Učiteljev ogovor učencem o priliki 401etnice vladanja Nj. Veličastva presvetlega cesarja Franca Jožefa I. (Govorila Ivana Praprotnik pri učiteljski konferenciji v 4. dan julija t. 1. v Senožečah.) Ljubi učenci 1 Prav veseli in v praznični obleki ste danes prišli v šolo. Tudi vse šolsko poslopje in šolska soba je danes s čvrstim zelenjem lepo okinčana in podoba našega presvetlega cesarja je krasno ovenčana. Kaj mislite, kaj vse to pomenja ? Vse to pomenja, da danes praznujemo veseli god, zlati dan prelepega spomina. Vsak god spominja nas kaj posebnega. Tako nam verski godovi ali prazniki kažejo posebne dogodke svete vere; tako nam domači družinski godovi predstavljajo posebne dogodke v družinskem življenji. Današnji god pa je preslavni god, veseli spomeniški dan, ki ga praznuje velika, velika družina, vsa naša mila občna in druga domovina — obširno ozemlje — naše lepo avstrjskoogersko cesarstvo. Minulo bode ravno dolgih štirideset let, odkar je naš presvetli cesar Franc Jožef I. prevzel vlado in odkar modro vlada in osrečuje vse svoje podložnike. Dolga vrsta je vrsta štiridesetih let, in v tem dolgotrajnem času doleti mnogo dobrega in hudega vsakega človeka, kaj pa še le vladarja toliko obširne države! Človek, ki se je v kakem stanu štirideset let neprestano trudil, je vesel, ko se ozre na svoj pretečeni čas in vesele se te sreče tudi vsi rodovinci, sotrudniki in prijatelji njegovi. Tudi mi vsi — vsi tudi najnižji in ubogi se danes prisrčno veselirao slavnega godu — štiridesetletnice vladanja našega presvetlega cesarja. — Ljubi otroci, na licih se vam vidi, da se tudi vi veselite te sreče našega premilostnega cesarja. Tudi vem, da bi tudi vi radi ta slavni dan spodobno praznovali, ako bi le vedeli, kako bi to storili? Vidite, to ni težko! Kako kažete svojim dobrim starišem, da ste jim hvaležni za vse mnoge dobrote? Dobro veste, da vsak oče najraje vidi, da ga otroci prisrčno ljubijo, zvesto ubogajo in da so otroci dobri, kakor je oče dober. če ste tedaj dobri otroci, delate svojemu očetu veselje. Glejte, tako tudi morete veselje delati svojemu ljubemu deželnemu očetu in sicer tako, da najpred posnemate našega dobrega cesarja. A vender, kako bi slabi otroci mogli posnemati toliko mogočnega cesarja? Glejte, otroci, to ni tako težko. Naš presvetli cesar je bil enkrat tudi otrok, kakor vi; in če ste vi tako pridni in poslušljivi kakor je bil naš svetli cesar v otročjih letih, ga posnamete. Povem vam tedaj nekaj iz življenja našega ljubega deželnega očeta. Naš cesar je bil, kakor uže veste, rojen v 18. dan avgusta 1830. 1. Njegov oče je bil nadvojvoda Franc Karol in inati njegova je bila nadvojvodinja Zofija. Oče in mati sta »a prisrčno ljubila, a vender sta ga strogo vzgojevala in v vsem utrjevala. Zato je pa tudi naš cesar še zdaj vedno čvrst in zdrav. Tudi vi se utrjujte! Ne bodite mehkužm Kadar ste zdravi, se nikar ne ustrašite ne viharja, ne dežja, in pridite v šolo in v certev. ?a tudi za izobraženje duha so našemu cecarju njegovi stariši uže zgodaj skrbeli. Zraven navadnih naukov, katerih se mora vsak otrok učiti (kakor je verouk, branje, pisanje, lačunstvo i. t. d.) se je naš cesar uže kot otrok moral učiti vseh poglavitnih jezikov, li se govore v velikem avstrijsko - ogerskern cesarstvu. Toliko se vi, seveda, ne bodete likoli učili, toda učite se radi tega, kar se učite. Bodite vestni in marljivi učenci ter delsjte svojim starišem in prednikom veselje kakor ga je delal naš cesar svojim starišem. S (rinajstim letotn se je pri mladem Francu pričelo zraven trdega učenja tudi uže vojašk) vežbanje ter se je raoral kakor navaden prostak vsega iz početka učiti. Potem se mu je bib učiti vojaških ved, vrhu tega pa tudi še drugih vednosti. Spominjajte se tega vzglela, ljubi dečki, če kedaj pridete v vojaški stan. Vedite, da je tudi naš cesar voljno in pttrpežljivo prenašal nadloge vojaškega stanu. Naš cesar je tudi uže* od mladih nog ljubil svojo domovino ter preživel z njo vesele in brtke dneve. Leto 1848. je bilo posebno osedepolno za naše cesarstvo. V tem letu so se ljudstva uprla in tirjala novih pravic. Veliko neugodnih okolnosti je takrat bolehnega a zelo dobrega cesarja Ferdinanda napotilo, da se v 2. dan decembra 1848. 1. prostvoljno odpove cesarskemu prestolu ter ga prepusti svojemu nečaku Francu Jožefu. Mlad cesar poklekne pred svojega strijca in mu poljubi roko, a tako ganen, da besedice sprepvoriti ne more. Cesar Ferdinand pa ga potolaži rekoč: nZaupaj v Boga! Le prida bodi, in on ti bode pomagal". In tako se je tudi vse uresničilo. Ako si ogledamo doboza vladarstva našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I., priznati moramo, da je Avstija dobila vso drugačno. novo podobo. Naš cesar je sam po sebi in po drugih okolnostih tudi izkusil, kolika velja dober poubin dobra vzgoja. Zatorej je bila mej drugimi skrbmi tudi njegova velika skrb za to, q se njegovi podložniki izobražujejo in vzgojajo v dobre ljudi in zveste državljane. Našcesar dobro ve, da je ljudska šola najvažnejša podloga vsaki državi. Zatorej je tu pa *im tudi z zdatnimi danli pripomogel, da so se ustanovile in zidale nove ljudske šole. Tud vi, Ijubi otroci, ste tako srečui, da hodite v tako ljudsko šolo, katero je ustanovil nnčpresvetli cesar. Hodite tedaj radi v šolo in trudite se, da se bodete tu tako učili in zgojevali kakor želf naš inili deželni oče, presvetli cesar. Spoininjajmo se posebng danes v veseli dan štiridesetletnice njegovega vladanja vseh dobrot, ki nam jih je v vseh teh letih naklonila milostiva njegova roka ter prositno Boga, da ga še mnogo let ohrani in blagoslovi. Zapojmo naudani s prisrčno ljubeznijo — iz polnega srca prelepo cesarsko pesem ! (Poje se cesarsko pesem.)