LEON KAVČNIK, NEKDANJI ČLAN PREPORODOVCEV
Preteklost v današnjem času
Leon Kavčnikje ena redkih živih prič tistih časov, kl so pogumno zakoličili pot, po kateri danes hodlmo kot samoumevno, zgodovinsko logično in nam dano. Bll /e namreč član smelih mladenlčev, imenovanih Pre-porodovcl, ki so v stari Avstroogrsklzahtevaii odcepi-tev Slovencev od Avstrije in združitev z fužnin^ Slo-vani. Mož bo vsak čas, februarja prlhodnje leto, dopolnll 90 let, a se še vsega natanko in s srcem spomlnja.
»Kaj bi se borili za vero, dom, cesarja, borimo se za svojo samostojnost,« so na-predni mladeniči takratne Po-ljanske gimnazye oporekali mladini iz klerikalnih vrst in pri tem, seveda, tvegali, da jih vržejo iz šole ali celo aretirajo.
Leta pred prvo svetovno vojno so bila burna, vsepov-sod je vrelo, se kuhalo in se pripravljalo na nesluteni obrat v stari Avstroogrski.
»V gimnazijo sem vstopil le-ta 1907 kot poslušen dijak, ki je čez pet let postal že politič-no sumjjiv. V peti gimnaziji sem vstopU v dijaško narod-no-radikalno organizacijo in tam zrasel v Preporodovca.«
- Česa se najbolj spomi-njate?
»Spomnim se, kako so kle-rikalci vpili, da je narodnost greh in njihovega vodjo Mah-niča, ki je nekoč dejal, da ja» bolje govoriti kitajsko v peklu kot slovenski v nebesih. To nas je zelo razjezilo in z veli-kim žarom smo se pripravili na slovesnost ob 500 letnici zadrye ustolitve koroškega kneza v slovenskem jeziku, ko smo izdali posebno brošu-ro Klic od Gospe Svete.«
Vmes se je dogodilo tudi marsikaj drugega. Fanlje so se skrivaj sestajali v stari elek-trarni in med drugim organi-zirali tudi dijaški štrajk po vzoru reških in tržaških dija-kov. Zaradi tega so jih nekaj vrgli iz gimnazije, med ryimi tudi Leona Kavčnika. Ob iz-bruhu vojne pa so veliko ju-gofilov tudi pozaprli.
»Najhujša kazen je bila, ko
so nas poslali na fronto,« se je spominjal inž. Leon Kavčnik in potem opisal svoje dokaj milo vojskovarye v banat-skem polku nekje nad Gard-skim jezerom, kjer se je predvsem čakalo, kaj bo. Ko pa je po dveh letih postalo vroče tudi v teh predelih, se je mladi Leon Kavčnik zaklel, da se ne bo klal ob Soči.
»Šel sem k zdravniku, gori-škemu Slovencu in se delal, da me je išias pa mi je odgovo-ril, da to ne bi bilo dovolj za odrešitev s fronte in da bi bilo bolj učinkovito, če bi trpel na slepem črevesu. In tako sem se izmazal. Še več, dali so mi študijski dopust, da sem po-tem lahko študiral na Du-naju.«
Njegov oče je bil tedaj dvor-ni svetnik na Dunaju in tako ni bilo težav za študy. Oče se je sicer vrnil v Ljubljano, da je organiziral sodstvo v Sloveni-ji, Leon paje kot Jugoslovan ostal tam do diplome.
Politični boj Preporodov-cev je bil izbojevan in inž. Le-on Kavčnik se je pozneje vmil kot strokoviyak, ki je delal
med drugim tudi v Kordunu kot direktor topilnice železa, dokler ni prišel v Slovenijo.
»Vaša ideja o jugoslovanski skupnosti se je uresničila kot mladostne sanje. Ali ste bili kasneje kdaj razočarani?
»Ali poznate koga, ki ne bi bil kdaj razočaran?« je odgo-voril z vprašanjem in dodal, kako bi morala sedeti pri njem celo popoldne, če bi ho-tela poslušati njegovo živ-ljenjsko, dokaj burno zgodbo. Te ni bilo konec niti po drugi svetovni vojni, ko je začel kot univerzitetni profesor, a ga je od tam odnesla njegova svo-bodomiselnost, ki so jo -drugi napačno razumeli in ga pahni-lj v ječo za šest let.
»Ampak jaz se nikoli nisem dal. Vajen sem bil boriti se in ko sem prišel iz zapora, sem začel znova. V pokoj sem šel leta 1962 kot tehnični direktor ljubljanske Tube,» je razlagal.
Dejal, da tudi zdaj ni vrgel puške v koruzo, ker verjame, da je naša kriza začasna, le pamet je treba vzeti v roke. O tem sam veliko razmišjja in piše pisma na vse strani, kako bi morali delati, kaj početi, da bi nam bilo lepše. Tudi pri teh letih se ne da.
»Borim se tudi proti devete-mu križu z vsemi štirimi, a ta je pred vrati, hotel ali ne,« je bil še malo hudomušen na koncu pogovora, ki je bil zanj prekratek. Pa tudi za nas, saj tako dolgega in pestrega živ-ljerya ni mogoče opisati na nekaj straneh. Inž. Kavčnik prav gotovo zasluži, da bi se o njem napisalo mnogo več: kiyigo - zlasti, če v ryej ne bi bilo čisto nič zamolčanega.
Albina Adamič