Izziv naši literarni vedi Bil sem in sem še vedno zoper pretogo povezovanje dnevne politike in kulture. Priznaval pa sem - in še zmeraj priznavam - izjemno občutljivost duhovne sfere za globlje eksistenčne in eksistencialne pretrese naroda. In tak pretres, tak zasuk velikih razsežnosti, čeprav morda še ni videti v vsej širini in globini, se je zgodil aprila 1990, ko smo se Slovenci na demokratičnih volitvah odločili, da stopimo v postkomunistično obdobje svoje prihodnosti, la dogodek prelomnega France Bernik 737 738 Anketa Sodobnosti: France Bernik pomena stoji na začetku naše današnje zgodovine in vse, kar mu je sledilo, izhaja iz njega: razglasitev neodvisne in samostojne države, neuspešen napad jugoslovanske armade na Slovenijo, polna mednarodna uveljavitev Republike Slovenije in njen sprejem v Organizacijo združenih narodov. Razumljivo je, da parlamentarni demokratični sistem omogoča vsem nazorom in ideologijam pravico do obstoja in javnega delovanja, zato ta sistem ne oblikuje le sedanje družbene stvarnosti, duhovne in materialne, temveč hkrati vpliva na razumevanje in vrednotenje naše preteklosti, tudi kulturne in literarne. Poglejmo najprej v razmerje zgodovinski zasuk in literatura danes, razmerje, pri katerem je treba razlikovati vsaj dvoje. Eno je osebna vključitev literarnih ustvarjalcev v politiko, njihovo angažiranje v dnevnem političnem dogajanju, ki ima pri Slovencih razmeroma dolgo tradicijo, saj sega od druge polovice 19. stoletja (Levstik, Jurčič, Kersnik, Tavčar) mimo obdobja moderne (Cankar, E.Kristan), obdobja med vojnama in v letih druge svetovne vojne do povojnega časa. Neposredno politično dejavnost pisateljev je v tem primeru treba ocenjevati enako zahtevno kot dejavnost drugih politikov, to pomeni kritično. In se hkrati zavedati, da so naši pisatelji - seveda tudi pesniki, dramatiki in esejisti - vložili v zmagoviti projekt slovenske osamosvojitve ogromno duhovnih energij. Ali bodo zdaj, ko je njihov in naš cilj dosežen, še vzdržali v politiki in koliko časa, ostaja odprto vprašanje. Vsakršno predvidevanje njihove prihodnosti je čisto ugibanje, saj ne moremo vedeti, kaj se zdi pisateljem-politikom v novih razmerah pomembnejše in bolj privlačno. Drugo vprašanje zastavljenega razmerja je seveda politika v literaturi, politične oziroma nacionalne teme v književnosti, ki naj bi doživele v naših dneh svoj najvišji in zadnji vzpon, z uresničitvijo državne samostojnosti Slovencev pa naj bi odpadel glavni vzrok njihovega obstoja. Tudi tu je treba biti, čeprav samo na ravni predvidevanj, previden in odprt za različne možnosti. Morda so se nacionalne teme v klasičnem pomenu res izčrpale, saj tako narodnoobrambna miselnost kot narodni aktivizem ta hip nista potrebna ne pisateljem ne bralcem. Vprašujemo pa se, ali bo mogoče vse tisto, kar pomeni našo duhovno posebnost oziroma našo etnično zavest, izključiti iz umetnosti. In se izpostaviti v gospodarskem smislu konkurenčno nevarnejšim sosedom, samozavestnej-šim narodom oziroma državam. Če smo bili Slovenci doslej bodisi v okviru Avstro-Ogrske ali Jugoslavije ogroženi večidel odznotraj, se bomo zdaj kot majhna država verjetno znašli na prepihu in bomo morali ostati pozorni zlasti na tisto, kar bo prihajalo odzunaj. Nasproti močnim integracijskim težnjam združene Evrope bomo zato morali ob nenehni odprtosti svetu ohraniti svoj jaz, središče v nas samih, in se najbrž ne bomo smeli lahkomiselno igrati z nacionalno identiteto, ki smo si jo zgradili skozi stoletja mukoma in z nepopisnimi žrtvami. Drugo vprašanje, ki izhaja iz pluralistično demokratične prenove slovenske družbe in nastanka samostojne države, zadeva literarno vedo oziroma prevrednotenje naše književnosti od druge svetovne vojne do danes. Gre za obdobje, ki se je začelo pred pol stoletja, in vsakemu dialektično prožnemu raziskovalcu književnosti mora biti jasno, da zahteva časovna razdalja svoj pogled in svojo ocenitev zgodovinskih pojavov, toliko bolj, ker navadno že vsaka generacija in vsak posameznik v njej čuti težnjo, da napiše drugačno, v marsičem bistveno novo interpretacijo književnosti. V slovenskem primeru imamo za spremembo pogledov na književnost zad- 739 Izziv naši literarni vedi njega pol stoletja še dodatne, bolj relevantne razloge. V zadnjih dveh letih, plaho in skrivoma pa že prej, se nam je začela odkrivati zamolčana, v temo odrinjena književnost domobranskega, tj. protipartizanskega gibanja v drugi svetovni vojni, književnost, ki jo je realsocialistični režim izobčil iz matične domovine. Zdaj po razpadu povojnega političnega sistema je ta književnost pred nami in zahteva svoj prostor pod soncem. Tako se delo pesnikov, pisateljev in esejistov, ki jih je France Pibernik uvrstil v antologijo Jutro pozabljenih, postavlja pred našo literarno zgodovino kot osebna preizkušnja, poseben izziv. Pokazalo se bo namreč, koliko so bile interpretacije partizanske književnosti in književnosti povojnega časa, tudi kritične, izraz resničnega znanstvenega prepričanja, in na drugi strani, koliko je v naši literarni vedi miselne fleksibilnosti in nazorske strpnosti, ki je zlasti potrebna za soočenje z idejno drugačno književnostjo. Morda si bo naša veda zdaj, ko bo lahko neovirano primerjala vojno literaturo obeh taborov, najprej sploh zastavila vprašanje, koliko sta ena in druga literatura predvsem zgodovina, resda pretresljiva in nadvse tragična, in koliko umetnost v smislu visokega estetskega mojstrstva. Prizadevanja, da bi iz istih, do obeh strani odprtih izhodišč razložili in ocenili idejno različno literaturo, nastalo v istem času in prostoru, so nedvomno vredna resnih in sistematičnih umskih naporov.