Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2
Luka Vidmar UDK 026/027(497.4)"654"
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.253-281
ZRC SAZU 
KNJIŽNICE NA SLOVENSKEM  
V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Razprava obravnava knjižnice na Slovenskem med koncem 15. in začetkom 19. stoletja, in sicer po 
glavnih tipih (cerkvene, zasebne in javne knjižnice) in podtipih (npr. knjižnice beraških redov, grajske 
in plemiške knjižnice, javne znanstvene knjižnice). Prikazani so razvoj, velikost, notranja ureditev, 
jezikovna sestava, uporabniki, pomen in ohranjenost najpomembnejših knjižnic.
Ključne besede: knjižnice, knjige, tisk, humanizem, reformacija, barok, razsvetljenstvo
1 Uvod1
Knjižnice kot sistematično urejene zbirke knjig oziroma stavbe, prostori ali ustano-
ve, namenjene zbiranju, hranjenju in izposoji knjig (Berčič 1991: 153; Dolinar 2004: 
8), imajo na današnjem slovenskem ozemlju dolgo zgodovino. Prvič so se najbrž 
pojavile v času rimskega cesarstva, in sicer vsaj v skromnih oblikah – kot zbirke 
knjig. Čeprav nimamo dokazov, lahko domnevamo, da so v upravnih in verskih 
središčih, kot sta bili Petoviona (danes Ptuj) in Emona (danes Ljubljana), obstajale 
zasebne in krščanske zbirke, ki so vsebovale najprej v papirusovih zvitkih in pozneje 
v pergamentnih kodeksih dela grških in rimskih klasikov, Sveto pismo in razprave 
cerkvenih očetov. Tovrstne zbirke so morale propasti z zatonom zahodnorimskega 
cesarstva in naselitvijo Slovanov, v podobni obliki kot prej so lahko obstale le v 
bizantinskih mestih ob Jadranskem morju, na primer Justinopolisu (danes Koper). 
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in 
metodološke raziskave (P6-0024), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republi-
ke Slovenije.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   253 2. 07. 2022   09:47:58
254 Luka Vidmar
Po sredini 8. stoletja so se nedvomno predvsem zbirke bogoslužnih knjig v la-
tinščini pojavile v salzburških misijonskih postojankah, od koder je potekalo 
pokristjanjevanje Karantanije, na primer pri Gospe Sveti. V visokem srednjem 
veku so se začele skupaj s samostani proti notranjosti slovenskega etnične-
ga ozemlja širiti tudi trdneje organizirane knjižnice (prim. Pirjevec 1940: 79). 
Nastajale so izključno v verskih in cerkvenoupravnih središčih, najprej v bene-
diktinskih samostanih (npr. Šentpavel v Labotski dolini) in – veliko manj – pri 
škofijskih sedežih (npr. Krka), pozneje pa v kartuzijanskih (npr. Bistra) in cister-
cijanskih samostanih (npr. Kostanjevica na Krki) (Berčič 2000: 101; Bahor 2009: 
61). V poznem srednjem veku so še vedno nastajale predvsem samostanske knji-
žnice, na primer v kartuziji Pleterje, pojavile pa so se še grajske knjižne zbirke 
(o katerih sicer nimamo veliko podatkov), ki so jih oblikovale nekatere plemiške 
družine, med njimi Auerspergi na Turjaku (Žvanut 1987: 277; Reisp 1989: 40), 
in župnijske knjižne zbirke, denimo v Kranju in Mariboru (Pivec Stele 1971; 
Simoniti 1979: 52; Hartman 1992: 189). 
Srednjeveške knjižnice in knjižne zbirke so bile razmeroma majhne, saj je bila 
izdelava rokopisne knjige dolga in draga. Nekateri samostani so imeli sprva le 
temeljne bogoslužne knjige, drugi več deset ali sto knjig. Med največjimi v Evro-
pi je bila knjižnica v kartuziji Žiče, v kateri naj bi bilo leta 1487 približno 2.000 
kodeksov, večinoma na pergamentu (Simoniti 1979: 52). Knjige so nastajale v 
domačih skriptorijih, kakršen je bil že v 12. stoletju v cistercijanskem samostanu 
Stična, ali pa so jih prinesli iz drugih samostanov. Shranjevali so jih na več mes-
tih, na primer v armariju (leseni omari ali zidani vdolbini) ob križnem hodniku, 
kakršen je bil v Stični (Golob 1994: 22‒26). V Stični se v 12. stoletju omenja tudi 
»armarius« Marold, prvi po imenu znani knjižničar na Slovenskem (Berčič 2000: 
198). Z večanjem fondov so se pojavili posebni knjižnični prostori, ki so hkrati 
služili kot zakladnice ‒ v Žičah nad zakristijo ob cerkvi (Mlinarič 2001: 408). 
Močno so prevladovala teološka dela v latinščini, proti koncu srednjega veka so se 
začele množiti tudi nemške knjige in posvetne vsebine (Pivec Stele 1971: 92–93).
Nova doba tako za cerkvene kot za zasebne knjižnice se je začela z izumom tiska 
s premičnimi črkami in uporabo papirja, ki sta pospešila in pocenila produkcijo 
knjig, s humanizmom in reformacijo, ki sta širila pisno in bralno kulturo, ter z 
rastjo cerkvene in posvetne uprave, ki sta zahtevali vedno več izobraženih admi-
nistratorjev. Od konca 15. do začetka 17. stoletja so sicer knjižnice prizadeli in 
ponekod celo uničili turški vpadi, kmečki upori in verski nemiri, po protirefor-
maciji in tridesetletni vojni pa so se razcvetele v okviru kozmopolitske baročne 
kulture. Pomemben napredek v smeri večje dostopnosti so prinesle nove ‒ javne 
knjižnice. Naslednji mejnik v razvoju so v zadnjih treh desetletjih 18. stoletja 
zakoličili državni posegi v duhu razsvetljenstva, predvsem podržavljanje samo-
stanskih in drugih knjižnic ter ustanavljanje državnih univerzitetnih in licejskih 
knjižnic, v drugi četrtini 19. stoletja pa je veliko vsebinsko spremembo napove-
dalo postopno prodiranje slovenske nacionalne misli v zbirateljsko in nabavno 
politiko knjižnic.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   254 2. 07. 2022   09:47:58
255Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Posameznim ohranjenim in neohranjenim knjižnicam, vrstam knjižnic in skupi-
nam publikacij iz zgodnjega novega veka na Slovenskem je bila v zadnjih desetle-
tjih posvečena vrsta monografij in prispevkov, nekatere pa so slabo raziskane ali 
povsem neraziskane, prav tako pogrešamo sintetično predstavitev celotne mreže 
knjižnic. Moj prispevek v glavnih potezah predstavlja razvoj, velikost, notranjo 
ureditev, jezikovno sestavo, pomen, uporabnike in ohranjenost teh knjižnic, in 
sicer po glavnih tipih (cerkvene, zasebne in javne knjižnice), znotraj njih pa po 
podskupinah (npr. knjižnice beraških redov, grajske in plemiške knjižnice, javne 
znanstvene knjižnice) in nekaterih pomembnih, vsaj delno ohranjenih predstav-
nicah (npr. minoritska knjižnica na Ptuju, Valvasorjeva knjižnica v Zagrebu in 
Semeniška knjižnica v Ljubljani), razvrščenih kronološko.2
2 Cerkvene knjižnice
2.1 Knjižnice kontemplativnih redov
Knjižnice kontemplativnih redov, predvsem kartuzijanov, cistercijanov in klaris, 
utemeljene že v srednjem veku, so se začele hitro večati z dotokom tiskanih knjig, 
najprej inkunabul (prvotiskov do leta 1500). Redovniki so se sicer še naprej posve-
čali tudi prepisovanju, saj je to spadalo med njihove dolžnosti (Mlinarič 2001: 
387, 402), toda v knjižnicah so kmalu prevladali tiski. V nemirnem obdobju od 
poznega 15. do zgodnjega 17. stoletja je sicer precej knjižnic izgubilo velik del 
svojih fondov. Sledil je njihov zadnji vzpon, ki se je na zunaj običajno pokazal v 
reprezentančnih prostorih v baročnem slogu. 
Knjižnica v Žičah je bila obnovljena, potem ko so samostan prizadeli turški vpadi, 
verska kriza, med katero so jezuiti v Gradec odpeljali najbolj uporabne knjige 
(Mlinarič 2001: 401), in kmečki upori, tako da je leta 1730 obsegala 2.600 del 
v 3.774 zvezkih, od tega več kot 110 kodeksov (Bahor 2009: 76). Tudi v Kosta-
njevici na Krki je bila knjižnica sprva v slabem stanju, saj je konec 16. stoletja 
vizitator tedanjemu opatu naročil, naj bolje poskrbi zanjo, leta 1641 pa je inventar 
zabeležil le 142 knjig. Pozneje so knjižnico uredili v prostoru, ki je bil opremljen s 
policami, lestvama, marmorno mizo in oblazinjenimi vrati ter okrašen s štukatura-
mi in slikami. Leta 1786 je bilo tam shranjenih 1.900 del v 2.463 zvezkih (Berčič 
2000: 199‒200; Bahor 2009: 109). V Bistri je bila knjižnica prav tako v veliki meri 
na novo vzpostavljena po duhovni in gospodarski konsolidaciji po letu 1600. Ob 
ukinitvi samostana leta 1782 je bila v obokanem prostoru nad kapiteljsko dvorano 
in je obsegala vsaj 769 del v 1.153 zvezkih, večinoma v latinščini in nemščini ter 
2 Kompleksnih značajev nekaterih knjižnic ni mogoče označiti le z enim tipom. Semeniško knjižni-
co je mogoče opredeliti kot cerkveno (škofijsko) in javno (znanstveno) knjižnico, Glavarjevo kot 
cerkveno (župnijsko) knjižnico in knjižnico intelektualca, Valvasorjevo pa kot grajsko in plemiško 
knjižnico ter knjižnico intelektualca. Tipologija v prispevku se opira predvsem na okoliščine, ki so 
bile bistvene za ustanovitev ali oblikovanje knjižnic, in na značilnosti, ki so bile bistvene za značaj 
ali delovanje knjižnic, npr. javni dostop pri Semeniški knjižnici, institucionalnost pri Glavarjevi 
knjižnici ter individualnost in intelektualnost lastnika pri Valvasorjevi knjižnici. 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   255 2. 07. 2022   09:47:58
256 Luka Vidmar
s teološkimi, pravnimi, zgodovinskimi, geografskimi in medicinskimi vsebinami 
(Mlinarič 2001: 397, 402, 408, 412‒414).
Vse tovrstne knjižnice so bile razformirane med razpuščanjem in podržavljanjem 
samostanov kontemplativnih redov v letih 1782−1787 in so se ohranile le v fra-
gmentih. Cesar Jožef II. je njihove fonde namenil univerzitetnim ali licejskim 
knjižnicam v matičnih deželah, na primer v Ljubljani, Celovcu in Gradcu, še prej 
pa si je lahko Dvorna knjižnica na Dunaju izbrala najbolj dragocene rokopise in 
tiske. V državne knjižnice je bil vključen le manjši del nekdanjih fondov, saj so 
najprej razprodali duplikate, pozneje pa izločali knjige, ki so jih imeli za zastarele 
in neuporabne za šolstvo, med njimi liturgične in nabožne knjige. Večji del knjig 
in rokopisov je bil razprodan in je končal v razrezu v papirnicah (Mlinarič 2001: 
410‒412; Buchmayr 2004).
Med najbogatejšimi je bila stiška knjižnica. Po koncu srednjega veka je poleg še 
vedno prevladujočih verskih del pridobivala tudi dela s posvetnimi vsebinami, pred-
vsem antičnih in humanističnih avtorjev. Prve inkunabule so prišle pred letom 1530. 
Leta 1576 je bilo v knjižnici 418 zvezkov z več kot 650 deli. Knjige so se še vedno 
hranile na več lokacijah, na primer v zakristiji, kapiteljski dvorani in samostanski 
šoli. Prenovo knjižnice je omogočil dober gmotni položaj opatije v drugi polovici 
17. stoletja: v letih 1661–1680 je zbirko povečal in uredil opat Maksimilijan Motto-
ch, že prej pa je bila oblikovana njena značilna samostanska vezava ‒ bel ali rjav 
usnjen hrbet s črno nalepko in zlatim napisom ter kartonaste platnice, prevlečene s 
temnorjavim marmoriranim papirjem. Okoli leta 1700 je opat baron Anton Gallen-
fels knjižnici namenil novo dvorano nad refektorijem, ki jo je dal s poprsji antič-
nih modrecev, njihovimi izreki in emblematičnimi prizori poslikati baron Frančišek 
Ksaver Taufferer, zadnji opat pred razpustom. Knjižnica se je bogatila z donacijami, 
na primer družine Zaulus. Gotovo so jo redno uporabljali pisci, ki so živeli v samo-
stanu, med njimi kronist Pavel Pucelj in matematik, astronom in kartograf Janez 
Dizma Florjančič pl. Grienfeld (Glonar 1937; Mlinarič 1995; Bahor 2005). 
Po razpustu samostana leta 1784 so v knjižnici popisali 1.784 del v 2.633 zvezkih. 
Knjige je leta 1790 z izjemo rokopisov, ki si jih je izbrala Dvorna knjižnica, prev-
zela Licejska knjižnica v Ljubljani. V njej, danes v Narodni in univerzitetni knji-
žnici, je po razprodaji duplikatov in »nekoristnih« knjig leta 1793 in 1794 ostalo 
najbrž nekaj nad 300 stiških knjig, vključno z inkunabulami. S ponovno vzposta-
vitvijo samostana leta 1898 je še enkrat zaživela tudi njegova knjižnica, ki hrani 
nekaj več kot deset knjig iz stare zbirke (Stefan 1907: 21; Glonar 1937; Golob 
1994: 6; Bahor 2009: 100‒109, 137‒141, 233).
2.2 Knjižnice beraških redov
Nekatere knjižnice beraških redov, ki so bile utemeljene že v srednjem veku, na 
primer minoritske in frančiškanske, so se morale zaradi pretresov v 16. stoletju 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   256 2. 07. 2022   09:47:58
257Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
vzpostaviti skoraj na novo in niso ohranile veliko starega gradiva, kapucinske 
knjižnice pa so bile sploh utemeljene šele v 17. in celo 18. stoletju. To ni pomeni-
lo, da so jih sestavljali le tiski: redovniki so iz raznih razlogov, denimo poklicnih 
in ekonomskih, še vedno ustvarjali številne rokopise – tako izvirna dela kot prepi-
se (prim. Ogrin 2011: 385‒387; Ogrin 2017). Knjižnice beraških redov so kakor 
knjižnice kontemplativnih redov večje in bolje opremljene prostore dobivale šele 
v poznem 17. in v 18. stoletju. 
Marsikatera knjižnica je bila razformirana pod Jožefom II., ki je ukinjal tudi sa-
mostane beraških redov, predvsem dominikancev, avguštincev in diskalceatov, v 
manjši meri celo frančiškanov in kapucinov. Tako je do konca 18. stoletja po-
polnoma propadla nezavarovana knjižnica v nekdanjem samostanu dominikank 
v Velesovem, ki so ga uporabljali kot vojaško bolnišnico (Bohinjec 1914: 19; 
Pivec Stele 1971: 91). Vendarle je preživela večina frančiškanskih, kapucinskih 
in uršulinskih knjižnic. Nove preizkušnje sta prinesla druga svetovna vojna (npr. 
nemško uničevanje kapucinske knjižnice v Krškem in frančiškanske knjižnice v 
Kamniku) in povojno obdobje (npr. komunistična zaplemba križniške knjižnice 
v Ljubljani in propadanje frančiškanske knjižnice v Kopru) (Bahor 2009: 173, 
177, 199; Miklavčič Pintarič 2018: 279‒280). Zaradi številnih preurejanj, selitev, 
nesreč, vojn in političnih sprememb se tovrstne knjižnice običajno niso ohranile 
v neokrnjeni obliki, večinoma tudi ne v prvotnih prostorih in omarah. Ena redkih 
knjižnic, ki je ostala na mestu z izvirnim baročnim pohištvom (čeprav delno re-
konstruiranim), je nekdanja kapucinska knjižnica v Krškem (Bahor 2009: 199), 
danes del Valvasorjeve knjižnice Krško.
Slika 1: Kapucinska knjižnica v Krškem, danes del Valvasorjeve knjižnice Krško
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   257 2. 07. 2022   09:47:58
258 Luka Vidmar
Od minoritskih knjižnic se je najbolje ohranila ptujska, saj samostan pod Jože-
fom II. ni bil ukinjen. Čeprav segajo vsaj skromni začetki knjižnice gotovo v 
13. stoletje, se ni od srednjeveškega fonda ohranilo nič. Nov prostor v drugem 
nadstropju minoritskega samostana na Ptuju je knjižnica dobila leta 1695, med 
baročno prezidavo kompleksa pod gvardijanom Gašperjem Dietlom (Remec 
1933: 197). Katalog knjižnice iz leta 1774 navaja približno 932 del, katalog iz 
leta 1833 pa približno 1.627 knjig. Ta fond se je v veliki meri ohranil do danes. V 
njem prevladujejo knjige iz druge polovice 18. stoletja, v skladu s poslanstvom 
reda je največ biblij ter teoloških, pridigarskih in katehetičnih knjig, veliko pa 
tudi filozofskih, medicinskih in naravoslovnih knjig. Dela o kmetijstvu so bila 
najbrž potrebna za upravljanje obširnih samostanskih posesti. Knjige so v glav-
nem latinske in nemške, slovenskih je malo, izstopajo pa trije tiski Trubarjevih 
prevodov Nove zaveze (1557, 1560, 1561), ki so jih morda redovniki potrebo-
vali za pripravo pridig za okoliško slovensko prebivalstvo. Veliko je tudi drugih 
protestantskih del, ki so jih očitno brali z večjim zanimanjem kot v samostanih 
drugih beraških redov. Leta 1900 so del starejšega gradiva odpeljali v Joanneum 
v Gradec, zato pa je knjižnica brez večjih poškodb preživela nemško zasedbo 
samostana in bombardiranje cerkve (Emeršič 1989; Bahor 2009: 127, 145‒146; 
Ditmajer 2020: 16‒25). Od leta 1925 je nastanjena v baročni dvorani, ki prvotno 
ni bila namenjena knjižnici. 
Pomembnejše frančiškanske knjižnice, ki so se ohranile do danes, so v samosta-
nih v Ljubljani (Center), Novem mestu, Kamniku, Kopru, Nazarjah, Kostanjevici 
v Novi Gorici in pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Največja je ljubljanska 
knjižnica, ki je najprej rasla v prvotnih poslopjih samostana na današnjem Vod-
nikovem trgu. Glavnina fonda, ki je nastajal do 16. stoletja, je bila izgubljena 
med reformacijo in protireformacijo. Sodobno baročno knjižnico je utemeljil Žiga 
Škerpin, ki je dal zanjo kot provincial med prezidavo samostana v letih 1734‒1735 
urediti nov, poslikan prostor. Za knjižnico je načrtno kupoval starejše in novejše 
knjige vključno z inkunabulami, še posebej, ko je pozneje kot redovni vizitator, 
generalni definitor in prokurator potoval po evropskih deželah. Dobro založena 
knjižnica je bila ključna za samostan, v katerem je od leta 1658 naprej potekal 
redovni študij teologije (Svoljšak 2009: 10‒11).
Škerpin je zbral vsaj 1.669 naslovov v 2.672 zvezkih, celotna knjižnica pa je še 
z drugimi nakupi in darovi v šestdesetih letih 18. stoletja dosegla obseg več kot 
4.000 zvezkov. Večino tedanjega fonda sestavljajo teološka, na primer liturgič-
na, pridigarska in katehetična dela, vendar v primerjavi z drugimi frančiškanski-
mi knjižnicami izstopa veliko število pravnih, zgodovinskih in medicinskih del 
(Svoljšak 2009: 18‒21; gl. tudi Dolar 2000: 437). Knjige iz tega obdobja so veči-
noma vezane enotno, v belo usnje, kakor je bilo pogosto v avstrijskih in nemških 
samostanih v dobi baroka, pa tudi pripadajoča ornamentika se navezuje predvsem 
na avstrijsko baročno knjigoveško tradicijo. Samostansko lastništvo knjig zazna-
muje supralibros v obliki frančiškanskega grba, tiste, ki jih je za knjižnico kupil 
Škerpin, pa imajo še njegov tiskan ekslibris (Svoljšak 2009: 21, 25, 27; gl. tudi 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   258 2. 07. 2022   09:47:58
259Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Dolar 2000: 437). Knjižnica se je leta 1784 skupaj s frančiškanskim samostanom 
preselila v poslopja razpuščenega avguštinskega samostana na današnjem Prešer-
novem trgu, kjer je še danes (Bahor 2009: 157).
V 18. stoletju so bili najštevilnejša redovna skupnost na Slovenskem kapucini 
(Dolinar 2004: 180). Njihove knjižnice niso bile stare, v skladu z redovno zavezo 
uboštvu niso bile v bogato okrašenih prostorih, vendar so se hitro razvijale. Najbo-
lje so se ohranile v Škofji Loki, Krškem, Vipavskem Križu, Mariboru in Celju. Ker 
so se kapucini posvečali pastorali med preprostim ljudstvom, so zbirali predvsem 
teološke oziroma nabožne knjige, med drugim izdaje in razlage Svetega pisma, 
asketična dela in pridigarske priročnike, manj pa posvetne vsebine. Knjižnice so 
morale biti na voljo vsem članom redovne skupnosti, ki so si knjige lahko izpo-
sojali in jih odnašali v svoje celice (Benedik 2009: 190‒193; Bahor 2009: 132). 
Najbogatejša je knjižnica v Škofji Loki, čeprav so začeli tamkajšnji samostan zi-
dati šele leta 1706 in čeprav v njem ni delovala redovna šola. Knjižnica je gotovo 
zaživela kmalu, saj so kapucini knjige potrebovali za opravljanje svojega pos-
lanstva, med drugim vodenje pasijonske procesije. Knjižnica je bila v skladu z 
navodili vodstva redovne province postavljena v obokanem prostoru, da je bila 
varnejša pred ognjem. Po letu 1740 jo je začel urejati gvardijan Joahim iz Kranja: 
po njegovem katalogu iz tega časa je bilo v samostanu na voljo 834 del v več kot 
1.000 zvezkih. Največ je bilo pridigarskih priročnikov v nemščini in latinščini, pa 
tudi italijanščini in slovenščini. Knjižnica se je precej povečala po letu 1786, ko 
so vanjo prinesli knjige vključno s knjižničnim katalogom iz razpuščenega kapu-
cinskega samostana v Kranju, nekaj knjig je prišlo še iz razpuščenih kapucinskih 
samostanov v Novem mestu in Ljubljani. Ker samostan sam po redovnih pravilih 
ni smel imeti denarja, je knjige zanj najbrž kupoval oskrbnik, veliko knjig, okrog 
tristo, pa so podarili dobrotniki, med njimi soustanovitelj samostana – loški glavar 
baron Jožef Anton Evzebij Halden. Konec 18. stoletja je knjižnica obsegala več 
kot 2.000 knjig. Kakor skoraj v vseh kapucinskih in frančiškanskih knjižnicah je 
bila tudi v škofjeloškem na voljo Dalmatinova Biblija (kar v dveh izvodih), ki so 
jo duhovniki potrebovali za pridiganje, poučevanje in pisanje v slovenščini. Knji-
žnica hrani dragocena rokopisna dela slovenskih kapucinov, med drugim Škofje-
loški pasijon Romualda Štandreškega in pridige Ferdinanda Ljubljanskega (Ogrin 
2011: 387‒391). Leta 1935 so knjižnico preselili v nove prostore, kjer je starejši 
fond do leta 1800 s približno 5.000 zvezki postavljen kot muzejska knjižnica (Be-
nedik 2009: 192‒209; Bahor 2009: 205‒209).
2.3 Knjižnice jezuitskega reda
V 17. in 18. stoletju so na Slovenskem rasle tudi jezuitske knjižnice, in sicer v 
kolegijih v Ljubljani, Celovcu, Gorici, Trstu in Mariboru. Knjižnice so bile bistve-
ne za opravljanje najpomembnejših redovnih nalog, med katerimi je bila poleg 
teologije in pastorale tudi vzgoja (prihodnje) katoliške elite oziroma inteligence v 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   259 2. 07. 2022   09:47:58
260 Luka Vidmar
okviru nižjih (gimnazijskih) in višjih (univerzitetnih) študijev. Po razpustu Družbe 
Jezusove in podržavljenju njenega premoženja leta 1774 so vse jezuitske knjižnice 
razformirali ter vključili v univerzitetne in licejske knjižnice (Dolar 1974: 13), 
kjer so se ohranile le delno. Tako so knjige jezuitskega kolegija v Mariboru, ki je 
od leta 1758 vključeval gimnazijo, prenesli v univerzitetno knjižnico v Gradcu 
(Hartman 1992: 191).
Bogato knjižnico je imel najstarejši jezuitski kolegij, ustanovljen leta 1596 v 
Ljubljani, pri katerem so začeli poleg gimnazije leta 1619 postopno vpeljevati 
teološke študije, leta 1704 pa so uvedli še popoln triletni filozofski študij. Leta 
1604 in leta 1617 so v knjižnico vključili prečiščene dele protestantske knjižnice 
kranjskih deželnih stanov (Simoniti 1974: 28), poleg načrtnih nakupov pa so jo 
večale tudi donacije dobrotnikov in članov kolegija, na primer grofa Wolfa Engel-
berta Auersperga (Južnič 2005: 156) ter rektorjev barona Antona Erberga (Dolinar 
2004: 180) in Žige pl. Lichtenberga (Dolar 1974: 9). Janez Ludvik Schönleben je 
kolegiju pred smrtjo daroval svojo knjižno zbirko vključno z rokopisi teoloških in 
pridigarskih del (Deželak Trojar 2017: 173, 178, 204). 
Leta 1774 je večino knjižnice uničil požar, ki je zajel nekdanji kolegij. Njenega 
obsega ne poznamo, glede na to pa, da so jo po tej nesreči ocenili na 12.000 
goldinarjev, je bila precej velika. Za primerjavo: leta 1780 so Galetov grad v 
Zgornji Šiški prodali za 5300 goldinarjev (Dular 2009: 263). S pogorišča kolegi-
ja so rešili in popisali 637 knjig, ki so jih pozneje vključili v Licejsko knjižnico 
v Ljubljani (Pirjevec 1940: 81; Dolar 1974: 13‒14), vendar so danes v Narodni 
in univerzitetni knjižnici še druge knjige z isto provenienco (Južnič 2005: 162). 
Ohranili so se rokopisni dnevniki in letopis kolegija, zgorela pa je večina drugih 
rokopisov, najbrž tudi arhiv dramskih besedil (Deželak Trojar 2020: 178). Na 
podlagi ohranjenih knjig je mogoče sklepati, da je imela knjižnica poleg teolo-
ških del, med katerimi so bili številni pridigarski in pastoralni priročniki, zelo 
veliko zgodovinskih, matematičnih, fizikalnih in astronomskih del, največ seve-
da v latinščini, nato v italijanščini in nemščini (Dolar 1992: 190‒191). Glavnina 
matematičnih in fizikalnih knjig je prišla v knjižnico že sredi 18. stoletja po 
zaslugi profesorja barona Bernarda Ferdinanda Erberga (Južnič 2005: 166‒174; 
Južnič 2010: 67‒74), dotok naravoslovnih in tehniških del pa je gotovo spodbu-
dil tudi Gabrijel Gruber, ki je leta 1769 prevzel katedro za risanje, geometrijo, 
mehaniko in hidravliko (Dolar 1992: 191). Tiskana in rokopisna dela jezuitskih 
in drugih avtorjev v slovenščini, ki jih je knjižnica gotovo imela, so bila očitno 
uničena v požaru.
2.4 Škofijske in župnijske knjižnice
Knjižnice in knjižne zbirke so rasle tudi v drugih verskih središčih – pri škofij-
skih in župnijskih sedežih. Knjižnica je že leta 1478, samo sedemnajst let po usta-
novitvi ljubljanske škofije, izpričana pri tamkajšnjem stolnem kapitlju (Simoniti 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   260 2. 07. 2022   09:47:58
261Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
1979: 51‒52). Pomembna knjižnica je na začetku 17. stoletja nastala v priljub-
ljeni rezidenci ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu. Utemeljil jo je škof Tomaž 
Hren, ko je združil knjižne zbirke svojih predhodnikov, med njimi Baltazarja 
Radliča in Janeza Tavčarja, prečiščen del knjižnice kranjskih deželnih stanov, za-
plenjen leta 1617 v Ljubljani, in lastne knjige (Simoniti 1974: 18, 24‒28; Dolinar 
2004: 179‒180; Južnič 2008b; Vidmar 2012: 239‒240). Knjižnico je dopolnjeval 
s knjigami, ki so mu jih prinašali knjigotržci iz Benetk, Salzburga in Nizozemske. 
Poleg liturgičnih je kupoval predvsem glasbena in zgodovinska dela ter dela kla-
sičnih avtorjev, lastništvo pa je pogosto zaznamoval s svojim ekslibrisom (Lavrič 
1988: 28). 
Leta 1655 je katalog gornjegrajske škofijske knjižnice, enega najstarejših ohranje-
nih na Slovenskem, sestavil Filip Terpin, generalni vikar ljubljanskega škofa. Te-
daj je knjižnica obsegala približno 1.000 del, med katerimi je bilo posebej veliko 
razlag Svetega pisma, pridig, pravnih, polemičnih in zgodovinskih spisov ter del 
antičnih in humanističnih avtorjev. Knjig tedaj niso uporabljali le škofje, temveč 
z dovoljenjem tudi gojenci gornjegrajskega Marijinega kolegija – bogoslovnega 
semenišča, veliko pa si jih je od Terpina izposodil Schönleben (Simoniti 1974: 
17‒18; Južnič 2008a: 10; Deželak Trojar 2017: 185). Knjižnico, ki je konec 18. 
stoletja usihala, je leta 1798 prevzela Licejska knjižnica v Ljubljani (Stefan 1907: 
43; Simoniti 1974: 24).
Župnijske knjižne zbirke so bile seveda manjše, vendar ne zanemarljive. Tako 
se že leta 1511 v sobi za duhovščino v mariborskem župnišču omenja skromna 
knjižnica (Hartman 1992: 189). Tovrstne zbirke so se večale med reformacijo. 
Vizitacija škofa Paola Bisantija v avstrijskem delu oglejskega patriarhata leta 1581 
je pokazala, da je imel marsikateri duhovnik na Slovenskem pri sebi zbirko knjig, 
pogosto tudi protestantskih v slovenščini. Bisanti je večje število prepovedanih 
knjig na primer zaplenil in uničil v dolenjskih župnijah Šentrupert, Mirna Peč, Ko-
čevje, Ribnica, Krka in Šmarje (Gruden 1907: 60, 64, 133, 136, 138). Župnijske 
knjižne zbirke so začele ponovno rasti med katoliško obnovo. Ena redkih ohranje-
nih baročnih je v župnišču v Veliki Nedelji: sestavlja jo več kot sto del, večinoma 
pridigarski in pastoralni priročniki in druga nabožna dela v latinščini in nemščini 
iz 17. in 18. stoletja. Knjižnico so uporabljali župniki in kaplani v tej starodavni 
župniji nemškega viteškega reda.
Izjemna pa je poznobaročno-razsvetljenska knjižnica Petra Pavla Glavarja v Ko-
mendi, ki se ni ohranila le z izvirnim fondom, temveč tudi s knjižnimi omarami 
in drugo opremo. Glavar, župnik in zakupnik posestva malteškega viteškega reda 
v Komendi, je v prizadevanjih za boljšo versko in splošno izobrazbo ljudstva leta 
1750 ustanovil poseben beneficij za vzdrževanje tretjega duhovnika v župniji. Zanj 
je leta 1752 zgradil beneficijsko hišo s posebno sobo za knjižnico v nadstropju. Pri 
knjižnici je skrbno načrtoval vsako podrobnost, med drugim obok, železna vrata 
in polkna, ki ščitijo knjige pred ognjem, vlago in vlomom, delovno mizo, zaradi 
izkoriščenja prostora vdelano v knjižno omaro, in nišo za oltar. Knjige je nakupil 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   261 2. 07. 2022   09:47:58
262 Luka Vidmar
sam, podarili pa so mu jih tudi drugi, med njimi njegov oče baron Peter Jakob Te-
staferrata in prijatelj Martin Jebačin, novomeški prošt. Glavarjev fond vsebuje prib-
ližno 1.400 knjig, večinoma iz 18. stoletja. Lastnik jih je cenil na 2.000 goldinarjev, 
skoraj toliko, kolikor ga je stala zidava beneficijske hiše. Prevladujejo teološke 
vsebine, v skladu z ustanoviteljevim vsestranskim zanimanjem in delovanjem pa 
so prisotna tudi gospodarska, pravna, filozofska, medicinska in geografska dela, 
večinoma v latinščini in nemščini, le dve v slovenščini. Veliko knjig je vezanih v 
gladko rjavo usnje in zaznamovanih z ekslibrisom Glavarjevega beneficija. Skrb za 
knjižnico je prevzel Glavarjev posinovljenec in beneficiat Jožef Tomelj, ki je leta 
1778 sestavil popoln seznam knjig (Demšar 1977; Peterlin 1999).
Slika 2: Knjižnica Petra Pavla Glavarja v beneficijski hiši v Komendi
3 Zasebne knjižnice
Zasebne knjižnice so se med seboj zelo razlikovale po velikosti, vsebini in funkci-
ji, ki so bile odvisne od statusa, finančnih zmožnosti in zanimanj lastnikov. Veči-
noma se niso ohranile v prvotni in celoviti obliki iz zgodnjega novega veka, saj so 
bile najpogosteje slej ko prej (še za življenja ali po smrti prvega lastnika ali po več 
generacijah) razdeljene ali razprodane, velikokrat pa uničene v nesrečah, posebej 
požarih, in včasih celo namerno, med protireformacijo in revolucijo. Ohranile so 
se le v primeru, da so bile po donaciji, prodaji ali zasegu vključene v trajnejše 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   262 2. 07. 2022   09:47:59
263Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
cerkvene ali državne knjižnice, vendar so tudi vanje prišle vsaj nekoliko okrnjene, 
poleg tega pa jih tamkajšnji knjižničarji nikoli niso shranili kot corpus separatum, 
temveč so jih razporedili po obstoječih fondih in marsikatero knjigo kot dvojni-
co, nekoristno ali celo škodljivo izločili (prim. Simoniti 1979: 55; Dular 2015: 
27; Vidmar 2015: 35, 43). Zato je zasebne knjižnice pogosto mogoče raziskovati 
in rekonstruirati predvsem na podlagi njihovih katalogov, zapuščinskih inventar-
jev po smrti lastnikov, prodajnih popisov, inventarjev knjižnic, v katere so prišle 
sekundarno, in cerkvenih vizitacij (Žvanut 1987: 277; Potočnik 2013: 29; Dular 
2015: 19‒21; Ručigaj idr. 2019: 125).
3.1 Grajske in plemiške knjižnice
V zgodnjem novem veku je skoraj vsaka grajska stavba in plemiška hiša v mestu 
pridobila večjo ali manjšo knjižno zbirko, ki je največkrat nastajala več genera-
cij. Knjige so bile pomemben del inventarja in okrasa plemiških bivališč, zato so 
njihovemu videzu pogosto posvečali posebno pozornost, na primer z oblikovani-
mi ekslibrisi in enotno vezavo. Še v 17. stoletju so jih sicer marsikje shranjevali 
v skrinjah, ne le v specializiranih knjižnih omarah (Štuhec 1995: 81‒82). Bolj 
zavzeti zbiralci in bralci so oblikovali večje knjižnice, nameščene v posebnem, 
reprezentančnem prostoru ter popisane in urejene s katalogom, na primer v dvorcu 
Smlednik. Plemiških knjižnih zbirk niso uporabljali le lastniki in družinski člani, 
ampak tudi sorodniki, prijatelji (Žvanut 1994: 160‒161; Dular 2012: 530‒532, 
535) in izbrani učenjaki. 
V 16. stoletju je postala knjiga za plemiče duhovna potreba in sredstvo za izobraz-
bo. Plemiške knjižne zbirke so bile sprva sestavljene iz nekaj desetin knjig. Veči-
no je vsaj do leta 1628, ko je cesar Ferdinand II. notranjeavstrijskemu plemstvu 
ukazal spreobrnitev h katoliški veri ali izselitev iz njegovih dežel (Kočevar 2020), 
zaznamoval protestantizem. Precej veliko zbirko, z 89 naslovi v 111 zvezkih, je 
imel ob svoji smrti leta 1614 na gradu Luknja v lasti Franc Gall (Žvanut 1994: 
160‒162). Iz bogate knjižnice barona Jurija Khisla na gradu Fužine pa si je med 
letoma 1582 in 1584 izposojal knjige humanist Nikodem Frischlin, ko je pisal 
nove učbenike za ljubljansko stanovsko šolo (Dular 2012: 527). V zbirkah so pre-
vladovale latinske in nemške knjige, proti koncu 16. stoletja so bile vse pogostejše 
italijanske, od katerih so bile mnoge kupljene na kavalirskem potovanju po Italiji. 
Slovenske knjige so bile v manjšini, vendar ne redke (prim. Južnič 2008a: 20) – 
precej jih je imel na primer na gradu Strmol na voljo Franc Jurij Rain, podpornik 
slovenskih protestantov (Žvanut 1987: 279, 281; Žvanut 1994: 160‒162). Krištof 
Prager je ob smrti leta 1594 na gradu Gromberk poleg 26 nemških in 17 latinskih 
zapustil 3 slovenske knjige (Hartman 1992: 189). Med verskimi knjigami v teda-
njih plemiških zbirkah so bile najpogostejše biblije, postile, zbirke pridig in pe-
smarice, med vse številnejšimi posvetnimi pa dela o medicini, zgodovini, pravu in 
gospodarstvu ter vedno bolj tudi leposlovna dela (Žvanut 1987: 279‒281; Žvanut 
1994: 160‒162).
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   263 2. 07. 2022   09:47:59
264 Luka Vidmar
Plemiške knjižne zbirke so doživele zastoj v drugi četrtini 17. stoletja, ko jih je 
prizadela protireformacija (Žvanut 1987: 281‒282), pa tudi posledice tridesetletne 
vojne. Po letu 1628 so najbrž mnoge protestantske knjige, posebej teološke, uničili 
ali zavrgli, marsikatere, ki so jih še naprej imeli za koristne, na primer filološke, 
pa ohranili (prim. Vidmar 2013: 202). Sredi 17. stoletja je imela vsaj nekaj knjig le 
polovica plemiških hiš, knjižne zbirke pa so štele v povprečju manj kot 30 knjig. 
V njih so bili dobro zastopani pravo, teologija in medicina. Med jeziki je še vedno 
prevladovala latinščina, ki sta ji sledili nemščina in italijanščina, proti koncu 17. 
stoletja je pridobivala veljavo francoščina, slovenščina pa je bila le šibko priso-
tna. Plemiške knjižne zbirke so se začele spet večati v drugi polovici 17. stoletja 
(Štuhec 1995: 82–85, 92‒8, 103‒111), ko se je z versko in politično stabilizacijo 
in kulturnim razcvetom povečal uvoz knjig, celo prepovedanih (Vidmar 2018: 16). 
V tem obdobju je nastala Auerspergova knežja knjižnica v Ljubljani, ki v zenitu 
ni bila le največja plemiška knjižnica na Slovenskem, temveč tudi ena najbolj 
reprezentančnih knjižnic visokega plemstva v habsburških dednih deželah. Na 
podlagi starejše družinske zbirke sta jo ustvarila kranjski deželni glavar grof Wolf 
Engelbert Auersperg in njegov brat knez Janez Vajkard Auersperg, minister na 
cesarskem dvoru. Vrhunec razvoja je doživela med letoma 1655 in 1677, ko je 
umrl knez Auersperg, nato pa je lastniki niso več bistveno dopolnjevali, tako da 
se je do leta 1895 ohranila v prvotni poznorenesančni in zgodnjebaročni obli-
ki (Reisp 1989: 40; Žargi 2002: 291; Ručigaj idr. 2019: 123, 143‒144). V letih 
1655‒1663 jo je urejal Janez Ludvik Schönleben, ki je katalogiziral knjige in 
vanje vpisoval grofove ekslibrise (Deželak Trojar 2017: 135‒139; gl. tudi Južnič 
2007: 31, 35). Kmalu zatem so knjižnico prenesli v dve obokani dvorani v prvem 
nadstropju Knežjega dvorca, ki si ga je dal postaviti Wolf Engelbert Auersperg 
(Žargi 2002: 279, 282, 285‒292). Leta 1668, ko so precej povečano knjižnico v 
novih prostorih preuredili in na novo popisali, je obsegala približno 3.310 naslo-
vov, v skladu s sočasnimi bibliotekarskimi usmeritvami razdeljenih v več manj-
ših (18) vsebinskih sklopov (Fagin Davis 1999: 197; Deželak Trojar 2017: 137; 
Ručigaj idr. 2019: 130).
Grof Auersperg je knjige kupoval v Benetkah, po knjigotrških posrednikih v 
Salzburgu in Frankfurtu ter tudi iz domačih zbirk (Reisp 1989: 41). Prevladovala 
so zgodovinska, politična, pravna in teološka dela, manj je bilo medicinskih, ma-
tematičnih in leposlovnih (Žargi 2002: 287‒291; Dular 2015: 22), knjižnica pa je 
vsebovala tudi veliko zbirko rokopisov. Brata sta se zaradi svojih kariernih poti 
posebej zanimala za zgodovino in politiko habsburških dednih dežel (Fagin Davis 
1999: 195, 200, 202, 205‒212). Lastniki so knjige posojali družinskim prijateljem, 
na primer grofu Orfeju Strassoldu (Ručigaj idr. 2019: 132, 143), dostop do knji-
žnice pa omogočali raziskovalcem kranjske zgodovine, kot so bili Schönleben, 
Valvasor, Pohlin in Erberg (Reisp 1989: 37, 38; Deželak Trojar 2017: 138). Po 
potresu leta 1895, ki je poškodoval Knežji dvorec, so Auerspergi knjižnico prese-
lili na grad Losensteinleiten v Zgornji Avstriji, po drugi svetovni vojni v Urugvaj, 
leta 1982 in 1983 pa so velik del knjig razprodali na dražbi v Londonu, tako da so 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   264 2. 07. 2022   09:47:59
265Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
danes razpršene po javnih knjižnicah in zasebnih zbirkah po svetu (Reisp 1989: 
43‒45; Fagin Davis 1999: 196; Dular 2015: 22; Ručigaj idr. 2019: 140). Narodna 
in univerzitetna knjižnica, ki stoji na mestu Knežjega dvorca, je imela na začetku 
leta 2021 iz te zbirke 13 knjig, ki so prišle vanjo po različnih poteh, na primer kot 
darovi Auerspergov skozi ljubljansko jezuitsko knjižnico (Južnič 2007: 34‒35; 
Ručigaj idr. 2019: 123) in kot načrtni nedavni odkupi, ki se bodo še nadaljevali.3
Čeprav so plemiške knjižne zbirke v 18. stoletju doživljale obdobje rasti (Štuhec 
2009: 255‒256), so bile med njimi še vedno velike razlike tako v obsegu kakor 
v vsebini. Tako je Žiga Andrej pl. Gandin v dvorcu Hrib pri Preddvoru po smrti 
leta 1790 zapustil le približno 10 knjig večinoma nabožne vsebine (Dular 2012: 
530), pravnik baron Janez Benjamin Erberg, umrl leta 1759, pa je imel v svojem 
stanovanju na ljubljanskem Starem trgu izjemno bogato knjižnico s 749 naslo-
vi, v kateri so bila številna dela razsvetljenskih filozofov in literatov. Razmerja 
med jeziki v tovrstnih zbirkah so ostala podobna kot prej, le francoskih knjig je 
bilo veliko več (Štuhec 2009: 219, 255‒256). Nadpovprečno velika, urejena in 
sodobna (razsvetljenska) je bila knjižnica v dvorcu Smlednik, katere lastnik in 
najbrž glavni stvaritelj je bil baron Frančišek Smledniški. Po popisu iz leta 1771 
je imela 428 knjig s področja zgodovine, prava, leposlovja, teologije, ekonomije, 
filozofije in medicine, največ v latinščini in nemščini, pa tudi v francoščini in ita-
lijanščini. Knjige so bile enotno vezane v temnejše rjavo usnje, okrašene z zlato 
barvanimi vzorci, signirane in zložene v 22 knjižnih omar (Dular 1986; Dular 
2012: 530‒532). Konec 18. stoletja še povečano knjižnico so po drugi svetovni 
vojni zaplenili in raznesli, njene ostanke pa zažgali na dvorišču dvorca (Lazarini 
2012: 741). Le manjše število knjig je prišlo v Narodni muzej Slovenije (Dular 
1986: 16).
Skoraj vse grajske in plemiške knjižne zbirke, ki so se v svojem izvirnem okolju 
še ohranile do konca prve svetovne vojne, so bile razprodane ali uničene v nasled-
njih treh desetletjih. Po razpadu Avstro-Ogrske je veliko plemiških družin zaradi 
nenaklonjenih političnih razmer in gospodarskih težav razprodalo svoje imetje 
vključno s knjigami: leta 1930 je prišla na dražbo velika knjižna zbirka grofov 
Szapáryjev iz dvorca Murska Sobota (Dular 2012: 533‒534). V partizanskih poži-
gih približno sto grajskih stavb med drugo svetovno vojno (Stopar 2012: 380‒383) 
so bile uničene tudi tamkajšnje knjižne zbirke: tako je Zasavski bataljon Šlandrove 
brigade novembra leta 1943 požgal knjige v dvorcu Križ pri Kamniku baronov 
Apfaltrerjev (Vidmar 2013: 211). Preostale zbirke so po zaplembi komunističnih 
oblasti skozi Federalni zbirni center delno ali fragmentarno prišle v državne usta-
nove, večinoma v Narodno in univerzitetno knjižnico: med drugimi so leta 1945 
v centru prevzeli približno 4.000 knjig baronov Codellijev iz dvorca Turn ob Lju-
bljanici, leta 1947 pa približno 2.000 knjig grofov Attemsov iz dvorca Slovenska 
Bistrica (Kodrič Dačić 2000: 57). Ena redkih ohranjenih grajskih knjižnih zbirk, 
ki so nastajale (tudi) v zgodnjem novem veku, izvira iz dvorca Brdo pri Lukovici 
in je v lasti družine Kersnik (Dular 2012: 535).
3 Za podatek se zahvaljujem Sonji Svoljšak.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   265 2. 07. 2022   09:47:59
266 Luka Vidmar
3.2 Knjižnice intelektualcev
Knjižnice intelektualcev, ki so imele večinoma značaj knjižnih zbirk, so se začele 
množiti v 16. stoletju. Mnoge so imele izrazito protestantski značaj: predikanti in 
protestantski učitelji, ki so na primer delovali pri špitalski cerkvi sv. Elizabete in 
v stanovski šoli v Ljubljani, so vsakodnevno uporabljali knjige, potreba po lastnih 
zbirkah pa je bila toliko večja, ker niso mogli obiskovati cerkvenih knjižnic, ki so 
bile v katoliških rokah, ker so pogosto potrebovali čisto določena (luteranska) dela 
in ker se je njim namenjena knjižnica kranjskih deželnih stanov vzpostavljala po-
časi. Nekatere zbirke so bile precej obsežne: tako je imel predikant Jernej Simpli-
cij v lasti 113 publikacij, Jurij Dalmatin 225 del (Dular 2018: 133‒135), ravnatelj 
stanovske šole Adam Bohorič pa kar 500 zvezkov ter 2.000 tiskanih in rokopisnih 
skladb. Povsod so prevladovale latinske in nemške knjige s humanistično in lute-
ransko vsebino, vendar je bilo tudi precej slovenskih (Žvanut 1987: 278‒279), 
saj so bili lastniki vpeti v njihovo nastajanje in uveljavljanje. Nekaj knjig iz zbirk 
slovenskih protestantov, na primer Lenarta Budine, Sebastijana Krelja, Dalmatina 
in Bohoriča, je večinoma skozi stanovsko ter po protireformacijskih zaplembah 
skozi gornjegrajsko in druge cerkvene knjižnice prišlo v ljubljansko licejsko, da-
našnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (Simoniti 1974: 26‒27, 29‒32).
V istem obdobju so knjige zbirali tudi katoliški humanisti, med njimi že v drugi 
četrtini 16. stoletja ljubljanski pravnik Jurij Zaulus st., katerega knjige je družina 
leta 1642 darovala knjižnici samostana Stična (Glonar 1937: 110; Simoniti 1979: 
55). Med najbolj vnetimi bibliofili sta bila ljubljanski škof Peter pl. Seebach in nje-
gov zakonski sin Janez Krstnik pl. Seebach, ki sta v škofijski rezidenci v Gornjem 
Gradu brala predvsem antične klasike, humaniste in juriste, precej manj teologe, 
in v iskanju knjižnih redkosti zbrala več kot 70 inkunabul (Simoniti 1974: 28‒29, 
32–37; Južnič 2008b: 20‒24; Vidmar 2012: 238). Navdušen bralec je bil tudi prav-
nik Gašper Žitnik, profesor na dunajski univerzi in svetovalec notranjeavstrijske 
vlade v Gradcu, ki je imel v lasti vsaj blizu 100 del, kolikor jih je ohranjenih. Poleg 
pravne literature je kupoval še filozofske, zgodovinske, teološke, nabožne in lite-
rarne knjige, v katere se je rad podpisoval in pripisoval razne opombe (Simoniti 
1974: 40–44; Južnič 2008b: 24–27; Svoljšak 2014). Najpozneje po Žitnikovi smrti 
leta 1585 je njegove knjige dobil nečak Tomaž Hren, ki jih je skupaj s svojimi 
shranil v Gornjem Gradu (Simoniti 1974: 29; Vidmar 2012: 237; Svoljšak 2014: 
137). Knjige so v tem obdobju pogosto menjavale lastnike (Žvanut 1987: 278) in 
pri tem prehajale tudi versko ločnico (Simoniti 1974: 40; Vidmar 2012: 236‒237). 
Velik del omenjenih zbirk katoliških intelektualcev je skozi stiško in gornjegraj-
sko prišel v današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico. 
Knjižne zbirke intelektualcev so začele – kakor druge knjižnice – očitno spet rasti 
po koncu tridesetletne vojne. Izjemno bogato knjižnico, toliko bolj za nižjega ple-
miča in gospodarsko ne preveč močno deželo 17. stoletja, je zbral Janez Vajkard 
Valvasor. Knjižnica je bila oblikovana kot izhodišče ambicioznih izdajateljskih in 
znanstvenih podvigov (Reisp 1983: 100, 101, 103; Potočnik 2013: 31), zato se ni 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   266 2. 07. 2022   09:48:00
267Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
kranjski polihistor pri njenem dopolnjevanju oziral niti na stroške niti na cenzuro 
(Vidmar 2018: 29, 33‒36, 42, 43‒46, 49). Knjige so bile popisane in zložene v pe-
tih velikih in dveh manjših knjižnih omarah v dvorani v drugem nadstropju gradu 
Bogenšperk (Potočnik 2013: 31, 40), dopolnjevala pa jih je grafična zbirka. Tam 
ni študiral le lastnik, ampak tudi njegovi sodelavci, med njimi v letih 1676‒1677 
Pavao Ritter Vitezović (Reisp 1983: 113). Knjige so pokrivale vsa področja člo-
veškega ustvarjanja, posebej številne pa so bile zgodovinske, geografske, potopi-
sne, kartografske in matematične (Reisp 1983: 101; Magić 1995: 13‒14). Ker je 
bil Valvasor velik ljubitelj nemške umetnosti, literature in kulture (Vidmar 2019: 
267; gl. tudi Smolej 2011: 96), je knjige, ki so bile pisane predvsem v nemškem je-
ziku (Dular 2018: 135), večinoma pridobival iz nemških dežel, posebej iz glavnih 
knjigotrških središč Nürnberga in Frankfurta, vendar tudi iz Benetk, Amsterdama, 
Lyona, Basla in od drugod, najbrž iz Ljubljane. Precej jih je moral kupiti na svojih 
številnih potovanjih in na dražbah (Reisp 1983: 101, 103; Magić 1995: 7‒8; Dular 
2002: 363; Dular 2012: 528, 531). Opremil jih je s heraldičnim ekslibrisom, ki 
mu ga je v dveh različicah izdelal bakrorezec Andrej Trost (Reisp 1983: 54, 102). 
Zaradi dolgov, ki si jih je nakopal s pripravljanjem in izdajo Slave vojvodine 
Kranjske leta 1689, je bil Valvasor prisiljen prodati večino svojega imetja vključno 
s knjižnico in grafično zbirko, vendar je zadržal približno 100 najljubših in najbolj 
potrebnih, posebej geografskih, matematičnih, tehničnih in zgodovinskih knjig 
(Reisp 1983: 106, 115, 129, 268; Dular 2002: 263; Potočnik 2013; Dular 2015: 
21). Po letu 1690 je knjižnico očitno kupil zagrebški škof Aleksandar Ignacije 
Mikulić, tako da je danes v večjem delu ohranjena v Metropolitanski knjižnici v 
Zagrebu (Magić 1995: 7; Potočnik 2013: 30), kjer je evidentiranih 2.630 naslovov 
(Gostiša 1995).
Bibliofili so bili mnogi člani ljubljanske Akademije operozov, ki pa so knjige 
drugače kot Valvasor zelo radi kupovali v italijanskih mestih, posebej v bližnjih 
Benetkah, najprej med študijem, nato na obveznem kavalirskem potovanju ter še 
na poznejših obiskih Apeninskega polotoka (Vidmar 2019: 268‒269). Prvi pred-
sednik akademije, ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, je veliko knjig 
kupil v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih 17. stoletja v italijanskih, fran-
coskih in nemških deželah, ki jih je obiskoval kot študent ter nato kot vodja knji-
žnice in diplomat salzburških nadškofov. Zaradi službenih dolžnosti in poklicnega 
zanimanja je zbiral predvsem dela s področja cerkvenega prava in cerkvene zgo-
dovine (Smolik 1994), kar je med drugim vključevalo protestantske knjige (tudi v 
slovenščini) in dva izvoda korana, za razvedrilo pa si je priskrbel celo francoske 
in italijanske erotične romane in novele (Vidmar 2012). Knjige je opremil z eks-
librisom, ki mu ga je izdelal salzburški in ljubljanski tiskar Janez Krstnik Mayr. 
Poznejši predsednik akademije, deželni fizik in zdravnik evropskega slovesa Mar-
ko Gerbec, ki je doštudiral v Padovi in Bologni, je zbral 480 medicinskih del in 
približno 80 del z drugimi vsebinami (Pintar 1963: 6; Smolik 1994: 66). Velik del 
zbirk Prešerna, Gerbca in drugih operozov se je ohranil v Semeniški knjižnici v 
Ljubljani. 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   267 2. 07. 2022   09:48:00
268 Luka Vidmar
Zbiranju knjig tako za lastno izobrazbo kot za javno dobro so ostali predani tudi 
nasledniki operozov v vrhu ljubljanske škofije. Njihovi knjižni nakupi so veči-
noma temeljili še v baročnem svetu, njihove donacije pa so delno že usmerjale 
razsvetljenske reforme pod Marijo Terezijo. Bibliotekar Frančišek Jožef Thal-
lmainer je svojo zbirko pred smrtjo leta 1768 vključil v cerkveno Semeniško 
knjižnico, katere vodja je bil (Smolik 1980), generalni vikar Karel pl. Peer, ki je 
v zadnjem življenjskem obdobju za državo opravljal cenzuro verskih del, natis-
njenih v Ljubljani, pa je svojo zbirko po smrti leta 1776 že zapustil državni us-
tanovi – nastajajoči Licejski knjižnici v Ljubljani (Svoljšak in Kocjan 2017: 85). 
Njegova zbirka je ob prevzemu leta 1778 obsegala 1.022 del v 2.019 zvezkih, 
predvsem teološka dela, dela grških in rimskih klasikov, geografska, zgodovinska 
in filozofska dela ter stare ljubljanske tiske (Kidrič 1935). Nekaj knjig vključno 
z Dalmatinovo Biblijo (Vidmar 2012: 243) je bilo vendarle podarjenih Semeniški 
knjižnici (Smolik 2013). 
Zbirka ljubljanskega škofa grofa Karla Janeza Herbersteina, enega največjih pri-
vržencev cesarja Jožefa II. v habsburški monarhiji in Cerkvi, pa je bila že v vseh 
pogledih prežeta z razsvetljenstvom, posebej z reformnim katolicizmom. Škof je 
zbiral predvsem različne izdaje Svetega pisma in cerkvenih očetov, obredne knji-
ge, janzenistična in druga teološka dela, v manjši meri tudi sodobna filozofska, 
zgodovinska, naravoslovna in pedagoška dela. Med jeziki sta prevladovali latin-
ščina in francoščina, nemščina je bila šele na tretjem mestu. Škof je imel v lasti 
6 novejših slovenskih knjig, med drugim dve Pohlinovi (Kidrič 1926b: 304‒305; 
Dular 2009: 264‒274). Knjige je posojal duhovnikom, posebej profesorjem in 
skupini prevajalcev pod vodstvom Jurija Japlja, ki ji je naročil nov prevod Svetega 
pisma v slovenščino (Kidrič 1926b: 309; Matjaž 2003: 361). Zbirka je leta 1788, 
ob razprodaji po škofovi smrti, obsegala več kot 1.365 knjig. Tiskar Janez Friderik 
Eger je takrat s knjigarnarjem Viljemom Henrikom Kornom v ljubljanskem seme-
nišču organiziral avkcijo in zanjo natisnil katalog, prvi te vrste v Ljubljani. Vsaj 
nekaj knjig je nato prišlo v Semeniško knjižnico, katere delovanje je Herberstein 
zelo podpiral. Izklicna cena za celotno zbirko je znašala 1.322 goldinarjev (Dular 
2009: 261‒263, 275‒276), izkupiček od prodaje pa je pokojnik namenil ljubljan-
ski ubožni ustanovi (Dolinar 2007: 230). 
Daleč najsodobnejšo in najvplivnejšo zasebno knjižnico na Slovenskem na prelo-
mu iz 18. v 19. stoletje je ustvaril baron Žiga Zois. Zbirka je bila neposredno vpeta 
v lastnikova razsvetljenska prizadevanja za znanstveni, kulturni in gospodarski 
napredek Kranjske in v njegovo vodstvo slovenskega preroda. Knjige so bile shra-
njene v drugem nadstropju Zoisove palače na ljubljanskem Bregu. Veliko jih je 
bilo enotno vezanih v rjavo usnje z zlatim okrasjem, za kar so poskrbeli Andrej 
Klemens in drugi ljubljanski knjigovezi, presenetljivo pa niso bile zaznamovane 
z ekslibrisom, najbrž zaradi lastnikove znane skromnosti. Za knjige so v različnih 
obdobjih skrbeli baronovi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in 
Jakob Zupan. Knjižnica je bila večkrat popisana (1782, 1804, 1821), posebej pa 
so popisali zbirko slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov (1797, 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   268 2. 07. 2022   09:48:00
269Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
1810). Leta 1823 je večji del Zoisove knjižnice za 7.000 goldinarjev odkupila 
država za Licejsko knjižnico v Ljubljani: danes je v Narodni in univerzitetni knjiž-
nici identificiranih 2.296 naslovov v približno 5.000 zvezkih (Vidmar 2015: 39; 
Svoljšak in Vidmar 2019: 8‒139). 
Zois je knjige sprva iskal in kupoval sam, tudi v tujini, pozneje pa so mu poma-
gali njegovi sodelavci, na primer Kopitar na Dunaju. Nekaj knjig je pridobil iz 
zapuščin Linharta in Japlja, prav tako je kupoval na dražbah knjig iz razpuščenih 
kranjskih samostanov, denimo stiškega. Za iskanje starejših slovenskih knjig je 
zaposlil kmeta Antona Gubanca in Antona Korbiča. Njegovi glavni dobavitelji 
novejših knjig so bili ljubljanski in dunajski založniki in knjigotržci, med njimi 
Viljem Henrik Korn, Christian Friedrich Wappler in Carl Ferdinand Beck, vendar 
je knjige prav tako naročal iz Italije, Francije, Nizozemske in Velike Britanije. 
Njegovi naravoslovni in slavistični korespondenti kot Joseph Paul von Cobres, 
Déodat Gratet de Dolomieu, Josef Dobrovský in Giovanni Maria Appendini so mu 
knjige tudi podarjali (Svoljšak in Vidmar 2019: 23‒33, 91‒93). 
V Zoisovi knjižnici je bilo odlično zastopano naravoslovje, predvsem mineralo-
gija, geologija, botanika, zoologija in kemija, nekoliko manj uporabne znanosti 
kot rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Dobro so bili predstavljeni 
tudi zgodovina, jezikoslovje in geografija, v okviru katere je bila obsežna zbirka 
potopisov. V manjši meri so bila prisotna dela leposlovja, metafizične filozofije, 
teologije in zgodovine umetnosti. Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slo-
vanskih in slavističnih knjig in rokopisov. Skoraj pol knjig je bilo nemških, sledile 
so knjige v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini in raznih 
slovanskih jezikih. Med tedanjimi evropskimi zasebnimi knjižnicami je Zoisova 
izstopala po številu slovenskih in slovanskih del, med kranjskimi pa tudi po številu 
angleških del. Zois je sicer (z izjemo slovenskih in slovanskih knjig) večinoma 
kupoval sodobne knjige, saj jih je le dobrih deset odstotkov izšlo pred njegovim 
rojstvom (Kidrič 1929–1938: 205−690; Svoljšak in Vidmar 2019: 8‒139).
Zois je knjižnico odpiral vsem zainteresiranim intelektualcem, tako domačim ka-
kor tujim. Knjige je rad posojal in celo podarjal, predvsem članom svojega kroga, 
na primer Vodniku. V baronovi knjižnici ali vsaj s pomočjo njenih knjig so bila 
napisana temeljna dela slovenskega preroda, med njimi Linhartova zgodovina 
 Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Sla-
ven Oesterreichs (1788, 1791), Vodnikova Velika pratika (1795‒1797) in Kopitar-
jeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyer-
mark (1808/1809) (Vidmar 2015: 41; Svoljšak in Vidmar 2019: 31‒33, 131‒133).
Zoisov mlajši sodelavec baron Jožef Kalasanc Erberg je na podlagi starejših dru-
žinskih knjižnih in arhivskih zbirk ter z vključitvijo še drugih zbirk, na primer 
Breckerfeldove, ustvaril najbrž najbogatejšo in najbolj urejeno zasebno knjižni-
co predmarčne dobe na Slovenskem (Uršič 1975: 208). Leta 1810 jo je prenesel 
iz svoje ljubljanske palače v dvorec Dol pri Ljubljani, leta 1831 pa je dal zanjo 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   269 2. 07. 2022   09:48:00
270 Luka Vidmar
postaviti poseben paviljon, v katerem je bil tudi kabinet za kustosa njegovih zbirk. 
Načrt za neoklasicistično arhitekturo je zrisal furlanski stavbni mojster Francesco 
Coconi, personifikaciji pesništva in glasbe v nišah ob vhodu je izklesal tirolski ki-
par Martin Kirschner, kronogram nad vrati pa je sestavil Jakob Zupan (Uršič 1975: 
208; Mušič 1961: 94, 103‒105; Prelovšek 1997: 123, 127‒129). To je najstarejša 
ohranjena, najbrž pa tudi prva samostojna knjižnična stavba na Slovenskem. 
Knjižnica, ki je obsegala približno 6.000 enot, je bila večkrat popisana (1798, 
1800, 1846), posebej pa so popisali zbirko kranjskih tiskov (Kidrič 1926a: 164; 
Uršič 1975: 207). Knjižnica je bila odprta za Erbergove goste oziroma druge lju-
bitelje, zanjo pa so občasno skrbeli njegovi pomočniki, v letih 1821‒1823 Anton 
Rožič (Uršič 1975: 208). Del njenega fonda je bil še baročen, del razsvetljenski, 
del pa se je oblikoval v predmarčni dobi (Južnič 2010: 59). Nova doba se kaže 
tudi v raznovrstni vezavi Erbergovih knjig, saj so se tedaj že uveljavljale serijsko 
vezane knjige, in v Erbergovem ekslibrisu v obliki pečata (Dular 2012: 531), ki 
je bil bolj praktičen od tiskanega ekslibrisa. Največja dragocenost knjižnice je 
bila zbirka kranjskih in s Kranjsko povezanih tiskov in rokopisov, v kateri so se 
na primer ohranili Trubarjeva pisma, letopis ljubljanskega jezuitskega kolegija, 
Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, slovenske protestantske 
knjige in slovenske pratike (Kidrič 1926b: 164‒166; Uršič 1975: 208). Predvsem 
s pomočjo teh virov je Erberg leta 1825 napisal pregled kranjskega slovstva z nas-
lovom Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain. Leta 1880 
je Kranjska velik del Erbergove knjižnice odkupila za Deželni muzej za Kranjsko, 
današnji Narodni muzej Slovenije, kjer je še danes (Dular 2015: 23).
4 Javne knjižnice
V zgodnjem novem veku se je na Slovenskem pojavil nov tip knjižnice, ki ga je 
sicer poznala že antika, ponovno pa sta ga obudila humanizem v italijanskih in 
reformacija v nemških deželah: javna knjižnica. Glavna značilnost javnih knji-
žnic, ki so imele zelo različne ustanovitelje, lastnike in namembnosti, je bila splo-
šna dostopnost javnosti, kar je pomenilo obiskovalce ne glede na njihov stan, in 
brezplačnost (Smolik 1975: 3; Gargan 1997; Berčič 2007: 15). Tovrstna javnost 
je bila sicer dejansko omejena na maloštevilne kroge pismenega prebivalstva, tj. 
na družbeno in intelektualno elito (Vidmar 2008: 197‒198), kljub temu pa so bile 
javne knjižnice velik dosežek za stanovsko urejeno družbo.
4.1 Stanovska knjižnica
Za prvo javno knjižnico na Slovenskem tradicionalno velja knjižnica kranjskih de-
želnih stanov v Ljubljani (Pirjevec 1940: 80; Reisp 1983: 33; Dolinar 2004: 180), 
čeprav viri kažejo, da se ni mogla razviti v organizirano ustanovo in je ostala na 
ravni knjižne zbirke (Dimitz 1875: 321; Simoniti 1974: 25‒26; Smolik 1975: 4). 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   270 2. 07. 2022   09:48:00
271Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Njeni oblikovalci so se najbrž zgledovali po mestnih knjižnicah, kakršne so na 
Luthrovo pobudo iz leta 1524 ustanavljali v protestantskih mestih Svetega rim-
skega cesarstva, na primer v Magdeburgu in Hamburgu (Berčič 2000: 17; Dolinar 
2004: 140). Temeljni fond je prispeval Primož Trubar, ki je leta 1569 kranjskim 
deželnim stanovom in tamkajšnji evangeličanski Cerkvi podaril svoje knjige. 
Knjižnico, ki je bila namenjena predvsem protestantskim plemičem, pridigarjem 
in učiteljem, so nato dopolnjevali z nakupi knjižnih zbirk drugih predikantov, npr. 
Jerneja Simplicija in Jurija Dalmatina. Med zgodnjimi darovalci knjig je bil Ma-
tija Vlačić Ilirik in najbrž Lenart Budina. Rekatolizacija, ki se je začela leta 1598, 
knjižnice sprva ni prizadela. Deželni stanovi so jo namreč hranili na varnem, v 
svoji hiši (Lontovžu) na Novem trgu, in jo še naprej dopolnjevali, leta 1600 z od-
kupljenima knjižnicama Felicijana Trubarja in Jurija Klementa (Dimitz 1875: 321; 
Simoniti 1974) ter z luteranskimi knjigami, ki so jih prinašali meščani, da bi jih 
rešili pred protireformacijo (Valvasor 1689: II, 468). Knjižnica je najbrž obsegala 
več kot 1.500 knjig (Berčič 2000: 102) s teološkimi in humanističnimi vsebinami, 
ki so bile večinoma v latinščini in nemščini, v manjšem delu v slovenščini in dru-
gih jezikih (Kidrič 1929–1938: 88; Simoniti 1974; Vidmar 2012: 240; Dular 2018: 
133‒135). Domačih knjig je bilo kljub temu razmeroma veliko, saj so v knjižnico 
prišle zaloge več slovenskih del, na primer izvodi Dalmatinove Biblije (Kidrič 
1978: 149‒161) in 141 izvodov drugih del, na primer pesmaric in postil, iz zbirke 
Felicijana Trubarja (Dular 2018: 141). Knjige so tudi izposojali, o čemer priča 
zadolžnica deželnega oskrbnika Jurija Khisla iz leta 1598 (Simoniti 1974: 25). 
Toda protireformacija je kmalu segla tudi v Lontovž: leta 1604 in leta 1617 so de-
želnoknežje oblasti knjižnico zasegle in jo izročile jezuitom in škofu Hrenu. Novi 
lastniki so najbolj sporne knjige sežgali, ostale pa vključili v jezuitsko knjižnico 
v Ljubljani in škofijsko knjižnico v Gornjem Gradu. Nekaj knjig iz stanovske 
knjižnice je danes v Semeniški knjižnici v Ljubljani, kamor so prišle iz Gornjega 
Gradu z zamenjavo sredi 18. stoletja, še več pa se jih je ohranilo v Narodni in 
univerzitetni knjižnici, kamor so prišle iz jezuitske in gornjegrajske knjižnice (Si-
moniti 1974: 18, 24, 25, 28; Smolik 1975: 10; Vidmar 2012: 240).
4.2 Javne znanstvene knjižnice
Na povsem drugačni podlagi je bila utemeljena Semeniška knjižnica, ki ni bila 
le prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem, ampak tudi ena prvih te vrste 
v habsburških dednih deželah. 30. maja 1701 so ljubljanski škof grof Žiga Kri-
štof Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton 
Dolničar pl. Thalberg na pobudo Akademije operozov ustanovili Javno, današnjo 
Semeniško knjižnico v Ljubljani (Smolik 1975: 3‒6). Akademija operozov, katere 
člana sta bila Prešeren in Dolničar, si je prizadevala za preobrazbo Ljubljane v re-
gionalno kulturno središče po zgledu italijanskih mest, zlasti Rima in Benetk, zato 
je tudi svojo zamisel javne knjižnice navezala na antične in humanistične ideale, 
ki jih je povzdigovala italijanska renesančna in baročna kultura. Nova ustanova je 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   271 2. 07. 2022   09:48:00
272 Luka Vidmar
bila zasnovana kot sodobna javna znanstvena knjižnica, kakršne so bile Biblioteca 
Ambrosiana v Milanu ter Biblioteca Angelica in Biblioteca Casanatense v Rimu 
(Vidmar 2008: 198‒199). 
Slika 3: Semeniška knjižnica v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani
Začetni fond so ji zagotovili ustanovitelji, ki so ji darovali svoje knjige, nemoteno 
delovanje pa sam škof Herberstein, ki je za plačo knjižničarja namenil glavnico 
2.000 goldinarjev. Knjige so v naslednjih letih darovali še drugi operozi in stolni 
kanoniki, med njimi Marko Gerbec, Jurij Andrej Gladič in Janez Jakob Schilling 
(Smolik 1975: 7; Smolik 1994: 66; Vidmar 2008: 190‒191). Ponekod v literaturi 
se pojavljajo napačne trditve, da naj bi bila Javna knjižnica ustanova Akademije 
operozov, da naj bi šele po zamrtju akademije postala last Cerkve in da naj ne bi 
nikoli bila »prava« javna knjižnica. V resnici je lahko akademija, ki ni imela na 
voljo lastnih sredstev in prostorov, prispevala le pobudo za javno knjižnico, ki 
jo je nato (kakor v številnih podobnih primerih v Italiji) ustanovila in vzdrževa-
la Cerkev: Herberstein, Prešeren in Dolničar so ustanovno listino podpisali kot 
predstavniki lastnice ‒ ljubljanske škofije (Vidmar 2008: 194‒200). Knjižnici so 
sprva namenili sobo nad zakristijo stolnice, zaradi vse večjega dotoka knjig pa so 
v letih 1708‒1710 po načrtih Carla Martinuzzija zanjo zgradili posebno dvorano 
v novem Kolegiju sv. Karla Boromejskega, današnjem Bogoslovnem semenišču 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   272 2. 07. 2022   09:48:00
273Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
(Smolik 1959: 93). Leta 1721 je obok knjižnice poslikal severnoitalijanski slikar 
Giulio Quaglio, leta 1725 je kamniški mizar Jožef Bergant vanjo postavil knjižne 
omare, klopi, bralne pulte in mizo. Javnosti se je odprla kmalu zatem: v skladu z 
voljo ustanoviteljev je bila dostopna najmanj petnajst ur na teden (Smolik 1975: 
7‒8, 18‒20; Smolik 1994: 65, 71; Vidmar 2008: 191). Do odprtja Licejske knji-
žnice v neposredni bližini je bila gotovo največja knjižnica na Slovenskem. Njena 
glavna dvorana, ki se je ohranila v izvirni baročni podobi vključno z večjim delom 
prvotnih fondov do sredine 19. stoletja, še danes hrani približno 7.000 zvezkov 
(prim. Smolik 1975: 14), tako da gre tudi za največjo in najpomembnejšo celovito 
ohranjeno knjižnico iz zgodnjega novega veka na Slovenskem.
Njena glavna naloga je bila vseobsegajoče zbiranje znanja za kranjske izobražence 
ne glede na stan, kar je bilo za operoze posebej pomembno, saj niso izšli iz vrst 
visokega plemstva, temveč iz nižjih plemiških, meščanskih in – kakor prošt Preše-
ren – celo kmečkih družin. Knjižnico je obiskoval velik del kranjske inteligence, 
najpogosteje stolni duhovniki in gojenci Karlovega kolegija, namreč bogoslovci 
in plemiški dijaki jezuitske gimnazije (Smolik 1959: 92–93, Vidmar 2008: 200). 
Ker je bila kot znanstvena knjižnica utemeljena predvsem na nadnacionalni huma-
nistični tradiciji in baročni kulturi, čeprav tudi na kranjskem deželnem in ljubljan-
skem mestnem patriotizmu, so vanjo sprva prihajala zlasti teološka, zgodovinska, 
pravna in medicinska dela v latinščini in nemščini, v manjši meri v italijanščini in 
francoščini, zelo skromen pa je bil delež nabožnih in drugih knjig v slovenščini. 
Kljub temu je bila tudi prizorišče dogajanja, ključnega za slovensko književnost: 
po letu 1749 je bibliotekar Thallmainer v knjižnici hranil in prodajal izvode dveh 
Paglovčevih prevodov – Kempčanove Hoje za Kristusom in Scupolijeve Svete 
vojske (Steska 1904: 74‒75), okoli leta 1784 pa se je v njej sestajala revizijska ko-
misija za nov prevod Svetega pisma (Gruden 1916: 100), ki je imela tam na voljo 
vse potrebne biblijske izdaje.
Ker je bila Semeniška knjižnica cerkvena ustanova, ki v drugi polovici 18. stoletja 
ni več mogla dohajati hitrega napredka filozofije, naravoslovja in tehnologije, je 
začela Družba za poljedelstvo in koristne umetnosti, ustanovljena leta 1767 v Lju-
bljani, načrtovati novo, razsvetljensko javno knjižnico. Njeni člani, med katerimi 
so bili Glavar, Scopoli, Hacquet, Gruber, Kumerdej, Zois in Linhart, so sestavili 
bogato zbirko sodobne strokovne literature s 572 deli v 2.086 zvezkih, katere ra-
zvoj pa je prekinila razpustitev družbe leta 1787 (Stefan 1907: 20; Umek 2006; 
Vidmar 2018: 40, 41). Novo javno znanstveno knjižnico v Ljubljani je štiri leta 
pozneje ustanovila država.
Začetki Licejske knjižnice, danes Narodne in univerzitetne knjižnice, segajo v 
leto 1774, ko je Marija Terezija ostanke jezuitske knjižnice v Ljubljani namenila 
prihodnji javni knjižnici tamkajšnjega liceja (Berčič 2007: 17). Takoj so začele 
prihajati knjižne donacije razsvetljenih uradnikov in cerkvenih dostojanstveni-
kov, najprej barona Mihaela Amadeja Raigersfelda in Karla pl. Peera (Svoljšak, 
Kocjan 2017: 82‒85), ki so želeli podpreti nastajajočo osrednjo kulturno ustanovo 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   273 2. 07. 2022   09:48:00
274 Luka Vidmar
v deželi. Prvi fondi so bili začasno spravljeni v stavbi gimnazije pri cerkvi sv. Ja-
koba. Čeprav so začele leta 1782 pritekati še knjižne zbirke razpuščenih kranjskih 
samostanov, knjižnica ni zaživela zaradi pomanjkanja denarnih sredstev (Stefan 
1907: 1‒25; Berčič 2007: 17). 
V letih 1788‒1790 so deželni stanovi na predlog Antona Tomaža Linharta pre-
uredili izpraznjeni frančiškanski samostan (na današnjem Vodnikovem trgu) ter 
v njem nastanili gimnazijo in licej s knjižnico. Ta je dobila prostore v drugem 
nadstropju novozgrajenega glavnega krila. Po formalni ustanovitvi 15. januarja 
leta 1791 pod cesarjem Leopoldom II. so jo sprva odprli profesorjem, študentom 
in gimnazijcem, po dokončani opremi knjižnične dvorane pa leta 1794 vsej zain-
teresirani javnosti. Ker je število študentov in drugih uporabnikov naraščalo, je bil 
obisk knjižnice zelo velik. Začetni odpiralni čas, štirinajst ur na teden, so razširili 
že čez nekaj mesecev. Do leta 1803 je bilo v knjižnični katalog vpisanih 9.282 del 
v 13.239 zvezkih (Stefan 1907: 17‒38, 112‒113; Berčič 2007: 18‒20). V tem času 
knjige niso bile več tako drage zaradi cenejše proizvodnje papirja. 
Knjižnica je imela razsvetljenski značaj, saj je pripadala mreži enotno zasno-
vanih univerzitetnih in licejskih knjižnic, ki jo je v prizadevanjih za boljšo iz-
obrazbo elite in za razvoj empiričnih znanosti v sedemdesetih in osemdesetih 
letih 18. stoletja vzpostavila habsburška monarhija. Njeno ureditev je določila 
avstrijska Instrukcija za vse univerzitetne in licejske knjižnice iz leta 1778, ki 
je vsebovala obvezna navodila o razvrščanju, postavljanju in signiranju knjig, 
sestavljanju katalogov ter odprtosti in uporabi prostorov (Berčič 1978; Berčič 
2007: 15‒17). Ustanova je bila s tem samodejno vpeta v dominantno nemško 
kulturo avstrijskih in čeških dežel. Čeprav je prevzela tudi vlogo glavne javne 
knjižnice vojvodine Kranjske, ki jo je pred tem imela Semeniška knjižnica, je 
imela sprva prav malo slovenskih knjig. Njeni prvi fondi, v veliki meri sestavlje-
ni iz starejših zbirk, so vsebovali največ nekaj odstotkov slovenskih knjig, nove 
knjige pa so bile večinoma nemške. 
Nove slovenske knjige so začele stalneje prihajati po letu 1807, ko je Licejska 
knjižnica z dvornim dekretom dobila pravico do obveznega izvoda knjig, natis-
njenih na Kranjskem, pozneje pa še pravico do drugih tiskovin. V letih 1810‒1813 
je imela celo pravico do obveznega izvoda tiskov s celotnega ozemlja Ilirskih 
provinc. Dotok je sicer naraščal počasi, ker so se tiskarne izmikale zavezi poši-
ljanja izvodov, vendar so te pravice Licejski knjižnici dale status najprej osrednje 
deželne in pozneje osrednje nacionalne knjižnice (Kodrič Dačić 1994: 8‒16). 
Prva velika zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov je 
prišla vanjo z nakupom Zoisove knjižnice. To pa še ni bilo znamenje slovenskega 
preroda v bibliotekarski politiki: baronove knjige so bile leta 1823 odkupljene 
predvsem kot pomembne za kranjsko deželno kulturo, v knjižnici pa so jih spreje-
li kot nadvse potrebno dopolnilo naravoslovnega fonda (Stefan 1907: 62; Vidmar 
2015: 37, 42‒43). Licejska knjižnica je začela prve poteze nacionalnega značaja 
dobivati v letih 1830‒1835 pod vodstvom Matije Čopa, ki je načrtno kupoval 
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   274 2. 07. 2022   09:48:00
275Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
knjige, pomembne za slovenski jezik, književnost in kulturo. Poleg Licejske knji-
žnice v Ljubljani sta na Slovenskem delovali še dve javni znanstveni knjižnici, 
ki sta se prav tako razvili iz podržavljenih jezuitskih knjižnic: študijski knjižnici 
v Celovcu in Gorici. 
5 Sklep
V zgodnjem novem veku se je na Slovenskem – na temelju srednjeveških knjiž-
nic – oblikovala trdna in gosta mreža knjižnic, ki je preživela težko obdobje od 
prvih turških vpadov in kmečkih uporov do konca protireformacije in trideset-
letne vojne, se okrepila v dobi baroka in zagotovila neprekinjen razvoj knjižnič-
ne kulture do današnjega dne. Kakor drugod po Evropi jo je zaznamoval vzpon 
tiska, njena posebnost pa je bila razpetost med nemškim in italijanskim knjižnim 
trgom, med katerima si je počasi utirala pot slovenska knjiga. Še vedno so nasta-
jale nove cerkvene knjižnice, vrhunec so dosegle grajske in plemiške knjižnice, 
vse številnejše so bile tudi knjižnice intelektualcev. Iz tega časa so najstarejši 
ohranjeni katalogi, že na pragu nove dobe pa je nastala najstarejša ohranjena sa-
mostojna knjižnična stavba. Ena najpomembnejših pridobitev je bila nova oblika 
knjižnice – javna knjižnica (zaradi vpliva Italije je bil zelo zgoden pojav javne 
znanstvene knjižnice), ki je odrazila in obenem pospešila širjenje kroga uporab-
nikov tovrstnih ustanov. Ta svetovljanska in večjezična skupina je poleg duhovni-
kov in plemičev vključevala vse večje število izobražencev nižjega rodu. Celotna 
mreža knjižnic je v veliko večji meri kot v srednjem veku vzgajala družbeno in 
intelektualno elito ter generirala lokalno književnost v latinskem, nemškem in 
vse bolj v slovenskem jeziku. 
Na koncu zgodnjega novega veka, v dobi razsvetljenstva, je država zmanjšala 
število cerkvenih knjižnic, sekularizirane fonde pa je delno uporabila za državne 
javne knjižnice, delno zavrgla. Grajske in plemiške knjižnice so večinoma uničile 
družbene spremembe po prvi svetovni vojni ter revolucija med drugo svetovno 
vojno in po njej. Preostala, še vedno bogata knjižna dediščina zgodnjega novega 
veka je danes večinoma ohranjena v delujočih cerkvenih knjižnicah, Narodni in 
univerzitetni knjižnici, Narodnem muzeju Slovenije ter v drugih državnih knji-
žnicah in muzejih. Po celostni ohranjenosti ne le knjižnega fonda, temveč tudi 
izvirnega prostora in opreme, izstopajo Semeniška knjižnica v Ljubljani, Glavar-
jeva knjižnica v Komendi in kapucinska knjižnica v Krškem, med ohranjenimi za-
sebnimi knjižnicami pa so najpomembnejše Valvasorjeva, Zoisova in Erbergova.
Vir
Valvasor, Janez Vajkard, 1689: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach, Nürnberg: 
Endter.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   275 2. 07. 2022   09:48:00
276 Luka Vidmar
Literatura
Bahor, Stanislav, 2005: Samostanske knjižnice na Dolenjskem: cistercijanska opatija Stič-
na. Rast 16/1. 93–112.
Bahor, Stanislav, 2009: Skriti knjižni zakladi: pisna dediščina samostanskih in cerkvenih 
knjižnic v Sloveniji. Ljubljana: NUK. 
Benedik, Metod, 2009: Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane Škofja Loka. Celje, Škofja 
Loka: Celjska Mohorjeva družba, Kapucinski samostan.
Berčič, Branko, 1978: Razvoj slovenske nacionalne knjižnice. Berčič, Branko (ur.): Zbor-
nik Narodne in univerzitetne knjižnice 2. Ljubljana: NUK. 23‒34.
Berčič, Branko, 1991: Knjižnica. Voglar, Dušan (ur.): Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana: 
Mladinska knjiga. 153–158.
Berčič, Branko, 2000: O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije in analize. Ljubljana: 
Filozofska fakulteta. (BiblioThecaria 8).
Berčič, Branko, 2007: Avstrijska bibliotečna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska licejska 
knjižnica. Knjižnica 51. 15‒21. 
Bohinjec, Peter, 1914: Velesalo (Velesovo): zgodovinski in cerkveni opis. Velesalo: Župna 
cerkev.
Buchmayr, Friedrich, 2004: Secularization and Monastic Libraries in Austria. Raven, Ja-
mes (ur.): Lost Libraries: The Destruction of Great Book Collections since Antiquity. New 
York: Palgrave Macmillan. 145−162.
Demšar, Viktorijan, 1977: Glavarjeva knjižnica v Komendi. Kronika 25/3. 177‒183.
Deželak Trojar, Monika, 2017: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris življenja in 
dela. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Apes academicae 1).
Deželak Trojar, Monika, 2020: Jezuitska dramatika in gledališče na Slovenskem. Jezik in 
slovstvo 65/3‒4. 167‒182.
Dimitz, August, 1875: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Dri-
tter Theil: Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. 
(1564–1657). Laibach: Kleinmayr, Bamberg.
Ditmajer, Nina, 2020: Prepovedane knjige v samostanskih knjižnicah na Štajerskem v zgo-
dnjem novem veku. Vidmar, Luka (ur.): Cenzura na Slovenskem od protireformacije do 
predmarčne dobe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Apes academicae 3). 11‒36.
Dolar, Jaro, 1974: Med koncem in začetkom. Dolar, Jaro (ur.): Zbornik Narodne in univer-
zitetne knjižnice 1. Ljubljana: NUK. 7–16.
Dolar, Jaro, 1992: Ob ostankih ljubljanske jezuitske knjižnice v NUK. Jezuiti na Sloven-
skem. Ljubljana: Teološka fakulteta, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove. 
(Redovništvo na Slovenskem 3). 189‒192.
Dolar, Jaro, 2000: Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. Krajnc, Silvin (ur.): 
Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: 
Samostan in župnija Marijinega oznanjenja. 434‒445.
Dolinar, France Martin, 2004: Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (Bi-
blioThecaria 14).
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   276 2. 07. 2022   09:48:00
277Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Dolinar, France Martin, 2007: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina.
Dular, Anja, 1986: Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771. Kronika 34/1‒2. 
15‒32.
Dular, Anja, 2002: Valvasorjeva knjižnica. Lozar Štamcar, Maja in Žvanut, Maja (ur.): The-
atrum vitae et mortis humanae: Prizorišče človeškega življenja in smrti: podobe iz 17. 
stoletja na Slovenskem/The Theatre of Human Life and Death: Images from the Seventeenth 
Century in Slovenia: razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 269‒294.
Dular, Anja, 2009: Knjižnica knezoškofa Karla Janeza Herbersteina. Lozar Štamcar, Maja 
(ur.): Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moč/Objects as Manifestations of Taste, 
Prestige and Power. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 259‒299.
Dular, Anja, 2012: Grajske knjižnice na Slovenskem. Kronika 60/3. 525‒538.
Dular, Anja, 2015: Problematika raziskovanja zgodovine zasebnih knjižnic ‒ zanke in 
uganke. Knjižnica 59/3. 17‒32.
Dular, Anja, 2018: Antični avtorji na knjižnih policah kranjskih plemičev. Keria 20/1. 
131‒144.
Emeršič, Jakob, 1989: Minoritska knjižnica. Mlinarič, Jože in Vogrin, Marjan (ur.): Minori-
tski samostan na Ptuju 1239‒1989. Ptuj, Celje: Mohorjeva družba. 365‒388.
Fagin Davis, Lisa, 1999: Wolfgang Engelbert pl. Auersperg, bibliofil 17. stoletja. Zbornik 
za umetnostno zgodovino 35. 193–213.
Gargan, Luciano, 1997: Gli umanisti e la biblioteca pubblica. Cavallo, Guglielmo (ur.): Le 
biblioteche nel mondo antico e medievale. Roma: Laterza (Biblioteca universale Laterza 
250). 163–186.
Glonar, Jože, 1937: Iz stare stiške knjižnice. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 
18/3‒4. 110−131.
Golob, Nataša, 1994: Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje. Ljubljana: Slovenska 
knjiga. (Monumenta Slovenica 4).
Gostiša, Lojze (ur.), 1995: Bibliotheca Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda 
Valvasorja. Ljubljana, Zagreb: SAZU, Nacionalna i sveučilišna knjižnica.
Gruden, Josip, 1907: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem. Izvestja Muzej-
skega društva za Kranjsko 17. 1−15, 54−65, 121−140.
Gruden, Josip, 1916: K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma. Carniola 7. 93‒104.
Hartman, Bruno, 1992: Knjige in knjižnice v Mariboru do marčne revolucije 1848. leta. 
Časopis za zgodovino in narodopisje 63/1. 188–198.
Južnič, Stanislav, 2005: Knjižničarji in knjige o matematičnih vedah v knjižnici ljubljan-
skega jezuitskega kolegija. Knjižnica 49/3. 155‒182.
Južnič, Stanislav, 2007: Knjige iz turjaške »knežje« zbirke v sodobnih slovenskih knjižni-
cah. Knjižnica 51/1. 27–49.
Južnič, Stanislav, 2008a: Najstarejši ohranjeni knjižnični katalog na Slovenskem – 1. del. 
Knjižnica 52/1. 7–40.
Južnič, Stanislav, 2008b: Najstarejši ohranjeni knjižnični katalog na Slovenskem – 2. del. 
Knjižnica 52/4. 7–37.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   277 2. 07. 2022   09:48:00
278 Luka Vidmar
Južnič, Stanislav, 2010: Erbergova dolska graščina, zibelka kranjskih znanstvenikov. 
Omerzu, Stane (ur.): Iz dežele Jurija Vege: zbornik Občine Dol pri Ljubljani 2. Dol pri 
Ljubljani: Občina. 49‒105.
Kidrič, France, 1926a: Erberg Jožef Kalasanc. Cankar, Izidor (ur.): Slovenski biografski 
leksikon 2. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 162‒166.
Kidrič, France, 1926b: Herberstein Karel Janez. Cankar, Izidor (ur.): Slovenski biografski 
leksikon 2. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 303‒313.
Kidrič, France, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva: od začetkov do Zoisove smrti: 
razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica.
Kidrič, France, 1935: Peer Karel. Lukman, Franc Ksaver (ur.): Slovenski biografski leksi-
kon 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 278.
Kočevar, Vanja, 2020: Patent cesarja Ferdinanda II. o spreobrnjenju ali izselitvi protestant-
skega plemstva notranjeavstrijskih dežel iz leta 1628: kritična objava in prevod. Arhivi 
43/2. 381‒426.
Kodrič Dačić, Eva, 1994: Obvezni izvod na slovenskem ozemlju (1807‒1945). Knjižnica 
38/1‒2. 7‒22.
Kodrič Dačić, Eva, 2000: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov 
Narodne in univerzitetne knjižnice. Knjižnica 44/4. 51‒63.
Lavrič, Ana, 1988: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. 
Ljubljana: SAZU.
Lazarini, Franci, 2012: Dvorec Smlednik in njegovi prebivalci v 20. in 21. stoletju. Kronika 
60/3. 735‒746.
Magić, Vladimir, 1995: Knjižnica Janeza V. Valvasorja. Gostiša, Lojze (ur.): Bibliotheca 
Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana, Zagreb: SAZU, 
Nacionalna i sveučilišna knjižnica. 7‒18.
Matjaž, Maksimilijan, 2003: Prevajanje Svetega pisma v času škofa Herbersteina. Škulj, 
Edo (ur.): Herbersteinov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. (Simpoziji v Rimu 
21). 357‒366.
Miklavčič Pintarič, Magda: Popis in cenitev premoženja ljubljanske komende ob za-
plembi. Vidmar, Luka (ur.): Križanke. Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. 
264‒282.
Mlinarič, Jože, 1995: Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Do-
lenjska založba.
Mlinarič, Jože, 2001: Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina.
Mušič, Marjan, 1961: Erbergova parkovna kompozicija v Dolu pri Ljubljani. Kronika 9/2. 
93‒109.
Ogrin, Matija, 2011: Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja. Slavistična 
revija 9/4. 385‒399.
Ogrin, Matija, 2017: O vlogi rokopisov v dolgem prehodu iz rokopisne v tiskano knjigo v 
slovenski književnosti. Primerjalna književnost 40/1. 43‒58.
Peterlin, Anda, 1999: Glavarjeva knjižnica. Škulj, Edo (ur.): Glavarjev simpozij v Rimu. 
Celje: Mohorjeva družba. (Simpoziji v Rimu 16). 207‒214.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   278 2. 07. 2022   09:48:00
279Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Pintar, Ivan, 1963: Dr. Marko Gerbec. Ljubljana: SAZU.
Pirjevec, Avgust, 1940: Knjižnice in knjižničarsko delo. Celje: Družba sv. Mohorja. (Znan-
stvena knjižnica 12).
Pivec Stele, Melitta, 1971: Srednjeveške knjižnice v Sloveniji. Knjižnica 15/3‒4. 87‒97.
Potočnik, Mitja, 2013: Valvasorjeva navezanost na nekatere svoje knjige ob koncu življe-
nja. Zgodovinski časopis 67/1‒2. 28‒58.
Prelovšek, Damjan, 1997: Ljubljanski stavbni mojster Francesco Coconi. Acta historiae 
artis Slovenica 2. 109‒134.
Reisp, Branko, 1983: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska 
knjiga.
Reisp, Branko, 1989: O nekdanji knjižnici knezov Auerspergov (Turjaških) v Ljubljani. 
Zgodovinski časopis 43/1. 37–47.
Remec, Alojzij, 1933: K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob 
koncu 17. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 28/2‒4. 189‒198.
Ručigaj, Luka, Monika Deželak Trojar, Anja Dular, Sonja Svoljšak, 2019: Katalogi in in-
ventarji Auerspergove knjižnice kot pomniki njenega kulturnozgodovinskega pomena in 
razvoja skozi čas. Ars et humanitas 13/1. 123‒150.
Simoniti, Primož, 1974: Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Dolar, Jaro (ur.): 
Zbornik narodne in univerzitetne knjižnice 1. Ljubljana: NUK. 17–48.
Simoniti, Primož, 1979: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. 
stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.
Smolej, Tone, 2011: Knjižnica in bralec na Kranjskem (1670‒1870) in slovenska literarna 
zgodovina. Primerjalna književnost 34/2. 95‒105.
Smolik, Marijan, 1959: Kako so zidali semenišče v Ljubljani. Kronika 7. 90‒96.
Smolik, Marijan, 1975: Semeniška knjižnica v Ljubljani. Maribor: Obzorja. (Kulturni in 
naravni spomeniki Slovenije 54).
Smolik, Marijan, 1980: Thallmainer (Tolmajner) Frančišek Jožef. Gspan, Alfonz, Fran Pe-
tre (ur.): Slovenski biografski leksikon 12. Ljubljana: SAZU. 70–71.
Smolik, Marijan, 1994: Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljub-
ljani. Gantar, Kajetan (ur.): Academia operosorum: zbornik prispevkov s kolokvija ob 
300-letnici ustanovitve. Ljubljana: SAZU. 61–72.
Smolik, Marijan, 2013: Knjižnica Karla Peera (1697–1776) v ljubljanski Semeniški knjižnici. 
Preinfalk, Miha (ur.): Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SD18, 
ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z11/VIEW/ (dostop 17. 6. 2021).
Stefan, Konrad, 1907: Geschichte der Entstehung und Verwaltung der k. k. Studien-Bibli-
othek in Laibach. Mitteilungen des Musealvereines für Krain 20/1–3. 1–116.
Steska, Viktor, 1904: Frančišek Mihael Paglovec. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 
14. 46−67, 69−92.
Stopar, Ivan, 2012: Slovenski gradovi – prezrta dediščina. Kronika 60/3. 379–390.
Svoljšak, Sonja, 2009: Knjižna zbirka p. Žige Škerpina v ljubljanskem frančiškanskem 
samostanu. Knjižnica 53/1‒2. 7‒31.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   279 2. 07. 2022   09:48:01
280 Luka Vidmar
Svoljšak, Sonja, 2014: Gašper Žitnik in njegove knjige. Ars et humanitas 8/2. 131‒148.
Svoljšak, Sonja in Vidmar, Luka, 2019: Knjižnica barona Žige Zoisa: središče razsve-
tljenske kulture na Slovenskem/Baron Sigismund Zoisʼs Library: The Centre of Enligh-
tenment Culture in Slovenia. Ljubljana: NUK.
Svoljšak, Sonja in Kocjan, Urša, 2017: Knjiga kot dar: darovalci in darovi v licejski oziro-
ma Cesarsko-kraljevi študijski knjižnici v Ljubljani med 1774 in 1860. Keria 18/1. 81‒96.
Štuhec, Marko, 1995: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren: plemiški zapuščinski 
inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske 
fakultete, 1995. (Studia humanitatis, Apes 1).
Štuhec, Marko, 2009: Besede, ravnanja in stvari: plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 
18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.
Umek, Eva, 2006: Kranjska kmetijska družba 1767‒1787. Arhivi 29/1. 1‒34.
Uršič, Milena, 1975: Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodo-
vino Kranjske. Ljubljana: SAZU.
Vidmar, Luka, 2008: »Ad usum publicum destinata«: o javnem značaju Semeniške knjižni-
ce v Ljubljani. Zgodovinski časopis 62/1‒2. 187−202.
Vidmar, Luka, 2012: Prepovedane knjige na Kranjskem od indeksa Pavla IV. (1559) do 
indeksa Pija VI. (1786): libri prohibiti v Semeniški knjižnici. Juvan, Marko (ur.): Svetovne 
književnosti in obrobja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Studia litteraria). 233‒262.
Vidmar, Luka, 2013: Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodo-
vino in mitom. Kronika 61/2. 189‒216.
Vidmar, Luka, 2015: Knjižnica Žige Zoisa kot žarišče slovenskega kulturnega nacionaliz-
ma. Knjižnica 59/3. 33‒46.
Vidmar, Luka, 2018: Avtorji in bralci prepovedanih knjig na Slovenskem v zgodnjem no-
vem veku: libri prohibiti iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice/Authors and Readers 
of Banned Books in Slovenian Lands in the Early Modern Age: Libri Prohibiti from the 
National and University Library Collection. Kocjan, Urša (ur.): In vendar so jih brali: pre-
povedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univerzitetne 
knjižnice/And Yet They Read Them: Banned Books in Slovenia in the Early Modern Age 
from the National and University Library Collection. Ljubljana: NUK. 9–59.
Vidmar, Luka, 2019: Ferrante Pallavicino in Carniola. Bouchard, François in Farinelli, Pa-
trizia (ur.): Les Régions slovènes entre XVIIIe et XIXe siècles: Plurilinguisme et transferts 
culturels à la frontière entre empire des Habsbourg et Venise. Paris: Le Manuscrit. 263‒286.
Žargi, Matija, 2002: Auerspergov knežji dvorec v Ljubljani. Lozar Štamcar, Maja in Žvanut, 
Maja (ur.): Theatrum vitae et mortis humanae: Prizorišče človeškega življenja in smrti: po-
dobe iz 17. stoletja na Slovenskem/The Theatre of Human Life and Death: Images from the 
Seventeenth Century in Slovenia: razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 277‒307.
Žvanut, Maja, 1987: Knjižnice na Kranjskem v 16. stoletju. Zgodovinski časopis 41/2. 
277‒288.
Žvanut, Maja, 1994: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik, Znanstveni inštitut Filo-
zofske fakultete.
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   280 2. 07. 2022   09:48:01
281Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Ilustracije
1. Kapucinska knjižnica v Krškem, danes del Valvasorjeve knjižnice Krško. Foto: Luka 
Vidmar. 
2. Knjižnica Petra Pavla Glavarja v beneficijski hiši v Komendi. Foto: Luka Vidmar.
3. Semeniška knjižnica v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Foto: Luka Vidmar.
Libraries in the Slovenian Lands in the Early Modern Age
The paper examines libraries in the Slovenian lands between the late fifteenth and the early nineteenth 
centuries with regard to their types (ecclesiastical, private and public libraries) and subtypes (e.g., 
libraries of the mendicant orders, castle and aristocratic libraries, public scholarly libraries). It presents 
the development, size, inner arrangement, language structure, users, significance and current state of 
the most important libraries.
Key words: libraries, books, print, Humanism, Reformation, Baroque, Enlightenment
JIS_1-2_2022-FINAL.indd   281 2. 07. 2022   09:48:01