294
Podlomski: Reka.
Reka.
!?eci, teci, hladna voda, 1 Voda hladna, bistri val! Bog ti mnozega naroda Zemljo meriti je dal."
„V pokoj večni me zaziblji, Nesi me črez beli prod;
Z manoj ti prijazna giblji Mimo koče mojih zmot!"
„Spet vijolic ti pokrila Greda je dehteča breg;
Vesna se je probudila,
Mraz pobegnil, skopnel sneg."
„Deklica tam ljubezniva Z grehom v smehi se igra,
In sladkosti vse uživa Neizvesta bez srca!"
„Iz obličja ti odseva Zlatozarni solnčni zrak;
Kos in drozeg tam prepeva, Tu skorjanec gre v oblak."
Neboječ v tolmun je planil,
V brzi krogotočni val, Ki je v svojem viru shranil, V se potegnil ga do tal.
„Vse, kar leta, hodi, lazi, V sebi čuti novo kri;
Radost se igr& v obrazi, Radost v srci vseh ljudij.
Na obrežji reke stala Ona in ohotnik nje;
Slika njiju se zibala V zrcali je iz vode.
„M§ni vesna se ne smeje, Jaz veselja nič ne znam;
Mene blagi up ne greje, Dnij dozdanjih se kesam."
Smeh na ustih, smeh v očesi, Na obrazi sama slast,
Tih trepet po vsem telesi, In v pogledih žejna strast.
„V brezno tvoje, šumna reka!
Vabi me neznana moč, Kder objame v sen človeka
Mrzla, valovita noč."
Roka njena je v njegovi, Sreblje ust sladkost deklic
A tedaj na breg z valovi K njima se plavi — mrlič.
Opleten s povodno travo,
Vdrte je imel oči, Usta nema, bledo glavo,
V hladnih žilah mirno kri.
Podlomski.
•'HJT"