Artur iSills:6 Smrtna past. Ameriški roman. Priredil Fr. Eolenc (Dalje.) Kmalu je dospel v Cafč Peru. Sunil je vrata in je obstal na pragu, da bi pregledal prostor. Videl je ljudi vseh narodnosti, može in žene. Gostilničar je slal za pultom. S hitrim pogledom )e premeril došlega gosta in je takoj spoznal v njem tujca. Domneval je, da je častnik kakega holandskega ali nemškega parnika. , Goslilničar častnikov tujih trgovskih ladij ni rad videl. Nalakarju je pošepelal, naj pove tujcu, da je že prepozno. — Res? — je odgovoril Dubell natakarju, ki je že odprl vrata, da bi ga izpustil. — Prepozno je že? Pripoveduj to svojemu slaremu očetu! Natakarja je sunil v stran in je mirno šel k praznemu stolu in se je tam vsedel. — Sladkorno žganje! — je zaklical gostilničarju. Potem se je razgledal po lokalu, da bi se prepričal, ali je Juanita tam. Med ženskami, ki jih je videl, Juanite najbrž ni bilo. Sploh pa tudi, kako bi upala prili Juanila v lak brlog. Se enkrat je pogledal po prostoru. Pri sosedni mizi je zapazil dekle, ki je bilo s hrbtom obrnjeno proti njemu. Med dvema moškima je sedela: en je bil plečat mornar, drugi pa vitek, mišičast dečko, gotovo kak živinski pastir iz nolranjosli držvae. Mornar je skušal objeti dekle. Ona se ga je branila. Ko je zopet poskušal srečo, je dekle skočilo pokoncu in je zasolilo vsiljivcu tako klofuto, da mu je roka omahnila in je neumno zijal, kaj da to pomeni. Dekle je tako slalo, da jo je Dubell lahko videl. Bila je tip ženske lepole, oblečena v prosto črno obleko. — Živinče! — je srdito ošlevala mornarja. Dekle je še vcdno stalo s planienečim obrazom. A naenkrat je zagledala Diibella. V lem Irenulku se je oglasila godba. Predno so se navzoči prav zavedli, sta Diibcll in Juanita že plesala. Mornar in pastir, ki sta vorigled novemu položaju pozabila, da sta bila prej lekmeca, sla ju spreinljala s srdilimi poglcdi. — Torej si me spoznala? A kako si prišla sem sama? — je vprašal Diibell- Dekle ni odgovorilo. Godba je za trenutek prenehala. Paslir je prislopil k njima s kozarcem v roki. Dubcllove oči, modre ko morjc, so ga mirno gledale, tako mirno, da je polagoma izpuslil rr&n] nožn. — Gospodična je trudna in želi izprazniti kozarec — je rekel mirno Diibcllu. — Gospodična želi dalje plesati — je odgovoril Dubell in se je zopet zasukal z njo. Ko je godba utihnila, je predlagal: — Ali bi se ne vsedla nekoliko? Zdi se mi, da ne Tidijo radi najinega plesa. Scdla sta k mizi, ki je stala v encm kotu. Dubell je poizvedoval: '— Juanila, zakaj si me klicala sem? — Zelo sem želda, da bi le zopel videla. — Sa j ludi jaz . . . toda ali nisi našla bolj primernega kraja? — Morda ne odobravaš tcga, a nisem mogla drugače sloriti. Buenos Aires je majhen in v vsaki gostilni bi me kdo spoznal. Tu pa scm varna. — In prišla si popolnoma sama? Juanita je prikimala. — Kaka neprcmišljenost! Eno dekle . . . popolnoma samo v takem kraju! Slisnil je ustnicc in najcžil obrvi. — Se znam braniti. Dubell je pomislil, kaj je storila z mornarjem in ji Je verjel. — In še nekaj: kako si mogla tako naglo priti v fck* ¦-_¦¦': Dekle mu je položilo roko na ramo. — Razložim ti, a hiteti morava. Dolgo ne smem tu ostati, kcr me mora najli mati doma, ko se vrne iz opere. Vem, zakaj si prišel v Buenos Aires: poiskati hočeš zlato. — Kako za božjo voljo — Dubell se je prekinil. — Odkrilo povem, n.otiš se. Jaz sem nameraval na vsak način prili v Argenlinijo, ona dva pa sta iz zabave n:iredila to pot. — Obiskali bočeta Raoul Las Casasa. Lepa evropska gospa naj bo nekoliko bolj previdna. Na deželi je življenje drugačno ko v meslu. Razen tega pa je Raoul nevaren dcčko. ,~ — Prosim te! — je zrl Dubell v deklelove oči. — Predno nadaljuješ, bi rad vedel, odkod li jc znano vse to . . . — In ako ti ne povem? — Polcrii kar grem. — Potisnil je stol nazaj. — Z Bogom, gospod — končano. Diibell se je zopet vsedel. Bil bi lahko vedel, da s strogosljo in silo tu ne doseže ničesar. — Ti bi rad nekaj zvedel 0 zlatu, kaj ne? Morda ti lahko pomagam, da ga najdeš? — Niseni mislil na zlato. — Potem pa morda na lepo holandsko gospo? Ka- ko da naj pazi na sebe, ako gre na dom Raoul Las Casasa? . - ;, — Tudi na to ne. — Potem pa mogoče na to, zakaj da si pravzaprav tukaj in zakaj govoriš z menoj? — Ker ... — je rekel Diibell počasi — zato sem prišel, da te zopet vidim. Videti sem želel tvoj obraz in te poljubiti na njega . . . Dekletov obraz je dobil drug izraz. Iz oči ji je izginil siditi blesk in ko je zrla njega, so bile oči zelo temne in resne. — Ali si v resnici vesel, da me zopet vidiš? — Ko da hoče prodreti z očmi Bubellu do dna duše. — Da — je prikimal Diibell. — In tudi jaz sem tako srečna! — Božala mu je roko. — Ljubim te! — Počasi je govorila. — Toda ti bi rad slišal nekaj o zlatu in o poti, o drevesih, ki se imenujejo »puščice«, o reki malih rib. Izraz na Dubellovem obrazu je bil skoraj komičen. — Nocem te dalje mučiti, ako pa boš kedaj na ladji zopet govoril o kaki stvari, ki bi je ne smel nikdo vedeti, potem pazi, da bodo za tvojim hrbtom okna zaprta. — Morda si bila ti v kabini? — je naglo vprašal. — Jaz. Spoznriln sera tvoj g]as in sem prisluhnila, ker sem mislila, da boš kaj lepega pripovedoval o svojih doživljajih. — Kako pa si naju mogla razumeti? Saj sva govorila holandsko. — Popolnoma lahko, mijnheer — je čebljala Juanita v nekoliko čudni holandščini. Vzgojiteljica je bila Holandkinja in sem se nekoliko naučila od nje. — Gospa Alvear je tvoja mati? — Dubell še vedno ni mogel mirovati. — Ne morem tega razumeti. Kako si prišla na ladjo? — Kakor ti! Samo nekoliko bolj tajno. Nisve hotele, da naju kdo vidi, zato se nisve pokazali. Gospodar ladje mi ni povedal, da ste dve. — Gospodar ladje! Pri njem si poizvedoval? Dober človek je, ki rad pozabi na ono, česar ne sme izdati ... In on ti je povedal ime gospe Alvear, ki je Gato Orojeva žena? — Gato Orojeva? — je vzkliknil Diibell osuplo. — Tako je: Gato Oro . . . zlata mačka! Scdaj razumeš, kajne, zakaj sem se zanimala za zlato. — Spomin, ki si mi ga dala, je torej — — ... družinski znak, tako je. Ali ga še nosiš? — Vedno! — S prstom je udaril na prsi. — Oh, dragec! — Dekle mu je stisnilo roko. Diibell pa ni bil v zaljubljcnem razpoloženju. Mar- sikaj bi še rad izvedel. — Mati in ti torej nista hotele, da vaju kdo vidi na «Gebri«? Zakaj ne? — Ket sva izvedeli, da je na ladji neki človek, ki ga nisve marale videti. Juanita je povesila oči. — Dalje mi najbrž ne bo treba pripovedovati, ker morda ne bi razumel! — Mogoče pa le — je dejal mehko Duvell. — Tisti mož je bil tam, kateremu sem odločena za ženo. Zelo bogat je in ker je tudi naša hiša zelo premožna, so naju že v otroških letih zaročili. Razen tega pa tudi ima neko besedo pri zlatu, ki pripada tudi naši hiši. j — Kako? Pri zlatu? — Da. — In ta mož je bil na ladji, med tem, ko si ti mislila, da je v Argentiniji? — Nisem mislila tega, marveč da je v Evropi. — Torej je z nami potoval. — Da, pri vaši mizi je sedel. — Kaj, kaj . . . ali je morda — je presenečeno jecljal. '? — Da, Raoul Las Casasl — mu je pomagala Juanita. " — On . . . on . . . je tvoj zarofienec — je še vedno jecljal Dubell. — Da. Bogat je on in bogati smo mi. In to je v Argentiniji glavno vprašanje. Ljubezen ne igra vloge. Dubell je sedaj razumel Juanitine besede: »Ko se solnčni žarki dotaknejo vrha Asuce, metulj umrje.« Mislila je na prostost. — Nočem biti Raoul Las Casasova ženal — je odločno rekla Juanita. — Raje umrjem. — Saj ti ni treba biti, razen če — — Kako si naj pomagam? Očeta ne bodem mogla pregovoriti, zbežati pa ne morem. Zaenkrat še ni nevarnosti. Dokler se Raoul ne naveliča holandske dame, ni sile. — Temu stanju kmalu naredim konec. — Kaj nameravaš storiti? — ga je boječe gledala Juanita. — Betki enostavno povem, da je Casas zaročen. — Tega ne smeš storiti, ker bi Raoul sumil, da je od mene izvedela to. In potem gorje menil — Nekaj se mora zgoditi. — Pazi, imam neki načrt. To hočeš doseči dvoje: najti zlato in obvarovati sestro tvojega prijatelja. Ako se boš ravnal po mojem nasvetu, bom skušala pomagati. Idi tudi ti na Casasovo posestvo. — Kako? Ko pa me skoraj ne more videti! (Dalje prib.)