Poltnfns plačan« » gotovini.
Marijin List
XXXV. leto
8. septembra 1939
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglaäenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom dühovnih vaj, posvečen sv. Driižinl v Slovenskoj krajini, kak 1 sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezušovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tüdi naročnik. Naročnina se do koncä junija vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrlge več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb,, Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DÀ RI.
K Podpornomi drfištvi „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih sp pristopili iz Kupšinec i plačali 25 oar sledeči: BatoriAna,vJooš Franc, Hohe-ger Jožef; po 1 Din so plačali: Horvat Marija, dovica, Žilavec Franc, Serec Terezija, Cipot Jožef ; po 2 Din : Horvat Jožef, Železen Ivan ; po 3 Din : Nemec Ludvik, Pisnjak Janoš ; po 5 Din : Vogrinčič Ivan, Cipot Angela, Ščančar Jožef, Svetec Janoš,Čizmarič Ivan, Svetec Ivan. Iz Tropovec: so pristopili i plačali po 25 p. : Basa Anton; po 50 p.: Behek Alojzija; po 1 Din so plačali : Krčmar Marija Novak Ivan, Mikola Ana, Pock Terezija, Rajbar Marija, Gider Marija, Novak Anton, Rajbar Franc, Farič Terezija, Bencak Terezija ; po 1-50 Din: Baša Lujzika, Dunša Matjaš; po 2 Din: Seršen Stevek, Vrabl Marija, Jablanovec Marija, Farič Jožef, Lazar Kata, Gabor Terezija, Granfol Jožef, Vogrinčič Franc, Kerčmar Ana, Pertoci Alojzij; po 5 Din: Gabor Franc, Lejko Terezija, Varga Ana ; po 10 Din : Pertoci Alojz, Žilavec Terezija, Lejko Janoš, Plahfit Anton.
Na Dom sv. Frančiška so darüvali v Din sledeči : Hozjan Ludvig, Žižki., 100, Antolin Jožef, Francija, 15, Gjörek Antonija, G. Bistrica, za zdravje 20, Čurič Treza, Trnje v zahvalo 10, N. Kupšinci prosi za zdravje po D. M. 5, Miholič Kolman, Kobilje, na č. sv. Maloj Treziki, 10, N. Rakičan, 10, Jug Ignac, Satahovci, 94, N. 15, Dominko Evica, Francija, 6, Balažic Marija, Francija, 10, Horvat Verona, Francija, 37 75, Kolenko Vinci, Francija, 39 50 Din. — Oča sirot, povrni vsem obilno Odbor.
Na podporo Marijinoga lista je dala Vučko Katarina 10 Fr. Marija povrni njej obilno. Vrednik.
NAROČNIKOM!
Tisti čas je prišo, ka bi dali kalendar v štamp. Ne moremo ga pa, ar je list jako slabo plačan letos. Prosimo naročnike i širitele, naj brez odlašanja spunijo svojo dužnost i naročnino dopošlejo. Mi na porgo ne dobimo ne papira, ne štampa. Liibezen do Marije i lastne dfiše ne pozna odlašanja pri tom svetom deli. uprava MARIJINOGA LISTA.
LETO 35.	8. SEPTEMBRA 1939.	ŠTEV. 9
ZDRAVA, MILOSTI PUNA. OOS POD JE S TEBOV, BLAQOSLO VLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. /. 28.)
Milosti puna si, Mamika. Ta polnost milosti te je rešila vsakšega greha: vvelkoga i maloga, premišlenoga i nepremišlenoga. Ti si od svojega poprijetja naprej nikdar ne včinila nikšega greha, niti tak maloga ne, kak je makovo zrno.
Zdaj te mesec 8. obhajamo god tvojega sv. Rojstva i zatem god tvojega svetoga Imena. Rodila si se brez greha, zato si dobila ime Marija, ka pomeni kralica. Že pri rojstvi si bila kralica, ar si bila jedina med rojenimi na sveti, ki greha nesi poznala i ne boš poznala. Kralica brezgrešna si rojena, kralica brezgrešna si živela, kralica brezgrešna ladaš nad nebov i ze-mlov, da po tvojem zgledi i po tvcjoj priprošnji tiidi mi zavladamo nad grehom i ga premagamo.
Nepremišlen mali greh ! Ti nesi ga nikdar včinila. O, Mamika zlata, kelikokrat mi rojijo misli v glavi, kelikokrat mi blencne jezik reči, kelikokrat mi srce požele edno i driigo reč v nepremišlenosti, v naglošči. Oda se streznim, k sebi pridem, se zavem, te spojnam, ka sam z mislami gojio samo-liibje, gizdo, ka sam z rečmi žalo liibezen do bližnjega, ka sam si z žeiami zbirao v jestvini i pitvini, ka sam Mamika, ne dobro činio, ka sam grešio. Ce bi bole pazo, bole premislo, vekšo zbranost meo, bole mislo na Božo nazočnost, ne bi včino teh nepremišlenih grehov, ne bi se zadužo pred pravičnim Sodnikom, Ar pa ne pazim, na milijone mi zrastejo tej nepremišleni grehi. Lepo te prosim, zlata Mamika, na tvoje nevtepeno Rojstvo i na tvoje sveto Ime, reši me nepremišlenih malih grehov. Daj mi zbranost diiha. Opo-minaj me, ka me Jezuš z oltara z svojim božim okom povsod vidi i ka z nebe ti tiidi paziš na moje obnašanje. O Mamika zlata, spopolni mojo diišo, reši me nepremišlenih malih grehov, daj mi diiha popolne predaje tebi za jezuša. Mamika, daj mi popolno liibezen do Jezuša.	Srčen.
duhovniški stan zahteva veliko svetost.
Večkrat se čOjejo od gorečih diihovnikov sodbe: zakaj te-iiko molijo, zakaj so vsikdar v spovednici, zakaj ne pridejo včasi v krčmo, zakaj se ogiblejo veselic, zakaj predgajo tak ostro itd. itd. Šteroga koli svetoga diihovnika živlenje prečtemo, štere časti cerkev na svojih oltaraj, pri vseh najdemo prebridko istino: da so je nezahvalni liidje naklali z grdimi špotami i krivimi sodbami.
Naj mi ne bomo krivi teh grehov, bar na kratko glejmo, kak sodijo svetniki po Jezušovom zgledi i njegovih rečaj od diihovniškoga stana.
Sv. Egiphanius: „Duhovništvo je začudenja vredno čiido, je nedopovedliva oblast; sega do nebe, driiži se z angeli, prija-telstvo drži z Bogom." (De sac. 4).
Sv. Izidor iz Pelusija: „Diihovništvo stoji na sredi med človečov i božov naravov."
Pa ta velika čast je zdriižena z velikov odgovornostjov, obklajena z velikimi bremeni.
Sv. Gregor pravi: „Na kem višiše mesto je što postavlen, v tem vekšoj nevarnosti se nahaja. Keliko stub je što više od drugih, teliko više more biti tüdi v jakosti... če bi bio veseli, da je višiši, ne pa bolši, ne bi bilo to plačilo, nego pogüble-nje." (Ep. 41).
V svojoj razlagi evangeliuma pa isti svetnik ete strahovite reči pove: „Komi bi spodobo grešne dühovnike, če ne h krst-noj vodi. štera, gda opere grehe krščencov i je v kralestvo nebeško püsti, sama pa steče v stranišče." (Hom. in evang. 17.)
Teška, preteš*a je sltižba dühovnikova, zato je potreben naše molitve i nikdar si ne zasltiži našega grajanja. Sv. Zlato-vüstni Janoš pravi: „Tak se vidi, da so časti - v diihovniškom stani - a so sama bremena." (De sac. 3.)
Jezušove reči isto povejo: „Kralovje narodov kralüjejo nad njimi, ne pa vi." (Luk. 22, 25.) To je ne je kralüvanje duhovnik biti, nego delavec, težak i to te najpozadnjejši, v šteroga se potika vsaka smet. Lepo posvedoči to sv. Pavel apoštol, te goreči duhovnik z rečmi: „Gda sam sloboden od vseh, sem vsem sluga postao, da jih kemveč zveličam." (I. Kor. 9, 19.)
Lepe so reči sv. Bernarda v toj zadevi, štere je poslao sv. oči papi: „Naprejpostavleni si, da skrbiš, tanačivaš, pomagaš, služiš; naprejpostavleni si, da hasniš. Za ravnitela so te postavili, ne zvisi se, bodi kak eden tvojih podložnikov." (De cons. 3.)
„Nega pred Bogom nevolnejšega, žalostnejšega i pogüble-nja vrednejšega kak duhovniška sltižba, če se površno opravla". Sv. Auguština reči so to.
Sv. Ambrozija pa: „Čistejši morejo biti od drügih, ar so Boži delavci." (In ep. ad Titum 3.)
Dokončajmo z rečmi sv. Viljema od Thierry, štere je po-vedao svojim sobratom duhovnikom: „Vaša služba je najvišiša. Presega nebesa, ednaka je angelom, spodobna angelskoj čistosti. Neste si najmre zvolili vso svetost, nego polnost vse svetosti i vse popolnosti dovršitev. Ne je zadosta, da spunjavate navadne zapovedi, niti, da pazite na to. ka Bog zapovedava, nego da pazite, ka žele od vas, ka je njegova draga i popolna vola. Drügi morajo Bogi sltižiti, vi se morati ž njim zdrfižiti; drügi morajo v Boga vervati, njega znati, njega častiti, vi ga pa morate čutiti, razmeti, spoznati i vživati." (De monte Dei 2, 5.)
Zato, o zato tak pišejo svetniki, ar globoko zarazmijo Je-zušove reči : „Bodite popolni, kak je vaš Oča nebeški popolen.' (Mataj 5, 48 )
Molimo, o molimo zato dosta za duhovnike, da bodo sveti i nas tüdi posvetijo. V nebo najmre samo svete dfiše pridejo.
LE GORI V DlIŠEVNE PLANINE!
Smo, Snežna Marija,	Kak snežne planine
slavili tvoj god . . .	visoko zraste!
Mi velka rodila	V svetosti obine
se prošnja, moj Bog:	Ti, Mati, noge!
Naj snežno mi belo	Naj nikdar ne stopi
je vsikdar srce!	svet grešni do mèi
Naj vsikdar je vrelo:	Naj tvojoj podobi
lübezen je žge!	se samo smejé!
*
* *
Vihér se zdaj zdigne, se ploha vlije . . . Bi troso planine, njim lomo vrhé . . . Oblaki pregnani
se rivlo setä . . .
*
Prijatli predragi,
si odpro srca . . .
*
Visoko v planine zletita oba . . . Pod varstvo Marije: sta njena sina . . . K njej gori sta prišla vu jakosti svet . . . Odprla se hiša . . .
v njej vsaki je svet'...
*
Le eno še čaka	Ka, Mamika zlata,
prijatla oba . . .	pri Teb' ta doma.
Srčen.
evangeliumi meseca septembra.
NEDELA PO RISALAJ ŠTIR1NAJSETA.
Tisti čas pravo je Jezuš vučenikom svojim: Nišče ne more dvema gospodoma sliižiti: ar ali ednoga bode odürjavao, i toga driigoga liibo; ali de ednoga trpo, i toga driigoga zavrže. Ne-mrete Bogi sliižiti, i mamnomi. Zato velim vam: ne skrbte se za diišo vašo, ka böte jeli; niti za telo vaše, ka te oblačili. Nejli je diiša več od jestvine, i telo od oprave? zglednite se na ftice nebeške; ar ne sejajo, niti ne ženjajo, niti ne spravlajo vu škegnje; i Oča nebeški nje hrani. Nejli ste vi več od njih vredni? Što pa med vami misleči more pridati k visokosti svojoj eden laket? I za opravo ka se skrbite? gledajte polske lelije, kakda rastejo; ne delajo, niti ne predejo. Velim pa vam: ka je niti Salomon vu diki svojoj nej bio tak odenjeni, kak edna med etimi. Či pa polsko travo, štera dnes jeste, i viitro se v peč vrže, Bog tak opravla: o keliko bole vas, male vere? Ne bojte zato skrblivi govoreči: ka bomo jeli, ali ka bomo pili, ali s kim bomo se odevali? ar eta vsa poganje iščejo. Ar zna Oča vaš, ka eta vsa potrebujete. Iščite zato prvo Kralestvo bože, i pravico njegovo; i eta vsa se vam pridajo. (Mat. VI. 24—34.)
NA DEN MALE MEŠE, ALI NARODJENJA B. D. M.
Kniga roda Jezuša Kristuša, sina Davidovoga, sina Abra-hamovoga. Abraham je porodo Ižaka. Ižak je pa porodo Jakoba. Jikob je pa porodo Judaša, i brate njegove. Judaš je pa porodo Fareša, i Zara z Tamare. Fareš je pa porodo Esrona. Es-ron je pa porodo Arama. Aram je pa porodo Aminadaba. Ami-nadab je pa porodo Salmona. Salmon je pa porodo Booza z Rahabe. Booz je pa porodo Obeda z Rute. Obed je pa porodo Jessea. Jesse je pa porodo David krala. David krao je pa porodo Salamona z one, štera je bila Uriašova. Salamon je pa porodo Roboama. Roboam je pa porodo Abiaša. Abiaš je pa porodo Asa. Asa je pa porodo Josafata. Josafat je pa porodo Jorama. Joram je pa porodo Oziaša. Oziaš je pa porodo Joat-hama. Joatham je pa porodo Akaza. Akaz je pa porodo Eze-keiaša. Ezekiaš je pa porodo Manasesa. Manases je pa porodo Amona. Amon je pa porodo Josiaša. Josiaš je pa porodo Je-koniaša, i brate njegove vu preseljenjej babilonskom. Po babi-lonskom preseljenjej je pa Jekoniaš porodo Salatiela. Salatiel je pa porodo Zorobabela. Zorobabel je pa porodo Abiuda. Abiud je pa porodo Eliacima. Eliacim je pa porodo Azora. Azor je pa porodo Sadoka. Sadok je pa porodo Akima. Akim je pa porodo Eliuda. Eliud je pa porodo Eleazara. Eleazar je pa porodo Mathana. Mathan je pa porodo Jakoba. Jakob je pa porodo Jožefa, moža Marije, od štere se narodo Jezuš, ki se zove Kristuš. (Mat. I. 1-17.)
NEDELA PO RISALAJ PETNAJSETA.
Tisti čas je Jezuš šo vu varaš, ki se zove Naitn: i šli so ž njim vučenicke njegovi, i vnožina velika. Gda bi se pa pribli-žavao k varaškim vratam: ovo mrtveca so vö nesli, jedinoga sina matere svoje: i ona je bila dovica, i ž njov varaška vnožina velika. Štero gda bi vido Gospod, smiliivao se je nad njov. i pravo je njej: Ne joči se. I pristopo je, dotekno se je škrinje (oni pa, ki so ga nesli, stanoli so) i veli: mladenec, tebi pravim, stani góri. I gori se je opravo, ki je bio mrtev, i začeo gučati. I dao ga je materi njegovoj. Obišao pa je vse strah, i zvišavali so Boga, govoreči: ka je veliki prorok gori stano med nami; i ka je Bog pohodo liistvo svoje. (Luk VII. 11 — 17.)
NEDELA PO RISALAJ ŠESTNAJSETA.
Tisti čas, gda bi notri šo Jezuš vu hižo nikoga Farizeušov poglavnika v soboto jest krüha; oni so kebziivali na njega. I ovo niki človik vu vodenom betegi bodoči bio je pred njim. I odgovoreči Jezuš je vu pravdi vučenim, i Farizeušom govoreči: jeli je slobodno v soboto vračiti? oni so pa mučali. On ga je pa prijao, zvračo ga je, i odpiisto. I odgovoreči je njim pravo: Šteroga med vami somar, ali jiinec v stiidenec spadne; i ne potegne ga vö taki den sobotni? i nej so mogli na eta odgovoriti njemi. Pravo je pa i tim pozvanim priliko, videvši, kakda bi preduja mesta zbirali, govoreči njim: gda boš pozvani na gostiivanje, ne sedi si na prednje mesto: da morebiti je prešti-manješi od tebe pozvani od njega, i pridoči on, ki je tebe i njega pozvao, povej tebi: daj etomi mesto, i teda s sramotov zadnje mesto držati. Nego gda boš pozvani, idi i sedi si na zadnje mesto; naj, gda pride, ki te je pozvao, povej tebi: pri-jateo, idi više gori. Teda bode tebi dika pred sedečimi s tebom navkiipe. Ar vsaki, ki se zvisi, ponizi se: i ki se ponizi, zvisi se. (Luk. XIV. 1—12.)
NEDELA PO RISALAJ SEDEMNAJSETA.
Tisti čas pristopili so k Jezuši Farizeušje, i pitao ga je eden med njimi, vučiteo pravde, skiišavajoči ga: Vučiteo, štera je ta velika zapovid vu pravdi? Veli njemi Jezuš: Liibi Gospod-na Boga tvojega s celoga srca tvojega, i s cele diiše tvoje, i cele pameti tvoje. Eta je najvekša, i prva zapoved. Ta driiga je pa prispodobna k etoj: liibi bližnjega tvojega, liki samoga sebe, Vu etivi dvej zapovidaj visi vsa pravda, i proroki. Vkiip sprav-lene pa Farizeuše je pitao Jezuš govoreči: ka se vam vidi od Kristuša? čida Sin je? pravijo njemi: Davidov. Veli njim: kakda ga tak David vu diihi zove za Gospoda, govoreči: Pravo je Gospod Gospodi mojemi: sedi si na desnico mojo, dokeč položim neprijatele tvoje stočec pod noge tvoje? Či zato David zove njega za Gospoda, kakda je Sin njegov? i nišče je ne mogeo odgovoriti reči: niti je nišče ne smeo od onoga dneva kaj več njega pitati. (Mat. XXII. 34-46.)
prosite mater marijo,
NAJ BLAGOSLOVI PREDGE DÜHOVNIKOV.
Diihovnik je dühovni oča. Oča samo tisto lejko da svojoj deci, ka ma. Tak tüdi dühovnik ne more dati jakosti svojoj dü-hovnoj deci po predgaj, če teh nema. Prositi Mater Marijo, naj blagoslovi predge duhovnikov, zato pomeni 1) da so dühovniki puni svetosti i 2) vda verniki to svetost spoznajo, sprejmejo i se po njej ravnajo. Če ponižen dühovnik predga od ponižnosti, molitev bo pripomogla, da tüdi verniki postanejo ponižni. I tak je to pri vsakoj jakosti.
Dühovnik je orodje, šker v boži rokaj. Šker pa samo te-čas more kaj napraviti, če je v roki tistoga, ki jo vodi. Zato dühovnikova reč tüdi samo te bo mela sadove povrnenja, če je dühovnik s svetostjov zdriižen z Jezušom. Zato je potrebno za-volo našega lastnoga zveličanja dosta, predosta moliti za svetost dühovnikov. Tista moč, štera prehodi i gene srca, mora od zgoraj priti. Kardinal Duperson je pravo : „Pripelajte esi ednoga krivovernika, jaz vas zagotovim, da odbijem njegove trditve. A če pa želete, di se te krivovernik povrne, te ga pošlite k Sa-leškomi Frančiški." Vučenost me kliče do razuma, a do src pride pa samo svetost.
Sv. Auguštin pravi: „Mi samo gučimo od zvüna, Bog je, ki razum odpre, Bog je, ki gene, Bog je, ki zida." Zato pa molimo za predgare, da bo Bog v njih prebivao i delao za rešenje duš. * - gSv. Frančišek Ksaver je predgao v dalnoj Ažiji v Malakki. Pa nišče ne se povrno. To je človeča slabost. Malo kesnej je palik predgao v istom mesti i vsi so se genoli i povrnoli. To
Iz veličastnoga tabora v Črensovcih 1. 1938. septembra 11.: Mil. g. dr. Cukala Franc, stolni prošt blagoslov delijo na konci sv. meše nad 20 jezernoj vnožini.
je boža moč. Knez z Bretagne bi rad posliišo predgo sv. Vin-cenca Ferrerskoga. Kak to svetnik zve, se skrbno pripravi. A predga nikoga ne gene, kneza tüdi ne. Driigi den predga z iste predganice i vse glasno zajoče. Nato pravi neki poslušalec svetniki: .Kak velika razlika med vašov včerašnjov i denešnjov predgov!"" I svetnik je ponižno odgovoro: Tak je, ar je včeraj Vincenc Ferreski predgo, dnes pa sv. Düh po Vincenci Fer-rerskomi."
Sveti Pavel apoštol naznanja reči sv. Düna : „Naša moč je z Boga" (II. Kor. 3, 5). Zato pa Boga prosimo za predgare, da njegova reč živi v njih i po njih pride tüdi v naše dfiše, da do i te živele i se rešile. Krasna molitev pred predgov je cerkvena pesem „Pridi sveti Düh". Nekdaj se je pobožno spevala pred predgov, zato je ta tüdi rodila lepe duševne sadove.
jaz sem pot, pravica i žitek.
(Jan. 14, 16.)
Sveti Bernard etak razlaga te Jezušove reči : „Jaz sem pot, po šteroj hoditi moremo, jaz sem pravica, k šteroj priti moremo, živlenje. v šteroj ostati moremo."
Sveti Augusštin pravi: „Pot je v zgledi, pravica v oblübi, žitek v plači."
Ki Kristuša razmi, vse razmi; i ki Kristuša ne razmi, nikaj ne razmi, čeravno bi meo vso modrost, štero nüdijo visoke šole.
Kristuš je sunce pravice, svetlost, štera vsakoga človeka presveti, on je nedopovedliva Reč nebeskoga Oče, skrivnost njegove lübezni do nas, z šterov nas je lübo jezeroletja pred svojim prihodom na zemlo.
Išči, dtiša, to poti Išči, dUša, to pravico I Išči, dUša, to živlenje! Glej Jezuša v maternoj utrobi ponižno čakajočega den rojstva, da te razveseli! Glej ga v jaslicaj v najvekšem siromaš-tvi, da te obogati! Glej ga v Nazareti pri trdom deli i sühom krühi, da ti plača trüde i zadovolnost z malim ! Glej ga na križi vmirati, da ti vekomaj srečno i blaženo živeš. Glej ga dosta-krat, vsaki den, pa se navčiš po njegovoj poti hoditi, njegovo pravico lübiti, njegovo živlenje vživati.
VRAJŽI PRIJATEO.
Vsi smo stvorjeni samo za to, da iščemo božo čast. Vse išče božo čast, samo dvoje stvorenje ne: vrag, grdoba pekla i gizdavec, grdoba te zemle. Teva iščeta samo svojo čast. Stvorjeni smo samo zato, da iščemo božo čast, to je, da živemo po zapovedaj boži. Vrag i gizdavec roko v roki hodita po sveti i vničavleta božo čast, svojo pa povekšavata. Kak grozna zabloda. Pomislimo, što nas sprevaja i čidi prijatelje smo, če se gizda-vimo, če se zvišavamo.
O, DUHOVNIK, ŠTO SI TI?
Nesi od sebe, ar si iz nečesa.
Nesi za sebe, ar si srednik do Boga.
Nesi svoj, ar si zaročnik Cerkve.
Nesi sebi nikaj, ar si sluga vseh.
Nesi ti delavec, ar Bog dela v tebi.
Ka si tak? Nikaj i vse.
O, diihovnik.
Državniki sveta lejko iznajdejo razna politična pravila i vodila, keliko ščejo; lejko zbolšajo ravnanje držav na vso za-dovolnost podanikov, a človeštva rešiti nikdar ne bodo mogli. Hiidobija denešnjega časa leži v tom, da je človeštvo pretrgalo zveze z nebov, z Bogom. Zato pa kaple z edne nevole v driigo, z ednoga prepada v driigoga. Če se nešče pogübiti, te se mora povrnoti k jedinomi rešiteli, šteroga njemi je Bog dao: k kat. diihovniki, ki v zvezi s svojim škofom i potom njega z Kristu-šovim namestnikom, papom, glasi Kristušove verske istine. Tii je rešitev človeštva.
O, katoličanski diihovnik, što si ti?
V SRCE ME GENOLO.
Sveti Auguštin piše v razlagi 30. Psalma od Jezuša : „Prišo je, da sprejme zametavanje i da časti; prišo je, da zajmle bolečine, i da zveličanje; prišo je, da prestane smrti da živlenje."
V srce so me genole te reči. Zakaj ? V bridkoj pokori priznavam, da sam lüblenomi Jezuši ravno naopak povzročiivao dobroto v punoj nezahvalnosti: zametavao sam ga za čast; be-
Naši v Franciji: Oltar v cerkvi sv. Ambroža v Parizi, pri šterom mešiijejo naš izseljenski diihovnik,Sg. Camplin.
žao sam pred križom i mrmrao na njega za zveličanje; za živlenje sam si diišo vmoro neštetokrat s smrtnim grehom. — On pa me je čakao i obino i kiišno pri svetoj spovedi i zbrisao vse moje hüdobije i nahrano me je pri svojem stoli z lastnim odičenim telom pa napojo s svojov nemrtelnov krvjov. Se čii-divate, če ga zato dobroto nad vse liibim i samo njega ! Ne čiidiivajte se, liibite ga, ki je večna Smilenost.
o marija, jaz te lübim.
O Marija, jaz te liibim, zato se veselim tvojoj Brezmadež-nosti, tvojoj gorečoj liibezni, tvojoj kralevskoj časti. Pa Jezuš ti je zato dao brezgrešnost, nedopovedlivo čistost, da jaz objočem svoje grehe. Zato Te je obleko v sunce liibezni, naj se segrejem pri tebi na liibezen do Boga. Zato ti je dao Bog čast krallce nebe i zemle, da cenim vrednost svoje nemrtelne diiše. O Marija, slava Jezušova, čiidovita zmaga dragocene njegove krvi! O prosi za mene, naj kraliije tvoj Sin nad mojim mrzlim srcom. O naj je moja diiša vlovlena po njegovom križi, kak je tvoja bila.
Ti si slava Jezušova, a tüdi orodje vseh njegovih milosti. Ti si naša sredbenica. Vse milosti po tebi tečejo k nam, ar si samo ti njegova mati, ki si njemi dala živlenje človeče, štero je darüvao na oltari križa s tebov zdmžen za naše rešenje. Kak nam je Eva smrt prinesla, si nam ti živlenje. Z Jezušove polnosti (Jan. I. 16) si ti vse dobila za nas, da nam deliš.
Ponavlam z sv. Bernardom: Bože smilenosti sklep je bio, da je celo ceno odrešenja sveta v tvoje roke položo. Ponavlam z sv. Bernardom iz Siene: „Od tistoga hipa naprej, kak je Devica Marija v svojoj utrobi Božo Reč sprejela, je zadobila neke vrste sodno oblast nad vsemi milostmi svetoga Düha v tom žitki, da niedno stvorenje nedobi niedne milošče brez posredüvanja njegove Matere. (Prof. Virg. Mar. sermo 5 c. 8).
O Marija, moja mati, jaz te lübim ! Jaz se ti z lübezni izročim. Odpüsti mi, ka sem zanemaro svojo lübezen do tebe! Jaz se ti posvetim, ki si mati mojega Odrešenika, ki si žleb njegove milosti. Jaz se ti posvetim, da si na tebe zmislim pri vsakoj molitvi, da te počastim pri vsakom djanji, da k tebi pri-bežim v vsakoj nevoli. Jaz se ti posvetim, da te den za dnevom vsikdar globše spoznam i zlübim, da sem v globočini srca o-svedočen, da me Jezuš po tebi šče rešiti večnoga pogüblenja. Jaz se ti posvetim, da bom po tebi vsikdar lepšo Jezušovo podobo noso v svojoj duši, tistoga Jezuša podobo, štera se v naj-vekšoj slavi i časti blišči v tvojoj diiši.
O Marija, jaz te lübim.
jezusovi lüblenci so čiste düse.
DEČKO BODI ČISTI! DEKLA BODI ČISTA!
Jezuš je z najnežnejšov liibeznostjov obdaro devištvo. Zvoli si mater, ta je devica pred porodom, v porodi i po porodi. Od vekomaj je njeni najlepši naslov: deviška Mati Boža. Vse, ka se je bližalo Jezuši, moglo je dihati čistost. Za moža najčistejše Device i za čuvara njenoga Božega Deteta je zvoljen deviški mož, sv. Jožef. Jezuš si ga je zvolo. Pred njim je hodo i njemi pot pripravlao deviški mladenec: Sv. Ivan Krstiteo. Zbere si apoštole, ali so deviške diiše, ali pä živejo po zvolitvi čisto ločeni od žen. Sv. Heronim pravi: ali so bili deviški, ali zdržni po zakoni.
So ga potvarjali z raznimi grehi, a z nečistostjov nikdar ni njegovi najbole zagriženi neprijatelje ne. Te sence ne püsto pasti na sebe. Gda mirä na križi, svojo deviško mater zroči deviškomi vučenci, sv. Janoši apoštoli. V nebi ga obdaja vojska deviških diiš,, štere smejo za njim iti. kama šteč se poda. Neba je nàjmre ne kakša velka cerkev, neba je kralestvo, ki niti mej nema. Zato je nedopovedliva čast sprevajati nebeskoga krala. kda ide po svojem kralestvi. I to smejo samo deviške diiše i njegovo pesem smejo spevati tiidi samo te. O, kda Jezuš začne s svojov Mamikov i svojim hranitelom, spevati! Kak sladko se to glasi. Pa pomagati njim smejo samo deviške diiše. I to lepo jakost, te nedopovedlivi kinč si obdržimo, če smo ponižni, če goreče molimo, če se zataiiijemo i če bežimo pred nevarnostmi. „Bog gizdavim proti stane, ponižnim pa da svojo miloščo," nam pravi sam. Ki ne prosi, ne dobi, nam pravi znova Bog. Ki šče nečistoga diiha premagati, more moliti i se zatajiti, postiti, pravi Jezuš. Glejte dečki i dekle, orožje, z šterim
Naši v Franciji: Sküpina delavcov z g. Camplinora.
si ohranite lelijo devištva: ponižni bodite, molite, prečiščavajte se večkrat i zatajiijte se v guči, pogledi, jeli, predvsem pa v pili. V vini je nečistost, pravi sv. Diih Bog.
Potrebno je pa šče edno. Ogiblite se grešnih prilik. „Ki liibi priliko, prejde v njej," pravi sam Bog. Prilika je brezpo-trebno shajanje z driigim spolom. Sv. Hieronim pravi sledeče reči: „Ženska ie goreči ogenj, moški je slama, štera se hitro vužge, vrag je divji viher, šteri v srci ednoga i drügoga ogenj zaneti. I zmaga samo tisti, ki zbeži!" Ogibli se miadina prilik. O ples, keliko devištva si že vničo. Ogiblite se ga skrbno. Žensko poštiij ali ogibli se je. Voda je dobra reč i zemla je dobra reč. Ali oboje vküp je blato. Bodi zdrava pitna voda ti dekla i zdrava rodna zemla ti dečko, a takšiva sta samo tečas, dokeč sta čistiva. Če sta devištvo zavrgla, blato sta, blato, štero nema mesta v Božem Srci, štero steple s svoje obliteli vsaki človek, kelko bole pa ešče najčistejši Bog.
moli.
Vseh milost je samo edna vretina, ta je Bog. Vsa polnost milosti počiva v njem, Njemi ne trebe moliti. Na koga bi se koli On obračao? Boži Sin ravnotak ne potrebüje molitve zasé. Ve je on včlovečena Modrost i Popolnost vu svojem bistvi. Njemi niti za svoje delo ne trbelo moliti, ve je on fundament vseh milošč, A ka je molo, je zato včino, naj nam, stvorenji svojemi da zgled, da molimo. Mi nemarno nikaj od samih sebe, smo nikaj. Mi samo lejko sprejmemo milosti, ne moremo je pa dati. Zato smo dužni brez prenehanja moliti, prositi. Mi smo berači, šterci, kodišje pred Bogom, pravi sv. Auguštin. Mi samo iz miloščine živemo, zato pa moramo den za dnevom klonkati na dveri Smilenosti, da dobimo svoj vsakdenešnji krüh, i da dobimo tiste milošče, ne mogoče dobro delati i slaboga se ogibati.
Verska istina je, da je molitev splošno, učinkovito sredstvo, šteroga se posliižiije Bog, da nas bogati z milosti. Molitev je kliič k vsem kinčom, so vrata k vsem blagoslovom, z šterimi nas obsipava. Moliteo je za nadnaravno živlenje, to je za živlenje brez smrtnoga greha tak potrebna, kak je potreben zrak za naravno, zemelsko živlenje. Zrak dobivamo po d'hanji, milosti po molitvi. Dužni smo tak moliti, kak dihati, če ščemo živeti živlenje milosti. Ki moli. bo brezpogojno rešen; ki ne moli, bo brezpogojno pogüblen. Izvzeta so deca, štera po krsti pridejo v nebesa. Vsi svetniki so rešeni, ar so molili, i vsi prekleti so se pogiibili, ar so ne molili.
Je drevje, štero je pred kratkim bilo trdno i puno živlenj-ske moči, vreh se je bliščo v krasnom cvetji, a za en časek je listje postajalo žutkasto, cvet se je osipao, sad je kilavi, ali nikši na tom drevi. Ka se je zgodilo s tem drevom? Steblo se
vidi zdravo, veke zdrave, nieden škodlivec se ne spravo na vrehek; a če skopaš zemlo kre njega, če pogledaš korenje, te spoznaš, da ma korenje odrezane; zato pa ne more več vlečti iz zemle potrebne hrane, vejne i posejne.
Gledaj, to je zgled krščenika, ki ne moli. Korenje, ki ga je vezalo z Bogom, si je odrezao, gda je tä püsto molitev, zato vejne njegovo dühovno živlenje, zato kaple z greha v greh, s pekla v globši pekeo den za dnevom.
Takši človek je kak ptica, šteroj so odrezali peroti, ne more zleteti visoko, spadne nakle i se vkiipvdari. Takšemi člo-
Našivji Franciji : Izseljenski diihovnik g Camplin so se srečali z svojim bratom Antonom.
veki je meša navada, zato guči pri njej, ali ide vö od nje; takšemi človeki se mrzi vse, ka spomina na Boga; takši človek nosi led v srci; od šteroga zmrznejo vsa dobra dela. I če takši človek pride v tiijino, daleč od cerkve, k driižini, gde ne molijo, gde se celo norčarijo iz molitve i vere, je čiida, če pride celi brezverec domo, ki seja v širšoj okolici svojo nevero? Po-miliivanja vredne diiše! Molimo za nje! Predvsem pa navčimo se i navčimo svoje moliti, goreče i gosto moliti, potem se lejko viipamo, da nevarnosti tiijine njim ne bodo škodile i da molitev reši nas i nje.
iz živlenja našega gospoda jezuša kristusa.
(PO MESCHLERI ) Strta blaženost.
„Blaženi, šteri so lačni i žedni pravice ar bodo nasičeni."
I. Ka naj razmimo pod tov lakotov i žejov?
Ništerni razmijo to lakoto i žejo v dobesednom pomeni, naimre časno pomenkanje i stisko, štero trpijo zavolo pravičnosti. Driigi pa pravijo, da to obstoji v tom, da se zaman triidijo do-segnoti pravico i pravičnost pri svetnih sodiščaj, znova driigi pa, da v gorečnosti za božo čast.
Navadno pa se razmi — in to je šče najbole odgovarjajoči pomen — pod tov lakotov in žejov živo stremlenje in hrepenenje po jakosti, popunosti i svetosti s porablanjom vseh sredstev, štere nam vera niidi, ali na kratko hrepenenje po Kristušovom kralestvi, ki je vsigdar kralestvo pravičnosti i svetosti.
To blaženost označiije tak pravo stremlenje po nadnaravnih duševnih i nebeških dobrotaj v nasprotji s stremlenjom sveta, ki ide samo za čiitnim i zemelskim.
II. Ka nas nagible k tomi stremlenji.
1.	Kristušovo kralestvo je predvsem kralestvo nadnaravne pravičnosti i svetosti. Njegov ciò so nebesa, njegova sredstva, naredbe i uspehi so samo v tom, da nas oslobodijo greha, da nas sposobijo za jakost i nadnaravno službo, da si tak pridobimo nebeško blaženost v doseglivoj meri.
2.	Jakost, popunost i svetost so dobrine, ki so položene samo v moč človečo i je more človek z milostjov božov gotovo dosegnoti. To pomeni obečanje: „Nasičeni bodo." V Krisluši najdemo vse: oslobojenje od greha i smrti, milost i večno živlenje,
Nikaj je Bogi ne bole dopadlivo kak ravno to hrepenenje i stremlenje po nadnaravnoj svetosti i za to da Bog tiidi najrajši svojo milost.
To vroče hrepenenje samo je najbolše sredstvo, da svetost dosegnemo. Vse triide nam olajša. Što je lačen, tistomi tekne vsaka jed.
Hi. Kakše hrepenenje mora biti.
Kak je pravo sam Zveličar, more biti to hrepenenje živo, trdno i delavno; more biti takše, da prevzeme vse naše bistvo, naše mišlenje i prizadevanje; to more biti hrepenenje, šteromi so podrejena vsa časna stremlenja, da njemi stiižijo; to je takše hrepenenje ino stremlenje, ki je namenjeno za samo edno edino nalogo človekovoga živlenja.
Peta'bìaienost.
„Blaženi, ki so smileni, ar smilenje zadobijo".
I. Bistvo smilenosti.
Smilenost je sočutje z bližnjim pri njegovih nesrečaj i vola, da njemi odpomoremo od nevole. To je deo liibezni do bližnjega, zato je po svojoj naravi edna med najvzvišenejšimi jakostmi. Dve vrsti slaboga je, telovno i dühovno. Zato mamo tiidi dela telovne smilenosti i dela diihovne smilenosti. I k smilenosti se lehko včimo v mislih, v čiitenji, v rečaj i v djanji.
Smilenost ma značaj vzvišenosti, davle nam posebni značaj spodobnosti z Bogom, šteroga pot je istina i smilenje.
Zato more Kristušovo kralestvo v nasprotji s trdosrčnostjov i nesmilenostjov brezvernoga sveta nositi na sebi te boži značaj
Naši v Franciji : V Aulos-i pred oltarom, pri šterom bo sprejeli sv. prečiščavanje.
smilenosti. I v istini je Cerkev velka ustanova smilenosti bože za diiševno i telovno nevolo človeštva.
Jakost smilenosti je primerna i potrebna za vsakoga, samo pomislimo, kelko nesreče i slaboga vsake vrste je nà sveti, pa tüdi kelko smilenosti nam je že skazao Bog i lüdje i kelko je šče čakamo. Smo pa ravnotak popunoma navezani na smilenost Boga i lüdi i brez toga nemremo obstati.
Smilene čaka plačilo: „Ar smilenje zadobijo". Predvsem bomo meli v Bogi milostnoga sodnika. Za kelke je ravno smilenost pot do blaženosti! Tüdi v molitvi i v notrašnjem živlenji brez blagoslova smilenosti ne bomo mogli ostati. Bog nas pozove k sebi s tolažlivov mislijov, da bo rad naše molitvi po-slühno i nam dao vsigdar novo vzpodbüdo i veselje do dob-roga dela.
JEZUŠOVO ŽIVLENJE V PRESVETOM OLTAR. SVESTVI.
Jezuš v presvetom oltarskom Svestvi ponavla svoje javno živlenje, svoje duge poti, svoje predge, svoje čiide, svoje celo delovanje.
Kak je te prehodo vse pokrajine svoje domovine, tak prehodi zdaj vse dežele sveta, ve se pa najde kinč naše diiše po čelom sveti od severnoga do jiižnoga tečaja. Njegovo Srce bije z večnov liibeznostjov v večnom ledi tak kak v večnoj vročini, na najvišiših goraj tak kak v najglobših nižinaj zemle. Kak v živlenji, tak zdaj, povsod tolaži, povsod blagoslavla, povsod vči, povsod vrači diiše. Njegova prilika od gostiivanja kak lepo se spunjava pri sv. prečiščavanji, štero je najdragocenejše goščenje na sveti. Vsa kralevska goščenja so temna senca proti tomi, pri šte-rom zavživa črv zemle svojega Gospoda i Boga odičeno Telo.
Njegova prilika od razsipnoga sina, koga je oča obino i njemi je goščenje pripravo, se popolnoma spuni po vsakoj do-broj spovedi nad zablojenov diišov, štero stisne dober Jezuš na sVoje bože Srce i njej pripravi goščenje, šteromi se veselijo an-gelje, to je goščenje svetoga obhajila.
Kak je v živlenji povnožo po čiidnoj poti kriih, da so se jezeri nasitili z par kolačekov, ravnotak blagoslovi malo hošti-jico, da jo milijoni lejko zavžijejo den za dnevom. Kak je negda spremeno vodo vu vino, tak zdaj spremenja kriih i vino v svoje sveto Telo i Krv.
Kak je negda vračo telovno betežno, tak zdaj vrači dü-ševno betežne i vtišava viher strasti, kak je te viher na morji. Oltarsko Svestvo je stalna čiida, ki se godi na Jezušovom svetom odičenom teli, štero se skrije pod mali žaložek krüha i pod par kaplic vina, tisto telo, štero je dühovno i lejko prehodi v hipi vse meje sveta.
Kak je v svojem živlenji kazao neprestano dobroto, ponižnost, potrplivost i delio dobrote, tak deia tüdi zdaj vsem dü-šam. Razlika je samo ta, ka je te na ednom mesti delao tak, zdaj pa na vseh krajaj sveta. Te je pokazao smilenost ednoj Magdaleni, ednomi Zaheji, ednomi Petri, zdaj dela to po čelom sveti vsem blodnikom. O, da bi mi mogli samo en pogled vrčti v düSe, raztopilo bi se naše srce v zahvalnoj lübezni du Jezuša i s sklonjenov glavov bi spregovorili: Dober Jezuš, večna hvala ti bodi I Povsod ga najdemo, v noči i vudne, povsod i vsikdar je pripravlen, da nam pomaga, da nas poslühne, da nas brani i reši. O, kak neizmerno morje milosti se zbira v malom taber-naklil Vse dtiše do konca sveta se lejko v njem skoplejo, da se očistijo grehov i da se posvetijo.
Njegova nazočnost v Oltarskom Svestvi nam je rodila srce pomirjajoče i tolažeči pobožnosti. Novi svetki ali dnevi klečanja so sad njegove nazočnosti. Molbe Najsvetejšega, meše z Naj-
svete jšim, večernice z blagoslovom, procesije na Telovo, Velko soboto, po duhovnih vajaj ali v velikih stiskaj zvirajo vse iz presvetoga Oltarskoga Svestva i so ponovitev njegovoga slav-noga vhoda v Jeružalem na Cvetno nedelo.
MED NAMI JE JEZUŠ.
Med nami je Jezuš, v oltari žive; v odpreto Srce mi diišo zove ... O zovi i té, ki blodijo v temi oklajeni z grehi I O pošli pastére svetniško goreče v piiščavo med trnje,
da rešijo ovce, ki vmro si za njé! Naj znajo Tebe, Ti prido v srce ... So moje žele... Med nami je Jezuš, v oltari žive ; v odpreto Srce vse diiše zové ...
Srčen.
Naši v Franciji: Zbrani v Longsolsi lani 27. marca.
Z LEHKOTOV SE DOBIJO VELIKI PORCI-UNKULSKI ODPÜSTKI.
Leta 1924. je bilo določeno, da se porciunkulski odpüstki morejo dobiti samo v cerkvaj frančiškanskih (frančiškani, minoriti, kapucini). Slavno vladajoči sv. Oča Pij XII. pa so odredili, naj te odpüstke z lehkotov pridobi vsaki vernik, da se ti odpustki lejko dobijo v farnoj cerkvi i šče po kapelaj, če so velike fare. Dušni pastirje naj samo javijo to višjoj cerkvenoj oblasti i ta dobi to olejšavo iz Rima.