JUBILEJNI ZVEZEK LITERARNEGA LEKSIKONA
(Lado Kralj: Ekspresionizem, Ljubljana, DZS 1986, 212 strani, 30. zvezek Literarnega leksikona)
Kraljeva študija je doslej najobsežnejši in najnatančnejši prikaz ekspresionizma pri nas. V skladu s j skupno zasnovo Literarnega leksikona je tudi »Ekspresionizem« razdeljen na splošni, mednarodni del (poglavji Nemški ekspresionizem, Ekspresionizem kot mednarodni pojav) in na oris pojava pri nas (Slovenski ekspresionizem).
Kralj nam najprej predstavi nastanek in razvoj pojma. Izraz ekspresionizem seje uveljavil najprej na . področju likovne umetnosti (že v 19. stol.), leta 1911 pa se pojavi kot skupinska oznaka nekaterih ' mladih nemških književnikov (»Mi smo ekspresionisti«). Programatično pa je bil ekspresionizem ; podrobneje predstavljen šele po Edschmidovem manifestu Expressionismus in der Dichtung (1918). : Problem, ki nanj opozori tudi Kralj in ki se z njim sploh srečujemo pri vseh uvrščanjih avtorjev v • razne smeri, stile, gibanja ipd., je: aH je odločilnejša lastna opredelitev avtorja (sem romantik, realist, ekspresionist itd.) ali pa sodba kritikov, teoretikov, literarnih zgodovinarjev, ki postavljajo avtorje »v predalčke« po svojih (različnih) zamislih. Kot kaže, ima nasploh pomembnejšo vlogo druga skupina. Jasno pa je, daje znanstvena uporabnost takega označevanja vsekakor dokaj relativna.
Od bolj znanih nemških avtorjev, ki so se sami šteli za ekspresioniste, omenja Kralj samo G. Kaiserja, T. Däublerja, G. Benna, 1. Golla in K. Edschmida. Periodizacije ekspresionističnega gibanja so različne, kot najčešči mejni letnici se pojavljata 1910 in 1925. Vodilni nemški ekspresionistični reviji [ sta bili Die Aktion (1911-1932) in Der Sturm (1910-1932), prva bolj politično, druga pa umetnostno i revolucionarna. Bibliografija zaznamuje v celoti kar 100 ekspresionističnih revij v Nemčiji, 28 j zbornikov in 24 antologij, programov in manifestov pa je bilo že kar nepregledno število (okoli 300). j Kot nesporne literarne in filozofske vzornike ekspresionizma navaja Kralj; F. T. Marinettija, A. ; Strindberga, F. Nietzscheja in H. Bergsona. Prvi je vplival na del ekspresionistične lirike, drugi (z i dramami iz zadnje faze) na del ekspresionistične dramatike. j
Strukturno bistvo ekspresionizma seveda ni enotno. Kralj navaja (str. 30-31), »da ga sestavlja več zares heterogenih literarnih tokov, svetovnonazorskih in političnih pozicij, ki se med sabo niso znale uskladiti«. V 30. letih sta proti ekspresionizmu družno nastopila nacizem (sežiganje ekspresionističnih knjig, kritika ekspresionizma kot izrojene umetnosti) in stalinizem. Teoretik G. Lukacs je celo označil ekspresionizem kot predhodnika fašizma!
Nadalje Kralj podrobneje obravnava nemško ekspresionistično Jiriko in dramatiko in problematizira pojem ekspresionistične proze, ki je domala neobstojen oziroma opazen le v širšem okviru modernistične literature. Razen v Nemčiji je bil ekspresionizem vpliven predvsem še v srednji Evropi oziroma
157
v deželah, nemških sosedah. Kralj obsežneje spregovori o ekspresionizmu pri Hrvatih in Srbih, pri slednjih v zvezi z ekspresionizmom tudi o Micićevem zenitizmu.
Prvo informacijo o ekspresionizmu pri nas je prispeval Izidor Cankar v Domu in svetu 1912. Ekspresionizem je tu zgolj pojem v slikarstvu. V Slovanu 1914 je odklonilno poročal o ekspresionizmu (že literarnem) Albin Ogris, leta 1918 se je v Času z navdušenjem opredelil za ekspresionizem Ivan Domik. Večina domačih kritikov in esejistov je pobude za genezo ekspresionizma iskala v prvi svetovni vojni. Kralj prikaže zatem sistematično razvoj ekspresionizma pri nas in njegovo recepcijo po obdobjih (npr. 20. leta, 30. leta, po drugi svetovni vojni). Med avtorji, ki so se sami prištevali k ekspresionizmu, navaja Kralj Kosovelovo skupino okoli Mladine (1925-1927) in pa katoliško mladinsko gibanje okrog Križa na gori (1924-1927). Pesniki slednje skupine so npr. brata Vodnika in Kocbek. Jarc, ki ga danes štejemo, za vzornega ekspresionista v 20. letih, je 1927 povsem jasno izpovedal dvom o tem, »kako more umetnik prisegati oziroma služiti kaki struji, pa najsi bo še tako svobodoumna in novatorska«. V sredi 30. let je slovenska levičarska kritika (I. Brnčič, B. Fatur, V. Pavšič) ostro napadla ekspresionizem, pač po vzoru sovjetske linije o »edino pravem« socrealizmu. Bolj naklonjeno sta komentirala ekspresionizem 1938 A. Ocvirk in F. Vodnik, ki sta ga ocenila za pesniško oziroma literarno revolucijo.
Po drugi svetovni vojni je vrsta literarnih zgodovinarjev gledala na ekspresionizem kot obdobje (predvsem desetletje po prvi svet. vojni). Dejansko se lahko čudimo, kdo vse se je znašel med ekspresionisti, omenjenimi v naših literarnih zgodovinah. Kralj zavrača periodizacijske (obdobne) kombinacije z ekspresionizmom, saj gleda upravičeno nanj kot na gibanje in ne kot na smer. V tekstualni bazi slovenskega ekspresionizma navede Kralj tele vidnejše avtorje: A. Podbevška, F. Albrehta, T. Seliškarja, M. Klopčiča, B. Voduška, M. Jarca in S. Kosovela.
Kraljeva študija nam nudi bogato bero podatkov, ki so premišljeno povezani in zanimivo podani. Vsekakor gre za delo, ki izpričuje ob temeljni erudiciji zanesljivo znanstvenost in širšo uporabnost.
Andrijan Lah Ljubljana .