‘rcnrrrt i n*A i-i, , ac m ta  v ttdtovini

'A' 'A'

M C M X X X V I I LETNIK IV ŠTEVIL

I 7 .  H A I A ^ R T R T TFT NI O

TFT N A NA RO ANINA n I N 60 •_

MESTNA
ELEKTRARN
UUBUANS

V svoji prodajalni na Mestnem trgu št. 2
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svetilk, grelnih aparatov, likalnikov motor¬
jev in električnih štedilnikov, žarnic in sploh
vsega električnega materiala. Za popol¬
noma elektrificirana gospodinjstva nudi
električni tok po izredno nizkih cenah

Izvršuje vse električne instalacije zWluč
in moč najsolidneje in po najnižjih cmiah

Posebna cena. za ogreval-
rike vode na nočni tok
(60 par za kilovatno uro)

Ravnateljstvo Mesine elektrarne: Ljubljana, Krekov trg št. 10

Prodajalna Mestne elektrarne v Ljubljani, Mestni trg št. 2 (magistr. poslopje)

POSVEČENO NJEGOVI EKSCELENCI BARONU DE KHUSEMARCKU. VELEPOSLANIKU PRUSKEMU

biblioteka univerze

v Ljubljani

KRONIKA SLOVENSKIH MEST

LETNIK IV V LJUBLJANI, Al E S E C A MARCA 1937

ŠTEVILKA 1

ŠENTPETER V LJUBLJANI — PRVA ŽUPNIJA
KRŠČENIH SLOVENCEV NA KRANJSKEM

D R. JOŽE RUS

šola nemških zgodovinarjev kaj rada trdi, da so
Slovence približali evropskemu zahodu vplivi rimsko-
nemške države in gospodujočega naroda na ta način,
da so jih prekvasili z germanskim duhom politično
in kulturno. Temu nasproti moramo ugotoviti, da so
ti vplivi Slovence dolga stoletja bolj odbijali od ostale
Evrope nego privlačili. Odločno pozitivne zasluge pa
je treba v tem pogledu priznavati krščanstvu, čigar
pojem se vendar z germanstvom niti daleč ne krije.
Rimska cerkev je v vzajemnem sodelovanju vseh od
nje zajetih narodov ustvarila srednjeveško kulturno
občestvo. In ko so se temu pridružili tudi naši slo¬
venski predniki, so to storili deloma pač ob zavednem
protestu zoper germansko silo, ki jih je bila z nadetim
političnim jarmom toliko ponižala in težko razžalila.

V razliko od večine Slovanov so dospeli naši pred¬
niki na svojem popotovanju naposled v dežele, ki so
imele še dokaj znakov živega rimskega krščanstva.
Videli so cerkve in spoznali z rimsko kulturo zvezano
moč krščanstva. Cerkve so bile sicer uničene ob pr¬
vem obrskem navalu, vplivom antično-krščanske kul¬
ture se pa Slovenci celo v dveh sto letih do Karla Ve¬
likega le niso mogli čisto odtegovati.

V časih rimskega krščanstva je bila Aquileja še
metropola za vse kraje Vzhodnih Alp. Za ljudskega
preseljevanja pa se je krščanstvo tudi na današnjem
Francoskem ter v Britaniji in Irski že toliko ukore¬
ninilo, da so mogle te dežele pošiljati prav odličnih
misionarjev med plemena današnjega nemškega na¬
roda vzhodno od Rena in severno od Alp. Delo teh mi¬
sionarjev je bil krst Bavarcev. Ker pa so se ti pred
I. 743. usilili za politične gospodarje na Koroškem, je
seveda čez te slovenske kraje raztegnila svoje delo
tudi najbližja bavarska škofija Salcburg.

Borut, poganski knez na Koroškem, je moral do¬
pustiti, da sta se sin Gorazd in nečak Hotimir kot
talca na Bavarskem poučevala v krščanskem nauku.
Gorazd, Hotimir in Volkun so se potem kot njegovi
nasledniki naslonili na vplivno krščansko duhovščino

in želi od tega velike politične koristi. Dovolili so
oznanjevati novo vero in vplivali na podložno ljud¬
stvo, da je prestopalo brez trajnega odpora, če so mi-
sionarji uvedli blage irske metode (Iv. Grafenauer,
DiS 1934, 358, 362; M. Kos, Zgod. Slov., 61), so bili
uspehi seveda tem večji. Da je zrasla tam protikr-
ščanska stranka in se trikrat uprla (Fr. Kos, IMK
1899), moramo pripisovati zlasti moralni in tvarni
podpori, ki je na Koroško dotekala iz obrske sose¬
ščine lahko kar od treh strani, vzhoda, severa in juga.
čim pa se pojavi Karel Veliki, ni o poganski reakciji
nobenega sledu več.

Iz mnogih dežel vemo, da je cerkev zastavila po¬
novno svoje sile najrajši na točkah, kjer so v časih
rimskega imperija stale škofovske stolice. Tri doka¬
zane primere za to imamo že kar na slovenskih tleh,
pri Gospej sveti (Virunum), pri Sv. Petru v Breznem
(Teurnia) in v Ptuju (Poetovio). V prvih dveh krajih
je postavil cerkvi pokrajinski škof Modest okoli leta
760. (Kos, I., 232; M. Kos, Conversio, 44, 86); iz doline
gornje Mure nam je sporočena iz iste dobe cerkev v
Undrimi (Fohnsdorf). Ptujska cerkev je znana tudi
še iz 9. stoletja. Prvi in glavni dolžnosti pri teh
cerkvah postavljene duhovščine sta bili krščevanje
poganov in pokopavanje mrličev (baptisma et sepul-
tura). Ko pa se je število vernikov pomnožilo in jih
je bilo dosti tudi po vaseh, ki so bile daleč od cerkve,
je prišla še naloga, pomnožiti število svetišč po pro¬
strani deželi.

O prvih začetkih krščanstva med Slovenci piše salc-
burški spis »De conversione Bagoariorum et Caran-
tanorum«, ki ga je lani izdal z obširnim, temeljitim
komentarjem univ. prof. dr. Milko Kos. Zastran spo¬
znavanja poznejših par sto let pa se nam odpro še
dotlej neznani viri, namreč po vladarjih in drugih
velikaših izdane listine, katerih vsebina zadeva po
eden ali drug kraj slovenske zemlje. In prav ti do¬
kumenti nam pričajo, kako naglo je pri nas raslo
število cerkev.

KRONIKA

1

Listine v korist salcburških nadškofov iz tet 860
do 888, oziroma 923 do 927 omenjajo n. pr. desetin-
ski davek in dvorce. Iz njih sklepa E. Klebl (Car. I.,
1925, 3, 7, 11, 18, 35) pravilno, da gre tu za desetinske
okraje, v njih stoječe cerkve in torej tudi že za dokaj
trdno organizacijo krščanskih župnij. Na ta način
ugotavlja na Koroškem in ob gornji Muri dvajset
prafar s starinskimi patrociniji (v oklepaju). Ob le¬
vem bregu Drave: Brezno (St. Peter im Holz), Treb¬
nje (Rupert), žihpolje (Mar. vneb.) in Dravski dvor-
Tinje (Mar.). Ob gornji Muri: Maria Pfarr-Lungau,
Pols (Mar. vneb.), Fohnsdorf (Rupert), Kobenz (Ru¬
pert), St. Michael - Liesing in Bruck (Rupert). Ob
prečni poti: Otok (Mar. pom.), Gospa sveta (Mar.
vneb.), Sv. Peter pri Ostrovici, Breže (Peter) in Gro¬
suplje (Mar. vneb.). Po ostali koroški kotlini: Trg-
Feldkirchen (Mar. vneb.), Krnski grad (Peter), Mo¬
stič (Lovrenc), Podkrnos (Martin) in Labotska do¬
lina (Andrej ali Marija).

Osvojeni obrski sever sta si razdelili v duhovno
oskrbovanje dve bavarski škofiji. Podonavsko ulico
in Gornjo Panonijo je prevzel Passau, v krajih južno
od Rabe in vzhodno od Koroške, t. j. v Spodnji Pa¬
noniji, pa je pričel z delom salcburški Amon. Prav
v zvezi s tem je postal Salcburg 798 nadškofija in
je bil prihodnjega leta iz nje ustanovljen za Koroško
in Panonijo poseben korepiskopat (A. Jaksch, I., 93,
121; Iv. Grafenauer, DiS 1934, 353, n. 1). O nadškofu
Adalramu (821—36) je sporočeno, da je imel velik
dar za jezike in da je barbarom pridigoval v njihovem
jeziku (Hauck, II., 238; M. Kos, Slov. krajina, 1935,
16—20). V Nitri je pred 833 posvetil prvo cerkev na
sedanjih češkoslovaških tleh. Do konca 9. stoletja je
na štajerskem severno od Drave dokazanih šest sve¬
tišč (M. Ljubša, Voditelj 1907, 286).

V državi Pribina in Koclja, ki je nastala v Spodnji
Panoniji in obsegala Pečuh na eni, a Ptuj na drugi
strani (Fr. Kos, IMK 1897, 116), nam je znanih iz
850—865 kar 32 cerkva, posvečenih od nadškofov iz
Salcburga (M. Ljubša, Die Christianisierung d. heut.
Dioz. Seckau, 143—41). Med njimi se omenja tudi
cerkev v Ptuju (Kos, II., 163). L. 867. sta začela na
Kocljev poziv, a po papeškem privoljenju po teh cer¬
kvah misionariti v domačem jeziku solunska brata
Ciril in Metod. Ker je nastal zaradi tega s frankovsko
državo in nemškimi škofi znani spor, je bil slovčnski
obredni jezik po teh krajih le kratkega veka. Najprej
se je moral umakniti sili nadškof Metod, za njim
menda tudi knez Kocelj. L. 874. nastopa namreč v
Ptuju kot cerkveni gospodar že zopet nemški nadškof
iz Salcburga (Kos, II., 232; H. Pirchegger, Gesch. d.
St. I. 1 , 105).

Te cerkve smo našteli, da pokažemo, kako je bilo
na oni strani Drave ter v krajih, ki so se zanje v drugi
polovici 9. stoletja prepirali bavarski škofje z nad¬
škofom Metodom in Rimom. Skfno težko pa se je pre¬
riti vsaj do majhne jasnosti d  začetkih krščanstva in
cerkvene organizacije na slovenskem prostoru južno
od Drave, med Furlanijo in Ptujem. Ta svet je bil v
duhovni oskrbi patriarhov Ogleja - Čedada. Ker pa
vlada na virih zgodovine velika revščina, mu ni mo¬
goče dokazati nobene cerkve ne za 9., ne za 10. sto¬
letje. Glede dobe madžarskih navalov to ni nobeno

čudo. Z vso resnobo pa si moramo ogledati čase Ka-
rolingov, zlasti Karla Velikega.

Temu vladarju sta bila pokoritev in pokrščenje
enako visoka smotra njegove politike. Zato prevzame
sam iniciativo in stavi v službo krščanske misije ves
svoj državni aparat. A. Hauck (Kirchengeschichte
Deutschlands, II., 306) piše k temu: »Misijonsko delo
ni bilo več v rokah posameznih škofov, ki jim je da¬
jala moč le njihova moralna avtoriteta. Izginili so
tudi po imenu neznani tujci, ki so se, gnani v daljave
od fantastične pobožnosti, žrtvovali, da pojdejo kot
brezdomci po sledu svojega Gospoda, a so ob veliki
vnemi, a z malo previdnosti dosegli le majhne uspehe.
Zdaj je bilo opažati v vsakem delu metodo in načrt.«
(Prim. Valv., 11.11.,  391.)

Če pomenijo leta Karlove vlade (774—814) kršče-
vanje vseh številnih od njega podjarmljenih narodov,
je vendar nemogoče, da bi bilo slovensko Posavje pri
tem izvzeto. Zato se je o tem že davno mnogo  razmiš¬
ljalo in pisalo (slovensko literaturo navaja Kos, Gra¬
divo, I., p. VII. n. 1). Kot poslednja se bavita s temi
vprašanji Lj. Hauptmann in E. Klebl. Njuna zasluga
je, da sta razbistrila besedilo najstarejše cesarske li¬
stine, znamenite razsodbe Karla iz 1. 811. (Fr. Schumi,
Archiv, I., p. 58; Kos, II., 37; A. Jaksch, I., 75.) Poleg
tega sta postavila nekaj vidikov, s katerih je mogoče
razganjati meglo ter širiti in poglabljati poglede tudi
na kraje južno od reke Drave.

V posebni razpravi »Etape v zasedbi slovenskih de¬
žel po Frankih« (ČZN 1937) smo pokazali, kako je
trajalo devetnajst let, od 774 do 795, da je val rastoče
velesile Frankov pregrnil vse kraje, koder biva danes
narod Slovencev. V tem kratkem času je uspelo orožju
Karla Vel. s šestero sunki zasesti za povrstjo šestero
pokrajin, ki se z njimi igra politično-geografska uso¬
da še danes in trga našo narodno in kulturno celoto
med sosede. Z vsako etapo pa se je odprla misijonar¬
skemu presajanju antične kulturne dediščine nova
leha slovenske zemlje ter se usposobila za nadaljnje
življenje v družbi ostalih krščanskih narodov.

K. Helleiner (MIoGF, Erg.-Bd. 11, 125) je sicer do¬
kazal, da je bilo na Obrskem nekaj kristjanov, pač
romaniziranih starincev, že preden se je vmešal Ka¬
rel. Toda Obri so novo vero zatirali, ne pa pospeševali.
Zato se pričetek sistematskega misionarjenja na
Kranjskem ujema nedvomno z letom, ko je dežela
zamenjala obrsko podložništvo s frankovskim.

Zgodovinarje, ki jih navaja M. Ljubša (Voditelj
1907, 286; Iv. Vrhovec, ZMS 1903,  3) je spravil brž¬
kone patrocinij salcburškega svetnika Ruperta v Šent¬
rupertu na Dol. in Vidmu ob Savi na misel, da so po
Posavski krajini iz početka pridigovali mešano misio-
narji iz Salcburga kakor Ogleja. V resnici so imeno¬
vani cerkvi postavili koroški in salcburški ljudje ko¬
maj v 11. stoletju (E. Klebl, 1926, 34). Drugi menijo,
da sta bili tekmujoči škofiji razmejeni z vso dolgo
črto reke Drave 1. 811. po razsodbi Karla Vel. Temu
nasproti ugotavlja Lj. Hauptmann (ČJKZ 1920, 216,
217), da gre v tej listini za cesarski ukor cerkvenima
knezoma, naj se nehata prepirati in naj priznata že
obstoječo starejšo razsodbo. Pred Karla sta bila nam¬
reč prišla s tem sporom že patriarh Ursus I. in nad¬
škof Arnon po mnenju A. Jakscha 1. 803., ko se je
cesar mudil v Salcburgu.

2

KRONIKA

1 . 1660 .

trska cerkev In okolica

Najstarejšo posest oglejske cerkve med Slovenci
južno od Drave je mogoče dokazati na podlagi listine
iz 1.824. (Kos, 11., 78). Cesar Ludovik Pobožni daruje
Ogleju dvajset kolonov. Latinsko besedilo pravi:
»... in finibus Sclavinie in loco, qui dicitur Zellia,
manentes viginti, quemadmodum hos manentes pri-
mum Kadola et postea Baldericus, fideles nostri, Ma-
xentio patriarche beneficiaverunt«. Dotlej je bil do-
tični svet le beneficij, zdaj pa se slovesno daruje v
neomejeno oblast.

Do nedavnega časa so bili zgodovinarji mnenja, da
je na tej oglejski posesti nastalo versko središče v
današnjem Celju. K temu jih je navajalo sličnoglasje
med Zellia in Celje, važna lega kraja in morda tudi
njegova slava iz časov rimskega krščanstva (celejska
škofija). Predstavljajo si, da je Oglej dobil zemljišča
od grofa Kadolaja (799—819), ko je ustanavljal za
te kraje prvo misijonsko postajo. Toda proti temu je
izrekel že M. Ljubša (ČZN 1929, 6) tehtne pomisleke,
zlasti, ker za Celje nimamo nobenega dokaza, da bi
bilo sploh kdaj last oglejske cerkve (Ljubša, 15).

Ime Zellia v tem dokumentu ni osamljen dokaz
njegovega bivanja. Najdemo ga tudi pri Pavlu Dija-
konu (Hist. Lang., IV., 38), češ: v 7. stoletju (bržkone
623 — 626) sta furlanska vojvodska brata Taso in
Cacco osvojila slovensko pokrajino (regio) Zellia do
kraja, ki se imenuje Medaria. O lokalizaciji imena v
tej zvezi je mnogo razprav (gl. M. Kos, CJKZ 1928,
196) ter je naposled zmagalo mnenje, da gre za da¬
našnjo Ziljo, Ziljsko dolino na Koroškem. Saj ime v
tem pomenu najdemo še v furlanskih virih 14.—15.
stoletja, dočim ga viri iz 12.—13. veka navajajo v
oblikah Gila, Gile in pod. Naposled je Klebl še dodal,
da se omenjajo pod imenom Zelia tudi najstarejše
župnije ob Zilji, med njimi zlasti Marija na Zilji.

Po vsem tem in po podatkih o oglejski posesti iz
11. stoletja (S. Rutar, Ben. Slov., 138) lahko rečemo,
da zadeva to ime v vseh stoletjih isto Ziljsko dolino,
torej tudi kraj darovnice iz I. 824.

Prvi, ki si prizadeva obnoviti stare pravice svoje
cerkve na koroških tleh, je bil patriarh Ursus I. (802
do 807), njegov naslednik Maksencij (807—837) je
pa na Koroškem dokazan kot zemljiški gospod ob
Zilji. To hlastanje Ogleja po koroški deželi nastopi
potem, ko je trajalo tod misijonsko delo Salcburga
nemoteno že dobrega pol stoletja. A. Jaksch misli, da
do spora ni prišlo, dokler je živel Amonov prijatelj
Pavlin. V resnici je ta veliki preobrat v Ogleju mo¬
goče razumeti le v zvezi s političnimi spremembami
na jugu in južnem vzhodu Koroške.

Lj. Hauptmann (Umw. 269) pravi, da je panonski
jarek (slovensko Posavje) osvobodil Obrov mejni
grof Erik šele 1. 795. in da je začel tedaj po njem
misijonariti patriarh Pavlin. Pozneje sklepa na pod¬
lagi Alkuinovih pisem, da se je Pavlin obotavljal do
prihodnjega leta. Tedaj da se je udeležil Pipinovega
vojnega pohoda ter prejel v duhovno oskrbo prvi del
poganske zemlje Slovencev (ČJKZ 1920, 216, 217).
Naše raziskovanje pa je ugotovilo, da je meja med
Obri in Franki na Karavankah in Visokem Krasu
padla že v avgustu 791 ob peti etapi frankovskega
prodiranja, z zmago pri obrskem ringu, ki je bil nekje
v Kranjski kotlini (J. Rus, CZN 1937).

Isto Karlovo pismo ženi Fastradi (Kos, I., 281), ki
poroča o tem pohodu, piše, da se ga je udeležil tudi
neki škof. Besedi »ille episcopus« si vsi razlagajo, da
je z njima mišljen znameniti patriarh Pavlin II. (Ru-
beis, Mon, eccl. Aquil., 362; J. Gruden. DiS 1902,
149). Pohoda, ki ga je vodil sam Karel vzdolž Donave

K  R O N I K A

3

1. 791., se je udeležila cela vrsta Škofov in jih je nekaj
na Obrskem tudi pomrlo. Kakšni nameni so jih spra¬
vili tja, ni še nihče razmišljal. Nekateri izmed škofov
so gledali svoje dolžnosti skozi prizmo vladarjeve po¬
litike, pa so šli na vojno kakor vsak pogumen vojščak.
Drugače pa je bilo pri škofih, ki so kot sosedje po¬
ganskih dežel vedeli, da se jim bo tod avtomatično
raztegnila njihova dieceza. S tega vidika moramo gle¬
dati tudi udeležbo patriarha Pavlina na pohodu leta
791. Ker je bila v Italiji skrb de propaganda fide pri¬
hranjena zgolj metropolitom, je torej Pavlin prišel,
da si ogleda nove dele svoje dieceze, preden uvede v
njih misijonsko delo.

V prostoru Posavske krajine ležita izmed sedmih
pokrajin današnje slovenske zemlje dve, ki sta v svo¬
jih planih ploskvah sredi gorske obrobe družili v do¬
kaj gostem naselju prav velik del slovenskih poganov.
Dno Kranjske kotline na eni, a široka Savinjska do¬
lina na drugi strani sta bili torej v prvi vrsti pokli¬
cani in izvoljeni, da zadržita oglejske misijonarje, ki
so želeli pridobiti za Kristov nauk v kratkem času
čim največ poganov. Misijonarji so dospeli semkaj po
sledu stare rimske ceste Aquileja-Poetovio. Kakor pa
so bili njihovi saleburški tovariši zastavili svoje moči
na točkah bivših škofijskih mest Teurnije, Viruna in
Poetovije, sklepa E. Klebl po vsej pravici, da je izbira
prvih misijonišč v Posavski krajini zadela prav tako
oba bivša škofijska sedeža, emonsko-ljubljanski ter
celejsko-celjski kraj. Glede Celja ta trditev morda ne
drži dobesedno, ker prva cerkev za Slovence Celjske
krajine bržkone ni zrasla tukaj, ampak v Šempetru v
Sav. dolini (Ig. Orožen, Das Bistum Lavant, III., 348,
433). Z veliko verjetnostjo pa smemo domnevati, da
je bila prva postaja krščujoče in pokopavajoče duhov¬
ščine za Slovence Kranjske kotline ustanovljena v
Ljubljani, naslednici starokrščanske Emone. Zgodilo
se je to v skladu z emonskimi tradicijami, ki jih je
hranil Oglej, a po prizadevanju patriarha Pavlina II.
(787—802).

O načinu krščevanja se poučimo iz zapisnika, ki
ga je bil 796 sestavil sam Pavlin na zboru škofov
(Kos, I., 303.; Ljubša, 122), kakor tudi iz Alkuinovih
pisem na Karla, oziroma Arnona (Kos, L, 304, 407).
Ker pa imamo podatke, da je Italija pošiljala v 9. sto¬
letju misijonarje tudi v hrvaško Posavino, Panonijo
in na Veliko Moravsko (J. Gruden, KO 1905, 10), sc
nam zdi to dokaz, da tudi v Ogleju ni manjkalo mi¬
sijonarjev. žal, da nam je izmed njih znan samo eden.
namreč Candidus ali Blandicius, ki opisuje, kako živi
»osamljen v gorah Slovenov in v gosti jelovini kot
tujec med domačini, nezmožen njihovega jezika«
(MG, Epp., IV., 484; Kos, II., 2).

E. Kleblu se zdi, da je Ljubljana v 9. stoletju imela
celo zopet svojo škofijo, ki da jo je potem uničil ma¬
džarski vihar (Car. I., 1926, 47). Iz smisla cele do-
tične listine (MIoGF 1880, 250'; Kos, II., 374 a) pa
tega ni mogoče razbrati. Oglej dobi škofijo v Concor-
diji v nadomestilo za vsa »irrecuperabilia episcopia«,
ki jih je divjost Madžarov razljudila skoraj do golih
tal, a so spadale pod oglejsko cerkev. Episcopium po¬
meni po Du Cangeu škofovsko čast, škofovo cerkev
ali dom, dalje njegove dohodke, a naposled tudi die-
cezo. Klebl se je odločil za poslednji pomen besede

ter si pri tem ne more misliti, da bi bile te škofije
drugje kakor na antičnih škofovskih sedežih Siscije,
Celeje in Emone. Vendar na osnovi imena »strata
Hungarorum«, ki ga je nosila glavna cesta skozi Fur¬
lanijo, in po podatkih o opustelosti njene okolice (M.
Kos, RZDHV, V./VI., 363) je mogoče reči samo to, da
ima listina v misli le zmanjšane dohodke škofijskih
cerkev na furlanskih tleh, ne pa tudi v Sloveniji.
Concordijo je torej dobil Oglej z namenom, da bo
spričo svoje obubožanosti razpolagal z večjimi sred¬
stvi ter bo tako odpornejši proti sovražnim napadom.

Delo krščevanja se je pričelo pri nas takoj po za-
toru obrske sile 1. 791. V dobrih desetih letih je bil
izvršen že dobršen kos dela. Misijoni v Posavski kra¬
jini so bili torej v glavnem organizirani, ko se je Oglej
naenkrat domislil še svojih starih pravic v deželah
dalje na severu. Pred 1. 803. so Oglejci dospeli bodisi
naravnost iz Čedada, bodisi iz Posavske krajine do
reke Drave na Koroškem. Tedaj je izbruhnil hudi spor
s Salcburžani, ki je delal preglavice samemu Karlu.
Zadravska lega treh parov najstarejših cerkva, Ma¬
rija na Zilji: Sv. Rupert pri Trebnjem, Kapla v Rožu:
žihpolje ter Kamen v Podjuni : Dravski dvor, je spra¬
vila Klebla na zelo verjetno misel, da je postala tedaj
povod prepira prav ena izmed teh cerkva.

Šele posledica tega trenja je bila, kakor dokazuje
Lj. Hauptmann (Umw. 275, 276), da je dobil 1. 811.
Oglej k svojemu misijonskemu ozemlju na račun
Salcburga še ozko progo Koroške med Dravo in Kara¬
vankami. Po računih E. Klebla (1926, 53, 106) je na¬
stalo za vlade Karolingov v tem delu Koroške brž¬
kone sedem prafar: Dobrla ves (Mar. vneb.), Kapla
(Zenon), Rožak (Mihael), Marija na Zilji (Vneb.),
Šentjanž na Z. (J. Krst.), šteben na Z. (Štefan) in
Šmohor (Mohor in Fort.). Izmed njih sta najstarejši
pač Marijini cerkvi Podjune, oziroma Zilje. Če pa so
to prve župnije v progi oglejske dieceze severno od
Karavank: ali ni potem več ko verjetno, da je bilo v
istih karolinških časih postavljeno za pokrščene po¬
gane prostrane Kranjske kotline tudi vsaj eno krščan¬
sko svetišče?

Naša geografska sklepanja se bodo morda zdela
komu presmela, češ, da so razlogi prešibki. Zato jih
hočemo v naslednjem podkrepiti še od druge, morda
bolj zgodovinske strani. Za podlago hočemo vzeti po¬
datke mlajših listin in že obstoječe ugotovitve naših
zgodovinarjev. Tudi po tej poti bomo dospeli do spo¬
znanja, da je treba ustanovitev prve krščanske cerkve
med kranjskimi Slovenci devati mnogo dalje nazaj,
kakor se je doslej računalo, namreč v dobo po letu
791. Ljubljanska cerkev nam bo zrasla kot verjetno
najstarejši spomenik misijonskih uspehov Ogleja med
zagorskimi Slovenci sploh.

če bi poznavanje naše preteklosti snovali zgolj na
ohranjenih pisanih virih, bi morali verjeti, da je Ljub¬
ljana bila brez cerkve celo do 1. 1163. (Kos, Gradivo,
IV., 462). Tega pa nihče ne verjame. Saj tedaj ima
Ljubljana že svojega župnika Petra, ki je bil med sed¬
mimi sopodpisanimi kolegi iz ostale kranjske dežele,
namreč iz Rodin, šmartina pri Kranju, Komende, De¬
vina, Trebnjega in Šentruperta, po njihovem vrstnem
redu sodeč, pač najuglednejši. Stari šematizmi ljub¬
ljanske škofije pred I. 1892. prinašajo beležko, da ob-

4

KRONIKA

Šentpetraka Ljubljanica (Gosja otoka) okoli 1. 1660.

stoja najstarejša ljubljanska župnija »a tempore im-
memoriali«. Iv. Vrhovec (ZMS 1903, 2) se nagiba k
mnenju, da je najstarejša ljubljanska cerkev stala že
dobrih 400 let pred ustanovitvijo škofije, torej v
11 . stoletju. Za to dobo govori tudi ugotovitev P. Hi-
cingerja (Klunov Archiv, II/III, 93) in Iv. Vrhovca
(ZMS 1903, 5), da je ta cerkev že stala, ko v Ljub¬
ljani pod grajskim gričem še ni bilo o više organi¬
ziranem življenju nobenega sledu. Za isti vek so se
odločili tudi cerkveni zgodovinarji v najnovejšem Le¬
topisu ljubljanske škofije za 1. 1935. z beležko (270),
da je bila prva ljubljanska župnija ustanovljena istega
leta 1085., kakor župnija v bližnjem Šentvidu.

V drugi polovici 11. stoletja so bile namreč izvršene
v cerkveni organizaciji naših krajev reforme, ki sloni
na njih ustava cerkve še danes (M. Kos, Zgod. Slov.,
127). Duhovna oskrba prostranih diecez je bila ure¬
jena po načelu delitve dela na geografski podlagi. Za¬
četki župnije v Šentvidu pri Ljubljani res ne morejo
segati dalje nazaj. Za to govori prvič krajno ime, ki
daje cerkvi večjo starost nego vasi, in drugič geograf¬
sko majhna pomembnost kraja. Pri župnijah te vrste
je še treba razlikovati cerkev kot starejšo, a župnijo
kot mlajšo ustanovo. Ljubljanska cerkev in duhov-
nija sta pa spričo velike prometno - geografske lege
ljubljanskega prostora nastali bržkone ob istem času.
Nastali sta, ko še ni bilo ljubljanskega gradu, če bi
bil namreč mogel ljubljanski grajščak odločevati o
stavbi cerkve, bi jo bil postavil gotovo bliže sebi, na
Grad ali vsaj tik podenj.

Kje v Ljubljani je stala cerkev kot središče opisane
fare? Za patrona ljubljanske cerkve nam ovaja pr¬
vaka apostolov sv. Petra najprej denar, skovan v
Ljubljani v poslednjih letih vojvode Bernarda, ki je
vladal od 1202—46. Ljubljana je kot sedež kovnice
na tem novcu označena z imenom »Civitas Laibac.«,
a poleg tega po tedanji šegi še s podobo patrona svoje
župnije. Na reverzu sedi namreč sv. Peter na prestolu
z naslonjalom in dviga v desnici nebeški ključ (E.
Baumgartner, GMS 1934, 100).

V listinah nastopa Šentpeter prvič 23. febr. 1262 v
besedah »aput beatum Petrum in domo plebis« (Fr.
Schumi, UK, II., 236). Pri cerkvi stoji tudi župnišče
(domus plebis). Iz jeseni istega leta vemo, da je žup-
nikoval tukaj (»apud Laybach in plebc«) Ludovik, ki
je bil obenem arhidijakon Kranjske in Slovenske
marke (Schumi, 239). Sama cerkev je 7. okt. 1262
imenovana kot župnijska v besedah »apud Laybacum
in parochiali ecclesia sancti Petri« (Schumi, 244).
Okoli nje je bilo pokopališče do 1. 1779. (Iv. Vrhovec,
ZMS 1901). V tej okolici je imela cerkev tudi pro¬
strano zemljiško posest, ki pa zasluži posebno raz¬
pravo. Izraz »apud Laybach« pa nam pove prav jasno,
da gre za cerkev v predmestju, na točki, ki je tudi
poznejša Ljubljana ni nikoli objela v svoje mestno
obzidje. Od najbližjega vogala obzidanega notranjega
mesta pri sedanjem Mesarskem mostu je ostalo do
cerkve 625 m razdalje, še dalje je stala cerkev od se-
lišča rimske Emone. Župnija pri Sv. Petru v Pred¬
mestju (extra muros) je bila res do 1. 1462. edina na
tleh ljubljanske občine.

šentpetrsko cerkvišče torej ni bilo brez cerkve ne v
13. ne v 12. veku. Kar se tiče same njene stavbe, nam
viri poznejših časov poročajo o štirih cerkvah, ki so

zamenjale druga drugo. Najstarejši dokazani božji
hram, bržkone preprosta romanska bazilika, je stal
do 1. 1385. Potem je bil prav tam sezidan drugi v got¬
skem slogu. Po letu 1472. je zrasla na istem mestu
menda že tretja stavba. Tedaj je namreč pridrvel v
Predmestje Turek in njeno prednico požgal. L. 1618.
je bila cerkev popravljena. V Valvasorjevem času je
imela le en stolp. L. 1731. pa so sezidali na njenem
mestu novo, ki stoji z dvema stolpoma, 1. 1897. ne¬
koliko prenovljena (P. Radics, LZg 1897, 252), še
danes (Iv. Vrhovec, ZMS 1903, 22, 57).

Stavbišče cerkve je geološko kaj zanimivo. Skozi vse
mesto vlada ob Ljubljanici sama temnosiva glina. V
okolici naše cerkve se pa sestava rečnega korita na-
nagloma izpremeni. Izpod gline se pojavlja iz vodo¬
ravnih plasti trde labore sestavljeni prag, ki je nudil
stavbi cerkve najtrdnejši temelj. Zaradi tega ni nikak
slučaj, da stoji na tem pragu v eni črti troje do ne¬
davno največjih poslopij vzhodne Ljubljane, cukrarna,
vojašnica in cerkev. Do praga se je Ljubljanica nekdaj
ovijala okoli znožja grajskega griča v strugi, ki je
bila v primeri z današnjo mnogo širša. Tik pred njim,
pred vojašnico in cukrarno, pa je bila še do 1. 1823.
razlita tako na široko, da je delala dva otoka (Gosja
otoka). Prav tukaj je bilo tudi konec njene nepretr-

KRONIKA

5

gane plovnosti. Ob dušnem pastirstvu proti Igu in
Vrhniki so šentpetrski duhovniki uporabljali to vodno
pot pač več sto let. Obratno se človeku zazdi, da so
prvi oglejski blagovestniki priveslali po Ljubljanici
dol ter stopili na kopno na prvi oviri vodnega pro¬
meta, ki jo je delal omenjeni prag.

Patrocinij sv. Petra v naši cerkvi nas navaja na
misel, da so prvi misionarji dospeli semkaj v dobi, ko
je bil spomin apostolskega prvaka v Ogleju v prav
posebnih časteh. E. Klebl, ki se je v starost patroci-
nijev močno poglobil, šteje za glavne svetnike Ogleja
in Čedada M. b. Marijo, sv. Mohorja, sv. Kancijana
in sv. Marka. Ker ima v slovenskem delu te dieceze
Mati božja le sedem starih župnijskih cerkva (1296
pa 22),. sv. Mohor in Kancijan le po eno (1296 sv. Kan-
cijan 4), sv. Marko pa nobene, sklepa Klebl, da oglej¬
sko misijonsko delo ni bilo niti energično niti enako¬
merno. Do tega sklepa je pa prišel, ker mu je ostalo
neznano, kakšno znamenito vlogo je imel prav tam
zlasti sv. Peter.

češčenje sv. Petra je začel pospeševati zlasti papež
Hadrijan I. (C. Baronius, Ann. eccl., IX., 392). V
zvezi s tem je Karel Vel. podaril katedrali sv. Petra
v Rimu največji del zlatega in srebrnega plena iz Obr-
ske, Koln, »nemški Rim«, pa je dobil glavno, istemu
svetniku posvečeno cerkev. Ti vplivi Rima so segli
tudi v Oglej in Čedad. Dokazuje nam jih zaobljuba
oglejskih sufraganov iz dobe patriarha Pavlina II., ki
pravi, da je bila stolna cerkev v Ogleju posvečena
sv. Petru in sv. Mohorju (Rubeis, Mon. eccl. Aquil.
382). Za patriarha Maksencija in še 1. 879. ima ista
cerkev za patrone M. b. Marijo, sv. Petra in sv. Marka
(Rubeis, 402, 412, 445). Današnjo cerkev je posvetil
patriarh Popon 1. 1031. M. b. Mariji in sv. Mohorju
in Fortunatu (Rubeis, 517/18), njen najstarejši del
pa stoji še danes v okolici oltarja sv. Petra (C. Czor-
nig, Das Land Gorz, 257). Čedad, ki je postal 1. 737.
druga stolica patriarhov, je imel v 9. stoletju prav
tako svoje sv. Petru posvečeno svetišče; po njem so
dobila bližnja mestna vrata svoje ime (MIoGF 1880,
a. a. 904).

Iz povedanega spoznamo, da je bil sv. Peter v naj¬
večjih časteh v dobi papeža Hadrijana I. (772—795)
in našega patriarha Pavlina II. (787—802), v Ogleju-
čedadu pa da se je to češčenje ohladilo nekako v
10. stoletju. V slovenskem delu oglejske dieceze naj¬
demo 1. 1296. sv. Petra kot cerkvenega patrona na
Koroškem in štajerskem južno od Drave štirikrat,
namreč v Mohljičah, Pliberku, Vitanji in pri sv. Petru
pod Sv. gorami, na Kranjskem v sedmih cerkvah, v
Ljubljani, Radovljici, Naklem, Zagorju in Črnomlju
ter v Komendi in Preddvoru, na Goriškem pa v Šem¬
petru pri Tržiču. Toda izmed vseh 12 Petrovih cerkva
je ljubljaska nedvomno najstarejša, samo če premi¬
slimo odlično geografsko lego kraja. Sijajne starokr¬
ščanske tradicije Ljubljane, Pavlinov obisk 1. 791. in
prav tedaj pospešeno češčenje sv. Petra nas navajajo
k domnevi, da je ljubljanska cerkev sv. Petra vendar¬
le ustanova iz dobe patriarha sv. Pavlina in Karla Vel.

šentviška pražupnija je vsekakor najstarejša hčerka
ljubljanske (Iv. Vrhovec, ZMS 1903, 9). O njej poroča
J. V. Valvasor (II./8., 819) brez navedbe vira, da je

bila ustanovljena 1085. Vendar E. Klebl (1926, 35) ne
vidi vzroka, da bi sumil o verjetnosti te beležke. Saj
so dobile naše dežele — kakor smo videli — prav
tedaj trdnejšo farno organizacijo. Isti Klebl je poka¬
zal, kako so se na Koroškem odcepile najprej župnije,
ki so imele do matere fare komaj po uro hoda. Kakor
prafaram, je bil tudi njim izbran sedež v gosto pose¬
ljeni ravnini, področje pa se jim je raztegnilo v hribe
v eno samo smer po več ur daleč. Prav na ta način je
nastala šentviška fara, ko je poleg severnega Posavja
zavzela tudi dolgo hribovito progo v povirju Grada-
ščice in Šujice. Od nje se je kot prva ločila župnija
na Sori.

Enostransko raztegnjenost opažamo tudi pri pra-
župniji sv. Petra v Ljubljani. Najbližjo mejo ji je de¬
lala reka Sava, ki je od cerkve komaj 4 km daleč. Na
nasprotnem koncu je pa danes Godovič najbolj od¬
daljena župnija, ki je imela svoje prvotno duhovno
središče v Ljubljani.

Na prostoru s te strani Visokega Krasa do Sore,
Save in gornje Krke najdemo v virih pred koncem
12. stoletja omenjeni samo dve cerkvi. Eno nam ovaja
golo krajno ime Cerknica iz 1. 1040. (Kos, III., 105),
dočim navaja listina iz 1163. župnika Ljubljane, torej
duhovnika, ki opravlja službo božjo v cerkvi tega
kraja. Iz teh podatkov smemo računati, da sta bili v
označenih mejah prvotno dve misijonski postaji,
Ljubljana in Cerknica. Obe prafari je ločila široka
proga gozdovja južne Menišije in Ravnika, ki nastopa
kot meja med oglejsko gospoščino v Cerknici in span-
heimsko Ljubljano še 1. 1265. (Fr. Schumi, Archiv,
II., 110). Ako dodamo še vodoplavno dno Planinskega
polja, dobimo vseskozi strnjen neposeljen pas zemlje,
ki je držal vsaksebi ljubljansko kotlino od vrste no¬
tranjskih polj Cerknica-Lož. Iv. Vrhovec (ZMS 1903,
8) je sicer mnenja, da je Cerknica matica župnijam
v Preserju, na Rakitni in v Borovnici; v tem pa se
hudo moti, ker te župnije so nastale iz samostana v
Bistri, ki je ljubljanska ustanova.

Kako daleč je segala ljubljanska fara proti južne¬
mu zahodu, o tem najdemo prvo sled šele iz 1. 1461.
Tedaj je bila pri cerkvi sv. Nikolaja v mestu ustanov¬
ljena ljubljanska škofija ter se je iz šentpetrske fare
ločila Ljubljana, kolikor je bilo obzidane, kot druga
župnija na tleh našega mesta. Novi škofiji je cesar
Friderik III. podelil v duhovno oskrbovanje in užitek
samo one župnije, ki so bile raztresene po južnem
Koroškem in Štajerskem ter Kranjskem in je v njih
imel patronatske pravice. Iz Kranjskega je omenjenih
v ustanovni listini (Klunov Archiv, II./IIL, 276; ZZ
1888, 18) le devet takšnih župnij, med njimi naša
šentpetrska in sosednja šentviška. Iz tega majhnega
števila je Iv. Vrhovec sklepal (ZMS 1901, 127), da je
bil delež nove škofije silno boren, ter domneval, da
so vse druge tedaj že obstoječe duhovnije ostale še
dalje pod oblastjo oglejske cerkve. Temu nasproti
ugotavlja E. Klebl (1926, 16), da si ustanovna listina
šentpetrske in šentviške fare ne predstavlja samo v
mejah one dobe, ampak v mnogo večjem obsegu. Za¬
pisniki poznejših časov nam res pričajo, da pod ljub¬
ljanskega škofa 1. 1461. iz ljubljanske okolice nista
prišli samo ti dve župniji.

6

KRONIKA

Prvi znani seznam duhovnij oglejske dieceze iz leta
1296. (K. Kovač, MIoGF 30, 623, 626, 628—30, 632 do
36 ) pozna na Notranjskem poleg Cerknice tudi še
župnijo v Ložu (Stari trg). Predeli do Sore in Save
pa so bili tedaj naseljeni že tako gosto, da so razdrob¬
ljeni kar na osem duhovniških postaj: Ljubljano, Ig,
Logatec, Polhov gradeč, Šentvid, Soro, cerkev nem¬
škega viteškega reda v Ljubljani in samostan v Bistri.
Poslednje tri cerkve so spadale 1461 pod jurisdikcijo
posameznih redov, zaradi tega cesar z njimi tedaj ni
mogel razpolagati. Ali poleg Šentpetra in Šentvida
najdemo kot sestavine ljubljanske škofije še Ig, Lo¬
gatec in Polhov gradeč kljub temu, da jih ustanovno
pismo ni imenovalo izrečno. Te tri kraje je zapisal
škof T. Hren 1. 1605. kot sebi podrejene duhovnije
(J. Barle, IMK 1895, 110). Njim se pridružuje Vrh¬
nika, ki ima svojo župnijo od I. 1408. Valvasor (II./8.,
724, 750, 761, 782, 786, 819) piše o Vrhniki, Logatcu
in Igu ter Polhovem gradcu, da se računajo k usta¬
novi ljubljanske škofije (das bischofliche Stifft Lay-
bach). Prve tri da prezentira škof, četrto, kakor tudi
Šentvid pa stolni kapitelj.

Po seznamih podružnih cerkva vrhniških iz 1526,
oziroma iz Valvasorjeve dobe (A. Koblar, IMK 1895,
81; Valv., II./8., 782) je ta župnija obsegala celo kraje,
ki so poleg očividno starega Logatca dobili v 18. sto¬
letju svoje duhovnije tam v Rovtah, Hotedražici in
Godoviču. Po vsem tem moramo le pritegniti E. Kleblu,
da je ustanovna listina ljubljanske škofije zavila v
goli imeni šentpetra in Šentvida staro tradicijo, da so
duhovnije, ležeče v progi od Save do Hrušice, le njune
nekdanje podružnice. Obenem je hotela povedati, naj
spadajo te kot hčerke v isto škofijo kakor njihovi
matici sv. Petra in sv. Vida. Sicer pa je vse to izrazil
na svoj način že P. Hicinger na svoji »Diocesankarte
von Krain fiir 1462—1787« (Klunov Archiv II./III.,
priloga).

Na južnem zahodu Hotedražice in Godoviča ležeči
Črni vrh nad Idrijo je bil cerkveno organiziran že iz
vipavske fare. In ker je bil Logatec po Lj. Haupt¬
mannu (Eri. 463) prvotno oglejska posest, bi mogli
z Vrhovcem in Maroltom (Dek. Vrh., 133, 138) domne¬
vati, da je bil ta kraj prvotno prav tako vipavska po¬
družnica. Prometovanjc z Vipavsko dolino mu je stara
cesta sicer od nekdaj olajševala. Tod je tudi držala
pot oglejskih duhovnikov do Kranjske kotline. Ali s
tem še ni rečeno, da je bil iz iste smeri Logaški Kras
organiziran tudi cerkveno. Nasprotno. Dosegljive zgo¬
dovinske tradicije nam povedo, da se je delo vipavske
duhovščine ustavilo že v Podkraju, torej na primor¬
skem pobočju Visokega Krasa. Vrhu tega se je zgo¬
dilo, da je na zagorski strani Hrušice, tik pod vrhom,
Vipavcem zastavila pot celo duhovščina s Pivke. Tam¬
kajšnja cerkvica sv. Jere (870 m) nastopa namreč za
Valvasorja med podružnicami župnije v Hrenovicah
na Pivki.

Ta župnija je nastala iz zahodnega dela pivške pra¬
fare v Slavinah pred 1. 1318. (J. Zabukovec, Slavina,
74) in je mejila na vipavsko. Ali med obema soseda¬
ma je bila ta velika razlika, da je spadala Vipava ne¬
posredno pod Oglej, dočim so bile Hrenovice, kakor
vsa Pivka, del tržaške škofije. Meja med diecezama
je držala s Tržaškega Krasa tako, da je bila Vipavska

dolina oglejska, Senožeče in Hrenovice pa pod Trstom.
Z Razdrtega je držala čez Nanos, okoli cerkvice sv. Je¬
re ter dalje po Hrušici, Javornikih in Snežniku. Do
1. 1461. so bile vse župnije severno od te črte, a južno
od Drave pod cerkveno jurisdikcijo oglejskega patri¬
arhata. Ker pa vipavska cerkev na vrh Hrušice ni
segala in je bila Sv. Jera del tržaške škofije, se nam
zdi utemeljeno trditi, da na Logaški Kras vipavska
prafara ni nikoli segala, ampak da se je tod razpro¬
stiral že teritorij neke druge stare oglejske cerkvene
ustanove.

Na samem Logaškem Krasu ni bilo v zgodnjem
srednjem veku pač še nobene privlačne točke ljudske¬
ga naselja, kjer bi si bili oglejski misijonarji uredili
svojo postajo. Saj visoka gorska lega in splošna gozd¬
natost sta bili vzrok, da je slovenski človek te kraje
gosteje naselil šele v poslednjih stoletjih. Zaradi tega
tej pokrajini kakor tudi obrobi Ljubljanskega barja
ni bilo usojeno drugo kakor da sta postali priveska
najbližje, v dnu Kranjske kotline ležeče prafare sv.
Petra v Ljubljani.

Meja pražupnije sv. Petra je bila na Visokem Krasu
istovetna z mejo prvotne Kranjske (Lj. Hauptmann,
Eri., 352). Teritorialna politika deželnih gospodov je
sicer v 14. stoletju premaknila mejo dežele dalje proti
jugu, ali medsebojne meje diecez so ostale nepremično
v svojih starih črtah. In ko je v Ljubljani ustanov¬
ljena škofija prejela šentpetrsko prafaro z njenimi
bivšimi podružnicami, tedaj se je s svojimi mejami
približala cerkvici sv. Jere na Hrušici še ta dieceza ter
je nastala tamkaj trojna mejna točka med škofijami
ljubljansko, tržaško in oglejsko.

Stanje teh 1. 1461. določenih cerkveno - upravnih
mej je ostalo neizpremenjeno vse do reform cesarja
Jožefa II. (1780—90), ki so hotele posamezne škofije
tako zaokrožiti, da bi se ujemale z deželami. Glede na
to je dobila ljubljanska škofija 1. 1787. iz goriške (do
1751 oglejske) dieceze vse nekdaj oglejske župnije na
Kranjskem tostran sedanje deželne meje. Tedaj so se
vrnili k Ljubljani tudi kraji sedanjih župnij v Pre¬
serju, Borovnici in Rakitni, ki jih je duhovno oskr¬
boval samostan v Bistri od svoje ustanovitve 1255 do
zatrtja 1782. L. 1791. se je naša škofija povečala na
goriški račun še za duhovnije v porečju gornje Idrijce
(M. Arko, Zgodovina Idrije, 147, 149). Glede kranj¬
skih župnij na oni strani Hrušice, Lohače in Mačkovca
pa se je gornje načelo uveljavilo šele 1. 1829./30., ko
je Trst odstopil Ljubljani dekaniji postojnsko in tr¬
novsko, Gorica pa vipavsko.

Zgodovine zaokrožitve ljubljanske škofije smo se
dotaknili zaradi tega, ker nam daje za poznavanje
obsega naše prafare prav trden okvir kar od treh stra¬
ni, od ribniško-cerkniške, pivško-vipavske ter idrijsko-
loške. Prafara, ki je bila dobrih tri sto let sredi oglej-
sko-goriških župnij dokaj izolirana, je dobila vrnjeno
svojo starodavno osrednjo lego. Na njenih tleh je leta
1780. bivalo 23 duhovnij, dočim je do danes njihovo
število naraslo na 41, ki so organizirane v dobre tri
dekanije. Sama Ljubljana je k šentpetrski in šen-
klavški župniji dobila 1. 1785. tri nove (Iv. Vrhovec,
ZMS 1901). V poslednjem času se je pa toliko pove¬
čala in tako narasla, da ima v današnjih mejah že
11 župnij (J. Rus, Ljubljanske župnije v sliki in šte-

KRONIKA

7

8

KRONIKA

vilki, Kronika 1934, 98). Spričo tega leži na tleh šent-
petrske prafare že vsaka sedma duhovnija današnje
ljubljanske škofije.

Dokler je bila naša cerkev edina v Kranjski kotlini,
se njena duhovščina cerkvenemu delu na nasprotnem
bregu Save ni mogla ogibati. Nanjo je bilo vezano du¬
hovno oskrbovanje pač vse kotline. To velja zlasti za
kamniško plat. Saj dočim je podolžna os prafare od
Save do Godoviča dolga 40 km, je bil radius od Ljub¬
ljane do kamniškega podgorja le 25 km dolg. Vrhu
tega je bila naša cerkev postavljena v bližino šmar-
tinske ceste, glavne črte srednjeveškega prometova-
nja v to smer. šele ko je bila ustanovljena v 13 km
oddaljenem Mengšu (sv. Mihael) posebna duhovnija,
je bila dana Savi vloga mejne reke ter je šentpeter
izgubil svojo središčno lego.

Spomini na nekdanje zveze med zelo oddaljenimi
kraji in krstilno cerkvijo so v ljudskem izročilu prav
redko ohranjeni. Volče, vas s staro cerkvijo sv. Da¬
nijela na desnem bregu Soče pri Tolminu, so bile še
v 12. stoletju cerkveno središče vsega Tolminskega
(Kos, III., 34). Ker pa je imel Bohinj na to stran še
do nedavno več gospodarskih in boljših prometnih
zvez (Iv. Franke, LZ 1885, 626; A. Miillner, Das Eisen
in Krain, 83, 328, 705), kakor na Gorenjsko, je bil
prvotno v cerkvenih zadevah gotovo prav tako vezan
na Volče. Oba kraja sta si narazen na 20 km zračne
razdalje. Ločijo ju Bohinjske Spodnje gore (Baška
škrbina 1273 m), divja Baška grapa in sedem današ¬
njih duhovnij. S. Rutar (Zgod. Tolm., p. 34) pa nam
poroča tole: »Trdi se, da je hodil volčanski duhovnik
daleč okoli (celo v Bohinj) krščanski nauk razlagat
in svete zakramente delit. Tudi ljudi so nosili celo iz
Bohinja (?) v Volče pokopavat.«

Cerkveni stiki med Bohinjem in Volčami so bili
pretrgani pač že 1. 1004., ko je prišel Bohinj v poli¬
tično odvisnost od briksenške škofije. Tega leta dobi
Briksen v Gorenjskem kotu »praedium ... cum omni¬
bus suis pertinentiis, id est ecclesiis ...« (Kos, III.,
17). Med darovanimi objekti je torej bilo tudi že par
cerkva. To so prva svetišča, ki se omenjajo na Kranj¬
skem, odkar živijo tod Slovenci. In ker je bil ta kot
Kranjske Madžarom dokaj s poti, bi smeli domnevati,
da so se njegove cerkve ohranile morda še iz karo¬
linških časov. Glede duhovnega oskrbovanja Bohinja
pa moramo sklepati, da se je zdaj namesto Volč uve¬
ljavila prafara Gorenjskega kota. Prvotni sedež tretje
prafare, ki smo jo pridobili k Cerknici in Ljubljani,
je bila po nekaterih znakih Radovljica (sv. Peter).
Zračna razdalja med njo in ljubljanskim šentpetrom
je 42 km. če pa sta si sosedi razdelili gorenjsko stran
na pol pota, potem je imela njuna duhovščina priliko
srečavati se v okolici Kranja. Pozneje, ko je bila
Kranjska kotlina razdeljena na posamezne zemljiške
gospoščine, je dobila šentpetrska prafara na severnem
zahodu mejo, ki se je skladala z mejno črto med loško
in ljubljansko gospoščino.

Področje prvotne šentpetrske krstilne duhovnije je
segalo preko opisanih mej prafare tudi na jugu in
južnem vzhodu. Ker je bil Turjak še v 13. stoletju del
ljubljanske gospoščine, se je tamkajšnja prafara
Škocjan gotovo ločila iz šentpetra. Isto velja o Za¬
savju med Besnico in Litijo, ki ga je pozneje pritegnil

v duhovno oskrbo šmartin pri Litiji, podružna fara
dolenjskega Šentvida. Med turjaškim in zasavskim
okolišem ležečo prafaro v Šmariju moramo prav tako
šteti za hčerko Ljubljane. Tako se je mejna črta ljub¬
ljanske krstilne duhovnije tudi v tej smeri ujemajala z
mejo upravnega področja rimske Emone (W. Schmid,
Emona, 1914, 65, 187).

E. Klebl in M. Kos (Zgod. Slov., 66) bi hotela v
dejstvu pomanjkanja zgodovinskih virov i. dr. gledati
dokaze, da Oglej ni razvijal niti približno tolikšne
misijonske vneme, kakor sosednji Salcburg. Neko za¬
poznelost je na oglejski strani res opaziti, toda vzroke
je treba iskati v drugih smereh. Prvi vzrok gre na
rovaš obrskega gospodstva, ki je trajalo v panonski
ulici pol stoletja dalje kakor na Koroškem. Ko so
Franki 774—795 odprli Ogleju misijonske pokrajine,
možnost nemotenega propovedanja v njih prav tako
še vedno ni bila trajna, že ponovne vstaje Posavcev
s Kranjci vred pod vodstvom Ljudevita Posavskega,
ki so spravile na noge deset frankovskih vojsk, so
delale časovne presledke, ko je prihajal poganski duh
vselej znova do sape ter je moralo krščansko gibanje
več ali manj mirovati in čakati ugodnejših razmer, še
bolj in dalje časa pa je ovirala Oglejce doba madžar¬
skih navalov. »Temna noč suženjstva in barbarstva,
ki je skoraj sto let tlačila naše pradede, je zamorila,
kar je komaj pričelo brsteti« (J. Gruden, Zgod. slov.
nar., 89, 99). Da je bila oglejska duhovščina ob po¬
biranju cerkvene desetine dokaj zmernejša od salc-
burške (J. Gruden, 436; M. Kos, Zgod. Slov., 127), je
treba le pripisati njeni modrosti in previdnosti.

Ker je bilo še v 12. stoletju celo na Koroškem najti
nekrščene odrasle ljudi (E. Klebl, 1927, 139), tudi
kranjskih Slovencev ne smemo šteti, da bi bili tedaj
že vsi pokrščeni. Listina iz 1228, ki zadeva Belo kra¬
jino in omenja »populum ... errore caecitatis involu-
tum« (Kos, V., 486), se zdi Fr. Trdanu (Čas 1914,
195), da ima v mislih le iz Bosne zasejano bogomil-
stvo. Toda če pomislimo, da so Slovenci še 1. 1331.
molili neko drevo in studenec pod njim kar v Koba¬
ridu, tako rekoč pred vrati Čedada (S. Rutar, Zgod.
Tolm., 1882, 65), moramo v odročni Beli krajini in
za sto let prej vendar slutiti tudi še dosti poganstva.
Drug primer poznega poganstva ugotavlja H. Pirch-
egger (Deutsche Zg., Celje 1935, 7). Leta 1300. je nam¬
reč preiskovala v Mariboru posebna komisija zadevo
nekega plemiča Weitla iz sosednje Brestrnice, ki je
bil m. dr. obdolžen, da je malikoval in po božje častil
neko drevo poleg svoje hiše (W. Mannhardt, Der
Baumkultus, 1875, 10, 70). Po našem mnenju je bilo
samo poganstvo zmožno odpreti belokrajinskemu bo-
gomilstvu vrata na stežaj. V splošnem pa je treba
reči, da so se Slovenci vedli med pokrščevanjem bolj
pasivno. Zaradi tega ni noben misijonar doživel med
njimi krone mučeništva in se tudi niso ohranile ni-
kakšne čudežne zgodbe.

Vplivanje Cerkve na preobrazbo ljudskega duha je
torej med Slovenci napredovalo silno počasi. Obratno
pa so izredno dolgo trajale razmere, ko je mogla po¬
ganska kultura vplivati na krščansko. Le tako si mo¬
remo razlagati, da se je v ljudskih šegah in navadah
vzdržal do danes marsikateri poganski element, ki ga
krščanstvo ni moglo izkoreniniti, ampak mu je dalo
le drugačno lice (E. Klebl, 1927, 139).

r Ronika

9

Šentpetrska cerkev pred potresom 1895

Poganstvo, steber slovenske neodvisnosti, sta naj¬
uspešneje izpodrivala solunska brata Ciril in Metod
v kratki dobi druge polovice 9. stoletja. Pri službi
božji sta dala vso čast narodnemu jeziku in na ta
način približala novo vero ljudski duši. Iz tega cer¬
kvenega gibanja so zrasle državi panonskih Sloven¬
cev pod knezom Kocljem seveda tudi sile političnega
odpora proti prodirajočemu nemškemu imperializmu.
Nastane pa vprašanje, ali je kaj sledov o tem, da bi
bilo to cerkvenopolitično gibanje vplivalo tudi na Slo¬
vence Posavske krajine. V spisu »De conversione Ba-
goariorum et Carantanorum« iz 873 se govori v zvezi
s Cirilom in Metodom prav obširno o koroški deželi.

Iz tega sklepa A. Jaksch (Gesch. K., I., 86), da je slo¬
vansko cerkveno gibanje našlo tam prav ugodna tla.
Da vnetejši koroški delavci v vinogradu Gospodovem
v drugi polovici 10. stoletja brez pomoči vsaj neka¬
terih tekstov glagolske literature res niso mogli izha¬
jati, nam pričajo tako zvani brižinski spomeniki (J.
Gruden, KO 1905, 391; M. Kos, ČJKZ 1931, 140; Fr.
Kidrič, Zgod. slov. slovstva, 1., 5).

Med Hrvati se je začela uveljavljati slovenska služba
božja okoli 881—82 bržkone pod vplivom Metodovega
popotovanja skozi njihove kraje (J. Rus, Krst prvih
Hrvatov in Srbov, 1932, 18), oziroma po prizadevanju
ninskega škofa Teodozija (F. šišic, Povijcst, 1925,
386). Klebl domneva, da sta bili oglejski škofiji Sisak
in Nin morda kar del Metodove nadškofije.

Za Teodozija so znaki, da je bil sufragan oglejske
cerkve. Zato si predstavlja J. Gruden (KO 1905, 18),
da je bil Oglej glede slovčnskega obreda popustlji-

Ddavsla bjiž*

vejši kakor so bili Nemci in Rim. Ker sta dobila Ciril
in Metod 867 od papeža poziv, naj prideta v Rim,
šele, ko sta dospela v Benetke, misli Gruden, da sta
imela ob odhodu iz Podonavja pred očmi drug smo¬
ter, morda Oglej. R. Rogošič (Nova revija 1936, 269)
misli, da bi bilo Cirilovo zagovarjanje slovenskega
bogoslužnega jezika v Benetkah »suvišno i bez do-
voljna razloga, kad sveti Apostoli ne bi bili uveli sla-
vensku liturgiju na teritoriju, koji je spadao pod vlast
mletačku, odnosno patrijarha gradskog (Grado)«.
Verjetnejša pa je domneva Lj. Hauptmanna (Rad
243, p. 243), da sta šla v Benetke, ker sta se hotela
po neuspehih na Velikem Moravskem vrniti po morju
domov. Zaradi tega o njunem razmerju do panonske
ulice, ki je tudi že davno niso več upravljali domači
knezi, ne moremo reči drugega, kakor da ju je leta
867. pot v Benetke vodila tod skozi (Fr. Zmazek, Vo¬
ditelj 1900, 17; J. Rus, Krst, 17).

Divjanje Madžarov se je na Koroškem čutilo tako
malo, da je k 11 cerkvam 8. in 9. stoletja priraslo do
1. 1043. severno od Drave še 14 novih župnij (Klebl.
1925, 44). Na tleh današnje Hrvaške se zdi, da se je
postavil Madžarom krepko v bran kralj Tomislav. Le
tako si razlagamo trditev drugega cerkvenega zbora
v Splitu I. 928., da škofija v Sisku več ne obstoja, da
pa je »populata et sacerdotum et plebium copiam
habens« (F. šišič, Priručnik izvora, 222). Med tema
zavetnima deželama ležeči kraji panonske ulice so pa
še dalje zaviti v gosto meglo ter ni še vedno nobenega
sporočila o kakem napredku njihove cerkvene orga¬
nizacije. če pa poročajo 1. 900. bavarski škofje v Rim,
da je bivša Kocljeva dežela pusta in prazna ter zopet
brez vsake cerkve (Kos, II., 243—46), potem moramo
trditi isto tudi o njeni ulici proti Italiji.

Okoli 1. 1000 se je pričelo krščevanje celo med
Madžari, ki so bili nedavno še tako divji (sv. Štefan
kralj). In, kar je še posebno značilno, prav od te
madžarske strani so dobile hrvaško-slavonske cerkve
zopet vrhunec svoje cerkvene organizacije, ko je bila
1094 ustanovljena škofija s sedežem v Zagrebu (F.
šišič, Povijest, 1925, 618). Kakor za drugo polovico
9. stoletja, tako je torej za sto let pozneje dokazana
dokaj čvrsta cerkvena organizacija že zopet vse na
okoli, v jedru tega kroga, na tleh Posavske krajine,
se pa prične tedaj komaj nekoliko svetlikati.

Da je bilo Ljubljani in njeni cerkvi sv. Petra uso¬
jenega pred Madžari dosti trpljenja, postane razum¬
ljivo že na podlagi njene lege v podaljšku furlanske
»strata Hungarorum«. Istega leta 973., ko so dobili
tam na severu Čehi svojo škofijo v Pragi, se pojavi
v ohranjenih listinah v znamenju krščanske obnove
na Kranjskem sicer najpoprej Loka. Da pa je treba
šteti našo Ljubljano za starejši obnovljeni kraj, v
tem nas potrjuje dejstvo, da so se vrata madžarskim
vpadom v panonsko ulico v mestu Ptuju zopet zaprla.
Ta kraj je namreč zopet trdno v krščanskih rokah,
ker se v njem omenja 1. 977. novo krščansko svetišče
(Kos, II., 460, 473, 482). Vsa štajerska severno od
Drave je dobila v 10. stoletju menda štiri nove cerkve
(M. Ljubša). Ker pa je morala krščanska ofenziva
Madžare izriniti iz Ljubljane vsekakor prej kakor iz
Ptuja, pridemo glede Ljubljane vendarle v čase pred
1. 973.

v Ljubljani

10

KRONIKA

kronika

11

Ljubljanske cerkve pa brez tuje pomoči Oglej
spričo obubožanosti bržkone ni mogel obnoviti. Naj¬
bližji, ki je bil poklican, da pomaga, je bil seveda go¬
spodar tega kraja. Po eni strani je to čisto v skladu
s socialno-političnim razvojem onih časov, ki so pri¬
nesli zlasti pravni uredbi cerkvenega lastništva, ozi¬
roma odvetništva (M. Kos, Zgod. Slov., 126; J. žon-
tar, SP 1935, 430; M. Dolenc, Pravna zgodovina, 77).
Po drugi strani nam opisane meje prafare pričajo, da
je bila šentpetrska cerkev vnovič sezidana prav za
dušne potrebe podložnikov ljubljanske gospoščine
v njenem prvotnem obsegu.

Te pravne uredbe, ki so dajale laikom prvo besedo
tudi pri cerkvah, je izpodkopala okoli 1. 1050. strogo
cerkvena struja. Stare pravne ideje so živele potlej
le v uredbi cerkvenega patronata. Tudi v začetku
13. stoletja je doživel Oglej patriarha visokih politič¬
nih smotrov Bertolda (1218—51) iz rodu Andechsov
(W. Lenel, Venezianisch-Istrische Studien, 1911, 137;
M. Kos, ČNZ 1917). V skladu z njegovimi stremljenji
je bilo, da je napravil po svoji diecezi tudi revizijo
patronatov. L. 1221. je dobil od Viljema iz Loža po
verodostojnih in mnogih pričah dokaze, da sta pa¬
tronat pri cerkvi sv. Jurja v Starem trgu imela že
Viljemov ded in oče (Schumi, UK II., 31; Kos, V.,
346). Zaradi tega je moral Viljemu popustiti, šest
let pozneje je načel vprašanje šentpetrskega patro¬
nata v Ljubljani (Schumi, 37; Kos, V., 458), ki si
ga je lastil koroški vojvoda Bernard iz rodu Span-
heimov. Tedaj se je pa vnela tolikšna razprtija, da
je patriarh izrekel nad Ljubljano interdikt (Iv. Vrho¬
vec, ZMS 1903, 14).

Fr. Zvvittru (GV 1929/30, 138) se zdi, da je bil pa¬
triarhov zahtevek neupravičen. Vendar če si stvar
bliže ogledamo, bomo spoznali ravno nasprotno, žup¬
nije v Starem trgu pri Ložu glede starosti z našo
ljubljansko ne moremo primerjati, ker je po računih
E. Klebla komaj iz dobe ca. 1160. Pravni naslovi
Ogleja z ozirom na ljubljansko cerkev pa datirajo
bržkone kar iz časov Karla Vel. in patriarha Pavlina
II. Patriarhu Bertoldu je bilo treba torej pokazati
samo na dejstvo, da je šentpetrska cerkev že stala, ko

o gospoščini v Ljubljani še ni bilo nobenega sledu.
M. Ljubša (181) pripoveduje, kako so si na tleh se-
kovske škofije prisvajali deželni knezi patronatskc
pravice nad šestimi cerkvami. Ko pa se je izkazalo,
da so dve izmed njih postavili salcburški nadškofje,
so ju morali odstopiti. Prav tako je moral v Ljub¬
ljani mlajši posvetni gospod popustiti starejši cerkvi.
Patronat nad šentpetrom je bil potem znova v rokah
oglejske cerkve, in sicer do 1. 1356., ko ga je patriarh
Nikolaj odstopil deželnemu knezu Albrehtu II. Habs¬
burgu (Fr. Zvvitter, GV 1929/30, 139).

Na podlagi vsega povedanega je mogoč le sklep, da
je morala biti župnijska cerkev od konca 10. stoletja
do 1. 1227. pravno podrejena posvetnemu gospodu
Ljubljane. Enakšen dokaz ex posteriori za to se nam
zdijo tudi negativne posledice, ki jih je imela ta pod¬
rejenost zlasti na polju gospodarske politike. V za¬
četku te dobe je bila sicer cerkev v javnem življenju
še vedno močnejši činitelj kakor grad. Okoli nje so se
zgrinjale množice vernikov vsake nedelje in praznika.
Nedvomno je zaradi nje in pri njej nastal tudi najsta¬
rejši ljubljanski semenj, ki se je vršil prvotno na sam
sv. Petra in Pavla dan, a so ga kasneje preložili na
prvi ponedeljek po tem prazniku (Bericht Zbornice
TOI za 1875, 290).

Spričo tega je imela cerkev in njena neposredna
okolica najlepšo priliko, da postane posebno selo z
lastnimi gospodarskimi uredbami višje vrste. Kljub
temu ni nastalo tamkaj ne tržišče ne točka ljudske
aglomeracije (prim. Stelč, Valvasorjeva Ljubljana,
GMS 1928, sl. 25., 26. in 28., ter Florijančičev plan
mesta, Karte von Krain, 1744). Prvi vzroki tega pa
ne tičijo v blizu ležeči podgrajski Ljubljani, ampak
v dejstvu, da cerkev ni imela nobenih pravnih moči,
da bi bila vodila samostojno gospodarsko in naselje-
valno politiko, šentpetrska cerkev se je razvijala, ka¬
kor jo je ravnal na podlagi nekih pravnih naslovov
ljubljanski gospod s svojega gradu. Ravnal jo je pač
po svojih osebnih koristih: dočiin je aglomeracijo
okoli cerkve trajno oviral, jo je pa tem bolj pospeševal
v znožju svojega vzvišenega bivališča.

PRETEKLOST MARIBORSKEGA GLEDALIŠČA

OB 150 LETNICI NJEGOVEGA DELOVANJA n R  v K R A T J

GLEDALIŠČE V BAROKU

Početki gledališča v slovenskem Podravju segajo v
pozni barok. V tem izredno radoglednem stoletju vo¬
dita gledališče do nezaslišanega razmaha dve počeli:
posvetno z vladarsko-političnimi in versko z metafi¬
zičnimi nameni. Posvetno baročno gledališče doživi
svoj najlepši razcvet v Franciji pod pokroviteljstvom
kardinala Richelieuja, ki ga postavi zavestno v službo
vladarskega absolutizma in državne rezone, da pro¬
slavlja preureditev državne uprave v smislu absolu¬
tizma in poveličuje veliko, heroično Francijo. Po

svojem duhu in ustroju je posvetno baročno gleda¬
lišče izrazito dvorno-aristokratsko, njegovo torišče v
vladarskih in kneževskih prestolicah, zato izven vpliva
na kulturno snovanje slovenskega ozemlja, ki ni imelo
pomembnejših oblastnih središč.

Drugo versko gledališče ima svoje korenike v kato¬
liški Španiji. Tudi tu se gledališče udinja spočetka
politični misli, spominu na veliko osvobojenje, nato
pa se povrne gledališče vlogi Španije kot prve zaščit-
nice katoliške reformacije k svojemu mističnemu
korenu, k verskim predstavam. V Španiji se strne ta
čas srednjeveška moraliteta s politično alegorijo,

12

KRONIKA

dvorni sijaj z verskim pompom v edinstveno odrsko
zvrst, katere časovni zanos še danes govori z baročnih
oltarjev in iz katoliškega bogoslužja.

Versko - propagandni pomen gledališča pa so do
kraja doumeli ter organizatorično genialno izkoristili
šele pravi vojščaki katoliške reformacije — jezusovci.
Vodila jih je misel, da popolna preureditev modernega
življenja v smislu katolicizma ne more prebiti brez
gledališča, izvršujočega z umetniškimi sredstvi njih
poslanstvo: okrepitev vere in zator sovražnika. S svojo
prilagodljivostjo so napravili iz gledališča najpopol¬
nejše versko - propagandno orodje za vzbujanje po¬
božnosti in zvestobe do katolištva, priljudnejše in
uspešnejše od predavanj, pridig in spisov. Kot nadar¬
jeni učenci humanizma so se pri upravljanju gledali¬
šča ravnali zvesto po Aristotelovi opredelitvi dram¬
skega učinka — vzbujati v gledalcu strah in sočutje,
strah pred večnim ognjem in sočutje s tolikanj pre¬
izkušenim zemljanom.

Sodobni cerkveni sijaj, mamljivo oznanjujoč zarjo
onstranske glorije je našel tudi na verskem odru pri¬
merno uporabo. Gledališčna oprema, posneta po deko¬
racijah opere, je bila nadvse sijajna in tehnično
iznajdljiva. Poleg zemlje sta nastopala s prav reali¬
stično iluzivnostjo tudi pekel in nebo, pekel v popol¬
nem obratu z neštetimi demoni, nebo v ognjenih
oblakih z letečimi angeli in z zadnjo sodbo. Snov ver¬
skih iger je bila svetopisemska in legendarna, jezik
slikovit, ogret z govorniškim zanosom. Ob prvotnih
nadnacionalnih smotrih predstav je prevladovala od
kraja latinščina, ki se je kasneje ob demokratski
prijenljivosti jezusovcev umaknila materinščini.

Čustvena dovzetnost ljudstva, ki je po dolgih letih
verskih bojev in turške nadloge iskalo miru in
utehe v avtoritativni, vnanje dojemljivi veri, je verski
igri utirala pot, da se je kaj kmalu priljubila i me¬
ščanu i vaščanu. Prikrojeno sodobnemu okusu in v
rokah spretne organizacije se je udomačila po moških
in ženskih samostanih, na zborovanjih marijanskih
kongregacij, na cerkvenih in prosvetnih veselicah, v
mestu, trgu in vasi.

Pod okriljem samostanskih učilnic je imela verska
igra še učen, akademski značaj. Igralci so bili večjidel
sholarji. Ko pa stopi s širšim propagandnim načrtom
pod milo nebo, med ljudstvo, postane bolj demokra¬
tična in preprosta. Latinščina se ohrani samo v slo¬
vesnih prizorih, podobno kot pri službi božji v večjo
vzpodbudo verskega duha, v realističnih, zlasti v
smešnih prizorih zavlada materinščina, ki jo govore
poleg sholarjev tudi že meščani in vaščani.

Pot jezuitske verske igre je šla v Srednji Evropi z
Dunaja ob Donavi do Monakovega, ob Renu do
Dusseldorfa, južno od Dunaja pa do Celovca in Go¬
rice. Preko Koroške prispe tudi v bližnjo mariborsko
okolico, v Ruše. Na tamošnji gimnaziji so se uprizar¬
jale konec 17. stoletja verske igre, namenjene v prvi
vrsti romarjem z dežele in mesta. Enkrat na leto v
mesecu septembru, dan pred tako imenovano ruško
nedeljo (Ime Marijino) so igrali ruški dijaki tedaj
Priljubljeno »thatro comico« ali »actio comica«. Po¬
budo za te verske predstave je dal tedanji ruški žup¬
nik Luka Jamnik, ki mu je kronika radi njegovega
zaslužnega prosvetnega delovanja vzdela laskav naslov
»ruškega Romula«.

O prvi predstavi poroča kronika v letu 1680. Igra
sc je vršila pod milim nebom, sredi zelenja na vrtu
ob cerkvenem obzidju pred številnim romarskim ljud¬
stvom, ki je prihitelo na ta dan v Ruše. Razen dalj¬
šega presledka v letih 1719—21, ko se ni igralo, ni
bilo odslej pa do 1722 »ruške nedelje« brez slavnostne
igre v čast Marijino ali v proslavo kake druge slo¬
vesne prilike. Posebno znamenita je bila predstava
I. 1683., ko so uprizorili dijaki in vaščani slavnostno
igro v spomin na osvobojenje Dunaja od turške nad¬
loge. Igra je bila tolikanj pretresljiva, da je pripra¬
vila zbrano romarsko ljudstvo v nenehljiv jok in stok.

Tako so ruške igre kmalu zaslovele in že 1. 1701.
nam poroča kronist o nezaslišanem številu gledalcev,
blizu 20.000, kar bo pač hudo pretirano, številnemu
obisku primeren je bil tudi moralični uspeh. Uprizor¬
jena moralna zgodba je romarje tako pretresla in
ganila, da so med predstavo glasno hlipali in vzdihali
in naslednjega dne kar oblegali spovednice.

Da tudi preprosti ruški oder ni mogel prebiti brez
umetelnih tehničnih priprav, nam dokazuje nesreča
kapucina Germana, ki mu je 1. 1709. pri predvajanju
peklenskega ognja osmodil ognjeni zubelj brado in
lice ter mu prizadel hude opekline na očeh in obrazu.

POTUJOČE GLEDALIŠČNE DRUŽBE IN PRIČETEK
STALNEGA GLEDALIŠČA V MARIBORU

Verski igri se je pojavil izza 1. 1680. nevaren tekmec
— potujoče gledališčne družbe s posvetnim gleda¬
liščnim sporedom.  Pojemajoče versko zanimanje po
mestih in neodoljiva potreba preprostega človeka po
zabavi sta lajšali pot glumačem, ki so prihajali brez
vsiljivega moralnega pouka, s polno malho prešernih
šal. Ljudstvo jih je imenovalo »Angleže« po onih
prvih angleških glumačih, ki so prišli 1. 1586. prvič
na celino ter se kasneje pomešali z nemškimi glum-
skimi družinami, že pravi Angleži so bili kaj lahko¬
živo in razuzdano ljudstvece. Njih spored se je se¬
stavljal iz travestij Shakespeara in Marlowa, njih
odrski učinki so se izčrpavali v surovem humorju in
grozovitostih. V teh glumačih se je izživljal neugnan
in neopredeljiv glumski nagon. Niso bili samo gleda¬
liščni igralci, marveč po potrebi tudi skakalci, ple¬
zalci po vrvi, opičarji, mazači in lutkarji. Gledališčne
komade so igrali naizust. S svojo požrešnostjo in su¬
rovostjo, ki so jo javno razkladali, s kvantanjem o
raznih telesnih opravilih so nadaljevali dediščino an¬
tičnih častivcev fala.

Učenci in nasledniki teh Angležev so bili nemški
potujoči glumači.  Njih spored so tvorile tako imeno¬
vane »glavne ali sijajne akcije«, prvotno resna dela,
ki pa so se po lahkoživi praksi izrodila v norčavost
in razuzdanost. Glavna oseba teh pustolovsko-fanta-
stičnih iger je bil norčavi in obešenjaški Pavliha
(Hanswurst), ki je zabaval občinstvo s prav kosma¬
timi šalami. Igre je sestavljal vsakokratni ravnatelj
družbe, navadno pa je bil napisan samo osnutek igre,
načrt dejanja, dvogovore in posamezne prizore pa so
igralci sami poljubno zapletali in razpletali, kakor je
to zahtevala njih značilna vloga in kakor je pač na¬
nesla prilika.

Konec 18. stoletja so postali potujoči glumači že v
javno spotiko in pohujšanje. Cerkev jih je preganjala,

kronika

13

posvetna oblast mrzila, pa tudi med meščanstvom
samim so se množile pritožbe. Tako toži neznani pisec
razprave »Skitze von Gratz« iz 1. 1792. o surovostih
glumaške družbe, ki se je bila nastanila v zakotnem
glumišču na Jakominijevem trgu v Gradcu: »Nepojm¬
ljive so bedastoče, ki se uprizarjajo tu za gotov denar.
Glavna oseba je Pavliha. Dela, ki jih igra potepuška
sodrga, so kvarna okusu in nravom; vse meri na de¬
bele neotesanosti, neumnosti, dvoumnosti in kvante.
Najbolj žalostno pa je to, da ne hodijo v to gnusno
glumišče samo odrasli ljudje, marveč večjidel otroci.

V velikem gledališču striže cenzura — iz same skrbi,
da se očuvajo dobri nravi — dostikrat dobra dela tako
temeljito, da ne preostane nič od prvotne pesniške
lepote. Tu pa nemoteno dopušča, da se ubija čut sra¬
mežljivosti ter se razkladajo razuzdanosti.«

Skrb za nravnost podložnikov je opravljala v Av¬
striji za Marije Terezije cesaričina vsemogočna cen¬
zura, ki je budno pazila, da se ne vtihotapita v habs¬
burške dedne dežele ne voltairjevska ironija ne novo
prekocuško državoznanstvo. Pri svojem uradnem po¬
stopku ni prizanašalo na ukaz pobožne cesarice niti
prtljagi tujih pooblaščenih diplomatov. Razumljivo
je, da je bilo razuzdano glumaštvo cesarici v nedo¬
pustno spotiko, otrok skrbi, ki ga je bilo treba nravno
očediti in vzgojiti. Toda prav potujočim glumačem ni
mogla do živega niti njena cenzura, saj so igrali brez
tiskanega repertoarja, tako rekoč naizust. Kočljivo
zadevo z glumači je morala državna oblast drugače
prijeti in urediti. Sklenila je, da se lahkoživo Ijud-
stvece trajno nastani, reglementira in nadzira.

Poleg opisanega moralnega razloga je pospeševalo
nastanek avstrijskih provincialnih gledališč še neko
drugo važno, v svojem smotru nič kaj pobožno počelo.
Izza cesaričine smrti zavlada v Avstriji ostra ponem-
čevalna tendenca,  utemeljevana iz potrebe po krep¬
kejši strnitvi posameznih habsburških dežel z uvedbo
nemščine kot uradnega, učnega in občevalnega jezika.

V svoj podroben ponemčevalni načrt pa Jožef II. ni
sprejel samo knjige in šole, marveč tudi gledališče
kot uspešno pomagalo svojih namenov. Tako sta ob
rojstvu mariborskega gledališča botrovala dva držav¬
niška principa: puritanstvo terezijanske in germani-
zatorična težnja jožefinske dobe.

Opisane tendence državne oblasti so prisilile  konec
18. stoletja tudi Mariborčane, da se prično resneje
baviti z gledališčnim vprašanjem. Podeželsko mestece
z nekaj nad tisoč prebivalcev še ni moglo misliti na
zgradnjo posebnega gledališčnega poslopja. Za prvo
silo se je najela in v ta namen preuredila dvorana v
svobodni hiši vetrinjskih cisterciancev v današnji
Vetrinjski ulici št. 30, kje je pričelo 1. 1785. delovati
prvo mariborsko gledališče.

Hiša, kjer je bilo nastanjeno gledališče, je štela
dotlej že vrsto odličnih lastnikov. Od 1684—1709 je
bila last cisterciancev, pozneje do 1740 grofov Breu-
nerjev, nato grofa Rabatte in vitezov Friesa in Bian-
chija. V drugi polovici 18. stoletja pa bi postala hiša
skoraj celestinski samostan. Vendar do nakupa po
celestinskem redu ni prišlo, ker so si redovnice pre¬
brale drugo poslopje tik pred koroškimi vrati, v da¬
našnji Gospejni ulici, kjer so si pozneje zgradile tudi
svojo cerkev. Mesto samostana se je naselilo v hišo
gledališče, ki je gostačilo tu do 1. 1806.

O delovanju prvega mariborskega gledališča je prav
malo znano. Igrali so poklicni igralci skupno z do¬
mačimi diletanti nekajkrat na leto. Za leta 1802.—04.
so nam ohranjena imena gledališčnih ravnateljev:
Schantrich, Fraze in Kunze. Sezona v 1. 1806. je bila
zadnja v poslopju v Vetrinjski ulici. Tega leta je nam¬
reč novi lastnik usnjar Leopold Hartnagl gledališču
prostore odpovedal, baje iz bojazni pred požarom.

GLEDALIŠČE V CERKVI SV. DUHA

Misliti je bilo tedaj na drugo primerno poslopje in
naključje časa je povedlo mariborsko gledališče iz
nekdanje svobodne hiše v opuščeno cerkev. Konec
18. stoletja je dal cesar Jožef II. razsvetiti vrsto ma¬
riborskih cerkva, ki so stale odtlej opuščene ali pa
so rabile posvetnim namenom. Tako so bile razsve-
čene: minoritska cerkev na Vojašniškem trgu, cerkev
sv. Alojzija na Glavnem trgu, Ulrikova cerkev pred
Graškimi, nunska pred Koroškimi vrati in cerkev
sv. Duha na prostoru današnje poštne palače. V zad¬
njo se je vselilo I. 1806. gledališče ter delovalo v njej
do zgraditve lastnega poslopja 1. 1852.

Poslopje na prostoru današnje poštne palače je
imelo kot bivša cerkev kaj zanimivo preteklost in kot
novo gledališče prav posebno okolico.

Nekaj stoletij nazaj, v letu 1348., sta pričela za¬
konca mestni pisar Maher in njegova žena Elizabeta,
oba meščana in vinogradnika mariborska, sklepati
svoje posvetne račune in misliti na svoj večni blagor.
V pobožni misli sta darovala svoja vinogradno-gospo-
darska poslopja v mestu, na prostoru današnje pošte,
klet in stiskalnico karitativnim namenom. Iz stiskal¬
nice so preuredili meščansko oskrbovalnico, nekako
na prostoru ob današnji pošti v smeri proti Orožnovi
ulici, kletne pa so namenili verski vzpodbudi; nad
njimi, nekoliko južneje kot je vogal današnje pošte,
so zgradili cerkev sv. Duha. Zgradbama se je priklju¬
čila konec 18. stoletja še mestna bolnica z mrtvašnico,
onstran cerkve na današnjem Stolnem trgu pa je stalo
ta čas staro župnišče z dvoriščem in gnojiščem.

Soseščina novega Talijinega hrama ni bila tedaj nič
kaj prikupna. Gledališče je imelo dva vhoda, enega
za občinstvo iz sedanje Stolne ulice, drugega za igralce
iz nekdanje župuške ulice (prostor pred današnjo
pošto na Stolnem trgu). Ta dohod je vodil med cer¬
kvijo in bolnico in na tej poti se je zaposlenim igral¬
cem nudil pogosto oduren pogled na mrliče v mrtvaš¬
nici. Onstran bolnice in gledališča, nekako 4 m pred
glavnim vhodom v stolnico, pa je stalo že omenjeno
staro župnišče z dvoriščem in gnojiščem, iz katerega
se je odtekala gnojnica v današnjo Orožnovo ulico.

Nič kaj bolj vabljiva kot ta mrtvašniško-selska idila
pa ni bila notranjost gledališča. Poslopje je bilo
mračno in že v razpadanju. Gledališčni prostor se je
bočil nad nekdanjimi grobnicami, med katerimi so
domovale podgane. Mesta je bilo v njem za 300 oseb,
parter in lesena galerija, ki so jo nosili leseni stebri,
sta štela 104 sedežev. Oder je bil tako nizek, da so se
igralci s čelom zadevali ob njegov oboj in jim pri
viteških igrah ni bilo videti vihrajočih perjanic. Prave
muke pa je preživljal igralec, kadar se je moral v
tedaj priljubljenih čarovniških igrah s pogrezalom
spustiti pod oder, kjer je bilo zbirališče podgan.

14

KRONIKA

V tem gledališču se je igralo blizu 300 predstav.
Sezone so imele v zakupu »principali« ali ravnatelji
s stalnim gledališkim osebjem, ki je štelo 12 —15
igralcev in polovico toliko igralk. Na sezono, ki je
trajala od Vseh svetih pa do cvetne nedelje, so od¬
igrali 50—70 predstav. Iz pogodbenega razmerja do
Dramatičnega društva so plačevali ravnatelji v prid
mestnim revežem po 2 goldinarja za vsako predstavo
in izkupiček dveh predstav na Silvestrovo in na večer
ferpred vladarjevim rojstnim dnevom.

Po okusu tedanjega časa se je sestavljal repertoar
iz viteških in romantičnih iger s pretresljivo-krvavo
vsebino. Radi pomanjkanja časopisne reklame in radi
družabnih predsodkov jarega meščanstva napram
igralcem je moral vsakokratni ravnatelj na lepakih
hudo ponižno snubiti občinstvo, da je sploh izvolilo
v gledališče. Tako vabi k predstavi z dne 17. februarja
1839 tedanji ravnatelj Seld s temile besedami: »Vi-
sokorodni ! Milostljivi! Spoštovani! K predstavi slav-
noznane igre najponižneje vabi Nj. hvaležno vdani
Anton Seld, ravnatelj.«

Na odru v nekdanji cerkvi Sv. Duha je nastopilo
svojo poklicno pot mnogo pozneje pomembnih igral¬
cev, med njimi tudi sloviti igralec in dramatik Ne-
stroy. Na njem so delovali številni gledališčni ravna¬
telji. Do 1. 1831.: Gindl, Christl, Kunz in Karšin, 1831
do 1840: Hofmann, Seld, 1840—42 Mayer, 1842 dalje
Maierhofer, Wahrhafsky, Romer, Schmidt, Schvvarz,
1849 Zollner. Zadnji ravnatelj v starem in pri novem
gledališču je bil Mariborčanom izredno priljubljeni
Ferdinand Gruber.

Maloštevilna gledališčna družinica ni zmagovala
vsega sezonskega repertoarja; poleg nje so izmenoma
igrali tudi domači diletanti, ki so se zbirali izza leta
1793. v posebnem dramatičnem društvu. Društvo je
v omenjenem letu ustanovil pl. Lamotte ter mu izdelal
tudi delovni načrt in pravilnik. Odbor se je sestavljal
iz štirih oseb, načeloval pa mu je v znamenju še vla-
dujočega jožefinskega liberalizma tedanji mariborski
dekan Andrej Kavčič, zaveden Slovenec. Do 1831 so
delovali v odboru še gospa županja Tavčar, profesor
Zupančič, po rodu Ljubljančan, in urar Wollfarth.
Po poročilu zgodovinarja Puffa »so igrali prav pridno
in predstave kot Hans Sachs in Norma so očarale tudi
najbolj ostre kritike.«

NOVO GLEDALIŠČNO POSLOPJE L. 1852.

Ko je stekla Južna železnica, se je dotlej čisto sel-
sko in vinogradno mestece krepko razmahnilo. Z na¬
raščajočim blagostanjem in prometom so se pojavile
tudi večje kulturne potrebe. Treba je bilo misliti tudi
na novo gledališčno poslopje, saj staro že dolgo ni
več ustrezalo. O novem času in novih potrebah piše
zgodovinar Puff: »Čas je primaknil Maribor, selsko
in vinogradno mesto, h glavni žili evropskega pro¬
meta. Prirodna lega, stekajoče se bogastvo, drameča
se industrija, nazadnje poštni in železniški promet na
enem najbolj prometnih križišč monarhije so naklo¬
nile tihemu glavnemu in kresijskemu mestu, prelju¬
bemu staremu gradu v Marki v ljubki slovenski de¬
želi (im reitzenden Slovenenlande) večji, dotlej komaj
sluten pomen. Z naglo množečim se prebivalstvom se
je dvignila tudi izobrazba in nastala je potreba, da se
ji zadosti v življenjskih in družabnih zahtevah. Ma¬

ribor je postal kaj pogosto priljubljeno shajališče
umetnikov in prijateljev umetnosti, želja, da se
ustvari dostojno shajališče, je postala beseda, beseda
dejanje.«

V zadevi gledališča se je sestal 17. aprila 1847 pod
načelstvom glavarja pl. Marqueta in župana Gomilška
v mestni posvetovalnici občinski svet, da skupno s
honoracijami mesta sklepa o novem gledališčnem po¬
slopju. Ustanovil se je odbor za zgradbo gledališča
(Theater-Bau-Comite), ki naj poišče novemu poslopju
primerno stavbišče. Glede prostora odborniki od kraja
niso soglašali. Nekateri so za stavbišče predlagali
prostor starega gostišča »Pri orlu« na Grajskem trgu,
v pravilni domnevi, da se bo mesto razvijalo v smeri
proti glavnemu kolodvoru. Meščanom pa se je zdel
ta prostor, tedaj še na skrajni periferiji mesta, preveč
od rok in tako so aprila 1847 sklenili nakup hiše in
vrta sodarskega mojstra Franca Pihlerja v tedanji
Vrtni, današnji Gledališki ulici. Nekaj dni kasneje je
začel odbor s pozivom na javnost nabirati prostovoljne
prispevke ter nabral konec 1851 že čez 17.000 gld.

Gradbeni načrt je izdelal železniški inženir Gustav
Lahn, ki je preračunal stroške na 50.000 gld. Grad¬
bena dela je izvršil zidarski mojster NuBholder.

Aprila 1848 so položili temeljni kamen, toda grad¬
nja je radi pičlih denarnih sredstev le slabo napredo¬
vala. Društvo se je moralo zateči k občini, ki mu je
sklenila v ta namen pokloniti tako imenovano pri-
stanino v dravskem pristanišču, kar pa ces. namest¬
ništvo ni potrdilo. Odbor je moral seči po hipotečnih
posojilih, ki jih je dobilo od zasebnikov in od občine.
S temi sredstvi je bilo poslopje konec 1. 1851. do¬
grajeno.

PRVE PREDSTAVE V NOVEM GLEDALIŠČU.

KAZINSKO POSLOPJE

Prve predstave v novem poslopju so se vršile že
pred njegovo slovesno otvoritvijo 20. januarja 1852.
Hudomušno naključje je hotelo, da je bil prvi, ki je
krstil via facti novi Talijin hram, le v daljnem sorod¬
stvu z Muzami. Bil je Čeh Beranek, cirkuški ravnatelj
in mojster umetnega jahanja, ki ga je privedla usoda
prav ta čas v naše mesto. Za svojo predstavo si je
najel podjetni Čeh tedaj še nedograjeno gledališčno
areno. Na slavnostni predstavi je presenečenemu me¬
ščanstvu velikodušno izjavil, da želi ob svojem dogra¬
diti gledališčno poslopje in se za trajno naseliti v nji¬
hovem tako prikupnem mestu. Oprezni meščani mu
sicer gledališča niso zaupali, vendar mu je njegova
velikodušna ponudba napolnila blagajno. »In noč je
vzela konja in konjika« hudomušno pripominja kro¬
nist.

Zadnja predstava v starem poslopju je bila veselo¬
igra Diplomat, ki so jo igrali na Silvestrovo 1851 v
prid mestnim revežem. O tej priliki je govoril tedanji
ravnatelj Gruber staremu gledališču v slovo verzifi-
ciran Puffov epilog. Novo gledališče se je odprlo
20. januarja 1852 v počastitev deželnega mecena nad¬
vojvode Ivana z operno predstavo »Marto«, ki jo je
igrala graška gledališčna družba.

Novo gledališčno poslopje ni bila bog ve kakšna stav¬
barska znamenitost. Načrt zanj je zasnoval inženir-
železničar, zgradil jo je domači zidarski mojster.
Takšno, kakršno je bilo ob dograditvi 1. 1852., pa je

kronika

15

bilo še zelo skromno. Kot vogalna stavba na današnji
Gledališki in Slovenski ulici je imelo kratko in nizko
pročelje na Gledališko ulico, ki je segalo samo do
prostorov današnje Ljudske univerze. Nekoliko ime-
nitnejše lice je dobilo šele I. 1863., ko se mu je prizi¬
dalo kazinsko poslopje s pročeljem na Stolni trg. Po¬
budo za zgradnjo kazinskega poslopja je dala meščan¬
ska čitalnica, ki je že dlje časa pogrešala lastnih dru¬
štvenih prostorov. Gradbeni stroški kazinskega po¬
slopja so skoraj za polovico (95.000 proti 58.000 gld.)
presegali stroške za gledališčno poslopje, kar je pri¬
pisati tudi strmemu padcu denarne vrednosti izza
1. 1849.

GLEDALIŠČE V L. 1852.—1875. ANZENGRUBER
NA MARIBORSKEM ODRU

Gledališče je dajal v letni zakup odbor Gledališčnega
in Kazinskega društva. Vrhovna uprava je bila pover¬
jena posebnemu intendantu. V novem gledališču je
upravnikoval kratek čas tovarnar Karl Gerdes. Za
njim pa dolga leta trgovec Roman Pachner. Za ravna¬
teljem Gruberjem so delovali ravnatelji: 1852 — 59
Josef Lutz, 1859—60 Hermann Sollmayer, 1860—62
LoBI, 1862—63 in 1863—64 pl. Radler.

Z Radlerjevo gledališčno družbo je prišel v naše
mesto pozneje tako sloviti ljudski dramatik L. Anzen-
gruber, tedaj še skromen epizodni igralec z gledališč¬
nim imenom Gruber. Njegov tedanji ravnatelj Radler
v Mariboru ni bil priljubljen. O tem piše Anzengruber
25. nov. 1864 svojemu prijatelju Lipki: »Direktorja
tu grozansko obrekujejo in družba trpi radi tega.
Radlerjeva nepriljubljenost je škodovala tudi Anzen-
gruberjevima dramskima prvencema: »Preizkušanec«
(der Versuchte) in »Morilčeva zapuščina« (der Nach-
laB des Morders), ki so ju igrali v malodane praznem
gledališču.

O predstavi piše mladi avtor 4. marca 1864 svojemu
prijatelju: »Cesar se lotim, smola, sama smola! Preje¬
mek gospoda Ludvika Gruberja: „Preizkušanec“, bla¬
gajniški uspeh: 13 gld. — ojej! o jej! Uspeh pesnitve:
zelo ugoden; vzlic precej medlemu izvajanju dela s
strani mojih kolegov so me klicali dvakrat na oder.
Skratka, delo je ugajalo.«

Novinar Friderik Kmetič pa je poročal 25. febru¬
arja 1864 v tedanjem lokalnem listu »Correspondent
fiir Untersteiermark«, predniku poznejše »Marburger
Zeitung« o delu takole: »V torek 25. februarja je po¬
izkusil „Preizkušanfec“ Ludvika Gruberja svojo srečo
na našem odru. Uspel je vzlic skomizganju onih, ki se
jim zdi nemogoče, da bi igralec in vrhu tega še epi¬
zodni igralec, znal tudi pesniti in pisati drame. Pri¬
znati moramo, da je Gruber docela sposoben, kaj do¬
brega napisati in da „Preizkušanca“ nikakor ne gre
primerjati s poiskusi, ki se uprizarjajo tako pogosto
radi raznih dobrih zvez. V svojih prvih prizorih se
delo plaho razvija pred nami in s čarobno roko za¬
pleta pesniško snov. In šele ko je podstat trdna, se
smelo dvigne pesnikova glava in pesniška misel si
zmagoslavno utira pot ter obvlada nas, ki smo se ji
bližali z nezaupanjem in nemara s precenjevanjem
samih sebe.«

Ravnatelju Radlerju sledi v 1. 1865.—66. A. Balvan-
sky, ki je meseca januarja predčasno odstopil, na kar
je prevzelo vodstvo ravnateljstvo celovškega gledališča.

1866—67 je vodil gledališče Franz Sonnleithner, 1867
in 1868 Bertalan, ki je bil zelo priljubljen. Njegovo
družbo so vabili celo na koncerte in zabave v kazini,
kar je v času nepremostljivih meščanskih predsodkov
pomenilo veliko odlikovanje. 1869—70 deluje ponovno
kot ravnatelj že znani pl. Radler, ki si je to sezono po¬
magal tudi z nastopi raznih potujočih artistov. Proti
upadku njegove sezone je pomenila sezona 1870—71
pod vodstvom Siegfrieda Rosenfelda precejšen umet¬
niški napredek. Slabše je potekla naslednja Rosen-
feldova sezona 1872—73, s katero je bilo občinstvo
zelo nezadovoljno. Za njegovega ravnateljstva se je
svečava z oljem nadomestila s plinsko razsvetljavo, ki
pa je od kraja pogosto nagajala. Umetniško uspele
sezone slede v 1. 1873.—76. pod vodstvom Dietza. Med
njegovim osebjem v 1.1875.—76. je nastopil kot za¬
četnik Josef Kainz, poznejši najboljši nemški igralec
XIX. stoletja.

PTIČ SAMOŽIV V POKRAJINSKEM GLDMIŠCU

Po ponesrečnem gostovanju v Kasselu in po poskus¬
nem nastopu v zasebnem gledališču Sulkowskega na
Dunaju je prišel Josef Kainz kot igralec - začetnik le¬
ta 1875. v Maribor. Tedaj sedemnajstletnika je anga¬
žiral ravnatelj Dietz, ki je nadarjenega igralca izdatno
izrabljal. Dnevna kritika je mladega Kainza simpa¬
tično sprejela. O njegovem prvem nastopu v Heysejevi
drami »Hans Lange« piše »Marburger Zeitung« 15. ok¬
tobra 1875 takole: »Bugslava je igral novo angažirani
član Kainz, ki se je vzlic težavni vlogi izkazal za nad-
poprečnega igralca ter bil v obilni meri deležen odo¬
bravanja občinstva. Njegov uspešni nastop nas je na¬
ravnost presenetil. Topla, poduševljena, in vendarle
preudarna igra, blagozvočen jezik, primerno dviganje
in upadanje 'glasu, so odlike, ki jih znamo ceniti. Ko
smo gledali zorno mladega človeka, ki je svojo vlogo
izvajal s preudarnostjo izkušenega umetnika (kar
pomislimo, pesnik veleva mlademu junaku pretakati
solze; in kateri igralec - začetnik ume kot junak pla¬
kati, ne da bi se osmešil?) — se nam je nehote vsilje¬
vala misel, da je to vlogo nadarjeni učenec posnel po
kakem odličnem mojstru. To mnenje nikakor ne
zmanjšuje zasluge gospoda Kainza, ki gre brez dvoma
svetli prihodnosti nasproti.« Podobno pohvalno je pi¬
sala kritika tudi o njegovem nastopu v Birch-Pfeif-
ferjevi igri »Mati in sin«.

Mladega, genialnega igralca je ravnatelj Dietz očitno
preoblagal z delom, izrabljajoč njegovo mladeniško
silaštvo in zanesen j aštvo. Spočetka je to Kainzovi ne-
čimurnosti godilo, pozneje pa, ko je po ostrem sporu
z ravnateljem legla na njegov mladeniški zanos prva
senca spoznanja, ga imenuje »prokletega ljudoderca«.
Kainzova pogodba se je glasila sicer samo na vloge
prvega ljubimca in junaka, toda s pristavkom, da
igra po potrebi tudi »vse ostale igre, ki ne spadajo
v njegovo stroko«. Prevelika zaposlenost mu je škodo¬
vala v igri in pri kritiki. 23. oktobra mu očita kritika
neubranost igre in neobvladanje vloge. »Gospod Kainz
je pokazal kot „Edmund Feldern" dober zasnutek, v
koloritu pa je pogrešil v marsičem, kar je zakrivila
njegova opazna odvisnost od šepetalca.«

že v prvih Kainzovih nastopih na mariborskem
odru morem zaslediti značilnosti njegove poznejše
genialne igre. Mariborska konservativna kritika jih

16

KRONIKA

je odklanjala in grajala kot začetniške mladostne raz¬
vade, v resnici pa so bili negotovi poskusi v indivi¬
dualno izraznost in odpor proti koturnski dostojan¬
stvenosti tedanje epigonske prakse.

Na tedanjih odrih se je zlasti pri uprizarjanju kla¬
sičnih del tja v sedemdeseta leta ohranil tako ime¬
novani idealistični vveimarski slog igranja, ki sta mu
bila kumovala svoj čas Goethe in Schiller. Weimarski
slog je cenil veličast nad prirodnostjo, antični apolon-
ski mir mu je brzdal govor in kretnjo. Govor je valovil
v ritmično odmerjenem nihanju, hoja, drža, gibanje
so bili po antičnem vzorcu skladno povezani in od¬
merjeni. Ta klasičnost, obrazložena v Goethejevih
Pravilih za igralce, se je v epigonstvu izrodila v golo
dresuro in neumetniško mehaničnost.

Kainzov izrazni razvoj pa ni šel nemara v reali¬
stično smer, katero so začeli prav ta čas meininge-
novci s svojo zgodovinsko verno in ansamblsko igro.
Za to je bil Kainz premalo naturen, preintelektualen
in po svojem značaju in temperamentu preromanti-
čen. Njegova igra se je izražala v čisto individualnem
poudarku v glasu in kretnji na podlagi miselne ana¬
lize, ogreta z ognjem intelektualne strasti. Njegovo
izražanje je bilo tudi v letih zmagoslavne moči hudo
manirirano, prirodnih tonov je imel malo. Prirodne
kretnje je zanemarjal, prav tako retorične dele go¬
vora, poudarjajoč samo one gibe in one besede, v
katerih je mimo vsega patosa in retorike nenadno
osvetljil osebo na njeni poti v notranjost.

Mariborska kritika njegovih umetniških posebnosti,
za tedaj še motnih v izrazu, ni doumela. Njegovo
dinamično izraznost je odklanjala kot zgolj mladostno
neobrzdanost, ki se mora z leti unesti ter si najti pra¬
vo mero. Pišoč o Scribeovem »Kozarcu vode« pravi
poročevalec »Marburger Zeitung«: «Kot „Macham“
je dal gospod Kainz nov dokaz svojega bogatega ta¬
lenta. Dal pa se je zavesti od svoje vneme ter igral
marsikaj previhravo. Kar pa je to pot posebe vzbu¬
dilo našo pozornost, je njegovo pretirano kriljenje z
rokami. Ta vnanji primoček čustva se naj uporablja
samo pri izredni zburjenosti; tako uči natura.«

že po prvih svojih nastopih se je Kainz povzpel
nad vse takratne igralce Dietzove gledališčne družbe
ter jih visoko nadkrilil. Bistro se je zavedal svojega
poslanstva. Neutešni umetniški nemir v njem in ne¬
zaslišana samozavest božjega obdarovanca sta mu
neučakano velevala, seči kar po naj višjih vrhovih
odrske in književne umetnosti. Novembra 1875, ko¬
maj dva meseca po svojem poskusnem nastopu, je
pretental genialni sedemnajstletnik dovzetnega rav¬
natelja Dietza, da uprizori Goethejevega Fausta z
njim v naslovni vlogi. Prešerno zmagoslavje in smela
samozavest govorita iz zanosito razgibanih vrstic, ki
jih piše ob tej priliki svoji materi. »Snoči se je dogo¬
dilo pri nas nekaj, kar se nemara še ni pripetilo, od¬
kar obstojajo gledališča. Mlad človek, sedemnajstih,
osemnajstih let, se osmeli in pove glasno pred ravna¬
teljem, da si upa igrati Fausta. Ravnatelj na to šalo
Pristane, mu obljubi vlogo in tako bom igral 2- de¬
cembra 1875 z gospodično Roso Frauenthal kot Marje¬
tico Fausta na mariborskem gledališču, kajti mladi
mož z velikim .gobcem sem bil — jaz. Po predstavi
P)še 13. decembra očetu: »Včeraj je bil Faust. Kaj
bi Ti razkladal na dolgo in široko. Uspel sem! Po

mojem monologu so me klicali kar dvakrat pred oder.
Prav tako v prizorih z Marjetico. In na koncu dela so
me vzlic gostu (Rose Frauenthal) klicali dvakrat
glasno in viharno po imenu.«

To pot kritika ni bila posebno navdušena nad Kain-
zovo stvaritvijo. V svojem poročilu o Kainzu - Faustu
ni mogla mimo dejstva, da sedemnajstletniku zlepa
ni mogla uspeti vloga Fausta - modrijana. Zato ga je
odklonila v prvih prizorih, pohvalno pa omenila nje¬
govo igro po pomlajenju. »Fausta je igral gospod
Kainz. Iz mračnega doktorja ni vedel kaj narediti.
Ves samogovor je deklamiral, tako da je bil zlepotičen,
ne pa resničen. Bolje mu je uspel pomlajeni Faust,
ko uživa, dovzeten za sleherno zemeljsko radost,
Marjetičino ljubezen.«

Kainzu mariborska kritika ni bila krivična. Mimo
očitkov njegovih posebnosti, silovitih kretenj in ne¬
obrzdanega govora, ki jih je odklanjala, je bistro spo¬
znala in pravilno ocenila Kainzovo nadarjenost. Pra¬
vilno je poudarila njegove velike vrline — intelek¬
tualno poduhovljenost igre kot plod doslednega misel¬
nega razbora, kult pesniške besede, oblikovane in do¬
gnane v vseh čustvenih prelivih in miselnih odtenkih.

Tako mu prizna kritika dne 22. decembra 1875, da
ne igra »po temnih nagonih, marveč da ve, kar pove
in kakor pove«. 7. marca pa se izrazi še jasneje: »Naj¬
bolj nas je zadovoljil gospod Kainz kot Mortimer
(Marija Stuart). Njegov govor je izredno razborit
tako v refleksiji kot v čustvu. Prezrl ni niti naj¬
manjšega odtenka, niti naj neznatne j šega barvnega
preliva, ki ga je pesnik hotel imeti poudarjenega. Ta
način odrskega govorjenja se dviga visoko nad rav¬
nijo vsakdanjosti.«

Vzlic laskavim ocenam Kainzu proti koncu sezone
ni bilo več obstanka v tesni kajbici provincialnega
glumišča. V kratkih šestih mesecih je prerasel obzorje
svojega umetniškega učilišča. Njegovi mladostni neči-
murnosti ni več laskalo, da ga je imenoval mariborski
ženski svet »lepega Kainza«, niti da je zaslovel po
mestu kot mariborski Sonnenthal. Umetniškemu ne¬
zadovoljstvu so se pridružile še zasebne neprijetne
afere. Med njim in ravnateljevo ženo je prišlo do pri¬
srčnosti, ki jih ni bilo v kontraktu. Februarja me¬
seca 1876 je prišlo vse na videlo in prvi ljubimec in
junak po kontraktu je postal z ravnateljem »popol¬
noma fache«. Imenoval ga je javno prokletega ljudo-
dera ter ga ni več pozdravljal. Ta mu je vračal milo
za drago; ni mu dajal več vlog in ga tako oškodoval
pri igralnini. Kainzov umetniški temperament je na
opisano poklicno in zasebno nezadovoljstvo sang-
vinično reagiral.

Orliču se je hotelo širših, svobodnejših obzorij. Iz
provincialnega glumišča ga je vedla pot v Lipsko,
nato v sloviti Meiningen, Monakovo, Berlin, Ameriko
in navsezadnje na dvorno gledališče na Dunaju. Za¬
slovel je za najboljšega igralca XIX. stoletja, čigar
ime vsak igralec s spoštovanjem izgovarja.

GLEDALIŠČE OD L. 1875. DO 1885.

DVORNO GLEDALIŠČE V GLUHI PROVINCI

Pod Dietzovim vodstvom je bilo gledališče na do¬
stojni umetniški višini, ki je bila za Maribor redkost.
V poznejših letih spodriva dramo čedalje bolj plehka

K  H o i k A

17

burka in opereta, služeč zabavoželjnosti umetniško
neizbirčnega meščanstva. 1875—76 vodi gledališče
ravnatelj Tonis Zinker, ki vzdrži na tem mestu samo
do Cvetne nedelje, nakar prevzame gledališče upravni
odbor. Tudi v naslednjih letih 1878—80, pod vod¬
stvom ravnatelja Bottmana se bori gledališče z veli¬
kimi finančnimi težavami. 1880—82 ravnateljuje Bigi,
1882—84 Emanuel Westen, 1884—85 Georg Zanetti.

Po svoji umetniški kakovosti in po zakupnem si¬
stemu je štelo mariborsko gledališče za pokrajinsko
gledališče tretje vrste. Bilo je, mimo redkih uspelih
sezij, zabavišče fljaško nastrojenega vinogradnega
meščanstva. Temu občinstvu je docela ustrezala pleh¬
ka burka ali opereta v revni izvedbi in skromni opre¬
mi. Drugačne hrane pa se je hotelo redkim tujcem, ki
so se po službeni potrebi mudili v mestu in ki so bili
vajeni velikomestnih ali celo prestoličnili gledališč.
Muhavemu domisleku nekega tujca, mejnega grofa
Bele Pallavičinija, službujočega 1.1878. pri huzarskem
polkovnem štabu v Mariboru, je zahvaliti, da je gosto¬
valo v Mariboru dunajsko dvorno gledališče. V tihem
provincialnem gnezdu zdolgočasenemu poročniku in
aristokratu se je zahotelo prave huzarske prigode, pa
je predlagal svojemu polkovniku Mecseryju, da po¬
vabita dunajsko dvorno gledališče na gostovanje v
Maribor in tako »dvigneta« vsaj za en večer nivo
mariborskega glumišča.

O tej nenavadni prigodi pripoveduje Pallavičini:

»Bil je zares znamenit večer. Kdor se je za svojega
dunajskega dopusta seznanil s kako umetnico, ki je
blestela kot zala, mlada in priljubljena zvezdnica na
gledališčnem nebu prestolice, je moral svojo srčno da¬
mo zaprositi, da se stavi za ta večer na službo sploš-
nosti, to se pravi, da nastopi na deskah, ki pomenijo
tudi v Mariboru svet. Tako se je zgodilo, da je dobilo
precejšnje število znanih dunajskih umetnic od
ravnolikega števila huzarskih častnikov pisma in da
njih dobra srca niso mogla odreči. V tem, drugače
bolj kot tihem mestecu, je vzbudilo nato razumljivo
pozornost, ko je iz dunajskega vlaka izstopila cela
truma očarljivih Talijinih svečenic. Vsak je zapeljal
umetnico svojega srca v vozu do njenega prenočišča.
Jaz sem popeljal v svoji četverovprežni kočiji s šti¬
rimi belci — ljubko majhno subreto, ki je postala
kasneje svetovna veličina. Niti preje, niti pozneje ni
doživelo mariborsko gledališče takega viharnega odo¬
bravanja kot pri tej edini predstavi najvišje dunaj¬
ske umetnosti.«

POŽARNA SLUŽBA PO L 1881.

Po katastrofalnem požaru v državnem gledališču na
dunajskem Ringu v 1. 1881. se je požarna služba v
avstrijskih gledališčih poostrila.

Strah pred požari v gledališčih pride pristojnim
oblastem tako rekoč v kosti ter jim narekuje neštete
varnostne odredbe in ukrepe, ki tvorijo odslej pogla¬
vitni predmet uradnih dopisov med glavarstvom, me¬
stno varnostno službo in gledališčnim društvom, vsa¬
kokratnemu glediščnemu ravnatelju v nemalo nad¬
logo. 12. decembra 1881 zahteva glavarstvo od gleda¬
liščnega ravnateljstva takojšnjih ukrepov, da bodo
izhodi z galerij in lož razsvetljeni z oljenkami. Na¬
dalje predpiše oblast vsakoletni komisijski ogled var¬
nostnih mer proti požaru, uvedbo stalne požarne

straže v gledališču, ki jo naj postavi magistrat. Za
požarnega nadzornika je določilo mesto uradnika
Steinerja, ki mu je bila mimo večerne nadzorne službe
dolžnost, predlagati potrebne ukrepe in spremembe v
gledališčnem poslopju. V svojih poročilih mestu je
Steiner predlagal, da se razširijo vrata iz parternega
krožnega hodnika na dvorišče, da se zazida tesni hod¬
nik, ki vodi na oder, da se napravi prehod iz krožnega
hodnika na oder in od tam v garderobo. Za primer
požara je predlagal, da se postavijo na raznih mestih
v poslopju posode po 1 hi z vodo, in sicer ena v vrvi¬
šču, ena v skladišču, ena na galeriji in ena na pod¬
strešju nad galerijo. Okna naj se tako prenarede, da
se bodo odpirala z galerije na cesto; ob njih naj se
pritrdi zvita rešilna vrv. Naslednjega leta priporoča
mesto gledališčnemu društvu nabavo odej in ponjav,
ki jih naj ima za primer požara mokre nared.

Spričo preprostosti tedanjih gasilnih priprav je
povzročala nadzorniku požarna služba nemalo skrbi.
Največ preglavic pa mu je delalo kajenje igralcev za
kulisami in v garderobah, ki ga vzlic občutnim glo¬
bam ni mogel zatreti. Nevarna razvada kajenja v
odrskih prostorih pa je postala ob nastopu realizma
v dramski in gledališčni umetnosti načelno vprašanje,
ki ga je moral po daljšem sporu z gledališčno upravo
reševati sam občinski svet. 17. marca 1909 je namreč
požarni nadzornik mestu poročal o ponovnih prime¬
rih kajenja na odprtem odru, tako pri uprizoritvi
Sudermanove Časti, pri gostovanju Ferdinanda Exla,
ki je igral z gorečo cigareto, in pri opereti Bolonaj.
Na to prijavo je mesto kaznovalo ravnatelja Doora z
občutno globo, kar je imelo za posledico daljši načelni
spor med občino in gledališčno upravo. Door je nam¬
reč kazni ugovarjal, češ da uprizorjene igre kajenje
na odprtem odru izrecno predpisujejo in da se jav¬
ljeni primeri niso zgodili morda po malomarnosti
uprave, marveč z njeno vednostjo radi večje reali¬
stične iluzije. V svoji pismeni pritožbi se je Door skli¬
ceval na veljavne predpise dvornega gledališča in na
pismene izjave dunajskih režiserjev H. Thimiga in
Alberta Weisseja. Na podlagi raznih poizvedb je na¬
posled občina v tej zadevi popustila ter dovolila ka¬
jenje na odprtem odru ob poostreni pažnji in posebnih
varnostnih ukrepih.

Kronika poroča samo o dveh neznatnih ognjih:
16. februarja 1885, ko so se od vročega pepela vnele
cunje na smetišču in 16. januarja 1902, ko je gorelo
v prostoru za kulise.

V zvezi s poostrenimi požarnimi ukrepi izza usod¬
nega požara na dunajskem Ringu, so nastale tudi
oblastne odločbe o omejenem številu izdanih vstopnic,
ki so jih ravnatelji kaj radi kršili. Vsakokratni za¬
kupnik se je moral mestu pismeno obvezati, da pri
izdajanju vstopnic ne bo presegel uradno dopustnega
števila. Ta določba in pa ona, ki se je sklenila na po-
krep krajnega šolskega odbora, da ravnateljstvo pri
predstavah ne sme zaposlovati šolske mladine, tvo¬
rita s požarnim pravilnikom sestavni del ravnateljeve
vsakoletne obveze nasproti občini.

USTROJ GLEDALIŠČA

Mariborsko gledališče je imelo uredbo takratnih
avstrijskih gledališč. Pravni lastnik in upravitelj gle¬
dališča je bilo Gledališčno društvo, ki ga je dajalo

18

KRONIKA

vsako leto v zakup. Pogodbeno razmerje je obstojalo
samo med Gledališčnim društvom in vsakokratnim
ravnateljem - zakupnikom, dočim je bila občina zad¬
njemu samo policijsko nadzorna oblast. To enostran¬
sko obveznost so se trudili nekateri ravnatelji v toliko
spremeniti sebi v korist, da bi prejemali od občine
redne subvencije, vendar s tem dolgo niso uspeli. Pač
pa je občina v 90 letih poklanjala večje zneske Gle¬
dališčnemu društvu za »dostojno vzdrževanje gleda¬
lišča«.

Po pogodbi je prejemal zakupnik od Gledališčnega
društva 3000 gld. subvencije na sezono, ki je trajala
šest mesecev; zato pa je moral društvu odstopiti vse
lože, ki so se prodajale na javni dražbi. Izkupiček
zdraženih lož pa je po izjavi ravnatelja Siegeja iz le¬
ta 1888. visoko presegal letno subvencijo. Tudi je bilo
ravnateljstvo napram društvu obvezano, da uprizori
vsako leto eno predstavo v korist mestnim revežem.

Osebje je bilo slabo plačano, zato je moralo ravna¬
teljstvo solistom dovoljevati tako imenovane bene-
fične predstave konec sezone.

Pa tudi zakupnik je imel težavne račune. Navadno
je prišel na svoje novo mesto že ves zarubljen, pa se
je hotel sedaj zlepa ali zgrda sanirati. Slaba sadna ali
vinska letina v mariborski okolici je upropastila tudi
njegovo podjetje. Le redki so zdržali brez podpor do
konca sezone. V obupnih denarnih stiskah so opustili
gledališče, zapustili mesto in ako ni upravni odbor
prevzel vodstva, se je razšla družba na vse vetrove.
Gledališče je preživljalo krizo za krizo. Razne zabave,
cirkuške predstave, nastopi artistov, dalje veliki iz¬
datki za opremo in garderobo, ki jih je imela zlasti
opereta, so izza 80 let XIX. stoletja resno ogražale
zakupno gledališče. L. 1888. je bilo gledališče blizu
razpusta, da mu ni priskočilo na pomoč mesto z iz¬
redno subvencijo 1200 gld. »za okrepitev in nadaljnjo
ohranitev gledališčnega podjetja, čigar vzdrževanje
postaja od leta do leta težavnejše«.

Gledališčno osebje je bilo plačano po predstavah,
ki jih je bilo okoli 22 na mesec. Največja plača v
devetdesetih letih je znašala 4 gld. 10 kr.; izplačeval
si jo je navadno samo ravnatelj. Srednja plača je zna¬
šala 2 gld. 80 kr., nižje od 1 gld. 30 kr. do 1 gld.
Dnevni honorar za 45 igralcev na 22 mesečnih pred¬
stav je znašal 1. 1888. 93 gld. 72 kr., stroški za ostalo
osebje in za materialne nabavke 35 gld. 90 kr. Skupni
izdatki pri predstavi 25. dec. 1888 129 gld. 62 kr., pre¬
jemki 134 gld. 35 kr. K ravnateljevim prejemkom pa
je treba še šteti subvencijo 3000 gld. na šest mesecev.

Iz dnevnih prejemkov in letne subvencije je moralo
ravnateljstvo obnavljati odrsko opremo, nabavljati
garderobo za epizodne igralce in zborno osebje, pla¬
čevati igralce, tehnično osebje, godce, razsvetljavo,
kurjavo in tantieme. Da si zagotove gmotni obstanek,
so nekatera ravnateljstva razširila svoje delovanje na
bližnja mesta Ptuj, Celje in Celovec, kjer so igrala z
delom svojega ansambla vso sezono ali pa samo v
pozni sezoni po Cvetni nedelji. Navadno je hodilo
mariborsko gledališče v bližnji Ptuj, redkeje v Celje,
kjer je gostovalo ljubljansko gledališče.

Zakupno gledališče je moralo prebijati periodične
krize. Obupni položaj gledališčnega ravnatelja slika
*• 1888. v svoji prošnji za mestno subvencijo tedanji
ravnatelj Siege takole: »Kako pogosto se je moralo

gledališče predčasno zapreti, dražbe in rubeži vsako¬
kratnih ravnateljev so bile zaključek marsikatere se¬
zone. V vseh svetovnih (!) časnikih so vedno znova
zablestele besede: mariborsko mestno gledališče za¬
prto, direkcija X. Y. zarubljena in propadla itd., itd.
Prizadete ravnatelje pitajo odslej z lopovi in sleparji.
Tukajšnji meščani, hišni posestniki, hranodajalci in
krojači in čevljarji pridejo pri igralcih ob svoj denar,
ker le-ti ne prejemajo gaže in po deželi gre glas: po¬
tepuška sodrga.«

Opisovalec mariborske gledališčne mizerije Adolf
Siege je pripadal eni najstarejših gledališčnih direk¬
cij v Avstriji. Vrsta Siegejev je delovala na maribor¬
skem gledališču ter se od vseh ravnateljev tudi naj¬
dlje časa vzdržala. Stric Adolfa Siegeja je igral tu že
pod Lutzovim vodstvom.

V 1. 1885.—87. vodita Ignaz in Adolf Siege skupno
mariborsko gledališče, po Sonnenthalovi sezoni 1887
in 1888 Adolf sam. Za ravnateljema Frinkejem 1889
do 1892 in Galotzyjem 1892—93 ponovno vodi mari¬
borski oder do 1. 1897. Uvede popoldanske otroške
predstave ter si pridobi mariborsko občanstvo. Kot
ravnatelji mu slede Schmid, Door, SchliBmann-Brand
in nato sin Gustav Siege, ki vodi gledališče zadnja leta
do prevrata.

Začetek novega stoletja dobi gledališče nevarnega
tekmeca — kino. Prvi kino v Mariboru je taboril do
1. 1908. pod cirkuško plahto na prostoru za današnjo
Vlahovičevo hišo. Tu gledališču še ni delal občutne
škode. Stvar se je spremenila, ko je dobil leta 1908.
arhitekt Černe dovoljenje za redne bioskopske pred¬
stave. Da obvaruje gledališče večje škode, mu je do¬
volilo mesto obratovanje samo za čas gledališčnih
počitnic, od velike noči pa do oktobra. S to koncesijo
je nastanil Černe svoj kino pod firmo Grand-Elektro-
Bioskop v dvoriščno dvorano hotela »Mesto Dunaj«,
danes Trgovski dom. Mariborsko meščanstvo pa ni
soglašalo z gledališčno politiko mestnega sveta ter je
v posebni peticiji zahtevalo, da se izdano dovoljenje
razširi na vse leto, češ da je v Mariboru dovolj ob¬
činstva za obe podjetji. S svojo prošnjo je pri cesar¬
skem namestništvu v Gradcu tudi uspelo.

L. 1909. je zašlo gledališče ponovno v stisko. Gle¬
dališčno društvo je občini sporočilo, da radi preve¬
likih obratnih in vzdrževalnih stroškov gledališča ne
bo dala več v zakup. Tedaj se je na pobudo občine
sestavil poseben gledališčni anketni odbor, ki je izpo¬
sloval gledališču posojilo Mestne hranilnice v znesku
60.000 kron.

Sploh je mestni svet izza 90 let bistveno izpremenil
svoj odnos do gledališča. Vedno pogosteje mu je po¬
klanjal izdatne subvencije ter dajal celo posameznim
zakupnikom nagrade. Vzroka tej spremembi je iskati
v naraščajoči nacionalni nestrpnosti mestnega sveta,
ki je gledališču kot uspešni potujčevalnici začel po¬
svečati večjo pažnjo.

KONEC

Po svojem zakupnem ustroju in po umetniški ka¬
kovosti je štelo mariborsko gledališče za pokrajinsko
gledališče tretje vrste. Kot zabavišče podeželskega
meščanstva je bilo umetniško jalovo, najhuje proti
koncu svojega delovanja, ko je resno dramo docela
nadvladala opereta.

Kronika

19

žalostnemu dejstvu je iskati vzrokov v zakupnem
ustroju gledališča in v značaju tedanjega maribor¬
skega občinstva. Gledališčno zakupništvo kvari igralca
in pohujšuje gledalca. Po svoji podjetniško-izkorišče-
valni uredbi ne more vršiti svojega poslanstva —
umetniške in nravne vzgoje občinstva, narobe, streči
mora njegovim slepim nagonom in mu biti v vsakem
pogledu na službo.

Duhovne temelje gledališču pa je pomagalo rušiti
tedanje meščanstvo samo. Brez zveze z okoliškim živ¬
ljem, ki mu je bilo tuje i po jeziku i po krvi, brez
živega dotoka, se je naturno izrajalo v fizično in du¬
hovno jalovost.

Za uspešen umetniški razvoj je potrebna gledališču
živa zveza z domačim samorodnim kulturnim snova¬
njem, s književnostjo, umetnostjo in znanostjo, od¬
koder dobiva potrebne pobude, odkoder mu prihaja
tudi najboljše občinstvo. Samorodnega kulturnega
snovanja pa maloštevilno nemško meščanstvo ni

imelo in ga radi prevelike bližine Gradca nemara
tudi imeti ni moglo. In tako je vodila pot njihovega
zabavnega gledališča nujno nizdol v glumišče. In ali
ne velja tudi za gledališko umetnost, kar se trdi o
vladi in ljudstvu? Občinstvo ima vselej takšno gleda¬
lišče, kakršnega si zasluži.

Viri: Arhiv nemškega gledališča. MA mariborski
Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark, 1934.
Dr. Jož. Mrčenik, Gospodarske in kulturne slike Ma¬
ribora iz zadnjih 100 let. Mariborske slike I., 1934.
Dr. R. Puff, Das neue Theater (1852); Deutscher
Bote, 1898. Dr. Artur Mally, Gassen, StraBen und
Platze. Buch der Stadt Marburg, 1902. »Marburger
Zeitung« 1875/76, 1902. Robert Baravalle: Deutsches
Theater im Steierischen Unterlande (Siidsteiermark),
Graz 1925. Joseph Gregor, Weltgeschichte des Thea-
ters, Wien 1933. Helene Richter, Kainz, Wien 1931.
Herbert Biehle, Die Stimmkunst, I., Berlin 1931. Emil
Seeliger, Abendsonne iiber Habsburgs Reich, 1935.

KLIMATSKE POTEZE

Vremenska opazovanja v Ljubljani so se pričela
20. marca 1850. Kot prvi opazovalec je zabeležen
neki A. Wagner, uradnik »C. kr. brzojavne pisarne«.
Od tedaj pa do danes so se vremenska opazovanja
vršila nepretrgoma. Tako opazovalci kakor mesta
opazovanja so se večkrat menjala, vendar pa mo¬
remo z veliko točnostjo podati povprečne vrednosti
in povprečni letni tok raznih tako zvanih meteoro¬
loških elementov. Pod temi razumemo zračni pri¬
tisk, temperaturo zraka, vlažnost, vetrove, oblake
in padavine. Šele skupnost vseh teh elementov da
celoten obris klime kraja. V naslednjem podajamo
povprečna števila teh elementov tako glede njih šte¬
vilčne vrednosti kakor njihov potek v raznih me¬
secih.

Zračni pritisk.  Barometer v Ljubljani visi v abso¬
lutni višini 308 m nad morjem. Povprečna ali »nor¬
malna« vrednost zračnega pritiska se vrti okoli
735 mm. Barometer pa je v ekstremnih primerih po¬
kazal tudi že vrednosti 709 mm kot najnižjo in
761 mm kot najvišjo, seveda nereduciran na morsko
gladino.

Temperatura.  Naslednja razpredelnica nam kaže

Najhladnejši mesec je januar, najtoplejši julij. Je¬
sen je v splošnem toplejša kot pomlad, oktober 10T ",
april 9'4 °. Srednja letna temperatura znaša 9'0 °. Ljub¬
ljana leži na 46° geografske širine (točno 46° 3')-
Srednja letna temperatura te širine znaša približno
11 Ljubljana je torej s svojo temperaturo hladnejša,
kot njena geografska širina. To sledi iz tega, ker leži
Ljubljana v kotlini in je po prirodi odrezana od morja.
Ima torej kontinentalno lego. Zaradi tega morejo tem¬
peraturni minimi pasti zelo nizko, nasprotno pa se

Delavska I;:/:/'?

LJUBLJANE

DR. OSKAR R E Y A

morejo maksimi relativno visoko dvigniti. Kot abso¬
lutni minimum je bila v Ljubljani že zaznamovana
temperatura —26 °, kot absolutni maksimum pa 38 °.
Temperatura se more menjati v amplitudi 64°, med¬
tem ko znaša v Trstu absolutna amplituda samo 48".
Podobno so tudi dnevne amplitude velike. V januarju
se more temperatura dvigniti na 13", kar da ampli¬
tudo 39° (—26", 13°), v juliju pa more pasti do 7",
kar da dnevno amplitudo 45° (7°, 38°).

Z opazovanji je ugotovljeno, da je bila temperatura
pod ničlo zabeležena že 2. maja (—1'8°). Povprečno
končajo temperature pod ničlo okoli 8. aprila. Znova
pričnejo povprečno 29. oktobra, v ekstremnem slučaju
pa je bila opazovana tudi že 8. oktobra. V splošnem
moremo računati v Ljubljani z 162 dnevi s tempera¬
turo pod ničlo, torej skoraj polovico leta.

Sledeča razpredelnica nam pove, koliko je v Ljub¬
ljani mrzlih, hladnih, toplih in vročih dni:

Pod mrzlim dnevom razumemo dan, ko je bila tem¬
peratura ves dan pod ničlo, takih je povprečno na
leto 26. Hladni dnevi so taki, če je bil vsaj minimum
pod ničlo, takih je 85. Topli dnevi so oni, ko doseže
maksimum vsaj 25°, takih je 60; in če doseže maksi¬
mum vsaj 30 °, je dan vroč, takih je povprečno devet.

Zaradi kontinentalne lege je tudi nieddnevna spre¬
memba temperature v Ljubljani razmeroma velika.
Od časa do časa se dogode primeri, da pade povprečna

v Ljubljani

20

K R O N I K A

temperatura od enega dne do drugega za 11 Za enako
vrednost se more tudi dvigniti. Taki skoki tempera¬
ture se dogajajo predvsem pozimi.

Oblačnost.  To izražamo v procentih z oblaki pokri¬
tega neba:

Januar Februar Marec April Maj Junij

67 64 63 60 58 51

Julij Avg. Sept. Okt. Nov. Dec. Leto

46 46 58 68 73 80 61%

Povprečno je najbolj oblačen mesec december. V
splošnem je v teku vsakega meseca 80 %  neba pokri¬
tega z oblaki. Najmanj oblačnosti imata julij in av¬
gust, 46 %.  V teku vsega leta je ljubljansko nebo do
61 %  pokrito. Jesen je zaradi znanih ljubljanskih
megel bolj oblačna kot pomlad.

Jasnih in oblačnih dni je:

Jasni dnevi so, če je nebo samo do 25 %  pokrito,
oblačni, če je pokrito nad 75 %.  Vidimo, da je nad
eno tretjino vseh dni v letu oblačnih.

Posebnost Ljubljane je njena megla.  V teku leta je
meglenih dni:

Januar Februar Marec April Maj Junij
9 7 5 3 4 4

lulij Avg. Sept. Okt. Nov. Dec. Leto

4 10 12 12 9 9 88

Povprečno je v vsem letu 88 dni meglenih. Najbolj
je meglen september, najmanj april. Meglenih dni v
enem mesecu pa more biti v kakšnem letu tudi več
kot kaže razpredelnica. Tako je bilo že opazovano v
samem decembru 21 meglenih dni. Megla more nasto¬
piti ali samo zjutraj in zvečer ali pa tudi ves dan.
Popolnoma meglenih dni je v vsem letu povprečno 6,
ki nastopajo predvsem v decembru.

O vlažnosti  zraka ne bom pisal, ker je za prvo silo
vlažnost izražena že z oblačnostjo in meglo in še bolj
s padavinami.

Padavine.  Povprečne mesečne vsote padavin so v
Ljubljani takole razdeljene:

vin, bodisi v obliki dežja ali snega ali toče. Najbolj
deževen mesec je oktober, 158 mm, najmanj padavin
pade v januarju, 76 mm. Opazimo, da je junij drugi
najbolj deževni mesec v letu, 152 mm. V padavinskem
oziru leži Ljubljana na prehodnem ozemlju med zim¬
skim deževjem Južne Evrope in Sev. Afrike ter po¬

letnim deževjem v centralni kontinentalni Evropi.
Ljubljana participira na obeh deževnih zonah z zgod¬
nje poletnim maksimumom v juniju in pozno jesen¬
skim maksimumom v oktobru.

Padavine merimo dnevno ob 7. uri zjutraj. V teku
enega dne lahko pade v Ljubljani v ekstremnih pri¬
merih mnogo padavin. Do sedaj je bilo izmerjenih
največ 150 mm v enem dnevu (26. sept. 1926), kar je
povzročilo poplave na Ljubljanskem barju. Razmerje
med številom deževnih in snežnih dni je naslednje:

Vidimo, da v slabi polovici vseh dni v letu v Ljubljani
dežuje, odnosno sneži. Pri tem moramo razlikovati
zimsko in poletno deževje. Poleti dežuje navadno po¬
poldne in pade mnogo padavin v kratkem času (često
samo v pol uri). Pozimi pa more deževati, oziroma
snežiti po ves dan. Snežnih dni je povprečno 25. Dni
s sklenjeno zaporedno snežno odejo pa je več.

Vseh dni s snežno odejo je povprečno 59. V ekstrem¬
nih slučajih je snežilo poslednjikrat tudi še 12. maja
in prvikrat že 6. oktobra. V splošnem dežuje (sneži)
v Ljubljani zaporedoma 3 do 6 dni. Bilo pa je tudi
že zabeleženo, da je v jeseni deževalo zaporedoma
17 dni. Nasprotno pa je zaporednih dni brez dežja
več, povprečno poleti 7, pozimi 11. Najdaljša doba
brez dežja je znašala že 46 dni, in sicer v januarju
in februarju.

Vetrovi.  Razdelitev vetrov po nebesnih straneh je
sledeča (v odstotkih):

N NE E SE S SW W NW Tišina

5 16 12 9 9 15 7 7 20

Vidimo, da skoraj« četrtino, 20 %, vseh primerov pre¬
vladujejo v Ljubljani tišine. Ljubljana leži v zaprti
kotlini in je pred močnimi vetrovi zavarovana. V osta¬
lem pa prevladujeta v glavnem dva vetrova, in sicer
severovzhodnik 16 %« in jugozapadnik 15 %.  Prvi vla¬
da predvsem pozimi, medtem ko piha drugi predvsem
poleti. Močni viharji dosežejo v Ljubljani redkokdaj
brzino 50 km na uro. Morda jih je v vsem letu pet in
so to zlasti jugozapadni vetrovi. Za primerjavo naj
omenim, da dosežejo kraške burje nad 150 km na uro.

Glavne poteze ljubljanske klime bi torej bile: vi¬
soko letno in dnevno temperaturno kolebanje, topla
poletja, vlažne in mrzle zime, veliki temperaturni
skoki, visoka oblačnost, pogoste in često debele megle,
izdatne padavine in poletni nalivi in ne prav močni
vetrovi.

K  R O N I K A

21

STAVBNA ZGODOVINA KAPITELJSKA C ERKVE
V NOVEM MESTU jože gregor,č

Zleknjeno na strmi kraški skali in tesno vklenjeno
v objem reke Krke, je dobilo Novo mesto svoj naj¬
močnejši poudarek z mogočno stavbo kapiteljske
cerkve, ki stoji na najvišji točki polotoka in s tega
svojega položaja obvladuje ne samo mesto pod seboj,
ampak tudi vso bližnjo okolico. Za mesto samo pa
pomeni Kapitelj ono centralno točko, okoli katere so
se grupirale skupine hiš v slikovito, po talnem na¬
črtu še danes tipično srednjeveško mestece. Odkoder-
koli pogledamo mesto, povsod ista slika: stopnjema
se stiskajo hiše in hišice v breg, naslednja prerase
prejšnjo s konico svoje strehe, dokler se ta vzgon ne
zlije v masiv kapiteljske cerkve. Ona dinamična sila,
ki je v gotski dobi gradila nebotične katedrale, je obli¬
kovala to zunanjo podobo mesta. Vse se gnete in hiti

Sl. 1. Šent Rupert: cerkev, talni nažrt

navzgor proti cerkvi, ki sprejme vase vso to rast in
jo v silnem zanosu svojega stolpa dvigne v omotično
višino. Brez kapiteljske cerkve bi bilo Novo mesto
enolična in dolgočasna skupina hiš.

Kdaj in kako je cerkev nastala? Vsi, ki so do naj¬
novejšega časa pisali o cerkvi, stavijo nje postanek
pod konec 15. stoletja. Izjemo dela Peter Hitzinger, 1
ki, sklicujoč se na kripto, datira cerkev v dobo zgod¬
nje gotike tja v leto 1365., ko je bilo ustanovljeno
Novo mesto. Njemu odločno oporeka Ivan Vrhovec,-
ki pravi, da kripta in preprosto zidanje nista mero¬
dajna pri določitvi datuma. Po njegovem mnenju je
cerkev nastala šele po ustanovitvi kolegijatnega ka¬
pitlja leta 1493., torej že v začetku 16. stoletja. On
in Ivan Steklasa 3  navajata kot graditelja cerkve pr¬
vega prošta Jakoba Auersperga, šele v zadnjem času
je dr. France Stele 4  pomaknil zidanje cerkve v prvo
polovico 15. stoletja, pokojni dr. Stanko Vurnik 5  celo
v romansko dobo. Odkod pomota in kam naj cerkev
datiramo?

Odgovor na prvo vprašanje ne bo težak. Da so da¬
tirali kapiteljsko cerkev pod konec 15. stoletja, sta
odločila v prvi vrsti dva vzroka. Prvi je ustanovitev
kolegijatnega kapitlja, ki ga je leta 1493. ustanovil
cesar Friderik IV. Novoustanovljeni kapitelj, tako so
si razlagali, je moral pač misliti na to, da si postavi
dostojno cerkev. Drugi, ne manj tehtni vzrok pa je,
da je prvi prošt, do tedaj župnik v št. Rupertu, po¬
zidal ob koncu stoletja v št. Rupertu monumentalno
gotsko cerkev, ki je bila končana, kakor pove napis
nad vrati, leta 1497. Zato so tudi zidavo kapiteljske
cerkve pripisovali njemu, ne oziraje se na to, da ka¬
žeta obe cerkvi v svojem stilu dovolj veliko časovno
razmaknjenost.

Pa poglejmo najprvo ustanovne listine kolegijat¬
nega kapitlja in jih primerjajmo z ustanovno listino
frančiškanskega samostana v Novem mestu! Prvo
ustanovno listino je izdal cesar Friderik IV. 27. aprila
1493.,° drugo Maksimilijan I. 16. oktobra 1509 7  v ta¬
boru pri Costeri v Italiji. Pismo pa, s katerim zapove
papež Aleksander VI. ustanovitev kapitlja, je bilo
izdano 30. aprila 1494. s  V vseh treh listinah se ome¬
nja, da se ustanovi kapitelj pri mestni župni cerkvi
sv. Nikolaja. V vseh treh se cerkev, ki naj postane
kolegijatna, dosledno imenuje cerkev; cerkvica sv.
Antona v mestu, ki je postala podružnica, pa se ime¬
nuje le kapela. Prav tako se v listini ferentinskega

1  P. Hitzinger: Nachtrage zur 500 jahrigen Griindungs-
Feier von Neustadtl. Die Kirche und Pfarre St. Nicolai.
MHK 1865, str. 106—109.

2  I. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 22—30.

3  I. Steklasa, Zgodovina Šent Ruperške župnije, str. 172.

4  Dr. Fr. Stele, Umetnost Dolenjske. Et. 1933.

5  Dr. Stanko Vurnik, Umetnost Dolenjske in njene me¬
tropole. Dolenjska metropola Novo mesto. 1930, str. 20 30.

« MHK 1866, str. 22.

7  MHK 1865, str. 35.

3  MHK 1865, str. 37—38.

22

KRONIKA

škofa Andreja z dne 31. oktobra 1469, 1  s katero do¬
voljuje frančiškanom, da se smejo naseliti v mestu,
dosledno rabi izraz kapela za cerkvico sv. Lenarta, ki
naj bi jo frančiškani prevzeli za svojo redovno cerkev.
Cerkev sv. Nikolaja je morala biti neprimerno večja
od obeh imenovanih in je bila župna cerkev, čeprav
ni imela svojega župnika, ampak je vršil duhovniške
posle mirnopeški kaplan. Pisani viri govore torej za
to, da moramo datirati kapiteljsko cerkev v dobo pred
ustanovitvijo kapitlja in da je ob času ustanovitve
že stala.

Še jasnejši dokaz za to nam da stavba sama, ozi¬
roma nje primerjava s šentruperško cerkvijo. Oglej¬
mo si najprvo talni načrt šentruperške župne cerkve!
(Slika 1.) Deli se v dva dela, prezbiterij in trodelno
ladjo. Ladje obsegajo štiri svodne pole v dolžino, prav
tako prezbiterij, ki se zaključuje s tremi stranicami
osmerokotnika. Za nas je važen način obokovanja.

Obokana je vsa cerkev s pozno gotskim mrežastim,
oziroma zvezdastim obokom in spada po talnem na¬
črtu in dekoraciji v skupino poznogotskih cerkva
Kranj, Škofja Loka, Radovljica, Cerknica in prezbi¬
terij v Crngrobu, ki vse datirajo v leta 1460—1530.
(Stele, Cankar.)

Kako drugačen pa je talni načrt prezbiterija kapi¬
teljske cerkve! (Slika 2.) Prezbiterij obsega v talnem
načrtu štiri svodne pole in zaključek s tremi strani¬
cami osmerokotnika. Svoden pa je z rebrastim, četve-
rodelnim križnim svodom in se po tem bistveno loči
od prej omenjenih cerkva. Pa tudi v posameznostih
se razlikuje od šentruperške cerkve. Prerez svodnih
reber je v Št. Rupertu bogatejši nego v Novem mestu.
Oporniki so tem bolj členoviti, okrašeni z dvema fia-

1  P. Alfonz Furlan, Zgodovina frančiškanskega samo¬
stana v Novem mestu. DN 2. I. 1919.

Sl. 2. Kapiteljska cerkev: prezbiterij, talni načrt

Sl. 3. Pleterje: samostanska cerkev, talni načrt

lama, v Novem mestu so manj razčlenjeni in brez
fial. S šentruperško torej novomeška cerkev nima no¬
bene skupnosti, nasprotno, od nje se bistveno loči v
načinu prekrivanja.

Pač pa imamo v bližini Novega mesta odlično got¬
sko cerkev, ki se po svojem stilu sklada s kapiteljskim
prezbiterijem. Je to stara samostanska cerkev v Ple-
terjih. Ce si ogledamo njen talni načrt (slika 3), nas
takoj preseneti popolna podobnost s prezbiterijem ka¬
piteljske cerkve. Pleterska cerkev obsega šestero
svodnih pol v ladji in dvoje v prezbiteriju, ki se za¬
ključi s tremi stranicami osmerokotnika. Svodena je
prav tako kakor kapiteljska s četverodelnim križnim
svodom. Za pletersko cerkev vemo, da so jo začeli
graditi okrog leta 1407. in je bila 1420. leta že posve¬
čena. 2  V ta čas nekako moramo, po stilu sodeč, sta¬
viti tudi kapiteljski prezbiterij. Tu nam priskoči na
pomoč beležka, ki se je našla v kapiteljskem arhivu
in ki jo doslovno navajam:

»Die Stadtpfarrkirche S. Nicolai war conse-
crirt am 17 9ber (november) 1429 Eintausend
vier Hundert zwanzig und neun, und zwar das
Presbyterium und der Hochaltar. Das Schiff spa-
ter und die Seitenaltare. Aus authentischer Ur-
kunde.«

Beležko je napisal prošt Andrej Albrecht (1831 do
1848). Listina, ki jo je on, kakor sam pove, še videl,
ni ohranjena. Po vsem, kar sem povedal spredaj, je
verjetnost tega zapiska popolna. Pazimo tudi na to,
kako skrbno je prošt izpisal datum in letnico! Kapi¬
teljski prezbiterij je bil torej dozidan in posvečen
leta 1429., samo devet let za pletersko cerkvijo.

Vse do sedaj se na skripto, ki jo proti navadi got¬
skih cerkva ima kapiteljska cerkev, nismo prav nič
ozirali. Odkod kripta? že dejstvo, da ima gotska cer¬
kev kripto, nas preseneti. Vrhovec in drugi jo zago¬
varjajo iz terenskih neprilik. Gotovo so tudi te igrale
pri tem svojo vlogo. To nam priča podzidek, ki teče
okoli stavbe in se ob južni in severni steni stopnjema
dviguje. Vendar pa ne smemo prezreti, da je bil teren
nekdaj nižji, kot je danes. Podzidek je na več mestih
zasut z zemljo, ki je bila kasneje navožena. Vendar
kripta ni brez vsake važnosti za določitev datuma.

Kripto, ki zavzema ves prostor pod prezbiterijem,
delijo štirje pari osmeroogelnih slopov v tri enako
visoke ladje, od katerih sta stranski le malo ožji od
srednje. (Slika 4.) Svodena je kripta, vhodna veža in
zakristija nad njo z grebenastim križnim svodom brez
reber, kar je zopet nov dokaz za njen zgodnji posta-

2  Fr. Avsec, Samostanska cerkev v Pleterjih. Četrto iz-
vestje Društva za krščansko umetnost. 1907, str. 48—52.

kronika

23

nek. To domnevo potrjuje nadalje težko, masivno zi¬
danje in enostavni osmeroogelni slopi brez kapitelov.

Kdaj so torej začeli s zidanjem? Najverjetnejša se
zdi tale razlaga: Ko je po letu 1365. radi kneževskih
milosti in privilegijev pričelo število prebivalstva na¬
raščati in se množiti njihovo imetje, so meščani mi¬
slili na zidavo nove cerkve, ker jim stara cerkvica
sv. Antona v gozdu, ki je edina zgodovinsko potrjena
cerkev pred ustanovitvijo mesta, ni več zadostovala.
Njihov meščanski ponos jim je narekoval, naj si se¬
zidajo stavbo, ki bo mestu v ponos in ki bo že na
zunaj s svojo monumentalnostjo pripovedovala o bla¬
gostanju meščanov. 1  Začeli so z zidanjem gotovo še
pred prelomom stoletja, na naj lepšem prostoru v
mestu, kjer je takrat stala stara utrjena pristava sti-
škega oskrbnika. Namen, postaviti mogočno cerkev,
in pa zgodnji čas, ko so bile reminiscence na roma-
niko še kolikor toliko žive, se zdi važnejši vzrok za
zidavo kripte kakor pa terenske neprilike, ki bi se
dale odstraniti na lažji, cenejši način. Nadaljevali so
z zidavo prezbiterija, zdi se da dovolj počasi in ga
končali vsaj do leta 1429., ko je bil posvečen. S tem
letom je zidanje prenehalo. Taka je ostala cerkev naj¬
brž vse do ustanovitve kapitlja.

Najbrž starejši kot kripta in prezbiterij-je v svojih
temeljih stolp. Vrhovec je mnenja, da je spodnji del
četverokota s skoro 3 metre debelim zidom stari Gra¬
dec, to je stolp iz utrdbe stiškega samostana. Ko so
se odločili, da porabijo to staro trdnjavo za cerkveni
stolp, so ga povišali za toliko, kolikor je danes četve¬
rokotnika. To se je zgodilo ob istem času, ko so zidali
prezbiterij. Dokaz za to je venčni zidec, ki teče okoli

1  K. črnologar, Kunstgeschichtliches aus Unterkrain.
MM K 1891.

Sl. 4. Kapiteljska cerkev: kripta, talni načrt

prezbiterija in zakristije. V profilu enak kos zidca je
ohranjen v zidu zvonika pod cerkveno streho na se¬
verovzhodnem oglu.

Vedno hujša gospodarska stiska, v katero so zašli
meščani predvsem radi turške nevarnosti, je ustavila
nadaljnjo graditev. Že istega leta 1429., 2  ko je bil po¬
svečen prezbiterij, so Turki prvič napadli mesto. Ne¬
kaj let za tem je videlo mesto pred obzidjem doma¬
čega sovražnika — Celjane, leta 1435. in 1442. V na¬
slednjih letih so Turki ponovno plenili v okolici me¬
sta, a njega samega niso mogli zavzeti. Umevno je, da
v takih razmerah ni bilo mogoče misliti na to, da bi
se dozidala cerkev. Meščani so morali skrbeti pred¬
vsem za močno obzidje in ostale obrambne priprave
proti Turkom. V teh nemirnih časih je bil ustanov¬
ljen kapitelj. Turška nevarnost, ki je meščanom pri¬
zadevala toliko skrbi, je tudi kapitelj kmalu spravila
v denarne zadrege. Kanoniki so morali zidati proštijo,
gospodarske stavbe, oskrbovati kos mestnega obzidja
in poleg vsega tega še posojati deželnemu knezu za
vojno proti Turkom potrebni denar.

Vendar je potreba zahtevala povečanje cerkve, zato
so se odločili za zasilen izhod. Prezbiteriju so prizi¬
dali ladjo v lomljeni črti do stolpa. Ladje niso obo¬
kali, temveč so je prekrili z ravnim lesenim stropom.
Sledovi tega stropa se vidijo še danes na cerkvenem
podstrešju. Severna in južna stena sta še dober meter
nad sedanjim obokom pobeljeni. Tik nad beležem so
v stenah velike, četverooglate, nasproti si ležeče luk¬
nje, v katerih so ležali tramovi, ki so nosili strop.
Nobenega dvoma ni, da so nameravali ladjo zopet po¬
dreti in jo znova pozidati v slogu prezbiterija. To so
preprečile vedno večje nesreče, ki so zadevale mesto
in ga spravljale v vedno slabši gospodarski položaj.
Turškim napadom so se pridružili še pogosti požari.
Leta 1540. je pogorel velik del mesta. Kmalu za tem,
leta 1576., je mesto znova pogorelo do tal. Tokrat je
pogorela tudi kapiteljska cerkev. Vdrl se je leseni
strop v ladji, pogoreli so oltarji, zastave in slike, raz¬
topili so se zvonovi in mnogo starih nagrobnikov in
napisov je razpadlo. Tako porušeno cerkev je našel
ob svojem nastopu prošt Polydor Montagnana (1582
do 1604). Da bi mu bilo mogoče popraviti cerkev, je
sklenil s kanoniki posebno pogodbo, da so mu pre¬
pustili v ta namen svoje dohodke. 2  Ladjo so obokali
in ji prizidali na vsaki strani troje kapel. Delo je kon¬
čal šele prošt Marko Khun (1604—4622) leta 1621.,
kar pove letnica na podboju južnih vrat. To je tudi
edina trdna letnica, ki jo poznamo. Taka je ostala
cerkev do danes.

Stolp je dvignil prošt grof Thurn Valsassina leta
1667. Na spodnji četverokot je pozidal osmerokot in
ga pokril z baročno streho. Tak je ostal vse do leta
1860., ko ga je dal prošt Jernej Arko (1852—1868)
gotizirati in pokriti s škrili. Leta 1878. so ga pokrili
z bakrom, ki ga je vzela svetovna vojna. Danes je krit
s pločevino.

Talni načrt šentruperške cerkve iz Steklasove knjige Zgo¬
dovina Šent Ruperške župnije.

Talni načrt pleterske cerkve izmeril F. Avsec.

2  Ta in sledeči datumi po Vrhovcu.

24

KRONIKA

D R. ANTON VODNIK

FRANCESCO ROBBA

Arhivalna študija.
(Nadaljevanje)

Za pripravo, oziroma sani, da se je spravil imeno¬
vani kos iz kamnoloma v Ljubljano, sem poleg dveh
tramov, ki mi jih je dal g. komornik, potrošil za že-
lezje, hrastovino, kovača in mizarja ter druge po¬
trebne stvari 16 gld. 11 kr.

Za trikratno popravo tega vozila, ki se je pokvarilo
na cesti, sem izdal 7 gld. 56 kr.

Za prevoz imenovanega obeliska iz kamnoloma v
Ljubljano je bilo treba 12 dni in pol, kak dan po
20 parov volov, kak dan po 18 in kak dan po 17 —
po potrebi, zakaj cesta je bila strašna.

Naj pomisli sl. magistrat, kako hudo je, če mora
biti človek ves dan osebno zraven in nima niti toliko
časa, da bi lahko pojedel kaj drugega kot kos kruha.
Ponoči pa smo morali, kjer smo pač bili, spati pri
kakem kmetu na stelji, v tako grdem in mrzlem vre¬
menu, kakršno je bilo tisti čas. Končno smo 13. dan
prispeli srečno v Ljubljano, kjer sem po sklenjenem
dogovoru plačal voznikom po dve petici na dan za
vsak par volov, onim pa, ki so bili pri ojnicah, po tri
petice na dan. Skupaj sem plačal 266 petič, kar znaša
75 gld. 22 kr.

Delavcem, ki so pomagali pri vožnji, sem plačal
19 gld. 14 kr.

Za hrano in pijačo delavcem in voznikom sem po¬
trošil 13 gld. 4 kr.

Za podstavek pod piramido, in sicer za izkopavanje,
umivanje in brušenje sem dal 110 gld. — kr.

Za podstavek, kamor so naslonjeni trije kipi s tremi
ploščami, kamor pridejo napisi, za tri »vaze« nad ime¬
novanim podstavkom, in sicer za izkopavanje, prevoz
v Ljubljano, umivanje in brušenje sem izdal 330 gld.

— kr.

Za tri kipe s skalovjem, ki je pod njimi ter okrog
njih, iz finega genoveškega marmorja, in sicer za pre¬
voz iz Benetk v Ljubljano in njih — to je nagih figur

— izdelavo, ki je — kakor se vidi — skrbna, ter za
brušenje računam za vsakega 400 gld., za vse tri torej
1200 gld. — kr.

Za luknje v imenovanih kipih zaradi napeljave vode
po kanalih je bilo treba mnogo truda in časa, kar
stane 110 gld. — kr.

Za kotel, ali kakor se reče z umetnostnim izrazom,
za »vazo« (il vašo), bi lahko uporabil več sestavljenih
kosov, s čimer bi se prihranilo na stroških. Toda g.
Radič, mestni župan ljubljanski, mi je ponovno dejal,
da moram delo napraviti trpežno in močno, kolikor
mogoče s celimi kosi, in da naj ga izdelam dobro v
čast občinstva, češ da bom za gotovo poplačan in da
bom zadovoljen. To mi je bilo obljubljeno tudi po
drugih gg. sl. magistrata.

Za izvršitev naročila sem se zelo potrudil, ne samo
v celotnem delu, ampak posebno v tem, da sem na¬
bavil debele in cele kose ter zato z velikimi stroški
izkopal veliko luknjo v kamnolomu, tako da sem z
debelimi, velikimi, lepimi in močnimi kosi — kakor
bi bili iz brona — napravil ves kotel v lepi simetriji.

Vsak kos kotla brez prevoza — izkopavanje, obde¬
lava in brušenje — stane 130 gld., vseh šest torej
780 gld. — kr.

Trije ogelni kamni imenovanega kotla — izkopava¬
nje, obdelava in brušenje — po 80 gld. kos, stanejo
brez prevoza 240 gld. — kr.

Za prevoz imenovanega kotla, vsebujočega 9 kosov
in eno ploščo, iz kamnoloma v Ljubljano, ter za na¬
bavo sani — razen dveh kosov hrastovine in enega
tramu, ki mi ga je dal g. komornik — to je za železje,
kovača in kolarja ter za dve močni kolesi s pripada¬
jočimi deli sprednjega voza — sem potrošil skupno
27 gld. 54 kr.

Dalje sem izplačal 18 voznikom, ki so pripeljali teh

9 kosov in eno ploščo, po dve petici na dan za vsak
par volov, skupaj 173 = 9 petič, kar znaša 49 gld.

10 kr.

Ker sem dal na ukaz g. Radiča vsakemu vozniku
pri nakladanju pol mere vina in za en kr. kruha na
dan, sem izdal vsega skupaj 35 in pol bokalov vina
po 15 soldov, kar znaša 5 gld. — kr.

71 rženih kruhov pa stane 1 gld. — kr.

Delavcem, ki so pomagali pri vožnji — kak dan
jih je bilo 7, kak dan 8 — sem plačal po eno petico
na dan, skupno za 110 dni znaša 31 gld. 10 kr.

Ker sem dal delavcem vsak dan po en bokal vina
in po en kr. kruha, znaša to 9 gld. 21 kr.

Na diskalceatski mitnici sem plačal 1 gld. 29 kr.

Stroški za tri stopnice pod kotlom z ogelnimi kamni
okrog — za izkopavanje, prepel j avo in obdelavo —
znašajo 350 gld. — kr.

Da sem napravil obok pod vodnjakom, kakor tudi
ves temelj okrog njega, vštevši železje, malto, pesek,
kamnoseke, zidarje in druge potrebščine, sem potrošil
500 gld. — kr.

Da sem postavil ves vodnjak, je bilo treba lesa,
desk, žebljev, tesarjev, ki so postavili oder, železja,
svinca, malte, peska, škripcev za dviganje, voznikov,
kamnosekov, zidarjev in malovarjev, ki so pripeljali
kolosalni obelisk kakor tudi tri kipe in 9 kosov kotla
ter vse kamenje vodnjaka na trg, prištevši vse potreb¬
ščine, mislim, da ne bo dovolj 500 gld. — kr.

Opozarjam, da moram dobiti les, deske, vrvi, škrip¬
ce, ko bo delo končano, nazaj.

Celotna vsota znaša 4826 gld. 41 kr.

V smislu pogodbe sem prejel od g. komornika
2400 gld. — kr.

Dalje sem prejelj od g. Perra 400 gld. — kr., ki
mu jih moram vrniti.

Dalje sem prejel od g. komornika za dobavo qua-
drostucca 200 gld. — kr.

Skupaj 3000 gld. — kr.

Torej manjka, da se more delo končati 1826 gld.
41 kr.

Skupaj 4826 gld. 41 kr.

NB. V tej zadnji postavki 1826 gld. 41 kr. je všteto
231 gld. 41 kr., ki sem jih do sedaj potrošil iz svojega

Kronika

25

lastnega denarja, ne pa ono, kar imam mrtvega ka¬
pitala v kamnolomih, da sem dobil vse kose cele, ka¬
kor tudi ne vštevši 400 gld., katere moram vrniti
g. Perru. Francesco Robba, kamnosek.

Nato je Robba navedel stroške, ki so bili še po¬
trebni za delo pri vodnjaku:

Najprej je treba deloma še obdelati in izbrusiti obe¬
lisk, da bo popolnoma gotov, kar stane 80 gld. — kr.

Pri podstavku za obelisk manjka še obdelava, in
brušenje, kar znaša 60 gld. — kr.

Pri treh kipih manjka deloma še brušenje, manjka
del skalovja ter luknje za cevi, da se napelje voda,
za kar je treba 195 gld. — kr.

Za tri vaze, ki manjkajo nad podstavkom, kamor
se naslanjajo figure, je treba 30 gld. — kr.

Za izdelavo petih velikih kosov kotla in enega ogel-
nega kamna (il cantone) je treba 230 gld. — kr.

Za temelj z obokom je treba 500 gld. — kr.

Da se končno ves vodnjak postavi in izvrši tako,
da bo metal vodo, je treba 500 gld. — kr.

Skupaj 1595 gld. — kr.

Toliko še manjka za dovršitev dela. 219

Za stroške, ki so bili potrebni za nadaljevanje in
dovršitev dela, je priložil Robba svoji prošnji še drugo,
naslednjo specifikacijo:

Da se naredijo temelji in obok, je treba štirih
kamnosekov in štirih kopačev, in sicer po 8 grošev
za kamnoseka in po 4 groše za kopača na dan, kar
znese na dan petič 6 = 20.

Za porabo železja, za oder, jeklena dleta, kladiva in
kladivca in drugo potrebno železje petič 2 = 12.

Da pripeljejo vozniki quadrostucco, je treba za vsak
navaden voz 36 soldov — za velike kose v razmerju
z njih velikostjo vsak dan po štiri vozove petič 7 = 6.

Ko bodo kamnoseki in kopači končali z izkopava¬
njem in podzidavanjem in ko bodo vozniki dovolj
navozili, bodo začeli delati temelje štirje zidarji in
štirje malovarji ter dva kamnoseka, kar bo dalo
dnevno stroškov petič 10 = 24.

Malto, železo, svinec in druge potrebščine bo dal
sl. magistrat.

Da se izdela 5 kosov kotla, podstavek za obelisk,
tri vaze nad podstavkom in obelisk, je treba dveh
kamnosekov, enemu po 9 grošev, drugemu po 8 gro¬
šev na dan, kar znese na dan petič 1 = 20.

Za porabo plavca v kosih in v prahu, španske terrc
rosse in drugih primesi petič 1 = 24.

Za brušenje nagih figur je treba kiparja s 14 groši
na dan in enega brusača z eno petico na dan, to je
na dan petič 3 = 10.

Za porabo plavca v kosih in v prahu in drugih pri¬
mesi petič 2 = 6.

Ko bosta kipar in brusač zbrusila kipe, bosta na¬
pravila vanje luknje za cevi, za kar je treba poseb¬
nega orodja; ko bodo cevi napravljene, bo treba ob-
sekati kamenje okrog figur in pod njimi, kar znaša
skupaj petič 28 = 8.

Kadar se kotel brusi, ga je treba vrteti in obračati,
da ga je mogoče obdelovati od vseh strani; za to delo
pa je treba vsakikrat po 8 ali 10 mož, včasih pol dne¬
va, včasih pa po uro več ali manj. Isto je treba storiti,

219  1. c.

če se postavijo dol kipi, da se brusijo, kakor tudi,
da se potegneta v delavnico ona dva kosa kotla, ki sta
zunaj delavnice, za kar pa ne bo dosti 10 mož na dan;
za brušenje obeliska je treba narediti isto, kar se bo
zgodilo vsak teden trikrat in vsakikrat bo stalo 4 do
5 petič.

Ker sem porabil ves svoj denar v kamnolomu in
deloma pri delu ter sedaj nimam sredstev, da bi vzdr¬
ževal in plačeval delavce, prosim sl. magistrat, da mi
povrne 231 gld. 41 kr., ki sem jih dal iz svojega za že
izvršeno delo imenovanega vodnjaka.

Francesco Robba, kipar in arhitekt. 220

Na podlagi seznama celokupnih stroškov za vod¬
njak bi se zdelo, da je bil 1. 1749. že postavljen, četudi
še ne povsem dovršen. Vendar je iz obeh dodatnih se¬
znamov, ki podrobno navajata stroške, ki so bili še
potrebni za nadaljevanje vodnjaka, dovolj jasno raz¬
vidno, da ni tako. Po ugodni rešitvi Robbove prošnje
se je pričel šele polagati temelj.

Račun za vodnjak je torej znašal 4826 gld. 41 kr.

V smislu pogodbe je Robba prejel (zadnji obrok

1747). 2400 gld. — kr.

Od g. Perra je dobil posojilo v znesku 400 gld. — kr.
Od g. Raniloviča pa dne 8. nov. 1748 200 gld. - kr.

Iz svojega porabil.231 gld. 41 kr.

Stroški za delo, ki ga je moral še

izvršiti. . . 1595 gld. kr.

4826 gld. 41 kr.

Na račun te vsote je prejel do 5. okt.

1747 Skupaj . . 2400 gld. — kr.

Dne 6. maja 1749 . 231 gld. 41 kr.

V obrokih po 100 gld. do 16. dec. 1749 1500 gld. kr.

Ostane 695 gld. — kr.

Teh 695 gld. je prejel Robba na podlagi odloka žu¬
pana Matevža Frančiška Perra dne 22. febr. 1752 s
tem, da se mu je brisal dolg 600 gld. in se mu je v
gotovini izplačalo 95 gld. 221

Vodnjak ni bil dovršen poleti 1. 1749., kakor je bil
Robba obljubil, in tudi 1. 1750. še ne. Dne 13. jan.
1750, ko je zagrebški kapitelj tožil Robbo zaradi ne¬
kega kamnoseškega dela, ki ga še ni dovršil, je ma¬
gistrat odločil, da mora biti vodnjak končan spomladi
1. 1750., nakar se mora Robba takoj odpraviti v Za¬
greb. 9 '*

Zgodilo se ni ne eno ne drugo, kakor smo že omenili.

Dne 5. maja 1750 je poročal magistratu v Ljubljani
gvardijan frančiškanskega samostana v Nazaretu na
štajerskem, kako je grof Viljem Miglio volil za nov
oltar na čast sv. Frančišku v njihovi samostanski
cerkvi denarno vsoto, in da se je tozadevno v njego¬
vem imenu s Frančiškom Robbo sklenila pogodba za
oltar iz marmorja, pod pogojem, da bo postavljen do
praznika Marijinega vnebovzetja 1. 1748. Vendar do
sedaj oltar ni niti postavljen niti še ves dovršen. Grof
Miglio pa tega ne dolži toliko kamnoseka, kakor njih
samih, radi česar je samostan v nevarnosti, da izgubi
svojega patrona in dobrotnika. Ker se Robba izgo¬
varja, da ne more izpolniti pogodbe, ker je zaposlen

220  1. c.

221  Akt in pobotnice v lj. mag. arh.; mestna računska
knjiga, p. 36.

26

KRONIKA

z delom pri ljubljanskem magistratu, zato prosi gvar-
dijan mestni magistrat, naj mu pošlje potrdilo, da je
Robba resnično in z neizogibnim delom obvezan na¬
sproti mestni občini in da je torej pravilno opravičen.
— Magistrat je potrdil, da Robba ne sme iz Ljubljane
nikamor oditi, še manj pa prevzeti kako drugo delo,
dokler ne bo popolnoma dokončal vodnjaka, za ka¬
terega je bil »pro bono publico« sklenil pogodbo. 22 *
Robba je bil do tedaj dovršil v Nazaretu le spodnji
del oltarja z menzo 223 , za kar je bil že naprej prejel
240 gld. 224  Ko je samostan prejel od ljubljanskega
magistrata potrdilo, da je Robba zadržan z delom pri
vodnjaku in da zato ne more priti v Nazaret, je dal s
privoljenjem grofa Miglio oltar dokončati v štuku. 225
Delo je trajalo od 6. maja do 12. avgusta 1751 pod
gvardijanom Tomažem žagarjem. Ves oltar je stal
501 gld. 220  Dne 13. junija 1752 je bil postavljen oltar

222  G. P. 1750, p. 142.

228  Samostanska kronika v Nazaretu, p. 155—156.

224  Avguštin Stegenšek, Dekanija Gornjegrajska, Mari¬
bor 1905, p. 76.

225  Kronika, p. 156.

220  Diarij v samostanskem arh. v Nazaretu.

sv. Antona Pad., pendant oltarja sv. Frančiška Asi¬
škega. Oltar je ves iz štuka; stal je 374 gld. 39 kr.
Omenjamo ga zategadelj, ker je njegov spodnji del
povsem enak spodnjemu delu Robbovega oltarja sv.
Frančiška, tako v barvah kot v oblikah. 227  L. 1755.,
ko je bila v Nazaretu birma, je ljubljanski škof Er¬
nest Ainadej Attems posvetil oltarja sv. Frančiška in
sv. Antona. Ker je dobil oltar sv. Frančiška kasneje
novo menzo, je bil dne 12. avgusta 1897 vnovič po¬
svečen. 228

Dne 4. jan. 1751 je tožil trgovec Anton Mariner
Robbo zaradi dolga 37 gld. 12 kr s 6 % obrestmi, in
sicer na podlagi računa z dne 26. avg. 1747, ki naj ga
v 14 dneh plača, če se hoče izogniti rubežni. Sodišče
izda Robbi tozadevni nalog. 229  Dne 5. febr. 1751 je
tožil Mariner Robbo v isti zadevi, sedaj na plačilo v
8 dneh, 230  dne 25. febr. pa na plačilo v treh dneh. 231

230  1. c., p. 50—51.

231  1 . c., p. 80.

227  Kronika, p. 157.

228  A. Stegenšek, 1. c., p. 76.

229  G. P. 1751, p. 7—8.

(Dalje prihodnjič.)

ST RO JAR JI NA FORŠTATU

DONESEK K ZGODOVINI OBRTOV V STARI LJUBLJANI

UVOD

Obrtniki so bili v stari Ljubljani najštevilnejši me¬
ščanski stan. Bili so v upravi mesta precej vplivni,
ker so imeli v zunanjem mestnem svetu večino, do-
čim so v notranjem mestnem svetu prevladovali tr¬
govci. Sredi 18. stoletja je bilo v Ljubljani čez 300
obrtnikov, kar je za 8000 prebivalcev tedanje Ljub¬
ljane že lepo število. L. 1802. je njih število naraslo
na 500 nasproti 12.000 prebivalcem.

Ljubljanski obrtniki, po večini združeni v cehih, so
se bili mnogokrat nastanili v določnih mestnih delih.
Tako so se držali peki v špitalski in Lingarjevi ulici
in pred škofijo, ključavničarji in krojači v ulicah ob
Mestnem trgu, ki nosijo še sedaj ime po njih; čev¬
ljarji so obratovali v čevljarski ulici in na čevljar¬
skem mostu, na katerem so stale do 1840 njih lesene
prodajne lope. Na medarje spominja Medarska ulica
za škofijo, na mesarje Mesarski (danes Zmajski)
most in nekdanja Mesarska ulica ob Pogačarjevem
trgu; na kleparje Kleparska steza v začetku Starega
trga; na starinarje nekdanja, danes zazidana Stari-
narska steza (šla je ob Plavčevi hiši št. 30 od Starega
trga proti današnjemu Gallusovemu nabrežju); na
sodarje Sodarska steza ob ulici na Grad; na vrvarje
ali vožarje Vožarski pot ob pričetku Karlovške ceste;
prav tam kaže Zvonarska ulica na nekdaj cvetočo
zvonarsko obrt. V Trnovem vzbujajo Velika in Mala
čolnarska ulica in Opekarska cesta spomin na trnov¬
ske čolnarje in opekarje, na Poljanah pa Suknarska
ulica, Barvarska in Lončarska steza na dotične obrti,

I)R.  RUDOLF  A N D R E J K A

ki so se tod izvrševali od starine. Kakor tu navedeni
obrti, so imeli tudi obrti strojarjev, jerharjev, usnjar¬
jev in milarjev  ter del barvarjev  svoja posebna sta-
jališča, in sicer večinoma v zgornjem delu šentpetr-
skega predmestja (»na forštatu«), pa tudi še v so¬
sednem, tik ob levem bregu Ljubljanice zazidanem
delu Kapucinskega predmestja, to je v sedanji Wol-
fovi ulici in vzhodnem delu Kongresnega trga do Gle¬
dališke stolbe.

Značaj teh obrtov, njim lasten oster in neprijeten
duh po kožah, loju in čreslu, uporaba raznih, ljud¬
skemu zdravju škodljivih barvil in drugih kemičnih
primesi so jim po naravi sami odmerjale prostore za
obrtovališča zunaj tesno zazidanega in gosto oblju¬
denega notranjega mesta in če le mogoče ob vodi.

Najpripravnejša mesta za to so se našla v tistih
delih ljubljanskih predmestij, ki so mejili na Ljub¬
ljanico, saj je bila reka včasih, ko še ni bilo kanali¬
zacije, 1  najpripravnejša in najcenejša pot, po kateri
so se odvajali odpadki in odplake teh obrtov. Zato
vidimo, da je že sredi 18. stoletja ves ob levem bregu
ležeči del »forštata« do današnje Resljeve ceste gosto
zazidan s hišami in obrtovalnicami strojarjev in jer¬
harjev, milarjev in barvarjev. Skoraj vsaka druga
hiša na levi strani Sv. Petra nasipa od današnjega
Zmajskega mostu do Marijinega trga je bila strojarna
ali usnjarna, jerharija ali barvarna; vmes so se po¬
javile pozneje tudi milarne. Te hiše so segale, kakor

1  Prvo kanalizacijo glavnih mestnih ulic je dobila Ljub¬
ljana še le 1. 1816.

kronika

27

Mesarski most okoli 1860 z Urbasovo hišo

razvidimo iz tedanjih zemljevidov, še v drugi polovici
18. stoletja prav do vode, prilično tako, kakor so se
dvigale hiše med Frančiškanskim mostom in Gleda¬
liško stolbo pred nedavno izvršeno končno regulacijo
Ljubljanice s temelji tik nad reko. Sedanji Sv. Petra
nasip se je le počasi izoblikoval iz ozke steze konec
18. stoletja v kolovoz in šele okoli 1850 dobival da¬
našnjo obliko široke obrežne ceste. Zadnji spomin na
nekdanjo zazidavo sta bili Steinmetzova in Mayrjeva
hiša na gornjem koncu šentpetrskega nasipa; pozi¬
dani sta bili tik nad obrežnim zidom in sta zapirali
s postranskimi poslopji dohod z nasipa na Marijin
trg.

L. 1762. je štela Ljubljana 5 strojarjev, 3 jerharje,
5 barvarjev in 3 milarje. To število se drži do 1850,
od tedaj pa počasi pada. Strojarne, milarne in bar¬
varne izginjajo z bregov Ljubljanice. Nekatere se pre-
ustroje v tvornice (Janesch, Reich), večina pa pre¬
neha brez sledu in lfe stara hišna poslopja, kolikor
so se še ohranila v prvotni obliki (Lassnikova hiša ob
Dvorskem nasipu, Janeževa [danes dr. Volavškova],
Kupičeva [Podkrajškova), Paurova [Ložarjeval, Strel-
bova [Rohrmanova] in Patatova [Marcbiottijevaj
hiša na Sv. Petra cesti) spominjajo v svojem ustroju
zlasti pa po širokih strešnih linah, določenih za su¬
šenje, na čase, ki so bili.

Naslednja izvajanja gredo za tem, da seznanjajo
današnji rod s temi starimi obrti in obrtniki, da raz¬
grnejo prvič sliko nekdaj mogočnih in imovitih obrt¬
niških rodov, kakršni so bili činčare, Dermote, Pauri,
Klemenčiči, Tomci, Dolenci, Kneidli, Kupiči, Dittli in
Steinmetzi na »forštatu«, Risterji, Schlechterji, Balsi
in Perlesi na Marijinem trgu, Segmullerji, Lampiči,
Gerberji, Apeji, Pirci, Prohinarji in Gestrini pred Fi-
štamskimi vrati. 1  Več ko polovica izmed njih je bila
slovenskega rodu in ne smemo jih zato prištevati med
Nemce, ker so se posluževali v pismenem in trgov¬
skem občevanju takrat še edino veljavne nemščine.

1  Fištamska (= vicedomska) vrata so stala med današ¬

njim Dvornim trgom in fištamijo (starim deželnim dvor¬
cem) ter so ločila Gosposko ulico od predmestja. Predel
»Pred fištamskimi vrati« (Vor dem Vitztum-Thor) je ob¬
segal današnji Kongresni trg in vso Wolfovo ulico do Ma¬
rijinega trga.

S popisom teh obrtov začnemo tam, kjer so se za¬
čenjali, namreč ob križišču sedanje Resljeve ceste s
Sv. Petra cesto, še tja do 1. 1825. je držala Sv. Petra
cesta v nepretrgani hišni vrsti od sedanjega Mariji¬
nega trga prav do Znamenjske ulice. Na mestu se¬
danje Resljeve ceste so stale na desni in levi strani
enonadstropne hiše. Poznejšega mesarskega (današ¬
njega Zmajskega) mostu še ni bilo. Ta most se je
zgradil, seveda še lesen, namesto prejšnje brvi leta
1820.; obenem so podrli na desni strani ceste stoječo
hišo platnarja Boštjana Mihevca, stavbišče pa zrav¬
nali v trg pred mostom (Resljev trg). Ta trg je za¬
pirala na sever še enonadstropna hiša in stara go¬
stilna »pri Irgliču« (Sv. Petra cesta stara štev. 89,
nova štev. 39), ki je bila od 1830 last mestnega me¬
sarja Janeza Urbasa, pozneje pa njegovega sina Karla.
Odpravo te hiše in zvezo Resljevega trga, odnosno
mesarskega mostu s kolodvorom, je sprožil že leta
1857. žirovski kaplan Jernej Lenček 2  v koledarju
»Slovenski romar«. Stvar pa je dozorela šele 1. 1881.,
ko je mestni zastop na predlog trgovca Ivana Perdana
sklenil, da odpre to novo cesto. Mestna občina je nato
dne 28. februarja 1882 odkupila Urbasovo hišo, jo še
tisto leto podrla in poverila Kranjski stavbni družbi
zgraditev nove »Resljeve ceste« čez svet porušene Ur-
basove hiše in naprej čez travnike in polja Pekovske
zadruge do južnega kolodvora. Cesta je bila v glavnem
dovršena 1. 1883.

I ŠENTPETRSKO PREDMESTJE

1. HIŠA ŠT. 18 (DANES ŠT. 32)

V e n a z z i.

Prva hiša na Sv. Petra cesti, od mesarskega mostu
na levi strani v smeri proti Marijinemu trgu, je stala
tam, kjer danes stoji Leustekova dvonadstropna hiša,
Sv. Petra cesta 32. To hišo je okoli 1856 sezidal Ivan
Leve (Leuz), barvarski mojster iz Dola, poročen z
Uršulo Zimmermann. Njegov sin Jožef Leuz je 1. 1865.
namestil na koncu proti mesarskemu mostu svojo

2  Prim.: Ivan Vrhovnik, Ljubljana, bodi bela, Kronika
1935, s. 77.

Okolica Mesarskega mostu In „For5tata“ sredi XIX. stoletja

28

KRONIKA

špecerijsko trgovino, dočim je bila na vogalu proti
Sv. Petri cesti kavarna »Austria«.

Predhodnica Levčeve hiše je bila stara enonad¬
stropna hiša št. 18, ki je zavzemala le vogal sedanje
hiše ob Sv. Petra cesti, dočim je bil na prostoru proti
Sv. Petra nasipu vrt. Nje lastniki so bili prav do konca
18. stoletja sami mesarji: od 1700 do 1727 Matija
Robida, od 1728 do 1755 France Podrekar, od 1756
do 1763 Uršula Podrekar, od 1763 do 1784 Tomaž
Wolfling, od 1785 do 1789 Jurij Gabrovšek, od 1789
do 1792 Jožef Senica. Od slednjega sta jo kupila
26. aprila 1792 ljubljanski veliki trgovec Lenart Vo-
gou,  po rodu iz Železnikov, in tržaški kavarnar in
tvorničar čokolade Štefan Venazzi,  po rodu iz Švice.
Namestila sta v poslopju milarno in svečarno. Leta
1794. je Lenart Vogou izstopil iz družbe, vstopil pa je
kot solastnik Štefanov brat Peter Jakob Venazzi,  ki
je obrat tudi dejansko vodil, dočim je Štefan Venazzi
ostal v Trstu. Dne 23. marca 1818 sta brata v Trstu
sklenila razdelilno pogodbo, po kateri ostane njih
premoženje v Švici nedeljeno, Štefan prevzame ka¬
varno in čokoladno tvornico v Trstu, Via Malcanton,
Peter pa milarno in svečarno v Ljubljani v svojo iz¬
ključno last. Po Petrovi smrti (13. oktobra 1815) je
vodila obrt njegova vdova Marija Venazzi.  Okoli 1841
je prišla v plačilne težave in morala prodati poleg
prodajalne lope na čevljarskem mostu št. 20 tudi so¬
sedno hišo na Sv. Petra cesti št. 17, ki je bila 1815
prišla v posest Venazzijevih.

Po njeni smrti (5. febr. 1850) je milarska obrt pre¬
nehala, hišo pa sta podedovali njeni hčerki Marija
por. Potočnik in Jožefa por. Weidinger. Prva je po¬
stala 1855 edina lastnica hiše, ki jo je še isto leto
(2. maja) prodala Ivanu in Uršuli Leuz.

2. HIŠA ŠT. 17 (DANES ŠT. 30)

(P at žt.)

Ta dolga, enonadstropna hiša, danes last dedičev
trgovca z usnjem Ivana Marchiottija,  se je v bistvu
ohranila taka, kakršna je bila pred stodvajset leti, ko
so jo prezidali. Sezidana pa je bila okoli 1715 in je
bila skoraj 100 let sedež usnjarskih obrtov. Prej je
bilo tu dvorišče, ki je spadalo pod Codellijevo gra¬
ščino. (Codellische Hofstatt še v davčnem urbarju iz
1. 1714.) Prvi usnjar, ki je obrtoval v novi hiši, je
bil Martin Dolenc  (1715—1763), njegova naslednika

Bivša PatAtova, potom Meralova barvarna na Sv. Petra nasipu 27

Venazzi-PatAt-Marchlottljeva hiša Sv. Petra cesta 30

sta bila Jožef Grabelj  (Grachill, tudi Gracheg), ki je
obratoval od 1763 do 1796, in Jožef Pogačar  (1796
do 1815). L. 1815. je kupil hišo sosed Peter Jakob
Venazzi  ter jo temeljito popravil in prenaredil, a je še
istega leta umrl. V hiši se odslej usnjarska obrt ni
več izvrševala. Ko jo je morala vdova Marija Magda¬
lena Venazzi zaradi dolga, ki ga je imela pri bankirju
Gustavu Heimannu, 1841 na dražbi prodati, jo je
kupil jermenar Longin Blumauer, od katerega je pre¬
šla 1863 na Kristino Putre, dne 21. febr. 1873 pa na
barvarja Maksa Patata,  roj. 1814 v Huminu (Gemoni)
na Beneškem. Ta je vanjo preselil (v obrežne pro¬
store proti Sv. Petra nasipu) svojo barvarno, ki jo je
bil od 1855 izvrševal na Poljanskem nasipu kot na¬
slednik barvarja Janeza Jurija Neckermanna.

Maks Patat je bil trikrat oženjen, prvič (2. febr.
1857) s Filipino Entner iz Eisgruba, ki mu je umrla
6. sept. 1863, v drugič (5. aprila 1864) s Frančiško
Gestrin, hčerko barvarja Franceta Gestrina s Poljan
št. 19, in ko mu je ta 1. 1870. umrla, v tretjič z Ma¬
rijo Kos, roj. 1835 v Železnikih. Otrok v vseh treh
zakonih ni bilo. Patat je bil odličen obrtnik, njegova
barvarija znana po vsej Ljubljani. Dne 22. junija
1886 je zadobil tudi meščanstvo, štiri leta nato je
umrl 14. aprila 1890.

Od Patatove vdove je barvarijo 1894 prevzel bivši
njegov pomočnik France Merala,  roj. 1851 na Beri-
čevem, ki je barvarijo na Sv. Petra nasipu 27 vodil
do svoje smrti (5. sept. 1916) v južnem pritličnem
traktu, ki ga je 1911 odkupil od Patatove hiše. Obrt
je nadaljevala vdova Marija Merala do 1926. Severni
del hiše (Sv. Petra cesta 30) je 1911 po smrti Marije
Patatove prešel na njenega brata, trgovca Ivana Kosa
v Celovcu, od tega pa 12. julija 1912 na Ivana Mar¬
chiottija, roj. 1867 v Podgori pri Dolskem, ki je bil
že 1897 odprl Svojo veliko trgovino z usnjem.

3. HIŠA ŠT. 16 (DANES ŠT. 28)

(S t f e 1 b a.)

Ta hiša, ki jo je sedanji lastnik Viktor Rohrman
1931 dvignil na dve nadstropji in tudi sicer prena¬
redil, je v 19. stoletju postala sedež znamenite Strel-
bove milarne.  V 18. stoletju je bila dolgo let (od 1715
do 1763) last mesarja in prekajevalca Matije Bankota
(Wankho), od katerega je prešla 1765 na krčmarja

kronika

29

Urbana Zupana, od tega pa 1794 na njegovega sina
Luko Zupana, pisarja in zakupnika belopeškega go¬
spostva. Od njega jo je 20. marca 1836 kupil milar
Jožef Strelba?  r. 19. maja 1804 v Pragi kot sin pra¬
škega meščana Ignaca Stfelbe in Terezije Fiirstl.

Stfelba je bil prej milarski pomočnik pri največjem
tedanjem ljubljanskem milarju Andreju Focku na
Streliški cesti 70 (danes Drelsejeva hiša št. 12). Dne
22. maja 1826 se je oženil z Marijo Ido Rovanovo
(Ruan), hčerko meščana in krčmarja Jožefa Rovana
v špitalski ulici 266 (Stritarjeva ulica 3) in postal,
ko je kupil Zupanovo hišo, ljubljanski meščan
(5. aprila 1842). Njegova milarna je bila po prene¬
hanju Fockove milarne na Poljanah (1824) in Ve-
nazzijeve na Sv. Petra cesti (1841) najznamenitejša
milarna v Ljubljani ter izvažala svoje izdelke daleč
čez meje Kranjske.

Delavnice so bile v spodnjih prostorih, na Sv. Petra
nasipu. Desno pritlično poslopje (gledano z nasipa),
ki se danes uporablja za skladišče gob, je bila izdelo-
valnica za milo, v pritličju srednjega enonadstropnega
poslopja pa so na dvoriščni strani topili sveče, dočim
je služil prostor, obrnjen na Sv. Petra nasip, za pi¬
sarno. Delovni prostori so bili precej tesni in slabo
razsvetljeni.

Strelba je prodajal svoje blago v Ljubljani v pro¬
dajalni lopi št. 3 na špitalskem mostu, ki jo je dobil
29. febr. 1832 od tasta Rovana na račun dote; ko so
se pa 1. 1840. lope s starega špitalskega mostu odpra¬
vile, se je preselil v poslopje bivšega meščanskega
Spitala v špitalski ulici 271 (danes Stritarjeva ul. 6),
kjer si je iz nekdanje drvarnice napravil prodajalno.
Ko mu je mestni magistrat izplačal za odpravljeno
lopo na špitalskem mostu odškodnino 1200 fl. (dne
10. aprila 1844), je prodajalno v špitalski ulici 271
prepustil tvrdki Mallner & Mayer, sam pa se preselil
v ozko prodajalnico poleg, kjer so se Stfelbovi izdelki
prodajali do potresa 1895.

Od Stfelbovih hčerk se je najstarejša, Marija, leta
1855. poročila s trgovcem Matevžem Rantom, ki je

1  Ime pišem po današnjem češkem pravopisu, tako da
se izgovarja dvozložno, ne pa, kakor so jo izgovarjali do¬
slej, trozložno. Da je to pravilno, dokazuje pripis v po¬
ročni knjigi stolne župnije 1. 1826., v katerem je izrečno
pripomnjeno, naj se vpis Strzelba izgovarja kakor Strelba
(sprioh: Strelba).

1873 kupil od Kosovih dedičev staro Schlechterjevo
hišo na Marijinem trgu 46 (danes št. 1). Drugo Stfel-
bovo hčerko Karolino je vzel 1861 bogati brodograd-
nik na Reki, Jurij Franc Franul de VVeissenthurn,
sin tržaškega notarja dr. Vincenca Franula de VVeis¬
senthurn, ki je 1811 izdal italijansko-slovenski slovar.
Pozneje se je Jurij pl. Franul umaknil v privatno
življenje v svojo vilo na Opčinah nad Trstom. Z naj¬
mlajšo Stčelbovo hčerko se je 1. 1865. oženil trgovec
Franc Leuz, že omenjeni lastnik hiše na Sv. Petra
cesti 18 (32), ki je aprila 1912 umrl v Celovcu.

Od Stfelbovih štirih sinov je imel Aleksander,  naj-
inlajši, roj. 1838, nekaj časa trgovino z mešanim bla¬
gom na Sv. Petra cesti 9 (14), 1867 pa se je preselil
v Celovec in ustanovil tam veliko milarno. Poročen
z Ano Raubarjevo, je 1887 umrl v Celovcu. Drugi sin
Jožef Strelba ml.,  roj. 7. julija 1834, je podedoval po
očetovi smrti (26. maja 1875) njegovo obrt in hišo
in postal 1877 ljubljanski meščan. Tudi pod njim
je milarna prav dobro uspevala. V začetku 1866 je
odprl v svoji hiši tudi gostilno. Umrl je razmeroma
mlad (46 let) 20. sept. 1880, zapustivši hišo vdovi
Rozi Strelba,  ki pa je vodila milarno le kratek čas,
ker se je 1886 poročila s primarijem deželne bolniš¬
nice dr. Francetom Fuxom (stanovala je v njegovi
novo zgrajeni hiši na Resljevi cesti št. 9).

Ker edini, tedaj še maloletni sin Jožefa Stfelbe ml.
Jožef, roj. 1871, ni kazal veselja do obrti, je prevzel
1881 Stfelbovo milarno Viktor Rohrman,  roj. 15. ju¬
lija 1858 v Novem mestu, sin novomeškega župana
in milarja Antona Rohrmana. Dne 3. maja 1881 se
je poročil z Rozo, edino hčerko Jožefa in Roze Stfelbe,
povzdignil milarski obrt na Sv. Petra nasipu, razen
tega pa sezidal 1884 v šiški novo, na tovarniški način
urejeno milarno, ki je zaposlovala do 30 delavcev. Za¬
radi premočne zunanje zlasti nemškočeške konku¬
rence je 1892 obe milarni opustil ter se lotil trgovine
z deželnimi pridelki, poslopje milarne v šiški pa
prodal 1921 frančiškanskemu konventu.'

Njegov svak Jožef Stfelba se je 1896 poročil z An¬
tonijo Rothovo, hčerko graščaka Antona Rotha na
Grbinu pri Litiji.

1  Nekdanjo Stfelbovo milarno so preuredili oo. fran¬
čiškani v samostan, v katerem je danes tudi župnijski
urad. Poslopje stoji na južni strani nove župne cerkve
sv. Frančiška v šiški.

Maks Patat z ženo Karolino, Milar Franc Merala

roj. Kos

30

KRONIKA

Viktor Rohrmatn

4. HIŠA ŠT. 15 (DANES ŠT. 26)

(švelc — Golob — Strelba.)

Starejši lastniki te hiše, ki je bila 1865 podrta, so
bili mokar Janez Vidmar (1775 — 1786), mokar in
krčmar Janez Avsec (1798—1822), njegova vdova Je¬
ra Avsec (1822—1830) in sodar in krčmar Miha Am¬
brož  (1830—1845), ki pa je imel svoje glavno obrto-
vališče na Sv. Petra cesti 82 (53). Po rodu iz Jarš ob
Savi, se je bil 1792 poročil z Elizabeto šantel, hčerko
krčmarja Jurija Šantla. Od njegovih otrok je postal
sin Miha Ambrož ml.,  roj. 14. februarja 1808 v Ljub¬
ljani, sprva okrajni komisar pri gospostvu Smlednik,
1848 državni poslanec in 1861 prvi slovenski župan
ljubljanski.

Hišo št. 15 na Sv. Petra cesti je Miha Ambrož star.
dal za doto hčerki Jožefi, ko se je 1827 poročila z
milarskim pomočnikom Janezom švelcom, roj. 1795
v Kranju, sinom kramarja Martina Švelca.

Janez Švelc  je v tej hiši (v traktu na vodo) 1. 1831.
odprl manjšo milarno, ki pa se ni mogla meriti s so¬
sedno Strelbovo. Od njegovih sinov, ki sta bila oba
izučena milarja, je starejši Jožef švelc postal pozneje
mesar in gostilniški najemnik v Potočnikovi hiši Sv.
Petra cesta 143 (3), mlajši, Janez švelc, roj. 1835, pa
je vodil očetovo milarno. Poročen z Uršulo Kališ, je
okoli 1864 prišel v težave in moral 1865 hišo prodati.
Bil je potem še nekaj časa milar na Gruberjevi ulici 4,
s časom pa je obubožal in umrl kot dninar 1. 1879.
Od njegovih sinov je postal mlajši Anton Schvvelz,
roj. 1861, premožen trgovec v Poljčanah. Njegov rod
cvete še danes po sinovih Viljemu, Alfredu in Her¬
bertu.

' švelcovo hišo št. 15 je kupil 1865 mesar in gostil¬
ničar Franc Golob,  jo podrl in sezidal na nje mesto
novo, ki še danes stoji. Začetnice njegovega imena
(F. G.) in letnica zidave so vklesane nad hišnim vho¬
dom. Golob je tu 1868 odprl gostilno in ji nadel samo-
slovenski napis »Pri golobčku«. A že 1876 mu je bila
hiša na dražbi prodana; kupil jo je Jožef Strelba,
Golob se je po okupaciji Bosne 1878 izselil v Banja¬
luko in tam odprl gostilno, s katero si je dokaj opo¬
mogel.

Po smrti Jožefa Strelbe je prešla 1881 hiša na nje¬
govo vdovo Rozo, od te pa 1907 na njeno hčerko Rozo,
poročeno Rohrmanovo. Gostilna »Pri golobčku« se je

Jožef Strelba star. z ženo
Marijo Ido

vodila še do 1915. Leta 1924 so Rohrmanovi temeljito
preuredili sosedno Strelbovo hišo št. 28. V zvezi s tem
je opustitev Strojarske steze,  ki je držala med hišami
št. 28 in 26 kot ozka stezica iz Sv. Petra ceste na
Sv. Petra nasip. Mestna občina je s kupno pogodbo z
dne 24. decembra 1924 ta javni svet (pare. št. 535/1)
prodala Rozi Rohrmanovi, ki je nato vhod iz Sv. Petra
ceste zazidala, dočim je steza ostala v notranjosti hiš
neizpremenjena. V lokalu hiše št. 26, ki zapira vhod
v nekdanjo Strojarsko stezo, je bila do avgusta 1936
pisarna dr. Frana Počka. Danes je tam mlekarna.

5. HIŠA ŠT. 14 (DANES ŠT. 24)

(M e 1 z e r.)

Soseda nekdaj švelcovi hiši je bila enonadstropna
hiša, ki je stala tam, kjer se cepi od Sv. Petra ceste
Prečna ulica. V tej stari hiši so delovali skozi več ko
150 let celi rodovi usnjarjev in strojarjev. Tu sta
obratovala od 1720 do 1751 usnjarja Janez Mišič, oče
in sin, za njima usnjarja Martin Fischer (1752—1763)
in Martin Kneidel (1789—1795), potem barvar (Schon-
farber) Matija Gerber (1795—1802), strojarji Avgust
Dittl (1802—1804), Matevž Peharc (1804—1809),
Fortunat Janež (1809—1811), Matija Weiss (od 1811
do 1830) in končno zopet Avgust Dittl. Bili so to pre¬
možni obrtniški rodovi, katerih zastopnike najdemo
tudi v mestnem svetu (Kneidel, Dittl). O nekaterih
(Gerber, Dittl, Janež) bomo še podrobneje govorili.

Dne 19. maja 1830 je hišo kupil Anton Melzer, pro¬
fesor kirurgije in porodništva na kirurgični šoli v
Ljubljani, V lasti Melzerjeve rodbine je ostala hiša
90 let. Po očetovi smrti (19. marca 1871) jo je pode¬
dovala njegova hči Viktorija, po njeni smrti (24. mar¬
ca 1896) pa njen nečak (sin brata Rajmunda) dr. An¬
ton Melzer, zdravnik v Welsu. Njegov sin, Anton
Pavel Melzer je hišo 1. 1920. prodal trgovcu z usnjem
Karlu Antonu Kregarju. Ta je 1921 staro hišo do tal
podrl in sezidal na nje mesto enonadstropno moderno
hišo, segajočo s stranskim (dvonadstropnim) krilom
do Sv. Petra nasipa 18. V hišo sta se vselila lastnik s
svojo trgovino in na novo ustanovljena Slavenska
banka, ki se je pa že 1927 preselila v Stritarjevo ulico.
Hišo je kupila 7. marca 1927 Prometna banka, a jo
je še isto leto (11. julija 1927) prodala sedanji last¬
nici, primarijevi soprogi Jeli Minafovi.

(Dalje prihodnjič.)

Delsvs!'a v LTitMsaf

kronika

31

MARIJINO KRONANJE PRI FRANČIŠKANIH
V LJUBLJANI FRANCK STEL t:

Z  dovršitvijo freske Marijinega kronanja na oboku
ladje frančiškanske cerkve je bilo s koncem poletja
1936 končano največje slovensko slikarsko delo zad¬
njega časa. Kakor smo že v razpravi o freski Mariji¬
nega vnebovzetja v prezbiteriju iste cerkve ugotovili, 1
so se dela na obnovi slikarskega okrasja frančiškan¬
ske cerkve pričela I. 1925. in se nadaljevala s pre¬
cejšnjo, popolnoma upravičeno previdnostjo. Naloga
je bila nekoliko komplicirana, ker nihče ni točno
poznal stanja slik na obokih, čeprav je bila njihova
zelo slaba ohranitev že za pogled iz daljave nedvomna
in je bilo že od začetka odprto vprašanje, če ne kaže
mesto zamudnega restavriranja po Kastnerju presli¬
kanih Langusovih kompozicij staro slikarijo sploh
odstraniti in jo nadomestiti z novimi, prostornini bolj
ustrezajočimi kompozicijami. Ko smo se po treh v
uršulinskem samostanu shranjenih Langusovih ski-

1  Kronika II. (1935), str. 221 226.

Sl. 1. M. Sternen, Marijino kronanje v frančiškanski cerkvi v Ljubljani.
Sistem slikanega oboka

cah prepričali, da je Kastner predmet Langusovih slik
čisto na novo naslikal in ga bistveno prekomponiral,
je končno padla odločitev v prilog novim slikam. Med
delom na restavraciji slik v kapelah, ki so bile bolje
ohranjene, je v Sternenu zorel načrt za nove slike
na glavnih obokih. Svoje skušnje, pridobljene z delom
restavriranja spomenikov baročnega slikarstva je se¬
daj sistematično dopolnil s potovanji na Dunaj in v
Benetke, kjer se je poglobil v zgledna dela velikih
mojstrov baročnega iluzionizma, A. Pozza in G. B.
Tiepola. O razmerju njegove prve, 1. 1935. izvršene
freske do domačega in avstrijskega iluzionizma, po¬
sebno pa do Tiepola, smo razpravljali v prvem članku
(Kronika II.). Pokazali smo tudi, kako so ga globlji,
umetniško utemeljeni oziri vodili do. bistvene prede¬
lave kompozicije in k ustvaritvi dela, ki ga z Lan¬
gusovim oziroma Kastnerjevim veže samo vpodobitev
istega predmeta, sicer pa sta tako formalni kakor
barvni pojav novega dela bistveno različna od Langu¬
sovega, še bolj pa od Kastnerjevega naziranja.

Nova Sternenova freska na oboku ladje te naše iz¬
sledke o njegovem razmerju do problema slikanega
oboka in do izročila te umetnostne stroke bistveno
izpopolnjuje, obenem pa nam odkriva nov, nič manj
kakor prezbiterij zanimiv pogled v umetnikovo sno¬
vanje sploh. Kakor v prezbiteriju se je tudi v ladji
Sternen oprl na predpogoje, ki jih je v duhu baročne
tradicije ustvaril prvi slikar te cerkve, Matevž Langus.
Obok frančiškanske ladje je podolžna banja, v katere
podnožje so zarezane od obeh strani radi bazilikalne
osvetljave prostora sosvodnice, tako da za velike
enotne slikarske kompozicije podnožni pas oboka od¬
pada in samo teme nudi slikarju za kako večjo kom¬
pozicijo dolg pravokotnik s konkavno ploskvijo. Ta
način obokanja je prišel k nam iz Italije z novimi,
baročnimi tipi dvoranske cerkvene arhitekture. Tudi
za način slikanja takih obokov so bili merodajni ita¬
lijanski vzori, kakor so se razvili od razcveta iluzio¬
nističnega dekorativnega slikarstva, od Pietra da Cor-
tone in drugih njegovih utemeljiteljev dalje. Prvo,
radi svoje virtuozne kvalitete sugestivno zgledno re¬
šitev iluzionistične okrasitve takega stropa je uresni¬
čil pri nas v letih 1703—1706 v novi ljubljanski stol¬
nici Italijan Giulio Quaglio in s tem delom ustvaril
izhodišče slovenskemu iluzionizmu, katerega glavni
zastopnik je bil Frančišek Jelovšek. V njegovem delu,
ki ga v tej smeri predstavljata posebno slikana banja
oboka prezbiterija župne cerkve v Kamniku, posli¬
kana 1. 1734., in obok ladje župne cerkve sv. Petra v
Ljublani, poslikan v letih 1731—1734, se jasno vidi,
kako je v našem domačem razvoju prevladal v pri¬
meri s svobodnejšim, smelejšim in seve tudi perspek-
tivično bolj kompliciranim načinom poslikan j a obo¬
kov ljubljanske stolnice enostavnejši, vestneje na
realno arhitekturo oprt način. V obeh imenovanih
delih se je Jelovšek vidno naslanjal na Quaglievo delo,
v Kamniku celo v poskusu obvladati z enotno zasnovo
celotno ploskev oboka z vsemi njegovimi izrastki.

32

KRONIK \

SL. 2. KASTNEK (PO M. LANGUSU) MARIJINO
KRONANJE NA OBOKU LADJE FRANČIŠKANSKE
CERKVE V LJUBLJANI

Vendar pa ta svobodna, nebrzdana forma v okornejši
Jelovškovi slikarski obdelavi ne vzdrži primere s Qua-
glievini delom ter nas ta slikar v skoraj istočasno na¬
stali kompoziciji na oboku sv. Petra veliko bolj za¬
dovoljuje. To pa predvsem zato, ker se je modro pod¬
redil arhitekturi. Z omejitvijo iluzije na temensko
Inloskev oboka se mu je posrečilo njegovo najbolj
uspelo delo te smeri. »Zadnji slikar avstrijskega ba¬
roka«, kakor ga je imenoval lig, M. Langus, je dobrih
sto let po Jelovškovi slikariji pri sv. Petru prevzel
njegov način in ustvaril oni okvir glavni kompoziciji
na oboku pri frančiškanih, ki ga je prevzel sedaj tudi
Sternen (sl. 1). Sicer je predpogoje za ta način ustva¬
ril že Quaglio v stolnici, vendar je bilo njegovo sli¬
kano dopolnilo obstoječe arhitekture prezamotano in
ni moglo preiti v delavniško nasledstvo brez važnih
sprememb, ki so obstajale v tem, da je slikar poslikal
podnožje banje z dozdevno štukirano dekoracijo, ka¬
tere kompozicija se je naslanjala na konstruktivne
črte resnične arhitekture. V tem okviru je zaokrožil
in vokviril konstruktivno mirujoče, »mrtve« ploskve
in jih okrasil s figuralnimi prizori. Navzgor je pod¬
nožje banje izravnal in zaokrožil s slikanim močnim
venčnim zidcem, nad katerim se odpira skozi teme
oboka prost pogled na nebo. M. Langus je skoraj do-
slovno posnel sestav slikarije v ladji cerkve sv. Petra.
Tako je vokviril na temenu banje v ladji frančiškan¬
ske cerkve veliko pravokotno ploskev za glavno sliko,
v obokih sosvodnic in na jezičkih, s katerimi se banja
med njimi opira na steno, pa je upodobil samostojno
vokvirjene figuralne prizore. Sternen je sicer to pod¬
nožje na novo naslikal, vendar pa je v zavesti, da to
namenu idealno ustreza, prizore samo ponovil in jih
ni preoblikoval. Nikakor pa se ni mogel sprijazniti
z glavno sliko na temenu oboka, ki jo je prevzel sicer
po vsebini, po formi pa jo je bistveno predelal.

Vzroki za to so deloma v zgodovini slikarije na
frančiškanskih obokih, deloma v osebnem stremlje¬
nju slikarjevem, že v sliki v prezbiteriju je Sternen
dokazal, da je pri reševanju dane arhitekturno kra-
silne naloge zanj merodajen ideal baročnega iluzio¬
nizma. Tam smo videli, da mu za dosego tega ideala

3. M. Langus, skica za Stari testament na sliki Marijinega kronanja
v  frančiškanski cerkvi v Ljubljani (uriullnskl samostan v Ljubljani)

SL 4. M. Langus, skica za Novi testament na sUkl Marijinega kronanja
v frančiškanski cerkvi v Ljubljani (uršulineki samostan v Ljubljani)

tudi formulacija iste naloge po »zadnjem avstrijskem
baročnem slikarju« Langusu ne zadostuje, ampak si
je svojih oporišč iskal za celih sto let popreje v delu
klasičnega iluzionista Benečana G. B. Tiepola.

Kratko opazovanje fotografije prednice Sternenove
slike v ladji pri frančiškanih (sl. 2) nas prepriča, da
je ta slikarija ustrezala komaj najprimitivnejšim tež¬
njam iluzionizma. Iluzionizem je po svojem značaju
predvsem kaotičen, posameznosti so mu malo važne,
ako doseže z rafinirano izrabo barve in luči, linearne
in zračne ter barvne perspektive velik, oglušujoč in
slepeč splošni učinek. Vsega tega pa je prednici Ster¬
nenove slike manjkalo. Suho, akademično korekten v
duhu iluzionizma je bil sicer njen okvir, kompozicija
sama pa je bila na obok razpeta slika, izdelana po
načelih vodoravne prespektive vsakdanjega gledanja.
Mase, iz katerih je bila sestavljena, so bile razdeljene
po ploski tako, da so jo zadovoljivo pokrivale in ena¬
komerno obvladovale. Gibanje v globino, v najvaž¬
nejšo razsežnost iluzionistične kompozicije je bilo
skoraj popolnoma izločeno, ker so bile figure razvr¬
ščene v linearnem, dvorazsežnem redu po ploskvi, če¬
prav sicer pred neomejenim zračnim ozadjem. Iz
vsega je jasno, da je šlo slikarju bolj kakor za slepilen
vtis iluzionistične zasnove za jasno, nazorno izrazitev
vsebine slike. Mesto baročnega vršanja, mesto opoja
v barvi, svetlobi in kretnjah smo videli na ti sliki
same umerjene, plemenito idealizirane in po geome¬
tričnih ozirih simetrije shematizirane kretnje, katerih
medsebojna razmerja naj gledavcu kar mogoče ne¬
dvoumno izrazijo vsebino. Duh, ki je vel iz te slike,
je bil nazarensko didaktičen; ob njem ni bilo pro¬
stora za umetniški temperament, ki je ena glavnih
sestavin baročnega umetniškega ustvarjanja.

Ta končni izraz pa je dobila slika Marijinega kro¬
nanja pri frančiškanih šele po potresu, ko jo je po¬
polnoma preslikal slikar Kastner, tipičen predstavnik
zapoznelega nazarenstva. Zato nas mora v tej zvezi
tem bolj zanimati razmerje Kastnerjeve slike do
prvotne Langusove. Kakor poroča napis na koru, je
Langus poslikal pri frančiškanih najprej dve stranski
kapeli 1. 1845., nato pa med leti 1848 do 1855 celo

Kronika

33

Sl. 5. H. Langus, skica za sliko nad oknom v vzhodni steni prezbite¬
rija frančiškanske cerkve v Ljubljani (urSulinskl samostan v Ljubljani)

cerkev. 1  žal nam je takrat nastala slika na oboku
ladje danes neznana. Da jo je Kastner po potresu
popolnom preslikal, je bilo vidno že na prvi pogled,
ker so bili tipi glav, kretnje in način obdelave popol¬
noma njegovi. Pri odstranjevanju te slikarije je Ster¬
nen ugotovil, da je bila zanjo napravljena popolnoma
nova podlaga, ki je Langusovo pokrila in da se Kast¬
ner ni opiral niti na obrise prvotnih figur. Dve pri
uršulinkah ohranjeni Langusovi skici, ki predstav¬
ljata spodnji skupini starega in novega testamenta,
pa nas prepričujeta, da je osebe po svojem okusu tudi
pregrupiral (sl. 3 in 4). 2  Posebno močne spremembe
opažamo v drugi vrsti starega testamenta, kjer je sku¬
pino na oblakih popolnoma podredil osrednji postavi
Noetovi, ki z zavzeto hvaležnostjo sprejema znanilca
miru golobčka. Značilno je tudi, da je Kastner popol¬
noma opustil barko za Noetom, ki jo ima Langusova
skica, čisto po svoje je preuredil tudi skupino svet¬
nikov novega testamenta, kjer je Jožefa in Janeza
Krstn. postavil v sredino, kar je bolj ustrezalo sodob¬

1  Napisi se po obnovitvi glase: 1. V zapadni kapeli na
moški strani: M. Langus p. 1845. — 2. V srednji kapeli
na moški strani: M. Langus p. 1848. — 3. Stari napis na
koru: »G. fajmoshter in kljuzharji fo neutrudno fkerbeli
in miloferzhni dobrotniki fo pomagali da fim v letu 1845
dve stranske kapele, od leta 1848 do leta 1855 pa zelo
zerkev fmalal — Mathauf Languf«. — 4. »V zaupanju v
Božjo previdnost in velikodušnost dobrotnikov so bile v
I. 1933. in 1934. stranske kapele, ki so izvirno delo Lan¬
gusovo, obnovljene. Leta 1935. in 1936. pa je bil strop nad
velikim oltarjem in v ladji na novo poslikan. Obojno delo
je izvršil akad. slikar prof. Matej Sternen.«

2  Ker se nahaja pri uršulinkah tudi skica za sliko, ki jo
je naslikal Langus nad oknom na vzhodni steni frančiškan¬
ske cekve, kjer je sedaj po Kastnerjevi kompoziciji po¬
sneta Marija, obdana od frančiškanskih svetnikov, tudi to
sliko priobčujemo (sl. 5). Predstavlja nam apostole,
zbrane okrog odprtega Marijinega groba. Ali je bila ta
slika na projektiranem mestu tudi izvršena, ni znano;
dvomljivo je predvsem radi tega, ker se je isti prizor na¬
hajal kot spodnja skupina kompozicije Marijinega vnebo¬
vzetja na prednici Sternenove slike v prezbiteriju, ki je
tudi sama prevzela ta motiv. Ni pa izključeno tudi, da ga
je sem prenesel šele Kastner, ko je bilo po prestavitvi
oltarja k steni zazidano okno in prvotna slika nadome¬
ščena s sedanjo.

nemu svetniškemu češčenju kakor Langusova razde¬
litev. Ker skica za zgornji del slike ni ohranjena, ne
moremo presoditi, koliko je bila lepa v krogu okrog
zemeljske oble razvrščena skupina svetnikov novega
testamenta, skupina kronanja, zasluga Langusova,
in koliko je bila posledica idealistično ikonografskega
hotenja Kastner j evega. Iz ohranjenih skic domneva¬
mo, da Langusovo delo ni bilo tako tuje iluzionistič¬
nemu izročilu kakor znano nam Kastnerjevo. Spre¬
membe, s katerimi je Kastner posegel v njegovo kom¬
pozicijo, so ustrezale na eni strani sodobnemu ver¬
skemu čustvovanju, na drugi pa so izločale nedvomno
vse, kar je bilo v Langusovem delu še baročnega iz¬
ročila. Zato ni dvoma, da je Kastner prav bistveno
spremenil Langusovo delo po vsebinskem in po for¬
malnem izrazu.

Tako je stal Sternen pred delom, iz katerega je
življenje izbrisalo tisto v tradiciji zakoreninjeno bi¬
stvo, s katerim ga je ustvaril Langus; stal pa je tudi
pred delom, ki je tehnično že toliko razpadlo, da bi
obnovitev pomenila novo slikanje. Vse njegovo osebno
razpoloženje, ki je izviralo iz koloritičnih, čisto sli¬
karskih naziranj impresionizma in iz historičnega
ideala resničnega iluzionizma, h kateremu se je tako
odločno priznal v prezbiteriju, pa se je upiralo po¬
novni rešitvi problema, kakor ga je nazadnje bolj
literarno in didaktično kakor umetniško poglobljeno
rešil Kastner. Primerjanje Kastnerjeve in Sternenove
slike je prezgovorna priča različnega pojmovanja da¬
ne naloge, zato mu moramo posvetiti par trenutkov
(sl. 2 in 6).

Snov, ki jo oba upodabljata, je ista: Marijino kro¬
nanje v nebesih, upodobljeno v versko zgodovinski
perspektivi odrešenja po izvirnem grehu obremenje¬
nega človeštva po križanem Odrešeniku. Tudi glavne
sestavine obeh slik so iste, že po prvi, Langusovi kon¬
cepciji dane. Spodaj so predstavniki starega testa¬
menta z Abrahamom, darujočim Izaka, v sredi; v
srednji vrsti so svetniki nove zaveze; v zgornji polo¬
vici slike pa se vrši nad zemljo v nebeškem prostoru
s sv. Duhom v višavah slovesni obred Marijinega kro¬
nanja. Toda že po snovni sestavnosti so med obema
slikama važne spremembe, ki tudi vsebinski pomen
močno spreminjajo. Značilna razlika je že v prizori¬
šču. Kastnerjev prizor se razvija ves na oblakih, v
zračnem prostoru vzporedno s ploskvijo oboka, v
idealnem prostoru brez zveze z zemljo. Sternen pa je
postavil osnovno skupino, zastopnike starega testa¬
menta, na realna tla in odtod sliko razvil v zračni pro¬
stor z vidnim odklonom od ploskve oboka v višino.
Skupino starega testamenta je omejil samo na eno
vrsto in značilno spremenil njen sestav. V sredi je
pustil Abrahama z Izakom na grmadi in ga upodobil
v trenutku, ko privrši iz višin angel in prepreči na¬
meravano človeško žrtev. Ob Abrahamu na levi stoji
kot eden najvidnejših predstavnikov stare zaveze Da¬
vid, na desni Mojzes s tablami zapovedi. Srednji se¬
stav dopolnjujeta dve skupini: na levi izgon Adama
in Eve po angelu iz raja, na desni uboj Abela po Kaj¬
nu, ki drvi v podobi pračloveka od mesta dejanja v
ospredje; za njim vstaja v konjeniku z vihrajočo za¬
stavo v perspektivi prvega uboja vizija človeške zgo¬
dovine kot vrste bratomornih vojsk. Skupino z Noe¬
tom je Sternen sploh opustil.

34

KRONIKA

V duhu idealističnega pojmovanja nazarenske sme¬
ri in estetskega čustvovanja predvojne dobe je upo¬
dobil Kastner stari testament v samih idealnih likih
v idealiziranih položajih. Celo Abraham z Izakom na
sredi dostojanstveno kleči in le teatralično, simbo¬
lično dviga svoje bodalo. Vsako namigavanje na temne
strani človeške zgodovine je izločeno, zato niti Adam
in Eva nista našla prostora v ti skupini plemenitih,
svetniško pojmovanih osebnosti. Koliko se je v dobrih
tridesetih letih od postanka Kastnerjeve slike spre¬
menilo naše pojmovanje človeške zgodovine! Kako
teži na nas zopet zavest tragičnega zapletljaja, ki ga
je povzročil izvirni greh! O tem nam jasno priča Ster¬
nenov koncept. V tej perspektivi bledi pomen znanil¬
cev miru, simbolov zaveze med Bogom in starim te¬
stamentom in se na prvo mesto vriva spoznanje, da
smo v svoji slabosti sledili kači, ki ji bo po proroški
napovedi žena strla glavo in da smo Kajnovo pleme.
Zato se Sternenov Mojzes ne obrača pobožno k vi¬
šavam, kakor bi Bogu poklanjal zapovedi, ki so iz¬
vršile svojo nalogo, ampak se kot strog, svojega nauka
prepričan učitelj, ki z energično kretnjo kaže na
tablo, kakor nekdaj, ko je stopil z njimi pred mali¬
kujoče Izraelce, obrača naravnost k nam, k vsemu
sodobnemu človeštvu.

Mesto prizora z Noetom, ki ves zavzet sprejema
golobčka z oljčno vejico v kljunčku, je Sternen posta¬
vil med stari in novi testament Križanega, ki kot iz-
polnitelj starozakonskih hrepenenj zavzema vrh mav¬
rice, razpete nad starim zakonom. Križ drži navzdol
plavajoč angel; drug angel mu plava od spodaj na¬
proti in v roteči prošnji dviga k njemu roke, kakor
da prosi za izvršitev odrešenja. Pojasniti je treba, da
je ta angel v svojem položaju danes nekoliko nemo¬
tiviran, ker je moral slikar med delom spremeniti
svoj prvotni koncept, ki je predstavljal v duhu sta¬
rega, mistično ikonografskega izročila angela s ke¬

SI. 7. M. Sternen, angeli trobentači na sliki Marijinega kronanja
v frančiškanski cerkvi v Ljubljani

lihom, v katerega se je stekala Rešnja kri. Na desni
od križa pa je planil navzdol tretji angel, ki z ener¬
gično kretnjo obeh rok preprečuje Izakovo daritev.
Po vodilnem, vsebinsko globoko utemeljenem motivu
križanega Odrešenika je razdeljena v dve polovici,
potisnjeni ob stran, skupina svetnikov nove zaveze.
Nad njimi plava med oblaki vsemirja zemeljska obla,
takoj nad njo pa kleči na oblaku Marija in udana
pričakuje, da sprejme krono, ki ji jo bo posadil na
glavo v imenu sv. Trojice Bog Oče. Okrog zemlje in
skupine kronanja je vse v razigranem obrednem in
zmagoslavnem veselju: živahni angeli trobentači pla¬
vajo ob zemlji navzdol in oznanjajo slovesni dogodek
spodnjim skupinam, drugi vihte kadilnico ali prina¬
šajo Mariji žezlo. Vrh slike zaključujejo perspekti-
vično za pogled nazaj izdelane figure Vere, Upanja
in Ljubezni.

Kolika razlika je med Kastnerjevo in Sternenovo
sliko že v snovnem sestavu, čeprav sta upodobila oba
isti dogodek! že pri opisu ste morali občutiti, kako
globoko v času postanka ene in druge slike so ute¬
meljene te osnovne spremembe. Pri Kastnerju mirno,
pobožno, z upanjem prepojeno sožitje predstavnikov
obeh testamentov, združenih v enoten doživljaj po
svečanosti v nebesih. Saj je ta svečanost namenjena
tisti, po kateri je prišel na svet Odrešenik, ki je od¬
kupil človeštvo madeža izvirnega greha in vse pra¬
vične obeh testamentov združil v gledanju božjega
veličastva v nebesih. Duh, ki je narekoval to pojmo¬
vanje naloge, je bil duh v končno zmago božanske
prvine v človeški zgodovini samozavestno zaverova¬
nega človeštva v stoletju po revolucijah in duhovnih
krizah, ki so sledile velikemu francoskemu prevratu
in se v drugi polovici XIX. stol. umirile. Kako drugače
danes občutimo in presojamo usodne dogodke iz člo¬
veške zgodovine in njih mistično zvezo s trpljenjem
Odrešenikovim, pa nam kaže Sternenova slika. Dva

Sl. 8. M. Sternen, angel iz Abrahamove daritve na oboku
frančiškanske cerkve v Ljubljani

kronika.

35

svetova sta: eden, ki se koplje v luči in veselju zma¬
goslavja, sproščeni, duhovni svet nebeščanov in bož¬
jih čednosti; drugi mrk, kaotičen, na zemeljsko real¬
nost navezani svet s pečatom izvirnega greha, ki še
ni izgubil svojega žela. Veže ju mistični dogodek Si¬
novega učlovečenja in odrešenja. Vsebinski pomen
spodnjega dela slike je po Sternenu bistveno tako
spremenjen v zavesti, da povojnega človeštva ne gre
uspavati s prevelikim optimizmom v zveličavno moč
milosti, ampak mu je predvsem treba izprašati vest,
pretresti ga in ga skesanega zopet napraviti dostop¬
nega višjim spoznanjem. Kakor v zrcalu mu je zato
Sternen predstavil grešno počelo človeške zgodovine
na zemlji in nadčloveško trpljenje Odrešenikovo. De¬
diščino prve naj s Kajnovega rodu izmije rešnja kri
sina druge Eve, katere kronanje pravkar praznujejo
nebesa!

Važen pa je za presojo Sternenovega dela predvsem
tudi formalni moment. Po njem šele se nam odkrije
vse njegovo mojstrstvo. Kastnerjeva slika je bila
po formalni strani nazadnje le samo s figuralnimi
sredstvi izražena dekoracija dane ploskve, če si pred-
očimo idealni lik, po katerem so bile razvrščene po
ploskvi figuralne skupine, opazimo celo presenetljivo
doslednost in pretehtanost: kakor bi bila v dano od¬
prtino stropa postavljena monštranca. Trdno stojalo
ji nudi skupina starega testamenta, ročaj je označen
v Noetu, zgoraj pa so v krogu kakor glorija okrog
hostije okrog zemlje razvrščeni svetniki s skupino
kronanja. Ta lik nima dosledne zveze z dozdevnim
prostorom, v katerem se nahaja. Vezan je samo v
ploskvi s svojim okvirom, kar je poudarjeno tudi s
tem, da ga do skrajnih mej tega okvira dopolnjujejo
pomožne skupine, angeli. Kastnerjeva slika kljub ne¬
omejenemu prostoru, pred katerim se razvija, le ne
ustvarja iluzije, dozdevnosti pogleda v prostor za
mejami arhitektonsko dane prostornine, ampak jo
nazadnje le zapira. Zato vsaj v obliki, kakor jo je
ponovil Kastner, arhitekturnih sil ni sprostila, ampak
jih še bolj vezala.

Sternen pa je kot pristen iluzionist uveljavil v svoji
sliki predvsem tudi gibanje v tretjo razsežnost, v
globino navideznega odprtega prostora. To gibanje je
sicer razmeroma malenkostno; dolgi ozki okvir je
bil za to nalogo kolikor toliko neprikladen, oko gle-
davčevo ga v vsej celoti kar ne more objeti. Slediti
more gibanju v globino samo postopoma in ga bolj
razumsko kakor optično enotno spoznava. Zato je
zelo važno, da je Sternen postavil osnovno skupino
na trdna, resnična tla. Odtod se vrši v glavni osi
ploskve odklon od osnovne ploskve v globino do viška
v svetem Duhu že blizu zemlji nasprotne strani. V
okvirnih skupinah je gibanje v globino posebno jasno
izraženo v svetnikih, ki zajamejo precejšno prostor¬
nino, v kateri plava zemlja. Gledavec, ki naj bi se
postavil pod vrh kompozicije, sv. Duha, se tu v ideal¬
nem stožcu, pod katerim stoji, lahko obrača in občuti
dozdevnost globine posebno v zaključku kompozicije,
v božjih čednostih. V tej konstrukciji bi pri dosled¬
nem poglabljanju in perspektivičnem pomanjševanju
proti globini izgubila preveč svoje veljave glavna sku¬
pina, kronanje. Zato je bil slikar kakor glede vpo-
rabe iluzionističnega sistema tudi glede perspekti-

36

KRONIKA

vičnih velikostnih razmerij prisiljen k kompromisu
in je figure v ti skupini primerno povečal.

Po svoji prostorninski sestavini pa obe novi Ster-
nenovi sliki vse drugače služita izrazu prostora fran¬
čiškanske cerkve kakor prejšnji. Sedaj šele so se
oboki kakor v pravem iluzionizmu razklenili in je pro¬
stornina postala mogočnejša kakor je bila po dani
arhitekturi. Vse, kar se nudi našim očem, kadar se
obrnejo navzgor, v svobodno skozi oboke v prostor
se razlivajočem ozračju, je stkano tako čisto in do¬
sledno iz barve in svetlobe, je izraženo tako slikar¬
sko, resnično iluzionistično, da bi verjeli, ko bi nam
rekli, da je vse samo privid, ustvarjen po pretkani
čarovniji. Izraz velikega mojstrstva tega dela podpira
tudi nekoliko trda slikarija Langusova v kapelah, od
katere se oko z naslado zopet in zopet obrača v vi¬
šavo in občuduje raj Sternenovih angelov. Ti angeli,
ki jih je Sternen študiral v vseh mogočih kretnjah
in jim posvetil vso svojo ljubezen, spadajo med naj¬
lepše ustvaritve slovenske umetnosti (sl. 7).

Po svojem formalnem konceptu Sternenova slika¬
rija idealno obvladuje prostor, ki ga krasi. V vzdolžni
osi prostora se razvijata dva dogodka v perspek-
tivičnem konceptu omejena vsak na svoj prostor.
Kmalu ko gledavec prestopi prag enega ali drugega,

K

doseže točko, kjer naj se ustavi in s pogledom na¬
vzgor razbere prizor, ki se nudi njegovim očem. Vsak
prostor, ladja in prezbiterij, je v tem oziru samo¬
stojen. Razlika je celo v stopnji svetlobe, ki se pre¬
liva po enem ali drugem oboku. Sternen je dobro
pogodil, ko jo je dal prostornejši ladji več kakor
prezbiteriju.

Gledavec, ki občuduje danes bogastvo barv in svet¬
lobe, katero je slikar pričaral na frančiškanske oboke,
ki ga prevzame Magnificat Vnebovzete v prezbiteriju,
ki mu imponira odločnost angela, izganjajočega prva
človeka iz raja, ki mu v dušo prodira starčevska mo¬
drost Mojzesa, ki ga plaši pojav pračloveka v Kajnu
in ga s svečanim veseljem navda Jubilate angelov,
pa se prav nič ne zaveda ogromnega, občudovanja
vrednega truda, ki ga je slikar posvetil svojemu,
danes tako samoumevnemu delu. Vrsta slik, ki sem
jih dodal temu članku, ima namen poučiti čitatelja
nekoliko tudi o tem. Predvsem je značilno, kako je
slikar začel svoje delo. Izhodišče za njegovo stvari¬
teljsko domišljijo sta bila oblika oboka in predmet,
ki naj ga naslika. Ta predmet ni bil več samo idealna
pobuda za umetnika, kakor v slučajih, ko mu na¬
ročnik naloži umetniško še ne obdelano nalogo, am¬
pak mu je bil dan v realni, umetniško že uresničeni
obliki Langusove in Kastnerjeve kompozicije, ki naj
jo nova slika nadomesti. Tudi je naročnik želel, naj
bi vsebina ostala kakor jo je sedanjosti izročala ob¬
stoječa slika. Tako je bil slikar kolikor toliko vezan.
Šlo mu je predvsem za to, kako bo v danem okviru
uresničil iluzionistični ideal, ki mu je bil srčna za¬
deva in kako bo na sodobnejši način izrazil staro
vsebino. Kako je njegova domišljija preoblikovala
kompozicijo in kako je predmet slikarije tudi snovno
predelala, smo zgoraj opisali. Videli smo, da je s tem
bistveno, za osebno nagnjenje slikarjevo značilno in
glede razmerja do dane snovi za naš čas simptoma¬
tično spremenila tako formalni kakor vsebinski izraz
slikarije. Ko je v slikarjevi duši končno dozorela ta
idealna oblika nove slike, se je lotil njene izdelave v
realnih podobah, v takozvanih skicah. Baročni slikar,
pa tudi slikar polpreteklosti, tako Jelovšek, Langus
ali Kastner bi bil to skico izrazil z risbo, ki bi na
zmanjšanem formatu za sliko določene ploskve v
glavnih obrisih naznačila razdelitev skupin in figur
ter zajela njih glavna razmerja in kretnje. S tem bi

R O N I K A

37

diral med tem v podrobnih skicah za kretnje, za per-
spektivični izraz, za medsebojna razmerja, za drape-
rije oblek, za gole dele teles in posebno za glave (sl.
10, 11, 12, 13 in 14). Prve oblike težavnejših položa¬
jev figur si je osvojil najprej po domišljiji v majhnih
risbah. Nato jih je študiral po živih, nalašč za to po¬
stavljenih figurah, mogoče tudi po narejenih figurah
ali celo po fotografijah nameravanih kretenj. Iz teh
skic si je končno sestavil tisto zadnjo celoto, ki naj
v izvršenem delu pomaga barvnemu pojavu slikarije
do utvare resničnega življenja. Končno je moral vso
sliko v posameznih delih izdelati v takozvanem kar¬
tonu, kjer je skupine in figure izrisal na prozoren
papir v naravni velikosti in v končno veljavnih obri¬
sih (sl. 15 in 16). Med tem je bil pripravljen na oboku
pod njegovim nadzorstvom grob omet, ki naj nosi v
fresko tehniki izvršeno slikarijo. Na ta omet mu je
zidar vsako jutro, predno je pričel z delom, nametal
zadnjo, fino plast v tolikem obsegu, kakor ga more
poslikati v enem dnevu. Na ta omet je s pomočjo kar¬
tona prenesel obrise tega, kar je nameraval izvršiti.
Karton je položil na določeno mesto na omet in s
črtalom vlekel po obrisih, ki so se vtisnili v mehki
podlagi. Ko je imel tako pripravljene obrise, je šel
s čopičem na delo in izvršil za ta dan določeno na¬
logo (st. 17). Karton in barvna skica sta mu bila pri
delu važna pripomočka. Čim manj popravljanja, tem
bolje! Slikar presnih slik (fresk) hiti, da izrabi čas.
Poznejše spremembe so zvezane z nevšečnostmi, kajti
vsako bistvenejše popravilo zahteva, da se tisti del
ometa odstrani, omeče nanovo in nanovo poslika. Sli¬
kar nima več pregleda čez celoto, ki jo slika, edino
merilo sta mu karton in skica; včasih sicer odstrani
par desk z odra, da kontrolira od spodaj stopnjo ilu¬
zije, ki jo delo doseza, nazadnje lahko kontrolira na
ta način še tudi celoto, vendar so kake bistvene spre¬
membe in popravila združene z velikimi nevšečnost¬
mi in je resnično izboljšanje ponesrečenega dela sko¬
raj izključeno, razen če bi ga nanovo naslikali. Užitek
je opazovati slikarja na odru med delom (sl. 17). Pri
Sternenu smo opazovali, kako je naraščala zaneslji¬
vost poteze čopiča od dela v prezbiteriju do dovršitve
slike v ladji. Občudovali smo mojstrstvo v posamez¬
nostih, ki se na daljavo pogosto izgubijo (sl. 18). Sle¬
dili smo njegovi roki in zaletu njegovega hotenja, ki
ga je držalo do zadnjega v skrajni napetosti, a smo
čutili, ko so padli zastori med njim in občinstvom in
ko se je sam kot gledavec postavil med nas sodnike,
da so se še enkrat plaho dvignile peruti njegovega
stvariteljskega hrepenenja:' Če bi mi bilo dano vse to
še enkrat naslikati, bi bolje naredil!

Mi pa vemo, da je vsako človeško delo samo postaja
na potu k boljšemu, popolnejšemu znanju in spozna¬
nju in zato kljub temu občudujemo slikarjevo delo.
Dosegel je tisti cilj, ki dviga umetniško dejanje nad
vsakdanje rokodelstvo: K novemu življenju je zbudil
Trnulčico, doslej dremajočo učinkovitost notranjščine
frančiškanske cerkve.

zase in za naročnika uresničila pravo vidno obliko
bodočega dela, nakar bi ga v podrobnostih, v perspek¬
tivnih razmerjih in barvi preštudirala ter sestavila
tisto zadnjo, veljavno skico in karton, po katerem bi
slikar delo izvršil. Sternen ni izhajal od obrisnega
pojava svoje kompozicije, ampak kot zvest impresio¬
nist od njenega barvnega pojava. Kompozicija sestav¬
nih mas, izražena v njih barvnih sorazmerjih, mu je
bila glavno oporišče. Priobčujemo zadnjo teh barvnih
skic, ki je pa že toliko določna, da v teh lisah spozna¬
vamo že tudi bodoče figure in skupine (sl. 9). Prva
skica pa je bila sploh še popolen kaos barvnih lis,
kjer sta si svetloba in senca, luč in barva delila svoja
glavna področja. Posamezne skupine in figure je štu-

38

KRONIKA

K  R o N I K A

39

NEKAJ O LJUBLJANSKIH ULIČNIH IMENIH
IN O PRIIMKIH IZ ZAČETKA 17. STOLETJA

(PO DVEH NOVIH URBARJIH IZ LET 1630.—1623.) V. FABJANČIČ

Lani sem našel v ljubljanskem mestnem arhivu dva
urbarja, ki doslej nista bila nikjer zabeležena. Obse¬
gata dobo od 1. 1620. do 1. 1623. vključno. To sta dve
dokaj drobni knjižici, vezani v pergamentne ovoje, po¬
pisane z latinsko svetopisemsko vsebino iz stare za¬
veze. Prvi urbar nosi na platnicah naslov: »Vrbarr
Der Statt Laybach A o 1620, 21, 22 fiir H. Georgen
Widitsch Camrern«, drugi pa »Vrbarr Der Statt Lay-
bach No 1623 Fiir Herrn HanB Cornion Ober Statt
Camrern«.

Oba ta ljubljanska mestna blagajnika sta bila za
tedanjo Ljubljano dokaj važna moža. Jurij Vidič in
Janez Cornion se prvič imenujeta v občinskem sejnem
zapisniku (»Protocoll der Fiirstlichen Haubtstatt
Laybach«) na dan sv. Jakoba 1. 1608., ko so izvolili za
mestnega sodnika vdrugič Ahacija Ambschla (Valva¬
sor piše Amschel). Vidič in Cornion sta bila člana zu¬
nanjega sveta (»Die Herrn 24ger«). Povzpela pa sta
se oba do najvišjih časti, s katerimi je razpolagalo
ljubljansko mesto. L. 1612. je Jurij Vidič postal član
notranjega sveta (»Die Herrn 12er«), 1. 1613. in 1614.
je bil mestni sodnik, prav tako leta 1615. do 25. julija,
ko je bil župan Janez Krstnik Bernardini. Za njim
je postal sodnik Andrej Strobl, Vidič pa je bil zopet
član notranjega sveta do 1. 1617., ko je bil v tretjič
izvoljen za mestnega sodnika. To službo je opravljal
do 1. 1618. V letih 1624. in 1630. pa je bil celo ljub¬
ljanski župan. Vidič je torej bil glavni mestni blagaj¬
nik že potem, ko je bil prej mestni sodnik.

Cornion je bil od 1. 1608. dalje »štiriindvajsetak«,
1.1622. in 1630. pa mestni sodnik prav tedaj, ko je v
drugič in zadnjič županoval nekdanji mestni višji
blagajnik Jurij Vidič. (Vidič in Cornion sta imela
vsak svojo hišo v področju Novega trga.) Veljavo
prvega mestnega blagajnika opisuje Vrhovec v »Ljub¬
ljanskih meščanih« pravilno takole: »Jeden notranjih
svetovalcev je bil prvi blagajničar (Oberstadtcamm-
rer). Vodil je vse mestne račune, prejemal razven
davkov, vse mestne dohodke in izplačeval, kar si je
mesto napravljalo troškov.« (str. 34).

Urbarjev pa Vidič in Cornion nista pisala sama,
marveč so od njune roke le razni popravki, opombe
in dopolnila.

Urbarja sta važna, ker prav za leta 1617.—1633.
(vključno) niso ohranjeni občinski sodni zapisniki.
Podatki pa se dajo na drugi strani izpopolniti in kon¬
trolirati po ohranjenih davčnih knjigah in po knjigah
o prejemkih in izdatkih. Tudi se v teh urbarjih na¬
vaja več krajevnih označb kakor v navadnih davčnih
knjigah, ki poznajo v glavnem samo tole razdelitev
mesta:

Od 1. 1600. do 1621.: »Am Platz« (sedanji Mestni
trg); »Vor dem Closterthor« (»Klosterske urata«, —
Valvasor XI., str. 667, pred današnjim Krekovim tr¬
gom); »Am Altenmargkht« (Stari trg); »Rossen
Gassen« (Rožna ulica); »Krenngassen« (Hrenova
ulica); »Vor dem Altenmarkhter Thor« (»Pisane

urata« 1  — Valvasor ibid. — gornji začetek današnje
Karlovške ceste); »Am Neuenmarckht« (današnji
Novi, prej Turjaški trg); Thornau (Trnovo); Im
Purgstall (Gradišče); »Vor dem Teutschenthor«
(»Nemške urata« — Valvasor ibid. — pred današnjim
ilirskim spomenikom); »Vor dem vitzdombthor«
(»Fiztamske urata«, — Valvasor ibid. — pri izhodu
iz Gosposke ulice pred današnjo univerzo); »Bey S:
Johannes« 2  (šentjanževo predmestje med Blatno vasjo
in med Dunajsko cesto, zadaj za sedanjo frančiškan¬
sko cerkvijo. —- Vrhovec, Ljubljanski meščanje,
str. 41).

L. 1622. se v davčni knjigi prvič pojavlja naziv
»Vor dem Spitalthor« (»Spetalske urata«, — Valvasor
ibid. — pred Tromostjem pri vhodu v sedanjo Stri¬
tarjevo ulico). Prej so tiste hiše (18 obdavčencev)
spadale pod »Vor dem Vitzdom Thor«.

L. 1643. se v davčni knjigi prvikrat bere naziv »Vor
dem Carlstetterthor«, in sicer samo v registru, nato
pa drži stari naziv »vor dem Altenmarkhterthor« do
I. 1653., ko se v kazalu zopet pojavi »vor dem Carl-
stetter Thor«. Tako pa ostane le do 1.1664., ko se zopet
v celoti uveljavi stari naziv in ostane s par presledki
(n. pr. 1. 1681.) tja do 1. 1752., do kamor so shranjene
posebej vezane mestne davčne knjige.

L. 1640. se v davčni knjigi mestnega davkarja za
Stari trg Franca Cirianija 3  prvič kot podokraj Sta¬
rega trga pojavi ime »Im Perg oder Nornsteig« (da¬
našnja Reber). Seveda je to ime mnogo starejše. Ta
Nornsteig se poslej stalno imenuje, piše se pa prav
različno, n. pr. Am Norensteug (1. 1688.), in Perg
oder Narren Staig (1. 1706.) itd.

Zanimivo je, da stoji v davčni knjigi iz 1. 1657. na¬
mesto prejšnjega »bey St. Johannes« zdaj prvič na¬
tančneje »Bey St. Johannes In der Vorstatt«, v kazalu
pa celo samo »In der Vorstatt«. Tako vse do 1. 1666.,
ko stoji v kazalu samo Bey St. Joannes. Od 1. 1681.

1  To ime se je rabilo še pred 100 leti. Glej MAL f. 11
Pars II iz 1. 1823, kjer se nemški nazivi takole podajajo v
slovenščini: Stadt (eigentliche) Laibach: Mestu Lublana;
St. Peters Vorstadt: St. Petersk Vorstadt, auch insgemein
Vorstat; Kapuziner dto = Kapuzinarsk detto; Gradischa
dto = Gradishe detto; Pollana dto = Polane detto; Karl-
stadter Vorstadt = Vensuni pisanich Urat, pred pisanich
uratach;  Hiihnerdorf = Kuriavafs; Tiernau Vorstadt =
Ternovo; Krakau dto = Krakov.

2  Nemške nazive sem prepisal iz ljubljanske davčne
knjige za leta 1600—1603. V splošnem pa se tedaj in še
dolgo pozneje niso mnogo zmenili za pravopis. Zato sre¬
čujemo v poznejših letih vse te nazive pisane na najrazlič¬
nejše načine: n. pr. Rosengassen, Khreengassen ali Chroen-
gasse, Thurnau, itd. itd.

3  Tale Ciriani je bil mestni sodnik od 1. 1636 do 1638. in
od 1. 1642. do 1644. L. 1647. pa je bil izvoljen celo za žu¬
pana. Mož je moral biti premožen, ker je 1. 1640. plačal
12 gld. hišnega davka za 2 hiši na Starem trgu, od obrti
pa 18 gld. Povrh je imel še po eno hišo na Rebri in v Hre¬
novi ulici.

40

KRONIKA

SL. 6. M. STERNEN. SLIKA MARIJINEGA KRONANJA NA
OBOKU LADJE FRANČIŠKANSKE CERKVE V LJUBLJANI

se zopet uveljavi »Bey St. Johannes in der Vorstatt«
vse do 1. 1709., ko pozna davčna knjiga zopet samo
»bey St. Johannes«. Ta naziv gre do konca knjig, t. j.
do I. 1752.

Končno naj omenim, da pove davčna knjiga iz leta
1686 . bolj pobliže, kako je razumeti naziv »pred sa¬
mostanskimi vrati«. Tam piše prvič (in zadnjič):

»Vor dem Closter Thor ad Pallane«..

To so vsi krajevni nazivi, kar jih je najti v ljub¬
ljanskih mestnih davčnih knjigah. Natančnejši so
sodni zapisniki, oz. zapisniki sej mestnega sveta. Za
danes pa si hočemo nekoliko ogledati oba urbarja iz
let 1620. do 1623. Navedli bomo tudi vsa imena in pri¬
imke. Bili so to po večini preprosti ljudje, vendar iz
njih prav lahko nazorno posnamemo sestavo tedanjega
ljubljanskega prebivalstva. Seznam pa še zdaleč ne
obsega vseh Ljubljančanov, ker so zapisani le tisti, ki
so plačevali urbarske dajatve. Izpopolniti bi ga bilo z
izpiskom iz davčnih knjig, iz sejnih zapisnikov mest¬
nega sveta, iz knjig o prejemkih in izdatkih itd. Ven¬
dar upam, da bo s tem krajšim seznamom tudi ustre¬
ženo marsikomu, ki bo v njem našel razne zanimive
priimke, morda tudi lastnega.

Prva v seznamu je Rožna ulica,  seveda samo z nem¬
škim nazivom Rossengassen.

V tej ulici se navajajo naslednja imena: 1  Uršula
čičigaj, vdova; Janez Rankhardt; Jakoba Novaka, jer-
menarja, dediči in vdova; Jernej šušterčič, jermenar;
Adam Kapus (Khapus); Pavla Thunkhla, ključavni¬
čarja dediči in vdova; Miklavž Khlain in za njim Kri¬
štof Otto; 2  Toman Šušteršič; Gašper Rodi, mesar; Jer¬
nej Vidmar; Marx Schneberger, klobučar; Franc
Weiss, sodar; Jakob Kačar (Khatscher), mesar; Eli¬
zabeta Delak (?) (De Lagin, vdova; gospoda  von
Schnitzenbaumba dediči; Janez Legat (Legath), kro¬
jač; Adam Khobetzl, krojač; Jakob Haffner, ključav¬
ničar; Tomaža škrbine (Sckherbina) dediči; Marina
Kasal (Cassalin), vdova; Jurij Biankin (Wiankhin in
Wianckhin); zidarja Stiirtzenstainerja dediči; Helena
Žubran ? (Schubranin); Matija Rokavec (Rokhauetz);
Matije štruklja (Strukhl in Struckhl) dediči; Jeroni¬
ma BarthoIey-ja dediči in za njim Matija Umek
(Vmeckh), čolnar; Luke Petka (Petigkh in Petickh)
dediči; Gregor Mayr, mesar; Peter Stalič (Stallitsch);
Janez Dietrich, puškar (Piischler Schlosser); Marga¬
reta Kheberl, vdova; Jurija Kosa (Khuss) dediči;
Lovrenc Wolff.

Im Perg da man Zum Vitzdomb Thurn gehet  (ob
današnji židovski ulici).

Tu se imenujejo: Adam Okužlar (Okuschlar), me¬
sar; Marka Robide (Rubida) dediči; Štefan Veiti, me¬
sar; Jakob Juršin (Jurschin), sel (Pott); Miha Weiss,
sodar; Marka Daniča, tesarja, dediči; Marko Pucinar
(Putzinar), tkalec.

Hrenova ulica (In der Chrongassen).

Jernej Freythoffnickh; Andrej Marschall; Janez
Hiller; Uršula čurn (Tschurnin), lončarica; Gregor
Hlebanja (Chlebaina); Pavel Ciriani, lekarnar  (Appo-

1  Pravopis je nemški in se pogosto menja. Kjer je pri¬
imek nedvomno slovenski, sem ga transkribiral v sedanjo
pisavo, po potrebi pa navedel tudi izvirno pisavo.

2  Miklavž Klain ie bil 1. 1620. mestni sodnik, Krištofi
Otto sodnik 1 . 1624. in 1625., župan pa od 1. 1634.  do 1637.
in od 1. 1641. do 1643.

K članku i Marijino kronanje pri frančlikanlh v Ljubljani

Sl. 13. M. Sternen, Študija glave, ki gleda navzgor

tegger); Jurij Musar (Jury Mussar); Luka Piščanec
(Pischanitz), za njim pa Miha Puschl; Matevž Ple-
menčič (Mattheusch Plementschitsch), sodar; Balta¬
zarja Vratca (Wratetz) dediči; Matthes Bartt, klobu¬
čar; Jernej Lavrič, krznar; Andrej in Lovro (Laurre)
Andrejčič (Andreitschitsch), deželni sel (Landschaft
Pott); Gašper Musar, deželni sel; Tobija Pitterle; Ga¬
šper Pereč, čevljar; Baltazar Walch; Anton Gidinelli,
za njim pa Angello della Porta; Pavel Kastelc (Ca-
steltz); Lovre (Laure) Schnell; Gašper Liechtenber-
ger, za njim pa Nikolaj Rainschall, klobučar; Andrej
Kopač (Khoppatsch), pek; Janez Radi, jermenar; An¬
drej Merlak (Merlackh), mesar; Andrej Premek (Pre-
mekh), krznar; Matevž Žlebnik (Schlibnickh), čev¬
ljar; Jernej Strobl, klobučar; Štefan Hoefferle, volnar
(WohlenschIager); Janez Trettenstain; Štefana Salig-
mana dediči; Samuel Crainer (tudi Khrainer), žid ?;
Matevž Mavsar (Mausserr) kot naslednik Ande Kle¬
menčič (Ande Clementschitschin witib); Elizabeta
Haass, vdova; gospod  Jurij Bittorfer; Luka Perdan,
zlatar; Janez Ellikher, klepar: Matija Ogradnik
(Ogradnickh); Jernej Mali (Jerny Mally).

Stolp na Žabjeku (Schabiekh Thurn).

Tu se imenuje najprej Pavel TunkhI, ključavničar,
ki je plačeval od kovačnice (von ainer Schmidten)
1 gld. na leto. Na njegovo mesto je prišel Tobija Pit¬
terle, ploščar (Plattner). Najzanimivejše pa je vse¬
kakor, da je bila v tem stolpu pivovarna.  Takole pravi
urbar iz 1. 1622.: »Michell Khriiegl Biier Proger  hat
dises 1622. Jarr das gwelb vndter dem Sabyekh Thurn
sowoll das gwelbl vndter der Stiege Negst dabey ge-

kronika

41

legen, in Zinss bestanden, gab dauon ... 5 fl.« V ur¬
barju za 1. 1623. pa stoji: Bierbreuer  Zinst Vom
Thurn nemblicher Michael Kriegl Bierbreuer (dalje
isto besedilo).

Istega leta je zapisan še tretji najemnik: Janez Ko¬
šir, strojar (»Hanns Caschier Gerber Zinst von einer
auffgerichten hiitten vnd offen ... fl 5.

»Am gang an der Ringmauer beim Altenmarkhter
Thor  (ob današnjem Vožarskem potuj.

Jakob Schwailler, vrvar (»Sailler gibt Von dem
Zwinger beim Schabiekh .. .2 fl) in Gašper Otto, vr¬
var, ki je tudi plačeval 2 fl.

Vor dem Altenmarkhter Thor (pred pisanimi orati).

Benedikt Nebergoj je plačeval za vrt 30 krajcarjev;
Jurij Greill in za njim Osvald Krachler, volnar (wohI-
anschlag), je plačeval za hišo 1 fl. 20 kr.; Janez Hri¬
bernik, za njim Lenard Nuthy in nato Maruša Frlinc
(?) (Marusch Vorlinckha), ki je plačevala od hišice
in vrta (von einem heussl und gartten) 30 kr.; Matija
Kebar, za njim Gregor Schleyner, klobučar, je plače¬
val od hišice 10 kr.; Andrej Makovec (Makhouetz),
beraški strah  (»Beti Richter«), za njim pa Luka
Tomšič; dalje birič  (»Scharg«) Micula Rembtscha-
cher in drugi »Peti Richter« Peter Juri (Jury), za
njim pa vdova Neža Koluder (Agnes Kholludrin
Wittib); končno livar Quintilio Romano  (»Zinst Von
des hannss Albin selig Giesshietten vnd gartten in
allem ... 2 fl. 20 kr.) in pa Tomaž Ručigaj (»Zinst
von einem grunti gar draust beym Prikhl  so Ime auf
\volgefallen aussgelassen worden« ... 48 kr.).

Am Altenmarkht bey St. Jacob (šentjakobski trg).

Tu so vpisani v urbar samo stiski opat  in jezuitje.
Prvi je plačeval 2 gld. in 24 kr., slednji pa so bili po¬
polnoma oproščeni. Urbar pravi: »Herr Abbte von
Sittich gibt Jarliche von seiner behaussung am Alten¬
markht, fiir Steurn, Robaith, Wacht, vnd andere ge-
biihrliche Mitleiden 2 f 24 kr«. Za jezuite pa: »Herrn
Abbten von Landtstrass behaussung, haben die herrn
patres Societatis Jesu so zu nechst bey St: Jacob ge-
legen Inen, vnd Raichen Jarlich fiir Steurn Robait
Wacht vnd andre gebiehrliche Mitleiden ... Ist Von
Irer fiihrl. dhrl. in dem 1607 Jar befreit  vvorden.«

Ani Narn Steig (Reber).

Neža (Nescha) vdova po Wolfu Appelu, sedlarju;
Martin Grau, sedlar; babica  (Hebam) Koncilija (Can-
tzilia); Bošteta (Basste) Dorna, čevljarja, dediči;
Matevž Kurtzhals, sedlar; Jernej Maurus, nožar; Ko¬
cijan Jordan, krojač; Martin Kossier; Sebastijan Ma¬
ček, kositrar; Jurij Žlebnik, mesar; Avguštin Porau-
ne; Andrej Lemovec; Luke Zieglerja, čuvaja na stolpu
(Thurner), dediči so plačevali od hišice in vrtička
(von einem heussl vnd gartl) ... 8 krajcarjev.

Mestno kopališče na Starem trgu (Gemainer Statt
Padthaass am Altenmarkht).  •

Tega kopališča A. Koblar v spisu »Kopališča v Ljub¬
ljani« (Izvestja 1. 1900) ne omenja. Vrhovec, Haupt-
stadt Laibach (str. 71) ve sicer za to kopališče »stadti-
sches Officiers u. Badhaus«), pove pa o njem le to, da
je bilo na št. 6 na Starem trgu. Zato bom doslovno
citiral urbar iz 1. 1620.—22.: »Das Padthauss am Al¬
tenmarkht ist Maister hannssen Voglmillern Padem
\viderumben aussgelassen vvorden, auf ein Jar lang so

K članku i Marijino kronanja pri frančlikanlh v Ljubljani

SI. 14. M. Sternen, itudlja glave

sich Georgi angefangen Zinst fl 35«. Pod tem prečr¬
tano: »Den 20. Xber A° 620 Erlegt mir Statt Camrern,
in abschlag dises Zinss Christoff Pogner  20 fl. Item
den 9. Apprill ao 621. Zait mir P. ain Jar mit 15 fl.
Vollig. Idest 35 fl. 1

Den Obern Stokh sambt allen Zimmern hat Herr
M. Jochannes Putschar  (Bučar) Verhorer  (!) Adno
cath. am Badthaus im Bestandt fiir das 621. Jarr P:
25 fl angenomen. Jdest — fl. 25.« Vse to je pisano z
roko blagajnika Vidiča samega.

V naslednjem urbarju iz 1. 1623. pa že ni več »za-
sliševalca« Bučarja v mestnem kopališču. Tam stoji:
»Gemainer Statt Badthaus am Altenmarkht. Dass
Badthauss am Altenmarkht, darin Cristoph pogner
von vndterem Stokh. Vnd padtstuben fl 35'—. Von Den

1  To je bila dokaj visoka številka, če pomislimo, da je
letna županova plača tedaj znašala 50 gld. nemške veljave
in še te je župan Adam Weiss prejel 31. avgusta 1620
za nazaj,  od sv. Marjete 1619 do sv. Marjete 1620. Pobot¬
nica je v mestnih knjigah o prejemkih in izdatkih za leto
1620. Opomniti pa je, da je mestni pisar Abrahamb Der-
latsch imel v isti dobi polletno plačo po 182 gld. kranjske
veljave, ki je bila tisto leto le za kako desetino manjša
od nemške. -50 gld. nemške veljave je prejel »župan¬
skega deputata« tudi župan Giovanni Battista Bernardini
(»borgomastro«), tudi za nazaj 1. 1623. Pobotnica je v la-
ščini  in naslovljena na S. Giovannija Cornionija.

42

KRONIKA

obern Stokh im padthauss Cristoph ott. Sayller  Zinst
{1 25—« To je napisal višji mestni blagajnik Hanss
Cornion.

Sledi rubrika, ki je prečrtana že v prvem urbarju,
v drugem pa je sploh ni več. Zakaj ne, izhaja iz pre¬
črtanega besedila:

Beij dem Vitzdomb Thor gegen dem Wasser  (ne¬
kako na današnjem Dvornem trgu).

Balthauser Trometter Zinst . . 30 kr. Opomba: »Ist
das heiissl durch gem: Statt weg Pauung des Thurns
Vnd Pfasterung des Plaz daselbst abgebrochen wor-
den,  vnd ist also oedt.« Dalje: »Mehr Zinst Er von
ainem andern grundt gleich darbey 40 kr.« Opomba:
Insimilj wie oben.

Am Platz gegen dem Wasser  (pri Cankarjevem na¬
brežju)

se navajajo: »Die Herrn von Landthery ... zinsen von
ainer Hofstatt ... 40 kr, Mehr von dem andern Haufi
daselbst... 40 kr«; kotlar  Mihael Surin (Zorin ?)
je imel v najemu obzidni stolp  (»zinst von einem
Thurn daselbst in der Ringkhmauer ... 10 kr.«
»Hanns Domenico Werlin Zinst von ainem Stallele
beim Spital Thor, so Ime auf vvolgefallen von E. Er.
Mag. Concedirt vnd Vergiinstigt vvorden ... 40 kr.«)

Zanimiva beležka o mlinu »za šolo pri šcnklaviu«
(Hindter der Schuell beg St. Nicolai):

) »Die aufgebaute Miihl betreffend auf dern gebey
gemainer Statt etlich Tausendt gulden aufgelossen,
Vnd hernacher auf der Landstande gegen denen herrn
Von Laibach derentwegen entstandenen disputat, Ist
widerumb oedt gelossen vvorden.« 1 * * *

Tomaž Zdražnik  (»Thomasch Sdraschnickh zinst
von dem Gartl dabey ... 15 kr.«, prečrtano in je na
listku prilepljena opomba: »dises gartel hat dass
Wasser vveckh geschvvebt, will hinfiir weill oedt,
nichts gcben. Jar 1621 nichts«). Voda je torej od¬
plavila vrt.

Pri frančiškanskih vratih (»Beg dem Closter Thor «
pri Fabijanovi hiši)  so našteti:

Matevž Hrvat (Matthes Crabath), krznar; Thoman
Roringer (»zinst von Zweyen griindten ... 40 kr.«
Opomba: »Ist zum lihagl. Spitali  eingezogen vvorden
vnd raicht nichts mehr«) in Anthoni Khnaffl.

»Beg dem Zwinger am Closter Thor « (pri zidu ob
istih vratih)  se imenuje samo:

Vrvar Jacob Messl ali MossI (»Sailler zinst von
dem Zvvinger ... 4 fl«).

»Vor dem Closter Thor (sed. Krekov trg proti Po¬
ljanam)  se beležijo: »Jury« Pereč, za njim pa Mihalič;
Andrej »Skhrabitsch«, voznik; Matija Ostanek (Mat-
thia Osstanickh), tesar, za njim pa »Jurry Mally«;
gospod  Niclas Khlain; Thomass Draschnickh je pla¬
čeval 1 fl. »von einem heiissl am Schlossberg« ter Ja¬
nez Krstn. Verbec, ki je plačeval 40 kr. »vom Graben
vor dem Closter Thor gegen dem Schlossberg«.

1  O tem mestnem mlinu in jezu, ki sta ovirala odtok

Ljubljanice in so ju zato morali podreti, piše Valvasor v
XI. knjigi, str. 678., Vrhovec pa na str. 121. (Hauptstadt
Laibach). šolo pri Šenklavžu so v drugič sezidali, ko jim
jo je dovolil avstrijski nadvojvoda Ernest na cvetno ne¬

deljo 1 . 1418. in je temu pritrdil oglejski patriarh Ludovik

(MAL, en pergament in en papir).

K članku i Marijino kronanje pri frančlikanlh v Ljubljani
\

\

•% V \

N \ N

SI. 15. M. Sternen, karton
za skupino angelov

kronika

43

Pri Šentjanžu (Bey St: Johans):

Pek Jurij Strenen ali Maček (»Jury Strenen oder
Matschickh prodt pekh); kovač Jurij Hodnik; Hanns
Peter Locatell; Petter Hainricher; Georg Greill; To¬
man Lukančič in pek Jurij Goste (Jurry Gasste Brott
Peckh); Jožef Lazar; Gašper Dolničar; dninar Andre
Zender (ain Tachwerch); Pavel Babšek, dninar; Mi¬
hael Taller; dediči Janeza Ostermana; dediči Janeza
Pfannerja; trgovec Nikolaj Hrvat (Crabath Handls-
man); dediči Matevža Logarja; Luka Kralj (Khrail);
Leonhardt Vischkhoy, za njim: Primosch Voyda gat-
schar; Vencel Selan; Jerny Schilibier ter Jožef Sgan-
tschitsch.

Kot najemniki sveta pri Šentjanžu (Von den Griind-
ten beg St. Johannes) se imenujejo:

čevljar Andrej Rubida; Maruša Hribernik; Matevž
Murn (»ain Ziechrer«); Marko Žlebnik (Marco
Schlebnickh); Matevž Sumernikh, zidar; Linharda
Breclja (Lienharden Wrezls Witib) vdova; krojač
Matija Cunder (Zunder); Gašper Dolničar, čevljar.

Stari Lazaret (Alt Lassareth):

»Jerny Sdraschnickh ain Fuherman zait Zins Jar-
lichen von dem Khleinheussl beim Lasareth ... 2 fl«

»An der Schiitt Vor dem Spittall thor « (sipina pred
špitalskimi vrati):

Jurij Dorn, kovač; Jernej Srakar (Srackher); Jer¬
neja Freithoffnickha dediči (»zinsen von ainem
Ackher zu nechst daranbey ... 1 fl 20 kr«),

»Bey dem Creutz vor dem Spitali Thor  (pri križu
pred špitalskimi vrati) je stala gostilna.  Urbar pravi:
»Von dem Wirdtshauss  daselbst bey Creuz darinen
Lucas Hladan zinst ... 5 fl 20 kr.«

Im Purgstall  (Gradišče):

Vrban Jeromančič, za njim Gregor žorga (Vrban
Jeromantschitsch an Jezo Gregor Schorga); Jacob
Kherscha, krojač: »Martin Warekh zinst von einem
ortl im graben hindter dem Zeughauss«; 1  Konrad
Peer, sedlar, za njim pa Toman Bezjak (Wessyackh),
krojač (»zinst von ainem Gartl am Graben vor dem
Teutschen Thor ... 15 kr«); Basste Verbar; Florian
Potratta; Marko Sdražnik in gospa  Uršula Kuralt
(Kuraldtin). Večinoma so plačevali od vrtov pred
Nemškimi vrati.

Trnovo onstran Gradaščice s krčevinami. (»Thurnau
Jenseits der Khlain Lagbach sambt den Neupriichen«).

Tu je seznam precejšen. Vendar ga navajam v ce¬
loti, ker so po večini domača imena:

Pavel Ciriani plačuje od steklarne  (von der Glass-
hieten) . . . 2 fl; Lovrenc Schvvarz, sodar Luka Khol-
ler; Abraham Derlač; Jožef Maharčič, za njim pa Ju¬
rij Schuelkho; Andrej Maurer; Jurij Bezjak (Wessi-
ackh); Janez Veslaj (Wessley in Wesloy); Marx
Zdražnik; mizar Luka Rubida; Jurij Sitar; Lienhard
Schuesster; Miha Dimeč; Adam Matac (Mattaz); Ga¬
šper Ranta; Primož Kos (Khuss); Adam Eppich;
Hanže Zdražnik; Mihael Taller; Lovre Prener; Andrej
Janec (Janetz); Jernej Pipan (Jerny Vpipan); Ma¬
tevž Videc (Mattheusch Videtz) in Jurij Remec; Šte¬
fan Kogler; Jurij Dimnik (Jury Dimbnikh); Marx

1  Vrhovec pravi, da so orožarno 1. 1525. premestili od
Nemških vrat na Grad (Hauptst. L., str. 18).

Lautter; Matija Bokalšek (Matthia Wokhalschekh);
Miha Kramar (Cramer); Lovre šetina; Andrej Volk
(Volckh); Jurij Vidič (mestni višji blagajnik je pla¬
čeval od njivice (Agherl) pri Mestnem logu 1 fl.
10 kr.); Gašper Petrič; Andrej Glajc (Glaitz); Matija
Garvveiss; Martin Pance; Hanže Tacer; Jurij žagar;
Osvald Rupnik; Gregor Smrekar; Martin Warekh;
Hanže Dimnik; Jernej Artač, ribič, od hišice proti
Ljubljanici (»dient von ein heusel, am ort gegen gross
Laybach fluss so dess 621. angetreten ... 40 kr«).

Mlin v Koleziji (Miill an der Collesia).

O  tem mlinu, ki je o njem pisal n. pr. Vrhovnik
(Izvestja 1. 1905., str. 173.), ni v obeh urbarjih dru¬
gega kot sledeča opazka: »Dise Muhi hat in Statt
Camer buech, Ir besondere Rubrigkhen vnd ist alda
dise gefoll einkhomen«. V mestni knjigi o prejemkih
iz 1. 1620. stoji, da je mlinar »Jacob Hallossa« pla¬
čeval mestu po 40 gld. nemške veljave na leto.

Prulski travniki (Wissen zur Priell so im Khauff-
recht verlichen):

Po 1 gld. 20 krajcarjev so plačevali od travnika
(nekateri so imeli tudi po dva travnika): Miha Taller,
Marx Stettner, gospod  D. Joseph Gandin, Gregor de
Luka, Janeza Dienerja dediči, Urban Khundtner, Ni¬
kolaj Crabath in meščanski špital, ki je plačeval sa¬
mo 40 kr. Zanimiva je opazka na koncu: »Herrn For-
tunato Juckhat (bil je mestni blagajnik) ist dises
1622 Jar Von Einem Er: Mag. der graben vnd Taycht
Von Sabieckh biss Zum Witscher Thor e  (!), gegen
raichung Jarlichen 40 kr Zins auf Zechen Jarr ver¬
lichen worden.«

Gartten Im Zwinger bey St. Larentz  (pri cerkvi
sv. Lovrenca na Bregu).

Tega je imel zastonj  sam g. mestni višji blagajnik,
kot je že bila navada: »Den hat ein Jedvvederer ob:
Statt Camrer Innen«. V urbarju iz 1. 1623. pa piše:
»Den bewohnt  ein Yeder Statt Camrer«.

Gartten im Zwinger beg dem Teutschen Thor  (pri
današnjem Ilirskem spomeniku).

Tudi tega je imel višji blagajnik Jurij Vidič za
2 gld.: »Georg Widitsch zinst von dem Zvvinger, auf
der Lingkhen Seyten, t)ber Eines Er. Magts: den 12.
Xber 1622. Jar Geschechene Bevvilligung fl. 2.«

Od desnega zidu pa je dajal Ludovik Agnellati 1 fl.
20 kr.

An der Ringmaur hindter der hofferischen behau-
sung.

Tam sta bila biriča  stari Cigler in Blaže: »Yetzo be-
wonens die 2. Gerichts Khnecht, der alte Zuegler und
der Blasche. dervveg tregt khain gefoll. P. memori«
(opomba na prilepljenem listku).

Alt Zieglstadl.

Tam je imel hišico Matevž Mrak, ki je od nje pla¬
čeval 2 gld. Hišica pa je bila slaba in se je podrla.
Opomba pravi: »diss heussl ist wuest vnd odt, auch
berait eingefallen.«

Mojster (gornje opekarne) Janez Gril je plačeval
od njive in travnika 2 fl. 40 kr. Toda svet so prekopali
in zemljo predelali v opeko.

Zato urbar iz 1. 1623. ne omenja več dohodkov iz
te postavke pri stari opekarni.

44

KRONIKA

1  Prodajalne na čevljarskem mostu (Laden auff der
Obern Prukhen).

Bilo jih je 31, med temi 1. 1620. samo 6 čevljarskih.
Morda bo zanimivo, če prodajalce na sedanjem čev¬
ljarskem mostu naštejemo po vrstnem redu njihovih
prodajalnic:

Št. 1. Janez Greiner, klobučar, za njim pa Andrej
Jankovič; št. 2. Miha Koprivšek, čevljar, za njim pa
Jurij Schvvarz, steklar; št. 3. Janez Roscher, steklar,
za njim pa Miha Koprivšek, čevljar; št. 4. Jurij
Winkhler, jermenar; št. 5. Lovrenc Winkhler, sedlar;
št. 6. Krištof Conduth, jermenar; št. 7. Matevž Kurz-
halss, sedlar, za njim pa Marx Slana, čevljar; št. 8.
Jernej Šušteršič; št. 9. Janez Brecelj (Wretzl). ostro-
gar; št. 10. Henrik Eder, sedlar; št. 11. Rudolf Fii-
ring, zvonar  (Glogengiesser), za njim neki »Buech-
fiierer«, ki pa mu ni navedeno ime, in končno 1. 1623.
Janez Job Weber, knjigovez.  Morda sta zadnja dva
ista oseba?; št. 12. Matevž Feichtinger, ključavničar;
št. 13. Janez Gabrejna, sedlar; št. 14. Filip Kharisch,
čevljar, za njim pa Matija Khunstl, tudi čevljar;
št. 15. Jernej Maurus, nožar, za njim pa Ambrož Zuck-
hullin (tudi Zockhollin pisan), izdelovalec sabelj
(Sablschinidt); št. 16. Peter Tax, čevljar; št. 17. Ja¬
kob Felber, ključavničar; št. 18. Mihael Remer, urar
(Vrmach); št. 19. Katarina Khurzhals, za njo pa Kon¬
rad Stosser, »Buechfiierer«;  št. 20. Matija Maurus,
nožar; št. 21. Janez VVallach, čevljar; št. 22. Filip
Pitschilin, za njim pa Miklavž Rubina; št. 23. Miklavž
Rubina, za njim pa Janez Markovič, čevljar; št. 24.
Baltazar Schrvvager, vrvčar (Schniermacher); št. 25.
Primož Rauch, čevljar; št. 26. Baltazar Alt, čevljar;
št. 27. Barbara Andrejčič, za njo pa Jakob Ramb,

ostrogar; št. 28. Adam Rojšek, čevljar; št. 29. Jakob
Jakoš, čevljar; št. 30. Primož Godinšek, čevljar, in
št. 31. Andrej Siber, suknostrižec (Tuchscherer).

Plačevali so prva dva po 5 gld., tretji 6, ostali pa po
10 in 12 gld. urbarskih dajatev.

Pod trančo (Vndter dem Comaun).

Tu so imeli svoje prodajalne in stojnice: čevljar
Gašper Pereč; Samuel Crainer; Jakob Lichtenberger;
Jera Kastelic (Costelkha) in lectar Baltazar Eder.

Mesnice pri spodnjem mostu pred špitalskimi vrati
(Fleischbenckh beg der vndtern Pruckhen am Spital
Thor).

Tukaj je bilo 7 mesnic, ki so nosile vsaka svojo
številko. Mesarji, ki so plačevali po 10 gld., so bili za¬
povrstjo tile: Pavel Mrak; Matija Štrukelj (Matthia
Strukhl) in za njim Gregor Skaršič (Sckarschitsch);
Martin VVormitz, za njim Anže Somrak (Sombrackh),
za tem pa Miha Kramar (Chramer); Peter Spreitzer;
Miha Pavšič, za njim pa Anže Peneč (Pennetz); Gre¬
gor Okužlar (Okhuschlar), za njim pa Simon Mrav¬
ljinec (Mraulinitz); Mihael Skhrayner.

Branjevke (Fratschler In der StattJ.

Jera Prosser; Helena Weiss; Jera Cip (Zipin) je
prodajala pred špitalskimi vrati; Ande Weiss, soda-
rica; Helena Ambtman, za njo pa žena Martina Wan-
nacka, plačevala je 1 gld. zato, ker ji je bilo 1. 1621.
dovoljeno kuhati na mestnem trgu (am Platz); Alena
Mataj (Allena Matayaukha); Neža Skander (Nescha
Scandrauka), vdoda; Neža Koluder (Nescha Khollu-
draukha), vdova; Urša (Urscha) Weger(in); Barbara
Mekhetzeuca(!), vdova v Krakovem; Urša Glajc in
Neža, žena Hrvata Januša (Nescha dess Janusch Cra-
bathen \veib).

K članku i Marijino kronanju pri frančiškanih v Ljubljani

Sl. 18. M. Sternen, Mojzee, del »like Starega teitamenta
pri frančiškanih v Ljubljani

K  R O N I K

45

VOJAŠKI NAGROBNI NAPIS IZ EMONE

V začetku septembra lanskega leta so v Ljubljani
pred hišo Groharjeva ulica 3 pri polaganju plinskih
cevi naleteli na majhno poznoantično grobišče, ki ga
bo kustos Narodnega muzeja R. Ložar na drugem
mestu objavil. V grobišču sta ležala drug poleg dru¬
gega dva sarkofaga. Kot material ža enega teh sarko¬
fagov so porabili, kakor se vidi, neki velik arhitrav.
Prav tako jim je služil za pokrove starejši material,
tako pri enem sarkofagu neka starejša rimska na¬
grobna plošča z reliefom in napisom. Ker je ta napis
vsebinsko zelo interesanten in za zgodovino Emone
važen, ga tu z ljubeznivim pristankom g. R. Ložarja
objavljamo. O formi in o umetnostno zgodovinskem
položaju te nagrobne stele bo R. Ložar sam izprego-
voril. Tu za enkrat samo toliko, kolikor je potrebno
za razumevanje samega napisa. (Gl. sl. Kronika 3,
letnik III, str. 195.)

Plošča je iz. belega apnenca, spodnji del je odlom¬
ljen, isto tako je bil pri drugi porabi odklesan ves
vzvišeni reliefni okras. Višina ohranjenega dela je
1'65 m, širina 076 m, debelina 0'22 m, višina črk je
070 do 0‘075 m. Plošča se končuje zgoraj z zelo niz¬
kim zatrepom, kar je značilno za zgodnjerimske na¬
grobne spomenike. Izpod zatrepa je gladko napisno
polje brez okvira. Višina tega dela je 0'98 m. Spodaj
se nahaja med gladkimi pilastri z listnatimi kapiteli,
ki posegajo tudi na ozke strani plošče, reliefni okras,
ki je v vsebinski zvezi s položajem umrlega: zgoraj
hrastov venec z draguljem in trakom (coronna gem-
mata),  pod tem kopje in samo deloma ohranjeni ščit,
torej njegova vojaška odlikovanja.

Napis se glasi:

T(itus). Iunius. D(ecimi). f(ilius)

Ani(ensis). Montanus
tr(ibunus). mil(itum ). VI. praef(ectus)
equit(um). VI. praef(ectus)
fabr(um). II. pro. leg(alo). II
Pokojni se je torej zval Titus Junius Montanus, bil
je sin Decima in je pripadal tribusu (upravnemu
okraju) Aniensis, potemtakem je bil najbrž doma
iz gornje Italije. Od 3. vrste dalje je sumarično na¬
šteta njegova vojaška kariera (cursus honorum).
Služil je najprej šestkrat kot vojaški tribun (tribu-
nus milit um),  šestkrat kot praefectus equitum,  t. j.
poveljnik konjeniških oddelkov, dvakrat kot prae¬
fectus fabrum,  t. j. prvotno poveljnik inženirskih
čet, pozneje nekako šef generalnega štaba pri legiji,
in končno dvakrat kot vršilec dolžnosti legata, legij¬
skega komandanta, škoda, da nam ni izrečno pove¬
dal, v katerih vojaških enotah je služil, kakor je to
drugače običajno na rimskih nagrobnih spomenikih.
Zgodovinska vrednost našega napisa bi bila potem
nesorazmerno večja, vendar je tudi v tej sumarični
formi zelo interesanten in, kakor bomo pokazali, za
zgodovino Emone važen.

Jasno se vidi, da je mož pripadal nižjemu plemstvu,
t. zv. viteškemu staležu (ordo equester).  Ko je v Rimu
nekdanje nasprotje med patriciji in plebejci izgubilo

DR B A L D U 1 N S A R I A

svoj pomen, se javlja proti koncu republike (od časa
Grakhov) novo plemstvo (equites),  ki dobiva za
cesarstva vedno večji pomen, ker so se cesarji radi
posluževali tega nižjega plemstva kot protiutež proti
visokemu senatorskemu plemstvu. Vitezi so služili
isto tako v vojski, kjer so jim bila rezervirana določna
poveljniška mesta, posebej v avksiliarni (pomožni)
vojski. Zlasti pa so jim bila pridržana razna mesta
v novi cesarski upravni organizaciji. Senatorska in
viteška kariera (cursus honorum)  sta torej v glav¬
nem jasno ločeni. Edinole služba vojaškega tribuna,
kakor jo imamo tudi na začetku kariere našega T.
Junija Montana, je vsaj za republike skupna. Od
Cezarja dalje se pa tudi vojaški tribuni vedno
bolj izbirajo iz vrst viteškega staleža in za Avgusta
je samo še po činu naj starejši tribun iz sena¬
torskega staleža. Na zunaj so se razlikovali med
seboj po širokem rdečem pasu, ki so ga nosili na
spodnjem robu tunike <tribuni laticlavi  = senatorski,
tr. angusticlavi  = viteški tribuni). Viteški stalež T.
Junija Montana je popolnoma jasno razviden šele iz
naslednjega čina, iz praefecturae equitum.  Ker se je
rimsko konjeništvo rekrutiralo izključno iz vrst za¬
vezniških narodov, niso mogli biti poveljniki iz sena¬
torskega staleža, ki mu je bilo pridržano samo po¬
veljstvo nad rimskimi državljani. Podobno je s prae-
fecturo fabrum. Zelo zanimiv in dokaj redek je zadnji
čin, vršilec dolžnosti legata (pro legato).

Rimska republika od začetka ni poznala stalne
vojske niti stalnih poveljnikov. Na čelu legije so bili
senatorski vojaški tribuni (tribuni militum),  ki jih
je rimski narod sam izvolil kot magistratus populi
Romani  in ki so se med seboj neprestano menjavali
v komandi, kar je seveda zelo neugodno vplivalo na
bojno pripravljenost vojske, šele Cezar je prekinil
s staro tradicijo in postavil na čelo legije, vsaj po
potrebi, posebnega komandanta, svojega odposlanca,
t. j. legatus legionis.  Ker so v legijah služili samo
rimski državljani (cives Romani)  in ker so tem
mogli poveljevati samo magistratus populi Romani,
ki si jih je narod sam izvolil v komicijah (zborih),
so to mogli biti samo senatorji. Legate je postavljal
seveda cesar iz vrst senatorskega plemstva, toda ker
so senatorji dobivali svoj položaj edinole s pomočjo
izvolitev, se je s tem obenem obdržala fikcija, da
so tudi kot legati izvoljeni od samega naroda. Za
velikih vojn, zlasti ko je Avgust osvojil alpske kraje
in Illyricum, se niso mogli vedno ozirati na to. Prišlo
je do tega, da so morali tudi sposobni oficirji viteš¬
kega staleža prevzeti poveljstvo nad legijami, toda ne
kot pravi legati, ker niso bili magistratus populi Ro¬
mani, ampak pro legato,  torej kot namestniki ali
vršilci dolžnosti legata.

Nas bi seveda najbolj zanimalo, kateri legiji je T.
Junius Montanus na koncu poveljeval. Da ni umrl v
Emoni morda kot upokojenec, ampak kot aktiven
oficir, je gotovo. Naš napis našteva, kakor rečeno,
vojaško kariero samo sumarično. Ne bomo se pa
motili, če rečemo, da je to bila legio XV Apollinaris.

46

KRONIKA

Iz Tacitovih Annaies I 23 sl. izvemo, da so bile ob
smrti cesarja Avgusta v Panoniji tri legije, ki so bile
v skupnem poletnem taboru in so se tam uprle. To
so bile legije: VIII Augusta, IX Hispana  in XV Apolli-
naris.  Za legio VIII Aug. vemo iz raznih nagrobnih
napisov (CIL III 4060, 10878, 10879 in časopis za
zgod. in narodop. XXVI 1931, 186 sl. nr. 11), da je
bila v Poetoviji (Ptuj). Za leg. IX Hisp. so zgodovi¬
narji že prej domnevali, da je imela svoj tabor v
Sisciji (Sisak). Ostane samo še leg. XV Apol. Njen
tabor je moral biti vsekakor blizu italijanske meje.
Za to govori, kakor je poudaril že E. Ritterling v
svojem odličnem članku »legio«  pri Pauly-Wissowa,
Realencyklopaedie der klass. Altertunnvissenschaft,
zv. XII, dejstvo, da prevladujejo med vojaškimi na¬
pisi v Aquileji ravno napisi XV. legije, dočim so tam
spomeniki ostalih panonskih legij, VIII. Aug. in IX.
Hisp., v primeri s XV. legijo v veliki manjšini. Treba
je tudi pripomniti, da so vsi ti napisi iz zgodnjega
časa cesarstva. Iz Tacitovih analov vidimo tudi, da so
1 panonske legije bile v skupnem taboru ne predaleč
od Vrhnike (Nauportus).

Da je legija XV Apol. imela svoj stalni tabor ravno
v Emoni, sledi iz sledečega razmotrivanja. Areal, ki
ga obdaja znani rimski zid v Ljubljani, ima formo
in točno velikost rimskega tabora za eno legijo
(522 30 X 435'50 m = 2275 ha; prim. pregled dimen¬
zij pri Nowotny, Mitteiiungen d. Ver. f. Gesch. d. Stadt
Wien IV 1923, 15). V spodnjih plasteh t. zv. hiše Pri-
mitiviana (insula II, prostor 6) se je našlo ob priliki
izkopavanja rimsko železno orožje, meči, ščitna grba
|. (Schildbuckel), kopje, pilum itd. (W. Schmid, Emona
str. 100). Da je to orožje, kakor se je to domnevalo,
iz neke vojašnice, ki naj bi bila stala v sredi civilnega
mesta in ki bi se sploh ne razlikovala od ostalih ci-
i vilnih poslopij, je izključeno, ker ne poznamo takih
[ primerov. Ob Dunajski, sedaj Tyrševi cesti, blizu Sv.
r  Krištofa, so se baje našle celo opeke z žigom XV. le¬
gije (W. Schmid, Emona, str. 65, op. 5). Tudi druga
dejstva, ki jih bomo takoj omenili, govorijo za to,
da imamo v Ljubljani ostanke rimskega vojaškega
r tabora.

B Premestitev legije XV. Apol. na Donavo, v Karnun-
tum, za katero so bili merodajni strategični razlogi,
se je zgodila, kakor so nam pokazala preiskovanja v
tamošnjem legijskem taboru in točna interpretacija
vojaških nagrobnih spomenikov (Nowotny, Rom. Li¬
mes in Oesterreich XII 1914, 166 sl.; Bortlik-Egger,
Ber. d. Ver. Carnuntum 1923—25, 23 sl.; E. Pola-
schek, Jahrbuch f. Landeskunde v. Nied. Oesterr.
N F XXI 1928, 40 sl.), v prvi dobi cesarja Tiberija,
morda neposredno pod vtisom omenjenega upora treh
i panonskih legij. Canabae,  t. j. civilna naselbina, ki
se vedno razvija v zvezi z vojaškim taborom in ki v
pravnem pogledu ni posebej organizirana, se sedaj
ojačijo z naselitvijo veteranov, ki tvorijo nekako drugo
obrambno črto, in dobijo šele sedaj rimsko kolonial¬
no pravo. Mesto se zove po naših virih colonia Julia
I 'Emona.  Priimek Julia dobivajo pa kolonije, ki jih je
poznejši cesar Avgust pred letom 27. pr. Kr. ustano-
V| l, torej pred časom, ko mu je senat podelil častni
naslov Augustus  — od tega časa se zovejo Avgustove
kolonije Julia Augusta  —, ali pa kolonije iz časa nje-
govega naslednika Tiberija. Mommsen in po njem

Nagrobni kamen iz Groharjeve ulice

razni drugi zgodovinarji so to podelitev kolonialnega
prava Emoni radi bližine Italije preložili v starejšo
dobo, nekako v leto 34. pr. Kr., torej v sredo Oktavia-
novega vojnega pohoda proti Iliriji, ko sta bila tudi
Tergeste in Pola povzdignjena v čin rimske kolonije.
Ali ravno dejstvo, da Emona v prvem času cesarstva
ni pripadala Italiji, kakor obe omenjeni mesti, ampak
je bila šele okoli 1. 200 po Kr. priključena Italiji,
dalje dejstvo, da je bila Emona 1. 16. pr. Kr. ob pri¬
liki aneksije Norika ločena od te province in dode¬
ljena vojaško zasedeni provinci Panoniji, odnosno ob
tem času še nedeljenemu Iliriku, dokazuje, da je
Emona imela ob času aneksije Norika še vojaško

K  R O N I K A

47

posadko. Legijski tabor in mesto s kolonialnim pra¬
vom pa sta do časa Hadriana nezdružljiva. Radi tega
je tako zgodna podelitev mestnega prava Emoni, ka¬
kor se to navadno misli, tudi brez ozira na tedanji
strategični položaj, izključena. K temu pride še to, da
Avgust v svojem poročilu (index rerum a se gesta-
rum,  po ohranjeni kopiji, zvanem navadno Monumen-
tum Ancyranum), ki ga je sam sestavil o svojih delih
in ki je bilo ovekovečeno na dveh bronastih ploščah
pred njegovim mavzolejem v Rimu, v 28. poglavju,
ko našteva po imenu province, v katerih je ustanovil
kolonije, Panonije odnosno Ilirika sploh ne omenja,
iz česar sledi, da na tem ozemlju sploh ni ustanovil
nobene kolonije.

Z druge strani se je do sedaj premalo upoštevalo,
da so se tudi kolonije, ki jih je ustanovil Avgustov
naslednik Tiberij, zvale samo colonia Julia.  Cesar
Tiberij je bil, kakor je znano, od Avgusta po adopta-
ciji sprejet v gens Julia,  ni pa se, kakor poroča Cas-
sius Dio, posluževal častnega naslova Augustus, zlasti
ne v prvem času. Kolonije, ki jih je on ustanovil, se
torej niso zvale colonia Julia Augusta,  ampak pro¬
sto colonia Julia.  Iz vsega tega sledi, da je bilo kolo¬
nialno pravo podeljeno Emoni šele po prihodu le¬
gijske posadke v prvem času cesarja Tiberija.

če je dopolnitev zadnje vrste na obeh fragmentih
nekega velikega stavbnega napisa (sedaj v Narodnem
muzeju v Ljubljani) točna in če smemo tu res čitati
»marurn dederuntf.,  potem se sedaj (nekako v aprilu
— maju L 15. po Kr.) v Emoni dozida obzidje, ki je
bilo prvotno še namenjeno vojaškemu taboru, sedaj
pa služilo novo stvorjeni koloniji. To obzidje — vsaj
v svojem zgornjem delu — pa vsekakor ni identično
s še danes ohranjenim in vidnim, tipično poznoantič-
nim »Rimskim zidom« v Ljubljani. V območju tega
obzidja so bile najbrž naseljene veteranske rodbine,
pri čemer gotovo niso takoj zazidali vsega razpolož¬
ljivega prostora (kar je že domneval W. Schmid,

Oesterr. Jahresh. XIX/XX Beibl. 164). Ob cesti, ki
pelje iz tabora proti severu, torej na sovražni strani,
se šele sedaj razvije neka nekropola (pokopališče).
Značilno je, da začne vrsta rimskih novcev iz nekro¬
pole ob Tyrševi cesti šele z nastopom vlade cesarja
Tiberija (to so novci z napisom Div. Aug. pater J.
Tudi keramične najdbe se ujemajo s tem (Nowotny
n. n. m.).

Pa se vrnimo zopet k našemu nagrobnemu spome¬
niku! Lahko rečemo torej, da je umrl T. Junius Mon-
tanus bržkone v času cesarja Avgusta v Emoni kot
interimistični komandant legije XV Apol. Da bi bil
nagrobni spomenik iz časa pred bitko pri Akciju, je
formalno in vsebinsko nemogoče. Da bi bil iz časa
po Avgustu, istotako ni verjetno. Neki terminus ante
quem tvori vsekakor doba cesarja Klavdija. V ka¬
rieri T. Junija Montana manjka namreč t. zv. prae-
fectura cohortis,  komanda nad avksiliarno kohorto,
čin, ki je od časa Klavdija dalje obvezen za daljnjo
vojaško kariero viteškega staleža (prim. Sueton, vita
Claud. 24). Isti cesar je tudi odredil, da se mora prae-
fectura equitum  opravljati pred legijskim tribuna-
tom, kar tudi še ni primer na našem napisu. Ni pa
nam treba, da gremo tako daleč nazaj, že iz tega raz¬
loga, ker Emona ob tem času sploh ni imela več
posadke.

Pobavili smo se malo bolj obširno s tolmačenjem
tega napisa, da bi pokazali veliki pomen, ki ga ima ta
nova najdba za zgodovino Emone. Naš spomenik je
nov člen v verigi dokazov, da imamo na ozemlju, ob¬
danem s t. zv. rimskim zidom, prvotno tabor legije
XV. Apol., ki je ostala v Emoni do začetka vlade ce¬
sarja Tiberija, če bo torej sedaj novi napis razstav¬
ljen v novem mestnem parku ob rimskem zidu, je to
zanj najbolj primerno mesto. Saj je T. Junius Mon-
tanus ravno tukaj deloval, želeti bi bilo samo, da se
ta važni spomenik tako razstavi, da bo sicer dobro
viden, pa vseeno zavarovan pred poškodbami.

K ZGODOVINI KNEŽJEGA DVORCA
V LJUBLJANI DS.  RUDOLF MOLU

Na prostoru kjer zidajo novo poslopje univerzi¬
tetne knjižnice, je stala svoj čas najlepša in največja
ljubljanska palača, ki jo je postavil 55. kranjski de¬
želni glavar Wolfang Engelbreht grof Turjaški (Auer¬
sperg) in so jo imenovali Knežji dvorec. Velikonočni
potres 1. 1895. je ponosno poslopje sicer precej po¬
škodoval, vendar bi se bila ta arhitektonska umetnina
z majhnimi žrtvami in dobro voljo še lahko ohranila.

Kdaj je to poslopje nastalo, ni bilo natančno znano,
vendar smo po naključju zvedeli, kdaj se je začelo
zidati. Dne 1. februarja t. 1. je namreč pri kopanju
temelja za novo univerzitetno knjižnico udaril delavec
z rovačo na neki kamen, ki se je razbil in pokazal
lepo bleščečo ploščico. Kamen je bil približno 1 'A  me¬
tra globoko v zemlji v temelju Knežjega dvorca pri
njega glavnem vhodu v Gosposki ulici. Delavec je od¬
dal najdeno ploščico svojemu gospodarju, g. stavbe¬

niku M. Curku. Dobro ohranjena ploščica je srebrna
in pozlačena z 22karatnim zlatom, dolga je 107 cm,
9'4 cm visoka, približno l A  mm debela in ima na obeh
straneh vrezane napise. Prva stran nam pove ime
Wolfa Engelbrehta Turjaškega z njegovimi častnimi
in uradnimi naslovi, na drugi strani pa beremo, da
je začel zidati palačo, t. j. Knežji dvorec dne 20. aprila
1660.

Ploščica je reproducirana skoraj v naravni velikosti.

Napis je tale:

• IH • WOLF - ENGLBREHT •

• DES • H • ROM : REIHSGRAFF

• VON ■ AVERSPERK : &  : OBRI-

STER • ERBLANT • MARSHALK

• VND • OBR : ERBLANT • CAM-

48

KRONIKA

SL. 17 .  M. STERNEN PRI IZVRŠEVANJU FRESKE MARIJINEGA KRONANJA
V FRANČIŠKANSKI CERKVI V LJUBLJANI

•II i-WOLF -V.  N«iUSKERlT 1

iiK.CPKRfi; tfOEl
1  “ * •*”-EKPUiMT«AR5'n“
*®-Efr J V‘N’i-c'AM 1

* J'i-ij.Tj

'•LANi»

*«NT<



RER • WIE • AVCH ■ DER - ROM

• KAY : MAY : GEHAIMBER • RATH

• VERORDENTER • AMBTSPRA-

SIDENT •

VND • LANDTSHAVBTMAN -

• IN • CRAIN ■

• HAB ■ DISES • GEBEY ■ IN • GOTTES

• NAMEN • ANGEFANGEN ■ DEN XX

• APRILIS • M • DC • LX •

• FORTVNAM •

• REVERENTER • HABE •

Prevod: Jaz, Wolf Engelbreht svete rimske države
grof Turjaški in najvišji dedni deželni maršal in naj¬
višji deželni komornik kakor tudi rimskega cesarske¬
ga veličanstva tajni svetovalec, uradni predsednik od¬
bornikov in deželni glavar na Kranjskem
(na drugi strani)

sem to poslopje v božjem imenu začel dne 20. aprila
1660.

(grb)

Imej v časti usodo.

Ta letnica je važna, ker bo ovrgla marsikatero krivo
datiranje. Vrhovec piše: »Die urspriinglich in gerader
Linie verlaufende Mauer erlitt spater, u. z. im Jahre
1642 eine kleine Veranderung, als namlich das Auer-
sperg’sche Palais erbaut wurde und ein Theil des-
selben wegen Platzmangel, oder besser gesagt, der
grossartigen Anlagen des Baues halber, iiber die Befe-
stigungslinie hinausgeschoben vvurde. Der Fiirst fiihrte
die abgebrochene Ringmauer bogenformig um sein
Palais auf.« (Hauptstadt Laibach, str. 14). Isto tudi
na str. 141, ko pravi pred natančnejšim, po Valva¬
sorju posnetem opisu te palače: »Gegeniiber dem
Landhause erhob sich seit 1642 ein stolzerer Bau,
4. das Auerspergpalais.

Kje je Vrhovec dobil to letnico, nisem mogel do¬
gnati; tudi sam je ni dokumentiral.

G. mestni arhivar Fabjančič me je ljubeznivo opo¬
zoril na sezname prodane opeke iz mestne opekarne;
priključeni so knjigam o dohodkih mestnega magi¬
strata (Empfangs-Buech in Ziegl Register).

Pregledal sem si registre iz let 1640, 1642, 1644,
1646 (registrov iz let 1641, 1643, 1645 ni več v ar¬
hivu). Potem sem prelistal registre iz let 1659, 1660,
1661, 1663, 1664, 1665 (registrov iz let 1662, 1666,
1667 ni več v arhivu).

Imenovani Turjačan je kupil 1. 1640. 4900 kosov
razne opeke (Mauerziegl, Gevvelbziegl, Pflasterziegl)
skupno za 54 fl. 40 kr. — Leta 1642. pa za 304 fl.
66 kr. 2 vinarja 36.050 kosov razne opeke (Mauer¬
ziegl, Gevvelbziegl, Hohlziegl, Gesimsziegl). L. 1644.
vsega skupaj 950 kosov (Hoolziegl, Thochziegl) za
24 fl. 18 kr. 3 vin. — L. 1646. je kupil 7500 (Mauer¬
ziegl, Hoolziegl, Tachziegl, Gevvelbziegl) za 50 fl.

Važno je leto 1642., ker je tega leta W. E. Auersperg
potreboval mnogo opeke, vendar bi ta množina ne za¬
doščala za zidavo tako ogromne palače, kakršna je
bila Knežji dvorec.

Pisar je pri vsakem kupcu natančno pripisal imenu
še uradne in častne naslove ali pa samo uradni ali
častni naslov. Kakor je znano, so bili Turjačani dedni
deželni maršali (Landtmarschalcks — tudi drugače
pisano) in komorniki (Camrer) že najbrže od 1. 1450.
(Valvasor, Die Ehre, IX. 10—11.) — Pisar je napisal
v registru 1. 1842. »grofovska milost gospod deželni
maršal« (Ihrer Grafflichen Gnaden Herrn Landtmar¬
schalcks), še prej 1640 »njegovi milosti gospodu de¬
želnemu maršalu« (Jhrer Gnaden Herrn Landmar-
schalk). L. 1644. so prodali opeko »gospodu, gospodu
Wolfu Engelbrehtu grofu Auerspergu« (»Herrn Herrn
Wolf Engelbreht Graffen V. Auersperg«); sedaj brez
naslova! — W. E. Auersperg je postal 1649 deželni
glavar (Valvasor, Die Ehre, IX. 67.)

KRONIKA

49

Kakor smo videli gori, je bila množina opeke pre¬
majhna, da bi bila mogla zrasti tako velika palača, a
tudi po naslovih, ki jih pripisuje pisar kupcu, lahko
sklepamo, da Knežji dvorec hi mogel nastati že 1.1642.

Ako si pa pogledamo registre iz leta 1660. in leta
1661., je množina opeke tako velika, da bi se moglo
sezidati v dveh letih tako veliko poslopje, kakršno je
bilo Knežji dvorec, če prištejemo še veliko množino
kamenja za temelje in spodnje zidove.

Leta 1660. je mestna opekarna prodala »Njegovi
ekscelenci gospodu deželnemu glavarju« (Jhre Excel-
lenz Herrn Landtshaubtmann) ali pa »Njegovi eksce¬
lenci gospodu grofu Auerspergu« (Jhre Excellenz
Herrn Graffen v’ Auersperg) razne opeke za 1042 fl.
44 kr. Ta opeka se je razdelila takole: 67.300 kosov
zidne opeke (Mauerziegl), 64.000 kosov opeke za obo¬
ke (Gewelbziegl), 11.400 kosov strešne opeke (Toch-
ziegl), 400 kosov polovične strešne opeke (halbe
Tochziegl), 1000 kosov (Gescheibsziegl), 200 kosov
polovičarjev (Halbziegl); poleg tega je kupil še 2 ja¬
mi apna (2 Loch Kolch). — L. 1661. je izdal deželni
glavar 842 fl. 91 kr. 3 vin. za 50.000 kosov zidne opeke
(Mauerziegl), 47.000 kosov opeke za oboke (Gewelb-
ziegl), 16.200 kosov strešne opeke (Tochziegl) in
150 kosov polovičarjev (Halbziegl). —

Zanimiv je datum 13. oktobra 1661, ko so prodali
deželnemu glavarju 200 kosov strešne opeke za 1 fl.
32 kr., ker sicer nisem nikjer našel nobenega datuma.
Zanimivo je tudi dejstvo, da je deželni glavar še po
tem času kupil 12.000 kosov strešne opeke. Gotovo je
to dokaz, da so prav takrat najbrže pokrivali to veliko
poslopje. Kako je bilo 1. 1662., ne morem dognati, ker
ni več registra v arhivu. V splošnem morem samo
sklepati, da je bilo poslopje dovršeno, ker je mestna
opekarna prodala vse leto samo za 1637 fl. 1 kr. opeke.
To skupno vsoto izkazuje Knjiga o dohodkih, medtem
ko je bil celoten izkupiček v 1. 1661. 3022 fl. 57 kr.,
v 1. 1660. pa 2938 fl. 39 kr. 2 vin. L. 1663., 1664.,
1665. je izdal Auersperg vsote 73 fl. 30 kr., 72 fl. 9 kr.
in 21 fl. To opeko je dež. glavar najbrže potreboval
za kakšna majhna popravila ali pa tudi za kake do¬
zidave.

Ako si ogledamo še naslove, ki jih je pripisal pisar
W. E. Auerspergu, in jih primerjamo z najdeno plo¬

ščico, moramo z vso zanesljivostjo potrditi, da se je
Knežji dvorec res začel zidati 1. 1660., kakor pravi
ploščica, zakaj prav v 1. 1660. je W. E. Auersperg po¬
stal tajni svetnik 1  in se mu je s tem priznal naziv
»ekscelence«. Ako pogledamo register iz leta 1659., vi¬
dimo, da ga pisar imenuje samo »Landtshaubtmann«,
a ne še »ekscelenca«. Tudi nakup opeke je bil v tem
letu še prav neznaten.

Prvi, ki je resno začel dvomiti, da so Knežji dvorec
sezidali že 1. 1642., je bil dr. Fr. Stele v svoji študiji
»Valvasorjeva Ljubljana« (GMS, 1928). Iz materiala,
katerega je našel v zagrebški vseučiliški knjižnici in
obdelal v tej študiji, se mi zdi posebno važna slika
obzidanega plemiškega dela okrog Novega trga  (stran
84, sliki 39, 40). Na podlagi izčrpnega študija tega in
drugega istočasnega materiala se odloči za postanek
slike med 1660—70 (str. 86). Med svojim dokazova¬
njem pa izraža dvom, da bi bil dvorec nastal poprej
(str. 94).

Kako pa je mogel Heinrich Costa 2  trditi, da je
Knežji dvorec sezidal knez Ivan Vajkard Turjaški leta
1673., je nerazumljivo. (Ta trditev se ponavlja tudi
v MHK, 1857, str. 31.) Saj je že Valvasor (XI., 671)
zapisal, da je palača bila last grofa E. V. Engelbrehta
Turjaškega, deželnega glavarja. — Morda je nastala
ta beležka na ta način, ker je bil Ivan Vajkard prvi
knez  Turjaški in se je preselil še isto leto po V. En-
gelbrehtovi smrti (28. IV. 1873) v Ljubljano in se je
po njem potem imenoval »Knežji  dvorec«.

Knežji dvorec se je začel zidati 1. 1660., kar nam
dokazuje najdena ploščica. Kdaj se je dozidal, ni na¬
tančno znano. Na vsak način pa nekaj let pozneje. S
tem, da smo ugotovili to letnico, odpade — kakor
rečeno — marsikatero drugo datiranje, zlasti razne
trditve in kombinacije Petra Radiča o gledaliških
predstavah v Knežjem dvorcu pred šestdesetimi leti
sedemnajstega stoletja. (Glej o tem St. Škerlj, Itali¬
janske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. sto¬
letja, Kronika I, 103.)

1  MHK, 1857, 31.

2  Reiseerinnerungen aus Krain, 1848, str. 25.

Grb, ki Je z Izredno natančnostjo
vrezan v drugo stran plolče

50

O N I K

NOVOMEŠKI MEŠČANI V 18. STOLETJU

Dolenjski muzej je dobil od novomeškega magi¬
strata dva debela, v svinjsko usnje povezana folianta,
ki se tičeta občinskih zadev v 18. in deloma še v 19.
stoletju.

Prvi  ima nadpis: »Catalogus deB EhrBamben Raths
und Gemeinde diBer Landfiirst: Statt Rudolphs-
werth« in sega od Z. 1715. do  /784. Obsega pa tri od¬
delke: imenike članov 1. notranjega in 2. zunanjega
svetovalstva in 3. občinskega svetovalstva, ki je imelo
48 glav.

Prvi član notr. svetovalstva je J. J. Novak, izvoljen
1. 1715., zadnji pa Fr. Grm, izvoljen 1. 1782. Pri vsa¬
kem je povedano, v katerih letih je bil mestni sodnik,
špitalski mojster ali mestni blagajnik, če smemo skle¬
pati po priimkih, je bilo največ Nemcev: DrolB, Lan-
ger, Pettermann, Ebner, Meittinger, Strobl, Burger,
Merkhl, Seyfridt, Staub, Moohr, Tanzmann, Ruess,
Sager ... člani zunanjega  svetovalstva so se imenovali
tudi »die Herren Vierundzwanziger«, ker jih je bilo
24; tukaj so slovenski priimki v večini. Enako je pri
občinskih zastopnikih. — Omembe vredno se mi zdi,
da so bili nekateri kot nevredni izključeni iz notra¬
njega ali zunanjega svetovalstva (»excludirt«, »ausge-
schlossen«): Andrej Perovšek  dne 23. X. 1741 zaradi
hudodelstva; Janez Gragllandt  7. VII. 1744 zaradi hu¬
dodelstva »ausgeloscht«; blagajnik V. Skubec  23. VI.
1783 oddan v kriminalni zapor in izbrisan; padar
Jože Zalokar  (»Sallacher«) 2. VII. 1763 v polnošte¬
vilni seji »na veke« izključen, ker je ob kolekturi pri
sv. Florijanu »prevzetno govoril«, češ, naj mu sv. Flo¬
rijan »die posteriora lecke«; F. Schiikh  26. IV. 1765
zaradi nepokorščine proti mestnemu sodniku; Tomaž
Merjasec  (brez letnice) zaradi klepetavosti; Martin
Gorenjec  28. X. 1746 zaradi hudega jezika; K. čine
brez razloga in letnice, tako tudi Fr. Grm; A. Koci¬
jančič,  klobučar, 8. II. 1752 brez navedbe razloga.

Drugi  foliant ima nadpis: »Raths-, AusschuB- und
Burger-Matrickel der landesfiirstl: Kreisstadt Neu-
stadtl in Krein« in ima 5 oddelkov: I. imenik članov
svetovalstva, II. meščanskega odbora, III. meščanov
po letih, IV. zapisnik važnejših dogodkov in V. abe¬
cedni seznam meščanov. Podpisal se je Fr. S. Janežič,
mestni sindik, svetovalec in meščan 1. 1797. Zapisana
dejstva obsegajo čas od Z. /742. do 1811.  —

Na 2. strani bereš, da mora biti po »sistemu« iz leta
1760. mestno svetovalstvo sestavljeno iz 1 sodnega
upravnika, 1 mestnega sindika, 4 notranjih in 4 zu¬
nanjih svetovalcev, 1 sluge (z naslovom mestnega
stražmojstra) in 4 policijskih stražnikov. »Službeno
osebje« pa mora obsegati 1 blagajnika, 2 zaprisežena
stražnika mestnih vrat, 2 gozdna hlapca, 2 sodna slu-
žitelja in 1 bobnarja. — Med meščani so bili: 8 me¬
sarjev:  Fr. Kalčič, A. Fabijan, F. Smrekar, J. Gre¬
gorič, M. Fuchs, M. Rohrmann, J. Grollnig, M. Rohr-
mann; 1 materialist:  J. Jacomini (Lah); 5 kramarjev:
Dom. Rizzoli (Lah), J. Moratelli, (Lah), M. Mohor¬
čič, L. Kršič, F. Košir; 1 kavarnar:  J. Marchese (Lah);
1 krčmar:  J. Kuthiaro (Lah); 4 trgovci:  J. Fabiani
(Lah), A. Kanduč, J. Mohorčič, J. škrem; 1 kositrar:
A. Sartori (Lah); 6 ključavničarjev:  Fr. Wolf, M.

IVAN  K O Š T I A L

Wolf, J. Pogačnik, J. Preme, T. Kuschmann, J. Po¬
tokar; 3 irharji:  J. Nessing, J. Hofmann, J. Braun-
seis; 3 nogavičarji:  R. GroB, M. Zalokar, J. Goegel;
9 tkalcev  (»Leimveber«): J. Govekar, M. Hribrnik,
G. Ponemšek, BI. Jahn, J. Kastelec, Fr. Potokar, A.
Miklič, D. Reznužnik, Fr. Penca; 14 krojačev:  G. in
J. Smrekar, Fr. Sovan (v Ločni), M. Košak, Fl. Kin-
sky, J. Mravlje, M. Brunner, J. Sekula, J. Mausser
(Kočevec), J. in Fr. Nadel, N. Noll, A. Fischer, J.
Kušar; 1 padar:  Jožef Zalokar; 5 mizarjev:  L. Košir,
A. Nagel, G. Vollmann, J. Fridrich, J. Vidic; 1 kipai
ali podobar:  A. Fridrich; 3 iglarji:  A. Gregorič, J.
Wolf, Fr. Wolf; 4 podkovniki:  M. Bertoncelj, Fr. Bre¬
zovar, Fr. Redi, J. Rizinger; 4 klobučarji:  Fr. Pall,

T. Wohner, J. Prung, G. VVohner; 16 strojarjev:  M.
Ancelj, F. Gadner, Fr. in M. Luzar, M. Ibljanšek, L.
Papež, F. Pečak, J. Mirtič, A. Kastelec, A. Zurec, J.
Peletič, Fr. Krammer, T. Kostrevec, J. Ovsec (»Aus-
sez«), Fr. Kocijan, J. Hitevec; 2 lekarnarja:  A. žagar,
J. Schrott; 2 lončarja:  M. Greiland, K. Schleibach;
2 kolarja:  J. in M. Unterlockauer; 2 usnjarja:  A.
Nachtigall, Fr. Papež; 2 glavnikarja:  Gr. Ivančič, M.
Lusner; 2 puškarja  (»Pichsenstifter«): Ign. Rotter,
M. Žagar; 6 krznarjev (kožuharjev):  M. Ovniček, J.
Bizjak, Fr. Perger, J. Beja, J. Hofbauer, A. Kočevar;
2 Črnivca  (»Schwarzfarber«): A. žagar, S. Lampič;
7 pekov  (»Brodbeck«): A. Einicher (v Bršljinu), A.
Žitnik, P. Sparavec, A. Kaplja, L. Bevšek, J. Golob, M.
Stibrnik; 14 čevljarjev:  M. Einicher, S. šiška, J. Za¬
jec (»Seiz«), J. Valenčič, J. Maren, A. Prockl, J. Per¬
ger, M. Pretner, L. Kollmann, K. Kopecky, M. Kaste¬
lec (»Stohrschuster«, ker je po hišah popravljal čev¬
lje), V. Križman, P. Tomec, J. Spreiz (»Landschuster«
= vaški čevljar); 1 kordovanar  (»Corduanmacher«):

U. Melz; 2 kirurga  (»Wundarzt«): J. Schreyer, V.
Margraff; 1 pasar:  Fr. Burger; 1 steklar:  J. Mohorčič;
1 brusač:  J. Hantschel; 1 svečar:  Dizma Grm; 2 mi-
larja:  J. Reichi, A. Kalčič; 1 motvozar  ali vrvčar:  Fr.
Peer; 1 urar:  G. Gradin; 3 brivci:  Fr. Vodnik, P.
Ziegler, Fr. Hackoffer; 2 sedlarja:  Ph. Mott\veiB, S.
Schvvarz; 1 kmetovalec:  Ign. Golob; 1 kotlar:  A. Jae-
ger; 2 vrvarja:  B. Stricker, Fr. Mayer; 2 sodarja:  M.
Sederl, J. Ambrožič; 1 dimnikar:  K. Kohl; 1 knjigo¬
vez:  T. šliber; 2 železninarja:  A. Kanduč, J. Bačar
(»Watscher«); 1 rokavičar:  H. Prockl; 1 trgovski
uslužbenec:  S. Kanduč; 1 barvar kož  (»Fellfarber«) :
J. Witter; 1 mlinar:  B. Ahlin; 1 jermenar:  A. Redi;
1 pozlatar  in slikar:  A. Hausbaum; 1 zidar:  M. Kušar;

1 kamnosek:  J. Hartl; 3 brez obrta:  J. Sager, K. Ban¬
ko, J. Kovačič; 1 fijakar:  Ign. Kalčič; 2 bivša načel¬
nika mestne straže: V. Vesel (»Vesseu«), J. Gregorič;

2 grajščinska upravnika:  A. Berneker (na Hmeljni-
ku), Fr. Radoni (na Ruprčvrhu); 11 lastnikov hiš:
S. Govekar, J. Maček, M. Nagel, M. Wenger, L. Luck-
mann, Fr. Krašovec, J. Lušin, F. Janežič, J. Ambrožič,
M. Pressl, J. G. Jelovšek; 1 komisar  pri okrožnem
uradu:  A. Taufferer; 1 meščanski sin:  Fr. Grm.

V zadnjem oddelku se poroča o važnejših dogodkih
od 1. 1795. dalje: 18. II. 1795 požar v hiši, ki je bila
last kostanjeviškega samostana; 16.—17. VIII. 1795

KRONIKA

51

požar v Mottweisovi in sosednih hišah; mes. junija

1796 je bil sindik Luka Rode na pritožbo mestnega
svetovalstva radi »nemirnega vedenja, raznih intrig
in pristranosti« odstavljen; 3. IV. 1797 je prišla v
mesto (in kmalu odšla) četica francoskih šaserjev;
od 21. IV. do 22. X. je bil tu nastanjen bataljon he-
senskih vojakov v angleški službi. Meseca decembra

1797 je bil Fr. N. Persich, prošt in mestni župnik, na

pritožbo župljanstva (»Pfarrmenge«) radi različnih
nravstvenih pregreškov z najvišjim odlokom (»hochste
Resolution«) odstavljen; njegovo mesto ja zavzel tre¬
banjski župnik R. Zierheim. — Meseca avgusta, sep¬
tembra in oktobra 1798 so bili potresni sunki, potem
izredno huda zima; Krka je zamrznila. Meseca janu¬
arja 1799 so preložili pokopališče z »vranjega griča«
(Rabenberg) na prostor pred župno cerkvijo, itd. —

PREŠERNOVA ULICA V LJUBLJANI
PRED 170 LETI viktob st j

Avguštinci v Ljubljani so dali tiskati bakrorezno
sliko, ki predočuje Mater božjo dobrega sveta in avgu-
štinsko (sedanjo frančiškansko) cerkev s samostanom
in s kosom sedanje Prešernove ulice.


Bakrorezno sliko (148 X 82 mm) obroblja roko-
kojski okvir z nadrobno razčlenjenimi školjkami.

Gornja polovica zavzema podobo M. B. dobrega
sveta. Risba kaže dobrega umetnika, bržkone Fortu-
nata Werganta, ki je bil rojen v Mekinjah (1721),
krščen v Kamniku, umrl v Ljubljani 1769. Gotovo je
VVergant naslikal tedaj oljno sliko za cerkev, kakor
je njegovo delo žalostna M. B., ki se nahaja v oltarju
na listni strani ob svetišču iste cerkve. Po tej oljni
sliki, ki se nahaja v cerkvi v srebrnem okviru na
oltarju sv. Derata, je slikar potem narisal našo sliko
za bakrorez, ki ga je urezal v Augsburgu Klauber.

Sliko M. B. dobrega sveta so začeli častiti 1. 1763.
v Desanzanu v Gorenji Italiji. Ta slika se je potem
v neštetih posnetkih širila po svetu in prišla je tudi
k nam. Pri nas je napravil nekaj lepih posnetkov
Fortunat Wergant in pozneje Janez Potočnik.

Spodnji del slike zavzemajo avguštinska (franči¬
škanska) cerkev, samostan in del Prešernove (prej
Slonove) ulice. Cerkev se v tem času bistveno ni
spremenila, pač pa v malenkostih. Na cerkvenem
pročelju opazujemo naslednje spremembe: K vhodu
vodijo le glavne stopnice, stranskih ni opaziti. V dol-
binah nad vhodom in ob straneh ni zaslediti kipov
Boga Očeta, Dev. Marije in angela Gabriela, tudi ne
napisa: Ave, gratia plena! Mogoče in verjetno je, da
so bili kipi že prvotno v dolbinah, toda zaradi majhne
oblike slike niso zaznamovani. Na prostoru, kjer je
WoIf naslikal lepo fresko »Angeli molijo sv. Rešnje
Telo«, so bila prej tri okna. Prav tako so bila nare¬
jena okna na robu pročelja na desni in levi strani.
Ta okna so sedaj zazidana; v višini I. nadstropja je
naslikal P. Aleksander Roblek sv. Frančiška Asišk.
in sv. Antona Pad. Na vrhu pročelja je sedaj ura, ki
je prej ni bilo.

Tudi samostan je v bistvu enak sedanjemu, le v
posameznostih moremo opaziti razlike.

Na levi poleg samostana vidimo samostansko dvo¬
rišče z ograjo. Na dvorišču stoji gospodarsko poslopje
in neka manjša stavba, ki je pa na bakrorezni sliki
videti le s skrajnim koncem. Tako imamo spomin na
Prešernovo ulico, kakršna je bila, preden je magi¬
strat postavil dolgo in nizko trgovsko hišo v tej ulici.

Kdaj je nastala risba za bakrorez? Iz spodnje kra¬
jevne slike ne moremo sklepati na starost bakroreza;
samo to lahko trdim, da je moral nastati pred 25. sept.
1842, ko je bil odprt novi kameniti frančiškanski
most. Znano je namreč, da so mestni očetje sklenili,
da podro stari leseni most, ki je bil obremenjen s

52

KRONIKA

trgovskimi kolibami, in sezidajo novega iz kamna.
Ker so tako izginile kolibe, so trgovci zahtevali, naj
jim magistrat nakaže nov prostor. Zato je bil magi¬
strat prisiljen zgraditi trgovcem nadomestilo; tako je
nastala trgovska hiša v Prešernovi ulici. Na sliki te
trgovske hiše še ni, torej mora biti slika starejša.

Bolj natančno pa nam pomaga dognati starost slike
zgornji del: podoba Marije dobrega sveta. Kakor smo
že omenili, se je češčenje te vrste slik začelo v De-
sanzanu v Gornji Italiji 1. 1763., kjer je izvirnik te
slike. Odtod se je češčenje urno širilo. Tudi v ljub¬
ljanski škofiji so jo zelo častili in nje posnetke so
naročale cerkve in zasebniki. Med našimi slikarji jih
je največ naslikal Fortunat Wergant. Znano je, da
so imeli v avguštinski cerkvi sliko M. B. dobrega
sveta. Gotovo jo je naslikal Fortunat Wergant, ki je
napravil za isto cerkev še drugo sliko, namreč žal.
M. B., ki se nahaja na oltarju na listni strani ob sve¬

tišču. Kot predlogo za bakrorez je torej Fortunat Wer-
gant narisal M. B. dobrega sveta in spodaj samostan¬
sko cerkev s samostanom vred. Bakrorezna slika je
narejena natančno po oljni sliki in kaže vso ljubkost
svojega izvirnika.

Bakrorez je urezala v Augsburgu tvrdka Klauber
s podpisom: Klauber Cath. sc. A. V. (= Klauber Ca-
tholicus sculprit Augustae Vindelicorum). Napis na
sliki se glasi: Das Gnaden Bild Mariae von Guten
Rat, welches in der Kirchen deren W. W. Ehrw. P. P.
Augustineren zu Laybach vor dem Spital - Thor mit
sonderbahrer Andacht verehret wird.

Podpisani Klauber je gotovo Janez Krstnik Klau¬
ber, roj. v Augsburgu 1. 1712., umrl prav tam 1. 1774.
(Miiller - Singer, Allg. K. L., II, 346.) Slika je morala
torej nastati med 1. 1763. in 1769., t. j. med začetkom
češčenja in med smrtjo slikarja Fortunata Werganta.

JANEZA TRDINE OPIS LJUBLJANE
V MENGEŠKEM NAREČJU d b. alojz t u b k

Ko si je bil reški krčmar »Alle quattro porte«
Florijan Virk v Bršlinu pri Novem mestu kupil po¬
sestvo s krčmo, se je v pozno jesen 1867 1  z njim in
s svojimi knjigami preselil tja tudi njegov rojak in
najemnik Janez Trdina, ki je hotel »našo narodnost
in značaj in sploh vsa svojstva našejga plemena«
študirati na Dolenjskem, »v tej glavni in najčvrstejši
koreniki Slovenstva«. 2  V avtobiografijski povesti »Ivan
Slobodin« sam pripoveduje, da so ga prečenski žup-
ljani kmalu »častili kot velikega učenjaka, ki berem
knjige s tako čudnimi črkami, da jih doslej v tem
kraju takih še nihče videl ni. Za velikega učenjaka
me je povsod razglasil že moj gospodar Florec {=
Florijan Virk) in ko so ljudje dohajali k nam pit,
so sami razgledovali mojo bukvarnico in zijali osup-
ijeni v glagolske kljuke Asemanovega evangelija in
v druge take čarobije ter so odhajali s prepričanjem,
da razumem vse jezike in knjige sveta in znam go¬
tovo tudi coprati.« 3

Svoje knjige je Janez Trdina pozneje razdal največ
dijakom, 4  kolikor mu jih niso prej pokradle dekle s
tovarišicami, ki so se zanimale posebno za pesniške
zbirke. 5  Učiteljska knjižnica drž. realne gimnazije v
Novem mestu pa je srečna lastnica zgoraj imenovane
Trdinove knjige z naslovom: »Assemanov ili Vati¬
kanski evangelistar«. Ta starocerkvenoslovanski ko¬
deks iz XI. stoletja, ki ga je 1736 našel Assemani v
nekem samostanu v Jeruzalemu in ki se hrani v vati¬
kanski biblioteki v Rimu, je s posvetilom škofu Josi¬
pu Jurju Strosmajerju v Zagrebu 1865 v glagolici
izdal dr. Franjo Rački z obširnim uvodom Vatroslava
Jagiča.

1  18. 10. 1867. se je »Janez Trdina, bivši kr. profesor na
Reki«, že vpisal kot gost Narodne čitalnice v Novem
mestu; uvedel ga je prijatelj dr. Andrej Vojska.

2  Trdinova avtobiografija, LZ 1906, 428.

3  Janeza Trdine Zbrani spisi, IX. knjiga, 83.

4  LZ 1913, 128 in ŽiS IX., 10. maja 1931, 516.

5  Zbrani spisi, IX., 173—174.

Na svoj izvod se je prvi lastnik podpisal v glago¬
lici: »Janez Trdina Mengšan«. Da je delo marljivo
študiral, dokazujejo mnogoštevilne s svinčnikom pi¬
sane slovenske in lirvatske obkrajnice, cirilske in
latinske transkripcije in prevodi.

Pod svoje zapiske o slovenskem glasoslovju na
prazni, nepaginirani strani za uvodom je zapisal
tale docela trdinovski opis Ljubljane iz sredine prejš¬
njega stoletja v domačem mengeškem narečju:

»Mengšan popisal bi takole Ljubljano:

Iblana je velak mest; ma duš, kokr slišani 25 tav-
žent; kdar pa je smain dan 6 , je pa vse čarn, je Idi
kokr mrovlincov. škricov je dost, možganov pa pre¬
klet mav: iblanske gospe pa gledajo prov prliznen:
mislam, de b’ nč ne godrnale, če b im vovk kej za-
vongavu. Po sred mesta teče Iblanca, hudičov’ grda
voda. Carkva je več, po so tud prov lpe, de b le te
hodičeve trcijanke tav (prvotno: tal) tko ne oblzvalc,
de more čvovk dobr merkat, de ne pade: tko gvahko
so kamnč olizale. Na prodej dobi se vse, na pvaca
zelenava, pr šuštarskam most’ tiča, v voštarijah vin,
kosiv, al kej drujga; za lemenatam moka, češple pa
pred flečkajnarja in pa — pod turnam 7  v host, pa so
ble enkat velik cnej’, tud’ po groš: V Iblan’ je godr-
ner 8  nej ta več žvina, pa ne vem kakšan je, al kaj
b’ mislu, dost’ prida ne bo: gospoda je vsa hodičeva.
V Iblan’ je tud’ en škof pa en frajman. 9 «

6  Semanji dan.

7  V avtobiografiji, LZ 1905, 415—416, pripoveduje Tr¬
dina, da je v gimnazijskih letih hodil poleti »z bukvami v
rokah pod Turen (Tivoli) k slovečemu studencu, kateremu
so dali dijaki ime Hipokrena«, ki »je postala pravo di¬
jaško shajališče, čitališče in zabavišče. Primerilo pa se je
tudi včasi, da je prirejal v obližju njenem svoje burke
poredni Amor«.

8  Guverner.

9  Rabelj; o njegovi službi prim. Ivan Vrhovec, Ljub¬
ljanski meščanje, 88 ss.

KRONIKA

53

STATISTIČNI PODATKI O
ŠTEVILU IN KAPACITETI
TRGOVSKIH, OBRTNIH IN
INDUSTRIJSKIH OBRATOV
V NOVO PRIKLJUČENIH
OBČINAH VEL. LJUBLJANE

LOJZE P I P P

Mestni statistični urad je istočasno s popisom pre¬
bivalstva v novo priključenih občinah z dne 15. sep¬
tembra 1935 1  izvršil tudi popis trgovskih, obrtnih in
industrijskih obratov in kmetske posesti.

Na ta način smo prišli do dragocenih podatkov, ka¬
terih žal nimamo na razpolago za ostali del Ljubljane,
za katere so nam za enkrat na razpolago le tovrstni
podatki od popisa prebivalstva iz I. 1910. Večji del
gradiva obeh naj novejših popisov prebivalstva z dne
31. januarja 1921 in 31. marca 1931 se nahaja namreč
v Beogradu ter zadevno gradivo očividno še ni obde¬
lano, vsekakor pa ne objavljeno.

Za popis trgovskih, obrtnih in industrijskih obratov
so bile natisnjene posebne (rjave) popisnice, za popis
kmetske posesti so pa bile namenjene druge zelene
popisnice. Obe popisnici sta stavili tako na popiso¬
valce kakor tudi na prizadete stranke posebne zahte¬
ve, katerim niti prvi niti drugi niso bili vedno dorasli.

Zato izvršen popis prebivalstva ni dosegel pričako¬
vanega uspeha.

V kolikor je bilo mogoče zbrano gradivo o popisu
trgovskih, obrtnih in industrijskih obratov sortirati
in obdelati, priobčujemo v naslednjem rezultate tega
dela, katerega pa iz zgoraj navedenih vzrokov ne sme¬
mo imeti za točno inventarizacijo vsega gospodar¬
skega udejstovanja v priključenih občinah.

Vsekakor nam pa nudijo zbrani podatki zadostno
in zanesljivejšo podlago za nekatera dela naše gospo¬
darske komunalne politike.

Popis kmetske posesti se je pa iz zgoraj navedenih
vzrokov v nekaterih točkah ponesrečil, kar je pripi¬
sovati predvsem nezaupljivosti prizadetih prebivalcev.

Kot že povedano, je bil namreč ta popis prebival¬
stva v novo priključenih občinah namenjen predvsem
potrebam mestnega domovinskega urada, tako da so
bila statistična poizvedovanja tega popisa le drugot-

1  Glej »Kroniko« III. 1. št. 1, 2, 3 in 4.

54

KRON

K A

KRONIKA

55

Stepanja vas

1  V teh dveh občinah ni bilo prijavljenih, ozir. popiaanih nobenih obratov z mehaničnim pogonom, zato odpadejo tovratne razpredelnice, ozir. podatki.
1  Letala niso všteta.

56

KRONIKA

nega pomena. Mestni statistični urad je še pred za¬
četim popisom prebivalstva v okoliških občinah izdelal
predlog za celoten popis prebivalstva vsega mesta, ki
je pa zaradi predvsem finančno - tehničnih razlogov
moral ostati neizvršen, čeprav bi bil isti nujno potre¬
ben, tako zaradi potreb lastne komunalne uprave, ka¬
kor tudi zaradi potreb drugih interesentov statistike.

Tudi za ozdravljenje našega gospodarstva bi bilo
neobhodno potrebno nekakšno inventariziranje naših
gospodarskih prilik in razmer, ki nam bi edino lahko
pokazalo, kaj prav za prav imamo in s kakšnimi vred¬
notami pri našem delu razpolagamo. To delo so mo¬
rali opraviti vsi oni narodi, ki so si z modernimi po¬
pisi prebivalstva omogočili točen vpogled v svoje go¬
spodarstvo ter so si na ta način svoje delo in priza¬
devanja postavili na nove in zanesljive temelje. Uspehi
teh narodov, ki se niso ustrašili dela in žrtev, da
ugotove kaj in koliko imajo, so nam dovolj poznani.

Podatki, v kolikor so nam na razpolago, so za
današnje razmere nezadostni in zastareli, zato neza¬
nesljivi, tako, da se mora naša uprava večkrat zado¬
voljiti le s površnimi cenitvami, kar zelo kvarno
vpliva na pričakovan učinek njenih gospodarskih od¬
redb. Tako mora naša uprava pri svojem poslovanju,
posebno danes, neprenehoma posegati v občutljiv
organizem našega socialnega in gospodarskega živ¬
ljenja ter doseže, zaradi nepoznavanja razmer, več¬
krat nasproten uspeh, kot ga s svojim delom priča¬
kuje.

Tudi za druga znanstvena raziskovanja bi bilo gra¬
divo novega popisa prebivalstva, ki bi bilo seveda
vsak čas na razpolago interesentom za tovrstna dela,
neprecenljivega pomena.

Razen tega je mestni statistični urad v zvezi s temi
deli izvršil tudi popis poljedelskih obratov (lastnin¬
sko razmerje, površina poljedelskega gospodarstva,
površina po vrsti obdelovanja zemlje, starostna in so¬
cialna razdelitev v poljedelski stroki zaposlenega pre¬
bivalstva, število domače živine, število sadnega drevja
in površina posevkov v 1. 1935.), ki pa zaradi nera¬
zumevanja in nezaupanja s strani prebivalstva ni dalo
rezultatov, katere bi bilo mogoče obdelati.

Pripomniti moramo namreč, da za ta popis prebi¬
valstva nismo imeli pravnega naslova, ki bi nam omo¬
gočal zbiranje točnejšega gradiva.

Dok

}  lublfefl!

kronika

57

IZ KOMUNALNEGA ŽIVLJENJA

SLOVENSKIH MEST

PREIMENOVANJE ULIC
V LJUBLJANI

Mestni svet je na svoji seji dne 12. februarja 1937
sprejel sklep, ki vsebuje načela, po katerih naj se
izvrši novo preimenovanje ulic v Ljubljani. Ker so
se mestu priključile okoliške občine in so imele ne¬
katere ulice teh občin enaka imena kot ulice v mestu,
je nastala nujna potreba, da se imenovanje ulic velike
Ljubljane enotno uredi. Govore pa za to preimeno¬
vanje še mnogi drugi razlogi zgodovinskega, narod¬
nostnega značaja itd. Zato je kulturni odbor mestnega
sveta sestavil v ta namen predlog, ki določa za enkrat
samo načela, po katerih naj se preimenovanje ulic
izvrši.

Sprejeti predlog je:

Razlikujejo naj se trije pasovi: 1. staro mesto,
2. novo mesto, 3. periferija.

Staro mesto je oni del mesta, ki je bil nekoč obdan
z obzidjem, s svojo ožjo okolico in glavnimi, vanje se
stekajočimi komunikacijami.

Novo mesto obsega izven tega jedra vse ozemlje
Ljubljane do zadnje razširitve v veliko Ljubljano.

Periferija se krije z novo priključenimi bivšimi oko¬
liškimi občinami.

Načela imenovanja ulic v teh treh pasovih morajo
biti nujno različna.

Za staro mesto naj velja kot prvo načelo načelo
ohranjevanja starih imen, ker tvorijo »harmonično
enoto z zgodovinsko zunanjostjo« (Baš) in ker so
dragoceni zgodovinski in jezikovni spomeniki, ki jih
zato ne kaže uničevati, kakor tudi drugih spomenikov
ne uničujemo (Jugosl. akademija znanosti in umet¬
nosti v Zagrebu).

Posebne razmere v ljubljanskem starem mestu in
njegovi nomenklaturi so posledica dolgotrajnih, za
Slovence kot narod častnih bojev za slovenski značaj
ponemčene mestne zunanjosti, kar se je javljalo po¬
sebno v uličnih napisih, in je tako vso ljubljansko
nomenklaturo od Fr. Levstika do borbene akcije Iva¬
na Hribarja bolj ali manj do 1909 imeti za zgodo¬
vinski spomenik (VI. Fabjančič), čeprav je narodna
gorečnost včasih segla preko spomeniško obzirne
meje. Zato prihaja glede starega mesta v Ljubljani
danes nedvomno v poštev tudi načelo: »Stara imena,
ki so bila šele v novejši dobi odstranjena, naj se zo¬
pet dvignejo do časti in veljave« (J. Rus po Kuns-
wartu). Potreba revizije imenovanj ulic in trgov tudi
v starem mestu je nedvomno dana. Postopati pa bo
treba invidiualno in v vsakem primeru najprej ugo¬
toviti, »koliko si je kako novejše ime pridobilo zgo¬
dovinske veljave, da sme zahtevati varstvo« in kje
je potreba, da odstranjena stara imena ožive v prvotni
obliki (J. Rus po Kunswartu). Za bodočnost mora

glede starega mesta obveljati načelo, da zgodovinskih
ulic ni mogoče imenovati z imeni zaslužnih oseb iz
novejše zgodovine.

V novem mestu je treba deloma razlikovati med
bivšimi predmestnimi naselbinami in resnično novimi,
na novih tlorisnih osnovah nastalimi deli mesta. Glede
prvih veljajo deloma zgodovinska načela, ker je nji¬
hova stara nomenklatura logično dopolnilo one v
starem mestu. Iz čisto praktičnih vidikov bo treba
ugotoviti predvsem tudi med prebivalci že ukoreni¬
njena, spontano nastala imena, dalje važnejša, po¬
sebno zgodovinsko pričevalna katastralna in zemlje¬
pisna imena, v tretji vrsti pa ne bo mogoče prezirati
imenovanj po glavnih komunikacijah z okolico ali po
važnih poslopij, kakor so kolodvor, univerza, cerkve,
pomembna šolska poslopja, gledališča, muzeji in po¬
dobno, ker so taka imena za tujca zelo nazorna in
olajšujejo orientacijo (Konservatorski urad v Splitu).
V veliki meri pa se bo lahko v novem mestu že raz¬
mahnilo smotrno imenovanje po čisto novih, po ute¬
meljenih vidikih, izbranih za mesto, narod ali kulturo
zaslužnih osebah, zgodovinsko pomembnih dogodkih
in krajih. Načelo pa naj bo, da bodi tudi nova Ljub¬
ljana kot kulturno središče Slovencev in kot upravno
središče jugoslovanske banovine eno telo in ena duša
tudi po svojih imenih, torej po licu svoje sodobnosti
to, kar nam je stara kot zgodovinski pojav. Zato naj
bo pri izbiri na prvem mestu zakladnica z Ljubljano
zgodovinsko zvezanih imen, na drugem vsa slovensko
pomembna imena, na tretjem našega mesta in na¬
šega naroda jugoslovanska skupnost. Ulicam in tr¬
gom pa naj bi se načeloma ne  dajala imena živih
oseb  (Konservatorski urad v Splitu), naj bi bile nji¬
hove zasluge še tako velike za mesto in narod. Iz¬
jemno mogoče le v čisto izrednih primerih, ko gre
za imena vladarjev ali za usodo naroda naravnost
revolucionarno pomembnih oseb. Drugo načelo naj
bo, da ne izbirajmo imen mehanično po znanstveni
literaturi, ampak po tem, koliko so vsaj v inteligenčnih
krogih živa in pomembna. (Konserv. urad v Splitu.)
Izbor naj se ozira predvsem na to, da bodo imena
tudi v kaki idejni zvezi z ulico ali trgom ali vsaj ti¬
stim mestom (načelo zagrebškega imenovanja ulic)
posebno pa, če so ulice nastale ali se razvile kot po¬
sledica njihovega delovanja (Baš).

Periferija, ki po večini še sploh nima urejene no¬
menklature, bo nudila krstitelju novih ulic zopet či¬
sto drugačen problem in mu dopuščala veliko več
svobode. Tu se bo njegova domišljija naravnost krea¬
tivno udejstvovala. Vendar naj bi tudi tu dajal osnovo
genius loči: Ugotove naj se event. zgodovinsko po¬
membna katastrska in geografska imena ter imena,
ki so med ljudstvom že udomačena, čeprav še nimajo
legalizacije. Za glavne prometne žile, ki vodijo skozi
periferijo iz mesta v okolico, bomo ohranili skupna
imena, druge bomo imenovali po smereh iz bližnje
okolice. Sicer pa bo treba razen pri imenih, ki so

58

KRONIKA

kakorkoli združena s postankom in zgodovino do-
tičnih delov periferije, ustvariti skupine imen, ki jih
bo treba osredotočiti po skupinah ulic ali celih bivših
naselbin. To namreč olajšuje orientacijo. V severnih
in zahodnih delih mesta bo treba misliti na neodrc-
šene brate v sosednjih državah, nekje, mogoče v do¬
slej amerikansko označeni Rožni dolini, pa koncen¬
trirati naše zveze z Ameriko itd.

Glede Rožne doline je treba sprejeti načelno sta¬
lišče, da se mora njen numerični sistem imenovanja
ulic, sedaj, ko je vključena v Veliko Ljubljano, pri¬
lagoditi večini in dobiti imena po istem načinu, kakor
je udomačen v ostalem mestu.

Za postopek pri reševanju tega važnega vprašanja
naj bi veljal tale načrt:

1. Občinski svet odobri najprej gornja načela, ki
se objavijo v listih.

2. Vse korporacije in privatni interesenti naj se
javno pozovejo, da v določenem roku javijo mestne¬
mu magistratu svoje želje glede preimenovanja ali
novega imenovanja.

3. Vsa akcija se osredotoči v kulturnem odseku, ki
naj mu tehnično pomaga gradbeni urad.

4. Delo imenovanja samo naj se izvrši po nasled¬
njem vrstnem redu:

a) Revizija dvojnih imen v veliki Ljubljani in od¬
ločitev o tem, katera ostanejo v starem, oziroma no¬
vem delu mesta, oziroma katera naj se odstopijo
predmestjem.

b) Novo imenovanje in preimenovanje na peri¬
ci Revizija obstoječih imen v novem mestu.

d) Novo imenovanje in preimenovanje v novem
mestu.

e) Po potrebi rehabilitacija starih, v zadnjih deset¬
letjih odstranjenih imen v starem in novem mestu.

KOMUNALNE VESTI

Na seji mestnega sveta je poročal župan dr. Adlešič o
stanju Mestne hranilnice ljubljanske, ki je. po delni opro¬
stitvi vlog z dne 1. decembra 1936 takšno: od 29.000 vla¬
gateljev, katerih vloge so popolnoma proste, je dvignilo
v času od 1. decembra 1936 do 10. februarja 1937 svoje
vloge 1218 vlagateljev v skupni višini Din 2,364.650'—. -
Pogajanja, ki so jih vodili zastopniki mestne občine s po¬
sestniki zemljišč pri Sv. Križu, ki bi prišla v poštev za
odkup v namenu, da se na njih postavi mrtvaška veža
oziroma uredi Vrt vseh svetnikov, so toliko napredovala,
da se je znižala cena za svet od Din 100'—, odnosno 150 —
na povprečno Din 46'— za kvadratni meter. Odkupljenih
bo 5268 m 2  sveta za ceno Din 274.665' , in ker je SUZOR
že obljubil v ta namen posojilo 2 milijonov dinarjev, je
zidava mrtvaške veže zagotovljena. — Nadalje je bila spre¬
jeta tale resolucija za ljubljansko univerzo: »Ker univer¬
za kralja Aleksandra v Ljubljani od svojega začetka v
letu 1919. do današnjega dne samo gostuje v banovinskih
prostorih in nima zato nobene možnosti, da bi sc kot
najvišji in najpotrebnejši slovenski znanstveni zavod
mogla svojemu kulturnemu namenu primerno razviti, na
drugi strani pa se je že od vsega začetka posestvo Koslcr-

jevih dedičev .Cekinov grad 1  imelo in se še vedno ima
za primerno zemljišče, kjer bi se mogla univerza raz¬
mahniti, poziva mestni svet ljubljanski, naj bi kraljev¬
ska vlada, ki je nedavno beograjski univerzi zagotovila
obširen kompleks zemljišč, to v mestu Ljubljani samem
edino še primerno posestvo za univerzo kralja Aleksandra
v Ljubljani kupila in za to potrebni znesek vstavila v
proračun za leto 1937/38.« Sprejeta so bila obširna na¬
čela, po katerih se bo izvršilo imenovanje in preimeno¬
vanje ulic, cest in trgov v Ljubljani.

KRAJEVNI DOGODKI

Dne 17. januarja je prispel v Ljubljano na povabilo in
kot gost župana dr. Adlešiča dr. Peter Ženki, sloveči češki
socialni organizator in praški komunalni politik, da v
predavanju pove o socialni politiki, ki jo vodi mesto
Praga. Na postaji so ga sprejeli zastopniki oblasti Ju-
goslovansko-češkoslovenske lige. Odlični gost je ves čas
svojega bivanja posvetil ne samo glavnemu namenu svo¬
jega obiska pri nas, ampak je njegov poset poglobil tudi
vzajemno delo Jugoslovansko - češkoslovcnske lige. Zlasti
pa je omeniti njegovo predavanje, ki se je vršilo dne
18. januarja in se ponovilo naslednji dan, obakrat v
unionski dvorani, ki so jo zastopniki oblasti ter občinstvo
vseh slojev napolnili do zadnjega kotička. Predavatelj je
živo opisal eminentno socialno delo mestne občine praške
in ga nazorno pokazal s filmom. Za predavanje ga je pu¬
blika nagradila z dolgotrajnim aplavzom. Ostali prosti čas
je porabil za ogled mestnih in drugih zasebnih socialnih
ustanov, tu hvalil, tam kazal hibe, povsod pa pripomnil,
kako je ta ali ona stvar v Pragi. Večer pred odhodom je
bila njemu na čast prirejena na češkoslovaškem konzu¬
latu svečana recepcija, ki so sc je udeležili tudi zastop¬
niki oblasti, 20. januarja pa je odpotoval dalje v Maribor.

Z novim letom se je vidno poživilo gibanje za zidavo
prepotrebne bolnice in medicinske klinike v Ljubljani,
prav tako pa tudi za popolno slovensko univerzo. Prav
na dan sv. Save, ko so bile na univerzi razdeljene sveto-
savske nagrade, je zvečer priredila Akademska akcija za
izpopolnitev univerze v Trgovskem domu veliko zboro¬
vanje, ki so se ga udeležili zastopniki oblasti, univerze,
kulturnih društev ter številni akademiki. Na zborovanju
je bila odločno postavljena in podprta z zgovornimi argu¬
menti zahteva po popolni univerzi. — In kakor da bi
stiska ne bila že dosti velika, je 4. februarja zjutraj začelo
goreti v poslopju tehnične fakultete v Aškerčevi ulici.
Ogenj je nastal v natrpanem kabinetu univ. prof. Kav¬
čiča. Materialna škoda ni ravno tolika, tem večja, skoraj
neprecenljiva pa je škoda, ki jo je napravil ogenj z uni¬
čenjem tehničnega in znanstvenega gradiva.

Dne 31. januarja, en teden po velikem dogodku samem,
je Ljubljana slovesno proslavila podpis prijateljske po¬
godbe med Jugoslavijo in Bolgarijo. V mično okrašeni
dvorani Trgovskega doma so se zbrali zastopniki oblasti,
nacionalnih in kulturnih društev ter veliko občinstva, da
manifestirajo ob tem radostnem, dolgo zaželenem do¬
godku. Po slavnostnem govoru predsednika Jugoslovan-
sko-bolgarske lige Rasta Pustoslemška so bile z navduše¬
njem sprejete in odposlane brzojavke vladarjema obeh
držav, ministru Dimu Kazasovu in drugim odličnim Bol¬
garom, ki so tako vneto delovali za zbližanje.

18. februarja je bila v magistralni dvorani prisrčna
slavnost. V prisotnosti divizionarja Toniča, večjega šte¬
vila višjih in nižjih oficirjev, zastopnikov dobrovoljcev
in drugih nacionalnih organizacij je župan dr. Adlešič
pripel Jožefi Kumljevi, materi padlega dobrovoljca, kra¬
ljevo odlikovanje, zlato kolajno. V imenu dobrovoljcev,
kakor tudi odlikovanke se je zahvalil prof. Jeras.

20. februarja je bil v garažnem poslopju opekarne na
Viču slovesno odprt hidrotchnični laboratorij. Prisotni so

KRON

59

bili zastopniki oblasti in univerze ter akademiki. Po go¬
vorih, v katerih je bila izrečena topla zahvala banski
upravi, ki je s podporo omogočila ta skromni laboratorij,
je prof. ing. Žnidaršič orisal naprave v laboratoriju, po¬
tem pa je sledil preizkus delovanja naprav.

UMRLI SO:

Katehet Pavel Zajc je umrl 15. januarja. Pokojnik se je
rodil 24. junija 1877 v Sodražici. V mašnika je bil posve¬
čen 1903. Potem je služboval kot kaplan in katehet po
raznih krajih, nazadnje v Ljubljani. Bil je zelo priljub¬
ljen zlasti med mladino in med reveži zaradi svoje rado¬
darnosti.

16. januarja je preminul višji šolski nadzornik Fran
Gabršek. Rodil se je 1856 na Homcu  pri Kamniku. Po
odlično končanem učiteljišču je služil kot učitelj po raz¬
nih krajih. 1885 je prišel v Krško, kjer je bil 10 let nad¬
učitelj in okrajni šolski nadzornik. Tam je tudi ustanovil
Učiteljsko pedagoško društvo za krški okraj. 1895 je bil
prideljen ženskemu učiteljišču v Ljubljani, kjer je ostal
3 leta, potem pa je postal voditelj II. mestne deške šole
v Ljubljani. 1908 je postal okrajni šolski nadzornik za
ljubljansko okolico in kamniški okraj, kar je ostal 11 let.
Po prevratu je postal višji nadzornik za mariborsko oblast
in Prekmurje. Zlasti vidno je pokojnikovo delo v peda¬
goški publicistiki in pri sestavljanju raznih šolskih knjig.

18. januarja je umrl Ivan Dachs, v 74. letu svoje sta¬
rosti, bivši dolgoletni gostilničar v Florijanski ulici. Po¬
kojnik je bil dalj časa občinski svetnik in upravni svetnik
Mestne hranilnice ljubljanske. Za njegove zasluge ga je
mestna občina imenovala za meščana ljubljanskega.

10. februarja je umrl na Golniku ing. Milan šuklje, taj¬
nik Zveze industrijcev. Pokojnik je bil sin umrlega poli¬
tika in nekdanjega deželnega glavarja Frana šukljeta in
se je rodil v Wiener Neustadtu 18. junija 1881. Srednjo
šolo je študiral na Dunaju, tehniko pa na Dunaju, v Pragi
in Gradcu, kjer je diplomiral 1906. Potem je služboval
po nekaterih zasebnih službah, nato v železniški službi,
pred vojno pa je postal profesor Tehniške srednje šole v
Ljubljani. 1919 je postal tajnik Zveze industrijcev in na
tem mestu razvil vso živahnost svojega temperamenta.
Zelo se je vedno zavzemal za znižanje davkov, za želez¬
niško zvezo Št. Janž—Sevnica, Ljubljana—Sušak, med
slednjima krajema tudi za cestno zvezo. Nad vse pa mu
je bila pri srcu Dolenjska, v kateri je hotel dvigniti tujski
promet.

13. februarja je preminul upokojeni polkovnik Alfonz
Žerjav. Rodil se je 26. avgusta 1876 v Ložu. Po gimnaziji
se je posvetil vojaški karieri in njegovo prvo službeno
mesto je bilo pri 17. pešpolku v Celovcu. V svetovni vojni
se je bojeval v Galiciji in na italijanski fronti, ob pre¬
vratu pa se je kot major ponudil novoformiranemu peš¬
polku v Ljubljani in z njim odhitel v Velikovec. Pover¬
jeno mu je bilo poveljstvo nad obmejnimi formacijami
za vzhodni del Koroške. S koroške fronte je bil poklican
v Celje, nato pa je bil nekaj časa poveljnik vojnega okrožja
v Otočcu. 1928 je stopil v pokoj in se stalno naselil v
Ljubljani.

14. februarja je umrl Josip Stegu, veterinarski inšpek¬
tor kr. banske uprave. Pokojnik se je rodil 1875 v Ljub¬
ljani. Po končanih 6 razredih srednje šole se je vpisal na
živinozdravniško visoko šolo na Dunaju, po nekaj letih
službe pa je opravil maturo in pozneje postal doktor ve¬
terine. Služboval je kot deželni živinozdravnik v Mokro¬
nogu, kot okrajni v Žalcu, Dubrovniku in Makarski, po¬
tem pa je bil oskrbnik mestne klavnice v Ljubljani. Nato
je služil še v Radovljici, v kmetijskem ministrstvu na Du¬
naju, med vojno pa je bil šef vojnega guvernerstva na Ce¬
tinju. Po prevratu je bil okrajni veterinar v Celju, pred
petimi leti pa je zasedel mesto, na katerem ga je zatekla
smrt.

26. februarja je izdihnil dr. Janko Kersnik, ravnatelj
Kmetske posojilnice ljubljanske okolice. Pokojnik se je
rodil 28. decembra 1881 na gradu Brdu kot sin našega
velikega pisatelja Janka Kersnika. Po končanih juridičnih
študijah se je posvetil najprej notariatu, 1910 pa je prešel
k narodnem gospodarstvu in eno leto kasneje postal rav¬
natelj Kmetske posojilnice ljubljanske okolice. Sodeloval
je pri nacionalizaciji mnogih podjetij. Bil je podpredsed¬
nik Zveze slovenskih zadrug, član nadzorstva Ljubljanske
kreditne banke, uprave tvornice Peko, podpredsednik
Združenih opekaren. Deloval je zlasti pri Družbi sv. Ci¬
rila in Metoda, kateri je bil dolgo blagajnik. Posebno v
mlajših letih je z uspehom deloval v naši literaturi, veliko
njegovih stvari je raztresenih po revijah in njegovo ime
skrito pod psevdonimi. Omeniti je treba pokojnikovo ve¬
liko dobrosrčnost in darežljivost v socialne in kulturne
namene.

LJUBLJANSKA KRONIKA

BORIS WI D E R

JANUAR 1927

9. V opernem gledališču se je vršilo protestno zboro¬
vanje ljubljanske sekcije Združenja gledališčnih igralcev
proti redukciji proračuna ljubljanskega Narodnega gleda¬
lišča. Zborovanja so se udeležili tudi zastopniki nacional¬
nih in kulturnih organizacij ter vseh slovenskih političnih
strank, ki so s svojimi izjavami solidarno podprli borbo
gledališčnih igralcev. Sprejete so bile resolucije, ki so bile
poslane na merodajna mesta.

12. V Beogradu je umrl poslanik dr. Otokar Rybaf. Po¬
kojnik se je rodil v Postojni dne 12. septembra 1865.
Ljudsko šolo, gimnazijo ter univerzo je končal na Dunaju.
1888 je vstopil kot pravni praktikant na deželnem sodišču
v Trstu, 1890 je postal odvetniški koncipient, 1895 pa je
odprl v Trstu svojo odvetniško pisarno. Skoraj takoj po
svojem prihodu v Trst je živo posegel v politično borbo
tržaških Slovencev in je bil 1900 izvoljen v tržaški občin¬
ski svet, v katerem je ostal do prevrata. 1907 je bil izvoljen
za državnega poslanca v V. tržaškem okraju, kar je ostal
do konca vojne. Ob italijanski'vojni napovedi je bil po¬
klican v vojake in je bil na fronti dve leti, ko je bil skli¬
can državni zbor. Potem je sodeloval v parlamentu pri
sestavljanju majske deklaracije. Ob prevratu je bil pokoj¬
nik predsednik tržaškega Narodnega sveta in potem član
Narodnega Veča v Zagrebu, kjer se je zelo zavzemal za
čim hitrejše zedinjenje. V decembru 1918 je bil določen
za delegata na mirovni konferenci v Parizu, kjer je ostal
do leta 1925., nakar se je v Ljubljani vpisal za odvetnika.
1921 ga je vlada imenovala za delegata na rimski konfe¬
renci, pozneje pa še na portoroški konferenci. 1922 je bil
definitivno prevzet v državno službo. Dobil je naslov po¬
oblaščenega ministra in poslanika ter je prevzel vodstvo
oddelka za mednarodne pogodbe. Vlada je sklenila, da bo
veliki pokojnik pokopan na državne stroške. — Monterji
mestne elektrarne so pričeli napeljevati električne žice po
vsem grajskem poslopju. S tem se je realiziral svoječasni
sklep gerentskega sveta o elektrifikaciji ljubljanskega
Gradu.

16. V Beogradu je umrl svetovnoznani geograf in učenjak
Jovan Cvijič. Ljubljanska univerza in Slovenska Matica
sta razobesili žalne zastave, Geografsko društvo pa je skli¬
calo žalno sejo.

23. Volitve v oblastno skupščino so dale v Ljubljani
tale rezultat: število volilcev je bilo 14.084, oddanih gla¬
sov 9253, na posamezne stranke odpade glasov: na ZDS
941, na SDS 4159, na SLS 3412, na NRS 510, na Bernota
77, na SKS 154. Za ljubljanske poslance v oblastni skup-

60

KRONIKA

ščini so izvoljeni: dr. Anton Brecelj, zdravnik, Anton Ro-
jina, industrijec, dr, Dinko Puc, odvetnik, Ivan Tavčar,
uradnik Delavske zbornice, in Ivan Mohorič, tajnik Zbor¬
nice TOI.

24. Danes so v znak protesta proti ukinitvi honorira¬
nega staža zdravnikov-pripravnikov in iz solidarnosti do
zagrebških in beograjskih tovarišev štrajkali tudi ljub¬
ljanski medicinci.

26. Umrl je upokojeni gimnazijski ravnatelj Fran Wies-
thaler, zaslužen po svojem velikem latinsko-slovenskem
slovarju, s katerim se je ukvarjal zadnjih 30 let. Delo pa
zaradi velikih denarnih zadreg še ni moglo iziti. — Grad¬
beno ministrstvo je pooblastilo gradbeno ravnateljstvo v
Ljubljani, da sme pričeti z deli za ureditev in tlakovanje
ulic in prostorov med glavnim kolodvorom, Dunajsko in
Masarykovo cesto ter Slomškovo ulico.

FEBRUAR 1927

I. Nikola Uzunovid je po demisiji svoje prejšnje vlade,
ki je bila podana pred nekaj dnevi, danes sestavil novo
vlado, v kateri so trije ministri Slovenci, in sicer: ing. Du¬
šan Sernec, minister za javne zgradbe, dr. Andrej Gosar,
minister za socialno politiko, in dr. Fran Kulovec, mini¬
ster za poljedelstvo in vode.

3. V nabito polni unionski dvorani je priredil svoj vio¬
linski koncert znameniti češki violinski virtuoz Vaša Pri¬
hoda. Uspeh je bil velikanski. - Ministrstvo za notranje
zadeve je pozvalo komisarja ljubljanske mestne občine, da
čimprej izvrši potrebne priprave za bližajoče se občinske
volitve.

II. Umrl je Fran Drenik, eden zadnjih zastopnikov tiste
slovenske generacije, ki se je zbirala okoli Janeza Blei-
weisa, Josipa Jurčiča in mladega dr. Ivana Tavčarja. Bil
je med ustanovitelji Južnega Sokola, član in odbornik
Dramatičnega društva, ki je igral pri dramatičnih pred¬
stavah v stari čitalnici in v stanovskem gledališču, član
Ljubljanske čitalnice, Družbe sv. Cirila in Metoda, Glas¬
bene Matice in ustanovitelj Čitalnice, Posojilnice in Druž¬
be sv. Cirila in Metoda v Spodnji šiški. — Za novega
upravnika Narodnega gledališča v Ljubljani je imenovan
arhitekt Rado Kregar. — Mestni fizikat je objavil te-le za¬
nimive podatke iz preteklega leta: porok je bilo 667.
Otrok se je rodilo 1516, med njimi 61 mrtvorojenčkov.
Reševalna postaja je prepeljala v bolnico 1739 bolnikov
in ponesrečencev. Mestno kopališče ob Ljubljanici je ob¬
iskalo v času od 19. junija do 25. septembra 14.774 ljudi,
mestno kopel pa 31.422 ljudi.

16. Ministrski svet je na svoji seji dovolil kredit v zne¬
sku Din 200.000'— za popravo muzejskega poslopja.

20. Slovensko ženstvo je priredilo v univerzitetni zbor¬
nici spominsko proslavo Zofke Kvedrove s predavanjem
Minke Govekarjeve. — Umrl je Urban Zupanc, trgovec in
posestnik, bivši solastnik tvrdke Skaberne, član uprav¬
nega sveta Ljubljanske kreditne banke in znani lovec, ki
ga omenja pisatelj dr. Ivan Tavčar v svoji knjigi »Cvetje
v jeseni«.

23. V zbornici mestnega magistrata so se zbrali poslanci
ljubljanske oblastne skupščine k svoji prvi seji. Velikega
župana dr. Baltiča je zastopal vladni svetnik dr. Rudolf
Andrejka. Za predsednika skupščine je bil izvoljen
dr. Marko Natlačen, za podpredsednika pa Josip Gostin¬
čar. Dr. Anton Brecelj je odložil svoj mandat za mesto
Ljubljano, njegov namestnik je dr. Juro Adlešič. V zvezi
s tem poročajo listi, da znaša površina ljubljanske oblasti
9195 4 km 2 , število prebivalstva pa 537.079.

28. Umrl je Alojz Slanovec, oblastni poveljnik varnostne
straže. Rodil se je 1865 v Ljubljani. Po odsluženi vojaščini
je stopil 1894 v magistralno službo, kjer je ostal do 1913,
ko je bila policija podržavljena, inšpektor mestne straže.
V državni službi je bil imenovan za okoliškega nadzor¬
nika, potem za kontrolnega nadzornika, tik pred prevra¬
tom za revirnega nadzornika, 1927 pa je postal oblastni
Poveljnik.

MAREC 1927

3. Veliki župan ljubljanske oblasti dr. Baltič je rešen
svoje dolžnosti. Na njegovo mesto je imenovan dr. Vodo¬
pivec Franc. — Splošno žensko društvo slavi 25-letnico
svojega plodnega delovanja.

9. Umrla je najstarejša ljubljanska meščanka in najsta¬
rejša Ljubljančanka vobče, 1827 rojena Hedviga Finz,
vdova po znanem nekdanjem ranocelniku Francu Ks.
Finzu. Pokojnica se je še prav dobro spominjala pesnika
Fr. Prešerna.

20. Avtomatična telefonska centrala je pričela funkcio¬
nirati. Nekaj dni prej so se telefonistke »poslovile« od
stare telefonske centrale. — Na plenarni seji Delavske
zbornice je bilo med drugim sklenjeno, da se bo kmalu
pričela zidati palača Delavske zbornice.

23. Dr. Vilko Baltič, bivši veliki župan ljubljanske obla¬
sti, je nastopil svoje novo službeno mesto kot veliki župan
užiške oblasti v Užicah. — Finančni odbor je v Beogradu
sprejel amandman za novi volilni red Zbornice za trgo¬
vino, obrt in industrijo v Ljubljani.

28. Na seji delegatov Zveze trgovskih gremijev iz vse
Slovenije je bil sprejet oster protest proti amandmanu o
spremembi volilnega reda za Zbornico TOI. Protestu sta
se pridružili Zveza slov. obrtnikov in Zveza industrijcev.

— V Linzu je umrl nemški pesnik Edvard Samhaber, pre¬
vajalec Prešernovih pesmi v nemščino.

APRIL 1927

1. V ljubljanski občinski sosvet sta imenovana tesarski
mojster Pust in trgovec Gagi. — Likvidiran je oddelek za
socialno politiko v Ljubljani. Njegove posle je prevzel
notranji oddelek velikega županstva. Ob tej priliki je
upokojen načelnik oddelka dr. Fran Goršič in še nekaj
drugih uslužbencev. — Ob nastopu novega proračunskega
leta je bilo zaradi skrčenja proračuna reduciranih veliko
železničarjev, na univerzi pa 9 asistentov in 1 služitelj. —
Dosedanji šef prosvetnega oddelka na velikem županstvu
dr. Dragotin Lončar je razrešen svojih dolžnosti. Na nje¬
govo mesto je imenovan dr. Karel Capuder, doslej profe¬
sor na humanistični gimnaziji v Ljubljani.

5. Dr. Karel Savnik, delegat ministrstva financ v Ljub¬
ljani, je imenovan za načelnika v finančnem ministrstvu.
Na njegovo mesto je postavljen višji finančni svetnik dr.
Ivan Rupnik.

17. Vlada Nikole Uzunoviča je odstopila. Novo vlado, v
kateri ni nobenega Slovenca, je sestavil Velja Vukičevič.

— Ministrstvo trgovine in industrije je odločilo, da določi
civilne prisednike za obrtno sodišče v Ljubljani in nji¬
hove namestnike iz vrst delodajalcev Zbornica za trgo¬
vino, obrt in industrijo, iz vrst delojemalcev pa Delavska
zbornica. — Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je
prispevala v fond za Akademijo znanosti in umetnosti in
za Narodno galerijo Din 100.000'—.

23. Gerentski sosvet je sklenil pretlakovati Dunajsko
cesto med Figovcem in Gajevo ulico v svoji režiji. Mestna
klavnica prične s 1. majem izdelovati umetni led tudi za
stranke. Za Peričev spomenik se votira Din 15.000'—, za
Narodno galerijo pa Din 300.000'—.

30. V Leonišču je preminul znani koroški narodnjak
župnik Ante Gabron. — Okoli 400 nemških avtomobilistov
iz Nemčije je potovalo skozi Ljubljano. Ulice, po katerih
so vozili, so bile okrašene z zastavami. Ob prestopu meje
na Planini pri Rakeku jim je veliki župan dr. Vodopivec
brzojavno poželel dobrodošlico.

MAJ 1927

4. V Dovjem je umrl župnik Jakob Aljaž, znani turist in
skladatelj.

8. Včeraj in danes se je vršil v Zagrebu kongres jugo¬
slovanskih mest, na katerem so bila zastopana štiri slo¬
venska mesta. Sprejet je bil pravilnik o ustanovitvi Zveze

kronika

61

mest, kakor tudi resolucija, v kateri se zahteva, da bi
mesta kot samoupravne edinice ne spadale v oblastno in
sresko samoupravo, nadalje zahteva, da se z zakonom
ustanovi disciplinarna in sindikalna odgovornost župana
in uradnikov napram občini, živahno je bilo razpravlja¬
nje o zakonskem načrtu o mestih, važen pa je predlog o
ženski volilni pravici, ki naj bi jo v mestih imele ženske,
ki samostojno vodijo kako obrt, in tiste s popolno srednje¬
šolsko izobrazbo. — Trije člani gerentskega sosveta, dr.
Ivan Stanovnik, dr. Valentin Rožič in Janez Nep. Jeglič
so naznanili vladnemu komisarju Mencingerju svojo de-
misijo.

9. V unionski dvorani je priredila »Slovenska Matica«
v zvezi z Narodno galerijo slavnostni večer, na katerem
je imel uvodni govor dr. Dragotin Lončar. Njegovemu go¬
voru so sledile orkestralne in pevske točke ter recitacije
Levarja iz Cankarja in Župančiča. — Na zahtevo general¬
nega ravnateljstva carin je gradbeno ministrstvo ukazalo
gradbenemu ravnateljstvu v Ljubljani, da naj se tlakujejo
vse ulice, ki vodijo k carinarnici in carinskemu skladišču.
Določen je kredit Din 2,000.000' . — Umrl je Oroslav

Dolenc, znani svečar in posestnik v Ljubljani. Rodil se
je 1853 v Škofji Loki. 1873 je prišel v Ljubljano, se že
z 19. letom osamosvojil ter začel v nekdanji Gledališki,
sedanji Wolfovi ulici svečarsko in medičarsko obrt ter
trgovino. Pokojnik je bil občinski svetovalec nepretrgoma
od 1887 do 1898.

12. V mestni klavnici je začela obratovati nova hladil¬
nica.

14. člani opernega gledališča so odpotovali na svojo
turnejo v Sarajevo, Dubrovnik in Split, vseh skupaj 110
po številu. — Ljubljanska policija je uvedla svoj posebni
jezdni oddelek, ki šteje 16 stražnikov.

20. Umrl je dvorni svetnik in višji drž. pravdnik dr. An¬
ton Kremžar. Rodil se je 1867 v Ljubljani. Gimnazijo je
končal v Ljubljani, pravo pa na Dunaju. Pravno prakso
je napravil pri deželnem sodišču v Ljubljani. Služboval
je na raznih sodiščih Slovenije. 1924 je bil imenovan za
višjega drž. pravdnika v Ljubljani. Pokojnik je bil član
širše in ožje komisije za izdelavo projekta kazensko prav¬
nega reda. Lani je bil honorarni profesor ljubljanske ju-
ridične fakultete za splošni del kazenskega prava. -
Državna hipotekarna banka je kupila za svojo ljubljansko
podružnico poslopje bivše Trgovske banke ob Dunajski
cesti za ceno Din 3,000.000'—. — Semkaj je prispela sku¬
pina nemških gledališčnih igralcev, da gostuje v dramskem
gledališču. Na postaji so jih sprejeli zastopniki gledališča
in igralcev.

29. Francoski institut je priredil topel poslovilni večer
francoskemu konzulu de Flacheu, ki odhaja v Lvov. —
Ida Kravanja, prva Ljubljančanka, je angažirana za film¬
sko igralko v Berlinu.

30. Pod okriljem »Jugoslovanske Matice« je bila danes
slovesna proslava 10-letnice majske deklaracije. Mladina
vseh ljubljanskih šol je priredila slavnosten obhod po
mestu. Večer prej so dijaki ljubljanskih srednjih in stro¬
kovnih šol imeli svoje proslave v veliki unionski dvorani,
v opernem in dramskem gledališču.

JUNIJ 1927

1. Društvo »Atena« je priredilo v kazinski dvorani lepo
razstavo pogrnjenih miz.

3. V hotelu Tivoli se je vršil II. redni kongres Zveze
železničarjev Jugoslavije ob številni udeležbi delegatov iz
vse države ter zastopnikov avstrijskih, bolgarskih, polj¬
skih in romunskih tovarišev. Na kongresu je bilo storjenih
več važnih sklepov.

4. Istotam se je vršila III. balkanska konferenca želez¬
ničarjev, na kateri je bila sprejeta resolucija, ki zlasti
zahteva stalnost dela, osemurni delavnik in kulturni eksi¬
stenčni minimum. — Ob priliki vsedelavskega zleta je bil
v unionski dvorani velik koncert delavskih pevskih zborov.

5. Delavske prireditve, kongres železničarjev ter III. bal¬
kansko konferenco prometnih delavcev in železničarjev
je zaključil veliki miting delavcev na Kongresnem trgu,
kamor so prišle delavske množice po obhodu po mestu.
Govorili so domači in tuji govorniki, od katerih je zlasti
omeniti Eda Fimena, tajnika Internacionalne transportne
federacije v Amsterdamu.

9. Ljubljano so obiskali delegati poljskih gospodarstve¬
nikov, ki se mude že dalj časa v Jugoslaviji. Slavnostni
sprejem je bil v Zbornici za trgovino, obrt in industrijo,
ki so se ga udeležili veliki župan dr. Vodopivec, zastop¬
niki Zbornice, mestne občine, Društva prijateljev polj¬
skega naroda itd. Gostje so si ogledali mesto, zlasti sta
jih zanimala tobačna tovarna in muzej, popoldne pa so
napravili izlet v Vevče.

15. S kraljevim ukazom je razpuščen parlament. Nove
parlamentarne volitve so razpisane za dan 11. septembra
t. 1. — Delavci kamnoseka Tomana so pričeli z deli za
premestitev znamenja sv. Trojice izpred kavarne Evrope
na Kongresni trg. — Pri polaganju poštnega kablja so na¬
leteli delavci na Bleivveisovi cesti na star rimski spome¬
nik. — Tehnična srednja šola obhaja kar pet jubilejev:
40-letnico sklepa, da se ustanovita strokovni šoli za les
in čipke, 25-letnico združitve teh dveh šol, 15-letnico, od¬
kar sta se preosnovali in preselili v novo Državno obrtno
šolo, 10-letnico ustanovitve Višje obrtne šole in 5-letnico
prve mature na Srednji tehnični šoli.

19. Prebivalci šentpetrske župnije so odkrili pred šent-
petrsko cerkvijo spomenik 326 žrtvam svetovne vojne,
svojim sožupljanom. Spomenik je delo arh. Vladimirja
Šubica.

23. Nenadoma je preminul ing. Viktor Zupanc, višji
mestni gradbeni svetnik. — Zdravniki-volonterji v splošni
bolnici, 15 po številu, so vložili pri ravnateljstvu bolnice
spomenico, v kateri opozarjajo na svoj obupni gmotni
položaj ter stavljajo tridneven rok za izpolnitev svojih
zahtev. Po tem roku zapuste bolnico.

26. Umrl je trgovec in posestnik Josip Zidar, lastnik
znane potovalne in izseljenške pisarne Canadian Paci-
fica. — Aeroklub je priredil na vojaškem vežbališču pri
D. M. v Polju velik letalski miting, pri katerem so sodelo¬
vali vojaški letalci, med njima Sondermayer in Bajdak,
ki sta pred kratkim napravila polet iz Jugoslavije v In¬
dijo in nazaj. Ker je bila to prva prireditev te vrste v
Ljubljani, se je je udeležila velikanska množica gledalcev.
Redki izžrebanci so se tudi vozili z letalom.

28. in 29. se je vršil pokrajinski zlet jugoslovanskega
Sokolstva. Ob tej priliki je bil slovesno odprt sokolski
Tabor.

JULIJ 1927

2. Slovesno je bil odprt VIL ljubljanski velesejem, na
katerem je razstavilo tudi 27 naših slikarjev in kiparjev
svoje umetnine. - V dvorani Tabora se je pričel absti-
nentski kongres ob veliki udeležbi delegatov iz vse države.

4. Trgovinski minister je izdal novo uredbo o organi¬
zaciji in volilnem redu za Zbornico TOI v Ljubljani. Vo¬
litve se bodo vršile meseca oktobra.

9. Vladni komisar Mencinger je na podlagi razpisa ve¬
likega župana z dne 8. t. m. objavil razglas, s katerim se
razpisujejo občinske volitve za nedeljo, dne 2. oktobra.
Voljenih bo 49 občinskih odbornikov in 49 namestnikov.

15. V Ljubljani je umrla Franja Koširjeva, vdova Gub¬
čeva, prijateljica pesnika, pisatelja in kritika Franceta
Levstika, ki jo je ovekovečil v svojih najlepših pesmih.

21. Na svojem zasedanju je ljubljanska oblastna skupšči¬
na odobrila dogovor, sklenjen med oblastnim odborom in
društvom Kranjske hranilnice zastran prevzema tega za¬
voda z vsemi aktivi in pasivi. Nadalje je bilo sklenjeno,
da se uporabijo vse sile, da ne bi realka, ki ji je Kranj¬
ska hranilnica kot lastnica poslopja odpovedala prostore,
morala jeseni na cesto. — Vlada je podelila svojo eksekva-
turo Aleksandru Knezu za častnega danskega konzula v

62

KRONIKA

Ljubljani. —- Direkcija carin je odobrila 8 milijonov Din
za zgraditev velike carinarnice v Ljubljani.

27. Ivan Vrhovnik, trnovski župnik v p., zgodovinar in
ustanovitelj družbe sv. Cirila in Metoda, obhaja svoj zlato-
mašniški jubilej. — Po odredbi prometnega ministra se
morajo prebivalci, stanujoči po železniških vagonih za
Sv. Krištofom in proti Dravljam, izseliti iz njih do dne
1. septembra.

AVGUST 1927

4. Z odlokom ministra pošte in brzojava se odpre letos
v Domžalah moderna radijska postaja. Material zanjo pride
iz Nemčije na račun reparacij.

10. Danes se spominjamo stoletnice rojstva dr. Lovra
Tomana. — Semkaj je prispel angleški univ. prof. Wilfrid
Hindle, literarni sotrudnik treh največjih angleških listov.
Zelo se zanima za Slovence in slovensko literaturo. Študira
Prešerna in pripravlja prevode Cankarjevih del v angle¬
ščino.

25. Vršil se je ustanovni občni zbor »Moderne galerije«,
ki ima namen, nuditi vsem živečim umetnikom moralno
in materialno zaslombo.

SEPTEMBER 1927

P 2. Zunanji minister dr. Marinkovič in prometni minister
j general Milosavljevič sta obiskala naše mesto. Kralj in
■ kraljica sta prevzela pokroviteljstvo Slovenskega lovskega
društva, grški kralj Jurij, knez Pavle in knez Nikola pa so
pristopili kot ustanovni člani. — Finančna delegacija raz¬
glaša, da izgubi konec tega meseca svojo veljavo papirnati
L drobiž po Din 1'—, 0'50 in 0'25.

4. Umrl je Anton Jebačin, najstarejši slovenski slikar, ki
se je šolal še pri Wolfu in se je udejstvoval skoraj izključno
le v cerkvenem slikarstvu. — Danes so pričeli asfaltirati
I šentjakobski most. - Vladni komisar na magistratu je raz-
| glasil, da se bo začela pobirati posebna trošarina na vino
po Din 0'50 od litra. Ta razglas je močno razburil gostil-
I ničarje.

| 11. Po vsi državi so se vršile parlamentarne volitve. V

Ljubljani je izvoljen za poslanca dr. Albert Kramer. Vo-
I lilnih upravičencev je bilo 15.126, od teh je glasovalo
| 10.101, in sicer: za SLS 4581, SDS 4604, za socialiste 438,
za komuniste 478 volilcev. — Gimnazijski profesor dr. An¬
ton Melik je imenovan za docenta geografije na filozofski
[ fakulteti ljubljanske univerze. — V Mateni pri Ljubljani
so našli 1‘60 m globoko v šoti starodaven čoln, dolg 9 m
in 1 m širok, napravljen iz enega debla. Najbrže je iz pred-
rimske dobe.

I 18. V Rožni dolini se je vršila slovesna vzidava temelj¬
nega kamna za novo kolonijo zadruge »Stan in dom«.
I Slavnosti so prisostvovali tudi zastopniki oblasti. — Mini-
I, strstvo socialne politike je dovolilo isti stavbni zadrugi
po mestni občini ljubljanski iz fonda za borze dela 2 mi-
| lijona Din posojila, ki bo služilo za nadaljevanje stano-
H vanjske akcije in se mora vrniti v 25 letih. Obrestna mera
znaša 4 %.

B 19. Danes se spominjamo 10 letnice smrti pisatelja Fra¬
na Maslja-Podlimbarskega. — Semkaj je prispela skupina
13 geografov berlinske univerze pod vostvom univ. prof.
dr. Norberta Krebsa, znanega raziskovalca našega Pri-
[ morja.

F 22. Vršil se je mednarodni kongres organizacij za pro¬
pagando tujskega prometa pod predsedstvom glavnega
5  ravnatelja švicarske tujskoprometne zveze ministra A. Ju-
noda. Zastopane so bile Avstrija, Belgija, Bolgarija, Velika
I Britanija, Grčija, Nizozemska, Holandija, Madžarska, Če-
■škoslovaška, Italija, Turčija, Švica in Jugoslavija.

24. Naše mesto je obiskala skupina 22 srbskih kmeto-
I Valcev-zadružnikov iz užiške oblasti pod vodstvom ondot-
I nega velikega župana dr. Vilka Baltiča.

I 26. Na svojem potovanju po Sloveniji je prišel v Ljub¬
ljano patriarh srbske pravoslavne cerkve Dimitrije.

OKTOBER 1927

2. Občinske volitve so dale tole sliko: volilnih upravi¬
čencev je 14.546, oddanih glasov 10.432, od teh za SLS
3864, za socialiste 537, za SDS 4879, za radikale 513, za
komuniste 392, za Neodvisno gospodarsko listo 247 glasov.
Izvoljeni so: na listi Naprednega bloka: dr. Dinko Puc,
odvetnik, Josip Turk, posestnik in podjetnik, Anton Liko¬
zar, nadučitelj v p., Ivan Tavčar, uradnik Delavske zbor¬
nice, Peter šterk, trgovec, Josip Rebek, ključavničarski
mojster, dr. Joža Bohinjec, ravnatelj OUZD, Ernest Var¬
gazon, žel. uradnik, Franc Rupnik, žel. strojevodja v p.,
ing. Lado Bevc, uradnik gradbenega ravnateljstva, Miro¬
slav Urbas, posestnik in trgovec, Karel Urbančič, poštni
uradnik, Alojz Lombar, krojaški mojster, dr. Josip Klepec,
odvetnik, Franc Zajc, mesar, Ivan Dachs, gostilničar in po¬
sestnik, Franc Pišek, železničar v p., dr. Rudolf Kropiv¬
nik, profesor, Valentin Urbančič, zasebni uradnik, Josip
Ambrožič, mestni učitelj, Josip Lovša, posestnik, Ivan Vr¬
binc, posestnik, Ivan Mihelčič, elektrik in posestnik.

Na listi SLS so izvoljeni: dr. Andrej Gosar, minister in
narodni poslanec, Evgen Jarc, profesor, Janko Jeglič, šol¬
ski ravnatelj, Franc Orehek, ravnatelj in posestnik, Franc
Pust, tesarski mojster in posestnik, Anton Marinček, drž.
uradnik, dr. Josip Jerič, odvetnik, Josip Pirc, drž. urad¬
nik, dr. Valentin Rožič, profesor, Josip Olup, trgovec,
Franc Debevec, žel. uslužbenec, Ivan Krvina, urarski de¬
lovodja, Josip Rajnar, žel. uslužbenec, Metod Golmajer,
stavec, ing. Fran Rueh, drž. uradnik, Edvard Meze, po¬
sestnik, Josip Musar, mesar in posestnik, Miha Krek, no¬
vinar, Ivan Lipoglavšek, zasebni uradnik. Na socialistični
listi Stanko Likar, tajnik OUZD, in Ljudevit Miklošič, že¬
lezničar. Na napredni gospodarski listi: dr. Vladimir Rav¬
nihar, odvetnik, in dr. Miroslav Lukan, posestnik in vel.
župan v p. Na listi Delavsko-kmečkega republikanskega
bloka: dr. Milan Lemež, odvetnik, in Marcel žorga, stroje¬
vodja. Na Neodvisni gospodarski listi dr. Vinko Gregorič,
zdravnik in posestnik.

9. Danes je priletelo v Ljubljano prvo letalo, ki ga je
kupil Aeroklub v Nemčiji. — Vsa naša ženska društva so
priredila v Mestnem domu zborovanje, na katerem so za¬
htevala volilno pravico tudi za ženske.

15. V 87. letu svoje starosti je preminul akad. slikar in
profesor Ivan Franke. Doma je bil iz Poljanske doline nad
Škofjo Loko, ljudsko šolo je obiskoval v Gerkljah, gimna¬
zijo v Ljubljani, slikarsko akademijo pa na Dunaju in v
Benetkah. Potem je šel po svetu in ga je usoda zanesla
celo na Kitajsko. Svoje prvo službeno mesto profesorja je
nastopil na kranjski gimnaziji, hkrati pa je bil tudi kon¬
servator centralne komisije. Raziskavati je prišel zgodo¬
vino naše umetnosti in je kasneje opisal najzanimivejše
starine naših starih cerkvic. Pozneje je bil prestavljen za
profesorja na ljubljansko realko. Od njegovih del so naj¬
bolj znane cerkvene slike v nunski cerkvi v Škofji Loki,
v Cerkljah, Predosljah pri Kranju, Dednem dolu, v ljub¬
ljanski frančiškanski cerkvi in v Ribnici. Med njegovimi
portreti so najbolj znani portreti Josipa Jurčiča, Valva¬
sorja, dr. Mencingerja, mecena Gorupa in pa njegov lastni
portret. Najljubša motiva v pokrajinskih slikah sta mu
bila Sava in Kamniške planine. Poleg slikarja je bil po¬
kojnik vnet ribič, a še bolj vnet gojitelj rib, ki je zanje
ustanovil drstišča na Studencu pri Ljubljani in na Poljani
pri Želimljali, veliko pa je pripomogel do ustanovitve mo¬
dernega ribogojnega zavoda v Bohinjski Bistrici. Mnogo
je pisal o ribah in ribištvu v slovenščini, nemščini in an¬
gleščini. Na tem polju je bil priznan strokovnjak doma
in na tujem.

27. V Aspangu pri Dunaju je umrla Terezija Stritarjeva,
vdova po pesniku Josipu Stritarju.

29. Umrl je Ivan Robida, magistratni nadkomisar v p.
Pokojnik se je rodil v Ljubljani 1845. Nekaj časa je bil
sluga dr. Coste. Ko je bil ta izvoljen za ljubljanskega žu¬
pana, je bil pokojnik sprejet v magistratno službo, najprej
kot sluga, a s svojo bistrostjo in marljivostjo se je sčasoma
povzpel do nadkomisarja. V mestni službi je bil polnih

k Ronika

63

45 let, nazadnje pri mestni policiji. Bil je zaveden Slove¬
nec, kar je pokazal zlasti ob septembrskih dogodkih leta
1908., ko je v funkciji policijskega nadkomisarja ravnal
tako, da slovenski demonstranti niso bili preobčutno ka¬
znovani. Vse važnejše dogodke iz ljubljanske zgodovine
je zapisoval v svoj listovnik, iz katerega je črpal že marsi¬
kateri zgodovinar. — V magistratni zbornici se je vršil
kongres »Centralne središnje uprave saveza lovačkih udru-
ženja« pod predsedstvom ministra dr. Milana Stojadino-
viča in v prisotnosti številnih delegatov iz vse države, zla¬
sti iz Sarajeva, Splita, Novega Sada, Maribora in Ljubljane.

30. Na zborovanju Društva hišnih posestnikov proti po¬
daljšanju stanovanjske zaščite je nastal tolikšen trušč, da
je posredovala policija in zborovalce razgnala.

NOVEMBER 1927

3. Umrla je Milena Žerjavova, soproga narodnega po¬
slanca in ministra n. r. dr. Gregorja Žerjava. — Za novega
pomočnika ravnatelja drž. železnice v Ljubljani je ime¬
novan ing. Makso Klodič.

5. Evangeljska cerkvena občina slavi 75 letnico ustano¬
vitve občine in zidanja cerkve in župnišča na Gosposvet¬
ski cesti. Hkrati se spominjajo naši evangeličani 400 let¬
nice, odkar so se prvi protestanti v Ljubljani začeli zbirati
okoli Matije Klombnerja ter praznujejo 100 letnico, odkar
se je po 300 letnem premoru spet vršila prva protestantska
služba božja v Ljubljani. Slavnost se je pričela snoči s
slovesno fanfaro na zvoniku evangeljske cerkve z dvema
starodavnima koraloma. Na slovesnost so prihiteli dr. Fi¬
lip Popp, pokrajinski predsednik iz Zagreba, bivša ljub¬
ljanska pastorja dr. Schneider z Dunaja in Kubaček iz
Brucka na Muri, zastopniki protestantov iz Maribora in
Celja, iz Ljubljane pa zastopniki tujih držav, oblasti in
mestne občine. Po slovesni službi božji, na kateri so so¬
delovali solisti ter vojaška godba, je bila poklonitev pred
Trubarjevim spomenikom, potem pa svečano kosilo v
»Unionu«. Popoldne je bilo slavnostno zborovanje prote-
stantovskega podpornega društva.

13. Ljubljančani so ob 7. obletnici rapallske pogodbe do
zadnjega kotička napolnili veliko unionsko dvorano, v
kateri se je vršila veličastna manifestacija za naše brate
na Primorskem. Nastopilo je več govornikov, na koncu
pa je bila sprejeta resolucija proti krivicam, ki jih trpi
naš narod v tuji državi. Zborovanje je poteklo mirno.

21. V opernem gledališču se je vršila proslava ob priliki
sklenitve prijateljske pogodbe med Francijo in našo kra¬
ljevino. Prisostvovali so ji francoski generalni konzul
iz Zagreba Boissier kot zastopnik francoskega poslanika
Darda, ljubljanski konzul Richard, univ. prof. Martel, ve¬
liki župan, knezoškof, divizionar, komisar mestne občine
ter drugi zastopniki oblasti poleg polne hiše občinstva.
Slavnostni govor je imel pesnik Oton Župančič, za kate¬
rega se mu je zahvalil konzul iz Zagreba. Potem je moški
zbor Glasbene Matice ob spremljavi opernega orkestra za¬
pel marseljezo ter našo himno. Nato so sledile razne točke
slavnostnega sporeda. — - V Krakovem je preminula v
80. letu starosti Frančiška Goršičeva, dolgoletna orglavka
v trnovski cerkvi, sestra pok. orglarskega mojstra Fran¬
ceta Goršiča. — Minister za socialno politiko je odredil,
naj se do 1. decembra izvrši likvidacija stanovanjskih
sodišč.

24. Spričo vznemirljivih vesti iz Beograda o okrnitvi
slovenske univerze v Ljubljani je sklicala akademska mla¬
dina nocoj v unionsko dvorano protestno zborovanje, ki

se ga je udeležila ogromna množica akademikov in me¬
ščanov. Vsi govorniki, tako univerzitetni profesorji kakor
zastopniki akademikov, pa tudi zastopniki političnih
strank, so bili v svojih govorih odločno in soglasno proti
kakršnikoli okrnitvi univerze. Sprejeta je bila resolucija
ki je bila poslana prosvetnemu ministru. Na univerzi je
bil sestavljen akcijski odbor akademske mladine, ki vodi
borbo proti okrnitvi ljubljanske univerze. Hkrati se pri¬
pravljajo po vseh večjih krajih Slovenije podobna pro¬
testna zborovanja, na katerih bodo govorili akademiki.

29. Vršila se je prva seja novoizvoljenega občinskega
sveta pod predsedstvom najstarejšega člana dr. Vinka Gre¬
goriča, ki je pred prehodom k volitvi župana in podžu¬
pana izrekel oster protest proti okrnitvi univerze. Nato
je dr. Gregorič naznanil, da je minister za socialno po¬
litiko dr. Andrej Gosar odložil svoj občinski mandat in
da je bil mesto njega poklican v občinski svet Josip Ru¬
tar. Volitve župana so dale tale rezultat: od 48 glasov jih
je bilo oddanih za dr. Dinka Puca 23, za dr. Vladimirja
Ravniharja 21, za Marcela Žorgo 1 glas, a tri glasovnice so
bile prazne. Za župana je bil torej izvoljen dr. Dinko Puc.
Pri volitvah podžupana je bil tale rezultat: za Josipa Tur- ■
ka 23 glasov, za dr. Jeriča 21, a štiri glasovnice so bile '
prazne. Za podžupana je bil torej izvoljen Josip Turk.

30. Umrl je dr. Robert Kermavner, upokojeni finančni
komisar, strokovnjak za davčne zadeve in lastnik davčno-
posredovalne pisarne, pred leti vnet turist in eden naj¬
boljših poznavalcev Polhograjskih Dolomitov.

DECEMBER 1927

13. Prispel je novi poveljnik orožniškega polka, orož¬
niški polkovnik Dušan Hadži-Jovanovič, doslej poveljnik
na Cetinju.

14. Na seji oblastnega odbora je bila sprejeta uvedba ]
novih davščin na alkoholne pijače, na kavarne, gostilne
in plesne prireditve, na premog, avtomobile in motocikle,
v skupnem znesku 50 milijonov Din.

21. Umrl je dr. Janko Babnik, predsednik višjega de¬
želnega sodišča v Ljubljani. Rodil se je 1861 v Ljutomeru.
Po končanih pravnih naukih je prakticiral po raznih so¬
diščih v Ljutomeru, Ljubljani, Logatcu, 1898 je bil dode¬
ljen pravosodnemu ministrstvu na Dunaju. Ob prevratu
se je vrnil v Ljubljano in prevzel administracijo poverje¬
ništva za pravosodje v Ljubljani, pozneje vodstvo oddelka
ministrstva pravde v Beogradu. 1922 je bil imenovan za
predsednika višjega deželnega sodišča v Ljubljani. Kot
pravnik je bil pokojnik priznan strokovnjak. 1888 je bil
urednik »Slovenskega Pravnika« ter soustanovitelj dru¬
štva »Pravnik«. Veliko se je pečal s pravno zgodovino
Slovencev, o čemer je pisal v »Letopisu Matice Slovenske«.
Velika je njegova zasluga za slovensko - nemško pravno
terminologijo. — Na strehi skladišča Gospodarske zveze
na Dunajski cesti je izbruhnil ponoči požar, ki je grozil, I
da uniči poslopje in se razširi na sosednje objekte. Po¬
klicnim mestnim gasilcem se je s pomočjo nove motorne j
brizgalne posrečilo, da so požar udušili.

22. Oblastni odbor je na svojem zasedanju soglasno |
sklenil, da se dovoli mestni občini ljubljanski najetje kre- i
ditov, in sicer: za mestno klavnico 6,000.000 Din, za ,
stanovanjsko hišo na Ahacljevi cesti 3,000.000, 2,500.000
Din za odkup in razširitev električne cestne železnice in i
6,200.000 Din kot investicijsko posojilo za regulacijo cest
in ulic ter za zidanje stanovanjskih hiš.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France štrukelj, za uredništvo, upravo in inseratni del odgovoren Pavel Debevec. Ponatis člankov in slik
dovoljen samo s pristankom uredništva. Rokopisi se ne vračajo.  » Kronika« izhaja  4 krat  na leto in slane za vse leto
Din 60'—, za pol leta Din 30'—, za četrt leta Din 15 '—. Za inozemstvo Din 100'—.  — Posamezna štev. stane Din 30'—..
Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

64

KRONIKA

Min

Mesina plimama ljubljanska

Meščan, ki živi z duhom časa, upo¬
rablja za kuho in peko, likanje, pranje
ogrevanje vode, centralne in druge
kurjave enako kakor tudi obrtnik za
lotanje, varjenje, sušenje itd. - le plini

Hesljeoa cesta št. 28 Telefon št.  29-77

CI3LI0TEKA 'J !«VE!» 7 '
v Ljub',

A rKTKTI.KTNO _ TRTNA NAROČNINA DIN

I- 80 *-