Slovstvo. 525 uvode posameznim dobam, tako n. pr. potrebne članke o zemljepisnih, zgodovinskih, prosvetnih in jezikovnih razmerah slovenskih v začetku knjige, dalje označbo vsakatere dobe slovstvene, naposled životopise ter ocene nekaterih najznamenitejših pesnikov in pisateljev, recimo: Vodnika, Prešerna in zlasti Koseškega, kateremu se je dosedaj po knjigah in po šolah navadno ali na to ali na ono stran godila krivica. Največji del knjige pa zavzemajo seveda natančno po izvirnikih prepisani jezikovni primeri vseh dob in vseh večjih pisateljev. Po tem takem bode služila knjiga vsakomu, kdor se hoče seznaniti z zgodovino slovenskega jezika in slovstva, da, slobodno rečemo, tudi mnogemu učitelju strokovnjaku. Mnogo in več let se je pisatelj p tej knjigi trudil, zato si je zaslužil priznanje in hvaležnost Slovenstva. — Toda, kar je za strokovnjaka jezikoslovca primerno, to ni vselej že tudi najpripravnejše za šolo. Zdi se mi, da se je gospod pisatelj premalo oziral na to, da bodi slovstvena zgodovina le v toliko predmet šolskemu pouku, v kolikor si mladina na njej resnično blaži srce, bistri in vedri duha ter si prisvaja lepe, vzvišene misli v res klasični obliki. Kaj bode torej naša šolska mladina s toliko navlako dolgočasnih prevodov ali slabih izvirnikov naših prvih, sicer med filo-logi spoštovanih, pa za šolo nerabnih slovstvenih očakov ? K tej obilni zgodovini novoslovenskega jezika pa že težko pričakujemo še prevažne staroslo-venske slovnice in čitanke za 7. in 8. razred. (A stara slovenščina hoče nekaj časa ter ga je tudi vredna*. In vsemu silnemu gradivu stojita kategorično nasproti tisti dve uri slovenski na teden, od katerih jih moraš porabiti nekaj za pismene izdelke in za ustne govorne vaje. — Začnimo vsaj za šolo razločevati zgodovino splošne pismenosti od zgodovine -lepega, umetnega slovstva, nehajmo v šole siliti duho-morne stare uradne obrazec in prisege in v pokvarjenem jeziku prevedene molitvice! S tem vzbujamo pri učencih ali dolgčas ali smeh, pobijamo dragi čas in pa veselje do predmeta. Zato bode previden učitelj strokovnjak, kolikor se bode dalo, čital z učenci razven baš najpotrebnejših slovstvenih odlomkov tistih siromašnih slovstvenih dob kako primerno klasično delo ter hitel z brzimi koraki do Vodnika, da mu učenci ne izgube veselja do lepe materinščine, čitajoči ob istem času vznesene umotvore nemških klasikov. « Kratki slovstveni pregled od 1.1843.— 1893.» in krestomatija», katera sledi za njim, sta najvažnejša za pravo umetno slov*stvo slovensko; zato naj bi bil pisatelj glavne stožere, okoli katerih se vse slovstveno delovanje najnovejše dobe vrti, tiste može, kateri so nam slovstvo do cela prerodili, mladini predočil v samostojnih opisih. Toliko, kolikor jo zanima Koseški, zanima jo in mora zanimati gotovo tudi Levstik ali Stritar, Jurčič ali Erjavec; a vse te je gospod pisatelj — dasi imajoč n. pr. o Levstiku, Erjavcu prav temeljite a ob jednem tudi estetično dovršene opise na razpolago — potisnil med drobne «opombe». — Sem ter tje se v knjigi po nepo- trebnem kaj ponavlja, ali na raznih mestih omenja, kar spada skup, n. pr. kar se na strani 257 in 258 pripoveduje o Slomšeku, uvrstilo bi se bolje na str. 244 ali 245. — V «Slovenskem Glasniku* je združil Janežič z drugimi zlasti tudi Stritarja, in baš ta je važen, ker je poleg Levstika začel gojiti kritiko. Pisava je v vseh čitankah Sketovih v obče pravilna in dosledna, kakor to pristoja šolski knjigi, le sem ter tje se spotakne oko ob kak manj pravilen ali manj slovenski izraz «Ki je posedal tretjino Ptuja» (str. 131 — glagol p o-sedati ima celo drugačen pomen Mestu «o b-stati krivico» (str. 20) porečemo rajši: priznati. Govoriti h komu (str. 21) nam. samega dativa diši po nemškem. G. Sket rabi po vseh čitankah — ne vem zakaj — glagol s t v a-r i t i v dovršnem pomenu, dasi imamo za to ustvariti, ali stvoriti. Adj. tuhinjski (40) pa nikakor ne velja; vsakdo poreče le t u -b i n š k i. Tudi s o v e t n i k a smo poslali že v zasluženi pokoj, a imamo le svetnike ali svetovalce. Grda nemčizen je izraz: «šole so bile redko sejane* (sparlich gesaet!) (str. 116). Nepotreben novinarski vsiljenec je tudi izraz: «naj-večjo zaslugo sije stekel s posvetnimi, knjigami* i str. 117). Slovensko uho se mu kar ne more privaditi, zakaj «steče» pri nas navadno le pes. (Mimogredoč naj povem, da naši dnevniki že dolgo dolgo tudi «h v a 1 o žanjejo», če prav naši kmetje še nikdar take «žetve <¦ niso videli.) — Na vprašanje kje pravimo le: na Bledu, a Kumerdej ni jezika slovenskega le p o-z n a v a 1 (.str. 119), nego res tudi znal. — Takih nedostatkov bi se utegnilo še kaj zaslediti, ali ti ne morejo knjigi veljave omajati. Zadostuj toliko, zakaj šolsko knjigo, zlasti tako, more dostojno in natančno oceniti le učitelj, kateri jo je rabil že v šoli. Ta bode kmalu določil, kaj in koliko se mora izpustiti, a kaj in kje dostaviti In ravnajoč se po načelu «usus oplimus magister« — bode kdaj tudi zaslužni gosp. prof. dr. Sket to svojo za nas epohaino čitanko iahko popravil. Dr. l. i ožar. Zgodovina Dobrovske fare pri Ljubljani. Spisal Anton Lesjak. Založil Jernej Babnik. V Ljubljani. 1S93. Tiskali J. Blami-kovi nasledniki v Ljubljani. Str. 172. Cena 80 kr. — Prav lep kamen je izklesal gospod pisatelj s to knjigo za veličastni hram cerkvene zgodovine kranjske. Seveda bode treba ta kamen (morebiti v drugi izdaji) še obrusiti nepotrebnih pritiklin in otrebiti človeških zmot, po drugih straneh pa dodati mu kosce, ki se bodo polagoma še našli in dopolnili njegovo lepo podobo. Vendar moramo reči: zadovoljni smo, daje delo dovršeno. Koliko truda je imel pisatelj, kažejo že viri, našteti v predgovoru, še bolj pa čitanje knjige. Res, da mu je bila pri roki izvrstna in obširna kronika, katero je spisal o Dobrovi kurat J. Zupanec, a Lesjakova zasluga je, da je to gradivo umno razvrstil in bogato dopolnil. Kar se tiče razvrstitve, bilo bi primerneje, da bi se opisali gradovi za cerkvami; prednost daje gradiščem le njihova starost. Na vsak način bi se pa naslov: «Verska in intelektualna stran v fari» lepše glasil: «Vera in omika v fari». Zgodo- 526 Slovstvo. vinski in statistični podatki so dokaj točni, a ne škodila bi na nekaterih krajih malo večja pazljivost in ostrost v razsodkih, posebno pri zajemanju zgodovinskih podatkov iz ustnega izročila. Med viri v predgovoru in na strani 65. se navaja: «Georg Thalnitscher: Epitome chro-nologiae Carnioliae», v istini se pa naslov knjigi glasi: «Epitome chronologica, authore Joanne Grego rio a Thalberg». Dalje: «Carniolia v on Schonleben*, mislil bi kdo, da je Schonleben spisal to knjigo po nemško. Predrzen je sklep, «da se lahko stavi začetek cerkve in božje poti na Dobrovi, če ne prej, v začetek desetega sto-letja» (str. 67) zaradi tega, ker narodna pripovedka polaga neki grajščakinji na jezik bogokletne besede: «Glej, Mati božja dobrovska, jaz sem bogateja in mogočneja, nego Ti!» Kdo more določiti, kdaj je ta grajščakinja živela, kaj je govorila in kake vere je bila! Misel Zupančeva, da so Franki postavili na Dobrovi prvo kapelico, ne zdi se nam čisto nič «izvrstna». Stari Slovenci so dali ime kraju Dobrova od «dobn>» ali dobt = drevo, hrast, in brez dvoma sezidali prvo cerkvico. Franki so pač zasejali na Slovenskem grofe in viteze po gradovih, nikdar pa niso obljudili nobenega kosa dežele. Da Franki niso žgali opeke, to naj dokaže gospod kustos Mullner, ki gotovo ne bode zadovoljen s trditvijo (str. 67), da je Emona = Ljubljana. Nam se pač zdi, da visi v zraku govorjenje o ljubljanskem škofu v IV. stoletju; morda je bil sveti Pelagij škof v istrski Emoni. Prenagla je tudi trditev, da so v prvi cerkvi 1. 1231. postavili pet oltarjev (str. 68 in 79). Kdo ve, kako velika je bila cerkev 1. 1231. in kateri oltarji so stali v njej! Najbrže so v teku petih stoletij cerkev povečali in večkrat prezidali. Zdi se nam tudi, da štirje dobrovski kurati do Jožefovega časa še niso bili povsem neodvisni od šentvidskega vikanja (str. 127), ker škof ne pravi zastonj «sub-ordinetur» (str. 166). Prav bi bilo, da bi kdo to stvar preiskal v škofijskem arhivu. Na str. 69., kjer je opisano zidanje farne cerkve, prileglo bi se poročilo (s str. 82) o njenem posvečevanju, ter, kdaj naj se po ukazu škofa Attemsa praznuje «žegnanje». — Jezik v knjigi je v nekaterih oddelkih lep in vzvišen in iz besedij se čuti pisateljevo navdušenje za stvar. Grajati tudi nečemo moralizovanja, ki se sicer ne najde v strogo znanstvenih knjigah, a v tej knjigi, ki je namenjena posebno ljudstvu, utegnejo^ biti celo besede na str. 28 nekako na mestu. Skoda je le, da je ne-dostajalo zadnje pile rokopisu in posebno^korek-turi. Pisati: «Svica», «Švicki les> in «Švicski, potok* ni prav, kar gospod pisatelj dobro ve, zakaj nepokvarjeno ljudstvo tako ne govori. Naj le ostane Sujca1) in šujški, kakor se »splošno izgovarja* (str. 8)! Tu pa tam se dobe nedovr-šeni stavki (n. pr. na str. 60 in 70) in včasih kaka smešna hiperbola, n. pr. na str. 74: «če le Goršič mimo gre, so orgije vse drugačne*. Radi bi podali iz lepo tiskane knjige nekaj kopic tiskovnih pomot, a naj bode, ker je rečeno v dostavku, da je popravljalec imel opraviti z bolnikom. Povemo naj le še, da vas «Velden» *) Prav za prav bi se moralo pisati Šujica. To je zmanjšano od šuja, kar pomeni napošev, torej naglo tekočo vodo. (str. 135) pomeni Vrbo. — Kdor je junak, naj pride na dan z opisom kake druge še točneje opisane fare kranjske. Čast gosp. Lesjaku! A. K. Krojni vzorci s konstrukcijskimi tabelami za moško obleko. (Dopolnjevalni zcezek k