613
Planinske pesmi.
Ko večerni tihi dihi nad goro trepeČejo, takrat pravljice duhovi si  v vrheh šepeČejo . .
In poslušal deček rožni sem v mladosti njih glasove, ko snežnikov mračne glave je objemal vetra šum.
Pa sem   sanjal, sanjal sladko o gradovih, o meglicah, o življenju, polnem rožic — tamkaj gori v alpskem snu ...
A sedaj v večernih urah hodim sam in zrem v daljavo, kjer se dvigajo snežniki v mraku v biserno nebo.
In v srce mi plava misel, tako žalostna in hladna, kot jesenske nočne megle mračni in drhteči dih . . .
Kakor pravljica prelestna noČ na žemljici sloni, in igra se vetrc šumljajoči z nje dehtečimi lasmi.
Kakor zvesti zaročenec jo objema krog vratu in šepeče ji besede sladke,
spev pokoja, spev miru .
In šumi ji vse pozdrave, ki jih naročile so oj planine drage, ko se solzne od njega ločile so . . .
Pa posluša noč šumeča tiho šepetanje to in vzdrhti v neskončnomili sreči solza ji rosi oko . . .
Jutro speje Čez poljano
kakor angele zlatokril
in poljube smehljajoče
rožam v lica diha mil . . .
V neizraznem trepetanju pa drhtijo cvetke vse,
njih zahvala v rosnem jutru tja pred prestol božji spe
Tam v daljavi snežne gore
tiho so se javile in z meglico plavajočo mene so pozdravile . ..
Pa jim lice bilo tožno, ko so semkaj gledale —
Ah, saj vem, planine, kaj  bi
rade mi povedale!
4-
Ah, da mogel jaz bi enkrat
z jutrom mladim v novi dan,
tja k planinam,  tja k planinam, na prelepo mojo stran!
Tam  bi molil, sveto molil
v rosno jutro, v tiho noč,
pa drhtele bi planine,
bajke mi šepetajoč . . .
Tu v tujini, v svetni blodnji
zabila je duša vas, tu v tujini, daljni,  daljni vaš izgubil sem obraz . . .
Pa sedaj ljubezen zemska
plaho je izginila: vaša poezija sveta dušo je prešinila . . .
Cvetko Slavin.
»Dom in Svet" 1901, št. 10.
40