter se jim sodba po sodniku slovesno prečita; ali pa se stranke obveste, da se nahaja sodba v sodniški pisarni, kjer jo lahko čitajo ter odpravek za se zahtevajo, ali pa se jim dopošlje po pošti (cc. 1868—1877). IT. Pravna sredstva (juriš remedia contra sententiam). Napake v odpravkih sodbe, računske in druge očividne pomote v sodbenem izreku, dejanskem stanu ali zahtevkih strank sme sodnik sam popraviti ali pa so eventualno ugotoviti incidenčnim potom. Drugače pa pridejo v poštev: 1. Priziv (appellatio) so upravičeni vložiti: stranke, pro- motor in defensor, ako s sodbo niso zadovoljni. Priziv gre na višje sodišče in je prijaviti pri sodniku, proti kojega sodbi je na¬ perjen (judex a quo), tekom 10 dni po razglasitvi ali dostavitvi sodbe. Po prijavi priziva se mora prizivatelj obrniti tekom enega meseca na prizivnega sodnika. V to svrho zadostuje, da stranka prosi višjega sodnika, da spremeni izpodbijano sodbo, od koje mora en primerek biti priložen prizivnemu spisu. Ako preteče rok desetih, odnosno tridesetih dni brezuspešno, ugasne pravica do priziva. Priziv se sme prijaviti tudi ustmeno po razglasitvi sodbe in je v tem primeru zabeležiti v spisih. V prizivnem postopanju se je držati mej prizivnih pred¬ logov. Pod gotovimi okolnostmi je dopustno, se poslužiti novih dokazil. § 206. Pravomočnost in izvršba. 595 V c. 1880 so našteti primeri, v katerih je priziv izključen (cc. 1879—1891). 2. Ničnostna pritožba (querela nullitatis). Sodba je nepopravljivo nična, če jo je izrekel absolutno nepristojen sod¬ nik (cc. 1556, 1557) ali nezadostno zaseden senat (c. 1576 § 1), če ena izmed strank ni imela pravdne sposobnosti ali če je bil njen zastopnik brez zakonitega pooblastila. Taka ničnost se potom prigovora lahko vedno uveljavlja, potom tožbe pa tekom 30 let pred sodnikom, ki jo je izrekel. Popravljivo nična (nullitas sanabilis) pa je sodba, če stranke niso bile pravilno vabljene, če manjkajo razlogi ali zakoniti podpisi ali datum. Taka ničnost se more uveljaviti ali obenem s prizivom tekom 10 dni ali pa posebej tekom treh mesecev (cc. 1892—1897). 3. Opozicijsko tožbo (oppositio tertii) more vložiti tretja oseba, ki se čuti po sodbi v pravdi dveh drugih strank prikrajšano v svojih pravicah. Opozitor se po svojem prevdarku lahko obrne ali na prvega sodnika, ali pa s prizivom na dru¬ gega sodnika. Dokazati mora, da so s sodbo njegove pravice v istini kršene ali da je njih prikrajšanje neizogibno, čim se sodba izvrši (cc. 1898—1901). § 206. Pravomočnost (res judicata) in izvršba (executio sententiae). I. Pravomočnost nastopi, kadar sta izšli v isti zadevi dve enaki sodbi, dalje če je pretekel prizivni rok pred sodnikom prve ali druge instance brezuspešno. V zadevah, v kojih priziv ni dopusten, postane sodba takoj pravomočna. Sodbe v pravdah de statu personarum pa sploh ne postanejo pravomočne, ampak ima enaka rešitev v dveh instancah samo za posledico, da se proces ne sme obnoviti razun iz novih tehtnih razlogov ali na podlagi novih dokumentov. Pravomočna sodba je za stranke obvezna, sprečuje ponovitev zadeve pred sodiščem, ter se ne more več izpodbijati, ker velja za pravilno rešitev (praesump- tione juriš et de jure habetur vera et justa). Proti sodbam, proti katerim je redno pravno sredstvo priziva ali pritožbe ničnosti nemogoče, je dovoljeno izredno pravno sredstvo upostavi- tve v prejšnji stan tekom štirih let, ako je njihova kri¬ vičnost očitna. Krivičnost pa.mora biti razvidna ali: 1. iz doku¬ mentov, ki so se naknadno izkazali kot potvorjeni ali iz doku¬ mentov, ki so se šele pozneje našli in iz katerih neoporečno iz¬ haja, da bi bili imeli v posledku nasprotno sodbo, ali pa 2. iz odkrite goljufije druge stranke ali končno 3. iz očitne prekršitve zakona. V primeru pod 3. dovoli vpostavitev v prejšnji stan pri¬ zivni sodnik, drugače sodnik I. instance (cc. 1902—1906). 38 * 596 Kušej, Cerkveno pravo. II. Izvršba je v obče mogoča šele po pravomočnosti sodbe, poprej je dopustna samo začasno radi preživnine ali iz druge nujne potrebe, ako je po varščini ali na drug način preskrbljeno, da nasprotna stranka ne bo trpela škode, če se izvršba pozneje prekliče. Za uvedbo izvršbe je potreben odlok sodnika, da je sodba izvršna. Ta izrek se sme v danih primerih (kjer je priziv izključen) uvrstiti že v sodbo samo. drugače se izda posebno. Izvršbo odredi ordinarij sodišča prve instance, pri religiozih pa predstojnik, ki je izdal sodbo zadnje instance. Prisojene ne¬ premične stvari so upravičencu takoj izročiti, za osebne obvez¬ nosti pa (plačila itd.) je dolžniku določiti štirimesečen rok. Iz¬ vršba naj se izvaja tako, da ima obvezanec čim najmanj škode. Kar rabi za življenje in obstanek, se mu ne sme odvzeti. Kle¬ riku mora ostati toliko, da se lahko stanu primerno vzdržuje. Kazni in cenzur naj se izvršilni sodnik poslužuje le ob potrebi in stopnjema (cc. 1917—1924). § 207 . Pravdni stroški in pravica ubogih (Expensae judiciales, gra- tuitum patrocinium). V spornih zadevah sodnik lahko obsodi stranke na plačilo stroškov. Stroški nastanejo ali iz poslovanja sodišča (komisije, pričnine, pristojbine zvedencev, tolmačev, pisarniške potreb¬ ščine, prevodi, prepisi, legalizacije) ali vsled zastopstva strank po prokuratorjih ali odvetnikih. Provincialni zbori ali pa škofje na svojih konferencah naj določijo tarif in pravila za odmero stroškov. Sodnik sme od strank zahtevati, da založe že vnaprej primerno vsoto za kritje stroškov. Navadno ima stranka, ki v pravdi podleže, povrniti zmagovalcu sodne stroške, ki so nastali v glavni ali incidenčni pravdi. Če sta tožeča in tožena stranka deloma uspeli, deloma podlegli, ali če je tekla pravda med so¬ rodniki ali svaki, dalje, če je šlo za važno in zelo težko prašanje, končno iz vsakega drugega pravičnega in tehtnega razloga sme sodnik po svojem prevdarku stroške med strankami popolnoma ali deloma pobotati. Toda unesti mora ta odlok v sodbeni izrek. Solidarni obvezanci se morajo obsoditi tudi na povračilo stroškov solidarno, drugače zadene vsakega sospornika samo na njega odpadajoči del. Proti izreku o stroških ni dovoljen poseben priziv, pač pa opozoritev (oppositio) na prvega sodnika tekom desetih dni, ki potem odločbo lahko spremeni in postavke zniža. Priziv proti sodbi v obče vključuje tudi priziv proti izreku o stroških (cc. 1908—1913). Ubožne stranke smejo zahtevati, da se jim sodni stroški popolnoma ali vsaj deloma spregledajo in da se jim postavi brezplačen zastopnik v pravdi. Stranka mora za pravico ubogih § 209. Kazenski proces. 597 prositi pismeno in priložiti dokumente, iz katerih so razvideti njen položaj in njene imovinske razmere. Podeljena pravica ubogih se lahko naknadno opozove, ako se kasneje tekom pravde izkaže, da pogoji niso dani. Brezplačno zastopstvo ubogih strank je praviloma poveriti odvetnikom (cc. 1914—1916). § 208. Poravnava in razsodna pogodba (De transactione et de compromisso in arbitros). I. Ker je želeti, da se po možnosti preprečijo spori med verniki, naj sodnik v vsakem primeru skuša doseči mirno po¬ ravnavo bodisi že pred razpravo, bodisi tekom postopanja. Ta naloga se lahko poveri tudi sinodalnim sodnikom. Pri poravnavah naj se uporabljajo predpisi civilnega prava, veljavnega v kraju, kjer se poravnava sklene. Poravnava je mo¬ goča in dopustna samo v zadevah čisto zasebnega značaja, iz¬ ključena pa v vseh primerih, v katerih gre za kaznivo dejanje, za razvezo zakona, za nadarbinsko tvarino (materia beneficiaria) v sporu za pravni naslov do beneficija, ali za res spirituales v zvezi s spori o svetnih rečeh. Uspeh zakl jučene poravnave se imenuje c o m p o s i t i o ali concordia. Stroške trpi vsaka stranka na polovico, ako se dogovor izrecno ne glasi drugače (cc. 1925—1928). IT. Stranke se lahko dogovore, da naj se spor razsodi po eni ali več osebah v skladu s pravnimi predpisi (ad normam juriš), ali kakor se njim zdi pravično in prav (de bono et aequo). V prvem primeru se imenujejo določene osebe arbitri, raz¬ sodniki, v drugem arbitratores, razsodniki zaupniki. Kjer je nedopustna poravnava, je nedopustno tudi razsodi¬ šče. Laiki ne morejo biti razsodniki v cerkvenih zadevah, re- ligiozi smejo posel razsodnikov prevzeti samo s pristankom pred¬ stojnika (cc. 1929—1952). III. Poglavje. Posebne vrste postopanja. .„§ 209. Kazenski proces. Pod kazensko sodstvo spadajo javni delikti. Kazen se izreče šele po dovršenem kazenskem postopanju. Pokore, remedia poe- nalia, izobčenje, suspenzija in interdikt se smejo naložiti,’ ako je zločin očit, tudi potom povelja (praeceptum). 398 Kušej, Cerkveno pravo. Pravico do obtožbe ima samo javni obtožitelj (promotor justitiae), vsak drugi vernik pa sme vložiti ali pri sodišču ali pri obtožitelj u ali tudi pri župniku ovadbo v svrho, da si pri¬ bori zadoščenje ali povračilo škode ali da se popravi kako zlo. Splošna zavezanost do ovadbe obstoja v vseh primerih, kjer je v nevarnosti vera ali kjer grozi drugo javno zlo. Kdor napravi ovadbo, mora v njej obtožitelju navesti do¬ kaze za izvršeni zločin. Načelo javne obtožbe velja tudi za žalitve in obrekovanja (in causa injuriarum aut diffamationis). Toda v teh primerih je potrebna poprejšnja ovadba užaljene stranke. Če gre pa za težke žalitve proti kleriku ali religiozu v častnem položaju, ali za žalitve, ki jih je izrekel klerik ali religioz, se lahko obtožba vloži tudi uradoma (cc. 1933—1938). Ako zločin ni javno znan ali popolnoma očit, ako se je zanj izvedelo samo po govoricah ali vsled vložene ovadbe ali vsled splošne, po ordinariju ukrenjene preiskave, je vedno treba pro- vesti najprej posebno preiskavo (inquisitio specialis), ome¬ jeno na to, da se dožene, ali obstoja sum in na kaj se opira. Ta preiskava se poveri praviloma enemu izmed sinodalnih sod¬ nikov in sicer za vsak primer posebej. Na ovadbe očitih sovraž¬ nikov, dalje nizkotnih in nevrednih ljudi, na ovadbe brez do¬ kazil in brez podpisa se ni ozirati. Inkvizitor in priče, ki jih ta pod prisego zasliši, morajo varovati strogo tajnost. Po izvršeni preiskavi se postopanje po ordinariju ali ustavi, ali se osumljenca primerno nadzoruje in posvari ali pa se ga, eventualno po dopolnitvi preiskave, pozove na odgovor (cc. 1939 do 1946). Ako osumljenec zločin prizna, se proti njemu, izvzemši v c. 1948 naštete primere, ne uvede formalno pravdno postopanje, ampak ordinarij izreci nad njim sodniško grajo (correptio judi- cialis). Sodniška graja se more izreči proti istemu delinkventu samo dvakrat, ako se ogreši v tretje, se proizvede proti njemu redno kazensko postopanje. Korepcija obstoja v primernih opominih, s katerimi naj bodo zvezana poboljševalna sredstva, kakor po¬ kore in dobra dela, da se z njimi izravnata užaljena pravica in povzročeno pohujšanje (cc. 1947—1953). Ako korepcija ni uporabljiva, ali če jo je osumljenec od¬ klonil, se spisi izroče javnemu tožitelju, da spiše obtožnico (li- bellus accusationis) in jo vloži pri sodišču. V težjih primerih se obtoženca lahko takoj suspendira od cerkvenih funkcij ali pa se mu nakaže posebno bivališče, kjer se ga drži pod nadzor¬ stvom, da ne more izvajati k varljivega vpliva na priče. V vsem ostalem so merodajna obča določila o sodnem po¬ stopanju tudi v kazenskih pravdah (cc. 1954—1959). § 210. Postopanje v zakonskih pravdah. 599 § 210 . Postopanje v zakonskih pravdah. I. Cerkvena zakonska sodišča in njih pri¬ stojnost. Po c. 1960 spadajo vse zakonske zadeve krščenih pred cerkvena sodišča. Svetna oblast ne sme staviti cerkvenemu sodstvu nikakih krajevnih in stvarnih mej, pristojnost svetnih sodišč je od cerkve priznana samo glede civilnopravnih učinkov zakonske pogodbe (cc. 1016, 1961). V pristojnost cerkvenih zakonskih sodišč spadajo spori a) o veljavnosti in pravnih učinkih zarok; b) o obstoju zakona; c) o razvezi in ločitvi soprogov. O zakonskih zadevah državnih poglavarjev, njih otrok in zakonitih naslednikov razsoja ali papež sam ali v njegovem imenu kardinalska kongregacija, kurialno oblastvo ali komisija, ki jo papež v to določi (c. 1962). Za razvezo neizvršenega zakona je pristojna kongregacija za zakramente, za zadeve, ki se tičejo pavlinskega privilegija, sv. oficij. Ako je bil v postopanju radi neveljavnosti zakona vsled telesne nezmožnosti donešen dokaz, da zakon ni bil iz¬ vršen, se morajo spisi poslati kongregaciji za zakramente (c. 1963 § 2). V vseh drugih primerih je poklicani sodnik ordinarij kraja, kjer je bil zakon sklenjen in kjer ima toženi odnosno pri me¬ šanih zakonih katoliški soprog svoje stalno ali prehodno domo- vališče (c. 1964). Ta podsodnost pa ni nujna in izključujoča, ampak le fakultativna, ker se sme vsak katolik s svojo zadevo obrniti tudi neposredno na papeža kot najvišjega sodnika. Nižji sodnik pa sme započeto pravdo, tudi če so se stranke obrnile na papeža, skončati, ako ni rimska stolica zadevo pozvala pred svoj forum (c. 1569 § 2). Pravdo vodi ali sodnik poedinec ali pa se proces vrši pred kolegijem (senatom), obstoječim iz treh članov. Senat je pred¬ pisan za vse pravde, ki se tičejo zakonske vezi, v vseh drugih primerih zadošča en sam sodnik. Važen posel je poverjen branitelju zakonske vezi (defen- sor vinculi), ki se mora postaviti v vseh pravdah radi ničnosti, neizvršenosti ali razveze zakona. Pravdna dejanja, pri katerih branitelj ni bil navzoč, so neveljavna (c. 1587 § 1). Branitelj vezi mora biti duhoven. Ordinarij ga postavi ali za posamezen primer ali pa za vse primere hkrati, ki bi prišli pred sodišče. Ako je postavljen generalno in trajno, ostane v svoji funkciji tudi v dobi upraznjene škofove stolice. Novi ordi¬ narij pa ga mora potrditi, ako ga misli obdržati (cc. 1588—1590). Dolžnosti branitelja vezi so po c. 1968 sledeče: 1. On mora biti navzoč pri vseh važnih pravdnih činih, ka¬ kor pri zaslišanju strank, prič in izvedencev. Prašanja, ki jih 600 Kušej, Cerkveno pravo. hoče staviti na podlagi spisov strankam ali pričam, mora izro¬ čiti sodniku pismeno in zapečateno. Sodnik jih mora pri zasli¬ šanju odpreti in strankam ali pričam predložiti. Prašanja, ki se izkažejo med razpravo za potrebna, mora takoj predložiti sodniku, ni pa upravičen jih staviti sam. 2. Branitelj mora preizkusiti navedbe strank, uveljaviti vse potrebne prigovore in preiskati dokazne listine, ki so jih stranke predložile. 3. On mora vložiti pismene prigovore proti neveljavnosti zakona, skrbeti za dokaze za njegovo veljavnost in izvršitev ter sploh za vse podatke, ki govore za njegov obstoj. Da more branitelj tem dolžnostim zadostiti, sme po zakonu (c. 1969): 1. vsak čas vpogledati sodne spise, tudi one, ki strankam še niso priobčeni, ter zahtevati podaljšanje sodniških rokov za dogotovitev spisov (ad scripta perficienda); 2. zahtevati, da se mu priobčijo vsa predložena dokazila, da se o njih izjavi: 3. zahtevati, da se privedejo nove priče ali ponovno za¬ slišijo prejšnje, tudi če je pravda že rešena ali sodba strankam priobčena; 4. zahtevati, da se vrše še nadaljnje razprave po njegovih predlogih, katero zahtevo pa sodišče z enoglasnim sklepom lahko odkloni. Glede prizadetosti veljajo za branitelja ista določila kakor za sodnike in druge sodne organe. O njegovi odklonitvi odloči predsednik senata (c. 1614 § 3). Druga in tretja instanca za sodbe v zakonskih zadevah so iste kakor v vseh drugih pravdah. V naši državi pa postopajo v onih pokrajinah, v katerih je zakonsko sodstvo od države po¬ verjeno cerkvenim sodiščem, kot tretja instanca mesto Rote na¬ vadna diecezanska zakonska sodišča, ki so za vsako škofijo po¬ sebno določena. 11. Postopanje pred zakonskimi sodišči. 1. Redni ničnostni proces. a) P o s t o p e k v prvi instanci. Če se izkaže, da ob¬ stoji proti cerkveno sklenjenemu zakonu razdiralen zadržek, naj se najprvo poskusi ga odpraviti, da postane zakon veljaven. Ako je spregled nedopusten ali če soproga ali eden izmed njiju dispenzo odklonita, se mora uvesti za ugotovitev veljavnosti ali neveljavnosti sodno postopanje. Do tožbe upravičena sta soproga, če nista sama zadržek za¬ krivila, ter javni tožitelj v slučajih, v katerih gre za javne za¬ držke; druge osebe, neizvzemši najbližjih sorodnikov, nimajo tožbene legitimacije in smejo samo ničnost zakona javiti ordi¬ nariju ali promotorju. $ 210. Postopanje v zakonskih pravdali. 601 Sodnik naj v vsakem slučaju, kjer to po zakonu ni izklju¬ čeno, skuša zadevo nepravdno poravnati, tako pri nedostatku privolitve ali predpisane oblike ali ob zadržku, katerega spre¬ gled je mogoč. Ako stranke prizadevanja sodnika odklonijo, se mora pravda izvršiti. Kot priče so pripuščeni tudi sorodniki in svaki v najbližjih kolenih (c. 1974). Soproga morata biti zaslišana ločeno pod pri¬ sego ali brez prisege. Sodno priznanje je v postopanju radi nič¬ nosti zakona brez učinka, ker ne gre za zadevo proste dispo¬ zicije (c. 1751), ampak za zadevo javnega interesa. Pač pa je do¬ pustna po predlogu promotorja ali branitelja dopolnilna pri¬ sega strank (c. 1830 § 3). Branitelj vezi ima pravico do zadnje besede in sodba se sme izreči šele, kadar on izjavi, da nima nič več navajati ali prašati (c. 1984). Tudi ko so dokazi že objavljeni, se smejo po zaslišanju nasprotne stranke, promotorja in defensorja pripustiti še nove in na novo zaslišati že prejšnje priče (cc. 1983, 1786). b) Postopanje v prizivnih instancah je v bi¬ stvu enako onemu pred prvini sodiščem. Branitelj je zavezan, vložiti priziv proti sodbi, s katero se je izrekla ničnost zakona. Ako tudi prizivno sodišče izreče ničnost in se branitelj po svoji vesti ne čuti primoranega, predložiti zadevo še tretji instanci, je smatrati zakon razrešenim. Deset dni po dostavitvi sodbe se smejo stranke na novo poročiti (c. 1987). Vsaka ničnostna sodba je zaznamiti v krstnih in poročnih knjigah. Sodbe v zakonskih zadevah nikdar ne postanejo pravoinočne. Postopanje je takoj obnoviti, čim pridejo novi dokazi za ve¬ ljavnost zakona na dan. Ako se v tem postopanju ugotovi ve¬ ljavnost zakona, se mora sodba dosledno izvesti in prejšnja za¬ konska skupnost upostaviti. 2. Skrajšano postopanje radi ničnosti za¬ kona. V izvestnih primerih stopi na mesto rednega enostav¬ nejše in krajše postopanje, ki je uporabljivo pri ničnosti zakona vsled razlike vere, višjega posvečenja, slovesne samostanske za¬ obljube, zakonske'vezi, krvnega sorodstva, svaštva in duhovnega sorodstva. Če sledi iz avtentične listine, proti kateri ni mogoč prigovor, z gotovostjo, da je tak zadržek podan, in če je ravno tako gotovo, da ni bil spregledan, potem ordinarij lahko stranke pozove k sebi in ob sodelovanju branitelja kratkim potem pro¬ glasi zakon za ničen (c. 1990). Branitelj mora proti sodbi vložiti priziv, če dvomi o istini- tosti njene podlage. Spisi se predlože prizivnemu sodišču s pri¬ pombo, da gre za primer skrajšanega postopanja. Prizivno so¬ dišče razsodi istotako v skrajšanem postopanju zgolj ob sodelo- 602 Kušej, Cerkveno pravo. vanju branitelja. Ali potrdi odločbo ordinarija ali pa ukaže, da je uvesti redno postopanje pri sodišču I. instance (c. 1992). 3. Proces radi razveze zakona. Pravico tožiti imata samo soproga. Tožbeni razlog je ali telesna nespobnost ali druga okolnost. Vedno gre za dokaz, da zakon po telesnem združenju ni bil izvršen. Kot dokazila pridejo v poštev izpo¬ vedbe prič in telesni izvid. Značilen je dokaz po „sedmi roki“ (septima manus), t. j. po pričali, ki imajo potrditi verodostojnost strank, ako ni drugače brezdvomno dokazano, da je zakon ostal neizvršen (c. 1975). Za dokaz po zvedencih vsebujejo cc. 1976 do 1982 posebne predpise. Sodnik, ki uvede s papeževim dovoljenjem postopanje radi razveze neizvršenega zakona, ne sme sam izreči sodbe o dejstvu izvršitve ali neizvršitve in o razlogih za dispenzo, ampak mora vse spise s pismenim mnenjem škofa in branitelja poslati v Rim kongregaciji za zakramente (c. 1985).* 4. Ločitveni proces. Za trajne in začasne ločitve od mize in postelje ne obstojajo nikaki posebni predpisi in se re¬ šujejo take tožbe navadno na ta način, da izda sodnik po zasli¬ šanju strank in eventualnih prič svojo odločbo. § 211 . Ostale vrste posebnega postopanja. Predpise glede odpustitve religiozov nahajamo v II. knjigi v cc. 647—672 (zg. § 111), določila o laizaciji majoristov in o pravdah radi ničnosti ordinacije (cc. 1993—1998) pa so bila že v § 59 omenjena. Proti klerikom, ki zanemarjajo dolžnost do rezidence, ki so sumljivi konkubinatnega razmerja in proti župnikom, ki ne izpolnjujejo službenih poslov, se ne postopa po pravilih kazenskega procesa ampak po predpisih cc. 2168—2185 (c. 1933 § 2). Dalje je omeniti postopanje „in suspensione ex infor- mata conscientia“. Ordinarij ima pravico, da njemu podrejene klerike brez prejšnjega procesa, celo brez opomina popolnoma ali deloma suspendira iz razlogov, ki so mu znani, katerih pa ni treba v odloku navesti. Samo klavzula „Ex informata conscientia" 4 O postopanju je izšel poseben pravilnik kongregacije za zakra¬ mente z dne 7. maja 1923, A. A. S. XV, 389 ss. V cap. I. n. 4 je rečeno, da smejo stranke v toku ničnostne pravde, v kateri se je pojavil upra¬ vičen dvom o izvršenosti zakona, poslati papežu prošnjo za dispenzo a matrimonio rato non consummato. Sodnik sicer potrebuje za po¬ izvedbe v tej smeri pooblastila od imenovane kongregacije, a dotlej, da te iz Rima dospejo, mu je dovoljeno dokaze zbirati „vi liujus prae- scriptionis seu ex delegatione a jure." N. Hilli n g opozarja v A. f. k. K. R. zv. 103 (1923), 130 ss. na ta edini primer delegationis a jure, ki je sicer Cod. j. c. ne pozna. Prim. U. S t u t z, Der Geist d. God. j. c. 1918, 269 ss. §212. Kaznovalna oblast cerkve. 603 se mora v odloku izrecno nahajati. To postopanje je na mestu pri tajnih in onih javnih deliktih, ki se ne morejo v rednem sodnem postopanju dokazati, bodisi, ker ni potrebnih prič, bo¬ disi, da obstojajo druge ovire, med katere šteje tudi nevarnost velikega pohujšanja (cc. 2186—2194). Disciplinarno-administrativnega značaja so predpisi cc. 2147 do 2167, ki se tičejo odstranitve neodstavljivih župnikov iz nji¬ hovih župnij ter njih premestitve v druge župnije. Premestitev neodstavljivega župnika je proti njegovi volji mogoča samo na podlagi izvedenega postopanja. Edino pravno sredstvo v teh vrstah postopanja je rekurz na rimsko stolico. Ves drugi del četrte knjige je posvečen postopanju, ki ga je izvesti pred vsako beatifikacijo in kanonizacijo (proglašenje blaženim odnosno svetnikom). Beatifikacije in kanonizacije so izključno pridržane rimski stolici (cc. 1999—2141). Peti oddelek. Cerkveno kazensko pravo. I. Poglavje. Kaznovalna oblast cerkve in kazniva dejanja v splošnem. § 212 . Kaznovalna oblast cerkve . 5 I. Pojem in svrha cerkvenih kazni. Kaznovalna oblast je pravica do kaznovanja in pomeni upo¬ rabljanje sile proti onim, ki se ne pokore pravnemu redu. Izsili se od upornikov ponašanje, ki odgovarja zakonom. Cerkev ima napram svojim članom v prvi vrsti vzgojevalno oblast ter se pri tem poslužuje tudi prisilnih sredstev in kazni. A njej pristoja istotako kaznovalna oblast v pravem smislu, t. j. kazenskosodna oblast. Daši sta vzgojevalna in kaznovalna oblast pojmovno druga od druge različni, se vendar v marsikaterem oziru dopolnjujeta in se strogo ločiti ne data. Le iz načina uporabljanja spoznamo kaznovalno oblast natančno, ker jo sme izvajati vedno samo sodni organ v zakonito predpisanem postopanju, t. j. kazenskem pro- 5 Prim. k sledečemu: E. E i c h m a n n , Das Strafreclit des Cod. j. e., 1920. I. Sole, De delictis et poenis, 1920. I. Chelodi, Jus poenale, 1920. Haring, §§ 236 ss. Poselil, K. R. 2 , 321 ss. Za dobo pred ko¬ deksom osobito Hinschius, K. R. IV, §§ 243 ss, V, §§ 261 ss, VI, §§ 350 ss. 604 Knšej, Cerkveno pravo. cesu. Kazensko sodstvo je nastalo šele polagoma iz cerkvene discipline in tvori še danes samo posebno panogo splošne cer¬ kvene vodstvene oblasti. Vsebina kaznovalne oblasti je zasledovanje in kaznovanje zločinskih krivic. Namen cerkvenega kazenskega prava nikakor ni enostranski. Zasledovanje zločincev in izvrševanje kazni se vrši naravno v zaščito kršenega pravnega reda, toda ne v smislu kake absolutne kazenskopravne, n. pr. povračilne teorije, tudi ne v smislu gene¬ ralne ali specialne prevencije (odvračanje skupnosti ali posa¬ meznega zločinca od nadaljnjih kaznivih dejanj), istotako ne služi kazen zgolj poboljšanju zločinca, ampak dosežejo naj se s kaznijo vsi označeni nameni (združitvena teorija). Gotovo pa se sme iz narave cerkvenih kazni in splošnega cilja, ki ga cerkev zasleduje, sklepati, da je prvi in glavni na¬ men kazni p o b o 1 j š a n j e. II. R a z v o j cerkvenega kazenskega prava. Izhodišče razvoju tvorijo besede Gospodove v Matevževem evangeliju 18. pogl. 15.—18. vrsta. 6 Že v apostolski dobi se omenja izobčenje hudodelcev iz krščanske skupnosti. Izobčenje je bilo trajno. Ako se je grešnik poboljšal, se je mogel zopet sprejeti (2. Kor. 2, 7, 8). V poapostolski dobi so tipični zločini umor, nečistost, odpad od krščanstva. Kazen zanje je trajno izobčenje. Večja strogost se je uporabljala napram zločincem - povratnikom, kateri se sploh niso smeli več sprejeti nazaj. Ponovni sprejem (kjer je bil sploh dopusten) se je izvrševal stopnjema. Spokorniki so se ločili v flentes, audientes, genuflectentes, consistentes. Proti klerikom je prišla v 3. stoletju tudi izguba službe z degradacijo v rabo: degradirani je izgubil vse pravice iz posve¬ čenja in prejšnjega službenega položa ja. Bil je popolnoma raz- činjen. Kazen je izrekel in izvršil škof. Ko je postalo krščanstvo državna vera, je obveljalo tudi za cerkev načelo rimskega prava, da so kaznive samo take kršitve zakona, ki so vidne na zunaj, da torej zgolj miselni greh ni pod¬ vržen kazni (ampak pokori in foro interno). Kazniva dejanja niso bila kanonsko določena; v sinodalnih sklepih 4. in 5. stoletja se naštevajo kot zločini sosebno umor, odpad od vere, nečistost (prešestvo), simonija itd. Kazni sta izobčenje iz cerkvene skup¬ nosti ali pa izključenje od udeležbe pri obhajilu za manjše prc- greške. Tudi začetki disciplinarnega kazenskega prava proti kle- 6 Ako pa greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in posvari ga med seboj in njim samim! Ako te posluša, si pridobil svojega brata. Ako pa te ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da ostane vsa reč v ustih dveh ali treh prič. Ako pa jih ne posluša, povej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti ho kakor pogan in cestninar. § 212. Kaznovalna oblast cerkve. 605 rikom spadajo že v 5. stoletje (depositio, odvzetje službe brez izključitve iz stanu klerikov, pri škofih prepoved občevanja s soškofi). Kazni latae sententiae, ki nastopijo takoj, ko je zločin izvršen, ta doba še ne pozna. Kaznovalno oblast je izvrševal škof; tudi proti umrlim je bilo mogoče kazensko postopati (prepoved, da se za umrlega moli, izbris njegovega imena iz krščanskih imenikov); škofe je sodila provincialna sinoda. V prvem srednjem veku se je krog cerkvenih kazni zelo razširil, uporabljale so se tudi kazni čisto svetnega značaja, ba- tinanje pri robih in osebah nizkega stanu, proguanstvo, konfiska¬ cija imetja, odvzetje svetnih služb, proti klerikom izključenje iz duhovskega stanu, degradacija na nižji red posvečenja, odteg- nenje službenih prejemkov, pregnanstvo, internacija v samostanu, tudi telesno kaznovanje. Glede kazni izobčenja (excommunicatio) je pripomniti: V germanskih uržavah je bil veliki cerkveni ban (der grosse Kirchenbann) po vsebini istoveten s slovesnim ana- temoin (svečano proglašeno izobčenje). Ekskomunikacija se je pretvorila vsled načela „semel christianus semper christianus“ v poboljševalno kazen (censura). Njena vsebina ni več izobčenje iz cerkvene skupnosti, ampak samo izključenje od udejstvovanja članskih pravic. V 6. stoletju se je uvedla najprej za klerike, kasneje tudi za laike prisilna pokora (Zwangsbusse), ki je grešniku omogočala, da je ušel strožji kazni degradacije ali izobčenja. Na ta način je dobila prisilna pokora značaj samostojne kazni. Kot sredstvi, da se je grešnika prisililo prevzeti pokoro, ste služili izobčenje ali izvršba po državnih organih. Javna pokora je bila za izobčene laike sredstvo za njihovo rekonciliacijo, dasi je bila rekonciliacija mogoča tudi ob zasebni pokori (post, mo¬ litve, milodari, dajatve v denarju itd.). Od 11. stoletja dalje so se javne pokore proti izvestnim storitvam ali dajatvam že v naprej odpuščale. Odpustki so napravili tej kazni konec. Zelo razširilo se je začetkom srednjega veka število kazni¬ vih dejanj. Tudi oni, ki je občeval s slovesno izobčeno osebo, je zapadel javnemu prekletstvu. Šele polagoma se je ta kazen omilila. Papež Nikolaj 1. je 1. 867 (cc. 15, 16, C. 2, cj. 1) izrekel in proglasil pravno načelo: „manifesta accusatione non indigent“, očita hudodelstva se morajo zasledovati uradoma, načelo, ki so ga končno prevzele vse zapadne države. Tudi sinodalno sodstvo škofov, pri katerem so morale zaprisežene priče škofu naznaniti vse pregreške v župniji, kojih so se okrivili kleriki ali laiki, je usmerjeno v smislu oficialnega načela. Kdor se vabilu ni odzval ali je naloženo mu pokoro odklonil, je zapadel izobčenju ter so ga izročili svetni oblasti v zasledovanje. 606 Kušej, Cerkveno pravo. Božji mir, treuga Dei, je stal tudi pod cerkveno kazensko zaščito (cc. 23, 25, C. 24, q. 3. c. 2, X, 1, 34). Popolni razvoj je doživelo kanonsko kazensko pravo v poznem srednjem veku za časa papeškega svetovnega vladar- stva. Od cerkvenih zborov ali od papežev samih izdana določila o cerkvenih zločinih in kaznih se nahajajo vedno v peti knjigi avtentičnih in zasebnih zbirk. Obseg cerkvenega kazenskega sodstva je skoraj neomejen, kajti veljal je izrek papeža Ino¬ cenca ITI. (c. 13, X, 2, 1) „Ad officium nostrum spectat de quo- cumque mortali peccato corripere quemlibet christianum“. Cerkveni zločin (delictum, crimen) je po klasičnem ka¬ nonskem pravu samo na zunaj vidna in po krivdi izvršena kršitev cerkvenega zakona, katera se ali že po zakonu samem kaznuje ali pa jo sme kaznovati pristojni cerkveni predstojnik. Tudi korporacije in mesta lahko zapadejo krivdi in kazni. Pri presoji zločina ni bil toliko merodajen zunanji uspevek dejanja kakor volja, hudobni naklep zločinca. Oblike krivde so: do¬ lu s, hudobni naklep (umišljaj) in c u 1 p a, malomarnost (nehat). Krivdo izključujoče okolnosti: silobran (Notwehr), stiska (Notstand), ukaz predstojnika in fizična sila. A niti klasično kanonsko pravo ne loči ostro dovršenega in poskušenega zločina, splošnega določila o kaznivosti poskusa Corp. j. c. nima (sedaj cc. 2212, 2213, 2233). Poleg prejšnjih kazni je stopil v tej dobi še interdikt z različnimi vrstami in stopnjami (interdictum personale, locale, ambulatorium), a rabile so se v velikem obsegu tudi svetne kazni. Kot najtežja disciplinarna kazen proti klerikom se je poleg cele vrste ložjih kazni uvedla na novo degradatio. Število kazni in cenzur, ki so nastopile ipso facto, t. j. z deja¬ njem samim (poenae et censurae latae sententiae), se je silno pomnožilo in na gotove dneve, navadno na Veliki četrtek (Coena domini), se je generalno izreklo izobčenje nad vsemi, ki so se ali ki bi se okrivili izvestnih kaznivih dejanj. Poenae vindicativae so končale s pomiloščenjem, cenzure šele z odvezo, do katere pa je imel poboljšani grešnik pra¬ vico. Za določene primere so si odvezo pridržali papež in škofje (censurae reservatae). Kaznovalno oblast so izvrševali izključno papeži in škofje, le sinodalno sodstvo (Send) je ostalo v rokah arhidiakonov. Zastaranja zločinov srednjeveško cerkveno kazensko pravo ni poznalo. Kanonsko kazensko pravo je imelo odločilen vpliv na svetno kazensko pravo, ki je prevzelo sosebno njegova načela o enakosti vseh ljudi pred zakonom, o javnem značaju zločinov in kazni, njegov nauk o krivdi, o važnosti in merodajnosti hudobnega naklepa zločinčevega, napram kateremu je zunanji uspevek manjšega pomena, ravno tako nauk o pretežno poboljševalni ^ 213. O kaznivih dejanjih v obče. 607 svrhi kazni, dočim je germansko pravo v prvi vrsti povdarjalo povračevalno načelo. V novem veku se srednjeveško kazensko pravo ni bistveno spremenilo. V doktrini so se ostreje ločile kazni v pravem smislu (poenae vindicativae), ki imajo v prvi vrsti povračevalni in zadostitveni namen, od cenzur (poenae medicinales), poboljše¬ valnih kazni. Namesto bule Coena Domini, ki je bila od 1. t770 vsled odpora držav proti njej prepovedana, je izdal 1. 1869 papež Pij IX. novo bulo „Apostolicae Sediš" o cenzurah, ki je po kodeksu zgubila veljavo. Čim bol j se je država zavedala svoje naloge na kazensko¬ pravnem polju, tem bolj se je dejanski zoževalo cerkveno ka¬ zensko sodstvo, ki je danes v naših krajih omejeno na čisto cerkvene delikte. Sredstvo, s katerim se je uspešno izpodrivalo cerkveno kazensko sodstvo, je bil recursus ab abusu. Že doba prosvitljenega absolutizma je odpravila privilegirano podsod- nost klerikov. Kazni svetnega značaja so prišle pri cerkvenih sodiščih iz rabe. Kodeks pozna le še denarne globe in omejitve glede bivališča klerikov. Novo cerkveno kazensko pravo se je skoraj popolnoma očistilo prejšnjih svetnih primesi, tudi ono nosi jasne znake spiritualizacije na sebi. Iz modernega kazenskega prava je prevzelo cerkveno ka¬ zensko pravo sistem, določila o poskusu, o zastaranju kazni, o pogojnem pomiloščenju ter o očuvalni svrhi kazni. § 213. O kaznivih dejanjih v obče. I. Pojem zločina. Zločin (delictum) je po c. 2195 na zunaj vidna, moralno prištevna kršitev zakona, za katero je zagrožena kazen. Bistvena je kršitev zakona, božjega ali cer¬ kvenega, ki stoji pod sankcijo kazni. Nullum crimen, nulla poena sine lege poenali. Kršitev je povzročena ali po dejanju, ali po opustitvi. Ni vsaka kršitev zakona zločin v smislu kazenskega prava. Zločinske krivice ali zločine imenujemo samo težke kršitve pravnega in socialnega reda, izhajajoče iz hudobnega ali trdo¬ vratnega mišljenja ali neodpustljive malomarnosti, ki jih za¬ sledujejo in kaznujejo nositelji javne oblasti v občestvu. Poleg zločinskih krivic .pozna vsako pravo še celo vrsto drugih krivic, ki se ne zasledujejo kazensko, ampak imajo za storilca druge kvarne posledice (ničnost opravila, obvezo na od¬ škodnino i. p.). Te krivice se označujejo s skupnim imenom ci¬ vilne ali zasebne krivice. Bistveno za vsako zločinsko krivico je hudobno mišljenje in škodljivost ali obča nevarnost storilca za socialno življenje v družbi. V svetnem pravu so ločiti od zlo- 608 Kušej, Cerkveno pravo. činskih krivic navadne kršitve policijskega reda (policijski pre¬ stopki), ki se sicer tudi kaznujejo, a ne kot zločini, ampak kot proste protirednosti. \ cerkvenem pravu je meja med navadnimi protirednostmi in zločinskimi krivicami nejasna. Le kršitve določil, ki jim manjka moment greha (leges mere poenales), bi morda spadale pod prve. II. Svoj st v a zločinske krivice. 1. Pri vsakem zločincu pride v poštev zunanji ali objektivni ter notranji ali subjektivni dejanski stan. Prvi se tiče dejanja zločinca in uspevka, ki ga je imelo na zunaj, drugi pa notranjega mišljenja, duševnega stanja storilčevega, t. j. njegove krivde. Za vsak zločin sta potrebna kaznivo dejanje in krivda storilčeva. Kakovost zločina (qualitas debeti) je presojati po pred¬ metu pravnega določila (desumenda est ex objeeto legis), nje¬ gova teža (quantitas) pa po važnosti kršene norme (ex diversa gravitate legis laesae), po nastali škodi ter po večji ali manjši prištevnosti (ex majore minorevfe imputabilitate, c. 2196). Raz¬ like med hudodelstvi, pregreški in prestopki cerkveno kazensko pravo ne pozna. 2. Objektivni dejanski stan je dejanje storilčevo kot viden pojav v zunanjem svetu, iz katerega po vzročni zvezi zločinski uspevek ali v isti n i nastopi ali pa bi po zamislu in pričakovanju storilčevem vsaj moral nastopiti (poskus). Še važnejše kakor zunanji uspevek je notranje mišljenje storilca. L Subjektivni dejanski s t a n , prištevnost in k ri vda. Isti zunanji dejanski stan (uspevek) lahko izvira iz zelo različne volje in mišljenja; samo ako sta volja in mišlje¬ nje storilca protipravna in za občestvo škodljiva, postane nje¬ govo dejanje zločin. Zločinsko mišljenje, pri katerem pridejo v poštev misli in volja, izvira ali iz hudobnega naklepa (dolus), ako je zločince določen zločinski uspevek naravnost hotel, nameraval, ali pa izvira iz malomarnosti (culpa), ako je storilec zločinsko zane¬ maril brižnost, ki jo je vsak dolžan uporabljati in je objektivno kaznivi uspevek vsled njegove brezbrižnosti nastopil. Mišljenje mora biti vedno v nasprotju z zakonom. Dovoljeno ali ukazano dejanje ni nikdar kaznivo (usmrtitev zločinca po rablju, sovražnika na bojnem polju). Ni pa vedno potrebno, da si je storilec protizakonitosti dejanja svest. V cerkvenem zakoniku se ti pojmi strogo ločijo ter so natančno opredeljeni. Prištevnost zločina (imputabilitas debeti) izhaja iz zločinske krivde, ki je ali dolus ali culpa (debnquentis). Culpa je dvojne vrste ter obstoji ali v malomarnem nepoznanju kršenega zakona (ignorantia legis violatae), t. j. v prištevnem nepoznanju protizakonitosti storilčevega ravnanja, ali pa v za- § 213. O kaznivili dejanjih v obče. 609 nemarjanju dolžne opreznosti, vestnosti in brige (omissio debitae diligentiae) pri ravnanju, ki je povzročilo protizakoniti uspevek. Vse okolnosti, ki pomnožujejo, zmanjšujejo ali izključujejo krivdo, dolus ali culpa, imajo isti učinek tudi glede prištevnosti. Zato govori zakonik o krivdopomnožujočih, zmanjšujočih in iz¬ ključujočih okolnostih (cc. 2199—2209). Hudobni naklep (umišljaj, dolus) je dobro premiš¬ ljeni namen, kršiti zakon (deliberata voluntas violandi legem). Glede vsake zunanje kršitve zakona se za pravno območje do¬ tlej, da se nasprotno ne dokaže, domneva, da je učinjena iz hu¬ dobnega naklepa (Posita externa legis violatione, dolus in foro externo praesumitur, doneč contrarium probetur). Dolus pa izključujeta nedostatek potrebne razsodnosti ali pa nedo- statek svobodne volje (eique, scil. dolo, opponitur ex parte intel- lectus defectus cognitionis et ex parte voluntatis defectus liber- tatis, c. 2200). Malomarnost (culpa). Ob nepoznan ju zakona se pri¬ števa kaznivo dejanje le tedaj, če je bilo nepoznan je neopravič¬ ljivo (culpabilis). Ako je bila ignorantia legis inculpabilis, je prištevnost izključena. Pri neopravičljivi ignoranci se krivda zmanjšuje po stopnji neopravičljivosti (imputabilitas minuitur plus minusve pro ignorantiae ipsius culpabilitate). Nepoznanje kazni prištevnosti ne izključuje, a jo nekoliko zmanjšuje (ali- quantum minuit). To, kar velja glede nepoznanja zakona, velja tudi glede neupoštevanja zakonitih predpisov (inadvertentia) in glede zmote (c. 2202). Vsi ti primeri se v teoriji navadno uvrščavajo pod skupni pojem kazenskopravne zmote. Ako kdo zakon krši vsled zanemarjanja potrebne previd¬ nosti, se prištevnost po prevdarku sodnika ob upoštevanju okolnosti primerno zmanjša. Ako kdo že v naprej vidi zločinski uspevek, ne da bi ga naravnost hotel, a ne ukrene v njegovo preprečenj e tega, kar bi bil storil vsak marljiv človek (quivis diligens), potem se približuje malomarnost hudobnemu na¬ klepu (culpa est proxima dolo, c. 2203). V kazenskopravni teo¬ riji se naziva ta vrsta krivde dolus eventualis. III. Posebne okolnosti za presojo krivde. 1. Razlogi, ki povečujejo, zmanjšujejo ali izključujejo krivdo. Krivdo povečujejo prostovoljno in premišljeno razvneta in gojena strast (passio deliberate exci- tata et nutrita); drugače pa strast po svoji stopnji krivdo zmanj¬ šuje. Ako je storilcu vzela vsako prevdarnost in voljo, izklju¬ čuje tudi vsako krivdo (c. 2206). Krivdo otežujeta in prištev¬ nost povečujeta višje dostojanstvo storilca ali napadenega ter zloraba avtoritete ali uradne oblasti pri kaznivem dejanju (c. 2207). Isto velja o povratku. Povratni zločinec je tisti, ki se je po obsodbi znova okrivil kaznivega dejanja enake vrste pod 39 610 Kušej, Cerkveno pravo. podobnimi časovnimi in krajevnimi prilikami, tako da se lahko sklepa na njegovo trdovratno zločinsko mišljenje (c. 2208 § 1). Ne dolet n ost zmanjšuje prištevnost tem bolj, čim bolj se bliža otroški dobi (infantia, c. 2204). Fizična sila (vis physica, absoluta), ki onemogoča vsako samostojno ravnanje (omnem adimit agendi facultatem), izključuje zločin. Psi¬ hična sila (vis compulsiva), povzročena po težkem strahu ali stiski (metus gravis, etiam relative tantum, necessitas, immo et grave incommodum), izvečine izključuje zločine, obstoječe v kršenju čisto cerkvenih zakonov (si agatur de legibus mere eccle- siasticis). Ako pa je dejanje v notranjosti slabo (actus intrinsece sit malus), ako je izraz zaničevanja vere in cerkvene avtoritete ali če je usmerjeno proti dušnemu blagru, se ob psihični sili prištevnost samo zmanjša. Silobran (causa legitimne tutelae contra injustum aggressorem) izključuje zločin, ako se niso pre¬ koračile potrebne meje (si debitum servetur moderamen). Dru¬ gače se prištevnost samo zmanjša, pri čemur je upoštevati težo izzivanja (c. 2205). Popolnoma nesposobne, izvršiti zločin (incapaces debeti) so osebe, ki ne morejo rabiti razuma (qui aetu carent usu rationis). Trajno blazni (habitualiter amentes) za svoja dejanja niso od¬ govorni in blaznost se pri njih domneva tudi za časa svetlih trenotkov (quandoque lucida intervalla habeant tamen incapaces praesumuntur). Prostovoljna pijanost zmanjšuje prištevnost po svoji stopnji, ako ne izvira iz namena, da se izvrši zločin (napiti se korajže). Ako pa je popolna pijanost neprostovoljna (invo- luntaria), potem je prištevnost izključena, ob nepopolni pija¬ nosti je samo zmanjšana. Enako je presojati vsako drugo miino- idočo umsko zmedenost. Slaboumnost prištevnost zgolj zmanj¬ šuje, a je popolnoma ne izključuje (c. 2201). 2. P o s k u š e n zločin (conatus debeti). Poskus so de¬ janja ali opustitve, ki po svoji naravi vodijo do zločinskega uspevka, ne da ta uspevek v danem slučaju v istini nastopi, bodisi, ker storilec ni vsega dovolj preračunil in prevdaril, bodisi, ker je ostal zločin radi nepopolnosti ali nesposobnosti sredstev nedovršen. Izpod leteli zločin (debetum frustratum) je oni po¬ skus, pri katerem je storilec vse izvršil, kar je za nameravani uspevek potrebno, a je uspevek iz drugega, izven storilčeve volje stoječega razloga izostal. Za poskus se šteje napeljevanje, ki ni imelo uspeha. Poskus je prišteven in kazniv, toda manj kakor dovršen zločin in sicer sta prištevnost in kaznivost tem večja, čim bolj se poskus bliža dovršenemu zločinu (debetum consuminatum). Izpodleteb zločin je težje kazniv kakor navadni poskus. Kdor prostovoljno odstopi od izvršitve že pričetega zločina, ostane brez kazni, ako iz poskusa še ni nastala kuka škoda ali pobu j- § 213. O kaznivih dejanjih v obče. 611 sanje. Poskus, za kojega je določena v zakonu posebna kazen, je smatrati za poseben zločin (cc. 2212, 2215). 5. Konkurenca zločinov in zločincev. a) Mogoče je, da se krši z istim dejanjem več zakonitih predpisov hkrati. V tem primeru govorimo o i d e a 1 n i kon¬ kurenci. Ako pa ista oseba zagreši več kaznivih dejanj, tedaj je podana realna konkurenca. V cerkvenem pravu velja načelo: toliko kazni kolikor zločinov (Ordinarie tot poe- nae quot debeta, c. 2224 § 1). b) Ako pri kakem zločinu sodeluje več oseb s svetom in dejanjem ali če more kak zločin že po njegovi naravi izvršiti samo večje število oseb, (n. pr. vstaja, punt), potem veljajo vsi sostorilci za enake sokrivce, ako ne izhaja iz okolnosti kaj drugega. Tudi napeljevalec in drugi ude- ležniki se smatrajo enako krivim z glavnim storilcem (debeti executor), ako bi se zločin brez njihove soudeležbe ne bil izvršil. Ako pa udeležba samo olajšuje izvršitev, a bi bilo do zločina prišlo tudi brez sodelovanja drugih, so sokrivci v nižji meri od¬ govorni. Kdor -svoje vplivanje v prilog izvršitvi zločina popolnoma ali deloma umakne, izključi ali pa zmanjša s tem svojo odgo¬ vornost. Kdor pospešuje zločin z zanemarjanjem uradnih dolž¬ nosti, postane sokrivec v razmerju kršitve svoje obveznosti, da zločin prepreči. Odobravanje zločina (debeti patrati laudatio), deležnost na dobičku iz njega (fructuum participatio), dajanje potuhe ali prikrivanje storilca (delinquentis occultatio vel receptio) in slične po izvršenem zločinu izkazane ugodnosti morejo tvoriti posebne delikte, ki so kaznivi, ako je v zakonu zanje določena kazen. Sokrivdo na zločinu pa vstvarjajo taka dejanja samo te¬ daj, ako so bila že pred izvršenim deliktom dogovorjena (c. 2209). IV. Učinki zločinov. Iz zločina nastane zahteva cer¬ kvene oblasti, da se krivec kaznuje. Z njim je vstvarjena pod¬ laga I. za kazensko obtožbo (actio poenabs), ki ima namen, da se storilca zasleduje, da se kazen izreče in doseže zadoščenje; 2. zn civilno tožbo na povrnitev škode, ako je kdo vsled zločina gmotno oškodovan. Isti sodnik sme razsoditi v kazenski pravdi o obeh zahtevkih, ako se oškodovanec kazenskemu postopanju pridruži (c. 2210). Vsi sokrivci so solidarno odgovorni za škodo, dasi so od sodnika samo vsak na svoj del obsojeni. Obsodba pro rata se nanaša samo na medsebojno razmerje sokrivcev, ne velja pa naprani oškodovani stranki (c. 221!). V. Vrste zločinov. Važna je razlika med javnimi in tajnimi zločini, a) D e 1 i c t u m public u m je zločin, ki je postal že znan (jam divulgatum est) ali pa bo vsaj po vsej ver¬ jetnosti znan postal: b) d e 1 i c t u m n o t o r i u m notorie- tate j u ris je zločin, o katerem je že izšla pravomočna sodba ali katerega je zločinec pred sodnikom priznal: c) delict um as - 612 Kušej, Cerkveno pravo. n o t o r i u m notorietate facti pa je zločin, ki je javno znan in v takih okolnostih izvršen, da se po nikakih izgovorih in z nikakimi pravnimi pripomočki (nullo juriš suffragio) ne da opravičiti; d) delictum occultum je zločin, ki je ostal ali materialno t. j. po dejanju, ali pa formalno t. j. po storilcu tajen (c. 2197). V prvem primeru zanj razen storilca (in njegovih zaupnikov) nihče ne ve; v drugem je ali zločinec neznan ali pa obstoja dvom radi krivde storilca. Samo javni delikti tvorijo podlago in povod za sodno postopanje (c. 1933 § 1). Kršitve čisto cerkvenih zakonov (de¬ beta mere ecclesiastica) sodi samo cerkev, ki pri tem po potrebi prosi za državno pomoč. Kršitve čisto svetnih zakonov (debeta mere civiba, n. pr. veleizdajo, upor, spionažo) sodijo svetna so dišča, ako ni storilec klerik. Zločine pa, s katerimi se krši tako cerkveni kakor državni zakon (debeta mixta, n. pr. krivo pri¬ sego, pregreške proti nravnosti itd.) sta poklicani soditi obe obla¬ sti in je pri tem načeloma odločilna med njima prevenci.ja. 7 § 214 . O kazni v splošnem. I. Opredelba in vrste kazni. Kazen je odtegnitev kake dobrine po zakonitem oblastvu v poboljšanje zločinca in v zadoščenje za storjeni delikt (Poena ecclesiastica est pri- vatio abcuius boni ad debnquentis correctionem et debeti pu- nitionem a legitima auetoritate inflicta, c. 2215). Kazni se dele: 1. v poboljševalne kazni ali cenzure; 2. povračevalne kazni (poenae vindicativae): 3. v opominjevalne kazni (remedia poenaba) in 4. pokore (poenitentiae, c. 2216). Že iz te kratke označbe glavnih vrst kazni je natančno razviden poseben značaj cerkvenega kazenskega prava s svojim pretežno poboljševalnim in vzgojevalnim načelom in tesnim razmerjem med kaznovalno in vzgojevalno oblastjo. Cenzure so kazni, s katerimi se odtegnejo zločinskemu in nepokornemu kristjanu kake duhovne dobrine (bona spiri- tuaba vel spiritualibus adnexa) dotlej, da dobi odvezo. Odvezo dobi nepokornež, čim je njegova trdovratnost nehala (c. 2241 § 1). Povračevalne kazni (poenae vindicativae) pa imajo namen, vstvariti za storjeni zločin zadoščenje (ad debeti expia- 7 V naših krajih zasledujejo cerkvena sodišča po trajnem, tudi sedaj veljavnem običaju (c. 5) samo čisto cerkvene zločine, tako da se tudi privilegium fori klerikov omejuje nanje. Debeta mere civiba in mixta sodijo izključno državna sodišča. (Zgoraj, § 56, 2). § 214 O kazni v splošnem. 613 tionem tendunt). Popust teh kazni ni odvisen od poboljšan ja zločinca (c. 2286). Edino poenae vindicativae so kazni v pra¬ vem pomenu. Remedia poenalia imajo skoraj povsem vzgojevalen značaj. V to skupino spadajo a) posvarilo (monitio), ki se uporablja proti onemu, ki bi utegnil izvršiti zločin ali pa tudi proti onemu, kojega krivda se v preiskavi ni dala dokazati a je sum navzlic temu še opravičen: b) graja (correptio), ki se izreče onemu, ki s svojim ponašanjem vzbuja pohujšanje ali težko moti red. Posvarilo in graja se izrečeta ali javno ali tajno, ustmeno ali pismeno; javno grajo izreče lahko ob dokazanem zločinu tudi sodnik mesto kazni ali v poostritev kazni: c) po¬ velje ali ukaz (praeceptum) z zagrozitvijo kazni se rabi proti onemu, pri katerem ste ostali prej navedeni sredstvi brez uspeha; d) nadzorstvo (vigilantia), ki se odreja v svrho preprečenja težkega zločina sosebno ob nevarnosti povratka, a prihaja tudi kot poostritev kazni v poštev (cc. 2306 — 2311). Tudi pokore (poenitentiae), ki se nalože prisilno (torej izven spovednice, kjer jih sprejme grešnik prostovoljno), imajo kot kazni povsem vzgojevalen namen. Po c. 2312 se nalagajo pokore in foro externo v svrho, da se zločinec izogne kazni ali da dobi odvezo ali popust že naložene kazni (Poenitentiae in foro externo imponuntur, ut delinquens vel poenam effugiat, vel poenae contractae absolutionem aut dispensationem recipiat). Po modrem prevdarku ordinarij lahko dopolni posvarilo in grajo s penitencami. Glavne penitence so: molitve, božja pota in druga pobožna dela, posebni posti, milodari v nabožne svrhe in duhovne vaje v nabožnih zavodih ali samostanih. Po c. 2217 so nadalje ločiti: a) določene in nedolo¬ čene kazni (poenae determinatae et indeterminatae). Raz- lika obstoja v tem, da so prve ali v zakonu ali v povelju točno navedene, druge pa prepuščene modremu prevdarku sodnika ali predstojnika, b) Izrečene in neizrečene kazni (poenae latae et ferendae sententiae). Glede prvih je v zakonu ali povelju določeno, da nastopijo ipso facto, čim je kaznivo dejanje izvršeno, druge mora izreči šele sodnik, c) Kazni po zakonu in po sodniku (poenae a jure et poenae ab homine). Prve so tiste, ki jih zakon sam določa, bodisi da jih obenem izreka ali da so izreči šele po sodniku (sive latae sive ferendae sententiae). Druge so kazni, ki jih izreče sodnik ali ki so zagrožene v posebnem povelju (per modum praecepti pe- culiaris). Na ta način je poena ferendae sententiae, ki je do¬ ločena v zakonu, do sodnega izreka poena a jure, po sodnem izreku pa poena a jure et ab homine, toda velja vedno kot poena ab homine. Cenzure se dele tudi še v pridržane in nepridržane (censurae reservatae, non reservatae). Pri prvih je odveza 614 Kušej. Cerkveno pravo. pridržana višjemu predstojniku. Papežu pridržane cenzure so reservatae ali simpliciter ali speciali modo ali specialissimo modo (c. 2245). Po kakovosti rezervacije so tudi papeževa po¬ oblastila za odvezo različna. II. Zagrožanje in izrekanje kazni. Cerkev smatra kaznovanje svojih članov, ako so zagrešili kak zločin, kot naravno, od vsake svetne oblasti neodvisno pravico, pri čemur se sme posluževati tako duhovnih kakor svetnih sredstev. A v istem kanonu 2214 opominja kodeks vse predstojnike z besedami tridentinskega zbora, sess. XIH, de ref., c. 1, da so po¬ stavljeni ljudstvu kot pastirji, ne kot strahovalci, da nimajo narodov vladati ampak samo vzgajati in z njimi ravnati kot z otroci in brati. Zato naj poprej uporabijo vsa druga sredstva, naj se svoje kaznovalne oblasti poslužujejo samo v skrajni nuj¬ nosti in naj pri tem ne pozabijo, da je glavna svrha kazni, grešnike poboljšati in druge od greha odvračati. Cerkveni predstojnik, ki ima zakonodajno oblast, ima tudi pravico izdajati povelja pod kazensko sankcijo, to se pravi, on sme za kršitev zapovedi, ki jo izda, zagroziti kazen. Kdor ima samo sodno oblast, sme pač izrekati v zakonu določene kazni, ne sme jih pa za druga dejanja na novo uvajati. Zakono¬ dajni organi smejo tudi že obstoječe božje ali cerkvene zakone zaščititi po potrebi s kaznimi, ki jih sami določijo (cc. 2220, 2221). Zakoniti predstojnik sme kaznovati tudi kršitev norme, ki nima kazenske sankcije, ako je to upravičeno vsled teže zlo¬ čina ali vsled nastalega pohujšanja. Drugače pa velja pravilo, da je kazen dopustna samo, ako je zločinec dobil poprej po¬ svarilo pod zapretitvijo kazni in je navzlic temu zakon kršil. Ako je zločin samo verjeten ali če je predpisana kazenska obtožba, predstojnik ne sme izreči kazni, pač pa lahko klerika od napredovanja izključi ali pa celo iz službe odstrani (c. 2222). Ako se kazenska norma po poznejši normi spremeni, je presojati pod staro normo izvršen delikt po milejšem zakonu. Ako poznejši zakon kazen (za dotično dejanje) sploh odpravi, neha tudi že izrečena kazen izvzemši cenzure. Izrečena kazen ostane v veljavi, tudi če predstojnik zgubi jurisdikcijo nad kaz¬ novano osebo (c. 2226). Pri uporabljanju kazni se morajo upoštevati sledeča pra¬ vila: Poena determinata se sme povečati (augere) samo, ako to zahtevajo izredne otežujoče okolnosti. Nedoločene kazni naj iz¬ reka sodnik po svojem prevdarku, določene pa po potrebi zmanj¬ šuje, ako zakon to dopušča (si lex facultativis verbis utatur). Kjer je besedilo strogo (verbis praeceptivis), se mora kazen praviloma izreči, toda sodnikovi prevdarnosti in vesti je pre¬ puščeno, da kazen a) odloži, ali b) spregleda, ako se je storilec poboljšal, ako je krivico popravil ali če je ali bo od svetne oblasti § 214. O kazni v splošnem. 615 dovolj kaznovan; ali da c) kazen zmanjša ali da ukrene mesto nje kak remedium poenale ali pa naloži storilcu pokoro. V obče je prepuščeno prevdarkn predstojnikov, ali se naj z iz¬ rekom sodnika ugotovi poena latae sententiae ali ne. Samo ako to zahtevata prizadeta stranka ali javni blagor, se mora izdati deklaratorna sodba (c. 2223). Daši velja pri konkurenci zločinov obče načelo „tot poe- nae quot delicta“, sme sodnik kazni tudi zmanjšati ali izreči samo najtežjo kazen, ki prihaja za dotična dejanja v poštev, ter jo po potrebi poostriti s pokorami ali dopolnili (remedia poenalia, c. 2224). Kazen se izreče ali ugotovi v obliki razglašenja sodbe. Če pa gre za kršitev posebnega povelja (praeceptum particulare), se mora poprej zapretena kazen izreči pismeno ali pred dvema pričama, ter so obenem navesti za ta ukrep merodajni razlogi (c. 2223). Cenzure naj se izrekajo samo po dobrem prevdarku, sosebno censurae latae sententiae. Dopustne so samo pri težkih zunanjih, s trdovratnostjo zvezanih zločinih. Trdovratnost je podana, ako storilec navzlic prejšnjim opominom ni odstopil od zločina ali če odklanja po izvršenem zločinu pokoro ter po¬ pravo škode in pohujšanja. Da li so ti pogoji podani, ima pre¬ soditi tisti, ki je pristojen za odvezo (c. 2242). Mogoče je izreči proti istemu storilcu več cenzur, celo iste vrste, ako je dotičnik zakrivil več zločinov bodisi z istim bodisi z različnimi dejanji, ali če je isto kaznivo dejanje ponavljal (c. 2244). Nekatere cenzure a jure so pridržane ordinariju ali pa pa¬ pežu. Izmed cenzur latae sententiae so smatrati pridržanim samo tiste, glede katerih je to v zakonu ali povelju (praeceptum) iz¬ recno izraženo. Vsaka rezervacija se mora strogo tolmačiti. Sploh naj si predstojniki cenzure pridržujejo samo pri posebno težkih zločinih in ako to zahtevajo interesi čim prejšnje upo- stavitve cerkvene discipline (cc. 2245, 2246). 111. O osebi, ki jo zadene kazen (de subjeeto coactivae potestati obnoxio). Kazen zadene vsakega, na kogar se nanaša kazenska norma ali posebno povelje. Glede nekaterih oseb pa veljajo izjeme. Papeža ne more nikdo kaznovati (c. 1556). Kazni sploh se na kardinale, in kazni suspenzije in interdikta latae sententiae se na škofe nanašajo samo, če so v zakonu ali povelju naravnost imenovani (si expresse nominentur). Vla¬ darje, njih potomce in naslednike, kardinale, papeške poslanike in škofe sme kaznovati samo papež (cc. 2226 § 1, 2227). Pri kaznih latae sententiae vplivajo razlogi, ki drugače krivdo iz¬ ključujejo ali zmanjšujejo, na odgovornost v izdatnejši meri. Merodajna so določila c. 2229. Glede mladostnih zločincev veljajo sledeča na¬ čela: Nedorasli mladostniki so sploh prosti kazni latae senten- 616 Kušej, Cerkveno pravo. tiae. Uporabljajo naj se proti njim bolj vzgojevalne kazni kakor pa cenzure in poenae vindicativae. Dorasli mladostniki, ki na¬ peljejo v zločin nedorasle, ali so drugače z njimi pri kaznivem dejanju udeleženi, se kaznujejo po zakonu (c. 2230). Pri konkurenci zločincev so presojati in kazno¬ vati vsi pravi sokrivci (c. 2209 §§ 1—3) enako, tudi če zakon imenuje samo enega. Oddaljenejši soudeleženci pa so kazno¬ vati po modrem prevdarku predstojnika (c. 2231). Zločinca, ki se delikta zaveda, veže poena latae sententiae sive medicinalis sive vindicativa ipso facto in utroque foro. Vendar se mu pred deklaratorno sodbo ni treba po njej rav¬ nati, ako bi ga upoštevanje kazni spravilo v slab glas (quoties eam servare sine infamia ncquit). Sploh ne more od njega nihče zahtevati, da se in foro externo kazni drži, razun v slučaju, da je kaznivo dejanje obče znano (c. 2232). IV. Odpuščanje kazni (Poenarum remissio). 1. Cen¬ zure končajo, kadar dobi zločinec odvezo, povračevalne kazni pa, kadar se dovoli spregled (dispensatio), ali kadar so prestane (cc. 2248, 2289). Cenzure in poenae vindicativae sme odpustiti samo tisti, ki jih je izrekel ter njegov predstojnik, na¬ slednik ali pa njih pooblaščenec. Kdor sme dovoljevati izjeme od zakona, sme odpuščati tudi s kršenjem zakona zvezane kazni. Sodnik pa službeno izrečene kazni, postavljene od predstojnika, ne more več odpustiti (c. 2236). Ordinarij je načeloma upra¬ vičen, odpuščati kazni latae sententiae, ki so v občem pravu določene in sicer tako pri javnih kakor pri tajnih pregrešnih. Izvzeti so pri javnih pregreških: a) primeri, radi katerih teče pravdno postopanje; b) izvzete so cenzure, ki so pridržane apo¬ stolski stolici; c) izvzete so kazni neusposobljenosti za cerkvene službe ali izgube volilnih pravic, kazen trajne suspenzije, pravne zloglasnosti (infamia juriš), izgube patronatne pravice in pa¬ peškega privilegija ali milosti. V tajnih primerih pa je pravica ordinarija omejena samo po papežu speciali ali specialissimo modo pridržanih cenzurah. V nujnih slučajih so dane glede od¬ puščanja kazni ali njih izpolnjevanja celo spovednikom obsežne pravice (cc. 2237, 2254, 2290). Izsiljeno odpuščenje je nično (c. 2238). Sicer se pa sme kazen odpustiti navzočemu ali odsotnemu, nepogojno ali pogo¬ jema, za zunanji ali samo za notranji forum, ustmeno ali pi¬ smeno. Zahteva, da se zločinec kaznuje, ugasne, kadar zastara kazenska tožba (cc. 2239, 2240, 1703). 2. Na odvezo od cenzure ima spokorjeni pravico. Toda ob potrebi se ob enem z odvezo lahko izreče poena vin¬ dicativa ali naloži pokora. Cenzura zopet stopi v veljavo, ako odvezani dolžnosti, ki mu je bila naložena sub poena reinci- dentiae, ne izpolni (c. 2248). Ako cenzura ne sprečuje preje¬ manja zakramentov, je odveza grehov brez odveze cenzure mo- § 215. Poedine kazni. 617 goča, v nasprotnem slučaju je treba grešnika najprej odvezati cenzure. Odveza cenzur naj se vrši v obliki, ki jo predpisujejo ritualne knjige (c. 2250). Odveza za pravno območje (pro foro externo) vsebuje tudi odvezo za območje vesti, ne pa obratno (c. 2251). Ako je kdo prejel v smrtni nevarnosti odvezo vseh grehov in cenzur (c. 882) in je nato zopet ozdravel, mora na¬ knadno sub poena reincidentiae prositi za odobrenje oni organ, ki je po zakonu za odvezo upravičen, ter njegove odredbe upo¬ števati (c. 2252). Izven smrtne nevarnosti sme odvezati od nepridržanih cenzur vsak spovednik pri spovedi; in foro extrasacramentali pa vsak, ki ima nad krivcem jurisdikcijo za pravno območje. Od pridržanih cenzur ab homine odvezujejo organi, ki so cenzuro izrekli ali njih predstojniki ali pooblaščenci, od cenzur, pri¬ držanih a jure, pa oni, ki so cenzuro postavili, dalje oni, ka¬ terim je cenzura v zakonu pridržana ter njih nasledniki, pred¬ stojniki in pooblaščenci. Od cenzure, pridržane škofu, sme od^ vezati svoje podložnike poljubni ordinarij, od cenzur, pridržanih rimski stolici, ali ta sama ali pa njeni pooblaščenci na podlagi generalnega (če je cenzura simpliciter reservata) ali pa special¬ nega ali najspecialnejšega pooblastila, če je cenzura speciali ali specialissimo modo reservata (c. 2253). Za nujne primere je spovednikom dovoljeno odvezati od vseh kakorkoli pridržanih cenzur latae sententiae, ka¬ terih izpolnjevanje bi povzročilo težko spodtiko ali vzelo pri¬ zadetemu dober glas. Toda spovednik in spokornik naj se obrneta pismeno na poklicanega predstojnika za odobrenje in ako to v kakem izrednem primeru ne bi bilo mogoče, naj naloži spo¬ vednik primerno pokoro in drugo zadoščenje sub poena reinci¬ dentiae za slučaj nepokornosti (c. 2254). II. Poglavje. Poedine kazni in poedini zločini. § 215. Poedine kazni. 1. Cenzure. Cenzure so: 1. izobčenje (excommunicatio), 2. interdikt, 3. suspenzija. Izobčenje se more izreči samo proti fizičnim osebam, in ako se ta kazen kdaj uporablja napram korporacijam, je smatrati z njo prizadetim samo osebe, ki so se zločina okrivile. Interdikt in suspenzi a pa sta uporabljiva tudi napram pravnim osebam kot takim. Po izobčenju in inter- lvušej, Cerkveno pravo. 618 diktu so lahko prizadeti kleriki in laiki, suspenzija se more izreči vedno samo proti klerikom. Izobčenje in suspenzija se nanašata vedno samo na osebe, interdikt se more glasiti tudi na poedine kraje ali pokrajine, dežele ali države. Izobčenje je v vsakem slučaju samo cenzura, interdikt in suspenzija sta lahko tudi poenae vindicativae, a v dvomu jih je smatrati za cenzuri (c. 2255). Pojmi, kateri se v cerkvenem kazenskem pravu čestokrat ponavljajo, so v c. 2256 obrazloženi. Divina officia so funkcije posvečevalne oblasti, ki so po Pristovi ali cerkveni naredbi za bogoslužje določene in ki jih morejo vršiti samo kle¬ riki. Pod pojem actus legitimi ecclesiastici pa spa¬ dajo: posli upravitelja cerkvene imovine, posli cerkvenih sod¬ nih in pisarniških organov ter zastopnikov v cerkvenih prav¬ dnih zadevah, posel botra pri krstu ali birmi, glasovanje pri cerkvenih volitvah ter izvajanje patronatnih pravic (c. 2256). 1. Izobčenje je cenzura, s katero se prizadeti izključi iz občestva vernikov s posledicami, ki jih določa zakon. Eks- komunikacija se zove tudi anatem, sosebno če je izrečena v slovesni, v obredni knjigi določeni obliki (c. 2257). Izobčenci so ali e x c o m m u n i c a t i v i t a n d i ali pa to¬ le r a t i. Vitandus je samo tisti, nad katerim je izrekla anatem apostolska stolica, ga javno razglasila ter izrecno odredila, da se mora vsakdo obsojenega ogibati (vitari debere). Ipso jure vitandus pa je tisti, ki se spozabi nad osebo papeža (cc. 2258, 2343 § 1 n. 1). Izobčenci nimajo pravice prisostvovati božji službi in se udeleževati zakramentov, smejo pa poslušati pridigo. Toda iz¬ občenca, ki je toleratus, ni treba izgnati, ako svetim dejanjem samo pasivno prisostvuje; ako pa je vitandus, se mora po mož¬ nosti odstraniti ali pa se mora sveto dejanje prekiniti. Aktivna udeležba na blagrih cerkve je zabranjena vsakemu izobčencu (tudi ako je toleratus), katerega kazen je obče znana ali pa sodbeno izrečena. Izobčeni ne more prejeti nobenega zakra¬ menta, po sodbi tudi ne zakramentala, cerkveni pogreb se mu mora odreči, ako je umrl brez znamenj kesa. Samo v slučajih sile sme izobčeni deliti zakramente. Ako je vitandus ali če je sodba že izrečena, mu je to dovoljeno zgolj v smrtni nevarnosti in pod pogojem, da ni navzoč drug sposoben delivec. Izobče¬ nemu je zabranjeno, da vrši actus legitimos ecclesiasticos ali da opravlja cerkvene službene posle ali da vživa pravice po¬ prej podeljenih privilegijev. Vsak čin jurisdikcije za zunanje ali notranje območje, izvršen po izobčencu, je nedovoljen in po izrečeni sodbi praviloma celo neveljaven (izjeme c. 2261 §§ 2 in 3). Izobčenemu se ne more podeliti ali poveriti nikako dostojanstvo, služba ali drug posel v cerkvi, niti se sme pri¬ pustiti k posvečevanju. Kadar je sodba izrečena, izgubi pre- § 215. Poedine kazni. 619 jemke in ako je vitandus tudi službo samo. Od občevanja z verniki je izključen samo excommunicatus vitandus. Najbližjih njegovih sorodnikov ter soproga in podložnikov pa ta prepoved ne zadene. A tudi vsakega drugega prepoved ne veže, ako ima za občevanje pametne razloge (cc. 2259—2267). 2. Interdikt je cenzura, s katero se prizadetim prepo¬ vedujejo izvestna sveta dejanja, ne da bi bili iz občestva ver¬ nikov izključeni. Prepoved se glasi ali naravnost na osebe (in- terdictum personale) ali pa jih zadene samo posredno, ker se nanaša na določen kraj (interdictum locale), v katerem se sveta dejanja ne smejo vršiti. Osebni interdikt veže prizadete osebe povsodi, krajevni interdikt je omejen na dotični kraj ali de¬ želo, velja pa tam za vse enako, ako niso s posebnim privile¬ gijem dovoljene izjeme. Interdikt je ali splošen (interdictum generale), ako se glasi na večji okoliš (na celo župnijo, škofijo ali državo) ali na celoten krog oseb (na škofijane ali državljane v obče), ali pa je poseben interdikt (interdictum particulare), ako se tiče poedinih oseb ali krajev. Generalne interdikte proti škofijam in državam ali njih prebivalstvu je upravičen izreči samo papež (cc. 2268, 2269). Lokalni interdikt ne zabranjuje, da se dele umirajočim za¬ kramenti in zakramentali, prepoveduje pa vsako bogoslužno opravilo, v kolikor niso dovoljene olajšave. Kleriki smejo oprav¬ ljati božjo službo zasebno, pri zaklenjenih vratih, s tihim gla¬ som, brez zvonenja; na Božič, Veliko noč, Binkošti, Telovo in na Marijino vnebovzetje lokalni interdikt sploh ne velja. V stolni cerkvi, v župnih cerkvah in v cerkvi, ki je edina v mestu, se sme brati ena maša, deliti krst, obhajilo in pokora; dovoljeno je vršiti poroke in opravila za umrlimi, toda vse brez slovesnosti. Na interdiciranem pokopališču se smejo verniki pokopavati, toda brez cerkvenih obredov (cc. 2270, 2271). V cc. 2272—2274 so uza¬ konjena podrobnejša pravila za tolmačenje posebnih in splošnih Interdiktov. listi, ki so personaliter interdicti, ne smejo opravljati bogo¬ služja ali mu prisostvovati, izvzemši pridigo. Kadar je izrečena nad njimi sodba, ali če je njihovo dejanje notorno, se morajo od vsakega aktivnega udeleževanja pri svetih dejanjih zavra¬ čati (repellantur); dalje ne smejo deliti, pripravljati in spreje¬ mati zakramentov in zakramentalov ter so od cerkvenega po¬ greba izključeni. Kdor je po interdiktu, ki velja za kraj ali za korporacijo, prizadet, ne da je sam dal zanj povoda, sme pre¬ jemati zakramente tudi brez odveze cenzure (cc. 2275, 2276). Omejen interdikt je interdictum ab ingressu ec- clesiae, obstoječ v prepovedi, da kdo opravlja bogoslužna dejanja v cerkvi ali jim prisostvuje, in v zabranitvi cerkvenega pogreba. Vendar prizadetega ni treba iztirati, ako svetim de- 620 Kušej, Cerkveno pravo. janjem samo prisostvuje, in ni treba njegovega trupla odstra¬ niti, ako je bilo v blagoslovljeno zemljo pokopano (c. 2277). 3. Suspenzija je cenzura, s katero se prepove duhov¬ niku izvrševanje njegove službe ali prejemanje dohodkov iz nje ali oboje. Suspenzija je lahko omejena samo na izvestne učinke, vendar mora biti to v vsakem primeru jasno izraženo, drugače jo je vedno razumeti z onimi posledicami, kakor jih določa za¬ kon za suspensio generaliter odnosno za suspensio ab officio vel a beneficio (c. 2278). Suspensio ab officio brez omejitve prepoveduje vsakoršen čin posvečevalne in jurisdikcijske kakor tudi čisto upravne oblasti, zvezane z dotičnim zvanjem, izvzemši pravico upravljanja beneficialne imovine. Suspensio a jurisdic- t i o n e prepoveduje vsako izvrševanje redne ali poverjene ju- risdikcije za obojno območje; suspensio a divinis za- branjuje vsak čin posvečevalne oblasti iz prejetega reda posve¬ čenja ali privilegija (n. pr. pravico birmanja na podlagi po¬ oblastila) ; suspensio ab ordinibus, izvrševanje posve^ čevalne oblasti iz ordinacije; s. a sacris ordinibus, iz¬ vrševanje višjih redov posvečenja; s. acerto et definito ordine conferendo, delenje označenega, ne pa nižjega ali višjega reda; s. a certo et definito ministerio vel officio, vsak čin dotičnega posla n. pr. spovedovanja ali pri- digovanja; s. ab ordine pontificali, vsak čin škofovske posvečevalne oblasti; s. a pontificalibus, vse pontifikalne funkcije (c. 2279). Suspensio a beneficio ima v posledku izgubo pra¬ vice na donose nadarbine ne pa izgubo pravice na stanovanje v nadarbinskih poslopjih in na upravljanje nadarbinske imo¬ vine, ako niso bile tudi te pravice izrecno odvzete in na drugega prenesene. Ako nadarbinar navzlic cenzuri donose prejema in vživa, jih mora vrniti (c. 2280). Splošno izrečena suspenzija ali suspensio ab officio vel a beneficio se nanaša na vse službe in nadarbine, katere za¬ vzema in vživa prizadeti klerik v diecezi predstojnika, ki je suspenzijo izrekel, ne pa na službe in beneficije v tujih diece- zah. A suspenzija latae sententiae, določena v občem pravu, se nanaša na vse službe in beneficije v poljubni diecezi. Suspen¬ dirani izgubi volilne in prezentacijske pravice ter pravico na podelitev zvanj, posvečenj in po izrečeni sodbi tudi pravico pridobiti papeško milost (privilegij). Čini, izvršeni v nasprotju s sodbeno izrečeno cenzuro, so navadno neveljavni, drugače samo nedovoljeni. Ako se je zločina okrivila pravna oseba, se more suspenzija izreči ali samo proti članom, ki so se ogrešili, ali proti korporaciji kot taki ali proti njej in članom hkrati (cc. 2280—2285). § 215. Poedine kazni. 621 11. Povračevalne kazni. Poenae vindicativae com- munes se morejo izreči proti vsakemu verniku, poenae vindi¬ cativae clericorum peculiares pa samo proti klerikom. Kazni prvooznačene vrste so po c. 2291 v glavnem sledeče: Lokalni in generalni interdikt, interdictum ab ingressu ecclesiae, izrečen za določen ali nedoločen čas, premestitev sedeža škofije ali župnije ali opustitev (suppressio) dotičnih mest; zloglasnost po zakonu (infamia juriš); odrek cerkvenega pogreba in drugih zakramentalov; odtegnitev cerkvenih rent, pravic in privilegijev za nedoločen čas; zabrana (remotio), vršiti actus legitimos eccle- siasticos; nesposobnost za cerkvene posle in časti, ki ne zahte¬ vajo klerikata; začasna odtegnitev posla, pooblastil in milosti, časti in predpravic, aktivne in pasivne volilne pravice; de¬ narne globe. Zloglasnost je ali infamia juriš ali infamia facti. Prva nastopi v primerih, določenih v zakonu, druga je posledica, zločina in nemoralnega ravnanja, ki vzame dotičniku po sodbi ordinarija dober glas. Ta kazen ne zadene sorodnikov in svakov zločinca. Po zakonu zloglasen član cerkve postane iregulareu, nesposoben za cerkvene službe in dostojanstva in ne more vršiti tudi nikakih drugih cerkvenih poslov in svetih dejanj. Dejansko zloglasni se ne sme pripustiti k posvečenjem, cerkvenim do¬ stojanstvom in službam. Infamia juriš preneha šele, kadar je nastopilo po mnenju ordinarija poboljšanje. Denarne globe se morajo porabiti v nabožne svrhe in ne v korist škofijske ali kapiteljske menze (cc. 2293—2297). Proti klerikom se uporabljajo sledeče povračevalne kazni: omejitev izvrševanja duhovskega poklica na določeno cerkev; suspenzija za določen čas ali za trajno ali dotlej, da jo predstojnik prekliče; premestitev kazenskim potom na nižje mesto ali nižji beneficij; odtegnitev poedine s službo ali z be¬ neficijem zvezane pravice; popolna ali delna nesposobnost za cerkvena zvanja, beneficije in posle; odvzetje službe ali bene¬ ficija (poenalis privatio officii vel beneficii) s penzijo ali brez penzije, ki je pa mogoča pri stalnih službah (beneficia inamo- vibilia) samo pod zakonitimi pogoji; prepoved bivanja v do¬ ločenem kraju; zapoved, bivati v določenem kraju (n. pr. v sa¬ mostanu, poboljševalnem zavodu); začasna prepoved, nositi du¬ hovniško obleko zvezana s prepovedjo, opravljati duhovniško službo ter z odtegnitvijo duhovniških predpravic, končno kot najtežje kazni depozicija, trajna prepoved nositi duhovniško odelo, in degradacija (c. 2296”). Depozicija pomeni izgubo službe in cerkvenih do¬ hodkov, 'vštevši one iz ordinacijskega naslova, ter izgubo spo¬ sobnosti, dobiti drugo službo ali druge cerkvene dohodke. Za vzdrževanje duhovnikov, ki jih ta kazen zadene in so brez lastnih sredstev, naj na primeren način skrbi ordinarij, da ne 622 Kušej, Cerkveno pravo. dela dotičnik duhovniškemu stanu z beračenjem sramote. Ako pa vztraja odstavljeni klerik v svoji nepoboljšljivosti ali če daje pohujšanje, se mu sme pravica na duhovniško obleko trajno odvzeti in s to odredbo je zvezana izguba stanovskih pred¬ pravic ter gmotnih podpor ordinarija. Degradacija je depozicija, s katero sta zvezani a) trajna izguba pravice do duhovniške obleke in b) reductio ad statum laicalem. Degradatio se imenuje verbalis seu edictalis, ako je izrečena s sodbo; vsi učinki nastopijo takoj, ne da bi bila potrebna izvršba. Degradacija, ki se izreče v obliki, ki jo predpisuje Pontificale Romanum, pa se imenuje degra¬ datio reali s. Depozicija in degradacija se smeta izreči samo v primerih, določenih v zakonu, degradacija razun tega proti že odstavljenemu kleriku, ki mu je odvzeta pravica do duhovniške obleke, ako je skozi leto dni dajal težko pohujšanje (cc. 2303—2305). Laizacija klerika višjih posvečenj ima v posledku izgubo vseh cerkvenih služb in kleriških privilegijev, izgubo pravice na duhovniško obleko in na tonzuro, ne odveže pa, ako je po¬ sledica degradacije, dolžnosti, živeti v celibatu (c. 213). Izvršitev vseh omenjenih, s kondemnatorno sodbo izre¬ čenih kazni, izvzemši degradacijo, depozicijo ter odvzetje službe ali beneficija, sme sodnik po svojem modrem prevdarku ukiniti, ako se je obsojeni prvokrat ogrešil. Ukimba pa je do¬ voljena samo pod pogojem, da se bo kazen naknadno izvršila, ako bi se obsojenec tekom treh let z enakim ali drugim zločinom ogrešil in da bo moral v tem primeru prestati dvoje kazni (c. 2288). § 216 . Poedini delikti in kazni zanje. 1. Zločini proti veri in edinstvu cerkve. Zločini proti veri in edinstvu cerkve so apostasia a fide, odpad od krščanstva, h a e resi a forma! is, krivoverstvo, t. j. zavestno zagovarjanje obsojenega nauka ali zanikanje dogme, ter shisma, razkol, odcepitev od rednega cerkvenega predstojnika. Kazen je izobčenje, ki nastopi ipso facto ter ima za slučaj, da se grešnik navzlic opominom ne poboljša, v po¬ sledku še izgubo službe, zloglasnost in depozicijo. Klerike, ki vztrajajo v pripadnosti k nekatoliški sekti, zadene degradacija. Odveza pri spovedi je pridržana speciali modo papežu, za pravno območje jo lahko da škof, a potrebna je poprejšnja ab j ur ati o pred škofom ali njegovim namestnikom in dvema pričama (c. 2314). Tudi sum krivoverstva, (prim. cc. 2332, 2340, 2371), je kazniv, toda v manjši meri in pod pogojem, da ostane podan tudi še § 216. Poedini delikti in kazni zanje. 623 po primernih opominih. Po preteka šestih mesecev nastopi kazen za herezijo. Sumljiv je tisti, ki krivoverstvo podpira ali se ude¬ ležuje bogoslužnih dejanj krivovercev. Kdor trdovratno zastopa kriv, dasi ne formalno heretičen nauk, temu naj se za kazen vzame pravica do spovedovanja, pridigovanja in poučevanja. Izdajatelje odpadniških, krivoverskih in razkolniških knjig, ter zagovornike takih in drugih izrecno prepovedanih knjig zadene ipso facto kazen izobčenja, pridržana speciali modo papežu. Izobčenje, ipso facto pridržano ordinariju, zadene tudi tiste, ki se nekatoliško poroče in ki ne vzgajajo dece v katoliški veri (cc 2315—2319). 2. Pod to skupino spadajo tudi verski delikti, označeni kot d e 1 i c t a contra r e 1 i g i o n e m in našteti v cc. 2520 do 2329, kakor različni primeri božjega ropa (sacrilegium), trgo¬ vanje s svetimi stvarmi (simonia), bogokletstvo (blasphemia), kriva prisega (perjurium), praznoverje (superstitio), oskrumba mrličev, grobov in cerkva in različni primeri zlorabe posveče- valne oblasti. Božji rop obstoji v nedostojnem ravnanju s svetimi kraji, s svetimi rečmi in z Bogu posvečenimi osebami (n. pr. raba posvečenih stvari v svetne svrhe, nečistost oseb, ki so položile obljubo čistosti). Pod simonijo razumemo v splošnem vsako odplato za kako duhovno dobrino. Odplatna prodaja ali pridobitev kake res spiritualis (zakrament) ali res spirituali adnexa (beneficij, patronat) je simonia juriš divini. Zamenjava reči ali dobrin, ki so res spirituales ali pa res temporales spiritualibus adnexae, ali pa tudi zamenjava svetnih stvari, kolikor so take pogodbe radi omalovaževanja duhovnih dobrin prepovedane, tvori dejanski stan s i m o n i a e juriš ecclesiastici. Ako pa se svetna dobrina ne da kot odplata za duhovno ampak samo „eius occasione“ po priznanem običaju (n. pr. stolnine, mašne štipendije), ali če se s svetno vrednoto pridobi z njo zvezana res spiritualis, ne da bi se radi tega zahtevala ali plačala višja cena (n. pr. nakup posvečenega keliha ali patene), potem dejanski stan simonije ni podan (cc. 727, 728, 730). Trgovanje z odpustki, kršenje predpisov o mašnih štipendijah, sleparije z relikvijami tvorijo zločine, ki se kaznujejo na kleriku s suspenzijo ali izgubo službe, pri laiku z izobčenjem (c. 2324). Kazni za ostale zgoraj naštete zločine so različne, deloma prevdarku ordinarija prepuščene, v glavnem prideta v poštev izobčenje in zloglasnost. Kazen za simonistična dejanja je določena v cc. 2371, 2392. 3. Zločini p r o t i cerkvenim avtoritetam, ose¬ bam in dobrinam (debeta contra auetoritates, personas, res ecclesiasticas). Sem spadajo kršitve zakonov o volitvi papeža; nepokorščina proti odredbam papeža in ordinarija, upornost proti cerkvenim predstojnikom in pozivljanje podložnikov k taki upornosti, prizivi proti papežu na vesoljni cerkveni zbor; 624 Kušej, Cerkveno pravo. pritožbe proti cerkvenim odločbam na svetno oblast; oviranje cerkvenega vodstva in foro externo vel interno, izdajanje za¬ konov in naredb proti svoboščinam in pravicam cerkve; članstvo pri prostozidarskih ložah in drugih prepovedanih društvih, ki delujejo proti cerkvi ali zakonitim državnim oblastvom; pre¬ povedana odveza pridržanih cenzur; izkazovanje ugodnosti izobčencem in prepovedano občevanje z njimi; kršenje drugih cenzur; kršenje pogrebnih predpisov; vztrajanje v cenzuri (brez korakov za dosego odveze); kršenje sodnega privilegija klerikov; kršenje klavzure; realne injurije napram klerikom (privilegium canonis); žalitve cerkvenih predstojnikov v tiskovinah in šču- vanje proti njihovim odredbam; osvajanje cerkvene imovine in drugo oškodovanje predvsem rimske cerkve na njeni imovini. Kazni so različne (cc. 2330—2349). Napadalca papeža zadene kazen izobčenja specialissimo modo reservata S. A. in če je klerik, degradacija; on je ipso facto vitandus. Kdor napade kardinala, je ipso facto izobčen ter izgubi službo in dostojanstva. Napadalec drugih cerkvenih dostojanstvenikov, vštevši škofe, zapade ipso facto papežu spe- ciali modo pridržani ekskomunikaciji. Z napadom na drugega klerika ali religioza poljubnega spola je zvezana kazen izob¬ čenja pridržanega domačemu ordinariju, ki se pa lahko še z drugimi kaznimi dopolni (c. 2343). 4. Zločini proti telesu in življenju, pro¬ stosti, časti, imovini in nravnosti (debeta contra vitam, libertatem, proprietatem, bonam famam ac bonos moreš). Pod tem naslovom so v zakonu našteti: Odprava telesnega sadu, samomor in samopoškodba, dvoboj, pozivanje na dvoboj in podpomoč pri njem, uporabljanje sile za vstop v klerikat ali v samostan, otmica ženskih oseb proti njihovi volji ter mlado¬ letnih žensk brez vednosti ali proti volji roditeljev ali varuhov v svrho sklenitve zakona ali zadostitve strasti; otmica nedoraslih oseb poljubnega spola; umor, prodaja kakega človeka v robstvo ali v drug zaničljiv namen, oderuštvo, rop, tatvina, požig in po¬ škodovanje tuje lastnine v večjem obsegu, pohabljenje, težka telesna poškodba ali nasilstvo, žaljenja in obrekovanja, biga¬ mi ja, ki je podana tudi že pri obstoju samo civilnega zakona: posilstvo, prešestvo, konkubinat in drugi pregreški proti nrav¬ nosti, učinjeni od laikov in sosebno od klerikov ali religiozov. Kazni so raznolike, za laike po obsodbi po svetni oblasti nespo¬ sobnost za actus legitimos ecclesiasticos in za cerkvene službe, proti klerikom sledi na svetno tudi cerkvena obsodba s strogo kaznijo (cc. 2350—2359). Z g o 1 j u f i j o (crimen falsi) se bavi zakonik v posebnem naslovu. Strogim kaznim je podvrženo spisovanje in uporab¬ ljanje nepristnih in potvarjanje pristnih papeških listin, zavestno navajanje neresnice (obreptio) ali prikrivanje resnice, § 216. Poedini delikti in kazni zanje. 625 t. j. važnih okolnosti (subreptio) v dosego ugodnih odločb, narejanje nepristnih ali potvarjanje pristnih (nepapeških) cer¬ kvenih listin in spisov, kriva obdolžitev spovednika radi soli- ci taci j e (cc. 2360 — 2363 ). 5 . Zločini pri delen ju in prejemanju zakra¬ mentov (delicta in administratione vel susceptione ordinum aliorumque sacramentorum). Kaznuje se, kdor deli zakramente osebam, ki jih po božjih ali cerkvenih predpisih ne smejo pre¬ jeti; duhovnik, ki birma brez zakonitega ali papeževega poobla¬ stila; spovednik, ki opravlja spoved brez jurisdikcije; duhovnik, ki odveže sokrivca na grehu (absolutio complicis in peccato). dasi in articulo mortis (kazen izobčenja ipso facto pridržanega specialissimo modo S. A.); kdor zapelje spovedanca pri spo¬ vedi k grehu; spovedanec, ki opusti ovadbo tega zločina; kdor krši spovedno tajnost (ako to stori neposredno, ga zadene ka¬ zen izobčenja ipso facto, pridržanega specialissimo modo S. A.); kdor podeli posvečenje škofu brez naročila papeževega; kdor simonistično deli ali prejme posvečenja ali druge zakramente: kdor prejme posvečenje od ordinarija, ki stoji pod cenzuro ali ki je notoren odpadnik od vere, krivoverec ali razkolnik; kdor krši v c. 2373 naštete, za ordinacijo veljavne predpise; kdor sklene mešani zakon brez dispenze. Kazni so različne; deloma prevdarku ordinarija prepuščene, za zločine težje vrste pa stroge, celo z degradacijo zvezane (cc. 2364 — 2375 ). 6. Zločini proti stanovskim dolžnostim kle¬ rikov in religiozov (delicta contra obligationes proprias status clericalis vel religiosi). Duhovnike, ki neopravičeno za¬ nemarjajo po sklepu študij predpisane letne izpite in duhovne vaje, dalje one, ki kršijo ritualne in ceremonialne zakone, ki ne nosijo duhovniške obleke in tonzure, ki vrše trgovske in druge dobičkanosne posle, ki krše dolžnost do rezidence, župnike, ki zanemarjajo dušnopastirske in druge dolžnosti, kanonika penitenciarja in kanonika teologa, ki ne izpolnjujeta zvesto svojih dolžnosti, religioza, ki je odpadel od reda (apostasia a religione) ali ubežal ali z goljufijo izposloval pripustitev k zaobljubam, majorista ali religioza slovesnih ali priprostih trajnih zaobljub, ki skuša skleniti zakon, religioze, ki predpise o skupnem žviljenju občutno kršijo, zadenejo različne, izvečine prevdarku poklicanega predstojnika prepuščene kazni, ki naj se stopnjujejo in uporabljajo šele potem, ko so ostali opomini in druga remedia brezuspešna (cc. 2376 — 2386 ). 7 . Zločini pri podeljevanju in sprejemanju cerkvenih dostojanstev in služb in pri ostav¬ kah nanje (Delicta in collatione, susceptione et dimissione dignitatum, officiorum et beneficiorum ecclesiasticorum). Pod tem naslovom so v zakonu našteta sledeča kazniva dejanja: Pregreški proti volilni svobodi, oviranje izvoljenega v izvrše- 40 626 Kušej, Cerkveno pravo. vanju pravic, pripuščanje svetnega vpliva na kanonične vo¬ litve, zavestna izvolitev ali zavestno predlaganje nevrednega kandidata, siraonistična podelitev cerkvene službe, cerkvenega beneficija ali dostojanstva, podelitev službe preko predstojnika, ki ima pravico izvoljenega potrditi ali predlaganega umestiti, samolastno osvojenje zvanja. Dalje se kaznuje, kdor zavestno sprejme podelitev neupraznjenega zvanja, beneficija ali dosto¬ janstva ter se da nanj uvesti; kardinal, ki se po imenovanju brani položiti predpisano prisego; škof, ki ne sprejme škofovega posvečenja v predpisanem roku, klerik, ki svojo službo brez dovoljenja zapusti, ali ki poda ostavko v roke laika; kdor proti¬ pravno vztraja v službi, ki bi jo moral zapustiti; opat ali prelat nullius, ki ne zaprosi v zakonitem roku (c. 322 § 2) za blago- slovljenje; kdor ne položi predpisane verske izpovedi (fidei pro- fessio). Raznolične, pogosto prevdarku predstojnika prepuščene kazni se naj poedinim zločinom primerno izrekajo stopiljeina (cc. 2390—2403). 8. Zloraba cerkvene oblasti ali službenega položaja (abusus potestatis vel officii ecclesiastici). Vsaka zloraba cerkvene oblasti se po prevdarku predstojnika kaznuje primerno teži krivde, za nekatere poedine primere pa so dolo¬ čene posebne kazni, tako za vsakega, ki vkrade, uniči, skrije ali bistveno potvori listino ali katerekoli spise (documentum quodlibet) škofijske kurije: izobčenje ipso facto pridržano simpliciter S. A. zvezano eventualno z izgubo službe; za one, ki potvorijo dokumente, spise in knjige drugih cerkvenih kurij ali župnih uradov ali jih skrivajo, dasi so uradno zavezani jih v redu voditi ali hraniti: izguba službe ali še težje kazni: za tiste, ki hudobno (dolose) ne dovolijo ali ne napravijo izpiskov iz knjig ali prepisov drugih dokumentov: izguba službe, su- spensio ab officio ali denarne globe; za podkupovalna cerkve¬ nih uradnikov in zastopnikov ter za nameščence, ki prekora¬ čijo določene pristojbine: v prvi vrsti občutne denarne globe; kršitve nekaterih predpisov glede posvečenj po kapiteljskem vikarju in samostanskem predstojniku, pripustitev kandidata k noviciatu brez potrebnih spričeval (testimoniales), nedopustna poraba dote v samostan sprejetih deklic po predstojnici; opu¬ stitev sporočila ordinariju, da ima kandidatinja nastopiti no¬ viciat ali pristopiti k zaobljubam, vsako dejanje, ki meri na to, da se ordinariju ali drugemu vizitatorju ob vizitaciji prikrije resnica, kršenje nunam v zakonu zajamčene svobode pri izbiri spovednika po samostanskih predstojnicah, se kaznuje z različ¬ nimi kaznimi, v težjih primerih z izgubo službe (samostan¬ skega predstojništva) in nesposobnostjo za taka mesta v bodoče (cc. 2404—2414). Dodatek Pregled virov, ustavnih in upravnih načel cerkve¬ nega prava pravoslavne cerkve. Literatura. L. K. G o e t z , Gescli. d. russ. K. Rs. v S t u t z , kirchenr. Abhdlg. Heft 18 u. 19, Stuttgart, 1905. A. Hudal, Die serbisch-orthodoxe Natio- nalkirche, Graz u. Leipzig, 1922. Schwartzlose , Grundziige des deutsch-evangelischen Kirchenrechts und des orthodox-morgenlan- dischen Kirchenrechts, Bonn, 1924. St. Zankov, Die Verfassung der bulgarischen orthodoxen Kirche, Ziirich, 1918. Isti, Die Verwaltung der bulgarischen orthodoxen Kirche, Halle, 1920. V e r i n g , Lehrb. des kath., oriental. u. protest. K. Rs. 3 , 1895. J. Zliishman, Das Eherecht der orient. Kirche, Wien 1864. M i 1 a š , Pravoslavno crkveno pravo, Mostar 1902. Milaš-Pessič, Das Kirchenrecht der morgenlandi- schen Kirche, Mostar 1905. Milaš-Kazimirovič, Pravoslavno crkveno pravo 3 . Beograd 1926. Janin R., Les eglises orientales et les rites orientaux, Pariš, 1922. Silbernagl-Schnitzer, Ver¬ fassung u. gegenwiirtiger Bestand samtlicher Kirchen des Orients 2 , Landshut 1904. Mitrovič C., Crkveno pravo, Beograd 1921. Rogo- šič dr. Fra Roko, Sadanje stanje srbske crkve, Nova Revija vjeri i nauči, Dubrovnik 1925 (IV), 378 — 395. Crkveno zakonodavstvo Srbske pravoslavne crkve, Knjiga I, Beograd 1926. Petrakakos Dem., Ustava menihov na sveti gori Atos (grško), Leipzig 1925. Bobčev S., Kanonicesko pravo (za studentitje), 1919. K u r y A., Die gegenvvar- tige Lage der orthodoxen Kirchen des Ostens, Internationale kirchl. Zeitschrift XV, 145 ss. Izmed starejše literature so posebno važna dela: Kattenbusch, Lehrbuch der vergleichenden Konfessionskunde, Freiburg i. B. 1892. K. Liibeck, Die christlichen Kirchen des Ori¬ ents, 1911. Zachariae von 'Lingenthal, Geschichte des grie- chisch-roemischen Rechts 2 , Berlin 1877. Pregled o sedanjih pravoslav¬ nih cerkvah in o spremembah, ki so v organizaciji pravoslavja po sve¬ tovni vojski nastopile, je podan od R. Kazimiroviča v dodatku k tretji izdaji srbskega M i 1 a š a, 802 ss. — Izvrstno, s toplim srcem risano sliko vzhodne cerkve je podal v slovenskem jeziku G r i v e c F., Pravoslavje, Ljubljana 1918. 40 * 628 Kušej, Cerkveno pravo. § 1 . Uvod. 1. Nastanek pravoslavne cerkve, njena svojstva in njeno pravo. Rivaliteta med Carigradom in Rimom, novo in staro presto- lico rimskih cesarjev ter vmešavanje, imperatorjev v čisto cer¬ kvena in verska prašanja, a pač tudi razlika med naziranjem grškega in latinskega sveta je dovedla že v petem stoletju do sporov radi prvenstvenega dostojanstva carigrajskega in rim¬ skega škofa. Carigrajski škof, kateremu je četrti vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu 1. 451 priznal naslov patriarha in ga uvrstil po dostojanstvu neposredno za rimskim škofom in sicer radi politične važnosti njegovega sedeža, je naravno stremel za tem, da postane če ne prvi med vsemi škofi v državi pa vsaj ravno- praven z rimskim. Razkol se je pričel 1. 857, ko je F o t i j z zvijačo in različnimi nakanami pri cesarju Mihaelu lil. dose¬ gel, da je odstavil patriarha Ignacija in postavil na njegovo mesto njega. Papež Nikolaj I. se je z vso vnemo zavzel za preganjanega Ignacija, a Fotij je kot protipotezo naslovil na vzhodne patriarhe 1. 867 okrožnico, v kateri je za- padni cerkvi očital na jako oster način krive nauke in napačne običaje. Ob enem je sklical sinodo, ki se je sešla istega leta pod cesarjevim predsedstvom. Ta sinoda je izrekla nad papežem ana¬ tem in si je skušala dati po svojih sklepih, po različnih spisih in pooblastilih na zunaj značaj vesoljnosti. Še istega leta je cesar B azili j Fotija zopet odstavil in patriarhu Ignaciju vrnil prejšnje dostojanstvo. A po smrti patriarha Ignacija 1. 878 se je Fotiju posrečilo, da je zopet zasedel stolico patriarha. Navidezno se je s papežem spravil, tako da je bilo na cer¬ kvenem zboru 879/80 slovesno proglašeno cerkveno edinstvo. A že 1. 881 je moral papež Fotija kot rušilca edinstva izob¬ čiti in cesar Leon ga je 886 kot patriarha odstavil. Toda raz¬ kol je bil samo začasno poravnan, ker je Fotijeva stranka vzdr¬ ževala in netila tudi še po njegovi smrti sovraštvo in odpor proti Rimu. S to stranko je 1. 1054 patriarh Kerularij razkol obnovil. Za časa srednjeveške papeške monarhije, ko so se zapadni narodi vsled križarskih vojn pobližje spoznali z Grki in ko so Saraceni vedno bolj opasno navaljevali na vzhodno rimsko ce¬ sarstvo, so se opetovano vršila pogajanja za uedinjenje obeh cerkva, zapadne in vzhodne. Na cerkvenem zboru v Lyonu 1. 1274 je bilo uedinjenje sklenjeno, a je bilo kratkega obstanka, ker ga je cesar Andronik že 10 let pozneje zopet razdrl. L. 1569 je cesar Mihael Paleolog osebno v Rimu prisegel na for¬ mulo zedinjenja, a ker zapadni kristjani niso mogli nuditi svo¬ jim bratom na vzhodu pričakovane pomoči proti Turkom, je edinstvo zopet razpadlo. L. 1459 so na cerkvenem zboru v § 1. Uvod. 629 Ferrari prisegli cesar Jovan VIL Paleolog, patriarh Jožef in mnogi vzhodni škofje na formulo uedinjenja. Ljud¬ stvo pa uedinjenja iz večine ni hotelo priznati, deloma, ker je bilo v to nahujskano po menihih, deloma, ker mnogi vzhojlni škofje sami niso držali prisege, deloma pa pač tudi iz starega nasprotstva Grkov proti Latincem. Tako je ostal razkol ohra¬ njen do današnjih dni. Med pravoslavnimi patriarhi zavzema prvo mesto še danes oni v Carigradu, a njegovo prvenstvo je samo častnega značaja, ker imajo enako oblast kakor on kot načel¬ niki svojih avtokefalnih cerkva tudi patriarhi v Aleksandriji, Antiohiji in Jeruzalemu in ker so se od njega ločile polagoma kot samostojne teritorialne cerkve z lastnimi načelniki tudi pra¬ voslavna cerkev v Rusiji, pravoslavne cerkve v balkanskih dr¬ žavah, v bivši Avstriji ter na gori Sinai. Pravno so tudi oni vzhodni kristjani, ki so ali od srednjega veka ostali z Rimom združeni ali ki so se pozneje z zapadno cerkvijo zedinili, orga¬ nizirani na enak način kakor pravoslavni, samo da priznavajo prvenstvo papeža. Pravoslavno cerkveno pravo je v bistvu tudi pravo uniranih vzhodnih cerkva. Cerkev je v smislu pravoslavja od Kri¬ stusa ustanovljena verska družba, katere člani so med seboj zvezani po veri, po zakra¬ mentih, po božjih zakonih in po hierarhiji. Kristus je osnova in tudi edina glava cerkve. Vidnega pogla¬ varja na svetu kot svojega namestnika si Kristus ni postavil. Zato odklanjajo pravoslavni kristjani z vso odločnostjo zahtevo papeža po prvenstvu v cerkvi. Vsak episkop je v svoji oblasti omejen na njemu podrejeno teritorialno območje. Edina glava vseh pastirjev na zemlji je v nebesih kraljujoči Kristus. Cerkev je ena, sveta, katoliška in apostolska. Daši je cerkev razdeljena na veliko število partikularnih cerkva, je v celoti vendar ena, ker poedine cerkve tvorijo skupaj telo Kristusa kot glavarja in ker so navdane od istega sv. duha. Enotnost cerkve ne more biti drugačna kakor zgolj duhovna. Cerkev je sveta v svojih temeljih in ker deluje v njej sv. duh. Ona se imenuje katoliška ali vesoljna, ker je pozvana, da oznanjuje Kristusovo odrešilno besedo vsem narodom na vsem svetu. Cer¬ kev je apostolska, ker je Kristus cerkveno oblast izročil apo¬ stolom in ker to oblast še danes po nepretrgani sukcesi ji izvr¬ šujejo episkopi. Tudi po pravoslavnem nauku je cerkev božja institucija, kraljestvo božje na zemlji, ki ima kot družabni zemski organi¬ zem svoje posebne zakone. Osnovne zakone je dal cerkvi Kristus sam, druge je vstvarila cerkev na podlagi pooblastila spreje¬ tega od božjega ustanovitelja. Cerkveno pravo je celotnost pravil, ki urejajo zunanje življenje cerkve kot orga¬ niziranega občestva. 630 Kušej, Cerkveno pravo. Cerkev je poleg države samostojen pravni subjekt in pra- votvorni organ. Njeno pravo tvori poseben del celotnega prav¬ nega reda v državi, ki je sestavljen iz cerkvenega (ixxhjaiu5 ne krati vrednosti, ker ravno ta tendenca vsakomur narekuje strogo objektivnost in znanstveno temeljitost. O bolgarski cerkvi je izšla 1. 1918 v Ziirichu v nemškem je¬ ziku knjiga: Die Verfassung der bulgarischen orthodoxen Kirclie, izpod peresa St. Cankova. Dve leti kasneje ji je sledila od istega avtorja druga knjiga: Die Verwaltung der bulgari¬ schen orthodoxen Kirche. V učne svrlie služi knjiga: B obče v S., Kanonicesko pravo (za studentitje) 1919. Dela, ki jih nameravata izdajati profesorja Haase in Hudal, bodo znatno podprla stremljenja od papeža Benedikta XV. usta¬ novljene kardinalske kongregacije za vzhodno cerkev in znan¬ stvenega zavoda za njeno proučavanje (Istituto orientale), kate¬ remu pristoja čin univerze. § 2 . Viri cerkvenega prava. I. Notranji viri občega cerkvenega prava. V pravoslavni kanonistiki opredelba glede virov nikakor ni enotna. Nekateri ločijo a) osnovne ali kanonične, b) historične, c) praktične vire in štejejo med prve sv. pismo in sporočilo ter za vso cerkev veljavne kanone, med druge pa državne po nek¬ danjih imperatorjih za vso cerkev izdane zakone ter one ka¬ none, ki niso sprejeti v osnovno zbirko, a med tretje partiku- larno-pravne norme (Tako arhim. J o v a n , Kurs cerk. prava I. 22—25). Da ta razporedba ni srečna, je jasno takoj. To pov- darja tudi M i 1 a š v svojem cerkvenem pravu (§ 10), ki pa sam ne daje nikake točne razporedbe ampak pravi samo, da navaja vire po njihovi notranji vrednosti. Zato je najboljše, da se držimo v tem oziru metode zapadnih kanonistov in ločimo tudi pri iztočni cerkvi notranje in zu¬ nanje vire in pri obeh kategorijah vire občega in par¬ tikularnega prava. Notranji ali materialni viri občega cer¬ kvenega prava so: 1. Prirod n o pravo, sv. pismo, sporočilo. a) Človek je vstvarjen že po svoji naravi kot družabno bitje. Ker pa ne more nobena družba obstojati brez pravnih norm. so človeštvu bila uložena pravna načela že takorekoč v zibelko. Ta pravna načela nosi vsak seboj, imenujemo jih etična ali moralna načela. Ta so tudi v pravoslavni cerkvi kot nespre¬ menljiva božja načela priznana. b) Temelj za svojo pravno organizacijo je dobila cerkev od svojega ustanovitelja. Za vsebino božjega razodetja sta mero¬ dajna sv. pismo in sporočilo. Cerkev je izključno poklicana raz¬ lagati sv. pismo in sporočilo in tako tudi ugotoviti vsebino tega, 656 Kušej, Cerkveno pravo. kar tvori j us divinum positivum. Glede obsega svetopisemskih spisov so med vzhodno in zapadno cerkvijo nekatere razlike. 4 Avtentično besedilo je za zapadno cerkev latinski prevod sv. Hie¬ ronima, takozvana Vulgata. Za pravoslavno cerkev takega do¬ ločila ni, ampak je smatrati vsako od cerkvene sinodalne oblasti odobreno besedilo za avtentično. Nezmotljivost vesoljnega cer¬ kvenega zbora pri razlaganju verskih resnic na osnovi sv. pisma ni bila v vzhodni cerkvi nikdar osporavana, a dogmatsko ven¬ dar ni izražena. Priznano je, da velja dogmatska in etična vse¬ bina stare zaveze i v novem zakonu, ostali (judicialni in ritu¬ alni) predpisi pa ne. c) Sporočilo (traditio, i) Tmgddomg) je veljalo v cerkvi vedno za enakovredno kakor sv. pismo. Nanaša se na osnovna načela prvotne cerkve, katerih so se držali apostoli in njih nasledniki tako glede verskih resnic kakor tudi glede cerkvene uprave v smislu navodil, ki jih je dal Kristus sam, ki pa niso zapisana v sv. pismu. Sklepi prvih cerkvenih koncilijev se jako pogosto sklicujejo na sporočilo, na stare običaje, ki morajo veljati. Spo¬ ročilo apostolov je vsebovano v starih cerkvenih zbirkah ter v spisih cerkvenih očetov in cerkvenih učiteljev. Kriterij za prist¬ nost sporočila ima določiti teologija. V obče se v tem oziru na- ziranje zapadne in vzhodne cerkve krijeta, namreč da se moramo držati tega „quod ubique, quod semper, quod ab omnibus credi- tum est“. Da je kaka verska resnica ali pravna norma tega zna¬ čaja, pa posnamemo iz spisov priznanih cerkvenih očetov in uči¬ teljev, ki glede konkretnega prašanja soglašajo. Sv. pismo in sporočilo sta notranja pravna vira za jus divi¬ num v zapadni in vzhodni cerkvi. Vsebina juriš divini je raz¬ vidna iz simbolskih knjig, ki so sprejete od vseh pravoslavnih cerkva in ki so sledeče: «) Oo/)-ndo'Sng 6fio).oyi'a zr/g nlnztmg zijg xa- &oh.xrjg xal yrj xavovcov s 50 naslovi. Dodal ji je 68 kanonov Bazilija Velikega. Pod vsakim naslovom so navedeni kanoni, ki se nanašajo na isti predmet. b) Zbirke cesarsko-cerkvenih zakonov. a) Collectio 87 capitulorum Tvana Sholastika, ki jo je sestavil že kot carigrajski patriarh in jo dodal svoji siste¬ matski zbirki kanonov. Vsebino teh poglavij tvorijo izključno izpiski iz Justinianovih novel in sicer je dala novela 123 sama 60 poglavij. V Slovanski Krmčiji je ta zbirka natisnjena v 42. glavi. /?) Collectio tripartita (Collectio constitutionum ecclesiasticarum) tudi Paratitla, zbirka v kateri se naha¬ jajo vsi cerkve se tičoči državni zakoni iz Justinianovih kompila- cij v treh delih: v prvem zakoni iz kodeksa, v drugem iz digest in institucij, v tretjem iz novel. Avtor te zbirke ni znan, mo¬ goče je, da je istoveten z avtorjem prve redakcije nomokanona s 14 naslovi. Zbirka je nastala okrog 1. 640. Bila je zelo razšir- § 2. Viri cerkvenega prava. 647 jena in tvorila je glavni vir za noinokanon s 14 naslovi, ki je postal osnovna pravna knjiga vzhodne cerkve. c) N o m o k a n o n i. Nomokanoni so nastali iz praktične potrebe, da se veljavni cerkvenopravni predpisi združijo v eni knjigi. Prva zbirka te vrste, ki je nam ohranjena je a) nomokanon s 50 naslovi, nazvan tudi Sholastikov noinokanon. Njegova vsebina je sestavljena iz sistematske zbirke kanonov Ivana Sholastika ter iz njegove zbirke 87 poglavij na ta način, da so pod vsako rubriko navedeni kanoni in hkrati tudi cesarski zakoni, ki se na predmet nanašajo. Avtor ni znan. Na¬ stal je ta nomokanon v drugi polovici VI. stoletja pod cesarjem Justinom II.; pozneje je bil dopolnjen s poznejšimi kanoni in v tej pomnoženi obliki ga je v 9. stoletju prevel sv. Metod na staroslovenski jezik. Pri Slovanih je bil ta prevod v rabi do na¬ stanka Krmčije, torej do začetka 13. stoletja, pri Bolgarih še dalje. 13 f Nomokanon s 14 naslovi. Za avtorja te zbirke so dolgo smatrali F o t i j a, ki je morda prvotno redakcijo te zbirke, ki je nastala v VII. stoletju, spopolnil. Na vsak način je zbirka ob¬ stojala že zdavnaj pred Fotijem in sicer je verjetno, da jo je sestavil patriarh Sergij (610—638) ali da je bila vsaj po njego¬ vih navodilih sestavljena. Nomokanon se deli na 14 naslovov, ki so med seboj v zvezi, naslovi na poglavja. V drugi redakciji iz 1. 883 so ostali v prvo redakcijo iz zbirke Collectio tripartita sprejeti cesarsko-cerkveni zakoni skoraj nespremenjeni in ne- dopolnjeni, dočim je bil kanonični del izpopolnjen tako, da so bili v zbirko uvrščeni vsi kanoni cerkvenih zborov in sv. očetov, ki so 1. 883 veljali. Tako nudi ta nomokanon popolno zbirko v oni dobi v vzhodni cerkvi obveznih kanonov. V vsakem naslovu so pod vsakim poglavjem kanoni, ki se na dotični predmet nanašajo, navedeni po številkah, nato slede dotična določila iz cesarskih zakonov. Neposredno za nomoka- nonom pa slede kanoni kronologično razvrščeni po sinodah s polnim besedilom, katero se je na podlagi številk v poglavjih lahko našlo. Vsled svoje popolnosti in praktične urejenosti, vsled sistematske in lahke preglednosti je ta nomokanon s ča¬ som vse druge zbirke izpodrinil ter je bil I. 920 na sinodi v Ca¬ rigradu za vesoljno cerkev proglašen kot obvezen. Kanoni, ki so v tej zbirki po številkah navedeni in ji na koncu v polnem be¬ sedilu dodani, tvorijo osnovno zbirko kanonov iztočno- pravoslavne cerkve in sicer so to: apostolski kanoni, sklepi pr¬ vih sedem vesoljnih cerkvenih zborov (Nicaenum I — Nicae- num 11 787), sklepi partikularnih sinod v Anciri, Neocezareji, Gangri, Antiohiji, Laodiceji, Sardiki, Carigradu pod Nektari- ** P a v 1 o v : Pervonačalni slavjauo-russki nomokanon, 1869, 22 ss. 648 Kušej, Cerkveno pravo. jem, vse iz četrtega stoletja, v Kartagi 419, Carigradu 861, isto- tam 879, končno kanoni 13 sv. očetov. ad 3. V tej periodi gre pred vsem za praktično primenjanje osnovnili zakonov, ki jih je cerkev dobila v prejšnji dobi. Tej svrhi služijo v prvi vrsti temeljiti komentarji k osnovnim zako¬ nom, pa tudi nekatere nove knjige, ki so obstoječo pravno snov za vsakdanjo potrebo priredile v priročni obliki in jo hkrati z novejšimi predpisi izpopolnile. a) komentarji. n) S y n o p s i s c a n o n u m (Kav n v mi Hvvoipig) Stefana Efe- škega je dobila v svoji pomnoženi obliki 1. 1130 v osebi diakona in nomofilaksa vel. cerkve v Carigradu Aleksija Aristena komentatorja, ki se je v svojih tolmačenjih skrajšanega besedila kanonov držal metode, da je navedel, opisujoč smisel dotičnega določila, celoten tekst izvirnika. Kjer pa je smatral skrajšano besedilo za dosti jasno, tam ni dodal nikakega komentarja, am¬ pak je samo zapisal opazko, da je določilo jasno. Sinopsis cano- num s komentarjem Aristenovim tvori del Krmčije ter Indrep- tareje. y8) V začetku 12. stoletja je spisal Ivan Zonaras komen¬ tar h kanonom osnovne zbirke in sicer je vzel za podlago njih popolni tekst. V njegovem spisu so kanoni sporejeni po svoji važnosti in sicer na prvem mestu apost. kanoni, potem sklepi vesoljnih, nato partikularnih sinod, na zadnjem mestu kanoni sv. očetov. Njegov komentar obsega vse kanone osnovne zbirke in je vžival tak ugled, da je bil v obče in je še danes kot pravni vir v iztočni cerkvi priznan. V Krmčiji se nahaja pri vsakem kanonu poleg komentarja Aristena ali pa mesto njega tudi ko¬ mentar Zonarov. ^Teodor Bestes je koncem 11. stoletja neki že obsto¬ ječi komentar k nomokanonu s 14 naslovi, katerega avtor ni znan, popolnil na ta način, da je uvrstil vanj cesarske zakone po besedilu, dočim so bili poprej samo s številkami navedeni. S) Najpomembnejši komentator nomokanona pa je Teo¬ dor Balsamon, najprej kartofilaks carigrajske cerkve, od 1. 1193 dalje pa patriarh v Antiohiji. Po naročilu cesarja Manu- ela Komnena ter carigrajskega patriarha Mihaela Anhiala je Bal¬ samon med 1. 1169 in 1177 izdelal komentar k nomokanonu s 14 naslovi. Glavna zadača mu je bila, kakor je iz njegovega pred¬ govora razvidno, raztolmačiti kanone ter spraviti njihova dolo¬ čila s svetnimi zakoni v sklad, kakor so stali takrat v veljavi, t. j. po oni vsebini in obliki, v kateri so bili v Bazilike sprejeti. Glede kanonov se je držal povsem izvajanj Zonarovih in jih samo na nekaterih mestih s sklepi carigrajskih patriarhalnih si¬ nod dopolnil. Drugi del nomokanona pa je obdelal povsem sa¬ mostojno, uporabivši pri tem Bazilike, tako da je njegovo delo znanstveno kritično ter mu je priborilo vseobči ugled. Nomo- § 2. Viri cerkvenega prava. 649 kanon z Balsamonoviin komentarjem k svetnim zakonom tvori prvi zvezek atenskega sintagmata, kanoni z Zonarovim in Balsa- monovim komentarjem pa so sprejeti v drugi zvezek iste izdaje. 14 b) Sistematska dela. «) Iz 13. stoletja obstoja sinoptična zbirka kanonov meniha Arzenija na Sv. gori v 141 poglavjih. /?) Dosti večji ugled kakor Arzenij pa si je priboril menih Matej Blastar (Matthaeus Blastares) s svojim alfabetskim sintagmatom iz 1. 1335. Sintagmat se deli v 24 delov po črkah grškega alfabeta. Vsak del ima večje število titulov, katerih ru¬ brike so vedno označene z besedami, ki se začno z naslovno črko dotičnega dela knjige. Sintagmat obsega v celem 503 titule. Pod vsako rubriko so najprej navedeni kanoni in nato svetni zakoni, ki se nanašajo na obravnavani predmet. Kmalu po svojem na¬ stanku je bil preveden sintagmat Mateja Blastara radi svoje velike vsebinske in praktične vrednosti tudi na srbski jezik (Iz¬ daja Stojana Novakoviča iz 1. 1906 v srbski akademiji znanosti). y) Izmed drugih zbirk, ki jih je precejšnje število in ki so jako različne po svoji notranji vrednosti, bodi omenjen n o mo¬ le a n o n z 228 poglavji iz začetka 15. stoletja, ki je po svoji vsebini samo penitencialna knjiga, ki navaja kazni za različne grehe. V 16. stoletju je bilo delo prevedeno na srbski jezik in danes tvori zadnji del Velikega Trebnika. d) Zbirke, ki so bile med Grki pod turškim gospodstvom v rabi, so bile glede vsebine in pristnosti kanonov in svetnih za¬ konov vedno bolj nezanesljive, tako da je bilo v praksi dokaj zmešnjav. Temu za cerkev kvarnemu nedostatku sta hotela od- pomoči dva učena meniha Niko dem in Agapij z novo, kanoničnim načelom odgovarjajočo zbirko, ki sta jo dogotovila 1. 1793 ter ji dala ime TTrjdahov (gubernaculum, krmilo). 15 Ko je zbirko odobrila carigrajska sinoda, je izšla 1. 1800 prvokrat v Leipzigu v tisku. V drugi revidirani izdaji je delo izšlo 1. 1841, v tretji pa 1. 1864. V zbirko so sprejeti vsi kanoni, ki tvorijo vsebino kanoničnega dela nomokanona s 14 naslovi ter še neka¬ teri drugi, namreč sklepi sinode v Kartagi pod Ciprianom (225) o krstu krivovercev, kanoni Ivana Postnika, Nikefora Spozna- vavca ter patriarha Nikolaja carigrajskega. 14 flrjddhov tvori se¬ daj oficialno zbirko kanonov za helensko cerkev. IV. Slovanske kanonične zbirke. Slovani na Balkanu, ki so prejeli kristjanstvo od grške cer¬ kve, so prevzeli tudi njene liturgične in pravne knjige. 14 O tiskanih izdajali prim. M i 1 a š 3 , 198 op. 20. 15 Cerkev se prispodablja ladji, katero vodijo predstojniki kot krmilarji s pomočjo te knjige, ki vsebuje cerkvene postave. 16 Glej zgoraj § 2 I, 4. 650 Kušej, Cerkveno pravo. Prva slovanska knjiga, ki jo sploh poznamo, je od sv. Me¬ toda prevedeni nomokanon s 50 tituli. V 11. stoletju so prevedli tudi nomokanon s 14 naslovi na cerkveno-ruski jezik in sicer se je to zgodilo, kakor trdi Pavlov, 17 za časa kneza Jaro¬ slava, sina kneza Vladimirja (1015—1054). Obe zbirki sta poz¬ neje izgubili veljavo in njih mesto je zavzela Krmčija (Korm- čaja kniga, t. j. knjiga za krmilarja). Kanonična zbirka z označbo Krmčija je nastala začet¬ kom 13. stoletja v samostanu Hilandar po zaslugah srbskega nadškofa sv. Save. 18 Iz Srbije je prišla v Bolgarijo, odkoder jo je poslal, naprošen po ruskem metropolitu Cirilu II., despot Jakob Svjatoslav na Rusko 1. 1262, kjer so jo na sinodi v Vla- dimiru 1. 1274 proglasili za vso rusko cerkev za obvezno. Ko so začeli v Rusiji cerkvene knjige tiskati, so vzeli pri Krmčiji za podlago besedilo one Krmčije, ki jo je Ciril prejel od Svjatoslava. Ta rokopis se imenuje „Rjazanskaja Korm- čaja“, tudi „Josifofskaja Kormčaja“, ker je nastal pod škofom Josifom v Rjazanu in se hrani v Rjazanski cerkvi. Ena kopija te Krmčije iz 1. 1284 se nahaja v Petrograjski javni biblioteki. Po besedilu enakih rokopisov, kakor je rjazanski, je še več ohranjenih, ki se imenujejo po krajih, kjer so bili najdeni: llovička (zagrebačka), Raška, Sarajevska, Savinska in Moračka Krmčija. 19 Prvi natis je bil odrejen 1. 1649 za časa ruskega patriarha Josifa ter 1. julija naslednjega leta dovršen. Toda ta naklada ni prišla v promet, ker je kazala nekaj pogrešk, zato je sledil 1. 1653 drugi popravljeni natis pod patriarhom Nikonom. Za osnovo je zopet služil rjazanski rokopis. Nove službene izdaje Krmčije so sledile še 1. 1786, 1804, 1816 in 1836, od takrat pa so službene izdaje Krmčije po ruskem sv. sinodu prenehale. 20 Tiskano Krmčijo so sprejele vse slovanske pravoslavne cer¬ kve kot svojo službeno pravno knjigo. Službena Krmčija obsega v celem štiri dele: prvi del služi kot uvod ter prinaša historične razprave o ločitvi iztočne in zapadne cerkve, o pokristjanjenju Rusov, o nastanku ruskega patriarhata, o vesoljnih in partikularnih cerkvenih zborih. Za temi razpravami je uvrščen kanonični del nomokanona s 14 ti¬ tuli. V drugem delu, ki šteje 41 poglavij, se nahajajo na čelu apostolski kanoni in za njimi sklepi vesoljnih in partikularnih sinod v sinoptičnem besedilu Stefana Efeškega z Aristenovim komentarjem in dodatki iz Zonarinih tolmačenj. Tretji del ob¬ stoji iz 29 poglavij, ki so vzeta iz različnih virov. Tu se naha- 17 Pervonačalni slavjano-russki nomokanon, 25 ss. 18 Glede rokopisov, ki so ohranjeni, glej M i 1 a š s , 203 op. 5. 19 M i 1 a š , Savinska Krmčija, Zadar 1884, 5—10. 20 Mitrovič, Crkveno pravo 2 , 56. § 2. Viri cerkvenega prava. 651 jajo: collectio 87 capitulorum, nekatere novele Aleksija Komnena, izpiski iz cesarskih zakonov iz prvih 13 naslovov Fotijevega nomokanona, izvlečki iz Ekloge cesarja Leona Isavričana, Pro- hiron cesarja Bazilija Makedonca, Ekloga Leona Isavričana (gl. 42—49), različna določila o braku (gl. 50) 21 , sinodalni dekret patriarha Sisinija o nezakonitih brakih (gl. 51), Toinus unionis (gl. 52), kanonični odgovori treh cerkvenih učiteljev in kanoni Nikefora Spoznavavca. Četrti del vsebuje kot epilog pripombo o naslovu Krmčija, darilno listino cesarja Konstantina papežu Silvestru ter razpravo o odcepitvi zapadne cerkve, katere avtor ni znan. Iz besedila razprave samo sledi, da je bil pisec strasten nasprotnik rimske cerkve in slab poznavalec zgodovinskih dej¬ stev. 22 Ker so v Krmčiji kanoni natisnjeni samo v sinoptičnem, t. j. skrajšanem besedilu, je bilo treba dostikrat seči po grškem izvirniku in po neokrajšanem tekstu. Da se to olajša, so izdali v Rusiji v prvi polovici 19. stoletja z dovoljenjem sv. sinoda novo zbirko kanonov z naslovom: Kniga pravil svjatih apostol, svjatih soborov vselenskih i pomjest- nih i svjatih otcev. V tej knjigi se nahajajo na prvem me¬ stu dogmatični izreki peterih vesoljnih cerkvenih zborov in tem slede apostolski kanoni, sklepi vesoljnih in partikularnih konci- lijev ter kanoni sv. očetov v enakem obsegu, kakor so sprejeti v osnovno zbirko kanonov iz 1. 883. V prvi izdaji iz 1. 1839 se nahaja poleg cerkveno-ruskega prevoda kanonov tudi izviren (neskrajšan) grški tekst. V drugi izdaji 1. 1843 so grški tekst izločili, v izdaji 1. 1862 so ga zopet poleg prevoda ponatisnili. Kanonom niso dodani nikaki komentarji, pač pa se nahajajo na nekaterih mestih kratke opazke v boljše razumevanje ne¬ jasnega besedila. Pri pravoslavnih Srbih velja tiskana Krmčija za uradno, obvezno zbirko. Kot zasebna izdaja obstoja M i 1 a š e v „Zboruik pravila sv. apostola, vasionskih i pomjesnih sabora, i svetih otaca, koja su primljena pravoslavnom crkvom.“ 2S V. Riimunske zbirke kanonov. Pri Rumunih so bile grške in slovanske zbirke v rabi. V XV. stoletju, za časa Stefana Velikega (1456—1504), je veljal Blastarov sintagmat za uradni kodeks in sicer v slovanskem prevodu deloma v popolni, deloma v skrajšani redakciji. Šele 21 Te glave v srbski Krmčiji ni. Najboljšo razpravo o njej je spisal prof. Pavlov : 50-ja glava Kormčej knigi. Glavne podatke te razprave navaja M i 1 a š s , 204 op. 14. 22 Prim. Mila š*, 205 op. 22. 29 Prva izdaja Zadar 1884, druga Novi Sad 1886. 652 Kušej, Cerkveno pravo. v 17. stoletju so začele prihajati v rumunskem jeziku spisane zbirke na dan, izmed katerih je dobila „Indreptarea legji“ ura¬ den značaj. Spisana je bila 1652 v Tergovištu od meniha Daniela s pomočjo dveh Grkov po nekem grškem kodeksu. Prvi del ima 417 poglavij, ki nikakor niso izključno cerkvenopravne vsebine. Drugi del pa tvori v skrajšanem besedilu Sinopsis canonica z Aristenovim komentarjem. Nato sledi še posebna razprava z na¬ slovom. „Theologia“ s 54 prašanji in odgovori Anastazija Si- naiškega iz VII. stoletja. Indreptarea je uradna pravna knjiga rumunske pravoslavne cerkve. Iz nje ter iz osnovne zbirke kanonov je 1. 1853 sestavil vla- ški metropolit Nifon posebno zbirko pravil v šestih poglavjih, od katerih se tičejo zadnja štiri bračnih prašanj. Te zbirke se cerkvena oblastva v Rumuniji splošno poslužujejo. Naslov ji je: Manualu de pravila bisericeasca. Poleg Indreptaree in Nifonove zbirke pravil poslužujejo se cerkvena oblastva v Rumuniji tudi grškega Pedaliona, in to ali v rumunskem prevodu iz 1. 1844, tiskanem v samostanu Niams, ali pa v izdaji metropolita Šagune iz 1. 1871, ki je napram iz¬ virniku skrajšana in s pisčevimi komentarji opremljena. 24 VI. Znanstvene izdaje vzhodnih cerkvenopravnih virov. 1. Prvo mesto med vsemi znanstvenimi deli o virih in zbir¬ kah cerkvenega prava na vzhodu zavzema Atenski sin¬ tagma t in to iz notranjih in zunanjih razlogov. To zbirko sta izdala v letih 1852—1859 dva atenska uče¬ njaka in ugledna moža, namreč predsednik kasačijskega sodišča R h a 11 i s ter vseučiliščni prof. P o 11 i s. Njih delo obsega v celem šest zvezkov. Zvezki I—III obsegajo nomokanon s 14 na¬ slovi, apostolske kanone ter pravila vesoljnih in partikularnih cerkvenih zborov v popolnem in sinoptičnem tekstu s komen¬ tarji Balsamona, Zonare in Aristena. V IV. zvezku se nahajajo kanoni sv. očetov in drugih priznanih mož, ki veljajo v vzhodni cerkvi za obvezne, kanonični odgovori Balsamona ter osem Bal- samonovih in dve Zonarini razpravi. V V. zvezku se nahajajo kanonične uredbe carigrajskih patriarhalnih sinod iz dobe 911 do 1835, zakoni bicantinskih cesarjev od Justiniana do Andro- nika, različne kanonične razprave, seznam škofijskih sedežev pravoslavne cerkve, dva zakona za cerkev v grški državi ter različni vzorci za listine o podeljevanju cerkvenih zvanj. Vse¬ bino VT. zvezka tvori sintagmat Mateja Blastara. 24 Prim. M i 1 a š 3 , § 45. Ondi je navedena tudi vsa precej obsežna lit. o rumunskih zbirkah. Tudi v knjigi Papp-Szilagyi, Enchi- ridion juriš ecclesiae orientalis catholicae 2 , Magno-Varadini 1880. so najti vsi potrebni podatki na str. 38—63. § 2. Viri cerkvenega prava. 653 Atenski sintagmat je najboljše delo za spoznavanje in pro¬ učevanje pravnih razmer vzhodne cerkve, ker je popolno glede na obstoječo snov tako v historičnem kakor v dogmatičnem oziru, pri tem pa strogo znanstveno-kritično in se ne omejuje na kako posamezno partikularno cerkev, ampak hoče služiti pravoslavni cerkvi kot celoti. Atenski sintagmat {ZvvTayua rnv {n.hav vrti Uomv y.av6vmv itd.) je dobil odobrenje patriarhalne sinode v Carigradu in tudi naj¬ višje oblasti skoraj vseh avtokefalnih cerkva so ga priznale, tako da je več kakor zasebno znanstveno delo. 2. Zachariae a Lingenthal, Jus graeco - romanum, Pars I—VT, Lipsiae 1856—1877, bogata in znanstveno velepo¬ membna zbirka. 3. Patrologiae cursus completus... Accurante P. J. Migne. Series graeca, Tom. CIV et CXXXVTT; Patrologiae graecae, latine tantum editae, Tom. LIV et LXV1TI. 4. Franc. Miklosich et Jos. M ii 11 e r : Acta et diplo¬ mata graeca medii aevi sacra et profana. VI. vol. Vol. I—II Vindobonae 1860—1862: Acta patriarcatus Constantinopolitani. Vol. IV—VI 1871—1890: Acta et diplomata monasteriorum et ecclesiarum Orientis. Druga dela so bila ali že navedena (Tillius, Leunclavius, Beveregius, Voellus et Justellus, Pitra) ali pa po važnosti za¬ ostajajo daleč za naštetimi. Omeniti je samo še rusko delo: Pravila sv j atih apostol, svjatih soborov, v s e - lenskih i pom jesnih, i svjatih oteč s t o 1 k o - vani jami, v treh zvezkih 1876 ss, ki obsega poleg izvirnega grškega besedila kanonov cerkvenoruski prevod ter komentarje Zonare, Aristena in Balsamona, dočim so Milaševa „Pravila s tumačenjima“ spisana v sedanji srbščini. 29 25 Med pravoslavne cerkve v pravnem smislu ne spadajo one vzhodne cerkve, ki se priznavajo k monofizitizmu, dasi drugih bi¬ stvenih razlik v nauku in tudi v liturgiji napram pravoslavju ni. Med skupino monofizitskih ali vzhodnih narodnih cerkva štejemo: a) cer¬ kev sirskih monofizitov ali J a k o b i t o v, b) cerkev sirskih Nestorijancev, c) koptiško, d) abesinsko in e) ar¬ mensko cerkev. Armenska cerkev je najstarejša krščanska narodna cerkev, ustanovljena po Gregorju Iluminatorju (f 320), ki se je vedno odlikovala po živahnem in bogatem duševnem življenju. Imela je od nekdaj brez zveze s Carigradom ali Rimom svojega lastnega poglavarja, ki nosi še danes naslov xct&6hxoq in stoluje v samostanu Edšmiatsin. Tudi ne spadajo pod pravoslavne cerkve z Rimom zopet zedi¬ njene vzhodne cerkve. V 16. stoletju je v zapadni Rusiji (sinoda v Brestu 1596) in v 17. stoletju na bivših avstro-ogrskih tleh del Ru- sinov, Armencev, Rumunov, pa tudi Srbohrvatov priznal papeževo 654 Kliše j, Cerkveno pravo. § 3 . Ustava pravoslavne cerkve. 1. Cerkveni stanovi. Vsi, ki so prejeli krst in ki sodelujejo v cerkvenem obče¬ stvu za uresničenje njegovega cilja, predstavljajo po pravo¬ slavnem učenju eno duhovništvo. Navzlic temu se dele člani cerkve v dva stanova, v klerike in laike. Kleriki so oni stan, ki je poklican, da vrši cerkveno službo neposredno na osnovi prejetega posvečenja in pooblaščen ja, laiki pa so oni člani cerkve, katerim so njeni blagri na razpolago, ki pa niso po posvečenju za cerkveno službo neposredno določeni. Razlika med kleriki in laiki je božjepravna. Laiki imajo pri oskrbovanju cerkvenih zadev samo one pravice, ki so jim v zakonih priznane. Sicer so pa odvisni od vodstva kle¬ rikov, katerim dolgujejo spoštovanje in pokorščino. Stan k a - tehumenov, ki imajo in so imeli samo nekatere pravice v cerkvi, je sedaj samo v misionskih deželah zastopan. Kot po¬ seben stan prihajajo v poštev še redovniki (menihi), ki so v cerkvenem organizmu šele pozneje nastali in glede katerih so v veljavi posebni predpisi. Od meništva spadajo med kle¬ rike samo oni, ki so dosegli kako stopnjo hierarhične lestvice z rokopoloženjem. Vsi ostali so laiki. Zato so vsi člani cerkve prvenstvo (primat), dočim jim je sv. stolica koncedirala, da obdrže svoje obrede in svoje predpise glede braka svečenikov. Za te z rimsko cerkvijo zedinjene pripadnike vzhodnih cerkva obstojajo v Lvovu, Sibinju, Eperiesu, Munkaczu in v naši državi v Križu posebne uniatske eparhije. Pa tudi v Aziji in Afriki se je del poprej naštetih narodnih vzhodnih cerkva zopet združil z zapadno cerkvijo, tako na Libanonu živeči Maroniti, del Melhitov, ki so razkropljeni po Siriji, Palestini in Egiptu, del Armencev, Kop¬ tov in Abesincev, končno del sosebno v Južni Italiji živečih Grkov. Samo te z Rimom udružene vzhodne cerkve se danes ime¬ nujejo upravičeno katoliške vzhodne cerkve, dočim se morajo nazivati vse ostale vzhodne cerkve ecclesiae orientales orthodoxae. Slovanski izraz za ng&odn^os je ..pravoslaven" ter označujemo z njim od Rima ločene dele grške cerkve, dočim nazivarno grško-katoliške itd. kristjane navadno uniate. Ako se imenujejo nekatere pravoslavne cerkve še da¬ nes katoliške, se mora to razumeti samo v teološkem in historičnem Smislu, ne odgovarja pa več sedaj tudi v vodilnih pravoslavnih krogih priznani terminologiji, po kateri znači pravoslavje ali ortodoksija lo¬ čitev od Rima, katolištvo pa edinstvo z njim. Posebnost vseh vzhodnih cerkva, tako pravoslavnih kakor mono- fizitskih, je njih odločno narodni značaj, ki pride do izraza tudi v vsaki avtokefalni cerkvi v strogo izvajanem načelu, da morata biti svečenstvo in liturgični jezik narodna. § 3. Ustava pravoslavne cerkve. 655 ali kleriki (duhovniki) ali pa laiki (svetnjaki). Laiki so povsem izključeni od oznanjevanja božje besede v cerkvi (potestas ma- gisterii) ter od izvrševanja sv. funkcij (potestas ordinis). Ni jim pa v pravoslavni cerkvi zabranjena udeležba na izvrše¬ vanju one oblasti, ki se tiče njenih zunanjih zadev (potestas jurisdictionis), samo da mora ostati oblast episkopov navzlic tej soudeležbi neokrnjena. Udeležba laikov na cerkvenih zborih in njih sodelovanje pri postavljanju episkopov ni bilo v zgo¬ dovini odločilnega, ampak bolj informativnega značaja. Votum decisivum so imeli vedno samo episkopi. Pri upravi cerkvene imovine pa je laikom pravica do soudeležbe v vzhodni cerkvi izrecno priznana. Kanoni sicer o tej pravici laikov nimajo ni- kakih določil, ker škofu samo naročajo, naj postavi posebnega ekonoma, ki bo cerkveno imovino po njegovih navodilih uprav¬ ljal, toda v praksi se je sodelovanje laikov vedno pripuščalo, kadar je bilo to cerkvi v korist. Osnovo za to so nudili že „starci“ (jsgovtsg) v nekaterih krščanskih občinah apostolske dobe. Njih naloga je bila, skrbeti za to, da se iz cerkvenih dohodkov krijejo bogoslužne potrebščine in da se vzdržujejo revni. Ko je postala cerkev svobodna, je prepustila svojim laiškim članom brigo za gmotno stran bogočastja, za stavbe in opremo novih božjih hramov ter za kritje stroškov za dobrodelnost in ljudsko prosveto. Iz te korenine so se pozneje razvile parohijske epi- tropije, župni odbori za upravo cerkvene imovine. 2. Cerkvena oblast in hierarhija kot njena nositeljica. a) Ker predstavlja cerkev občestvo ljudi, ki jih vežejo vera v Kristusa, hierarhija in zakramenti, je zanjo neobhodno potreben določen red, katerega čuvajo in izvajajo nositelji cer¬ kvene oblasti. Ta oblast se deli z ozirom na različne smeri, v katerih se uveljavlja in na različna sredstva, katerih se poslu¬ žuje, na tri veje, ki pa pomenijo skupaj vendar enoto, namreč: «) na učno oblast (i^ovffia di8axnxr r potestas magisterii), ki vse¬ buje pravico in dolžnost, čuvati nad pristnostjo verskega nauka in ga razširjati, pridigovati in nadzirati izobrazbo klerikov; P) na posvečevalno oblast (i^ovuia iegauxrj, potestas ordinis), t. j. pravico, upravljati zakramente in druga sv. dejanja; y) na vod¬ stveno oblast ali pravico vladanja ([Okovala noi(iavuxri tj dioixrittxtf, potestas jurisdictionis), ki se zopet deli na zakonodajno, sodno in upravno oblast. Ni treba da so vse te oblasti v eni osebi zdru¬ žene. Neobhoden pogoj za posvečevalno oblast je rokopoloženje ali hirotonija, ki ima različne stopnje, katere se morajo vedno posebno podeliti od spodaj navzgor. Kdor je prejel hirotonijo, ni s tem prejel tudi že hkrati vodstvene oblasti, ampak se mora ta vedno podeliti s posebnim pravnim činom, ki se zove missio canonica (xavovixrj Knoarolr) in spada v pristojnost zakonitih cer¬ kvenih predstojnikov. Mogoče je, da se podeli jurisdikcijska 656 Kušej, Cerkveno pravo. oblast osebi, ki nima nikakega posvečenja. Nemogoče pa je, da bi vršila oseba brez hirotonije posvečevalno oblast. Tudi po- testas magisterii ni neobhodno odvisna od posvečevalne ali ju- risdikcijske oblasti, dasi je nikdo brez pooblaščenja (missio canonica) ne sme izvrševati. b) Hierarhija. Vsi nositelji cerkvene oblasti skupaj tvorijo hierarhijo, kar pomeni sveto vlado. Pri hierarhiji ločimo dvoje vrst: hierarchia ordinis (tegagila isgatix rj) in hierarchia juris- dictionis (iigQtnia- Konoi ), zato se imenujejo v nekaterih krajih protopresbiteri na uglednejših sedežih še danes, horepiskopi. V obče morajo proto- jereji v svojem področju episkopa zastopati v polnem obsegu njegove oblasti, izvzemši samo zadeve, ki so po kanonih izključno episkopu pridržane. Parohijski svečeniki se morajo najprej za potrebna navodila (n. pr. v prašanjih bračnega prava) obračati nanje. V Rusiji se imenujejo protopresbiterati „blagočinnije“, a svečenik, ki jim stoji na čelu „blagočinni“. Protopresbiteri zbe- 662 Kušej, Cerkveno pravo. rejo vsako leto enkrat svečenistvo svojega področja na .pasto¬ ralno konferenco", na kateri skupno razpravljajo o ovo¬ jih stanovskih ter o verskih in cerkvenih zadevah dotičnega okrožja. h) Parohijsko svečenistvo. Zadnji člen v cerkveni organizaciji tvorijo parohije z omejenim krajevnim obsegom in številom ljudskih domov. Vsaka parohija ima svojo glavno (pa¬ rohijsko) cerkev in poleg paroha navadno še diakona kot po¬ močnika pri liturgiji. Postavljanje župnikov in njihovih po¬ močnikov ni enotno urejeno. Praviloma jih imenuje episkop. V Bolgariji pa volijo svoje svečenike župljani in episkop jih samo potrdi. 30 Med dohodke župnega svečeništva spadajo stolnina (epitraheljske pristojbine), prispevki župne občine in navadno še stalni prejemki beneficialnega značaja. Rumunija plačuje akademsko graduiranim svečenikom posebne mesečne doklade. Dolžnosti župnikov so: božja služba, delitev zakramentov, kate- heza v šoli, krščanski pouk mladine ob nedeljah in praznikih, vodstvo matrik in pisanje župne kronike o vseh važnih dogod¬ kih. — Cerkveno imovino upravlja poseben odbor 3—5 uglednih župljanov, ki se zove parohijska epitropija, tudi priorat, in ki rešuje svoje posle pod predsedstvom župnika. — Župniku odmerjen delokrog pa ne pomeni samo dolžnosti ampak tudi pravico, ki izključuje vsakega drugega svečenika od funkcij, ki jih ima vršiti župnik. Tudi župljani se ne smejo obračati na tujega svečenika za sveta dejanja. Samo v slučaju bolezni in nujnega krsta ne sme tuj svečenik svoje pomoči od¬ reči, ako domači paroh ni dosegljiv. Parohije se ustanavljajo po cerkveni oblasti dogovorno z državno oblastjo. 5. Meništvo (kaludjerstvo) in samostani. a) Pahomij je prvi udružil veliko število anahoretov v skupno življenje (xoivog (Hog). Skupna bivališča, xoiv6fha, so se imenovala nova.aziiQia. Od 4. stoletja so nastali tudi številni žen¬ ski samostani, ki so dobili pravila od sv. M a k r e n e. Ker prva Pahomijeva pravila (okrog 325) niso bila popolna, je sestavil okrog 1. 362 Bazilij Veliki nova in sicer 50 obširnih in 313 krajših. V glavnem določajo pravila, da se mora menih svetu in njega udobnostim odreči in zato ne sme posedo¬ vati imetja; kar pridobi, postane last samostana, on sam je vezan na osebno siromaštvo. Dalje predpisujejo pravila po¬ korščino napram predstojniku, končno zatajevanje vseh telesnih poželenj, vsled česar sta predpisana post in naporno fizično delo. Menih mora storiti slovesno meniško za- 30 V Bolgariji volijo tudi episkope diecezani in med volilci je polovica laikov. Prim. M i 1 a š *, 386. C a n k o v , Die Verwaltung der bulg. orth. K.. §§ 58, 59, VI, 3. ^ 3. Ustava pravoslavne cerkve. 665 obljubo, da se bo držal teh pravil. Ta pravila je sprejelo vse vzhodno meništvo; po njih so spisali v uglednejših samostanih statute, rvm-Aci, ki so jih potem sprejeli vsi ostali samostani. Naj¬ važnejši statuti so: 1. jeruzalemski 1. 561; 2. statut samostana Studion 1. 789 in 3. statut samostanov na gori Atos 1. 970. Avtor studionskega statuta je Theodorus Studita. Po vsebini so vsi statuti bistveno enaki, le z ozirom na krajevne razmere so med njimi neke razlike. Studionski statut so prevzeli vsi ruski samostani, po njem je spisan od nadškofa Save tudi statut za samostan Hilandar, po katerem se ravnajo vsi srbski samostani. Theodorus Studita je za pravoslavne samostane dokon¬ čno uredil notranje samostansko življenje. b) Po stopnji asketskega življenja spadajo menihi v tri sku¬ pine: «) rasoforni monahi, ki so bili sprejeti po dovrše¬ nem noviciatu v samostan, ki pa še niso položili zaobljub. Ime prihaja od posebne obleke, (>daov, ki jo ti menihi nosijo. Njim je izstop iz samostana še mogoč. /3) Menihi z malim meni¬ škim krojem (fux(>6(7yr]fto ')• tudi postriženiki, ki so na svoj stan že trajno vezani. y) Menihi z velikim meniškim krojem ki polagajo strožje zaobljube kakor po¬ striženiki, h katerim se pripuste šele po 30 letih meniškega živ¬ ljenja. Veliki menihi tvorijo skupaj angelsko čredo, dyyshxbv rdy(ia. Brez vsake izjeme so menihi in nune podčinjeni eparhij- skemu episkopu. Episkop je zavezan, nadzirati samostane in živ¬ ljenje v njih. Samo z njegovim dovoljenjem smejo menihi vršiti kakoršnokoli cerkveno ali tudi državno službo izven samostana. c) Meniško življenje je življenje pokore. Zato je vstop v samostan vsakomur dovoljen in niso zanj predpisane nikake po¬ sebne moralne ali intelektualne lastnosti. Zahteva se samo: «) do¬ vršeno 16. ali 17. leto starosti, /?) svobodna, neizsiljena volja za vstop, katera nedostaje osobito slaboumnim in umobolnim, vsled česar bi bil njih sprejem neveljaven; y) nevezanost po drugih (rodbinskih, ekonomskih ali uradnih) dolžnostih. Poročene osebe smejo vstopiti v red samo v sporazumu s svojimi bračnimi drugi. Meniška zaobljuba razveže zakon. Zadolžene osebe, javni na¬ meščenci, mladoletniki se ne smejo sprejeti, predno dolgovi niso plačani odnosno predno niso dobili potrebnega dovoljenja. d) Po vstopu prične čas preizkušnje, noviciat, ki traja na¬ vadno tri leta. Po dovršenem noviciatu sprejme kandidat tonzuro (postrig) in postane rasofor, zaobljube pa se polože po dovrše¬ nem 25., pri nunah po dovršenem 40. letu. Ker se tonzura izvrši v obliki križa, se imenujejo menihi tudi irravgocpoooi. Pri postri- ženju je navzoč voditelj novincev — kum (poručnik, priemec), ki izpričuje pred vsemi, da je njegov gojenec vreden, postati kaludjer. Postrig mu sme obaviti samo episkop. Obred je krajši pri sprejemu rasoforov, slovesnejši pri postrigu pravih menihov, 664 Kušej, Cerkveno pravo. ki polože zaobljube čistosti, nctQ&evia, pokorščine, vnanorj, in uboštva, cmrojraipta. e) Cerkveni očetje vsporejajo meniško tonzuro s krstom in brakom in ji dajejo značaj neizbrisnosti. Zaobljube imajo za posledico tudi izvestne omejitve pravne sposobnosti in sicer a) glede zasebne imovine. Kanoni določajo, da mora menih pred tonzuro ukreniti potrebno glede svoje imovine; kar pridobi po tonzuri, pripade samostanu, kojega član je. Enotnosti v tem po¬ gledu pa ni in so predpisi v različnih partikularnih cerkvah raz¬ lični. V Grčiji in v Rusiji se nahajajo tudi menihi z zasebnim imetjem, srbijansko gradjansko pravo določa (zakonodavno re- šenje z dne 9. maja 1849 k § 476 gdj. z.), da sme kaludjer razpo¬ lagati s svojo imovino samo pred vstopom v samostan in da pri¬ pade po smrti njegov imetek monastiru. Lastnina mu potemta¬ kem ostane, le testirati ne sme o njej, monastir je njegov zako¬ niti dedič. fl) Menih se ne sme poročiti in ne sme več menjati svojega stanu. Nasprotna, od 1. 1823 v ruski cerkvi udomačena praksa, ki dovoljuje menihom, da zopet zapuste samostan in se oženijo, nima v kanonih nikake opore, pa tudi ni v nobeni drugi partikularni cerkvi udomačena. Dopušča pa se izstop na podlagi posebne prošnje tudi drugod, toda le v izrednih slučajih. y) Me¬ nihi se ne smejo vmešavati v nikake svetne, bodisi vojaške, po¬ litične ali gradjanske posle, zato ne morejo sprejeti varuštva in so izključeni kot priče v civilnopravnih zadevah. f) Po načinu življenja se ločijo cenobitični in idioritmični monastiri. Zavod z več poslopji se naziva XctvQi’ dixcaov) Kler se vzdržuje deloma iz nepremičnin, deloma iz obresti glavnic, ki so s cerkvami ali eparhijami stalno zvezane, deloma iz prostovoljnih ali obveznih dajatev vernikov v denarju ali v prirodninah, deloma iz epitrahelskih pristojbin (stolnin). Na¬ vadno pa prispevajo k njegovemu vzdrževanju tudi države iz budžetarnih sredstev. Kjer so državni prispevki dovolj bogati, odpadejo sicer v mnogih krajih uvedeni cerkveni davki. Sve¬ čeniki, ki so postali nesposobni za nadaljno službovanje, dobivajo iz cerkvenih dohodkov penzije, ravno tako njih vdove. Tudi o imovini, ki izvira iz cerkvenoslužbenih dohodkov, pravoslavni kleriki lahko svobodno testirajo. 670 Kušej, Cerkveno pravo. § 5 . Življenje v cerkvi. 1. Krst, pokora, krščanske dolžnosti. a) Članstvo v cerkvi se pridobi s krstom, ki se kot zakrament ne sme ponoviti. Oblika je trikratno pomočenje v vodo (immer- sio), pri čemur se mora izgovoriti določena formula. Samo po- škropljenje z vodo je razun v sili prepovedano. Pristojen je episkop ali župnik, v sili smejo krstiti tudi laiki, celo ženske. Predpisani kraj je cerkev, v izjemah se deli krst tudi v zasebnih stanovanjih. Boter (drctdo-jog), srbsko kum, naj skrbi za versko vzgojo krščenca. Od botrstva so izključeni roditelji, drugoverci, menihi, nedoletne, slaboumne in zloglasne osebe. Drugoverci se morajo, ako še niso krščeni, pred sprejemom v cerkev o verskih resnicah poučiti, nato sledijo krst, birma in evharistija istočasno. Krščanski konvertiti sprejmejo samo birmo in polože pravoslavno veroizpoved. Grška cerkev zahteva pri katolikih in protestantih tudi ponoven krst, ker krsta s poškrop- Jjenjem ne smatra za zadostnega. b) Vsi pravoslavni kristjani, tudi otroci nad 7 let, morajo vsaj enkrat, po možnosti pa štirikrat v letu opraviti spoved in prejeti evharistijo. Bolnikom se nese evharistija na dom. V to svrho se hranijo deli na Veliki četrtek pripravljene evharistije celo leto v altarju. Za klerike so postavljeni v vsakem proto- presbiteratu posebni spovedniki. V Grčiji so od episkopov po¬ stavljeni za spovednike menihi svečeniki (o m’svfiazix6g nažrti). Zelo razvito je češčenje sv. podob, katere vernikom predstav¬ ljajo svetost vere in cerkve tudi v njihovih domovih. Priljub¬ ljena so romanja k čudodelnim sv. podobam, v sv. deželo, k slo¬ večim samostanskim cerkvam. Vsak vernik mora spoštovati Sv. kraje, t. s. cerkve ( vnog — templum) in pokopališča (xot- firjzriQin), in sv. stvari, ki so ali posvečene GreOispcoftsVfthkakor anti- menziji, kelihi in patene, ali pa blagoslovljene ( r^iarrnhn ), kakor knjige, oblačila, zvonovi, ravno tako relikvije; zavezan je po¬ svečevati nedelje in predpisane praznike in držati se postov. Kanonizacijo svetnikov vrše arhijerejski zbori (episkopske sinode) ob primerni previdnosti in strogosti. 2. Brak. Zelo obsežna in podrobna so določila pravoslavnega cer¬ kvenega prava o braku. Brak stoji kot zakrament pod cer¬ kveno jurisdikcijo. I. Glavni pogoji za ženitev so: a) Svobodna vzajemna privolitev v brak; b) predpisana starost in sicer pri moških dovršeno 14., pri ženskah dovršeno 12. leto. Moški nad 70 let in ženske nad 60 let se po pravilih iztočne cerkve ne morejo več poročiti. Vendar se partikularne cerkve glede starosti § 5. Življenje v cerkvi. 671 drže povsodi sedanjih civilnopravnih predpisov; c) normalno duševno stanje strank. Nori, blazni, bedasti, sploh umobolni so za ženitev nesposobni; d) fizična zmožnost za spolno občevanje; e) pri osebah, ki niso svojepravne, privolitev zakonitih za¬ stopnikov. II. Z a r o k a je cerkveno veljavna samo tedaj, če je bila v cerkvi blagoslovljena. V tem primeru pa je istovredna kakor brak in ima z njim enake posledice. Da se te posledice zaroke preprečijo, je nastal običaj, da se zaroka blagoslovi šele v zvezi s poročno ceremonijo in sicer neposredno pred njo (§ 91 srb j. gdj. z.). Pred poroko se izvrši izpraševanje strank po pristojnem župniku. Pri tej priliki podana izjava ženina in neveste, da se hočeta poročiti, ima učinek civilnopravne zaroke (veridbe). Kdor od veridbe ali od obljube, podane pri izpitu, brez razloga odstopi, odgovarja nekrivemu delu za povzročeno škodo. Druga obveznost niti z veridbo niti z izpitom ni zvezana (§§ 61—67 srbj. gdj. zak.). Pred poroko se vrše oklici v cerkvi po liturgiji na tri zaporedne nedelje ali praznike. III. B r a č n i zadržki so ali absolutni (anolvzn y.wXv[iaza) ali relativni xoi Xry.nra). Milaš, nepaZhishman raz¬ likuje pri absolutnih zadržkih zopet take, ki sprečujejo ve¬ ljavnost (dvarns7inx« hcoIv/iktk, impedimenta dirimentia) in za¬ držke, ki sprečujejo samo dovoljenost braka ( drrojnoevrMa y.m- AVfiara, impedimenta impedientia). Toda ta razlika v virih ni utemeljena, sosebno se od Milaša navedeni zadržki, ki povzročajo nedovoljenost sklenjenega braka, nikakor ne smejo istovetiti z oviralnimi zadržki zapadnega cerkvenega prava, ker vzhodna cerkev v svojih pravnih virih tega pojma ne pozna. Kar imenuje Milaš impedimenta, so deloma hibe v zakonski privolitvi, kakor zmota (error), sila in strah, deloma pravi zadržki, ki s časom odpadejo (kakor nezadostna starost), deloma zadržki, ki jih more uveljaviti samo prizadeta nekriva stranka in ki povzročajo po mnenju nekaterih samo izpodbojnost sklenjenega braka, deloma končno zgolj cerkveno- ali civilnopravne prepovedi, ki se ne tičejo veljavnosti braka ampak imajo za posledico sodno ali disciplinarno kazen krivcev. Ker avtokefalne pravoslavne cerkve priznavajo glede brač- nih zadržkov pristojnost državne oblasti, so v veljavi v prvi vrsti civilnopravni bračni zadržki, a subsidiarno tudi cerkveni. Po §§ 69 in 93 srbj.gdj. zakonika sprečujejo sledeči zadržki ve¬ ljavnost braka: a) obstoječa bračna vez; •• b) nezadostna starost, in sicer pri moških še ne dovršeno 17., pri ženskah še ne dovršeno 15. leto. Episkop sme dati dispenzo, ako je moški star 15, a ženska 13 let. Pod to starostjo je dispenza izključena, dasi se po občem cerkvenem pravu zahteva za veljavnost braka samo doraslost (14 odn. 12 let); 672 Kušej, Cerkveno pravo. c) nepristanek zakonitega zastopnika pri nedoletnih osebah, ki še niso dovršile 18 let. Dovoljenje da zakonski oče odn. ne¬ zakonska mati ali varuh skupno z varstvenim sodnikom. 31 d) nesposobnost in nezmožnost za izvrševanje bračne dolž¬ nosti (impotentia); e) umobolnost kot duševna nesposobnost; f) otmica, dokler ni odvedena oseba zopet svobodna, ravno tako sila in strah; g) prevara izvršena s tem, da je bila podtaknjena druga oseba; h) zločinci, ki so obsojeni na robijo ali zatočenje, so za brak nesposobni, dokler kazni ne prestanejo; i) kristjani z nekristjani ne morejo skleniti braka; j) nedopusten je brak med krvnimi sorodniki in sicer do meje, ki je določena po cerkvenem pravu, t. j. do vštetega če¬ trtega člena. Za brake sorodnikov v členih 5—7, ki so cerkveno tudi še zabranjeni, za katere pa je dispenza mogoča, predpisuje § 80, da jih je razveljaviti, ako so soprogi za sorodstvo vedeli; ako pa jim je bilo sorodstvo neznano, sme episkop zadržek spre¬ gledati in brak ostane v veljavi. Členi sorodstva se štejejo kakor v rimskem pravu, t. j. štejejo se rojstva od enega sorodnika do debla navzgor in od debla zopet navzdol do drugega sorodnika. Pravilo je: Tot sunt gradus quot generationes stipite dempto. Pri sorodstvu je brez pomena, ali izvira iz skupnega po¬ tomstva od enega ali obeh roditeljev. Pri izvenbračnem sorodstvu pa se omejuje zadržek cerkvenopravno na drugi člen stranske črte (Krmčija, gl. 48, gr. 7, gl. 11; 1. 54, D. 23, 2, Prohiron VII, 11, 17). Civilnopravno med bračnim in izvenbračnim sorodstvom, ako je dokazano, ne more biti razlike . 32 Pod pojem sorodstva po § 69 lit. j srbj. gdj. z. spada tudi umetno sorodstvo, t. j. m) duhovno sorodstvo, ki nastane vsled krsta med kumom in njegovimi najbližjimi sorodniki na eni ter med kum- četom in njegovimi najbližnjimi sorodniki na drugi strani. Za¬ držek je bil razširjen v 12. stoletju do 7. člena kakor pri krvnem sorodstvu (pod patriarhom Gramatikom 1092—1107). V srbski patriaršiji sega zadržek do drugega člena stranske črte. Pri štetju členov prihajajo v poštev samo črte od kuma ter od kum- četa in njegove matere navzdol. Osebe, ki jim je kumoval isti kum, v srbski cerkvi ne veljajo za sorodne. 31 Dejanski gre v tem primeru, kakor izhaja iz ^ 73, samo za za- brano. Brez dovoljenja zakonitih zastopnikov sklenjen brak mlado¬ letnih oseb ostane veljaven, svečenika, ki je ta predpis kršil, pa zadene kazen. Prim. Markovič L., Gradjanski zakonik, 1921, str. 35, 38 s. K Prim. Laza Markovič, Gradj. zak., 1921, 36 op. 10. § 5. Življenje v cerkvi. 673 j?) Zakonito (adoptivno) sorodstvo (sorodstvo po usvojenju) je tvorilo v rimskem pravu bračni zadržek do drugega kolena stranske črte. V iztočni cerkvi se je ustanovil poseben cerkveni obred za posinavljanje, ki je imel za posledico nastanek bračne zapreke do vštetega 7. člena. Obseg zadržka in možnost spregleda je presojati kakor pri krvnem sorodstvu. 33 y) Svaštvo (svojtba, tazbina) je razmerje, ki nastane na osnovi sklenjenega braka med enim soprogom in sorodniki dru¬ gega soproga, a tudi med sorodniki moža in sorodniki žene radi tega, ker predstavljata soproga eno samo telo. Svaštvo je d v o r o d n o , če se poroči član rodbine A s članom rodbine B, in t r o r o d n o , če se poročita dva člana iz rodbine A in sicer vsak s članom druge rodbine. Člen svaštva, v katerem se nahajajo sorodniki moža napram sorodnikom žene, se ugotovi na ta način, da se prištejejo členi sorodstva določene osebe do enega soproga členom sorodstva druge osebe do drugega soproga. Trorodno svaštvo nastane tudi na podlagi ponovnih brakov iste osebe z osebami različnih rodbin. Cerkev je na trulanskem zboru pri dvorodnem svaštvu pre¬ povedala brak do četrtega člena (pravilo 54). Dva brata iz ene rodbine smeta poročiti dve sestri iz druge rodbine samo isto¬ časno. Brak samskega brata s sestro žene njegovega poročenega brata, isto tako brak bratranca z udovljeno ženo umrlega brat¬ ranca je nedopusten. Patriarh Sistinij je raztegnil zadržek pri dvorodnem sva¬ štvu s posebnim dekretom 1. 996 na 5. člen absolutno. V 6. in 7. členu je brak zabranjen samo, če bi nastala z njim zmešnjava v sorodstvenih nazivih (ne confusio nominum fiat). Vsled sklepa braka se ne sme degradirati starejši sorodnik. Iz tega vidika je svaštvo v ravni črti sploh brez omejitve bračni zadržek. Nikdar ne more preživeči soprog poročiti n. pr. hčerko ali vnukinjo ali mater umrle žene. A tudi v stranski črti bi smela poročiti n. pr. stric in nečak osebi, ki sta si teta in nečakinja, samo tedaj, če vzame stric teto in nečak nečakinjo, ker bi brak nečaka s teto in brak strica z nečakinjo napravil nečakinjo za teto in teto za nečakinjo. Cerkvena praksa je dvorodno svaštvo od 11. stoletja dalje izenačila glede obsega zadržka s krvnim sorodstvom, toda spregled je mogoč tudi še v četrtem členu, izvzemši primer, da gre za brak dveh bratov z dvema sestrama. Pri trorodnem svaštvu (affinitas secundi generis na zapadu) je brak strogo zabranjen samo v prvem členu, tako n. pr. očim ne sme poročiti vdove svojega pastorka in mačeha ne moža svoje pastorke. Pozneje se je raztegnil v primerih mogoče zmešnjave “Laza Markovič, La 674 Kušej, Cerkveno pravo. v sorodstvenih nazivih zadržek na tretji člen, a dispenza je bila razun v prvem členu vedno mogoča. <>') Polusvaštvo (quasiaffinitas, na zapadu tudi puhlica ho- nestas) radi civilne ali cerkvene zaroke, radi izvenbračnega spolnega sožitja in radi razvedenega braka. Prepovedan je brak sina z bivšo zaročenko njegovega očeta, brak očeta z zaročenko sinovo, brak z materjo prejšnje zaro¬ čenke in po Prohironu in Bazilikah tudi brak z zaročenko bratovo. Dalje obstoji zadržek med sinom in vnukom ter priležnico očeta in deda. Iz razlogov javne dostojnosti je prevzela cerkev iz rimskega prava tudi zadržek, ki obstoji med razvedenim soprogom in otroci njegovega bivšega soproga iz novega braka. k) Obsodba radi obojestranskega brakolomstva ali dejanja, pri katerem gre za glavo soproga. Drugih zadržkov srbj. gdj. zakonik ne navaja. Cerkvenopravno veljajo še sledeči: l) Zaobljuba čistosti pri menihih in nunah. m) Višje posvečenje (diakonska hirotonija). n) Brak s krivoverci (heretiki) ni dopusten in je ničev. o) Vdovski stan po tretjem, v srbski cerkvi absolutno šele po četrtem braku. p) Nosečnost žene od drugega moškega brez vednosti soproga. TV. Navadne zabrane: a) Prepovedani čas in kraj poroke (§ 91 srbj. gdj. z.). b) Vojna služba, ako pristojno oblastvo braka ne dovoli. c) Poroke brez oklicev in brez potrebnih listin. d) Brak mladoletnih oseb starih nad 18 let brez pristanka zakonitih zastopnikov. e) Sodbena prepoved, stopiti v brak (radi krivde na razvodu ali radi dejanja enega zaročenca proti drugemu, ki je bilo za ogroženega smrtnonevarno). f) Brak z razkolniki ie cerkveno dovoljen, če se poroka vrši pred pravoslavnim svečenikom, če stranke obljubijo pravoslavno vzgojo dece in se podvržejo v vseh bračnopravnih sporih pra¬ voslavnemu cerkvenemu sodišču. Civilnopravno so dopustni tudi braki pravoslavnih kri¬ stjanov s heretiki, a po srbj. gdj. z. se morajo skleniti pred pra¬ voslavnim svečenikom. Mešani braki med pravoslavnimi in ka¬ toliškimi kristjani se veljavno sklepajo tudi pred katoliškim dušebrižnikom. 34 Presojati so potem po verozakonu, po katerem je bil brak blagoslovljen. g) Vdovam in razvedenim ženam je poroka pred potekom časa, ki je v § 101 srbj. gdj. z. predpisan (ne pred porodom, če je žena noseča, ne pred potekom 9 mesecev, če je nosnost ne- 34 Čl. 12 konkordata z dne 24. junija 1914. $ 5. Življenje v cerkvi. 675 gotova, ne pred potekom 6 mesecev, če je dokazano, da ni no¬ seča), prepovedana. V. Pristojen za poroko je župnik neveste. Poroka se moro izvršiti javno v cerkvi po predpisanem obredu ob navzočnosti najmanj dveh prič (kuma in starega svata). V celi pravoslavni cerkvi je edina veljavna oblika v cerkvi izvršena poroka. Civilni brak je za cerkev neveljaven. Izvršena poroka se mora vpisati v župne poročne matrike. VI. Načeloma se razreši tudi po pravoslavnem nauku bračna vez samo s smrtjo, nerazveznost braka je ena njegovih bistvenih lastnosti, ki se opira na besede sv. pisma, da, kar je združil Bog, naj človek ne loči. A pravoslavna cerkev pozna poleg fizične tudi moralno ali religiozno smrt, ki nastopi vsled dogodkov, s katerimi se poruši etična in verska podlaga braka. Razveza, uči cerkev, ki se izreče ob takem stanju stvari, ne nasprotuje ome¬ njenim besedam evangelija, ker cerkev ne razrešuje vezi, ne loči, kar je združil Bog, ampak ona samo ugotavlja v svojem sodbenem izreku, da je osnova braku uničena, da je bračno raz¬ merje po krivdi ene ali obeh strank brez sodelovanja cerkve in proti njenim intencijam prenehalo. Kot upravičene razloge za razvezo braka priznava pravo¬ slavna cerkev: a) Prešestvo, s katerim je zvestoba soprogov uničena. Tožbo mora vložiti nekrivi soprog takoj, kadar za dogodek izve, ker bi se drugače smatralo, da je svojemu bračnemu drugu odpustil. Po § 94 št. 1 srbj. gdj. z. mora biti prešestvo dokazano, cerkveno¬ pravno zadostuje tudi domnevano prešestvo: domneva je podana glede žene n. pr., če žena odpravi telesni plod, če ostaja brez po¬ voda in brez privolitve moža cele noči v tujih hišah, če poseča nespodobna zabavišča, glede moža pa, če mož hoče svojo ženo zvoditi z drugimi možmi, če jo javno in krivično dolži prešestva, če živi s tujo žensko. b) Smrtnonevarne sovražnosti, katerih se okrivi en soprog proti drugemu (§ cit. št. 2). c) Odpad od krščanstva daje vernemu soprogu pravico, razvesti brak z odpadnikom (§ cit. št. 4). d) Neizvestna ali zlokvarna odsotnost v smislu §§ 94 št. 5, 95 in 96 srbj. gdj. z. Ako je odsotnost nezakrivljena (jetništvo. rob- stvo), ali če je soprog šel z vednostjo oblastev za svojim delom in ni več glasu o njem, sme zaostali bračni drug po preteku 6 let tožiti na razvod. Ako je zapustil soprog brez vednosti domačih oblastev domovino in se za njegovo bivališče ne ve, sme vložiti zaostali soprog tožbo že po preteku 4 let. Ako pa zaostali soprog verjetno izkaže, da je njegov bračni drug odšel v to svrho, da se ga iznebi, sme tožiti na razvod že po 3 letih. e) Obsodba v večletno ječo (najmanj 5 let po § 115 o. d. z., več kot 8 let po § 94 št. 3 srbj. gdj. z.). Ta razlog je uvedla šele 48 ' Kušej, Cerkveno pravo. 676 civilna zakonodaja novejše dobe, zato kanoni pravoslavne cerkve o njem molče. V praksi ga pa cerkvena sodišča priznavajo. Drugih razlogov za razvod v srbijanskem civilnem pravu ni. Za Hrvatsko ter za Slovenijo in Dalmacijo pride § 115 o. d. z. v poštev, ki navaja med razlogi za razvezo tudi f) neodoljivo medsebojno mržnjo soprogov, ki pa v zbor¬ nikih pravoslavne cerkve ni nikjer omenjena. Navzlic temu je bil ta razlog že pred prevratom od cerkvenih sodišč karlovške metropolije v praksi priznan. Razun navedenih so priznani cerkvenopravno kot razlogi za razvezo braka še: g) Posvečenje v episkopa. h) Vstop moža ali žene v kaludjerstvo. i) Veleizdaja. k) Tri leta trajajoča nesposobnost za vršenje bračne dolž¬ nosti. l) Kumovanje lastnemu detetu. Ne priznava pa cerkev gobavosti in umobolnosti kot razloge za razvezo, dasi jih navaja že grško-rimska zakonodaja: nače¬ loma odklanja kot razlog tudi medsebojno neodoljivo mržnjo soprogov. Razvod braka se sme dovoliti šele, kadar so ostali vsi po¬ skusi, soproge izmiriti, brezuspešni. Otroci iz razvezanega braka se priznajo nekrivemu soprogu. Pristojno oblastvo pa sme ukre¬ niti v interesu otrok tudi drugače. — Razvedeni soprogi se smejo zopet poročiti, ako jim sodba tega ne prepoveduje. 4. Sveto olje. Pogreb. V bolezni podeljuje pravoslavna cerkev zakrament sv. olja, ki pa ni zakrament za umirajoče. Pogreb umrlih vernikov se vrši v pravoslavni cerkvi s posebnimi obredi, ki so različni pri svečenikih in menihih ter pri odraslih in neodraslih laikih. Cerkveni pogreb ni dovoljen pri nekristjanih in krivo¬ vercih, pri nekrščenih otrocih, pri samomorilcih, trdovratnih grešnikih, pri osebah, ki so padle v dvoboju ali ki so bile sod¬ niško na smrt obsojene. Nekatere partikularne cerkve dovolju¬ jejo cerkveni pogreb po skrajšanem obredu tudi pri nepravo- slavnih kristjanih, če ni na kraju pogreba ne duhovnika ne pokopališča one konfesije, kateri je pripadal umrli. § 6 . Cerkvena politika. 1. Razmerje pravoslavne cerkve do države in do drugovercev. 1. Razmerje do drugovercev. Cerkev si ne pri¬ svaja nikake jurisdikcije nad pripadniki drugih konfesij. O pripadnosti k pravoslavni cerkvi odločajo njeni zakoni, ki so ^ 6. Cerkvena politika. 677 edino merodajni tudi za presojanje vseh pravnih zadev njenih članov. Tudi v vprašanjih medverskega značaja so za pravo¬ slavne vernike merodajni cerkveni predpisi. Položaj poedinih verskih družb v državi je urejen po državnih zakonih. Pravo¬ slavna cerkev načeloma ne nasprotuje ravnopravnosti drugih konfesij, napram katerim je vseskozi tolerantna. 2. Razmerje do države. Po pravoslavnem učenju izvirate tako cerkev kakor država od Boga, cerkev neposredno, država posredno. Zato se mora tudi državni red spoštovati kot božji red in se je treba odredbam predstavnika državne oblasti brez ozira na njegovo vero pokoriti (Rim. 13, 1). Cerkev in država ste kot samostojni veličini druga od druge neodvisni. Njuni svrhi ste povsem različni: država skrbi za urejeno življenje in blagor svojih članov na zemlji, cerkev smatra vsakega posameznika za del Kristusovega telesa in ga hoče za večno združiti z Bogom. Država naj se ne vmešava v cerkveno območje in cerkev ne v državno. Že šesti apostolski kanon prepoveduje episkopom. sve¬ čenikom in diakonom, da prevzamejo svetne posle. Stik med cerkvijo in državo je neizogiben, ker so verniki obenem državljani. Zato je pravilno razmerje med njima samo ono vzajemnega spoštovanja, podpiranja in dopolnjevanja. Pra¬ voslavna cerkev nikdar ni zahtevala nadoblasti nad državo in se je v svetnih zadevah uveljavljala vedno samo s pristankom državne oblasti, toda vedno je odrekala državi pravico, da bi ona vladala cerkev in posegala v njene notranje zadeve. Cerkev in država naj ločeno, toda v prijateljskem sporazumu izpolnju¬ jeta vsaka svojo nalogo. Državi veleva že modra prevdarnost, da ne nastopa sovražno proti cerkvi, ker je bolj navezana na njeno moralno podporo kakor cerkev na državno. Svoj nauk o harmoničnem sodelovanju z državo opira cerkev na sv. pismo, na izreke sv. očetov in na zakone krščanskih cesarjev, osobito na predgovor k 6. Justinianovi noveli, kjer je omenjena avg(j)W» dfct&ri med dobrim, Bogu dopadljivim svečeništvom in dobro in pravično državno upravo, ki da je človeštvu v vseh ozirih v naj¬ večjo korist. Svetna oblast in svečeništvo sta kakor telo in duša. V edinstvu obeh je ležeč blagor človeštva. Z vidika tega edinstva je pravoslavna cerkev vedno priznavala zaščito in sodelovanje države v cerkvenih zadevah. Pravoslavna cerkev smatra sledeče zadeve kot izključno v svoje območje spadajoče: a) vero in krščansko etiko, b) službo božjo, c) zakramente, d) notranjo cerkveno upravo, e) sprejem v klerikat in v kaludjerstvo ter nadzorstvo nad samostani, f) upravo cerkvene imovine, g) cerkveno sodstvo, h) zakonodajo o notranjih cerkvenih zadevah, i) sprejemanje nevernikov in drugovercev v cerkev. Kot res mixti fori pa priznava n. pr. določanje cerkvenih okrožij, ustanavljanje eparhij ih parohi}. 678 Kušej, Cerkveno pravo. uvajanje praznikov, podeljevanje važnejših cerkvenih zvanj, različne šolske zadeve. Večina držav izvršuje nad cerkvenimi zadevami pobližje določeno nadzorstvo tako glede imenovanj cerkvenih nameščen¬ cev, glede zakonodaje in sodstva kakor glede uprave cerkvene imovine. Odnošaji do pravoslavne cerkve so v različnih državah s posebnimi zakoni urejeni. V naši kraljevini je v to svrho pred¬ ložen narodni skupščini zakonski osnutek, ki določa v bistvu sledeče: 2. Osnovni zakon srbske pravoslavne cerkve. Srbska pravoslavna cerkev je avtokefalna s patriarškim do¬ stojanstvom. Ona je od vsake druge cerkve neodvisna, vzdržuje pa kot članica vesoljne pravoslavne cerkve dogmatično in ka¬ nonsko edinstvo z ostalimi pravoslavnimi cerkvami (§ 1). Cerkvena oblast v čisto duhovnih, cerkveno-disciplinskih in cerkveno-sodnih poslih pripada izključno hierarhiji. Imovinsko- pravne posle obče zunanje narave pa upravlja episkopat skupno s svečeništvom in narodom po samoupravnih predstavnikih in organih, kar bo pobližje urejeno v cerkveni ustavi (§ 4). Na čelu patriaršije stoji kot njen poglavar srbski patriarh. Sestavni deli patriaršije so eparhije, od katerih se nekatere na- zivajo metropolije. Sestavni deli eparhij so cerkvene občine, parohije in monastirska bratstva. Najvišje hierarhijsko predstavništvo, v cerkveno-duhovnih zadevah konstitutivno in zakonodajno oblastvo, je Sveti Ar¬ hi jerejski Sabor. Najvišje izvršno, nadzorno in upravno hierarhijsko oblastvo je Sveti Arhi jerejski Sinod. Naj¬ višje redno sodno oblastvo v cerkvi je Veliki Duhovni S u d. Na čelu vsake eparhije je arhijerej, ki mu stoji za no¬ tranje cerkvene upravne posle in za sodstvo ob strani E p a r - hijski Duhovni Sud. Na čelu vsake parohije stoji paroh, a na čelu monastirskega bratstva monastirski predstojnik (na- stojatelj). Najvišje cerkveno samoupravno predstavništvo z uredbo- davno oblastjo v cerkvenoimovinskih poslih je Crkveni Sabor pod predsedstvom srbskega patriarha, njegov delokrog se bo v sporazumu z Arhijerejskim Saborom uredil pobližje v cerkveni ustavi. Najvišje izvršno upravno in nadzorovalno samo¬ upravno oblastvo je Veliki Upravni Savet. Cerkveno samoupravno predstavništvo eparhije tvori Eparhijska Skupština, izvršni, upravni in nadzorni organ v eparhiji pa je Epa r hijski Upravni Savet; obema predseduje epar- hijski arhijerej. Cerkveno - občinsko predstavništvo je C r - § 6. Cerkvena politika. 679 k v e n o - op š t i n s k a Skupština, njen izvršni, upravni in nadzorni organ pa Crkveno-opštinski Odbor (§§ 5, 6). Spore o pristojnosti med cerkvenimi in državnimi oblastvi rešuje državni svet, spore med cerkvenimi in državljanskimi so¬ dišči pa kasacijsko sodišče (čl. 8). Način volitve patriarha bo predpisan s posebno kraljevsko uredbo. Izbor patriarha in eparhijskih arhijerejev potrjuje kralj na predlog ministra ver (§ 9). Za kritje stroškov prihajajo v prvi vrsti v poštev patri- arška, episkopska in parohijska dobra, dalje dohodki posebnih davkov na eerkveno-občinsko in monastirsko imovino, končno prispevki iz državnega budžeta (§ 11). Cerkveni sabor ima za kritje izrednih izdatkov, eparhijski upravni svet in cerkveno-občinska skupščina pa sploh za do¬ kazane potrebe pravico nalagati pravoslavnim vernikom davke, katerih višino odobrava ministrski svet (§§ 12, 13). Od vseh javnih davščin so oproščene zgradbe, ki so name¬ njene službi božji, cerkveno prosvetni zavodi, arhijerejske re¬ zidence, srbski pravoslavni monastiri kot kulturnozgodovinski spomeniki, parohijski domovi in k njim spadajoči dvorci, v ko¬ likor se uporabljajo za cerkvene svrhe (§ 15). Pravoslavni verski pouk v državnih in zasebnih osnovnih šolah bodo vršili pod nadzorstvom arhijereja parohijski sve¬ čeniki, veroučitelji ali učitelji pravoslavne vere in v izuzetnih primerih v sporazumu cerkvene in državne oblasti tudi druge sposobne osebe pravoslavne vere. Verski pouk v srednjih in strokovnih šolah, bodisi državnih, bodisi zasebnih, bodo oskrbo¬ vali pravoslavni veroučitelji, ki jih postavlja minister po pred¬ logu dotičnega arhijereja. Izbiranje profesorjev in docentov na bogoslovnih fakultetah se vrši po predhodnem sporazumu med arhijerejskim sinodom in dotično fakulteto glede kandidatov. Pristojni minister zabranjuje v državnih šolah predavanja onim profesorjem, veroučiteljem in učiteljem, ki svoje posle ne¬ pravilno upravljajo in sicer po predlogu arhijerejskega sinoda. V cerkvenoprosvetnih šolah, v bogoslovjih, meniških šolah, duhovnih akademijah in ostalih cerkvenih zavodih pripada pra¬ vica postavljanja nastavnikov cerkveni oblasti. Učni spored in učbenike za veronauk v vseh šolah odobruje arhijerejski sinod (§ 17). Vojne pravoslavne svečenike postavlja minister vojne in mornarice na predlog pristojnega arhijereja, kateremu je do- tični svečenik podčinjen (§ 18). Srbske pravoslavne eparhije in deli teh eparhij, ki se na¬ hajajo izven meja kraljevine S. H. S., ostanejo v enakem odnosu napram srbski patriaršiji, kakor so bile napram poedinim srb- 680 Kušej, Cerkveno pravo. skim metropolijam, dokler se ti odnošaji drugače ne regulirajo (§' 20). 85 Ministrski svet se pooblašča, da v sporazumu s svetim arhi- jerejskim saborom izdela prvo cerkveno ustavo o ustrojstvu in delokrogu cerkvenih in cerkvenosamoupravnih oblastev srbske patriaršije in da to cerkveno ustavo predloži kralju v potrditev. Cerkvena ustava stopi istočasno s predstoječim zakonom v moč. Spremembe tega zakona so mogoče v sporazumu s sv. arhijerej- skim saborom (§§ 21, 22). 80 86 Inozemske eparhije in njih dele, ki spadajo pod srbsko cer¬ kveno oblast, navaja Kazimirovič v dodatku k Milašu 3 , 851 ss 88 Uzorec za samoupravna predstavništva je dala Uredba crkveno- prosvetne uprave srbskih pravoslavnih eparhija (mitropolija) u Bosni i Hercegovini z dne 19. avgusta 1905, Glasnik zakona i naredaba za Bosnu i Hercegovinu komad XVII. Tudi uredba z dne 13. dec. 1920, Sl. N. 1921, br. 13 o centralizaciji upravne in sodne oblasti v patriaršiji je posneta po tej uredbi. Določila o organizaciji in pristojnosti arhije- rejskega sabora in sinoda, ki so sedaj v veljavi, pa vsebuje uredba z dne 24. dec. 1920, Sl. N. 1921 br. 18, o sv. arh. Saboru i sv. arh. Sinodu srbske pravosl. crkve. Vsebino teh in ostalih uredb in zakonov glej v zbirki: Crkveno Zakonodavstvo Srpske Pravoslavne Crkve, Knjiga I, Beograd, 1926. Dodatne opazke k literaturi. K str. 29: Eiclimann E. je izšel 1926 v drugi, Perathoner v četrti izdaji. Sagmiillerja v četrti izdaji je izšel drugi sešitek f. zvezka, obsegajoč vire cerkvenega prava. Poleg navedenih del so tani še uvrstiti: Koeniger A., Katholisches K. R. mit Beriicksich- tigung des Stautskirchenrechts, 1926. It u c k E., K. R. v Enzyklop. d. Rs. u. Staatsvvissensch. Berlin, Springer, 1926. Ruffini Fran¬ ce s co, Corso di diritto ecclesiastico italiano v Nuova collezione di opere giuridiche, 1924. T a m a s i a N., Appunti di diritto ecclesiastico, 1925. Sipos Step h., Enchiridion juriš canonici, 1926. K str. 42 § 15: E i c h m a n n E., Kirche u. Staat 2 , 1926. K str. 66 op. 46: Giacoinetti Zaccaria, Quellen zu Ge- schichte der Trennung von Staat u. Kirche, 1926. K str. 581: II i 11 i n g N., Das Eherecht des God. j. c., 1927. K str. 605 op. 5: Kantorovicz H., Albertus Gandinus u. das Strafrecht der Scholastik. 1 1907, II 1926. Cappello, Tres quae- stiones circa censuras, Jus Pontificium Y, 124 ss. Corrigenda — Tiskovne pomote. Str. 4 vrsta 4 od spodaj tiskano: Smgov, prav dingov. „ 7 pred opazko 12 tiskano: pravdni, prav pravni red. „ 36 § 13 tiskano: hierarhia, prav hierarchia. „ 69 § 18 odst. 4 tiskano: o ina kom delu, prav u ma kom delu. „ 71 vrsta 2 od spodaj \ „ 72 vrsta 7 od zgoraj 1 tiskano: čl. XVI odst. 8, prav čl. XVI odst. 7. „ 372 § 135 na koncu J „ 73 predzadnji odstav. tiskano: VI, prav IV. „ 145 § 54 predzadnja vrsta tiskano: naznani, prav zaznami. „ 207 op. 64 vrsta 1 zadnjega odstavka tiskano: Zhishmann, Das Stiftsrecht itd., prav Z h i s h m a n , Das Stifterrecht itd. „ 225 pod. 5. tiskano: proposita (c. 261), prav praeposita (c. 251). „ 298 pod. 9. tiskano: (c. 119), prav (c. 1119). „ 413 op. 67 tiskano: C. 33, prav C. 30. „ 421 vrsta 1 od zgoraj tiskano: cc. 1791 ss, prav 1971 ss. „ 424 zadnji odstavek vrsta 1, 2 tiskano: v smislu zakonskega, prav v smislu cerkvenega prava. „ 535 § 188 zadnji odstavek tiskano: pogrebnica, prav pogrebica. „ 641 predzadnji odstavek tiskano: cesarja Basilija (f 866), prav (t 886). Ostale tiskovne pomote naj čitatelj sam popravi. Stvarno kazalo. Navadne številke pomenijo strani, številke v oklepaju pa opombe na dotični strani. Aachen, sinoda 104 abrogatio 96 absolutizem državni 55 ss, prosvet¬ ljeni 60 Acta Apostolicae Sediš 30, 85, 94 Acta Sanctae Sediš 30 actus legitimi ecclesiastici 618 administratorji apostolski 237 s, 262 administratorji župni 269, 565 adopcija, glej sorodstvo zakonito advokati 223, 252, 583 aetas canonica, glej starost affinitas, glej svaštvo agenti (pri rimski stolici) 223 aggregatio 324 alimentacija patronov 201 altarji 353 s, 359 s. amortizacijski zakoni 54, 63, 511 s. amotio 194 analogia 95 s. anate 526 anatem 605, 669. Glej tudi excom- municatio annus decretorius, normalis 60 Ansegisova zbirka kapitularjev 106 antimenziji 656, 670 apocrisiarii 229 apostasia a fide 56, 312, 622, 668, 675 apostasia a religione 311 s, 625 apostolska pisma 81 Apostolske konstitucije 102, 645 Apostolski kanoni 102, 645 apparitores 252 appellatio proti oceni pri kon- kurznem izpitu 176 s. appellatio v pravdi, glej priziv arhidiakonati 264 (39) arhidiakoni 250 s, 257, 263 s. archipresbyteri 37, 263 s. arhijerejski sabor in sinod 643, 678 arhimandriti 664 arhiv škofijski 252 ss, župni 268 Aristen Aleksij 648 assistentia activa, passiva 58, 411, 485 s. associations cultuelles, diocesaines na Francoskem 66 Atos sv. gora 665 s. auxiliares, glej koadjutorji avditorji 227, 252 Avguštin sv., 45, 255 avtonomija 89 s. Balsamon Teodor 684 s. basilica (cerkev) 357 Bazilij, Bazilijanci 272, 662 Bazilike (pravna zbirka) 641 s. beatifikacija 347 s, 603 Bellarmin Robert 2, 41 Benedictina (declaratio) 477 Benedikt Levita 106 s. benediktinci 272 s. beneficiji cerkveni 157 ss. beneficium emigrandi 59 Bernardus Papiensis 115 Bernhardinci 273 Bestes Teodor 648 bicantinizem 44 bigamija 139, 421 s, 434, 624 binatio 545 bira 530 ss. 684 Kušej, Cerkveno pravo. birma 530 s, 667, 670 blagočinni 661 blagoslov ženitvanjski 407, 410, 486 blagoslovljenja glej zakramentali bogočastje (cultus) 343 ss. bogoslovja 371, 373 bogoslužje 344 ss. Bologna univerza 19, 110, 370 bona abbatialia, ecclesiastica, epi- scopalia, mensalia 515 ss. — matrimonii 386 botri 329, 331, 670 božje poti 347, 670 božji mir (treuga Dei) 606 božji rop (sacrilegium) 153, 623 brachium saeculare 64 brada, nošenje b., 149 brak, glej zakon branitelj vezi 252, 491, 584, 599 ss. bratovščine 319, 323 ss, 666 breve 81 s. brevir 153 bulariji 119 bule (bullae) 81 ss. — cirkumskripcijske 91 bullaticum Gothicum 81 Camaldoli samostan 19, 273 Camera apostolica 228 Cancellaria apostol. 228 canon, canones 10 ss. canonici 255 ss. Glej tudi kapitlji capita ordinum 219 Capitula Angilramni 107 s. capitula insignia, c. ad honorem 259 capitulares jubilati 260 (37) Castello Gandolfo 213 cathedraticum 526 s. celibat 152 s, 658 cenzura knjig 367 s, 666 s. cenzure (kazni) 612 ss, 616 ss, 668 cerkev 1 ss, 629 — galikanska 51 — in država 37 ss. — in druge verske družbe 55 ss. cerkev božji hram 354 ss, 553 ss, 670 cerkve reformirane 5, 8, 52 s. cerkve lastniške 47 ss, 195 s, 529 — pravoslavne 644 — monofizitske 655 (25) — uniatske 132, 653 (25) cerkvenstvo državno 51, 53 cesaropapizem 44 Chrodegang, škof 256 Clementina (declaratio) 477 Clementinae 115 s. Clugny, samostan 216, 256, 273 Codex juriš canonici 12, 29, 121 ss. Codex Theodosianus 106, 640 Codex repetitae praelectionis 106 Coena Domini, bula 606, 607 collatio libera 181, 200 Collectio 87 capitulorum 103, 646 — tripartita 646 collegia illicita 43, 510 — funeraticia, tenuiorum 511 (1) Collegium Anselmianum 277 — Germanicum 292 (26) Compilationes antiquae 112 s. Communicatio in sacris 55 ss, 667 confirmatio electi 183 confirmatio (zakram.) glej birma confusio nominum 443, 673 conscientiae manifestatio 287 conscriptio proventuum (1802) 571 consobrini 436 constitutio (cerkveni zakon) 78. 80 Constitutio Criminalis Čarobna 59 consuetudo, glej običaj consultores dioecesani 262 contubernia 470 contumaeia 592 contumelia creatoris 427, 560 conversio benefic. 171 ss. copula carnalis 417, 433 Corpus juriš canonici 11, 26, 101, 110 ss. Corpus juriš civilis 106, 117 correptio judicialis 598, 613 Cresconii Concordia canonum 104 culpa 606, 608 s. cultus latriae, duliae 346 curiales 223 curia episcopalis 249 ss. Curia Romana 82 ss, 222 ss. cursores 252 Kušej, Stvarno kazalo 685 čas in kraj poroke 486 s, 675 čas, kako se šteje 96 časi sveti 348 ss. časopisi 30 češčenje svetnikov itd. 347 s, 670 činovni red v hierarhiji 154 s. članstvo v cerkvi 127 ss, 654 s. Dataria apostolica 228 davki verski 63, 525, 529 (47), 669 debitum conjugale 480 decreta de reformatione 78, 119 Decretum Burchardi 109 — Gratiani 110 šs. — Iva Chartreskega 110 decretum Ne temere 123, 478 decretum Tametsi 475 ss. dedovanje za cerkvenimi organi 520, 572 ss, 669 defensor vinculi, glej branitelj vezi degradatio 606, 622, 668 Dejanja apostolov 31 dekani 37, 263 s. dekretale 21, 79, 113 ss. dekretalisti 19, 116 dekretisti 19, 112. delegacija za izvršitev poroke 479 ss, 484 delegati apostolski 231, 237 delegatio 159 ss. delitev cerkv. imovine 256, 517 — cerkv. dohodkov 516, 528 s. denuntiatio evangelica 579 depositio 621 s. derogatio 96 desetine 510 ss, 528 s. designatio personae 180 ss. devolucija 186 devotio domestica 60 diakonat 36, 134, 656 dieta Gratiani 111 z/tdajri) tcov doidsxa '^noarohov 102, 645 dieceze Dioklecianove 231 dies decretorius 59 dignitete v kapitljih 166 s, 187 s, 257 s. dimisoriji 136 s, 143 Dionysio-Hadriana 104 disciplina vigens ecclesiae 11, 86 disimulacija neveljavnosti zakonov 459 dismembratio benef. 171 ss. dispenzacije, dispenze 99 ss, 140 s, 447 ss, 498 s. dispenzacijske prošnje 141, 454 ss. dispenzni zakoni (Dispensehen) 426 distributiones quotidianae 260 dobrodelni zavodi cerkveni 538 s dogma, dogmatika 10, 18, 79 dokaz smrti 423 dokazi o sodnem postopanju 590 ss. doktorji, njih pravice 373 s. doktrina 87, 96 dokumenti za ženitev 397 s. dolus 606, 608 s. dolžnosti klerikov 149 ss, 658 — patronov 202 — religiozov 299 ss. domicellares 256 s. domicilium, glej domovališče domneva (praesumptio) 473, 590 domovališče 129 domus religiosae 278 ss. dona gratuita 513 dopisovanje v religijah 303 doraslost (pubertas) 73 ss, 128. 417 dostojnost javna 443 ss, 674 dota 293 s, 626 dotacija beneficijev 168, 203, 513, 517 draginjske doklade duhovnikov 562 ss. Dravograd proštnija 259 društva cerkvena 318 ss, 666 — cerkvi sovražna 340 (11), 541 — od cerkve obsojena 414, 624 družbe s skupnim življenjem brez zaobljub 275, 278, 317 s. — verske 3, 55 ss, 61 ss. država in cerkev 37 ss. — cerkvena 46, 55, 213 — paritetna 58 ss. dubium faeti, d. juriš 161, 405 s, 420 dvoboj 341, 624 dvospolniki 420 686 Kušej, Cerkveno pravo. Ecloga 641 edikt milanski 41, 58, 510 ekonomi 261, 288 s, 374 eksaminator ji sinodalni 254 s. eksarhi 37, 231 s. eksemcije 161 ss, 305 eksistenčni minimum 149. 560 ekskardinacija 145 s. ekskluziva, pravica do 217 s. electio, glej volitev emphyteusis 550 s. Emser Punktation 250 (12) episcopi in partibus infidelium 244 episkopat 33, 36 s, 134 ss, 175 episkopi v pravosl. cerkvi 660 s. epitropija parohijska 662, 669 error, glej zmota etika 16 ss, 77, 79 eucharistia 532 s. excardinatio 145 s. exclaustratio 310, 318 excommunicatio 58, 341, 582, 618 s, 669 exsecratio ecclesiae 356 exstirpatio ovariorum, nteri 420 Extravagantes 116 s. fabrika cerkvena 518 fabriški svet 555 facultas authenticandi 348 fakultativnost verskega pouka 67. 70 ss, 372 fakultete (pooblastila) 98. 100 — teološke 67, 365, 371, 373 febronianizem 53 fevdalizacija cerkvenih naprav 47 s, 517 filozofija pravna 6 ss, 24 forenzi 566 ss. forum externum, internum 15, 448 Fotij 628 fugitivus 312 Fulgentii Ferrandi Breviatio eano- num 104 fundatio, patronatni naslov 202 fundus emeritorum v Zagrebu 562 Galikanizem 51, 53 generalni prokurator religij 283 generalni vikar 249 ss, 261 gimnazije 570 s. globe 621, 626 glose 19, 26, 112 godba cerkvena 346 goljufija 624 s. govori nagrobni 542 gradbena obveznost 565 ss. — patronov 202, 566 ss. graja sodniška, glej corieptio Gratian 19, 110 ss. grehi pridržani 335 grobišča 558 s. herezija 56. 622 s, 668 heterizem 384 !Iexabiblos 642 hibe pri izjavah volje 130 s. 465 ss. hierarhija 31 ss, 133, 655 ss. hierokratični sistem 48 ss. Hieronim 34. 77 ililandar samostan 650, 663, 665 hirotonija, hirotesija 657 s. horepiscopi 107, 243 s, 657 Hrabanus Maurus 105 hudobni naklep, glej dolus hudodelstvo, zak. zadržek 432 ss. Ignacij sv. 35 imenovanje, predpisi o 178 ss, 244 imovina cerkvena 40, 508 ss. 669 -osnovna, svojinska 553 impedimentum cathechismi 445 — vis ac metus 466 imuniteta cerkvena 46, 513 incapacitas 137 incidenčni spor 491, 592 indeks prepovedanih knjig 367 Indreptarea leg ji 652 infamia 139 s. 621 inkardinacija 145 s. inkorporacija 169 s. instanca pravdna 589 Institucije Justinianove 106. 646 institutio authorizabilis 181 s. ea- nonica 182, corporalis 187 instrumentum pacis Osnabrugensis 59 interdictum 58, 606, 619 s. interkalarji 564 s. Kušej, Stvarno kazalo 6S7 internuntii 230 interpretacija 95 interstitia 142 intervencija (v pravdi) 583, 592 investitura 48 s, 190, 196 investiturni boj 48 s, 196 iregularitete 137 ss. Irenej sv. 32 Izidor Mercator, Peccator 107 lves de Chartres 110 izkopanje mrliča 341 izobčenje, glej excommunieatio izobrazba klerikov 372 ss. izpiti 150, 176 ss, 304 izpraševanje ženina in neveste 397 ss. — strank v pravdi 589 izstop iz vere 73 ss, iz religije 309 ss. izvolitev, glej volitev izvršba sodbe 596 jeromonahi 665 Joannes Galensis 113 jožefinizem 53. 60 Judje 56, 60 jura aliis quaesita 95 — majestatica circa sacra 55 s. 60 jurisdictio ecclesiastica 15 s, 590 ss. — cpiasiepiscopalis 162 — voluntaria 160 jus. glej pravo in pravo cerkveno — ad rem, in re 182 s, 189 — asyli 354 condendi statuta 89 — deportus 526. 564 — primae noctis 488 — primarum precum 182 (48) — regaliae 48 s, 564 — spolii 48, 526, 572 Justinian 44, 106 K(tft6h,xog 652. 659 kaludjerstvo 662 ss, 676 kamaldolenzi 110, 273 kancelparagraf 363 s. kancler 252 s. xavovs? iy.yXrfiia.axiY. ol rciov afitat l4rro- mhhov 102. 645 kanoni sv. očetov 638 kanonikati brez prebend 257 — častni 257 s. kanoniki, glej kapitlji kanonizacija 347 s, 603, 670 kapele 354 s, 357 kapiteljski vikar 88, 261 s. kapitlji 37, 89 s, 255 ss. — deželski 264 (38) — samostanski 282 s. kapitularji 106 kaplani 269, 270, 287, 520, 324 kardinali 37, 174 s, 219 ss, 282, 573 kardinalske kongregacije 82 s, 224 ss. Karolingi, Karol Veliki 45 ss, 245 katehetje, kateheza 364 s, 369, 666 kazni cerkvene 606, 612 ss, 668 s. — za poedine zločine 622 ss. klavzule 92, 99, 406, 458 klavzura v samostanih 301 ss, 318 Klement Rimski 32 kleriki kot stan 133 s, 654 ključarji cerkveni 553 s, 669 Kniga pravil svjatih apostol itd. 651 knjige župne, glej matrike — spovedne, formularne, obredne 105 koadjutorji 37, 247 s. Koeln 256 kolekture 534 s. komende 166 s. komentarji 19, 26 s, 648 komisija za interpret, kodeksa 83. 126 kompetenca (višina dohodkov) 515 kompromis (pri volitvi) 184 konference škofovske 89 — pastoralne 264, 662 kongregacije (religiones) 272 ss, 277 ss. — samostanske 276 kongrua 560 ss. konklave 217 konkordati 52, 61, 68, 69. 91 s, 121 konkubinat 443 s, 624 konkurenca zločinov, zločincev 611, 616 Kušej, Cerkveno pravo. 688 konkurenca pri zgradbah 568 s. konkurz župni 176 ss. konsekracija škofov 135, 135, 658 konstitucije 78, 80, 94 — Benedikta XIV. 119 — različnih religij 282 ss. konvalidacija neveljavnih zakonov 459 ss, 491 konzistoriji rimske kurije 223 ss. — škofijski 254 — eparhijski 661, 668 kooperatorji (kaplani) 270 korporacije 64, 89, 130. 280 kraji sveti 353 ss, 670 kreacija kardinalov 218, 220 krivda kazenskopravna 608 s. krivoverstvo, glej herezija Krmčija 650 ss. krst 8, 56, 71 s, 127 s, 327 ss, 670 krstna knjiga 330 s. krstne cerkve 263, 328 ktitorji, ktitorsko pravo 206 (64), 669 kum, glej botri kvalifikacija za cerkv. zvanja 174 s. laizacija klerikov 155 s, 428, 622, 668 lastnik cerkv. imovine 521 ss. legati, glej poslaniki legati nati S. A. 229 s. leges canonizatae 25, 90 — ecclesiasticae 93 ss. — mere poenales 18 Leges Romanae barbarorum 106 legisti 19 legitimacija nezak. otrok 496 s. — aktivna, pasivna v pravdi 582 lex loči. Iex nationalis 505 ss. Lex Romana Visigothorum 106 Liber diurnus 83. 105, 215 Liber Extra (X) 114, Sextus 114 s. Septimus 118 libertates ecclesiae Gallicanae 51 listine (instrumenta) 591 literatura cerkv. prava 26 ss, 627. 631 ss. — zakonskega prava 381 ss. litis contestatio 588 liturgija 132 s, 343 s. Ljubljana škofija, nadškof. 245 s. ločitev cerkve od države 64 ss. — zakona 502 ss. logotet 657 inajoritas-oboedientia 154 maksima razpravna, oficialna 578 s, 584 malomarnost, glej culpa mandata de providendo 186 s. mansus (cerkvena dota) 513, 517 maša sv. 344 ss. — ženit vanjska 410 matrike župne 268, 330 s, 340 s, 542, 392, 487 s, 489, 662 matrimonium in fieri, in esse 384 — clandestinum 389, 475 — conscientiae 388 s, 488 s. ' meddržavno zakonsko pravo 504 ss. medverski odnosa ji 70 ss. mendikanti 274, 288, 305 meništvo glej kaludjerstvo menjava službenih mest 193 mensa episcopalis 517 metropolije, glej nadškofije metropoliti 37. 43, 233 s. Milaš Nikodem 633 s. Minoriti 274, 288 misioni ljudski 364 misionske dežele 235 ss, 666 missio canonica 16, 133, 365, 371 s, 374, 655 — in beneficii possessionem 189 ss. mnenja priznanih kanonistov 639 s. modus (nalog) 473 molitve javne 346 monarchia Sicula 229 monarhija, cerkev absolutna m. 37 monastiri, glej samostani monogamija 383 s. inonsignori 222 Monte Cassino 272 s, 277 morala, glej etika moralna teologija 18, 24 motuproprio 82 mržnja neodoljiva soprogov 676 munera sordida 513 muslimani 380 (7), 381, 392 Kušej, Stvarno kazalo 689 nadbratovščine 324 s. nadškofije v naši državi 244 ss. nadškof je 37, 43, 233 s, 660 nalaganje cerkv. denarja 289, 355 namestniki župnikov, glej vikarji župni nameščanje v cerkveni službi 180 ss. napadi (attentata) v pravdi 593 napeljevanje 610 naročilo (mandatum) 474 naroki 584 naselbine samostanske 280 s. nedoletnost v kaz. pravu 610, 615 s. nekrščeni 55 s. neplodnost (sterilitas) 419 nepokorščina, glej contumacia nepoznanje zakonov 95, 416, 609 ničnost pravnih činov 131, 298, 387 ničnostna pritožba 595 nominatio (predlog) 182 nomokanoni 103, 647, 649 notarji 223, 253 novele Justinianove in naslednikov 106, 640 ss. noviciat 292 ss, 663 nuntii 229 občine župne 524 obhajilo, glej eucharistia običaj 84 ss, 640, 643 oblast cerkvena, glej potestas eccle- siastica — roditeljska, glej potestas patria oblastva rimske kurije, glej curia Romana — sodna 580 ss. oblati 291 obleka duhovniška 150 obredi 132 s, 343 — poročni 484 ss. obresti, jemanje o. 551 obreptio 80, 624 obrogatio 96 observanca 90 odkup bire 532 ss. odpoved službi 192 s. odpust religiozov 312 ss. odpustki 335 s. odpuščanje kazni 616 s. odredbe začasne 586 odsotnost neizvestna in zlokvarna 675 odstavitev (privatio) 194 odstranitev (amotio) 194 s, 603 odsvajanje cerkvene imovine 289, 548 ss, 552 ss. odveza od cenzure 616 s. officia eccles., glej zvanja cerkvena oficial 251 s. ogled mrliški 342 ogrski kralj legatus natus S. A. 229 oklici 144, 391 s, 399 ss, 410 opatje 273, 276, 278, 283 opcija 188 s, 221, 258 oporočna sposobnost duhovnikov 571 ss, 669 oporoke 509, 511, 571 ss. opozicijska tožba 595 oprema cerkvena 353, 360 s, 573 oratoriji 357 s. ordinacija 134 ss. ordinacijski naslov 142 ordinariat 254 ordinariji 159 orgije 346 origo 129 osebe fizične, pravne 128 ss. ostavka, glej odpoved službi otmica, glej raptus ovadba 579, 598 ozdravljenje v korenini 411, 451, 461 ss. pactum Calixtinum 49 pali j 254 s. papež 37, 79 ss, 135, 211 ss. pariteta verska 62 ss, 69 s. parochi consultores 255 parsimonialia 574 pastirska pisma 87 • patriarhi 37. 231 s, 657 — oglejski 244 s. Patrimonium Petri, glej država cerkvena patronati 13, 55, 195 ss. Paueapalea 111 44 690 Kušej, Cerkveno pravo. peculium clericale, patrimoniale 572, 574 llrjdvl.iov 649 penitenciarija 227, 449 s. penzije 179 peregrini 129 peremptio 589 perinde valere 458 permutatio, glej menjava personatus 166 Peter, apostol 35 petje cerkveno 346 Petrov novčič 526 piae fundationes 538 ss. pijanost 138, 464, 610 pisarna škofijska 252 ss. pisarniška pravila 82 s, 105 placet 51, 54, 61 plenarni koncilij 88 pobiranje milodarov 305 s, 534 pobožnosti javne 346, 667 podobe svete 348, 670 podsodnost 581 s. poena calumniae 579 — reincidentiae 616, 617 pogoji 131, 471 ss. pogreb 339 ss, 676 pogrebica 535 pokopališča 341 s, 358 s, 569, 670 pokopavanje v cerkvi 341 pokora 333 s, prisilna 605 pokore kot kazni 613, 668 s. pokorščina kanonična 152 poliandrija, poligamija 383 s, 421 politika cerkvena 31 ss, 676 ss. pomiloščenje 616, 669 pomočniki župnikov 269 s, 662 pomožni škofje, glej koadjutorji poravnave 597 posest beneficijev 189 posestne tožbe 587 poslaniki papeževi 229 ss. posledice pravne zakona 489 ss. poslednje olje 337, 676 posli klerikom prepovedani 151 s. postni dnevi 350 s, 670 postulacija 185, 186 (51), 284 postulat 291 s. posvečenje 133, 134 ss, 338, 354 ss, 428 s, 674 posvečevanje nedelj in praznikov 345, 348 ss, 667, 670 potestas dominativa 283 — ecclesiastica 14 ss, 41, 158 ss, 326 ss, 334 s, 262 ss, 655 ss. — maritalis 489 s. — patria 491 potrditev izvoljenega 183, 185 povelje 97, 597, 613 povratek, povratni zločinec 609 praecedentia 154 s. praeceptum, glej povelje praescriptio 86, 98, 203, 519 ss. pravdnik cerkveni, glej promoior justitiae pravica ubogih 596 s. pravice 4 s, pridobljene 93 pravo 4 ss, — cerkveno 8 ss, 12 ss, 629 ss, — in morala 16 s, — iz običaja 84 s, — kazensko 603 ss, — procesno 576 ss, — učenjakov 87, — zakonsko 375 ss. pravomočnost 595 pravoslavna cerkev 3, 8, 629 ss. prazniki 40, 349 s. prebende 256, 260, 517 precista 182 (48) predstojniki samostanski 278, 282 ss, 664 ss. prefekti apostolski 235 ss. preiskava kazenska 598 preizkusni čas 291 ss, 663 prekonizacija 176 prelati 37, 46, 156, 162 s, 222, 238 s. premestitev 171, 193 s. premonstratenzi 273 (1) presbiterat (ordo) 56, 134 ss, 656 prestop v drugo vero 73 ss. -religijo 308 s. prešestvo 433 s, 624, 675 prevara (dolus) 131, 468 ss. prezentacija (predlog) 181 s, 199 s. priče 590, — pri poroki 476 pridigovanje 362 s, 666 pridruženje cerkv. društev drugim 324 s. prigovori 131, 179, 585 ss. Kušej, Stvarno kazalo 691 primas Serbiae 232 primat rimskega škofa 33, 122. 211 ss. primates cleri sen ecclesiae 222 primati 37, 231 s. primicerius notariorum 215 primicije 534 priposestvovanje 519 s. prisega 351 s, 589 s, 591 s. 601, 623 pristojbine, glej stolnina pristojbinski nadomestek 514 pristojnost župna, škofijska 129. 145 s. — sodniška 577 ss, 581 prištevnost 608 privatio officii, beneficii 194 privilegij pavlinski 499 s. privilegiji 93, 97 ss, — klerikov 147 ss, — patronov 199 s, — kardinalov 221 s, — religiozov 304 ss. privilegium canonis 147, 624 priziv (appellatio) 594 priznanje strank 590 proces cerkveni 576 ss. — — kazenski 597 — radi razveze zakona 602 — informativni, definitivni 176 procesije 346 procuratio canonica 526 s. proglasitev mrtvim 422 ss. Proliiron 641 prokuratorji 223, 252, 283, 583 prokuratura finančna 552, 560 promotor justitiae 252, 491, 584. 598 promulgacija zakonov 94, 475 Propaganda, congreg. de prop. fide 225, 235 ss. proprefekt 236 prosti darovi 534 prostozidarji 341, 624 protestanti 59 protireformacija 60 protonotar apostolski 238 protopresbiteri 661 Provida, konstitucija 477 provikar 236 province cerkvene v državi S.H.S. 244 ss. — samostanske 277, 281 provinciae Sediš Apostolicae 235 provincialni koncilij 88 s. provisio canonica 173 ss. Pseudoizidor 47, 106 ss, 233 puberes 128, 417, 671 publica honestas 443 ss, 674 purgatio canonica 579 Ptuj 259 quarta decimarum, legatorum 526 quasiaffinitas 441. 443. 674 quasidomicilium, glej doniovališče quasiparoeciae 236 quindennia 526 račun cerkveni 556 Raimund de Pennaforte 115 s. raptus (otmica) 421 s, 624, 672 razdruženje zakoncev 497 ss. razglašanje zakonov, glej promul¬ gacija razkol 46. 628 s. — zapadni 51 — zločin 622, 668 razkolniki 57 s, 658, 674 različnost vere (disparitas cultus) 426 ss. razmerje cerkve do države 37 s-, 677 s. -— drugovercev 55 ss, 676 s. — med možem in ženo 489 s. — Hrvatske do Ogrske po ženitbe- nem zakonu 507 razsodna pogodba 597 razveza zakonske vezi 497 ss, 675 s. recepcija kanonskega prava 19, 118 reconciliatio ecclesiae 356 recursus ab abusu 51, 54, 624 redovina 535 redi posvečenja 34 s, 134 ss. — kardinalov 220 redovi 272 ss. — tretji 319, 322 s. reformacija 3, 52 s, 59 s, 63, 65, 521 Regino Prumiensis 109 Regolamento Leona XIII. 217 44 * M2 Kušej, Cerkveno pravo. Regulae cancellariae, glej pisarni¬ ška pravila rektorji cerkva 270 s. religio (vera) 1: — (rerl. kongre¬ gacija) 275 ss. religiosi 154, 289 s. 297 ss. 502. 506 s. 512 ss. relikvije 548. 670 remedia poenalia 615 rcnuntiatio. glej odpoved službi res benedictae, consecratae 761. 670 reservatum ccolosiasticum 50, 521 (29) reskripti 80 ss, 455 ss. res mere ecclesiasticae 59, 677 — mixti fori 40, 677 s. respectus parentelae 456 responsales 229 reverentia canonica 152 rezervati papeški glede benef. 186 s. ribičev prstan 82 rimska kurija 82 s. 222 s. rimsko pravo 25, 25, 106, 110 robi 470 roki 584 Rota rimska 227 saecularizatio 510, 518 sakrilegij (zločin) 155, 625 samostani 272, 664 s. sanatio in radice 411, 451. 461 ss. sankcija pravnih norm 5 ss, 14, 17 sarta tecta 558 Sava sv., nadškof 650, 665 Secretaria Status 228 sedeži, sedežnina 557, 555 sedma roka 602 sekte 5, 57 sekularizacija 54. 281, 511 s, 521. 664 selitev duhovnikov v prekomorske kraje 146 seminarji 375 ss. senati sodni 580 servitia 526 Sholastik Ionu 103. 646 sholastik stolni 256 ss. 370 sholastiki 11, 19, 110 shramba vrednostnih papirjev 556 —- spisov 252 ss, 585 Signatura apostolica 227 sila 131. 465 ss. 610 silobran 610 simonija 178, 623. 668 simultanemu 361 sinode stalne 660 Sintagmat Atenski 652 — Blastarov 649 sistem cerkvenega prava 21 s. sistemi cerkvenopolitični 48. 58 ss. sklep glavni drž. depo taci je (1803) 512 sklepanje zakona 463 ss: oblika zn 475 ss. skrbniki (curatores) 582 skrutinij 184 slaboumnost 610 sleparije ženitne 468 ss. sodalitia 319 sodba 593 s. 615 sodišča 227 s, 251 s, 580 ss. 668 sodniki sinodalni 252 sodno postopanje, glej proces cer¬ kveni sodstvo cerkveno 61, 252, 576 ss. 667 ss. solicitatio 335, 625 sorodstvo 133: — krvno 435 ss, 672; — duhovno 330 s, 445 s, 672; — zakonito 412 ss, 446 s, 673 sosporništvo 583 spiritual 303, 374 spiritualizacija cerkv. prava 54 s. spisi sodni 585 spolna nesposobnost 419 ss, 672, 676 sporočilo 77, 636 sposobnost pravdna 582 s. spoved 15, 333 s, 670 spovedniki 334, 670; — v samosta¬ nih 286 s. 295. 534, 465; — na ladjah 334 spregled zadržkov, glej dispenzacijc kazni 616 Ktišcj, Stvarno kazalo 693 sprejemanje v samostane 290 ss. stabilitas loči 277 stanovi cerkveni 135 s, 654 starešine (notaftvTEooi) 51 ss. starost kanonična 141, 292, 658, 663 — nezadostna, zak. zadržek 417 ss, 670 s. status liber nupturientov 480 statuti 87. 90, 663 Stefan Efeški 646 štipendije mašno 545 stiska (Notstand) 606 stolnina 535 ss, 626. 669 strah, glej sila stranke (v pravdi) 582 ss. stroški pravdni 596 študije 303 s, 365, 372 ss. studijski fond 545 Studita Thcodorus 663 stvari svete 353 ss, 669 s. stylus curiae romanae 82 s, 86, 96 subdelegacija 160 subreptio 80, 625 subsidium caritativum 316, 527 suffragani 233 supellex sacra 353, 360 s, 573 s. suppressio 171 ss, 521 suspensio ex informata conscientia 602 s. suspenzija (cenzura) 620 s. svaštvo 135, 440 ss, 673 svetovalci škofijski 237, 262 s; — v samostanih (consiliarii) 282 sv. pismo 77, 635 s. syllabus 362 £vvaymyr; y.av6v