Letna plača 3 gold, Družtvoniki dobivajo list brezplačno. eQ&>
SLOVE KSK A

Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Kratko poročilo o 27. občnem zboru neiuško-avstrijskih čebelarjev v Dunajskem Novomestu od 10.—14. septembra 1882. — Spremen pravil za potovalne zbore avstrijsko-nemških čebelarjev. — Osoda umetnih rojev v 27. občnem zboru v Dnu. Novomestu. — Čebelarstvo na razstavi v Terstu L lt>82. — Letni račun.
Kratko poročilo o 27. občnem zboru nemško-avstrijskih čebelarjev v Dunajskem Novomestu od 10.—14. sept. 1882.
(Dalje in sklep.)
Gosp. Leheen pravi: Prašanje o prezimovanji sega globoko v dejansko čebelarstvo. Naj naznanim skušnje, ki sem jih o tem na Hanoveranskem nabral. Kaj pa je treba, da bode čebelno ljudstvo dobro prezimovalo? 1. je treba, daje panj čebelu; 2. daje matica mlada; toraj nikar panja prezimovati, če ima več kakor dve leti staro matico, ali pa mu mlado rodovitno preskerbeti; 3. da ima panj dovolj medu. Vsi čebelarji, ko morajo o toplih dnevih po zimi ali zgodaj na spomlad pitati, opravljajo prav budalasto delo. Po pitanji se čebele le dražijo, s tem si napravljajo preveč toplote, silijo pri žrelicu vun, a radovednost bo kaznovana, nazaj ue pridejo več. Prazni ali saj malo «ebelni panji, so plača za nespametno delo. Toraj, če je treba, pitajte zgodaj na jesen, kakor je moj predgovornik priporočal; 4. treba je tudi notranje panja pregledati, prestaro satovje z novim zamenjati. Vidim sicer marsiktere čebelarje z glavo zmajevati, je pa vendar le tako. Mnogo jih misli, staro satovje je toplejše, kakor novo. Ne bom ugovarjal, pač pa terdim, da s tem še ni vse opravljeno. V teh celicah bode stavljena prihodnja zalega — prihodnji zarod; celice pri starem satovji so pa že prenapolnjene s ostauki stare zalege, zatoraj veliko manjše, kakor nove pravilne, kaki bode tedaj prihodnji zarod? Treba je dalje gledati, da panj nima preveč medu t. j. da satovje ni večinoma z medom napolnjeno, ker potem imajo čebele premerzlo, ker imajo za svoj zimski sedež premalo prostora. Če imajo čebele kakih 10 satov v panji ter jih G od teh zasedajo, ne popravljajmo; čebelo si bodo potrebno same preskerbele.
•v nabiraj, p
pr
1
'-Od
Učitelji, dijaki In neprem<>£ni kmetovalci plačujejo le po l gld.
Oosp. Ilgen pravi, da mora g. Lehcen-u zarad bud al o s teg a dela (po zimi pitati) vendar le ugovarjati. Tudi jaz sem včasih tako svaril, a Iausko leto sem si mislil: Enkrat moraš pa vendar sam poskusiti, da zamoreš potem iz skušnje govoriti. Res, letos sem imel pozni roj, katerega bi bil pa zarad matice rad ohranil. Ker pa v zgodnji jeseni zarad opravil ga nikakor nisem mogel pitati, sem ga mogel prav pozno na jesen in čez celo zimo pitati in panj je letos prav dober. Tedaj zimsko pitanje vendar ni bilo budalasto delo. Pital nisem z medom, ampak z kandis-sladkorjem in sicer zgoraj pri vehi, čez ktero sem okroglo steklenico poveznil, ki je bila s platnom zavezana, tako da je sladkor skozi solzil. Čebel je bilo vedno polno, ki so sladčico strastno sesale, če se v merzlih zimah preskerbi za toplo stanovanje; če se odvrača vsako vznemirjenje čebel in če se od zgoraj s kandis-sladkorjem pita (med bi ne mara čebele podkuril), me tudi zimsko pitanje nič ne skerbi, kakor bilo bi škodljivo; toraj tudi mislim, da delo ni budalosto ali nespametno.
Dalje tudi tega ne poterdujem, da bi se plemenjakoin vsako leto mlado satovje preskerbovalo. Kje ga bomo pa mi — navadni čebelarji — jemali? Kateri se le edino s čebelarejo pečajo ali s tem kupčujejo, takim je mogoče, navadnim čebelarjem gotovo ne. Jaz imam panj, katerega se njegovega satovja že deset let nisem dotaknil, t. j. ga ne izrezal in z novim nadomestil in vendar vedno dobro napreduje.
Opombica vredništva. Mogoče je marsikaj na svetu, pa tudi marsikaj neverjetnega, na bel papir se pa lahko oboje piše. Gotovo bi bil panj bolje napredoval, ko bi se bil včasih čebalar tudi notranjega malo dotaknil. Pri-poročevanja tako delo nikakor ni vredno.
G. Günther se potem oglasi ter pravi: Na besedo napeljano in nadaljevano po g. Lehceuu nastavim svoj kratki opomin. G. Lehcen pravi, da čebele na spomlad ne morejo zalege nastavljati, kjer je rožni med. No, to ume se samo po sebi; kjer je posoda polna, kaj druzega ne gre noter. Da bi pa taki panji, ki imajo mnogo rožnega medu malo in neredne zalege nastavljali, ne priterdim, ampak sem popolno nasprotnih misel. Imel sem panje, ki so bili v jeseu napolnjeni z rožnim medom, in na spomlad so bili ti ravno naj boljši. In le pomislimo: Če čebele nimajo mnogo rožnega medü, s čem bodo pa zalego kermile? Ali ne morejo mnogo zalege staviti, ali stavljene ne morejo preživeti, ali pa ji morajo neutegoma rožnega inedii iskati. No, na spomlad, kje meseca sušca, včasih tudi nekaj dni pred, se o toplem vremenu že dobi; kje pa se dobiva, če ga ni v panji, konec meseca prosinca, ali v začetku svečana? In vendar dobri panji takrat že mnogokrat zalegajo.
Kar pa Lehcen pravi o prezimovanji v novem ali starem satovji, je pa resnično. Stareje kakor jo satovje, tem manjše je tudi votlina celic, toraj tudi manjši zarod, dokler se ves ne popači. Tudi zarad pitanja čebel po zimi se skladam z besedami g. Lehcena. Le po zimi ne pitati do skrajne potrebe. Pač se prigodi, se je že tudi meni, da so čebele dobro prezimile vkljub zimskemu pitanju; a to so izjeme; glavno vodilo mora čebelarju vselej biti, da prelahke plemenjake zgodaj na jesen pita, znabiti že kje drugo polovico avgusta, ali saj perve dni septembra; tako si čebele zimsko gnjezdo same vredijo ter dobro prezimujejo. (To vodilo velj;i, se ve, le za bolj severne kraje brez jesenske paše. Vredn.)
G. Klausmeyer priterduje, da je pitanje plemenjakov le dobro, 6e se zgodi zadosti zgodaj. On pita pozneje, n. pr. meseca novembra, celö tudi decembra le s kristaliziranim sladkorjem, nikoli pa s kandiranim (kaudis). Sicer pa ne povč nič novega.
G. Šahinger mora v neki reči g. Lehcenu ugovarjati. On namreč preveč čisla mlade matice ter zaverže čez dve leti stare. Na Hanoveranskem so to lahko izveršuje, kjer tam vsako leto dve tretjini panjev zažvepljajo in le eno tretjino prezimujejo. Našim čebelarjem bi tega ne svetoval. Mar li nimamo izgledov dovelj, da tudi tri in večletne matice so jako rodovitne? Prestaro matico bodo čebele že same odstranile. Ni na tem ležeče, če je matica mlada ali stara, ampak če je panj močen ali slab, če napreduje ali slabi.
G. Lehe en se še enkrat oglasi, ter pravi: Kar sta govorila in pripo-ročevala gg. Ilgen in Günther, bile so izjeme, izjema pa ne sme biti vodilo. Tudi jaz sem že po zimi pital in se mi je posrečilo, a zopet rečem: Bila je tudi pri meni izjema, vodilo nam vendar le nikoli ne sme biti.
Prestopim pa na ugovor g. Šahingerja. Ne vem, mu li panji vselej rojstni list matic kažejo, ali kako? Lahko se primeri, da nam panj tri, štiri leta, da celo šest, sedem let dobro napreduje in ga zarad tega hvalimo — pravimo znabiti: ta matica dobro dela ali še zmirom dobro dela; je pa li matica vse leta ista, to je pač drugo prašanje; mogoče da se je že dvakrat, trikrat premladih. Vodilo pa nam mora biti, da mlada matica je rodovitniša, kakor stara. Ta se pa ne spozn&va na jesen, veliko več na spomlad in poletni čas je treba opazovati, kako matica zalego dela. Če zalega ni tesno druga pri drugi, ampak raztresena, se mora za drugo matico skerbeti, bodisi ta mlada ali stara. G. Klausmeyer opomni, da na starosti matice ni toliko ležeče, ampak na rodovitnosti.
Je pa zalega gosta, druga tik (zraven) druge pustimo matico v panji, bodi si stara dve ali tri leta; uespametno bi bilo, dobro matico odstraniti. (Klici po sklepu te obravnave).
Predsednik, g. Pöck, tedaj obravnavo tega prašanja sklene, ter dii besedo g. Toplerju, da upelje novo prašanje, namreč: Kako se prelahki panji vendar zanesljivo in ne drago prezimujejo?
G. Topler pravi: Slavni zbor! Kakor hitro čebelna paša mine, mora umni čebelar takoj na žetev misliti iu kar je panjev pripravnih za prezimo-vanje določiti. Dobro prezimovanje je poskušnja umnega čebelarja in malo-kateri jo dobro izvrši iu tudi ta ne vselej. Kako pa panji prezimijo, je na tem ležeče, kako se za prezimovanje pripravljajo. Glavna reč pri tem je kakor znano, da čebelar dobro ve, kako je v panji z matico, z množino čebel in kerrno — medom. Pri slabi letini, kakor je letos povsod, bode znabiti marsikomu všeč slišati, kako se tudi na medu revni panji vendar lahko in po ceni prezimijo.
Glavno vodilo je pri prezimovanji, da čebelni panj z malo medom laglje p rez i muje, kakor maločebelni panj z mnogo medom ter še pri-meromo veliko manj medli povžije. Toraj brez pomislika iu usmiljenja se morajo panji združevati, če se od njih gotovo ne ve, da bodo tudi hudo iu dolgo zimo prestali.
12*
-'-.- --	------m '	D..... —--1	..... ■ -v--J—'•
92
Pametno je tudi, da se preveliko namnoženje čebel vstavlja. Kaj pomaga, če se čebelice tako pozno izvalijo, da tisto leto ne morejo nič več dobiti? Le prazen, požrešen kapital so. Manj kakor je medli, dražje je prezimovanje. (Ta odstavek se s poprejšnim nič kaj ne vjema. Vredn.)
Vsak panj mora imeti medü za zimo saj 15 do 20 funtov, močni panji še več. (Panji, stojaki, so po Nemškem veliko veči, kakor pri nas ležaki.) Pa ni gledati le na težo medü, ampak na njegovo kakovost. Zledenena sterd, (mčd), ni za zimo, ker ga čebele zarad pomanjkanja vode ne morejo razkrojiti.
Naj boljše stori, kdor revnim panjem zalepljene satove dodd. Če pa medü nima, naj pita s kandis-sladkorjem, katerega naj tako le pripravi: Na 1 funt sladkorja naj vlije pol litra vodč ter kako četertiuko uro na žerjavico postavi. Pene naj se doli pobirajo. Ta gosta tekočina je naj boljša za pitanje čez zimo, ker ne vre in se ne skisa. Tudi slad se sme čebelam po-kladati, ki jim za zimo prav dobro ugaja.
Pita pa naj se hitro dan za dnevom iu sicer naj se da čebelam veliko na enkrat; sicer čebele le dražimo, da začnejo zalego nastavljali, kar si pa o tem času ne moremo želeti. — Enako je treba gledati, da se čebele o hudem mrazu lahko od sata do sata pomikajo. Kdor čebelari z romčeki, naj satovje predere, da bodo čebele laglje od sata do sata se pomikale.
Toraj združevanje slabih panjev; dodajanje zalepljenega medü; zgodnjo, obilno pitanje z medom, sladkorjem ali sladom, to so glavne reči, ki jih moramo pred očmi imeti, če hočemo tudi slabe, lahke panje vendar zauesljvo dobro prezimovati iu na spomlad veselje od čebelarstva imeti.
Grof Pfeil se na-to oglasi ter pravi: Moj predgovornik svetuje na jesen zalego po moči vstavljati: Jaz pa svetujem se v tej reči ne prenagliti. Čebele čutijo že po svoji naravi ter tudi na jesen malo zalege stavijo. Če jim še to branimo, imamo čez zimo le stare čebele in na spomlad — le merliče. Potem svetuje g. Topler razne sladkarije kot nadomestek pitanca. Po moji skušnji je navaden sladkor še naj boljši. Ga kuhati, pene posnemati, i. t. d. ni prav nič treba. Prav po domače naj se dene nekoliko manj vode kakor sladkorja, se čez razsekan sladkor vlije in vse se bode samo razkrojilo. Opomnil, bolj prav, prašal bi rad nekaj o tej priliki. Vselej sem zapazil, da so čebele tako pičo le prav počasno, ali pa celo ne zalepile, če ravno sem zgodaj pital. Od kod in zakaj to, da sladkor čebele tako nerade zalepijo? Škode sicer nisem nobene zapazil, sladkor ni postal kisel in čebele so bile zdrave pri tej kermi.
G. Ilgen pravi: Prizadejal si bom na prašanje odgovoriti, ker mislim da imam nekoliko skušnje v tem. Čebele zalepijo mčd le, dokler je še nekoliko več toplote v pauji in menda so tudi same nekako bolj razvnete. Sladkor ne bo čebel nikoli tako razdražil kakor mčd, ostanejo bolj hladnokervne, tedaj tudi manjka potrebne toplote in volje za to delo. Svetujem pa, da kdor s sladkorjem pita, naj pita prav močno, če jim ga da tudi več funtov na dan. Tako le se razunamejo ter si delajo več toplote v panji in sladkor tudi zalepijo.
G. Eišer pravi: Gospoda! kar ste tü nasvetovali, storim prav z malim trudom. Dal sem si narediti sodček in tega napolnim do polovice z vodo, potem denem noter sladkorja, kolikor ga voda zamore razkrojiti (malo manj
ali več vode, nič ne de, čebele si že same prav vravnajo.) In zdaj kar zajemam in dajem vsakemu po potrebi, vselej pa veliko na enkrat, tako da v dveh, treh večerih si morajo za celo zimo zadosti nanesti.
Podpredsednik Vogel k tej obravnavi dostavlja: Večkrat sem bil že prašan, kaj mislim od pitanja s sladom (Malz, Malzsirup, sladkorna pataka.) Na spomlad sem že tudi jaz s sladom (in nekoliko sladkorja zraven) pital in nisem nič škodljivega zapazil. A na jesen pa nikomur ne svetujem s sladom pitati, če želi na spomlad še kaj živega ljudstva v panjih imeti. Naj hva-lisanje nikogar ne golfa. Vem izgled, da je bilo na jesen 40 panjev s tem pitano in na spomlad - le 40 merličev.
Ne le denar je zaveržen, tudi panji so s takim pitanjem končani.
Podpredsednik Vogel nasvetuje potem, možč za presojevalui odbor, ki bodo brez ugovora izvoljeni in izvolitev tudi sprejmejo.
Prične se potem obravnava o prašanji: Kaki dobiček se doseže z napajanjem čebel in kako uaj se to zgodi? Naj pred govori g. Gatter iz Simeringa blizo Dunaja, ki pravi: Napajanje čebel je delo čebelarsko, ki je še veliko premalo znano. Znano je pač, da čebele tudi vode potrebujejo ; zakaj kdo še ni vidil ljubih čebelic vse polno po vodo hoditi na vodnjake, studence, tudi mlake in gnojnišča, če boljše nimajo. Ravno o poletnem času vode naj bolj potrebujejo. Jaz sem to že dolgo vedel, a tudi dolgo preziral, kakor čebelarji sploh tako delajo. Na veliko korist napajanja čebel me je opomnil dekan Grübl. Obiskal sem ga pri neki priliki ter našel pri čebelnjaku, ki je ravno razdeljeval. Rekel je, da to je jako potrebno za napredek čebel. In ko sem bil kake dva dni pri njem, sem se o tem lahko prepričal. Vidil sem namreč, da le mali panj ni vzel ponujene pijače (ker je ravno potreboval ni); zato so je pa drugi toliko vzeli, da sem se le čudil. Poskušal sem potem to doma ter se če dalje bolj prepričal o koristi napajanja. Odločil sem dva enako stara in enaka čebelna panja; enega sem napajal, druzega ne. Učinek me je osupnil. Pri panji, ki je imel vode dovelj, sem zapazil, da je mnogo bolj čebelen, kakor uni nenapajan in rojil je tri tedne popred, kakor nenapajan. Naj se to dozdeva komu tudi neverjetno, je pa vendar polua resnica. Nisem tega zapazil le pri enem panji, ampak večinoma pri vseh sem opazoval veči napredek, od kar sem začel čebele redno napajati. — A kako naj se pa to zgodi? Navadni čebelarji so s tem zadovoljni, da v kaki posodi vodo pred čebelnjak postavljajo. Pripoznam, da to pri ugodnem vremenu tudi zadostuje. A vselej — zlasti na spomlad ne — se ni na vreme zanašati, čebel pa, ki pri neugodnem vremenu po vodo hodijo, se le malo povrne. Stem se doseže: 1. da imajo čebele o vsakem času vode zadosti, in 2. da čebele vodo prenašaj o, kakor zu naj kaj drugega delati ne morejo. Na spomlad tedaj najdete pri meni v vsakem panji koritce z vodo; kdor hoče, se pa tudi lahko prepriča, da so moji panji tako čebelni, da si ni treba boljših želeti. Rad bi, ko bi tudi drugi gospodje botli o napajanji čebel besedo reči, ker po raznih skušnjah se reč še le popolno pojasni.
Gosp. Maj er vse to potrdi ter pravi o kratkem: Jaz sem napajanje tudi poskušal in se prepričal, da je prav koristno za napredek panjev.
Go s p. Le lice ii: Ne dd se tajiti, da čebele zraven pitanca vode potrebujejo in da je gotovo koristno, če se jim vode preskrbi na talcem kraji, ker se ne ponesrečijo. Ali kdor ima veliko čebelarstvo, naj gleda, da bode voda stalno kje v obližji, ker z napajanjem vsakega panja posebej bi preveč časa zgubil. Dalje bi jaz opomnil, da čebele iščejo veči del slane vode, zato jo tudi iščejo po gnojiščih in drugih takih krajih. Da bi napajan panj več na-nesel, ali bolj čebeln, kakor g. Gatter zatrduje, bi pa jaz komaj verjel. Mislim, da so bili gotovo drugi vzroki, da je napajan panj bolj napredoval, kakor ne-napajan.
G os p. Gatter zavrača: Da čebele večkrat slaue vode iščejo, je isliua, a temu se lahko pomaga, če se vodi malo soli pridene. Vidimo pa tudi, da Čebele ne obiskujejo le mlake in gnojišča, ampak tudi studence in potoke s popolno bistro vodo in sicer to večkrat, kakor gnojišča.
Ker se nikdo več ne oglasi o tej tvariui, se posvetovauje o tem skleue. Nauk iz tega pa je s kratkimi besedami sledeči: Napajanje čebel je koristno in večkrat potrebno; kdaj pa je potrebno in kako naj se zgodi, mora umni čebelar sam presoditi.
-x-
Spremen pravil za potovalne zbore avstrijsko-nemških
čebelarjev.
Na 27. zboru avstrijsko-nemških čebelarjev v Dunajskem Novomestu se je nekaj posebnega zgodilo, kar do zdaj še na nobenem zboru ne; to namreč, da je več slovečih čebelarjev tirjalo preosnovo pravil za potovalne zbore. Da naši bralci reč umejo, moramo malo dalje nazaj pogledati.
Leta 1850 je učitelj Andrej Smid razposlal poziv, naj bi se osnovale pravila, po kterih bi imeli umni čebelarji vsako leto svoj shod ter se pogovarjali o skušnjah, ktere so pri čebelarstvu zadobili, tako bi se umno čebelarstvo če dalje bolj širilo ter čebelarjem in deželam če dalje veči dobiček donašalo. Da bi to uplivalo na širje kroge, je bilo sklenjeno, da bode shod ali zborovanje umnih avstrijsko-nemških čebelarjev vsako leto na drugem mestu iii sicer enkrat na Nemškem, drugikrat na Avstrijskem. Društvo se je osnovalo, pravila posvetovala in sprejela in potovalni shodi ali občui zbori avstrijsko-nemških čebelarjev so se pričeli. V 32 letih jih je bilo 27 zborov, tedaj pet manj, kakor na vsako leto.
Kakor se povsod rado kaj človeškega priplazi, tako se je tudi tu zgodilo. Nemčija je bila po dvakrat, trikrat na vrsti, preden Avstrija enkrat; veliko besedo so imeli povsod le Nemci (včasih so bili tega avstrijski čebelarji tudi sami nekoliko krivi. Vredn.); nekako preziranje pri razdelitvi premij in daril in še marsikaj druzega je obudilo pri avstrijskih čebelarjih nekako nevoljo iu željo po spremenu. Poslednjič so bili tudi rečni vzroki Knez Bismark je hotel naložiti visoka carina na vvaževanje medu in voska ter je tirjal od čebelarskega društva za Avstrijo in Nemčijo, da izreče svoje mnenje. Odbor bi se bil rad izrekel za vvaževalni davk, a bal se je zamere Avstrijcev, zato ni storil ničesar. In tako je želja po ločitvi na tihem že zdavnej tlela, ali pokazal se je dim, t. j. take želje so se začele očitno izgovarjati in letos
" J ! •
-—
je čebelar grof Pfeil očitno pred zborovalee stopil ter nasvetoval spremen pravil ter takoj tudi svoj predlog stavil. Predlog je podpisalo 10 naj imenitniših čebelarjev; med njimi Dzierzon, baron Bela-Ambrozij, Gatter, Giiuther, i dr.
Nekaj zborovalcev je imelo še nekaj pomislikov o preosnovi društvenih pravil, ki jih pa tli ne bomo priobčevali, ker so bili veči delj neznatni. Obveljalo je konečno pri glasovanji ter z veliko večino bilo sklenjeno, da naj grof Pfeil svoj predlog predloži in naj se izvoli odbor, ki bode te predloge pretresoval ter jih prihodnje leto 28. občnemu zboru avstrijsko-n emSkih čebelarjev v posvetovanje in p o t e r j e n j e predložil.
Predsednik petem stalnega podpredsednika Vogel-na prosi, naj imenuje gospode za odbor, ki bodo predloge za preosnovo temelito pretresovali ter vse potrebno za drugo leto pripravljali. Gosp. Vogel nasvetuje, naj se volijo sledeči gospodje: dr. Dzierzon, Gravenhorst (Nemca), grof Pfeil, baron Bela-Ambrozi, Sahinger, Budiegizki (Avstrijci). Pri glasovanji so bili nasvetovaui gospodje za odbor sprejeti in tudi sami so izvolitev sprejeli. Gospodje bodo delali pod predseduištvom stalnega podpredsednika Vogel-na.
Želeti je, da bi preosnovana pravila čebelarstvu Avstrije in Nemčije v korist bile in vsaj glavne čebel, mojstre zadovolile (vseh tako ni mogoče), sicer je konec avstro-nemških čebelarskih zborovanj blizo.
Osoda umetnih rojev v 27. občnem zboru v Dunajskem
Novomestu.
Kakor je bralcem „Čebele" znano, so včasih vsi izobraženi čebelarji goreli in živeli za umetne roje, nasproti pa so bili navadni kmetiški čebelarji bolj za naravne roje. Kdo ima prav? Kar se malokdaj primeri: Obe stranki. Poročevalec o tem prašanji jo naj prej dokazal, kedaj čebele rojijo, kake pogoje morajo v panji biti, preden panj roji ter potem rekel, da enake pogoje morajo v panji biti, če hočemo, da bi umetni panj in njegov oče dobro napredovala. Potem je izrekel sledeča dva, resnična stavka, kot
vodila za čebelarje:
1.	Novinec v čebelarstvu naj čaka in jemlje le uarayne roje tako dolgo, dokler se bode z življenjem in delovanjem
čebelnim dobro s oz na nil.
2.	Izveden čebelar pa sploh ne bo odločeval iu se izrekel, so li boljši naravni ali umetni roji, ampak bo vselej posebej
odločil, kar mu bode boljše sodilo.
To je resnično naj boljše pravilo. Toraj nimajo prav, kteri umetne roje popolno zametujejo, n. pr. jih je imenoval bar. Bela-Ambroži pogin čebelarstva; pa ravno tako nimajo prav, kteri naravne roje zametujejo, ter le od umetnih vso srečo pričakujejo, kakor n. pr. g. Ilgen, ki je terdd, da učitelji, vradniki i. dr. brez umestnih rojev celč čebelarstva gojiti ne morejo. Eno kot drugo je pretirano; umen čebelar čisla naravne in umetne roje, dela pa sproti vselej, kakor mu okoljšine kažejo.
—mi 11 miinmi imim—n—Wilii
----- r- r
Čebelarstvo na razstavi v Terstu L 1882.
Letošnja razstava v Terstu je veljala svečanosti petstoletnice, od kar je Torst v oblasti Avstrije.
A čebelarstvo je bilo naj slabejše zastopano. Temu je bila kriva ali nevednost ali pa hudavoljnost izvrševalnega odbora. Odločno namreč se je zani-kovalo sprejetje živih čebel, in še-le malo pred začetkom razstave je bilo rečeno, da se bodo sprejemale tudi čebele. Zatoraj tudi nikdo ni bil na to pripravljen, le naj marljivši čebelarji so vendar nekaj razstavili obžalovaje, da jim ni bilo mogoče kaj boljšega pripraviti.
1. Iz tržaške okolice seje naj bolj odlikoval župnik na Opčini, č. g. Fr. Cebular. Razstavil popoln čebelnjak s čebelami, panji in orodjem. Prejel je sreberno svetinjo. Drugi (Schröder ml.) je razstavil nekaj čeb. orodja in razni med, ki se v Teržaški okolici dobi.
Iz Goriškega sta razstavila g. Izidor Paglaruci precej visok lezak z romčeki in č. g. Andrej Pavletič tudi panj s premakljivim satovjem in nekaj voska, medü i. dr.
S Kranjskega so več raznega razstavili baron Rothschütz, Primož Hudovernik, Alojzij Šrey in še nekdo s številko 435, imena pa nisem videl.
Iz Dalmacije je več čebelarjev skupno raznih reči razstavilo.
Zraven tega so bile še malenkosti iz Dunaja in češkega, pa vse sem tertje raztreseno. Kdor ni bil izveden čebelar in takih reči še ni vidil, še vedel ni, kaj je in čemu je vse to.
čebelarskega društva v Ljubljani za leto 1882.
I.	Dohodki:
1.	Letnina udov...............124 gld. — kr.
2.	Na zaostali letnini prejšnili let.........15 „ — „
3.	Za prodane letnike..........................3 „ — „
4.	Državna podpora..............150 „ — „
5.	Dar Kranjske hranilnice....................50 ,, — „
Vkup . . .	342 gld. — kr.
II.	Stroški:
1.	Za poštne marke .............15 gld. 60 kr.
2.	Za tiskovino lista in druzega.........125 „ — „
3.	Za potrebue časnike........................8 „ —■ „
4.	Za naslove, marke za pisma, razpošiljanje in druge potrebščine ................45 „ — „
5.	Lanski primanjkljej (gl. račun preteklega leta. Čeb. št. 12).	724 „ 12 „
Vkup ...	917 gld. 72 kr. Stroški z dohodki pri merjeni, se pokaže konečno primanjkljej z 575 gld. 72 kr.
rcflBBlUtJ UMOM