Krista Hafner — Ilustrirala Marija Vogelnik Hišica v čevlju Sedma dežela !L Nekje v svetu, daleč tam za sed-mimi gorami in sedmimi vodami, leži Sedma dežela. Malo jo pri nas pozna-mo, še pravljice ne govore o njej. Sedma dežela je prečuden svet. Gore so tam gorice, hiše so hišice, možje so možički, žene pa ženice. Nekoč sta živela tam mož in žena, Tine Kosmatine in Mica Zalolica. ,,' Dfica Zalolica Mica Zalolica je bila lepotica. Na eno nogo je šepala, na eno oko je ški-lila in na desnem licu je imela veliko bradavico. Na hrbtu ji je jezdila po-nosna grba in imela je sedem škrba-stih zob. Zelo je bila ponosna nanje in bahala se je, da tako lepih zob nima nihče v vsej Sedmi deželi. Taka lepo-tica je bila Mica Zalolica. Tine Kosmatine Tine Kosmatine je bil junak in fant od fare. Na glavi je nosil širok, pre-luknjan klobuk, pod nosom pa mu je rastlo šest mogočnik brk, na levi tri. na desni tri. Kadar je zmignil z njimi in spustil skozi nos junaško sapo, je nastal piš, ki je na en sam mah po-medel vse muhe in mušice, ki so ple-sale okoli njega. Nekoč se mu je de- 24 bela muha usedla ravno na brke, Tine pa je zamahnil z roko in na en sam mah pobil muho brez sablje in meča. Tak junak je bil Tine Kosmatine. Grad na Krtini Tine Kosmatine in Mica Zalolica sta živela v prekrasnem gradu. Se-zidan je bil iz samih orehovih lupin in je stal na mogočni krtini. Okna so bila iz milnih pen, in kadar je sonce posijalo vanje, so se prekrasno ble-ščala v vseh mavričnih barvah. Grad je bil poln najdragocenejše oprave. Mize, stoli, omare in klopi, vse je bilo iz polžjih lupin in Mica jih je vsak dan drgnila in gladila, da so se svetile bolj kakor sama slonova kost. i \ Potres Pod gradom v krtini je imela svoj dom tolsta krtica. Sredi krtine si je napravila gnezdo, v katerem so se pre-kopicevali štirje krtiči. Okrog gnezda pa si je spel jala lovska pota, po katerih je hodila na lov za ogrci in ličinkami ^ in jih nosila otročičem. Nekoč pa je v krtini nasial hud pretep. Krtiči so se stepli za mastnega ogrca. Takrat ravno njihove matere ni bilo doma, da bi jih bila mirila. Grizli so se z ostrimi zobmi, obmetavali s tacami in razrili vse gnezdo, da se je potresla mogočna krtina. Na-stal je silovit potres, grad na Krtini se je zamajal in se zrušil v razvaline. Popotnika Mica Zalolica in Tine Kosmatine sta se komaj rešila iz podirajočega se gradu. Otožna sta stala pod gradom in jokala za svojo srečo. Mica je točila za grah debele solze, Tine pa je jezno vihal junaške brke. Končno pa je vtak,-nil roke v hlačne žepe in rekel: »Nič ne pomaga, kar je, pa je. Zdaj sva brez strehe in ne kaže nama dru-gega, kot da greva po svetu in si poiščeva nov dom.« 25 Mica pa je rekla: »To je junaška beseda!« Obrisala si Je debele solze, razgrnila svoj robec in nabrala vanj opravo, kar je je še ostalo cele: pet mizic, osem stolov, štiri omare, dve postelji in velik štedilnik. Zavezala je vse v culo, Tine si jo je oprtal na ramo, vzel v roko popotno palico in sku-paj sta se odpravila po svetu, da si poiščeta nov dom. ¦¦¦ Goban Dolgo sta hodila, cele tri ure, četrte pol, ko sta prišla v velik gozd. Sredi gozda je stal ponosen hrast, pod njim pa je rastel mogočen goban. »Glej, prekrasno palačo,« je re-kel Tine Kosmatine. »Kakor nalašč za naju. Pod to široko streho ne bo mogel dež do naju, pa tudi pred soncem bova varna, da ti ne ožge prelepih lic« Mica je odgovorila: »Prav imaš, Tine.« Sklonila se je do gobana in ga prijazno zaprosila: »Ljubi goban, saj do-voliš, da se nastaniva pod tvojo široko streho. Uboga po-nesrečenca sva, ki nama je potres razrušil mogočni grad na Krtini.« Goban pa je prijazno zabrundal: »Kar vstopita. Strehe bo za vaju dovolj. Mi vsaj dolgčas ne bo, ko sem ostal sam in so mi vse mladiče pokradli neusmiljeni ljudje.« Tine je odložil culo in jo razvezal, Mica pa je razpo-stavila pod gobanom mize in stole in oraare in mehko po-stlala postelji. Od dolgega potovanja sta bila trudna, zato sta šla zgodaj spat. (Daije.)