Fran Albrecht:
Himna trenotka.
P,
adi iskra iz vesoljne noči! K tlom prikovane so mrke oči, v zemljo zagreble so bedne roke okamenelo srce.
Utrni se iskra od večnega kresa! Nad grobom se dneva raztrga zavesa, roža iz kamena, dan iz noči, vzklije trenotek iz večnosti.
Padi skrb siva z jetnika ramen, orel, otresi se nočnih bremen, tam za obzorji, za morji v pristan sije žarki poldan!
Sladki trenotek, moj krik gre s teboj, iskra, izgori, izžari z menoj, hip, ki v večnost te bom objel in te zapel!
Večer.
V
ečera neslišen korak polzi preko streh sveta, noč dviga do neba svoj kelih teman in grenak.
Kakor jeklene zavese molčanje visi nad srci, teži in se trese.
.Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 8.
Bakreno obzorja žare od krvi v poltemo in vse nebo kot prebodeno srce.
Skozi žareče zavese na trudnih ur steklo pada jeklo in molk.
22   • «/&