LAD. OGOREK: Rudolf Vrabl. Vrlemu slovenskemu učitelju v spotnin. \ 7 J0^<1 7 sre<^° ve^er> dne 13. grudna 1911, je umrl v lepem trgu I 15 JP^y«i / Vranskem na Štajerskem Rudolf Vrabl, ki njega ime 1 4R li kS^ \ »Zvončkovim" čitateljem ni neznano.* Saj je naš list \ cuS/ m,M / že v I. letniku na strani 7. in 8. priobčil njegovo po- \\ W / vest ^ poslednjih trenutkih". Vrabl je bil torej tisti \V Of / prijatelj mladine, ki je takoj uvidel potrebo našega Tyl / A ''S*a *n ^ Je z vso liubezn'jo in vnemo skrbel za f ^S»»^_ L^0 nJe8a razvoj in napredek. ^v^-^f Sploh je bil Vrabl znan kot mladinski pisatelj. V letih 1900—1904 je izšlo pet njegovih knjižic, in sicer »Božično darilo", BSveta noč", BVstajenje", nČujtenas!" in Jzgubljena sreča". — Najbrže ni nikogar med BŽvončkovirai'' naročniki, ki bi teh lepih knjižic ne poznal. Kaj je bil prerano umrli Vrabl slovenski ^»"¦¦"^¦i^"^" mladini, to je najlepše povedal njegov pri- IH^HHI^IHI jatelj gospod Ivan Jakše, učitelj na Vranskem, j^^^^^^^^H ki je govoril poslednje slovo ob njegovem I^^^^^I^^^^H! grobu. Tisti del njegovega govora, ki se tiče l^^^^^^^^^l slovenske mladine, se glasi doslovno: l^^^^^l^^^^^ll Draga mladina! Vedi, da stojiš danes ob (^^^^¦^^^^¦l grobu moža, ki je bil eden največjih tvojih I^^^^BŠ^^^II dobrotnikov na svetu. Vedi, da si spremila l^^^^l^^^^^l! danes na zadnji poti moža, ki te je Ijubil z I^^^^P ^^^|| vso ljubeznijo svoje globokočuteče in z naj- Br^ ~^^^H lepšo in najplemenitejšo poezijo pretkane duše. II I iiM^^B Vedi, da je bil pokojni moj prijatelj Vrabl tisti, ]K.L^Ia^^nH ki je vsajal v tvoja mlada srca najlepše nauke ^^H^^^^H^l ter ti podajal najpotrebnejših navodil za široko \^B '^^^^^B cesto viharnega življenja. Kako te je Ijubil I^H ^^11 pokojni tvoj učitelj in vzgojevalec, ti bodi v I^K^ jl^l dokaz, da je še vedno pohajal v šolsko sobo, ^^^J ^^Hl ko smo že vsi videli, da trka zavratna in za- ^^ ^^1 hrbtna bolezen z vso silo s svojo koščeno I roko na njegove šibke prsi. •&&** Draga mladina! Pokojni moj tovariš je i _ J bil v šoli tisti mojster, ki te je znal potipati ^^^^^^^^^^ * Rudolf Vrabl je bil rojen I. 1877. v Šmiklavški fari blizu Ormoža na Štajerskem. Že v zgodnji mladosti je osirotel. L. 1897. je dovršil učiteljišče v Ljubljani, kjer je služil potem do 1. 1903. na ljudskih šolah. Jeseni 1. 1903. je dobil službo na Vranskem, kjer je učiteljeval do smrti. U r e d n i š t v o. —o-i 14 ¦-» — za najskrajnejše žilice tvojih čutil, da ti je privabil na usta nasmeh; znal ti je pa tudi priklicati v oči solze veselja in radosti, kakor solze bolesti in žalosti. Rudolf Vrabl je žrtvoval ves prosti čas tebi, mladina, in vse njegovo življenje in delovanje je bilo posvečeno edino tebi. Kot mla-dinski pisatelj ti je podal krasne proizvode svojega duha, ki se ob njih lahko zabavaš, plemenitiš, naslajaš in izobrazuješ. Ko bodo njegove kosti strohnele v tem grobu, in ko ne bo o človeku Vrablu ne sluha ne duha, bo še z ve-seljem in naslado prebiraia vranska tnladina njegove duševne proizvode. A ne samo vranska mladina! Njegove mladinske spise bo [prebirala večne čase vsa mladina širom slovenske zemlje, in s častjo in ponosom se bodo še pozni rodovi spominjali mladinskega pisatelja Rudolfa Vrabla. Ljuba mladina! Najlepše se odzoveš spominu pokojnega svojega uči-telja in vzgojevalca, ako se boš ravnala po njegovih zlatih naukih in ako boš hrepenela za tistimi smotri, ki je za njimi stremil on vse svoje življenje. Najkrasnejši spomenik mu postaviš s tem, draga mladina, da boš ljubila rodno, domačo grudo in materinski jfczik tako kakor on. On je bil tisti, ki te je učil najlepše in najsvetejše ljubezni do slovenske domovine in mate-rinskega jezika. Rudolfa Vrabla ni več! Slovenska mladina pa mu ohrani neminljiv spomin v svojih srcih; Vrabl sam pa si je postavil najlepši spomenik s svo-jimi deli!