Alfonz Kopriva
VRSTE SPISJA
IN NJIH IZVEDBA V OBVEZNI ŠOLI
o spisju samem ni bilo po oisvoboditvi v naših strokovnih revijah in listih mnogo napisanega. Do vključno 1949 je bilo v komaj petih razpravah o pouku slovenskega jezika omenjeno vsega skupaj za dve slabi strani pedagoške revije Popotnik. Štirje daljši in izčrpnejši članki o tem so izšli do danes šele po 1950 v Sodobni pedagogiki, in sicer Andoljškov o problemih spisovnih vaj v osnovni šoli (1951, št. 2—3), Žerjavov o nekaj pogledih na naš spisovni pouk (1952, št. 1—2), dr. Trdinove o obravnavi spisja v osnovni in srednji šoli (1952, št. 5—6), Žerjavov o problemu obnov in predelav pri spisnem pouku v obvezni šoli (1957, št. 1—2); v naši
301
reviji pa je dr. Trdinova napisala članek o popravi slovenskih šolskih nalog; osemnajst strani je posvečenih spisju v Šilihovi Metodiki slovenskega jezika v založbi ZPD LRS (1955).
Spisje po navadi pravimo vsemu, kar sodi v sklenjeno pismeno izražanje razen zgolj pravopisnih in slovniških vaj, prepisovanja in narekov. Sodobni metodiki jezikovnega pouka delijo spisje navadno glede na obseg učenčeve lastne miselne ustvarjalnosti na tele zvrsti: 1. na vsebinsko neomejeno ali nevezano svobodno ustvarjalno spisje, ki so ga včasih imenovali prosto spisje; 2. na svobodno ustvarjalno spisje, vezano na določeno temo, a brez predpisanih smernic; 3. na spisje, ki je vsebinsko vezano na določeno temo z določenimi smernicami; 4. na orise; 5. na obnove; 6. na opise; 7. na poslovno in praktično spisje.
Pri vsebimsko nevezanih spisih téme niso določene niti glede na vsebino niti glede na rok. To so navadno prostovoljni prispevki učencev za interni razredni ali šolski list ali za zbornik ali kot prispevki za mladinsko prilogo kakega časopisa ali za mladinsko revijo, prepuščeni popolnoma otrokovi volji in domišljiji. Moremo jih dajati že učencem 7. in 8. razreda (3. in 4. razreda nižje gimnazije) tudi za domače naloge, pri čemer jim dovolimo daljši rok. Vpisujejo jih lahko tudi doma v šolski zvezek kot eno izmed obveznih nalog. Če so posebno izvirne, naj jih vpišejo v posebej za to določen zvezek ali knjigo spisov. Tako knjigo naj bi imela vsaka šola, da bi si tako ustvarila po letih izbor izvirnih otroških pismenih sestavkov, kar velja tudi za nadaljnje zvrsti spisov. Taki izbori so v mnogih pogledih, posebno pa še za pedagoga, ki je na šoli novinec, dragocen prispevek za spoznavanje duševnega obzorja otrok v kraju, njih besednega zaklada, krajevnih rekel (fraz) in prejšnjega dela.
Vsebinsko na določeno temo vezane, sicer pa še vedno svobodne ustvarjalne spise brez predpisanih smernic navadno uporabljamo ^ri šolskih nalogah za četrto in tretjo šolo, za poskus jih moremo dati proti koncu šolskega leta tudi v drugi in prvi. Ti spisi so po vsebini opredeljeni .na razna življenjska območja; po načinu obdelave morejo biti pisani v prozi ali v dramatični obliki, pri čemer so dvogovori lahko podani tudi v dialektu, šaljivo ali resno; po obliki morejo biti pisani kot črtica, novelica, v pisemski ali dnevniški obliki, kot reportaža ali intervju. Najprej obravnavamo sorodne téme, pri tem pa otroku ne sugeriramo podrobne vsebine, načina in oblike. Priprava na tak spis je mišljena tako, da ob branju šolskih beril in del naših mojstrov opozarjamo učence na vse elemente besedne umetnine, da se morejo ne samo vmisliti, ampak tudi včutiti vanjo. Za te stvari je otrok zadnjih dveh razredov že precej dostopen, ako je namreč vsa naša idejna in estetska vzgoja organsko rasla od elementarnega razreda naprej.
Vsebinsko na določeno temo vezani ter bolj aU manj usmerjeni spisi pridejo v poštev že od 3. razreda osemletne šole naprej. Vsako domačo in šolsko nalogo je treba pripraviti z ustnimi vajami o podobnih temah. Taki ustni vaji sledi kratek načrt za spis, ki sestoji iz uvoda, iz vsebinskega jedra — to spet razdelimo na posamezne smiselne enote, ki organsko prehajajo druga v drugo — ter iz sklepa. Toda nič ne sme biti v tem statičnega in šablonskega; z otroki vred iščimo po vzgledih besednih umetnikov nove in nove variante za sestavo spisov.
302
Orise pišejo učenci po pripravah, ki sestoje iz branja vzornih orisov v beletristični in poljudnoznanstveni literaturi. Z orisi, ki so umetniško poživljen opis narave, njenih pojavov, pokrajin, ljudi, živali, rastlin in vseh vrst stvari, tudi na videz najbolj neznatnih, navajamo učence k temelj ite j šemu opazovanju in globljemu občutenju narave, k vnašanju lastnih misli in čustev vanjo. Zato ta oblika spisov najbolj ustreza višjim razredom obvezne šole; in sicer bolj za šolske naloge kot za domače vaje.
Obnove so primerne za šolske in domače naloge povprečnih učencev, ki so navadno v večini v razredu, kajti prvi dve zvrsti spisja zmorejo navadno le izraziti talenti s precejšnjo ustvarjalno zmogljivostjo in domišljijo, spretni tudi v tehniki sestavljanja spisov. Obnove moremo razdeliti v omejitve, skrčitve, razširitve, svobodna nadaljevanja in zaključevanja, dopolnitve in spremenitve. Zadnje tri so za učence zahtevnejše in deloma podobne glede na mero otrokove ustvarjalne sposobnosti prej imenovani prvi in drugi zvrsti spisja.
Omejitev bi imenovali obnovo izseka ali odlomka kakega berila, ko se omejimo le na del vsebine, če na primer temo Cankarjeve Desetice omejimo le na deževno jutro v Ljubljani, kakršno je doživljal pisatelj kot reven, preziran in lačen študent.
O razširitvi govorim.o, če le nakazano vsebino pesmi, navadno lirske, smiselno razširimo, kar bi storili v obnovi ljudske pesmi Neusmiljena gospoda ali Jenkove umetne Zimski dan ali Župančičeve Zdravice.
Skrčitev je nekak vsebinski povzetek pripovedne pesmi, povesti ali novele, težja oblika obnove, ko skrčimo snov (fabulo) na najvažnejše in najznačilnejše podatke, obdržimo pa vodilne misli, na primer pri Valjav-čevem Pastirju, Prežihovem Dihurčku ali tudi v filmski zgodbi o Kekcu.
Svobodno nadaljevanje in zaključevanje imenujemo obnovo takrat, če nadaljujemo in zaključimo odlomek kakega neznanega nam besedila po svoji lastni domišljiji in preudarnosti. To so za učence zelo mikavne oblike spisov. Največkrat pridejo v poštev bajke, pravljice, pripovedke in basni, pri čemer obenem spoznamo otrokove fantazijske sposobnosti, pa tudi njegov značaj in stopnjo socialnega čuta.
Dopolnitveni spisi so v nekem pogledu podobni razširitvam, vendar otrok tu samostojno dopolnjuje sliko, na primer v Kosovelovi Starki za vasjo, ki v skopih besedah le nakazuje pretresljivo socialno tematiko, ki bi se lahko dogajala kjerkoli in kadarkoli na svetu. Otroku se ob takšni pesmi nudi možnost podrobnejše konkretizacije dejstev in okolja.
Sprerainjevalni spisi so tisti, kjer bodisi v obliki in načinu ali v vsebini sipremenimo izvirnik. V obliki tako, da spremenimo vrsto slovstvene oblike, na primer Župančičevo pesem Sneguljčica v dramske prizore; v načinu tako, da zamenjamo osebe, ki nam kaj pripovedujejo, tudi kraj in čas, na primer v ljudski pripovedki Hvaležni medved spremenimo besedilo tako, da pripoveduje mati ali babica svojim otrokom ali medved kot poosebljeno bitje svojim mladičem ali pa nekdo, ki je od daleč opazoval vse dogajanje; vsebinsko, če sicer osnovni motiv pustimo nedotaknjen, preobrazimo pa smisel, podobno kot pri travestijah ali parodijah, seveda otrokovi duševnosti primerno preprosteje. Basen Krokar in lisica se da na primer spremeniti tako, da zamenjamo naivnega krokarja s prebrisanim, da odide lisica z dolgim nosom, ali pa tako, da poskusi lisica
303
svojo zvijačo pri kaki drugi živali, morda s kakimi variantami v prevari,, ali pa tako, da to zgodbo, ki simbolizira gizdavost in lahkovernost, prenese otrok neposredno na kak svoj doživljaj. Take vaje delajo otroci zelo radi, ker vzbujajo v njih vedro ustvarjalnost in smisel za humor, ki ga je v naših šolah tako malo.
Opisi so najlažja oblika spisov. Navadno imajo v sebi že prvine orisov, ker vnaša otrok vanje v kakem stavku tudi svoje poglede, občutja in doživljaje. Opisujemo žive in nežive predmete in stvari glede na njihove lastnosti, vloge in medsebojne odnose (kmečko dvorišče, obrtniška delavnica, tovarniški obrat, železniška postaja, luka ob morju). Vsak opis mora biti prej temeljito pripravljen z opazovanjem, z nazorno razlago predmeta in prostora, ki ga hočemo opisati, z mnogimi ustnimi vajami, z branjem podobnih dobrih opisov iz učnih knjig in poljudnoznanstvene literature, šele potem je snov zrela za pismeno izražanje v šolski ali domači nalogi. Opis zahteva temeljito vajo v iskanju primernih izrazov, soznačnic, primer, ljudskih rekel (na primer za najboljšo označitev telesnih ali duševnih lastnosti kakega človeka ali živali). Koliko bogatega jezikovnega gradiva more nuditi spretnemu šolniku tak opis tudi za slovniški pouk, ko išče primere za razne besedne zvrsti ali ko obravnava z barvnimi efekti (z barvno kredo) stavčne člene ipd. Opis je nekaka osnova za vse druge zvrsti spisja, zato ga uporabljamo že od elementarnega razreda naprej od najbolj preproste do najbolj sestavljene oblike.
Praktično ali poslovno spisje je še prava pastorka na naših obveznih šolah. To nam dokazujejo dopisi došolanih fantov in deklet, večkrat pa tudi poslovni dopisi odraslih v podjetjih, ustanovah in uradih, o čemer bi bilo tudi poučno in potrebno spregovoriti v naši strokovni reviji. Učenci obvezne šole morajo na koncu svojega šolanja obvladati vse najpreprostejše in najnujnejše vrste korespondence, predvsem razglednice, dopisnice, pisma, opravičila, potrdila, izjave, oglase, vabila, čestitke, osmrtnice, sožalja, zahvale, prošnje, življenjepise, preproste karakteristike, poslovni in osebni dnevnik, časopisno ali službeno poročilo; znati morajo pravilno izpolnjevati poštne, bančne in druge tiskovine. Šolsko leto z raznimi dogodki in praznovanji daje dovolj prilike, da navadimo otroka, da bo v tem pogledu pismen, kajti uspeh naših dosedanjih prizadevanj v smeri praktičnega spisja je — stvarno gledano — precej klavrn tako v oblikovnem, vsebinskem in jezikovnem pogledu.
Razumljivo je, da ne moremo omenjenih zvrsti spisja ostro razmejiti, ampak bo v praktični izvedbi polno prehodov. Tako bo imel marsikak opis tudi prvine orisa ali celo svobodnega ustvarjalnega spisa in narobe. To nas v obvezni šoli ne sme motiti, kajti najvažnejše je, da navajamo otroke k jasnemu in pravilnemu jezikovnemu izražanju, dalje h kar najbolj samostojni ustvarjalnosti ter posredno tudi k raznim življenjskim vrednotam, od katerih pomenijo ljubezen do materinščine, narave, sočloveka, domovine in naše stvarnosti vrhovne cilje naših prizadevanj.
Napačno in krivično bi bilo iskati krivce v katerikoli vrsti šol ali v domači jezikovni vzgoji, ako opazimo, da otrok ne zna napisati primernega spisa. Upoštevati namreč moramo, da je spisovni pouk le ena od panog slovenskega jezika. Pri petih tedenskih urah, odmerjenih za naš predmet, ki jih je treba v višjih razredih obvezne šole deliti na ustno izražanje
304
z deklamacijami, dramatizacijami in zbornimi recitacijami, na branje, na slovnico in slovniške ustne in pismene vaje, na slovstvo, so spisi le majhen izsek učnega dela v slovenskem jeziku.
Prav zato mora biti vsaka od tistih petih obveznih šolskih nalog, ki jih pišemo, resnično rezultat prej dobro predelane učne snovi iz drugih panog našega predmeta. Gotovo pa mora biti vsaka šolska naloga rezultat mnogih vaj v ustnem izražanju, v pripovedovanju vsebine beril in otrokovih osebnih doživetij, zanimivejše snovi iz drugih šolskih predm.etov, zlasti realij, preizkušenem še z domačimi pismenimi vajami s podobno vsebino, kakršno menimo dati za šolsko nalogo. Pri takih ustnih vajah morejo sodelovati vsi učenci, ki poslušajo in si zapisujejo pripovedovalčeve ali govornikove napake, ocenjujejo njegove smiselne, jezikovne, slogovne, vsebinske, stvarne in idejne pogreške, ko pri tem iščejo boljše izraze in soznačnice, ko preoblikujejo nedomače, okorne ali dolgovezne stavke in vse to zapisujejo na tablo in v zvezke, s čimer povzdignemo aktivnost, ki je najvažnejši pogoj za uspehe tudi pri spisovnem pouku.
Nam vsem se dogaja, da nas otroci vprašujejo pred šolsko nalogo: »Tovariš učitelj, prosim, kaj bo za spis?« Večina od nas se skrivnostno nasmehne, nekateri — bolj redki — imajo to vprašanje za nezaslišno drznost, drugi se mu izmikajo z resnim obrazom ali ga hote preslišijo, le malokdo pa otrokom olajša njihovo notranjo napetost v pričakovanju téme, napetost, ki večino otrok spremlja domov in jim včasih celo ponoči ne da spati, s tem, da v eni od ur nekaj dni pred šolsko nalogo vsaj nakaže dva, tri naslove, ki bodo prišl} za šolsko nalogo v poštev, da se otroci nanjo miselno pripravijo, kar velja posebno za prve tri od naštetih zvrsti spisja. Zato tudi tako imenovani naročeni spisi, kot jih po srednjih šolah dajemo učencem ob tednu prometa, varčevanja in RK, ob dnevu JLA in zmage, prazniku dela itd., kakor so potrebni, življenjski, sodobni in celo donosni, saj so stimulirani z nagrado za najboljši spis, ne dajejo tistega vzgojnega, kaj šele literarnega in jezikovnega efekta, kot bi si želeli, ker so navadno naročeni v zadnjem hipu s kratkim rokom za pošiljatev in so zato boljša ali slabša kompilacija iz knjig in časopisov, ne pa samostojno delo, kar je izpričala letos razpisana téma o oktobrski revoluciji, ki je izkazala le malo res samostojnih in domiselnih del in za katero je dobil prvo nagrado četrtošolec Vilčnik iz delavske četrti osemletne šole Maribor-Studenci, ker je izrazit talent. Kljub temu imajo take, a pravi čas naročene naloge lahko ob dobri pripravi velik vzgojni efekt, dado pa učitelju seveda mnogo dela, ako jih vestno odbira.
Pravilen postopek pri dajanju in pisanju šolskih nalog v smislu mentalne higiene in psihologije dela, ki upošteva delovne razmere, izrazno zmogljivost, tehnično sposobnost otrok in njihovo telesno ter psihično kondicijo, bo dal tudi boljše rezultate. Da je treba pri ustvarjalnem delu, telesnem in duševnem, vse to upoštevati posebno pri otroku, je popolnoma naravno, saj tudi odrasel človek potrebuje za resno ustvarjalno delo, čeprav je to samo pisanje privatnega pisma, primerno lokacijo, delovno zbranost, notranje razpoloženje in primeren časovni razmik za dozorevanje misli in za duševno pripravo. To velja pri spisju posebno za svobodno in vezano ustvarjalno spisje, ki je za dijake še posebno težavno, pa tudi za pisanje drugih zvrsti spisov.
305
Kakšen pa je običajno postopek šolnikov, ko dajo učencem v razredu šolsko nalogo, naj vsak zase presodi in se spomni, kako je bilo, ko je bil še sam šolar in dijak; o tem naj premisli in nato ugotovi, ali je bil postopek vedno vsestransko korekten. Ali moremo potem — pri natančnem postopku — zahtevati, da nam učenec praktično v slabih štiridesetih minutah napiše tako nalogo, kakor jo pričakujemo, ko pa šolniki pogosto sami vede ali nevede, hote ali nehote, posredno ali neposredno onemo-gočujemo, ker se držimo nekakšnih lastnih vcepljenih dresur, nekakšnih ozkosrčnih, birokratskih predpisov, ki še zaudarjajo po plesnobi staro-avstrijskih zakonov, da bi otrok v že tako mnogokje za zbrano ustvarjalnost neprimernem šolskem okolju imel vsaj po naši plati tiste osnovne okoliščine, ki pospešujejo zbrano in plodno jezikovno ustvarjalnost.
Pismeno izražanje je že samo po sebi in še prav posebno za otroka zapleten psihološki proces, ki se ne da olajšati z dosedanjimi togimi načini, postopki in predpisi ter nepristransko oceniti s petimi suhoparnimi redi pri petih šolskih nalogah na leto. Zato je potrebna tudi glede spisja tako v obvezni kakor v nižji strokovni šoli temeljita reforma.