'DelavsKa
Pravica
Glasilo Krščanskega delovnega ljudstva
Uhaja vitk četrtek pop.j v «lu£»ju prašnika || Ponmi 4*a popraj — Uredništvo: Ljubljana, Mlklošl- 11 Din 4*—,
— Nefrankirana piama aa na aprajamajo II inoiamat
acna številka Din 1*—. ~ Cena: ca 1 metec II •, *a čatrt lata Din 10'—, ta pol leta Din 20'—| aa II aprajamajo II faioiematvo Din 7*— (meiečno) — Oglati: po dogovora II
Oglati, reklamacije in naročnina na opravo Delavtka zbornica, Miklošičeva cesta 22, L nad. Telefon 2265. — Stev. čekovnega računa 14.900
Borba tekstilnega delavstva se otvarja
Znano je, da so strokovne organizacije in sicer: Jugoslovanska strokovna zveza, Strokovna komisija ter Narodna strokovna zveza potom Delavske zbornice predložile vsem tekstilnim podjetjem v dravski banovini osnutek kolektivne delovne pogodbe, s katero naj bi se enotno uredile delovne in plačilne razmere za delavstvo v vsej tekstilni industriji. Tekstilnih delavcev v dravski banovini je okoli 15.000. Velika večina tega delavstva je v brezpogodbenem razmerju. Zato je delavstvo izročeno popolni samovolji delodajalcev. Resnici na ljubo je treba povedati, da je tudi par izjem in imamo v nekaj obratih Se dokaj zadovoljivo urejene delovne plačilne pogoje in to na temelju sklenjene kolektivne pogodbe, deloma pa tudi po lastni uvidevnosti in razumevanju podjetnikov, katere lahko postavljamo za vzgled vsem ostalim delodajalcem.
V	tekstilni industriji se pojavlja vedno ostrejša medsebojna konkurenčna borba. Ker gre vsa ta borba na račun delavskih plač, so v nekaterih podjetjih plače padle tako nizko, da niso več plače, ampak samo miloščina. — Nekatera močnejša in solidnejša podjetja se doslej še kolikor-toliko upirajo konkurenčni borbi, ne da bi riziko prevalila na delavstvo, vendar se tudi ta podjetja ne bodo mogla dolgo upirati. Takih razmer delavstvo nikakor ne more še dalje trpeti. Zato upravičeno zahteva enotne plače za vso tekstilno industrijo in dosledno izvajanje socialno-zaščitne zakonodaje, predvsem glede delovnega časa. Če smo pravilno informirani, moremo reči, da niso delodajalci predložene pogodbe nič kaj prijazno sprejeli. To smo že vnaprej pričakovali. Eni se sklicujejo, da je taka ureditev preuranjena in da se naj počaka, kaj bo z zakonom o minimalnih mezdah. Drugi zopet iščejo vse mogoče izgovore, češ, da ne bo mogla tekstilna industrija prenesti zahtevanih plač. V splošnem pa prevladuje stališče, da bi se naj strokovne organizacije izločile
Sri taki ureditvi in da bi se delodajalci pomenili irektno z delavstvom.
Kralj, banska uprava je za petek, 14. avgusta, sklicala prvo tozadevno razpravo, na katero so vabljeni zastopniki vseh tekstilnih podjetij, poleg njih tudi zastopniki strokovnih organizacij, ki so pogodbo predložile. Na tej razpravi bodo v glavnem reševali načelno vprašanje o predloženi pogodbi. Ce bo načelno vprašanje ugodno rešeno, se bodo potem v najkrajšem času vršila pogajanja o poedinih točkah predložene pogodbe.
Tekstilno delavstvo polaga temu gibanju veliko pažnjo in je trdno odločeno, da se mora pogodba uveljaviti. Pripravljeno je boriti se za kolektivno pogodbo z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
Tekstilno delavstvo stopa v to borbo z geslom: Za pošteno delo pošteno plačilo. Ta borba ne velja podjetjem kot takim ali podjetnikom, ampak hočemo z njo odpraviti neznosne razmere, ki vladajo v tekstilni industriji. Te razmere najtočnejše označimo z besedami — anarhija. Torej v boj proti anarhiji I
»Jugoras« se imenuje delavska sekcija JRZ. Sekcija ima že potrjena pravila. Njen prapor je jugoslovanska trobojnica, njen znak pa so srp, kladivo in pero. Pod predsedstvom znanega Stojana Stankoviča, ki je baje ie pod Zivkovičevim režimom JNS skušal ustanoviti »Jugoras« (I!). Bilo je sklenjeno, da se takoj začne organizirati po strokah.
Kdo plačuje?
Ko je lansko leto v ljubljanskem »Udeku«*) eden od tovarišev referiral o gospodarski krizi v Ameriki in o spremembah, ki jih je povzročila kriza na posamezne vrste dohodkov, sem s! zapisal od referentovih izvajanj končne številke, ki se glase takole: Dohodki od mezde so napram celokupnemu narodnemu dohodku v Združenih ameriških državah padli od leta 1926. do 1932. v razmerju 2.7 na 0.9, nasprotno je pa dohodek od dividende napram celokupnemu narodnemu dohodku v istem času porastel od 0.28 na 0.52 in dohodek od obresti od 0.77 na 1.22. Torej kriza je zmanjšala donosnost dela, povečala pa donosnost kapitala.
Ker številkam ne zaupam brez kontrole in si tega pojava takrat nisem mogel razlagati, sem kmalu pozabil na to svojo beležko. Letos pa berem v številki za maj in junij »Industrijskega pregleda«, ki izhaja v Beogradu od Tadiča Bran-kota članek: »Kako je privredna kriza transformirala naš nacionalni prihod«. Tadič pravi, da je celokupni naš narodni dohodek znašal leta 1925. preko 80 milijard dinarjev, leta 1933. pa samo še nekaj nad 41 milijard. Kriza je tedaj naš narodni dohodek zmanjšala skoro za polovico. Prizadete so skoraj vse gospodarske panoge, najbolj pa delavci in kmetje.
Število delavcev je od leta 1925. do leta 1933. padlo za 17.43 odstotka, njihov zaslužek pa za 47.80 odstotka. Vzrok temu, pravi Tadič, je, da se je tudi zaposlenim delavcem mezda nižala in da se odpuščajo kvalificirani delavci in moški in se zaposlujejo cenejše ženske in mladostne moči. Pri kmetih je pa padel povprečni dohodek enega v kmetijstvu zaposlenega človeka od letnih 3796 din na 1346 din v istem razdobju, torej za 64.55 odstotka.
Nato pa pravi Tadič dobesedno: »Med tem ko je stanje množic, ki nosijo gospodarsko življenje tako, je čisto drugačno stanje pri kapitalu. Dohodek od naloženega kapitala se je kljub krizi povečal. Če primerjamo dohodek od dela z dohodkom od kapitala z ozirom na leto 1925., pridemo do zaključka, da je znašal na vsak tisoč dinarjev mezde leta 1925. dohodek iz kapitala 2516 din, leta 1931. pa 2913 din. Naložba kapitala se tedaj za 15.7 odstotka boljše rentira leta 1933. kot pa leta 1925.
Vidimo tedaj, da je kriza vplivala na posamezne vrste dohodkov enako v visoko razvitih kapitalističnih državah, kot v zaostalih. Zadela je predvsem široke množice kmetov in delavcev, nasprotno je donosnost kapitala povečala. Breme gospodarske krize nosijo tedaj samo delavci in kmetje. Padle so cene kmečkih pridelkov, padle so mezde delavcev ter plače uradnikov in nameščencev, cene industrijskih izdelkov pa niso padle. Če greš v trgovino, ti sicer rečejo, da imajo veliko cenejše blago, vendar je ta pocenitev samo navidezna, ker ti ponujajo v nakup le slabšo kvaliteto, če pa hočeš kupiti dobro blago, moraš zanj plačati ravno toliko kot leta 1925. Na mednarodnem trgu so res padle tudi cene industrijskim surovinam in izdelkom, vendar se ta padec izravna z dobički na notranjem trgu, kjer karteli s pomočjo carinske zaščite drže cene ’ na nespremenjeni višini.
Kmečki pridelki, delavske mezde in uradniške plače nimajo niti carinske zaščite, niti niso
*) Udruženje diplomiranih ekonomistov in komercialistov.
kartelirani, zato so podvrženi zakonu o ponudbi in povpraševanju in naravno padajo v gospodarskih krizah, narobe je pa pretežna večina industrijskih izdelkov kartelirana in uživa carinsko zaščito, zato zanje zakon o ponudbi in povpraševanju ne velja in se njih cene drže na diktirani ceni.
Ko je novi režim v Franciji kot prvo vpeljal povišanje delavskih plač in skrajšanje delavnika, delavske dopuste., je eden od naših meščanskih listov na to novico reagiral z vprašanjem: »Kdo bo plačal?« Iz zgoraj navedenega pa vidimo, da vprašanje, kdo bo plačal, ni tako nerešljivo. Naj enkrat plačajo tisti, ki so delali visoke profite. Naj država tudi kmečkim pridelkom in delavskim mezdam nudi tako zaščito kot jo nudi kapitalu in nato prisili finančni in industrijski kapital, da bo malo znižal svojo donosnost in bomo kmalu imeli fond, iz katerega se bodo mogli kriti stroški za povišanje delavskih plač in za skrajšanje delavnika. Tudi k rešitvi tega vprašanja je francoska vlada pravilpo pristopila, ko hoče socializirati francosko narodno banko in oboroževalno industrijo. Tam že vedo, kdo bo plačal, ker tudi vedo, kdo je sedaj v krizi plačeval in da ne gre, da bi kar naprej samo reveži plačevali.
Mezdno gibanje trboveljskih rudarjev
Na poziv Rudarskega glavarstva v Ljubljani se je 10. avgusta vršil sestanek med predstavniki Trboveljske premogokopne družbe in zastopniki delavskih organizacij, da se posvetujejo o položaju, ki je nastal v revirjih Trboveljske premogokopne družbe zaradi odpovedi kolektivne pogodbe in od strani TPD napovedane reorganizacije rudniških obratov.
Po temeljiti razpravi sta se obe stranki sporazumeli na sledeče:
1. Trboveljska premogokopna družba odloži za 15. avgust 1936 napovedane redukcije delavstva.
2. Delavski zastopniki bodo pospešili informativne sestanke z delavstvom, tako da se bodo pogajanja nadaljevala 26. avgusta 1936.
3. Trboveljska premogokopna družba, kakor tudi delavski zastopniki izjavljajo, da bodo storili vse, da se pri napovedanih pogajanjih doseže obojestransko zadovoljiv sporazum.
Važna seja strokovnega odbora rudarjev
V	soboto, 8. avgusta se je vršila v Trbovljah seja strokovnega odbora rudarskih skupin JSZ. Na seji se je obravnaval položaj, ki je nastal z odpovedjo kolektivne pogodbe s TPD od strani strokovnih organizacij in istočasno od strani TPD napovedanih redukcij. Vse skupine so na sejo poslale svoje zastopnike, tako Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Huda jama. Centralo je zastopal tov. Rozman.
Odbor je položaj dodobra proučil in dal tovarišem potrebna navodila, ki so v tej situaciji s strani delavstva nujno potrebna. Tovariši so izrazili željo, naj se čimprej sestanejo zastopniki vseh strokovnih organizacij, ki naj skrbe, da bo delavstvo v tej borbi nastopalo enotno. Dalje naj zberejo vse potrebno gradivo, katerega naj skupno z delavstvom prouče in pripravijo za tozadevna pogajanja.
Uspeh delavstva pri gradnji
Reka-Sv. Areh na Pohorju
Pri gradnji nove banovinske ceste na Pohorju so se delavci organizirali v JSZ. Zavedajo se, da brez strokovne organizacije ne morejo doseči, niti braniti svojih pravic, Največ nezadovoljstva so povzročale med delavstvom prenizke mezde. Z plačo, 2.20 Din na uro ni mogoče živeti, tudi ob samem črnem kruhu in čebuli. Poleg tega pa je bilo še mnogo drugih nedostatkov, ki jih je delavstvo težko prenašalo. Na primer samo to, da so mnogi delavci morali prenočevati visoko na Pohorju kar na planem pod smrekami, in to ob vsakem vremenu. Da to škoduje zdravju ni treba posebej povdarjati. Plačilnih listkov podjetje tudi ni izstavljalo. Delavci niso vedeli kakšen je njihov pravilen zaslužek, niti kakšni so odbitki.
Zato so se odločili postaviti v bran za svoje zakonite pravice in za zboljšanje položaja. JSZ v Mariboru je podjetnika g. Cvetina Ivana v Ljubljani opozorila na vse nedostatke in zahtevala tudi povišanje plač. V nedeljo so se vršila tozadevna pogajanja, katerih so je udeležil podjetnik g. Cvetina, strokovni tajnik JSZ v Mariboru Rozman Pe-
Že pred časom je uprava državnih monopolov odredila, da mora v vseh tobačnih tovarnah delo nekaj dni v mesecu počivati, ker baje ni zadostnih kreditov za izplačevanje zaslužkov delavstvu. Tako se v ljubljanski tobačni tovarni praznujejo štirje delovni dnevi v mesecu. Delavstvo se zaradi tega upravičeno vznemirja, ker je s tem izgubilo nad 15% dohodkov, katere pri že itak slabi plači nikakor ne more utrpeti.
Gotov del delavcev, ki je v I. in II. kategoriji, prejema po pravilniku tudi plačo za dneve, v katerih se ne dela. Ti so vsekakor zadovoljni s tem položajem. Vendar pa so si ti delavci, ki niso prav nič krivi na tein, da se je uvedlo prisilno praznovanje delovnih dni, nakopali precejšnjo mržnjo od onih, ki so v III. in IV. kategoriji in ki nimajo pravice do plačanih prisilnih dopustov. Slišali smo, da so nekateri iz vrst delavstva naznačili željo, da naj bi se tudi onim v I. in II. kategoriji ne izplačevala plača za dni, v v katerih se ne dela. Take stvari pa niso za delavstvo prav nič lepe. Zakaj pa naj bi se neke že pridobljene pravice ukinjale, ko se vendar tako težko pridobijo? Ali bo morda delavstvo iz III. kategorije zato kaj več imelo dati v lonec, če ne bi oni v II. kategoriji dobili plačan praznični dan?
Potem je pa še neka hujša zadevica, ki se obravnava med delavstvom v tovarni. Imamo namreč nilade in stare, nekaj pa prav zelo starih delavcev in delavk, ki imajo že celo 50 let dela v tej tovarni. Ti stari bi se sicer radi umaknili mlajšim, pa čakajo na pokojnino, ki so jo pošteno zaslužili, vendar pa pravijo, da naj se za sedaj odpustijo mlajše delavke in delavci, da ne bo treba praznovati ponedeljka. Mladi pa se zopet opravičeno upirajo in pravijo, da naj gredo v pokoj stari, saj imajo doslužena leta in pa pravico do pokojnine. Tobačno delavstvo se je zaradi takih razmer grupiralo v tri bojne vrste in sicer mladi in stari ter II. in III. kategorija.
Tista nova organizacija, ki jo v tobačni tovarni nazivljamo »frontarska«, je pokrenila vse potrebno, da tobačno delavstvo ni prišlo na slabši položaj, kot je bilo. Tako so se pobahali kar v »cajtngahc. V ponedeljek, 10. avgusta 1936, pa je delavstvo videlo, koliko so vredne take baharije, ko je moralo zopet ostati doma. Mi smo že naprej vedeli, kako se bo ta reč rešila. Saj je vsakemu jasno, da mlade delavke in delavci delajo pri novo vpeljanih delih in bodo tam tudi ostali, ker se stare delavke pred upokojitvijo teh del ne bodo učile.
Sedaj imajo »frontarji« samo še eno stvar, s katero farbajo nevedno delavstvo, namreč pokojnine. Kaj je s pokojninami? V zadnjem času je dobilo pet delavk dekrete, da so upokojene. Med temi je tudi tovarišica Francka Vode, predsednica Zveze tobačnega delavstva. Ali se vam ne zdi, da za tem nekaj tiči? Da ima tu nekdo interes, da se Francka Vode čimprej umakne ii tovarne. Zakaj se ne upokoje vse delavke, ki imajo polno službeno dobo, ali pa vsaj v prvi vrsti tiste, ki imajo nad 40 let, in tiste, ki imajo celo nad 50
ter in štirje zastopniki delavstva. Podjetnik je delavskim zahtevam ugodil. Plače bodo v bodoče za delavce pod 20 let starosti 2.50 Din, v starosti nad 20 let 2.75 Din na uro. Za one delavce, ki ne morejo domov se bo zgradila baraka za prenočišče. Podjetje bo v nadalje izplačevalo delavcem zaslužek z izplačilnimi listki, na katerih bo točno označen zaslužek, kakor tudi vsi odbitki. Delavci izvolijo svoje zaupnike, ki jih podjetnik prizna kot prave delavske Zaupnike. S tem se je položaj zaposlenega delavstva precej izboljšal, kljub temu, da tako povišane mezde še vedno ne odgovarjajo delavčevi eksistenci. Položaj se more izboljšati le tedaj, ako bomo vsi do zadnjega organizirani. Podpisati pristopnico in plačati nekaj prispevkov ne zahteva posebnega truda. Iti v borbo in se boriti za sebe in svoje tovariše, pa je veliko težje. Zato je treba dejanj, kajti delavna organizacija so zavedni člani in nihče drugi. Tovariši! Naprej po začrtani potil Zavedajte se, da vam bo organizacija povsod kjerkoli boste, potrebna.
let zaposlitve v tobačni tovarni, ali pa vsaj tiste, ki že dalj časa bolehajo in že same prosijo, da se jih upokoji, ker ne bodo sposobne za nikako delo več v tovarni? Zakaj pa se ne uporabi 20 milijonski kredit, ki je namenjen za pokojnine? »Fron-tarji« se sicer bahajo, da imajo zagotovilo, da se bodo upokojitve izvršile čimprej. Radovedni pa smo, kakšno zagotovilo imajo za to, da se bo upokojenim takoj izplačala ona pokojnina, ki jo določa pravilnik o sezijskem fondu. Vodilna oseba je namreč izjavila, da bi morali več mesecev čakati na pokojnino, če bi se stari upokojili. Morda ima ta oseba le prav in da so »frontarji« kljub temu, da so zelo blizu merodajnih činiteljev, le slabo informirani o tej zadevi. Upajmo, da bo delavstvo počasi že spoznalo, kdo so »frontarji« in katera je prava pot k resnici in pravici. Mf stojimo, kakor vedno, tudi danes na stališču, da naj ostanejo vsi delavci v delu in to brezpogojno. Oni pa, ki so doslužili predpisana leta za pokojnino, naj se upokoje in naj se jim da takoj ona pokojnina, ki jo predpisuje pravilnik. V prvi vrsti pa naj se upokoje oni z nad 40 in 50 letno zaposlitvijo.
Šentviški mizarski pomočniki predložili vsem mojstrom kolek, pogodbo
Že zadnja številka »Delavske Pravice« je pisala, da so šentviški mizarski pomočniki začeli akcijo za izboljšanje njihovih razmer. V četrtek, 6. avgusta so zborovali v cerkvenem doinu. Udeležba je bila stoodstotna. Takega zborovanja pomočniki še niso doživeli. Na sestanku so poročali: starosta kršč. soc. delavstva tov. Jože Gostinčar, kateri je bodril navzoče k delu in vztrajnosti; dalje je govoril zastopnik JSZ tajnik Rozman in g. Bricelj, tajnik osrednje zveze lesnih delavcev in sorodnih strok za Jugoslavijo v Ljubljani. Po poročilih se je prečital osnutek predloga za kolektivno pogodbo. Pri debati so pomočniki zelo posegali v posamezne točke in postavljali predloge. Končno so po nekaterih spremembah predlog soglasno sprejeli in naročili strokovnim organizacijam, da to čimprej predlože mojstrom.
Tovariši!
Pristopajte kot člani k
„Delavski tiskarni“
registrovani zadrugi z o. z.
Pomočniki so uverjeni, da bodo gg. mojstri razumeli položaj, v katerem se nahajajo, in pristali na njihove upravičene zahteve. Ako bi se vsaki pametni razgovori odklanjali, so pripravljeni sprejeti borbo, za katero pa ne prevzamejo odgovornosti.
Opekarsko delavstvo
Ljubljana. V nedeljo, 9. avgusta 1936 se je vršil sestanek delavstva štirih večjih opekarn na Viču in Brdu, ki so z majhno izjemo vsi organizirani v Jugoslovanski strokovni zvezi. V razmeroma kratkem času so si potom JSZ priborili znatno zboljšanje delovnih in plačilnih pogojev. Če računamo, da je dobil vsak delavec oz. delavka 50 para povišanja na uro, znaša to 5 Din dnevno, ali 125 Din mesečno. Za organizacijo plača vsak 10 Din mesečno, za kar prejema tudi svoje strokovno glasilo, iz katerega se mora učiti in spoznavati svoje pravice. Torej le ni res, kar je nekdo rekel, da mora delavstvo vse, kar je doslej doseglo, dati organizaciji. Številke govore pač drugače. Glavni predmet sestanka je bil tolmačenje kolektivne pogodbe, katere bo opekarsko delavstvo uveljavilo v vseh opekarnah. Zastopnik centrale je stvarno obrazložil pomen in važnost kolektivne delovne pogodbe za delavstvo. Predvsem je treba stremeti za tem, da se uveljavi enotna pogodba z enotnimi plačami in delovnim časom. To bo sedaj lažje storiti, ker je delavstvo v vseh opekarnah že organizirano in to v pretežni večini v Jugoslovanski strokovni zvezi. Kolektivna pogodba se mora uveljaviti še pred zaključkom letošnje sezije. Na sestanku se je delavstvu z ozirom na razne neredno-sti tolmačilo, kako se naj pri delu ravna, da ne bo dajalo delodajalcem možnosti in povoda za preganjanja in šikane. Poročila so prisotni vzeli z zadovoljstvom na znanje, kar nam je porok, da organizacija opekarskega delavstva stoji neomajno na braniku svojih interesov. Prav zato sme tudi to delavstvo pričakovati še nadaljnih izboljšanj svojega položaja.
Stavbinsko delavstvo
Javornik. Danes, dne 10. t. m. ob 1 popoldne je stavbinsko delavstvo zaposleno pri firmi »Slo-grad« stopilo v stavko, zaradi sramotno nizkih
mezd. Stavka okoli 200 delavcev. Kakšen bo rezultat bomo poročali.
Gradbeno delavstvo
Črna pri Prevaljah. Za delavce pri gradnji hudournikov v Koprivni-Črna se je na razpravi, ki se je vršila dne 5. t. m. na banski upravi, doseglo zvišanje plač. Razprave so se udeležili za kr. bansko upravo ing. Alojz Stancar, šef gozdno-tehničnega odseka za urejevanje hudournikov za gradbeno vodstvo v Cmi, ing. Stanislav Kanc, za delavstvo organizirano v JSZ pa tajnik Grošelj Jože. Na predstavko Jugoslovanske strok, zveze z dne 5. avg. t. 1., katero je predložila banski upravi z ozirom na prošnjo delavstva v Črni, naj bi se povišale mezde, se je dosegel sledeč sporazum :
1. Vsem navadnim delavcem, ki so zaposleni z dnem, ko se je sklenil ta dogovor pri gradbenih delih v črni, se povišajo mezde, ki so jih prejemali meseca junija t. 1. s prvim avgustom za 30 para, kvalificiranim pa od 30 do 50 para na uro.
2. Delni povišek istih mezd v znesku 10 do 20 para bodo prejeli delavci že s prvim julijem.
3. Ob delovnih dneh se prekinitev dela zaradi dežja do 1 ure na dan ne bo odračunavalo od delovnega časa.
4. Gledalo se bo, da se bo vršilo izplačevanje delavcev že v prvih dneh meseca, najkasneje pa do 15.
5. Po možnosti se bo delavstvo zaposlilo pri drugih hudourniških delih, ako bi v Črni ne bilo več dela.
6. Zaradi organiziranja se proti delavstvu ne bodo izvajale nobene konsekvence.
Lesni delavci
Škofja Loka. Pri lesnem podjetju Franc Dolenc se je delavstvo organiziralo pri Zvezi lesnih delavcev. Posledica tega je bila odpoved 14 delavcem. čeprav so marksisti, jim kot sotrpinom želimo, da prebrodijo vse težave, katere smo morali tudi mi okusiti.
Tobačno delavstvo praznuje
Priloga »Delavski Pravici-, dne 13. avgusta 1936.
Glasilo krščanske delavske mladine
MLADINSKA ZVEZA JUGOSLOV. STROKOVNE ZVEZE - LJUBLJANA
Po Krekovih
Že dvajseto leto poteka, odkar smo Slovenci sredi najhujše vojne in največjega socialnega ponižanja izgubili svojega največjega sina — Janeza Evangelista. Kmalu po njegovi smrti so nas pograbili veliki dogodki, Slovenci smo sami odločali o svoji usodi, združili smo svojo državo obenem s Hrvati s srbsko kraljevino in zgradili Jugoslavijo.
Sprva nas je bleščeča luč svobode skoraj oslepila in skoraj smo pozabili, da svoboda še ni vse, da moramo rešiti tudi težko gospodarsko in socialno vprašanje, ki nas je že takoj po vojni še dvojno udarilo. Pot v novo državo nam je pripravljal Krek. Ni dosti kričal o tem, pač pa mnogo delal. Vedel je, da Slovencem samo narodna svoboda ne bo mnogo pomagala, če ne bomo v novo državo prinesli poleg narodne zavednosti tudi urejene gospodarske in socialne razmere. Iz nič je Krek ustvaril zadružništvo, njegova prosveta je naše ljudstvo dvignila na stopnjo evropskih narodov, slovensko krščansko delavstvo je pod njegovim vodstvom soodločalo v gospodarstvu.
Vse to je bilo Krekovo delo. Nihče drugi ni našemu narodu toliko ustvaril, kakor ravno Krek. Ni pa samo ustvarjal, ampak s svojim globokim duhom tudi vzdrževal svoje delo na višini.
Slovenci se ob njegovi smrti nismo prav zavedali, kaj smo z njim zgubili. Politične prilike so nam delale še največ skrbi, ko ni bilo več njegovega očetovskega vodstva in genija, s katerim je vodil usodo malega naroda v Babilonu raznih sil in vrvenj v avstrijskih mejah.
Malokdo med nami pa je pomislil na ostalo njegovo delo: na zadružništvo, prosveto, delavstvo.
Gospodarski zalet prvih povojnih let nas je omamil, delavstvo se je prebujalo, toda počasi popustilo v svoji udarnosti in povezanosti. Saj so mnogi mislili, da bo šlo vse gladko in brez posebnih težav.
Ko je nastopil gospodarski zastoj, smo Slovenci šele videli, kako smo bili udarjeni s slepoto. Naše zadruge so se zamajale. Ob Krekovem času klena in zdrava prosveta je kazala vedno večje razpoke. Delavska organizacija, kateri je Krek posvečal, lahko rečem, svojo srčno kri, se je prva znašla v novem položaju in začela težek boj reševanja delavstva poplave vsega hudega. Postala je zaradi svoje doslednosti in neomaliljivosti mnogim, ki pravijo o sebi, da tudi hodijo po Krekovih stopinjah, kamen spotike in skala pohujšanja.
Med delavstvom je še vedno živel stari Krekov duh. V vrtincih nasprotij in čedalje težjega položaja, pa je ta živi in dosledni duh bolj in bolj plamtel. Krščansko delavsko gibanje je postajalo vedno *bolj močno in udarno. Dobivalo je sicer udarce z vseh strani. Toda s tem, da je vse to prestalo in izšlo iz vseh bojev in prask vedno močnejše, je dokazalo, da je Krek postavil krščansko socialno gibanje na zdravo podlago. Ne težave, niti zamaniljiva obetanja in vabe niso zmotile krščanskih strokovničarjev, da bi omahnili bodisi na desno ali na levo.
V	naših vrstah, posebno med krščansko delavsko mladino, živi in raste Krekov duh, ki je dosledno v krščanskih načelih, borbenosti za pravice delovnih stanov, nepodkupljivosti kakor ne-ustrašljivosti proti vabam in strahovanju.
Krščanska delavska mladina bo slej ko prej ohranila tega duha. Zaveda se, da je le v tem rešitev našega ljudstva iz brezna bede in razvalin.
»Kaj neki bi danes storil Krek, ko bi prišel med nas?« me je vprašal oni dan tovariš iz Kranja, ko smo šli k Sv; Joštu zaradi priprav na Krekovo proslavo. »Na Prtovč bi šel jokat nad tem, kar bi videl,« sem dejal, in mislim da prav. »Škoda, ker danes ni Kreka več med nami; bilo bi vse drugače.. .< pravi marsikdo, ki trpi ob po-
stopinjah
gledu na to, kar se vse dogaja. Res, najbrž bi bilo precej drugače in boljše.
Mi, ki smo seme izkrvavelega naroda, v borbah izkrvavelega krščanskega delavstva, pa se ne smemo malodušno vpraševati, kai bi bilo in kako je. Delavska mladina mora Krekovo dediščino varovati, od Kreka začeto delo nadaljevati in njegovo borbo dovršiti do zmage. To bo najlepši dokaz naše hvaležnosti njemu, ki je oral prve brazde slovenskega krščansko socialnega gibanja.
Ni nam šele treba iskati poti, saj nam jo je že Janez Evangelist čisto jasno pokazal. Ce vse drugo propade, karkoli je Krek z veliko ljubez-
Tri kratke besede, pa vendar obsežne za cel program in pokret, katerega začenjamo z današnjim dnem tudi v Mariboru.
Skušajmo te besede nekoliko razširiti in jim dati pomen, v smislu katerega se bo gibal naš pokret.
Kristjani smo!
Srečni smo, da pripadamo nazoru, ki je svetoven, večen in nadnaraven. Nazoru, ki nam sicer nalaga obveznosti in žrtve, a nam nosi srečo in plačilo v to — in onostransko življenje, če se ga dosledno držimo in izpolnjujemo zapovedi, ki so bile dane med bliskom in gromom na gori Sinaj celemu človeštvu, kot kažipot v vse vekove. Pripadamo nazoru, ki vsebuje vse nauke in vse probleme človeškega življenja, bodisi osebnega in socialnega, bodisi verskega in moralnega. Ponosni smo, da pripadamo krščanstvu, ki je sila, katere ne bo nihče premagal. V največji zapovedi, ki nam je bila dana »Ljubi Boga nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe!« bomo našli širok temelj za vse naše notranje in javno delo. Na vseh področjih našega zasebnega in javnega življenja se bomo borili za to, da se ta zapoved uveljavlja, kar bo edina rešitev iz strašne zmešnjave, v kateri se nahaja današnje človeštvo.
Delavci smo!
Pripadamo stanu, ki je sicer najštevilnejši, a najbolj trpi in gara ter ima v človeški družbi najmanj pravic. Delavci smo! Mi smo tisti, ki ustvarjamo in dajemo pogon svetovni mašineriji, ki bi ostala mrtva brez vodeče roke delavca.
Kaj je prav za prav delavec — proletarec. Človek, ki je brez premoženja, ki daje samo svoje . umsko in telesno silo v zakup delodajalcu. Na milijone in milijone nas je vsepovsod v širnem svetu. Kje je njegovo mesto? Ob žarečih plavžih in mar-tinovih pečeh v težki železni industriji. Sredi besnečih transmisij ureja med strašnim ropotom stroje, ki bruhajo iz sebe napol ali cele izdelke najrazličnejših vrst. Našel ga boš v ogromnih laboratorijih sredi dima, smradu in plinov kemične industrije. Videl bi ga globoko v osrčju zemlje, kjer ob brleči svetilki v večni nevarnosti dviga zaklade zemlje iz globin, oropan solnca in zraka. Našel ga boš kot poljedelskega delavca pri traktorju. Našel ga boš na obširnih plantažah kolonij, kako pod tropičnim solncem prideluje bombaž, kavo, tobak, gumi itd. Videl boš golega na obširnih diamantnih poljih, ko išče bleščečih se kamnov za druge. Dobil ga boš kot umazano senco človeka v pokrajinah petroleja Rusije, Rumunije, Amerike itd. Pa še je nešteto poklicev, industrij, prometa itd., kjer s svojo roko prideluje, obdeluje, vodi, ter daje pogon in življenje milijonom strojev, katerih suženj je postal.
nijo in trudom ustvaril, krščansko socialno gibanje ne sme propasti! To bo prisega krščanske delavske mladine v nedeljo, 6. septembra, pri Sv. Joštu, ko bomo v Krekov spomin vzidali ploščo.
Kakor bodo goreli kresovi prej ta večer nad slehernim krajem Gorenjske, koder trpijo in delajo naši delavci, tako bo v naših srcih vedno bolj gorel ogenj krščanstva, delavske zavednosti in borbenosti, ogenj, ki bo malovreden les in pleve pokončal v pepel, očistil pa zlato in ločil dobro od malovrednega. Bolj kot s kamnom in marmorjem, ki ga bomo vzidali Kreku v spomin, bomo svojo hvaležnost pokazali z nadaljevanjem njegovega dela v korist in rešitev delavstva in vseh delovnih stanov pa tudi v rešitev pred poginom vsega slovenskega naroda.	Tonc Faj,ar
Pa tudi žena je bila prisiljena poseči v gospodarski proces. Našel jo boš, ko v tekstilni industriji streže vedno večjemu številu strojev. Njeno končno plačilo je — tuberkuloza. Dobil jo boš kot šiviljo, sključeno nad strojem velikih konfekcijskih tovarn, našel v papirnicah, tiskarnah, tovarnah igrač, po brivnicah, po pisarnah, kjer postaja avtomat pri pisalnem stroju. Našel jo boš po trgovinah, našel sredi živce ubijajoče zmešnjave telefonskih central. Našel jo boš v vsemogočih poklicih ne glede na to, ali so za njeno duševnost in njen telesni ustroj primerni ali ne.
Na milijone nas je! S svojimi rokami ustvarjamo ogromna bogastva, zalagamo skladišča z najrazličnejšimi rečmi. Vsega je dosti na svetu. Sami pa napol gladni in napol nagi z največjo težavo | rinemo skozi življenje.
Na milijone nas je. Pred Bogom smo si vsi bratje in sestre, čeprav nas ločijo različni nazori, jeziki in plemena.
Mladi smo!
Da mladi smo! Pa naša mladost ni brezskrbna, še skoro otroci, smo potisnjeni med pulte in stroje v borbi za golo življenje. Bleda postajajo naša lica pod težkimi življenjskimi pogoji, v katerih živimo. Mladi smo po letih, pa ni mladostnega ognja skoro nič več v nas, ko rastemo sredi strojev v bednem življenju bakak in vlažnih stanovanj. Mladi smo, pa smo že prisiljeni s svojim bornim zaslužkom vzdrževati svoje brate in sestre. Sredi vrtinca smo prezgodaj vstopili v življenje. Mnogo jih telesno in moralno propada v najlepšh letih, ker so stopili na pota, ki vodijo v propast. Da, mladi smo, pa že preveč vemo o svetu, ki nam prinaša razočaranje. Resničnih oči gledamo v svet, ki nima za nas pravice in dostojnega življenja. Veliko naših bratov in sester nosi v pomlad življenja že smrt v telesu in praznino v duši.
Pa imamo še milijone bratov in sester, katere je brezsrčni gospodarski sistem izključil od proizvodnje. Vzel jim je najosnovnejšo človeško in božjo pravico — pravico do dela in z njim zvezano eksistenco. Mladi smo, pa brez bodočnosti, obup in žalost nosijo v svojih srcih. Brezupno strmijo v svet, ki jim je pripravil tak položaj in jim uničil vse upe in nade mladih življenj. Ti so najbolj pomilovanja vredni in zato tudi ti spadajo v naš krog, da jim damo tolažbe in poguma, da se ne bodo čutili kot izvrženci človeške družbe.
Kršč. delavska mladina smo!
Ker.smo to, hočemo biti dosledni kristjani. V dušah naših naj kraljuje On, ki je žrtvoval sebe za ta svet. Kot delavci se moramo zavedati svojega stanu. Nositi v srcih odločno delavsko zavest. Ne
Ob ustanovitvi MZ v Mariboru:
Krščanska delavska mladina
sme nas biti sram, da smo delavci. Ponosni smo, da s svojim trdo prisluženim denarjem vzdržujemo sebe in svojce. Nismo troti človeštva, ki živijo na račun družbe. Pa mladi smo, čeprav je naša mladost trpka, ne smemo biti v dušah mrtvaki. Naša mladost zahteva od nas, da bomo vršili velike naloge, ki nas čakajo. Ne nosimo v svet bakljo sovraštva, ognja in krvi. Nosimo v svet, in to predvsem med delavske sloje, bakljo ljubezni. Bodimo apostoli ljubezni in borci božje Pravice. Hočemo, da postane delavec enakopraven žlan človeške družbe. Bog nam je naložil na zemeljsko oblo zvrhano mero dobrin. Hočemo enak delež od njih. Nočemo darov in miloščine. Hočemo pravice za človeka, ki je božji.
Delavkami
Danes, v času avtomatov, veliko ljudi sploh pozabi na srce in ljubezen, na družino in prijeten dom. Posebno delavsko dekle, ki nima nikjer počitka, nikjer pravega doma je vedno bolj iztrgano iz družinskega dela.
Najbolj kritično je pa za delavko, da nima prave vzgoje in tudi izobrazbe za zakon in družino. Kdo ji govori o lepoti družine? Komu bo verjela, če vse okrog nje propada? In vendar je treba pravi pomen in lepoto družine vzdigniti nad vse. Ni lepše sreče kot vzajemno delo moža in žene za skupen dom. Človek mora biti pripravljen tudi na žrtve. Požrtvovalnosti manjka danes vsemu svetu, tudi delavstvu. Zato tudi svet ne ceni družine, ne ceni materinskega poklica. Sicer govori dnevno časopisje na eni strani o materinskih dnevih, na drugi strani pa že smeši zakon z dokaj neumnimi dovtipi. Na eni strani prinaša članke o lepoti družine, ko nas na drugi strani obvešča, da so prav družinam znižali plače. V drugih državah dajejo nagrade za otroke, pri nas pa ravno obratno: več otrok, več znižajo, žene pa sploh ne upoštevajo. Na ta način se dela proti družini. Tam pa, kjer ni izredne ljubezni in požrtvovalnosti, izgine smisel zanjo in sploh za dom.
Če opazujemo statistike, se poroči največ delavcev. To je znak, da so v jedru zdravi, da stremijo za edino pravo človeško skupnostjo. Meščani se pa ob tem še zgražajo, češ, revež naj ostane sam, da ne bo še večje revščine. Torej je tudi zakon privilegij boljših krogov? Opažamo, kako se prav delavci trudijo za svojo družino, da pod bremenom slabega zaslužka ne razpade. Tu se vidi,
Iz naše kolonije
Na Lancovem, nasproti radovljiškega kolodvora, kakor smo že poročali, vzdržuje Mladinska	zveza	JSZ taborno kolonijo za ‘26
rudarskih	otrok.	16 otrok je iz Zagorja in
10 iz Trbovelj, članov Jugoslovanske strokovne zveze. Kolonija se vzdržuje iz nabranih prostovoljnih prispevkov, ki jih je nabral agilni tovariš Mulej Lojze iz Radovljice. Za varstvo otrok skrbi v koloniji g. Vinko Guna, učitelj iz Zagorja. O življenju v koloniji nam je g. Vinko poslal sledeči sestavek.
V	ponedeljek, 3. avgusta smo prišli v Radovljico. Tu naj preživimo nekaj tednov v brezskrbnosti, na čistem	zraku	in soncu. Idealnim fantom
smo dolžni zahvalo za	to poživljajočo spremembo.
Mnogo smo ugibali kakšni bodo vtisi prvih dni. Danes, ko je teden potekel, že lahko marsikaj povemo. Živimo v svobodi in preprostem obilju. Do-voljni, okusno pripravljeni hrani daje posebno začimbo oster gorenjski zrak. Lahko trdim, da je v tem pogledu uspeh taborenja gotov.
as«	^
Z današnjim dnem se tudi delavska mladina Maribora pridružuje borcem za delavske pravice v Sloveniji in preko nje k armadi stotisočev bratov in sester v Belgiji, Franciji, Švici, Holandiji, Portugalski, Kanadi in Kolumbiji, s katerimi nas veže ena velika ideja. Pridružujemo se jim s klicem: Nočemo biti sužnji stroju, niti številka, gospodarskega procesa! Hočemo biti enakopraven in svoboden delavski stan.
Hočemo nov, pravičen, božji gospodarski red! *
Govor tovariša Oreha iz Maribora na ustanovnem sestanku krajevne skupine MZ v Mariboru v nedeljo, dne 26. julija 1936.
izobrazbo !
da še ni vse dobro in plemenito zginilo s sveta. Seveda se tudi veliko družin razbije, četudi se bore z vsemi sredstvi za družino. Če smo odkriti, je med delavstvom strah pred številnimi otroki res borba za družino, dočim je med ljudmi, ki so boljše situirani, borba za komodnost. Simisel za družino med našim delavstvom še ni zamrl, treba pa je delavca predvsem gospodarsko dvigniti.
Potrebna je torej tudi vzgoja med delavstvom za dober zakon. Potrebna pa je, predvsem delavkam, tudi poklicna izobrazba. Zakon in s tem v zvezi gospodinjstvo, ni lahko. Toliko stvari zahteva, da ga brez priprave ni mogoče dobro izvršiti. Pride vzgoja otrok, higijena, gospodinjstvo, ki ima dvajset strok. In poleg tega ima danes še poklic. Kako naj vse to premaga? Posledica je, da počasi telesno oslabi, če nima pomočnice za gospodinjska dela, kar si pa naša delavka ne more privoščiti, ker ostane poten) raje sama doma.
Za zakonsko življenje je treba torej predvsem srčne izobrazbe in strokovnega znanja. Na drugi strani mora pa prav delavka zopet v javnosti uveljaviti spoštovanje družini in vrednost gospodinjskega dela. Danes bi seveda bila v večini slučajev gospodarska katastrofa, če bi žena ostala doma. Torej je potrebno, da se skupno z možem bori za svoj obstoj in za bodočnost.
Prav vsled tega podrobnega dela nima delavka toliko smisla in tudi časa, za strokovno organizacijo. Treba bo pa še veliko vzgoje v tem sinislu, da bo znala ceniti strokovno organizacijo.
Če bi mož dovolj zaslužil, bi marsikatera mati ostala doma. S tem pa, če bi si skupno priborila
Če pravim, da živimo v svobodi, pa je treba to prav razumeti. Vsaki družbi je treba reda. Prav pojmuje svobodo oni, ki ob pravem času evoj osebni interes podredi interesom skupnosti, ter zanje zastavi svoje moči. Ne morem trditi, da bi vsi člani naše kolonije prinesli s sabo vso ono resnost in nesebičnost, ki jo bodo v življenju tako potrebovali, lahko pa rečeni, da je pri večini v zadostni meri razvit čut tovarištva, in da so se do sedaj kar dobro izogibali vsem nerednostiin, ki so tako nevarne in skoraj neizogibne, kjer več otrok živi v tesni soseščini ves dan in še ponoči. Dal Bog, da bi taborsko življenje v nas utrdilo sedanje prijateljstvo in zavest, da pripadamo istemu sloju trpečih.
Pa naj končani to razmišljanje. Zanimalo vas bo tudi zunanje življenje v taborišču. Srez točnega dnevnega reda ne gre. Saj kljub temu posamezni duhovi zaidejo na svoja pota, če drugače ne, vsaj tedaj, ko je dana priložnost, da pri nabiranju drv za kakšnim grmom pretegnejo »utrujene« ude. Zjutraj nas čuvaj zbudi iz sladkega sna ob pol 7, pa moram povedati, da se mnogim zdi ta ura preveč »zlata« in bojim se vsak večer, da bo na zboru kdo predlagal, naj se budnica preloži na 8. Sledi umivanje. Ena najtežjih točk dnevnega reda, poglavje zase. Zadnje dni sem opazil, da se to vrši nekam hitro, menda bolj po mačje. Seve, Sava je mrzla. Pa bo le treba struno priviti, ker bomo sicer prišli domov preveč »ogoreli«. Tudi z dežurnimi je križ, niso vedno na mestu, a do sedaj še nismo bili nikoli brez kosila, pa to le po zaslugi naše pridne in vestne kuharice. Za svojo veliko odgovornost in še večji trud, pa so dežurni bogato odškodovani. Oproščeni so največje nevšečnosti, tiste »neumne« telovadbe, ki naj pred zajtrkom vzbuja apetit. Potem sledi pospravljanje po šotorih in taborišču, pripravljanje kurjave itd. Vse to se po zaslugi onih, ki jim ni za akord, zavleče do opoldne. Če pa ostane kaka troha časa do kosila, ga prebijemo v blaženem brezdelju ali igri.
boljši gospodarski položaj, da bi se poročena žena lahko posvetila družini, ne bi smela biti izločena iz javnega udejstvovanja. V vseh vprašanjih, ki se tičejo družine, vzgoje, stanovanj, povsod bi se morala poročena žena uveljaviti. Za vse to pa je treba naobrazbe. Morda ni bolj perečega vprašanja za družino, kot stanovanje, če ima družina dva, tri otroke, kako težko dobi stanovanje!
Če govorim o izobrazbi delavke, je tudi važno vprašanje poklicne izobrazbe. Pri takem dotoku žensk v poklicno delo, ni nihče mislil na strokovno poklicno znanje. Svojega mehaničnega dela pri stroju se je naučila v par dneh, z vajo je dosegla potrebno hitrost, vse drugo je za kapitalista odveč. Koliko je tekstilnih delavk, a do tekstilnega mojstra se ni še nobena vzdignila. Dokler je v poklicu, se mora dekle zanimati za svojo stroko, da v njej tudi napreduje, ne samo s hitrostjo za dobiček kapitalista, temveč tudi po strokovnem poznanju, da bo s tem lahko koristila delavstvu. Če pomislimo na slabo kvaliteto blaga, ki se pri nas izdeluje, zlasti tisti »druck« za kmete, kjer zopef revež nasede. Slabo blago je vedno drago in žena je tista, ki mora skrbeti za novo, za šivanje.
V	bodoči družbi bi delavka, odnosno poročena žena, morala imeti vpliv n atekstilne proizvode, zato pa mora biti tudi sposobna.
Dalje je vprašanje izobrazbe služkinj. Večinoma so odvisne od znanja gospodinj, saj se skoraj noben posebej ne izuči za ta poklic, kjer se pa zahteva, kot sem že rekla, tako široko znanje. V poštev pride pranje, kuhanje, šivanje, pospravljanje, večkrat tudi vzgoja otrok. Vsled pomanjkljive gospodinjske izobrazbe, se toliko kuha danes, a tečne, zdrave in preproste hrane pa telo ne dobiva. In toliko stvari je še, ki spadajo pod gospodinjski poklic!
Strokovno izobražene služkinje bi lahko zahtevale tudi večjo plačo, gotov delovni čas in pošten letni dopust. Predvsem pa, da bi »milostljive« ravnale z njimi, kot se ravna z ljudmi. Tako so pa razmere prav v tem poklicu dostikrat obupne.
Delavke, same se bomo morale vzgojiti in izobraževali, da bomo v bodoči družbi kot matere ali poklicne delavke lahko uveljavljale svoje pravice!	■	tc
Ali si že naročnik Krekove knjižnice
Kosila ne bom opisoval, pač pa molitev. C>obro veste kako je z otroki. Najpobožnejši pozabi na križ, ko ima polno skledo v rokah in sline v ustih. Pri nas pozabi na molitev samo oni, ki mora moliti naprej, a ga drugi pravočasno spomnijo. Ne vem ali je to čista verska vnema, ali je še kaj drugega. To bodo dečki sami vedeli. Kar bi bilo o molitvi dalje omeniti je dejstvo, da se drže starega pregovora: »Kratka molitev pa dolga šnita«. Po kosilu najtežja točka dnevnega reda: Popoln molk celo uro. Molčati pač ni težko če te učitelj v šoli kaj vpraša, a molčati takrat, ko ti vsa nagajivost zleze v jezik! Poskusite. Priznati moram, da to točko dnevnega reda vedno slabo izpeljemo. Popoldne je kopanje in izleti. Vračamo se lačni kot voleje in utrujeni, da zaspimo kot pobiti, včasih še pred večerjo. Po večerji zbor. Marsikaj se pomenimo tedaj. Ob ognju se prijetno kramlja. Bližje smo tedaj drug drugemu, bolj složni, ker nas druži objem noči in visok ognjen prst, ki kaže v nebo. Ob desetih nastane molk, samo straža bedi ob ognju (ali pa spi).
Tako nam teko dnevi. Kogar zanima, naj pride pogledat. Videl bo še kaj, česar nisem napisal,
Delo svetovne KDM na vzgoji delavske mladine
„Krščanska delavska mladina“ in Katoliška akcija
»Krščanska delavska mladina« (J. O. C.) je že svetovna mladinska organizacija KA med delavstvom. Zaslužila si je celo priznanje Kristusovega namestnika na zemlji, da je »dovršena oblika KA«. Toda močno bi se zmotil, kdor bi mislil, da je duhovni oče K. D. M., Cardijn, sedel pred leti s še nekaterimi duhovniki ali tudi laiki za mizo in začel pisati kako lepo zamišljena pravila in potem šel s svojimi duhovniki med delavsko mladino ter ji začel govoriti o »integralnem katoli-čanstvu«, jo zbiral v kakih sestankih ter ji pridigal, kako mora biti apostolska, jo svaril pred pokvarjeno družbo, pred tovariši komunisti, marksisti in ne vein še kom. Tako ne bi današnje K. D. M. nikoli bilo. Cardijn je šel med delavsko mladino — ne med kako »krščansko« delavsko mladino, temveč med delavsko mladino sploh, med delavsko mladino, ki je bila pač vse prej kakor pa krščanska. Šel je med njo z veliko ljubeznijo in velikim zaupanjem, s Kristusovo ljubeznijo, ki razjeda njegovo duhovniško srce. Imel je neomajno vero v ono dobro, ki se skriva za robatostjo in navidezno zlobo teh trpečih množic. In videl je čudeže, kakor sam sedaj pravi.
K. D. M. je rastla in osvajala z iskreno vsakdanjo in popolnoma enostavno ljubeznijo, brez vseh donečih besed o »pristnem krščanstvu« itd. Osvajala je z dejanji, s krščanskimi dejanji, a ne s krščanskimi programi in besedami. Pomagala je trpeči delavski mladini, kjer je le mogla in kakor je mogla. Tako je rastla in si v rasti sama ustvarjala svoja pravila in svojo obliko. Kajti K. D. M. ni kaka čarobna formula, ki bi jo pritisnili na delavske množice in na delavske organizacije. K. D. M. je predvsem duh in življenje. In ko je pred desetimi leti dobila od cerkvene oblasti naslov KA, je bila že mogočno samostojno gibanje, ki si je izklesalo v dolgoletnem boju in ti-
»Krščanska delavska mladina« v boju proti brezposelnosti mladostnikov.
Brezposelnost je strašen bič božji, ki si ga je splelo človeštvo s svojo sebičnostjo in s svojim poganstvom naše dobe. Ta bič čuti najgrozneje ravno mladina. Ko zavre mlademu fantu po žilah življenjska moč, ko bi hotel osnovati svoje ognjišče in zaživeti v človeško občestvo, kakor ga na to žene tudi božja postava v njegovih udih. — Ne da mu mesta pod svobodnim božjim soncem. Pritisne ga k tlom in mu ne da živeti. Ne kakor da res nimamo več prostora na tej zemlji, temveč, ker si ga ne znamo, oziramo nočemo urediti, kakor Bog hoče.
Kaj se godi v duši takega fanta? Prisilno brezdelje ubija dušo še bolj kakor telo. Prav pravi v nekem poročilu Mednarodni urad dela, da je mladostna brezposelnost še veliko usodnejša za naše človeško občestvo kot brezposelnost odraslih. In ako tak fant čuje oddaleč nekaj pridigati o krščanski ljubezni, a ne vidi nikogar, ki bi se resno in iskreno zavzel za njega, ki bi se skušal vživeti v njegovo zapuščenost, njegovo ogorčeno žalost in dvom nad življenjem, kako moremo vendar potem zahtevati od njega, da bo veroval v to našo »krščansko ljubezen« in v vse lepe naše besede.
Prevrat bo moral priti od znotraj, iz globočine duš. Te njihove razočarane mlade duše, ki jih razjeda obup in ogorčenje, mora osvojiti Kristus.
hem požrtvovalnem delu svojo pristno delavsko elito, elito med delavsko mladino samo, elito, o kateri je takrat rekel veliki kardinal Mercier, da po njegovem mnenju Cerkev še nikoli v zgodovini ni imela tako globoke krščanske elite, kakor so oni. Ko je torej cerkvena oblast želela, da tudi službeno postanejo organizacija KA, ji ni bilo treba v njenem delu nič spreminjati. Najprej so res v dejanju vzrastli v katoliško akcijo, potem so imeli tudi pravico do naziva. Ko bi pa hoteli kar vnaprej vkleniti celo gibanje v kak okorel okvir KA, ki bi ga skovali učeni gospodje v svojih pisarnah, bi najbrže sam naziv KA spravili med delavstvom v slab glas, a dosegli ne bi nič.
»Krščansko delavsko mladino« si je ustvarjala delavska mladina sama. Da, še vedno si jo sama ustvarja in si jo širi po celi zemeljski krogli, povsod tam, kjer trpe delavski mladostniki in kjer ji krivična sila ne brani življenja. V tem dejstvu nam je iskati skrivnost njenega uspeha in njenega mladostnega poleta. Delavska mladina sama najbolje čuti svoje potrebe in svoje težnje, čuti žejo za odrešenjem iz vseh laži naše dobe, žejo po pristni in dejavni krščanski resnici in ljubezni, ki jo nosi za vse čase in za vse narode neumrljiva Kristusova nevesta, sv. Cerkev. Delavski mladostnik najde tisoč načinov, kako bo osvo-jil svojega tovariša in sotrpina za Kristusa, ki ga nosi v svoji duši, najde načinov, na katere duhovnik ne bi nikoli prišel. Ali zato išče pri duhovniku Kristusa samega, išče Njegov nauk, Njegovo milost, išče Kristusovo osebo. K duhovniku pride po svet v svojih dvomih, pri njem išče očetovskega vodstva v vseh težkih življenjskih vprašanjih. V njem vidi zastopnika cerkvene oblasti^ ki jo vodi sam Sv. Duh in kateri je Kristus obljubil končno zmago.
Prežeti jih mora Kristusova ljubezen in Kristusovo življenje. Potem bo njihovo trpljenje sotrp-ljenje s Kristusom. Zrastlo bo s Kristusovo daritvijo na križu v eno samo odrešilno žrtev in ustvarili bodo nov družabni red po zakonih Kristusove ljubezni in pravice. To hoče K. D. M. (Krščanska delavska mladina.) Ta ustvarja in more pokazati že na lepe uspehe svojega boja. Povsod, kamor je dosedaj prodrla, je takoj pograbila z vso resnostjo vprašanje mladostne brezposelnosti in je danes edina organizacija na svetu — kakor to priznava Mednarodni urad dela v Ženevi, ki to vprašanje vsestransko in stvarno proučava in organizira v širokih potezah pomoč tem stotisočem in milijonom mladih in nedolžnih »izvržkov človeške družbe«.
Postavili so si dvojni cilj: Najvažnejše jim je, da s svojim stvarnim in vztrajnim delom odstranijo same korenine mladostne brezposelnosti. Ali kaj takega je mogoče pričakovati šele za bodoče rodove. Sedaj je pa treba priskočiti na pomoč tem, ki že trpe, treba jih je duševno in telesno dvigniti.
Kako to delajo? Predvsem je treba temeljito poznati stvarni položaj in ne besedičiti nekje visoko v zraku. Stvarnost sama naj narekuje, kaj in kako je treba delati. Opazuj ! Delavski mladostniki, borci K. D. M., ki so dostikrat sami brezposelni, ki žive sredi vse te bede, se zbirajo v manjših krožkih k razgovorom. Vsak enostavno pripoveduje, kar je doživel in videl. Direktive, ki
jim jih daje osrednje vodstvo in ki so zopet narejene na osnovi teh razgovorov, jih usmerjajo v opazovanju in v razgovorih v teh krožkih borcev. Samo po sebi se jim razvije vprašanje, zakaj je tako razmerje med delavci, zakaj vse to zlo, kako bi moralo biti, ako bi vladala v družbi krščanska resnica. Njihov duhovnik je navadno navzoč in ima kaj čuti v teh razgovorih o stvareh iz svoje župnije, o katerih težko da je kdaj prav mislil in sanjal. Njegova prigodna beseda daje borcem več kakor bi mogle še najlepše pridige. Seveda mora zato poznati težka socialna vprašanja naših dni in krščanski socialni nauk, kakor jih začrtavajo socialne okrožnice. Borci pa se nauče ob teh razgovorih razmišljati v vsakdanji svoji stvarnosti in presojati vse iz pristno krščanskega stališča.
Opazuj! — Presodil — ali tudi: Delaj V medsebojnih razgovorih z borci odkrijejo sami sebe. Ravno nje je božja Previdnost postavila v to okolje, da preko njih v nesrečnih mladih dušah njihovih tovarišev vname zopet pravo božje življenje. V razgovorih odkrijejo tisoč malenkosti, ki jih morejo oni sami izvršiti in pomagati svojim tovarišem. Njihov mladostni ogenj in njihovo navdušenje je našlo svoj predmet in svoj vzvišen cilj. Ustvarjati hočejo Kristusovo socialno kraljestvo v svoji najbližji okolici. Tukaj prijazna beseda, tam mala usluga ali nasvet, temu bodo našli dela, onemu podpore, tretjemu bodo razložili razne zakonske predpise, ki se jih sam ne zna poslužiti. Kar ne morejo sami, bodo poskusili skupno z drugimi. Organizirali bodo večje pokrete v celem kraju, celi državi. Po svojem časopisju in po svojih posredovanjih pri odgovornih oblasteh bodo opozorili javnost na skrite in odprte rane naše družbe in predlagali takoj tudi uspešna zdravilna sredstva, ki so jih našli v svojih dolgoletnih opazovanjih, razgovorih in premišljevanju ter delu.
In uspehi? Sedaj so šele na začetku, a morejo biti nanje ponosni. Vzemimo samo nekaj podatkov iz Belgije in Francije. V Belgiji so posvetili 1. 1933 cel letni delovni program vprašanju, kako najbolje pomagati mladostnim brezposelnim. Začeli so že takrat izdajati zanje posebni časopis, ki je dosegal do 70.000 in v izrednih priložnostih tudi do 100.000 izvodov. Z njim so mnogo odpomogli duševni bedi in potrtosti teh mladih ter opozorili javnost na važnost celega vprašanja. Ustvarili so narodni fond za pomoč mladostnim brezposelnim, ki je do 1. 1935 razdelil nad 1 milijon frankov podpor. Organizirali so zbiranje obleke in obuvala in uredili v svoji centrali čevljar-nico, kjer je stalno po ‘20 brezposelnih mladostnikov popravljalo čevlje za svoje brezposelne tovariše. Vsak dan je šlo povprečno po sto popravljenih poklonjenih parov v delavska naselja. Vse to delijo njihovi člani in borci čislo skrito onim, ki so najbolj potrebni, pa naj bodo komunisti ali socialisti ali pa njihovi tovariši iz K. D. M.
Pred dobrim letom so osnovali posebno taborišče za brezposelne fante. Za nekaj tednov pridejo in se v njihovem taborišču temeljito telesno in duševno opomorejo, da ne podležejo v svojem težkem položaju ter se za vedno izgube. Dosegli so celo, da jim je lani v jeseni država dovolila stalno podporo za taka taborišča in so mogli tako začeti dosedaj že s petimi. Tukaj mladi delajo, se igrajo, imajo predavanja in sestanke itd. Duhovnik v njihovi sredini jim mora dostikrat dajati prve pojme o krščanstvu.
V	Franciji so začeli z delom bolj na široko 1. 1934. Njihov podporni fond je v enem letu izplačal 600.000 frankov, hranil in oblačil več tisoč brezposelnih. Imajo svoje posredovalnice za delo in več raznih drugih organiziranih pomoči.
Francoska, belgijska in švicarska KDM je po-krenila skupno veliko akcijo, ki bo imela velike posledice za bodočnost delavske mladine. Sestavili so svoj program, kako bi na najvišjih odgovornih mestih vzeli v roke to pereče vprašanje naše dobe, in so ga predložili 5. junija 1935 preko krščanskega sindikata Mednarodnemu uradu dela
KDM v boja proti brezposelnosti mladostnikov
DELAVSKA MLADINA!
Tabor na sv. Joitu v nedeljo 6. septembra 1.1. mora biti dokaz naie rasti In moti. Zato na delo, da se v Cim večjem številu poklonimo spominu blagopokojnega voditelja dr. Jan. Ev. KREKA
V taborišču mtadih brezposelnih
V	taborišču brezposelnih fantov...? Misli uhajajo človeku na razna koncentracijska taborišča in na prisilno delo v njih, vzbujajo se slike iz opisov takih taborišč po Nemčiji in Rusiji in drugod. Ali so torej tudi voditelji »Krščanske delavske mladine« začeli posnemati to ne ravno človeško in še manj krščansko postopanje z mladino? Socialisti so jim to očitali in vsuli pravo točo psovk nanje, ko so otvorili v marcu lanskega leta svoje prvo taborišče za brezposelne fante v Tour-neppeu (Turnep) blizu Bruslja.
Dogovorila sva se torej z nekim Hrvatom, si poiskala še enega Belgijca za spremljevalca in udarili smo jo po cesti mimo slavnega Water-looa, kjer priča piramida na gričku o veličini in o padcu slavnega Napoleona. Iščemo in izprašujemo po vasi, dokler ne zagledamo že ob kakih dveh popoldne ob cesti znanega znaka K. D. M. s stre-lico, ki pokazuje po kolovozu v dolinico proti gozdu. To mora biti! Krenemo za znakom in čez nekaj sto metrov zaslišimo kričanje in smeh. Morajo biti pa res dobre volje, ti fantje v taborišču! Ze smo pred ograjo, odpiramo vrata, da zavijemo proti baraki na pobočju ob robu gozda. Zvižgalka da znak. Vse je utihnilo, kakor bi odrezal. Kakih 30 fantov prihaja od vseh strani. Vsi hite v barako. Kaj pa vendar imajo? Ustavimo enega izmed zadnjih in ga vprašamo, ali bi mogli govoriti z njihovim voditeljem. Povabil nas je kar s seboj v barako.
Gremo in najdemo zbrane vse te kričave fante v kapelici pred Najsvetejšim. Kakor iz enega grla molijo. Nisem videl še moliti tako fantovski in tako iz duše. Kratko, krepko, zavestno in enostavno govore svojemu Bogu na oltarju, posvečajo Mu svoje delo in svoje trpljenje, priporočajo Mu vse trpeče delavske množice, prosijo Ga, naj zavlada zopet v delavnicah, v tovarnah, v uradih, družinah... povsod v človeški družbi. Čez nekaj minut so že zopet vsi pred barako. Vidimo jih, kako se zbirajo v manjših skupinah, vsaka s svojim voditeljem, neki mladi fant jim deli delo.
Medtem se nam predstavi mlad jezuit p. Arts. Veseli ga, da smo prišli; hotel bi nain postreči še z obedom, govori nam o obisku dveh socialističnih voditeljev, ki sta prišla istega jutra opazovat taborišče in proučevat njihovo delo. Tudi socialisti bi sedaj začeli z nečim sličnim. Drage volje nam hoče vse pokazati, samo malo naj počakamo, da uredi vse potrebno s svojim upravnikom taborišča. To je mlad družinski oče, delavec, ki je dolgo delal v K. D. M. in živi sedaj stalno v taborišču ter upravlja imetje in vodi v njem vsa dela. Ravno predlaga patru neka dela v dvorani, da jim bo prikladneje za knjižnico in za njihov kino. Po nekaj minutah je posvetovanje končano. Povzpnemo se s patrom po pobočju skozi krasen gozd in dospemo na razsežno planjavo. Tukaj urejajo velika igrališča. Sedemo na klop in pridemo na dan s svojimi vprašanji.
»Čigava je vsa ta planjava in ves ta gozd?«
»Naš. Kupili smo vse to že pred leti — 15 ha obsega. Morali ste priti kako poletno nedeljo. Na stotine in ob izrednih priložnostih na tisoče delavske mladine se tukaj zbira. Tukaj igrajo in si oddahnejo od mestnega hrušča, drdranja strojev, semkaj prihajajo taborit. Tamkaj gori na grebenu bomo zgradili za mladino velik delavski dom. Kaka tri nadstropja bo imel. Uredili bomo v njem spalnice, dvorano za sestanke, kapelico itd. Služila bo nam predvsem za delavski počitniški dom.«
»In kdo vam vse to plača?«
»Dosedaj vse sami. To vam je moč organizacije s svojo stalno članarino in s svojo vzajemnostjo. Uredili smo si že svojo štirinadstropno palačo v Bruslju, kjer je sedaj naša centrala. Imamo že nekaj manjših počitniških delavskih domov po državi in upaino še katerega ustvariti. Saj vendar tudi delavski mladostnik potrebuje vsaj nekaj tednov svežega zraka in svobode v naravi, da se more razviti v polnega človeka.«
»In ono jezerce tam doli?«
v Ženevi. Zbrali so za njega 85.000 podpisov med samimi mladostnimi brezposelnimi izpod 25. leta. Načrt je nesla v Ženevo delegacija 100 mladih brezposelnih in jo je prečital eden izmed njih. Koliko razgovorov, koliko razmišljanja, koliko žrtev se skriva za temi 85.000 podpisi! Koliko komunističnih in socialističnih borcev je ob tej akciji KDM našlo nazaj pot h Kristusu in Njegovi Cerkvi!	F. J.
»Vidite jih, da kopljejo. Tam si bomo uredili kopališče. In malo nižje urejamo ribnik, kjer bomo čolnarili. Za sedaj pa imajo tako ti naši fantje vedno dovolj dela v naravi. Po pet ur delajo vsak dan, tri predpoldne in dve popoldne. Delajo, kakor vidite, po malih skupinah. Vsaka skupina ima po enega odgovornega voditelja, ki je vedno eden izmed njih, ravno tako tudi njihov glavni voditelj. Tako vse sami vodijo. K upravniku gredo le po načrte za delo in orodje. To dnevno delo jih zopet uvede v resno življenje in je neverjetne važnosti za njihov nravni razvoj. Ne verjamete mi, kako nam to današnje prisiljeno brezdelje mladine uničuje značaje in zastruplja delavski sloj. Istočasno pa si tako počasi urejamo to naše kraljestvo. Zgradili smo že kapelico z dvorano, tamle ono malo hišico za duhovnika — to je sedaj moja puščavniška celica. Malo više gori v gozdu imamo dve spalnici.«
»Kaj pa fantje sicer delajo?«
»To so vam pri nas prave duhovne vaje, ali duhovne vaje sredi življenja in sredi delavske sredine. Zvečer jim kratko govorim o temeljnih verskih resnicah, dam jim nekaj misli za sv. mašo in za sv. obhajilo zjutraj. In potem obmolknejo in ta sveti molk traja vse do zjutraj po sv. maši, do osmih. Mogoče ne boste verjeli, da ti mladi — sprejemamo jih le med 18. in 25. letom — res molče, ko jih nihče ne nadzoruje, ko se izgube v gozdu po svojih spalnicah, ko se zjutraj po vstajanju umivajo ob našem studencu v gozdu in ko telovadijo. Sam ne bi verjel. Ali resnica je, da sem imel tega pol leta vedno najlepšo disciplino. Mogoče kateri prve dneve še ne razume tega molka, ali po kakih treh dneh mu postane po-
Te dni je izdala »Vajeniška skrbstvena akcija« na Dunaju brošuro »Laclien und Frohsinn« — »Smeh in radost v počitniških domovih vajenske skrbstvene akcije« — v kateri prinaša na 60 straneh z 28 slikami in tremi grafikoni delovanje te vajeniške ustanove za leto 1935. Za danes objavljamo članek, ki ga je napisal predsednik zveznega gospodarskega sveta Franc Gottweis, predsednik delavske zveze in bolniške blagajne za Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko.
Kdor je pregledal delo, ki ga je vajeniška skrbstvena akcija v Avstriji razvila po svetovni vojni, tudi samo v številkah, mora dati vse priznanje. Iz brezpomembnih začetkov se je razvila ustanova, kakršne ni dobiti niti v deželah z najugodnejšimi gospodarskimi razmerami.
To stvarno priznanje se pa še spremeni v globoko notranje spoštovanje, čim se človeško občutje zaživi v dejanja, ki so se tu leto za letom razvijala.
Pisec v brošuri pravi:
Ne vršimo samo etične dolžnosti, ko pomagamo preskrbeti mladim fantom in dekletom nekaj sončnih in brezskrbnih dni, tudi ni to samo karitativno delo, če pospešujemo zdravje onih mladih ljudi, ki so jim posledice svetovne vojne že v naj-nežnejši življenjski dobi zasekalo na telo in dušo globoke rane. Visoko nad vsem tem se mi zdi, da je to neko patriotično delo v najintimnejšem smislu, če skušamo doraščajočim delavcem dati veselje za skupno življenje, kakor dela to v malem ta ustanova. Ze zato morajo pri ohranitvi in izgraditvi vajeniške skrbstvene akcije sodelovati vsi socialni in gospodarski faktorji.
Vajeniška skrbstvena akcija se ini zdi pred vsemi ukrepi, ki jih nosilci socialnega zavarovanja izvršujejo, najbolj potrebna.
Ker v našem listu ne moremo več napisati o tej stvari, povemo za danes le to, da so počitniški domovi v letih 1918—1926 v celoti imeli 133.697 gojencev s 3,463.326 oskrbnimi dnevi.
Število odposlanih od leta 1918. do 1935. samo iz Dunaja 68.828 vajencev in 44.104 vajenk, skupaj 112.932, iz ostalih zveznih avstrijskih dežel 16.086 vajencev in 4.679 vajenk, skupaj 20.765 vsega obrtnega naraščaja. Vsako leto pošljejo do 25 odstotkov vseh vajencev na Dunaju v počitni-
treba. To je njihovo premišljevanje in njihova priprava na sv. obhajilo. Škoda, da ne ostanete tukaj pri sv. maši. Skupno molijo mašne molitve in mi odgovarjajo. Samega me gane, ko jih vidim, kako živijo s Kristusom, ki se daruje na oltarju. V teh trpečih mladih dušah tudi milost deluje na svoj način. Dasi pretirano pazim, da imajo v tem oziru največjo svobodo, hoče večina vsak dan k sv. obhajilu. Ta skupna sv. maša s sv. obhajilom nam je središče celega dneva. Vsak večer imamo po dve uri za predavanje in razne razgovore, sicer pa so prosti za igre in na razpolago imajo majhno knjižnico.«
»Koga sprejmete v to vaše taborišče?«
»Vsakega delavskega brezposelnega mladostnika, ki je katoličan in za katerega dobimo od naših društev dovoljno zagotovilo, da je pošten, kajti paziti moramo dobro, da se nam ne bi vle-zel kak pohujšljivec, in na drugi strani jim moremo zaupati in jim dati potrebno svobodo. Ko pa pridejo, jih naš zdravnik temeljito pregleda, in predpiše, ako je za bolehne kaj posebnega treba. Ko se malo privadijo, mi začno prihajati na razgovore. Koliko duševne bede in koliko žalosti in razočaranj je v teh mladih srcih! Kako hvaležno sprejmejo vsako prijazno besedo, kako odprejo oči, ko čujejo enostavno krščansko resnico o življenju. Kako mladeniško in fantovski se navdušijo za Kristusa, ki je postal iz ljubezni do njih delavec, kakor so oni. To so nam potem naj^ boljši apostoli v tovarnah in po delavskih naseljih.«
»Kako dolgo pa ostanejo tako pri vas?«
»Tri tedne. To jim je ravno dovolj. In tako se vrsti skupina za skupino. Letos jih bomo imeli vsega skupaj kakih 600.«
Poslušali bi še in izpraševali ter gledali bi fante pri delu, ali morali smo kreniti na pot. Poslovili smo se z občudovanjem v srcu. ■ F. J.
■ ške domove, tako da lahko v štirih' letih prtdfe' vsak na vrsto.
Če pogledamo zgornje številke, iz njih lahko sklepamo, kakšne milijonske zneske so žrtvovali za delavsko mladino. Po pravici rečeno je to res zatočišče zdravja in velika skrbstvena akcija, ki se v teh počitniških domovih nudi delavski ’ mladini. Kdaj bomo začeli pri nas skrbeti in ustvarjati kaj takega za naše vajence in vajenke?
Slovenski Narod z dne 30. julija t. 1. piše: Počitniške kolonije za bolehne vajence niso nobene ovire več za organizacijo vajenskih počitniških kolonij, ker pri nas že obstojajo za šolarje počitniški domovi Sv. Martin na Pohorju, Lukovica, Medvode in Rakitna pod Krimom. Šolarji uporabljajo navadno te domove samo junija, julija in avgusta. Vajence bi lahko pošiljali na počitnice že maja in še ves september, ki je navadno pri nas še lep in topel.
V	Avstriji imajo več počitniških domov za vajence in kako veliko pozornost posvečajo zdravstveni zaščiti vajencev, dokazuje že dovolj jasno visoka vsota, ki so jo izdali lani za vzdrževanje domov in oskrbo vajencev, in sicer so izdali 580.000 šilingov, kar znese okrog 4,800.000 Din. Toliko lahko žrtvuje majhna in revna Avstrija za delavsko mladino, dočim mi nismo izdali v enak namen niti prebite pare.
Sz centrale
Tajniki in blagajniki krajevnih skupin naše Mladinske zveze so v preteklem tednu prejeli dopise, katere prosimo, da jih čimprej obravnavate na odborovih sejah. Poleg tega prosimo poročil o delu in razvoju skupin.
Krajevne skupine, katerim je zmanjkalo potrebnih tiskovin, kakor mesečnih poročil, obračunov, položnic za nakazovanje članarine, naj to sporoče, da jim vse to pošljemo.
Kongresne brošure še vedno niso vse plačane. Vse zamudnike prosimo, naj le-te poravnajo poleg članarine skupinskim blagajnikom. Prosimo!
Vse krajevne skupine naprošamo, da nam Čimprej sporoče, koliko izvodov delavskega koledarčka za 1. 1937 naj jim pošljemo. Ne pustite nas čakati z odgovori. Ne ovirajte nam dela!
Mladini sonca in zraka
Vajeniški počitniški domovi v Avstriji
V borbo	za	sv
Ureditev plačilnega sistema
in napredovanja v podjetju „$ešir“
Škofja Loka, 10. avgusta 1936.
V	kratkem stopi v veljavo nov način napredovanja delavstva tovarne »Sešir«. Plačilni sistem v tovarni je bil doslej kaj različen. Še ne davno je o tein odločal hitri jeziček in lepi obrazek, zato sta si zaupniški in skupinski odbor v letu 1935. nadela nalogo, da se tudi to vprašanje mora rešiti. Prvotna zamisel te ureditve je bila na osnovi kategorij, katere so bile sestavljene po teži in važnosti dela. Tozadevna zamisel je bila predložena podjetju. Ker podjetje ni hotelo sprejeti naših zahtev, smo bili primorani stopiti v stavko. Toda tudi s stavko se kategorizacija ni dosegla. Vprašanje, katero je bilo za delavstvo velike važnosti, je ostalo še nadalje odprto. V letošnjem letu sta ponovno oba odbora proučila vso stvar ter potom JSZ predložila podjetju predlog, da se stvar enkrat za vedno spravi z dnevnega reda. Dne
7.	julija se je vršila v pisarni »šeširja« tozadevna razprava, na kateri je sodelovalo vseh C obratnih zaupnikov, kot zastopnik .JSZ pa tovariš Rozman Jože. Po tri in pol urni razpravi se je dosegel sporazum, katerega v celoti prinašamo.
Določitve plač delavstva v tovarni »Šešir« d. d. v Škofji Loki.
1. Delavstvo pri produktivnem delu:
a) Moški.
				Na	uro d
do	1	leta	zaposlitve		3.50
od	1	leta	zaposlitve do 3	leta	3.75
od	3	leta	zaposlitve do 8	leta	4,—
od	8	leta	zaposlitve do 14	leta	4.25
od	14	leta	zaposlitve dalje		4.50
b) Ženske.
				Na	uro d
do	1	leta	zaposlitve		2.25
od	1	leta	zaposlitve do 3	leta	2.50
od	3	leta	zaposlitve do 8	leta	2.75
od	8	leta	zaposlitve do 14	leta	3.-
od	14	leta	zaposlitve dalje		3.25
Po končanem delu in razpravi se je vršil sestanek, 'ira katerem se je tovarišem poročalo o uspehu razprave. Poročal je tovariš Rozman in tov. glavni obratni zaupnik Logonder. Po zelo živahni razpravi se je sklenilo, da se sprejme nov predlog. S tem, da stopijo v veljavo pri »šeširju« plačilne kategorije, je storjen prvi korak k normalizaciji razmer v tem oziru, vendar pa čaka organizacijo še težka naloga. Priboriti si mora namreč take plače, da bodo odgovarjale kvalifikaciji delavstva in pa storitvi v podjetju, kajti delavstvo se predobro zaveda, da se mu nič ne » d a r u j e c. Delavstvo se pa mora na drugi strani zavedati, da ni odbor tisti, ki deli plače, temveč se mora samo udejstvovati, in to zlasti na sestankih. Skupinski odbor je pričel resno razmišljati o korakih, katere bo zavzel proti tovarišem in tovarišicam, ki se sestankov neredno ali pa sploh ne udeležujejo. Izbralo se bo pač sredstvo, ki bo učinkovito, kajti taki tovariši, ki se ne zavedajo, da so organizirani, so največja nesreča za pokret sploh. Za enkrat smo z doseženim uspehom zadovoljni. Le hudo nam je, ker ni med njimi tovariša Pirca, ki je z življenjem plačal košček kruha, ki ga je dobil za svoje neumorno delo.
Seja strokovnega odbora kovinarjev
Ožji strokovni odbor kovinarjev se je v nedeljo, 9. t. m. sestal na svojo prvo sejo v tekočem poslovnem letu. Seja se je vršila na Jesenicah. Odbor je obravnaval dve vprašanji, kateri sta posebno za gorenjske kovinarje velike važnosti, in sicer: vprašanje položaja naše železne industrije in enotnega nastopa delavstva v slučaju raznih mezdnih bojev. Eno kot drugo vprašanje se različno tolmači in pojmuje. Ker si tudi organizacije podtikujejo razna mnenja, ki ne odgovarjajo dejanskim razmeram, je' odbor sklenil, da bo o teh dveh vprašanjih razpravljal javno in do njih zavzel potrebno stališče.
Kovinarji se zavedajo važnosti časa pa tudi nalog in odgovornosti, ki jih imajo kot predstavniki delavstva. Zato hočejo, da v vseh sličnih vprašanjih vlada popolna jasnost tako v naših vrstah kot ostali javnosti.
V	rudarskih revirjih je zopet završalo. Delavstvo, zaposleno pri T. P. D., bodisi v rudniku samem, ali v drugih obratih, hoče, da se njih stanje enkrat zboljša, ker tako dalje več iti ne more. Že dalj časa so organizacije rudarskega delavstva razmišljale, kako urediti razmere, ki vladajo v rudnikih TPD. Sporazumele so se organizacije na tem, da naša kolektivna pogodba več ne odgovarja našim razmeram in da potrebuje temeljite izpre-membe odnosno se mora ustvariti nova kolektivna pogodba. Boj, ki se bije že več let sem, ni lahek, saj nam nikoli ne more iti s spomina, kako se je pognal rudar v zadnjih stavkah gladovat v rove, da tako prisili mogotce pri TPD, da vendar enkrat da rudarju možnost do življenja. Toda izgle-da, da krivicam še ni konca. Zdi se, kot da je družba komaj čakala ugodne prilike, da požene zopet stotine in stotine rudarjev in njih družine na cesto, kjer bodo delili usodo z že drugimi tisoči delavoljnih obupancev.
Ta borba, ki čaka naše rudarsko delavstvo, morda izmed vseh najtežja in upamo, tudi najod-ločnejša. Rudarji upamo, da bodo merodajnejši či-nitelji to uvideli in stali ob strani tistih, na katere se lahko vsak čas tudi zanesejo. Vprašamo: Kdo pa je tisti, ki je nositelj in temelj države? Mar ne tisti, ki ustvarja in nakopava ogromna bogastva, ki splavajo brezskrbno preko naših trpečih državljanov čez meje naše države? Mar nismo oni, ki smo sestavni del naše države, toliko vredni, da se enkrat pove odločno tem mogotcem inozemskega kapitala, da tako ne bo šlo več dalje!? Mi se borimo samo za golo eksistenco in nič več! In niti tega ni mogoče? Ce drugače ne gre, naj se rudniki podržavijo in da bodo naročila enaka, kakor rudnikom v južnih krajih države. Razmere so dozorele tako daleč, da bo delavstvo s pomočjo ostale javnosti (saj gre za biti ali ne biti!) in ob močni solidarnosti vsega delavstva znalo priboriti sebi in ostalemu gospodarstvu vse dravske banovine boljših časov. Ob priliki vsakih pogajanj družba pravi: če reduciramo toliko in toliko delavcev, bodo ostali redno delali. Vemo pa tudi, da temu ni tako, da je število delavstva veliko manj-
Smešne
»Prepričani smo, da bi vprašanje minimalnih mezd tudi že prišlo z mrtve točke, če bi se delavske organizacije bolj zavzele za to vprašanje. Kakor pa vse kaže, se delavske organizacije ne navdušujejo posebno za rešitev vprašanja minimalnih mezd, ker bi pač zadovoljno delavstvo imelo mnogo manj smisla za delavske organizacije.« — Do takih nesmiselnih in naravnost smešnih trditev se je povzpel — »Trgovski list«.
Do danes smo tudi mi smatrali, da urejujejo in pišejo ta list resni ljudje. Tak način obravnavanja tega težkega socialnega in gospodarskega vprašanja, ki je zlasti za slovensko gospodarstvo in za slovensko delavstvo še posebne važnosti in potrebno temeljite proučitve in prave rešitve — pa nam je močno omajal to naše dosedanje mnenje.
Zakaj jasno je v prvi vrsti, da delavske organizacije kot tolmači in zakoniti zastopniki delavskih teženj ne morejo nikoli pristati na tako rešitev, ki bi pomenila zanj korak nazaj, namesto naprej. In to bi se dejansko zgodilo, ako bi se uveljavil kateri koli dosedanjih osnutkov, ki so jih dobile delavske organizacije. Od delavstva in njegovih predstavnikov »Trgovski list« menda ne pričakuje, da^ se bodo poganjali za nečem, kar bi ljudem, ki že s sedanjimi mezdami ne morejo ne živeti ne umreti, še bolj znižalo njihov borni zaslužek.
Druga plat te zadeve pa je vprašanje, kdo se je zadnja leta pri nas zavzemal za varstvo delavskih mezd, ki so padale od meseca do meseca in iz leta v leto zmerom bolj. Kdo je bil tisti, ki je pri nas zniževal delavske mezde: delavci ali podjetniki? Kdo je bil tisti, ki je začel glasno klicati, da se mora temu strašnemu padanju delavskih zaslužkov napraviti konec? Ali so bili to naši »socialno čuteči« (kakor jih sedaj označuje »Trg. list«) podjetniki, ali so bile to njihove organizacije, ali je bil to »Trgovski list«? Delavstvo in njegove organizacije so začele to težko gibanje in so po dolgem času uspele prepričati javnost, da je v tej stvari treba zares nekaj ukreniti. In j delavske organizacije še danes terjajo z vsem po- |
še, produkcija pa ista ali celo večja, delovnih dni pa tudi manj.
Vzporedno z rudarskim delavstvom deli težko usodo in vodi odločilno borbo apneničarsko delavstvo TPD. Razmere, v katerih živi to delavstvo, so tako težke in obupne, da jih težko obelodaniš. Morda so celo take, da jim ni primere. To delavstvo, ki je do nedavnega imelo iste pravice kot ostalo rudarsko delavstvo, je po lanskih redukcijah zgubilo vse ugodnosti in je tako prepuščeno samemu sebi. Plače, ki jih imajo, zdaleka ne odgovarjajo težkemu, nezdravemu in tudi odgovornemu delu. Le naj si vsak sam zamisli in predoči, kako mora ta trpin vzdržati pri delu, ko je vročine v pečeh nad 1600 stopinj, in še ob slabi hrani, ker mu sredstva ne dopuščajo, da bi si kupil izdatne hrane. Saj ob takem delu zasluži komaj 27 Din ali še celo manj. Enako se godi tudi nakladalcem žganega apna in ostalemu delavstvu, ki imajo težko delo.
Upravičeno je to delavstvo, bodisi organizirano ali neorganizirano, začelo razmišljati o svoji usodi, v katero so ga razmere prisilile, da napravi resne odločne korake za zboljšanje svojega položaja. JSZ je izdelala osnutek kolektivne pogodbe, katero so soglasno podpisale vse tri strokovne organizacije in predložile TPD, na podlagi katere se bodo v kratkem vršile razprave. Enako je bilo poslano Inšpekciji dela in Delavski zbornici. Nadalje apneničarsko delavstvo absolutno želi, kar potrjujejo stoodstotni podpisi, priključitev k II. skupini rudarske zadruge.
Tovariši! Borba je začeta in ne bo lahka. Boriti se bo treba z močnim kapitalom. Vendar to ne sme nobenega motiti, ker zgubiti ni kaj, pač pa pridobiti. V upravičeni borbi, ki vam pripada in katero boste vodili, vam bo sledilo vse ostalo delavstvo, da končno tudi vam zasije solnce boljših časov. Nihče ne more iti preko vaše skupnosti in solidarnosti, zato pogumno v borbo za pravico, ki gre vsakemu, kdor dela. Zato naj efi-krat tudi v rudarskih revirjih zavlada bratska solidarnost, da bomo končno tudi mi enkrat želi sadove zmage! Živi odločna borba rudarskega delavstva!	Zagorjan.
trditve
udarkom, da vlada čimprej izda uredbo o zavarovanju delavskih mezd — seveda v smislu delavskih predlogov.
Trditev, da se delavske organizacije ne zavzemajo za rešitev vprašanja minimalnih mezd zato, ker bi jih delavstvo potem ne potrebovalo — pa je tako neosnovana, skorajda smešna in le dokazuje, da »Trgov, list« problema minimalnih mezd sploh ne pozna. Ne ve, da bo šele po določitvi minimalnih mezd delavska strokovna borba postavljena pred nove prav tako težke naloge, kot so sedanje, ko morajo delavske organizacije voditi srdite borbe s podjetniki za vsako »paro« poviška.
Naša nova postojanka
V	nedeljo, dne 9. avgusta t. 1. -se je vršil v Polhoveingradcu v gostilni pri »Kroni« sestanek tukajšnjega lesnega in gradbenega delavstva, katero je zaposleno pri gradnji hudournikov. Na sestanku je tajnik JSZ tov. Grošelj v enournem govoru navzočim delavcem, ki so se v velikem številu udeležili sestanka opisal žgočo krivico, ki jo sedanja kapitalistična družba prizadeva delavstvu. Dalje je omenil težke raznlere, v katerih živijo posebno delavci, zaposleni v lesni in gradbeni stroki. Dokazal je navzočim, da je samo v strokovni organizaciji upanje, da bo delovno ljudstvo prišlo do boljših časov. Tovariši, ki so zaposleni pri gradnji hudournikov, so si potom organizacije pridobili izboljšanje plač. Vsi navzoči so se takoj organizirali. Pristopilo je 60 tovarišev. Tako se je ustanovila nova skupina lesnega in gradbenega delavstva JSZ v Polhoveingradcu.
Ta naša nova skupina bo 100% zajela delavstvo v polhovgrajski dolini. Tako se bo tudi to delavstvo potom svoje organizacije borilo za sedaj teptano pravico delavstva skupaj s tovariši, ki se pod zastavo Jugoslovanske strokovne zveze bore za krščanska načela, da čimprej pribore slovenskemu delavcu boljše čase.
Drobne vesti
Stiške slavnosti. Stična praznuje te dni 800-letnico, odkar so se naselili tam oo. cistercijani Ta red ima velike zasluge za širjenje krščanske kulture v naših krajih. Preteklo nedeljo je imela svojo proslavo še mladina. Nad 5000 otrok je prišlo ta dan v Stično. Na praznik in v nedeljo bo pa glavna proslava, h kateri so vabljeni prav vsi ver niki. Od sobote na nedeljo bo na bližnjem gričku polnočna sv. maša in procesija z bakljami. Ob tej priliki se praznuje tudi obletnica lanskega ljubljanskega evharističnega kongresa.
Voditelji srbske opozicije so se sestali in skle nili enoten nastop vseh treh starih srbskih strank pri občinskih volitvah.
Akcijski odbor srbske zemljoradniške stranko je zasedal v Belgradu in reševal tekoče stvari.
Na Vrhniki so bile 9. t. m. občinske volitve Izid je tale: volilcev 1718, volilo jih je 1241 ali 72%; Hren (JRZ) 781, Hočevar (JNS) 460.
Občinske volitve bodo 27. septembra v moravski banovini (severna Srbija, Šumadija), 11. akto-bra pa v vrbaski banovini (Banja Luka).
O Živkoviču je govoril na shodu opozicije v Kraljevu bivši minister Pera Markovič med drugim: »Živkovič je zadnji general-politik. Svojo ka-rijero je začel že mnogo preje kot je bil izvoljen za predsednika JNS. Znano je, da je bil Živkovič zmerom proti demokraciji. In zato sedaj, ko je v civilu, radi sprejemamo borbo z njim. Veseli nas, da je stopil iz armade, ki mora biti vedno le v službi naroda in domovine brez kakršnihkoli vplivov. Prepričani smo, da z njegovim izstopom armada ni nič izgubila, a da tudi politika ne bo z njim nič pridobila.«
Stol sedmorice v Zagrebu je oprostil večino obsojencev iz znane »našičke« afere, drugim pa je kazen znižal in za neka kazniva dejanja odredil ponovno razpravo.
Samostojna kmetijska stranka je na svoji seji v Rimskih Toplicah izključila Janeza Puclja iz stranke in izjavila, da je še vedno zvesta od Štefana Radiča ustanovljeni kmečko-demokratski koaliciji.
Angleški kralj se je pripeljal na počitnice v Dalmacijo.
V	Španiji se razvijajo borbe 7. nezmanjšano ostrino. Iz Afrike so uporniki prepeljali v Španijo maroške čete in bodo skušali tudi z juga pritisniti na Madrid. Vlada pa se na drugi strani prizadeva čim prej zmanjšati pritisk s severa in severovzhoda.
Francija je predlagala vsem prizadetim evropskim državam konvencijo o nevmešavanju v španske razmere. Italija in Nemčija sta se očitno postavili na stran upornikov in jima pomagata.
Z njuno pomočjo so bile prepeljane maroške čete v Evropo. Od zmage upornikov si obetata pridobitev novega zaveznika v fašistični Španiji. To pa bi pomenilo hud udarec za Francijo pa tudi za Anglijo, ki bi bila potem še bolj ogrožana v Sredozemlju. Po drugi strani pa zmaga vlade Angležem spet ne bi bila prav po godu, ker se boje za svoj kapital v španskem rudarstvu in industriji, ki danes donaša lepe obresti.
Diktatura je bila čez noč upostavljena v Grčiji. Vlada, ki ni imela zaslombe v parlamentu še manj pa v ljudstvu, je izrabila 24 urno splošno protestno stavko in pod krinko »nevarnosti socialne revolucije« poteptala ustavo.
Opozicija trdi, da tu ni šlo za nikako »revolucijo«, ampak da je postal položaj vlade tako nevzdržen, da bi morala v primeru normalnega razvoja v nekaj dneh pasti. Najprej je vlada razglasila, da je novo stanje le začasno. Sedaj pa prihajajo poročila, da ima diktatorski režim večje namene. Poročajo, da bodo prepovedane vse stranke, da bo režim ustanovil svojo stranko itd. Na vsak način znači novi režim skok v temo, kakor vsi podobni poskusi drugod.
Bolgarija doživlja živo notranjepolitično vrvenje. Demokratične ljudske stranke od kmetske do delavskih skupin se pripravljajo na odločilno borbo s fašističnimi meščani, ki jih vodi prof. Can-kov. Fašisti so organizirali svoje udarne čete in že govore o pohodu na Sofijo. Bližnji dnevi bodo odločilni za nekaj bodočih let: ali bodo zmagale ljudske stranke in z njimi demokracija ali pa fašisti in diktatura.
Izid občinskih volitev: Tržišče pri Mokronogu: volilcev 449, volilo 306 (68%); ena lista — Boršt-
Trzič razvija zastavo krščanskega delavstvd
Letos poteče 25 let, odkar obstoja v Tržiču postojanka zavednega krščanskega delavstva. Kdor pozna strokovno organizacijo in kdor ve, preko kakšnih ovir in zaprek je morala iti ravno naša krščansko strokovna organizacija JSZ, ta bo vedel kaj pomeni zanjo in za nas ta 25 letni jubilej. To je jubilej dela in trpljenj. Jubilej nesebičnih žrtev in borb za najbednejše med revnimi — za delavce. Kdor s silo ne tišči oči skupaj in kdor nalašč ne obrača glave v stran, ta mora rad ali nerad opaziti in priznati sadove tega 25-letnega dela, kateri so dobro in bodo še dolgo vidni. Marsikaterega pijonirja, ki je pomagal in sodeloval pri graditvi te naše delavske trdnjave v Tržiču, na žalost ni več. Toda v naših srcih še žive in bodo živeli, kajti s svojim delom so si postavili trojen spomenik. Ta spomenik, ki jasno priča o delavnosti prvih tržiških borcev za delavske pravice, je naša skupina krščanske delavske organizacije JSZ. Pet in dvajset let že stoji in kljubuje vsem neštetim viharjem, ki so butali in še butajo ob njene temelje in jo skušajo zrušiti ali vsaj zrahljati. Ona sama si vzgaja in postavlja borce in varuhe, zase in za tiste, ki v njenem okrilju iščejo to, za kar so bili nasilno oropani. Ni zidana na pesku, kot so jo nekateri sodili in jo še sodijo, ampak na trdnih temeljih pravih krščanskih načel. To dokazuje dovolj jasno njen letošnji 25-letni jubilej. Ne vem, če bi na »pesku« dočakala to dobo.
Tiho so delali naši predniki, tiho delamo tudi mi. Samo storjena dela in uspehi pričajo o delavnosti naše strokovne skupine in njenih članov. Toda ob tem našem prazniku dela ne bomo mol-
čali. Petindvajsetletni jubilej naše skupine ne sme iti tiho in neopaženo mimo nas. Našim prvim borcem v spomin, nam v ponos, našim potomcem pa v vzpodbudo, bomo v oktobru skupno s proslavo razvili in blagoslovili naš novi delavski prapor. To bo prvi prapor krščanskih strokovničarjev, ki bo vihral od sedaj naprej nad našim krščanskim delavstvom v Tržiču. Iz vrenja in vrvenja današnjih dni, iz socialne blodnosti in gospodarskih sovražnosti sedanjega časa, naj dviga ta prapor, to našo delavsko zastavo, močna, utrjena in v boju preizkušena organizacija naših delavskih strok. Zaupno in čvrsto naj stoji ob nji vse katoliško delavstvo, hrepeneč naj se ji pridružuje vse po naravi krščansko misleče delavstvo in vse tisto, ki je do sedaj zaman iskalo rešitve in opore drugod. Naj bo križ, ki je na vrhu tega našega prapora, mogočen svetilnik vsem tistim, ki tavajo še do danes v temi in zaman iščejo poti in izhoda k luči iti pravici. Pod ta naš prapor pozivamo vse tiste, ki hrepene po tem, da zavladata zopet red in pravica in da bodo vsi izpolnjevali nauk, katerega nam je dal Kristus sam: »Ljubite se med seboj«. Če se izpolni vse to, potem bodo vsi socialno misleči in čuteči gledali z začudenjem in s spoštovanjem na naš prapor in govorili: Zopet se sveti križ na socialnem nebu lepše kot kdaj prej. Ubožci in zatirani vidijo in doživljajo v njem svojo rešitev, katero so zaman iskali drugod. Okoli rešilne zastave jih je pa zbrala in združila Jugoslovanska strokovna zveza in s tem utrdila steber delavske skupnosti in krščanske zavednosti v Tržiču.
Sl. Prešeren.
Tabor pri Sv. Joštu
Vse skupine JSZ, ki so prejele navodila in plakate od kranjske skupine, prosimo, naj takoj začno z agitacijo za udeležbo. Znaki, ki ste jih prejeli, naj ne leže v tajnikovem predalu, ampak jih takoj začnite razprodajati. Znaki niso mišljeni kot nekake vstopnice za tabor, ampak bomo z njimi zlasti dobili sredstev za ploščo, ki bo stala lep denar. Prav tako začnite že zdaj nabirati oglase za slavnostno številko »Pravice«. Tudi dobiček od
Kemični delavci
Domžale. Kakor po vsaki stavki, tako je tudi v tovarni Medič-Zankl ostalo še nekoliko napeto razmerje. Delavstvo je zlasti vznevoljilo, da se dogovor z dne 29. julija v nekaterih točkah ni izvajal. Poleg tega so se pojavile med delavstvom samim ideje, ki bi imele za posledico razpad organizacije, če bi se izvedle. Nekateri tovariši so namreč zahtevali, da naj bo obrat škrobarna, organiziran zase, mlin pa zopet zase. V soboto, dne
8.	avgusta je imelo delavstvo svoj članski sestanek, ki je bil prav dobro obiskan. Sestanek je vodil predsednik Šmuc. Za JSZ je poročal tovariš Marinček. V svojem poročilu je opozarjal na običajne težave, ki nastanejo po vsaki stavki. Take težave pa niso prav nič nevarne tam, kjer je de-lastvo zavedno in disciplinirano. Kjer pa meni delavstvo, da naj vsak sam zase rešuje delavsko vprašanje, pa morejo taki pojavi uničiti organizacijo in vse pridobljene pravice. Delavstvo more uspešno reševati svoje zadeve le kot organizirana enota. Vse delavstvo ene tovarne, pa če ima ma-gari 100 delavcev, spada v eno delavsko družino ln v eno ter isto delavsko strokovno organizacijo. Če ne bo delavstvo ustvarilo tega, edinega pravega delavskega duha, bo izgubljeno. — Delavstvo je enodušno sklenilo, da ostane v enotni delavski strokovni organizaciji, obenem je zahtevalo, da se nemudoma razpiše nova razprava, na kateri naj se rešijo vsi nastali spori. Ta razprava se je vršila v torek, dne 11. avgusta 1936. Obe strani so pokazale veliko uvidevnost, zaradi česar so se vsa vprašanja uredila sporazumno in prijateljsko. Upajmo, da bo tako tudi v bodoče.
nar (JRZ). — Ambrus: volilcev 296, volilo 241 (87%); Vidmar 119, Šinkovec 122 — oba JRZ. — Ajdovec: volilcev 219, volilo 167 (67%); Vidrih (JRZ) 139, Legan (op.) 28. — Sela pri Šumberku: volilcev 153, volilo 111; ena lista JRZ.
teh inseratov bomo porabili za ploščo. Inserate, ki jih pošljete za to priliko, posebej označite, da so namenjeni za slavnostno številko »Del. Pravice«. Vsa ostala navodila pa daje kranjska skupina JSZ, na katero se obračajte, ker je ona prevzela glavne priprave. Skrbimo, da bo naš tabor na Sv. Joštu res veličastna manifestacija krščanskega delovnega ljudstva.
Smrt ho si
V	nedeljo, dne 9. avgusta 1906 je po kratki in mučni bolezni v najlepši moški dobi za vedno zatisnil trudne oči tovariš Pirnat Josip iz Ježice pri Ljubljani. Rajni Jože je bil zaposlen pri tvrdki Ravnikar v Ljubljani kort tesarski pomofinilf Bil je vesten in priden delavec ter tudi zaveden borec za delavske pravice. Izvoljen je bil za tajnika plačilnice lesnega delavstva. Zvestega tovariša in sodelavca bomo težko pogrešali vsi, ki smo ga poznali. Kruta usoda je iztrgala očeta petčlanski družini, ki je sedaj ostala brez sredstev. — Pogreb dragega tovriša je bil v torek dne 11. avgusta 1938 ob izredno veliki udeležbi na farno pokopališče na Črnučah. Preostalim svojcem naše iskreno sožalje.
Javornik. Močno se je opekel pri delu tov. Tone Urh. Prepeljan je bil v bolnišnico. Želimo mu skorajšnjega okrevanja.
Javna zahvala.
Podpisana izrekam javno zahvalo Vzajemni zavarovalnici odseku »KARITAS«, za izplačano posmrtnino po mojem rajnem možu ter vsakemu najtopleje priporoč <? m to prekoristno ustanovo.
Podgorje 10. 8. 1936.
MARIJA BALOH
PRODAM 24 hrastovih tesanih vere*
12 X 13X200 cm, zimske sečne, in moško kolo prvovrstne znamke »Waffenrad«, rabljen, v prav dobrem stanju, po ugodni ceni. Lovro Peterlin, Preserje S3, p. Radomlje
Urejuje in za uredništvo odgovarja: Peter Lombardo. - Zet Jugoslovansko tiskamo: K. Čeč. - Izdaja tut kotnaoircij »Delavske Pravice«: S. Žumer.