O STILISTIČNIH  ŠTUDIJAH  IVA FRANGEŠA
Govoriti na omejenem prostca-u o knjigi Iva Frangeša (Stilistioke študije, Naprijed, Zagreb 1959, 302 str.) je dovolj težka in nehvaležna naloga. Zakaj? Predvsem bi bilo potrebno proučiti poti in cilje hrvaške literarne zgodovine v XX. stoletju, da bi se lahko ugotovila nova ter pomembna literamozgodovinska in metodološka pozicija Frangeševe knjige. To pa ne bi bilo dovolj! Avtor s svojo izobrazbo sega v romansko znanost o književnosti in se v prizadevanju po najbolj odgovarjajočih spoznavnih in delavnih principih opLaja v tem kulturnem vzdušju. Oba elementa — hrvaška literamozgodovinska tradicija in evropska stilistično-interpretatorska spodbuda — pa sta čvrsto povezana s principi zgodovinskega razvoja, kakor jih je razvil dialektični materializem. Zato bi bilo Frangeševo knjigo treba pregledati tudi z vidika, koliko je uspela kot poskus marksistične interpretacije hrvaškega in evropskega literamozgodovinskega gradiva. Vse to seveda ne more biti namen kratkega infor-mativno-kritičnega sestavka, ki pod silo prostora mora ostati samo pri nekaj na-VTŽenih mislih.
Širše idejno ozadje Frangeševim Stilističnim študijam je večletno prizadevanje zagrebškega stiiistiönega kroga, ki kot odsek za književno-teoretska vprašanja
23
dela v okviru Hrvaškega filološkega društva pod idejnim vodstvom profesorjev Aleksandra Flakerja, Iva Frangeša in Zdenka Skreba. Ta krog se je predstavil že 1955. leta z almanahom Pogledi; pojem in izraz posebne spoznavne in delovne skupine v literarni zgodovini pa je dobil s i>rvimi številkami Umjetnosti riječi (1957). Po njihovem nazoru je književno delo v besedi ustvarjena umetnina, pa je zato treba vsako razlago začenjati od pesniškega gradiva, se pravi, od lingvistične pojavnosti pesniškega izraza, ki vodi k cilju — stilistični oznaki. Vpeljava Devotovih pojmov »individualnega« in »kolektivnega« jezika ter problem medsebojnih odnosov med obema, izraženih v odstopih (deviacijah), je omogočila razpravo o količini doživetij, o motiviki in o izrazni podstati določene vsebine. Stil je temu krogu idejna in lingvistična celota, njegove premene in odstopi pa so pogojeni z notranjo vzročnostjo, estetsko mtencionalnostjo in funkcionalnostjo. Te postavke dajejo celemu krogu, posebej pa še Frangeševi knjigi, značaj marksistične estetike. Marksistični literamozgodovinski princip relativnosti in absolutnosti določenega umetniškega dela ima svoje globoke posledice tudi v metodologiji, ki kaže zaradi nujnosti osnovnega razmerja med gradivom in njegovim proučevalcem analitično-sintetski značaj. Zato sta v obravnavani knjigi stalno navzoči in druga v drugo se prelivajoči preteklost in sedanjost. Govoreč o posameiznem ima avtor namen, da določi splošno, in obratno, s čimer sta ponovno vzbujeni gibljivost in življenjskost gradiva ter pred bralcem podani v nekdanji, kar hkrati pomeni sedanji variabilnosti in vitalnosti.
Frangeševa knjiga je po problemih, ki jih obravnava, neverjetno široka. Iz literarne teorije (sestavka o Spitzerju in Devotu) ga vodi pot v čisto znanost o literaturi (Stilistička kritika — Vrijednost i granice). Ob recenziji kake pomembne novosti iz evropskega literarnega prostora (Devoto, Auerbach idr.) najdemo informativno-kri-tični sestavek o Veirgi, takoj za tem pa je z vso znanstveno natančnostjo načet problem njegovih notranjih mono- in dialogov. S štirimi sestavM pa je Frangeš pokazal, kako si zamišlja uporabo svojih, na romanskih vzorcih šolanih teoretskih postavk na področju hrvaške Uterame zgodovine. Interpretirani teksti so iz novejše hrvaške književnosti in segajo od A. Kovačiča preko I. Vojnovića in A. G. Matoša do M. Krleže. Tako zgradba knjige tudi na zunaj kaže avtorjevo preraščanje iz romanskega na hrvaško kulturno in literarno področje. To preraščanje pa se je zaradi avtorjeve senzibilnosti in natančnega čuta za književnost pokazalo kot neverjetno plodno, dovolj zrelo in samostojno. Samo s temi štirimi interpretacijami hrvaških besedil je Frangeš začel novo stran hrvaške literarne zgodovine, ki je po Barcu nujen literamozgodovinski razvojni stadij tovrstnega spoznavanja in pisanja. Ziv in iskriv duh, ki pozna življenje in njegove poti, človek, ki je širok in nepristranski v svojem pojmovanju in odnosu do življenjskih pojavnosti, zraven pa še besedni umetnik, ki sta mu važna lepota in sugestivnost zapisanih stavkov in odstavkov •— to so lastnosti razborite, notranje svobodne in vsak trenutek novim spoznanjem dovzetne osebnosti.
Frangešev literamozgodovinski nazor je izčiščen samo v osnovnem hotenju, medtem ko ga v podrobnostih ob vsaki novi nalogi znova korigira in spreminja. Vsak praktični problem se mu vsiljuje tudi kot teoretski, pa so zato njegove študije nabite s sodobno miselno dinamiko, ki bralca izziva, privlači in osvaja, četudi se morebiti z njim ne strinja. Krčevito iskanje osnov in smisla literarnozgodovinskega raziskovanja je mogoče najbolj opazljivo v pogostnem poudarjanju temeljnih načel metode. Prav ta — včasih nepotrebna — fasada daje slutiti, da v avtorju obstaja še nekaj notranjih protislovij in nejasnosti. Potrjuje pa to slutnjo različnost v obravnavi literarnih besedil. Kovačič ali Matoš sta dana prepričljivo samo na književnem ' ozadju in zato posrečena realizacija nove šole v hrvaški literarni zgodovini. Krleža pa Frangeša privlači predvsem kot etični in družbeni problem, zaradi česar je šel po poti zgodovinskih analogij in dokumentacij ter s tem napravil odstop od svoje literamozgodovinske zamisli in vnesel v svoj miselni krog nekaj nasprotujočih si sestavin.
Za tem pa se krije dovolj izraziito iif osveščeno hotenje, ki je podano z določenimi literarnozgodovinskimi in metodičnimi principi. Frangeš poudarja, da je njegova metoda parcialna, kar pomeni, da osvetljuje le del vprašanj, ki zanimajo literarnega zgodovinarja. Čeprav v svojem nazom še niha od čisto lingvističnega pojma stila do književnozgodovinskega o stilu kot načinu bivanja umetnin, je vendarle mogoče trditi, da te — čeprav ne totalen — piristop najprodomeje odkriva umetniško v umetnini. Frangeševa metoda je — to poudarja tudi avtor sam — samo
24
ena od mogočih oblik tovrstnega spoznavanja; v njej se prepleta lin,gvistična stilna analiza z zgodovinsko pogojenimi estetsikiimi vrednotami. Poetični izraz umetnine je »samo eden od možnih izborov« in kot tak sam po sebi »vključuje vse druge izbore, ki so neizrečeni, ali vsebovani«. Od tod princip stilne absolutnosti in relativnosti. Absolutnost s stališča avtorja, ker zanj predstavlja edini izbrani in enkratni izraz, relativnost pa v odnosu do bralca, ki ga doživlja po stopnji svoje spirejemalne naglašenosti. Izraz je pravzaprav edini avtentični dokument ustvarjalca. Na njem je mogoče odkriti njegove »prstne odtise«, zato stilistična kritika začenja od tu dalje. Umetnina kot taka, realizirana v jeziku, spojena z avtorjem in živeča v odnosu do bralca, je središče Frangeševega zanimanja. Zato v njem ni zastarelega dualizma' med vsebinskim in oblikovnim polom, marveč je vse to enota. Proučevalca zanima rekonstrukcija stopenj »med zamislijo (A) in ekstemiranjem (Ai)«. Umetnina ni podana samo z Al. Tako skrajnostno stališče bi bilo izrazito esteticistično in formalistično, medtem ko literarna zgodovina kot veda o zgodovinskem razvoju in kontinuiteti človekove spoznavne aktivnosti v podobah — posebej še pri mlajših književnostih — ne razpravlja samo o ostvaritvah, marveč tudi o hotenjih. O teh pa največ zve, ko proučuje pot od A do Ai.
Del Frangeševih postavk je vzet iz evropske literarne znanosti, toda vse to so samo spodbude, ki jih avtor samostojno združuje v nov nazor. Ta nazor raste na temelju družbene in zgodovinske stvarnosti, ki dopolnjuje in razlaga umetniško stvarnost v umetninah. Prav zaradi te žive povezanosti z utripom življenja je mogoče, da avtor kritično gleda tudi na zahodnoevropsko literarno znanost ter obsoja njene abstrakcije in idealizem.
In zaključek, ki iz tega sledi? Frangeševe Stilistične študije so pomemben poskus, postaviti hrvaško literarno zgodovino na nove spoznavne in metodološke principe. S to knjigo je prehitel prizadevanja drugih jugoslovanskih vseučiliških središč in spodbudno vplival ali poživil njihovo delo. Ta relativna zmaga pa nikogar ne odvezuje od naporov za nadaljnjo izdelavo in izpopolnjevanje naših lodnosiov do književnosti. Frangeševa knjiga je nevsiljiva, se pravi, da ob sebi dovoljuje vse druge pristope, ki jim je cilj resnično m čisto .iskanje resnice. Tudi po tej moralni sestavini je lahko spodbuda za premišljevanje. joie Pogačnik