Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava  16 | 2011 Pravo, morala in vladavina zakona Vladavina zakona po Franciscu Laporti Mestoma prelahko dosegljivi, in vendar neuresničljivi vzor? Rule of Law According to Francisco Laporta: A Somewhat Surprisingly Achievable and Yet Unrealizable Ideal? Andrej Kristan Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/2132 DOI: 10.4000/revus.2132 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 10 décembre 2011 Number of pages: 95-100 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Andrej Kristan, « Vladavina zakona po Franciscu Laporti », Revus [Spletna izdaja], 16 | 2011, Datum spletne objave: 10 décembre 2012, ogled: 22 septembre 2020. URL : http://journals.openedition.org/ revus/2132 ; DOI : https://doi.org/10.4000/revus.2132 All rights reserved 95 revija za evropsko ustavnost (2011) 16 www.revus.eu revus (2011) 16, 95–100 Kdaj se lahko reče za nek pravni red, da je pravičen? Pogoji zatrdljivosti v primeru takšne izjave niso enostavni. Obstaja pa (kot nujna pri- spevajoča sestavina) po Franciscu J. Laporti za to »množica zahtev napram oblasti in napram pravu, ki morajo biti zadoščene v največji možni meri«.1 To je tudi prva (formalna) opredelitev vla- davine zakona po Laporti: O1 »[V]ladavina zakona [je] usmerjevalna moralna ideja[, sestavljena iz] množice zahtev […] napram oblasti in napram pravu, ki morajo biti zadoščene v največji možni meri« (str. 12). To opredelitev jasno izraža dve postavki, ki ju Laporta sprejema vse od začetka svoje eruditske in miselno prodorne knjige Vladavina zakona. Sodoben pogled (Editorial Trotta, 2007). Prvič: vla- davina zakona je poustvarjena ne kot pozitivno- pravni pojem – čeprav sicer tudi pomeni enega od sestavnih členov pravne države (str. 12) –, am- pak kot moralni vzor. Drugič: moralno, pravično in vladavina zakona so v tem Laportovem pogle- du odvisni od pogojev možnega. V nadaljevanju bom ta predlog oznamoval (v grobem) in prevprašal. Najprej bi rad izpostavil predvsem tiste razloge, zaradi katerih vzpostavlja v določenih okoliščinah ta odvisnost vladavine zakona od pogojev možnega vprašljivo nizek standard (1). V drugem delu pa bom pozornost 1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley. Una visión actual, Madrid, Trotta, 2007, 12. Na strani v tej knji- gi bom v nadaljevanju napotoval v oklepajih v glavnem besedilu. Andrej Kristan Vladavina zakona po Franciscu Laporti Mestoma prelahko dosegljivi, in vendar neuresničljivi vzor? Franciso J. Laporta, El imperio de la ley. Una visión actual (Madrid: Trotta 2007). Za odgovor glej: Francisco J. Laporta, Vladavina zako- na: đenovski dijalog. Odgovor Kristanu, Revus - Revija za evropsko ustavnost (2011) 16, 101–103. 96 revija za evropsko ustavnost REVUSOV FORUM (2011) 16 www.revus.eu posebej usmeril v eno od zahtev, zaradi katere se – kljub prvi ugotovitvi – taisti moralni vzor na koncu izkaže kot neuresničljiv (2). 1 OD POGOJEV MOŽNEGA ODVISNI IN OBJEKTIVNO DOLOČLJIVI VZOR Če bi moral avtorjevo sporočilo izraziti s sli- kovito primerjavo, bi dejal, da je „ključ“ za razu- mevanje tega, kako v naših družbah rabimo izraz vladavina zakona, v ideji osebne avtonomije. Po eni strani ima osebna avtonomija »vlogo utemeljujoče predpostavke« (str. 18) oz. »osnov- nega moralnega izhodišča, ki idejo vladavine za- kona vzdržuje« (str. 13). Po drugi strani pa osebna avtonomija daje tudi »orientacijsko merilo« (str. 18) pri zamejevanju pomenskega polja obravna- vanega pojma. Nekoliko kasneje (§ 1.2) bom pojasnil, za- kaj avtor na podlagi povedanega lahko iz ideje osebne avtonomije »izpelje« (glej str. 13) celo »vrsto nasledkov«, s čimer usmerjevalno idejo vladavine zakona opiše na objektivno preverljiv način. Še prej (§ 1.1) pa vabim k razmisleku o (ne) ustreznosti zaključkov, ki izhajajo iz oznamovanja zahtev vladavine zakona kot odvisnih od pogojev možnega (in torej ne absolutnih oz. neodvisnih od življenjskih okoliščin). 1.1 (Ne)ustreznost odvisnosti od pogojev možnega Poudarek, da so zahteve vladavine zakona odvisne od pogojev možnega, odlikuje to, da je z njim mogoče pojasni, zakaj smo – izhajajoč iz tega vzora – v določenih življenjskih okoliščinah bolj (ali pa manj) kritični do oblasti in do prava ka- kor v drugih. Prav nič čudno ni, na primer, če nek posameznik, ki kritizira ali celo močno kritizira določene postopke in pojave v eni od „zahodnih“ družb, istočasno izraža veliko bolj prizanesljive sodbe o kakšnem režimu ali ureditvi v državah „v razvoju“. Zdi se, da se večkrat obnašamo tako, kot da bi menili, da v eni državi isto postopanje ali ista raven jamstev zadosti zahtevam vladavi- ne zakona, medtem ko jim v drugi ne. S tem, da se upošteva odvisnost zahtev vladavine zakona od pogojev možnega (ali bolje: da se temu vzoru pripisuje relativnostni značaj), je takšno sodbo mogoče pojasniti brez sklepa pod črto, da je po- sameznik, ki jo izreka, nujno hinavec ali človek z dvojnimi merili. Ob tem je z izpostavitvijo relativnosti vlada- vine zakona mogoče zavreči vse ugovore tiste vrste, ki stremijo k prikazu, da so nekatere od zahtev, predstavljenih v knjigi, bodisi ne povsem uresničljive ali pa dejansko neuresničljive.2 Kljub temu pa bi bilo za nekatere lahko kot neustre- zni nasledek relativnosti označeno dejstvo, da ta dopušča razumevanje vladavine zakona kot standarda, ki mu je mogoče zadostiti tudi v oko- liščinah (izrednega stanja, npr.), v katerih je tisto, kar je mogoče, zelo malo ali celo nič. Pa ni to pre- senetljivo in na nek način tudi skregano z našimi osnovnimi občutki? Poglejmo. Laporta bi se omenjenemu ugovoru lahko v naprej izognil, a se ni. Če bi kakor koli določil nek najnižji (minimalni) standard, pod katerim o vla- davini zakona ne bi mogli govoriti, bi pozornost vzbujajoči nasledek iz prejšnjega odstavka one- mogočil, še vedno pa bi ohranil prednosti relativ- nostnega značaja obravnavanega pojma. Če bi takšen najnižji (minimalni) standard postavil zdaj, tj. post scriptum, bi prav tako ovrgel ugovor (nanj nakazujem že s podnaslovom), da lahko njegov pogled na vladavino zakona ta standard potisne prenizko. V Laportovem predlogu sam ne najdem ovir, za postavitev minimalnega standarda. To pa ne pomeni, da avtor morda nima dobrih (čeprav v knjigi nepredstavljenih) razlogov, ki podpirajo njegov izpust. Na primer: en od dobrih razlogov za to, da se ne določi takšnega minimalnega standarda (posledično je moralni vzor vladavine zakona ohlapen pojem) je v tem, da se tako onemogoči sklicevanje na posebne okoliščine ali kakšno izre- dno situacijo – rekoč, da ta lahko začasno zadrži spoštovanje vladavine prava. Drugače bi bilo, če bi se izpolnjevanje tega vzora lahko opustilo npr. v izrednih razmerah ali vojnem stanju, ki včasih v 2 Tu se oziram k nekaj sicer bistrim kritikam, ki so bile izvirno objavljene skupaj s pričujočim prispev- kom v reviji Analisi e diritto 2011: Diego Dei Vecchi, Reglas derrotables en El imperio de la ley, Analisi e diritto 2011, 271–280; Álvaro Núñez Vaquero, La interpretación en El imperio de la ley, Analisi e di- ritto 2011, 237–246; Alessio Sardo, Autonomia e in- terpretazione, l'ideale di Francisco Laporta, Analisi e diritto 2011, 247–259. 97 revija za evropsko ustavnost Vladavina zakona po Franciscu Lapor ti (2011) 16 www.revus.eu naših deželah že lahko zadržijo izvrševanje ustav- nih jamstev za varstvo človekovih pravic.3 V skladu s takšnim stališčem (takšno bi lah- ko bilo stališče Laporte) ne bi bilo nobenega življenjskega primera, ki bi ne zapadel pod zah- teve vladavine zakona. Tako ne bi mogli reči, da zaradi boja proti terorizmu, na primer, vladavina zakona ne velja za postopke proti zajetim sovra- žnim bojevnikom. Zahteve vladavine zakona bi se prilagajale možnemu, a prav nikoli ne bi bile neuporabljive. Kar to, kaj je v danih okoliščinah možno, ni nekaj določenega (kot je določen od- govor na vprašanje, ali smo v javno razglašenem izrednem ali vojnem stanju), pa bi seveda vedno obstajala negotovost glede tega, kako bo nepri- stranski sodnik naknadno ocenil meje možnega postopanja. Laporta ne pojasni odsotnosti minimalnega standarda, pod katerim bi ne mogli govoriti o vla- davini zakona. Dejansko v tej zvezi ne reče prav nič, zato ni gotovo, ali gre tu preprosto za prazni- no v njegovi analizi ali za povsem zavestno (mor- da strateško?) izbiro s ciljem, da zaobjame težnje k močnejšemu zavezovanju pravno-političnih igralcev oz. k vzpostavljanju večje odgovornosti zanje. Kakršen koli naj bo avtorjev odgovor na to vprašanje, je poudarek, ki ga daje odvisnost zahtev vladavine zakona (kot se te razume v na- ših družbah) od pogojev možnega, morda naj- pomembnejša med drugimi izvirnimi potezami njegovega zarisa. Drugi pomemben korak v njegovi razčlembi pa je tisti, ki mu omogoči postaviti temelje za to, da kasneje lahko »predmet pomenskega nanaša- nja« (str. 18) pojma vladavine zakona predstavi na »prepričljiv« način oz. – z drugimi besedami – na objektivno preverljiv način. 1.2 Orazumljeni okvir razpravljanja o v svojem bistvu spornem pojmu Preden na objektivno preverljiv način »zariše in opredeli […] polje in meje pojma vladavine 3 Med drugim mislim na 16. člen Ustave RS (1991) in na 55. člen španske ustave (1978); a tudi na 15. člen evropske Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1950), 30. člen Evropske socialne listine (1961), prvi odstavek 4. člena Med- narodnega pakta o civilnih in političnih pravicah (1966) in 27. člen medameriške Konvencije o člo- vekovih pravicah (1969). zakona« (str. 17), mora avtor razrešiti težavo, ki je skupna vsem „v svojem bistvu spornim“ poj- mom. Kot je opažal že Walter Gallie – on je takšne pojme oznamoval z razkritjem njihovih sedem posebnosti4 –, so razprave o njihovih pravilnih rabah brez konca. Po mnenju Laporte (str. 17–18) je razlog v tem, da »so v njih pojmovna vpraša- nja neločljivo povezana z vprašanji utemeljitve,« zaradi česar je »nemogoče« določiti okvire neke- ga takšnega pojma, ne da bi ponudili vsaj neko hipotezo »o vprašanjih utemeljitve«. Da ne bi odpiral – kot pravi avtor – »nekoristne in nepre- pričljive« razprave o vladavini zakona (ali k njej pristopal), sam privzame naslednjo hipotezo: H1 »[M]oralni temelj vsega zapletenega prostora norm in institucij, ki vzpostavljajo to, kar danes označujemo s pojmom vladavine zakona, ni nič drugega kot tiha stava v prid osebni avtonomiji« (str. 18). Ker je H1 osrednja hipoteza celotnega La- portovega predloga, skupaj z odvisnostjo od po- gojev možnega, podčrtano zgoraj v opredelitvi O1, postavlja merilo za razlikovanje tistih kritik Laportovega projekta, ki tega napadajo od zunaj, od tistih, ki ga prevprašujejo od znotraj. Prve (zunanje kritike) so tiste, ki skušajo po- kazati, zakaj je H1 zgrešena in/ali O1 nezanimiva. Z drugimi besedami: zunanja je takšna kritika, ki pravi, da njegova hipoteza in/ali zahtevam vlada- vine zakona pripisana relativnost ne uspeta poja- sniti (ali ne koristita pojasnitvi) danes prevladujo- če rabe tega pojma v naših družbah.5 Druge (notranje kritike) imajo eno od dveh oblik. Bodisi zavračajo vsebino (ne pa vloge), ki jo avtor pripisuje ideji osebne avtonomije,6 ali pa 4 Walter B. Gallie, Essentially Contested Concepts, Proceedings of the Aristotelian Society (1955-1956) 56, 167–198. 5 Zanimivo je ugotoviti, da nihče od teh, katerih misli o Laportovi Vladavini zakona so objavljene v Analisi e diritto 2011, ne razvija tovrstne kritike. 6 Tako npr. Rodolfo A. Inaudi, El concepto de auto- nomia personal en Francisco J. Laporta, Analisi e diritto 2011, 181–187. Po drugi strani Pau Luque razpravlja mdr. o vlogi osebne avtonomije: Pau Luque, Mundos sin reglas, pluralismo de valores e imperio de la ley. Acerca de El imperio de la ley de Francisco Laporta, Analisi e diritto 2011, 199–204. 98 revija za evropsko ustavnost REVUSOV FORUM (2011) 16 www.revus.eu zatrjujejo, da iz istih premis izhajajo druge zahte- ve in ne (ali ne zgolj) tiste, ki jih razkriva Laporta.7 Tretje možnosti, tj. pokazati na neskladje, protislovje ali preprosto na neko napetost med različnimi »teoretičnimi odločitvami«, katerih »sprejetje nam narekuje« (str. 13) po mnenju Laporte vzor vladavine zakone – kakršnega je v knjigi sam razkril –, se ne more predstavljati kot kritiko njegovega projekta pojmovne poustva- ritve ali rekonstrukcije. Po mojem videnju stvari gre bolj za kritiko rabe, ki je je pojem vladavine zakona deležen v naših družbah, ali (če ponovim ubeseditev po H1) za kritiko »tistega, kar danes označujemo s pojmom vladavine zakona« (str. 18). Če ta fragment izgubimo izpred oči, se La- portova knjiga prav lahko bere (in se dejansko tudi bere)8 kot množica njegovih normativnih naukov za oblast in za pravo. Če, nasprotno, ta fragment vzamemo zares, pa njegov projekt ve- liko bolj ustreza opisovanju (s pomočjo pojmovne analize) tistih normativnih naukov, ki izhajajo iz ideje osebne avtonomije in ki – sledeč hipotezi – kot celota danes poustvarjajo »predmet po- menskega nanašanja« (str. 18) pojma vladavine zakona. Razen tistega, na kar lahko sklepamo iz H1 (in še nekaj drugih fragmentov),9 knjiga ne daje odgovora na vprašanje, katera od dveh mogočih razlag (normativistična razlaga ali opisniška raz- laga) bolje opredeli Laportin projekt. Ker pa se z normativistično razlago porodi nekaj protislovij, ki iz opisniške razlage ne izhajajo – ali pa se zanje (iz že omenjenih razlogov) vsaj ne da okriviti av- torja –, bom sam posvojil opisniško razlago. Tudi s tem, dobrodušnim tolmačenjem pa ne moremo zaobiti naslednjega problema: čeprav so v splo- 7 Takšne so razprave Federica Joséja Arene in Die- ga Morena Cruza (tako kot tudi drugi del mojega argumenta): Federico J. Arena, Normas sociales y expectativas bajo El imperio de la ley, Analisi e dirit- to 2011, 163–170; Diego Moreno Cruz, El imperio de la ley de Laporta: a wishful thinking, Analisi e diritto 2011, 215–236. 8 Glej v tem smislu Dei Vecchi 2011 (op. 2), Núñez Vaquero 2011 (op. 2) in Sardo 2011 (op. 2). 9 Kot, npr. na podlagi tega (str. 13): »Če sprejmemo [v knjigi razvijano] idejo, potem je na nekatera vpra- šanja treba odgovoriti na določen način. Če to ni mogoče, vladavina zakona izgubi nekaj vrednosti, ki naj bi jo imela.« šnem – kot smo videli – zahteve vladavine zako- na odvisne od pogojev možnega, je zaradi ene od tistih, ki jih avtor posebej izpostavi, moralni vzor vladavine zakona neuresničljiv. 2 PO NEPOTREBNEM UTOPIČNI MORALNI VZOR Vzor ni utopičen v celoti. Nasprotno, največji del njegove vsebine je posebej privlačen. Mno- žico moralnih zahtev, ki »se izpeljujejo« (glej str. 13) iz ideje osebne avtonomije, lahko razdelimo na dva dela. Na eni strani imamo takšne, ki v po- zitivnem smislu kažejo na to, da se vzor vladavine zakona izpolnjuje in da »so se s tem vzpostavili pomembni temelji pravičnosti« (str. 13). Na drugi strani so takšni, ki na to kažejo v negativnem smi- slu in torej »niso združljivi z obravnavano usmer- jevalno idejo« (str. 13). Ker bi rad poudaril, da gre za pogoje, ki k vladavini zakona zgolj prispevajo,10 predlagam, da jih poimenujemo „kazalci“. Negativni kazalci vladavine zakona so tako tisti pristopi, prakse in teoretična stališča, ki po razlagi Laporte »porajajo ureditve in politične ter pravne razmere, ki s te- žavami izpolnjujejo [njene] zahteve« (str. 13–14). Takšni so npr. decizonizem (str. 108 in nasl.), parti- kularizem (str. 119 in nasl.), pravoslovje načel a la Dworkin, Alexy, Atienza in Ruíz Manero (str. 122 in nasl.), intencionalizem (str. 190 in nasl.) in skep- tični nauk o razlaganju (str. 178 in nasl.). Na drugi strani se pozitivni kazalci vladavi- ne zakona delijo v tri skupine. Eni so povezani s strukturo družbene ureditve (2. pogl.), drugi s porajanjem prava (3. pogl.), tretji pa so pove- zani z oblikovnimi in vsebinskimi zahtevami, ki jih morata izpolnjevati neka pravna ureditev in njena uporaba (pogl. 4–9). Laporta sam opozori, da v njegovem delu lahko pogrešamo posebno poglavje »o institucionalnem aparatu, ki ga vla- davina zakona zahteva« (str. 13). Kljub temu pa njegova razčlemba daje precej več od splošne- ga in ohlapnega okvira. Ne da bi težil k izčrpno- sti, se dotika mnogih posebnih težav in odprtih vprašanj za teorijo prava in njegovo razlago ter uporabo. 10 Ob tem pa vladavino zakona pripisujem zgolj prav- nemu redu v celoti in ne vsaki od njegovih neštetih sestavin posebej. 99 revija za evropsko ustavnost Vladavina zakona po Franciscu Lapor ti (2011) 16 www.revus.eu Ena od glavnih argumentativnih niti knjige tako kaže, po mojem prepričljivo, zakaj je raba pravil tista, ki – kot sredstvo za družbeno urejanje – krepi vladavino zakona precej bolj kot raba na- čel, standardov, smernic itd. (tj. če raba slednjih sploh krepi vladavino zakona). Kot pravi avtor, pravila »spreminja[jo] okoliščine našega odlo- čanja v parametrične okoliščine in odstrani[jo] v precejšnji meri negotovost, ki izhaja iz sprejema- nja odločitev v strateških okoliščinah« (str. 58). Manj prepričljivo – čeprav bolj ustaljeno – je po drugi strani11 Laportino sklicevanje na tisto zahtevo, ki se nanaša na oblast in na dinamični vidik pravnega reda, po kateri H2 »mora biti vsaka oblast predvidena in izvrše- vana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblastitvenih pravnih norm« (str. 95). Po skrajni razlagi, ki jo Laporta po nepotreb- nem jemlje za svojo (§ 2.2), ga H2 vodi v utopično pojmovanje vladavine zakona (§ 2.1). 2.1 Zahteva nemogočega Zahteva, da je vsaka oblast predvidena in iz- vrševana v skladu z neko množico prej vzposta- vljenih pooblastitvenih pravnih norm, dosledno vzeto pomeni kršitev načela, po katerem vsaka obveznost predpostavlja možnost.12 Zahtevek, da je vsaka politična avtoriteta in vsaka pravna avtori- teta »predvidena in prepoznavna s pomočjo prav- nih norm,« ki so bile vzpostavljene že prej, »v izho- dišču« – kot pravilno sklene Laporta na podlagi H2 – »jemlje možnost pravne potrditve veljavnosti« de facto oblasti, državnih udarov ali (z drugimi be- sedami) vsake tiranije ex defectu tituli (str. 95). Čeprav bodo brez dvoma mnogi imeli obču- tek, da je njegovo stališče treba podpreti, to stali- šče odpira nemajhen problem. Mislim na vpraša- nje izvora oblasti in prava oz. na trenutek, ko se prvič porodita. Iz že omenjene trditve, da vladavina zakona jemlje možnost „pravno“ potrditi veljavnost neke oblasti, ki je zaradi odsotnosti naslova nelegiti- 11 Ob teh dveh konkretnih točkah tu izpuščam po- polnejšo strnitev avtorjevega predloga, saj bi ta presegla namen pričujočega prispevka. 12 Napotujoč na Riccarda Caracciola dodajam, da gre za „možnost“ tipa ali (z njegovimi besedami) za „možnost 1“: Riccardo Caracciolo, Un dilema en torno a la naturaleza de las normas (neobjavljeno). mna, izhaja ne zgolj to, da je nemogoče s strani takšne nelegitimne avtoritete postavljene norme obravnavati kot z vladavino zakona skladne nor- me, ampak tudi to, da jih je nemogoče obravna- vati kot pravne norme. Ker pa obveznost predpo- stavlja možnost – in zdi se, da se o tem strinjamo –, se sprašujem, kakšen način prvotne poroditve oblasti (in prava) bi lahko izpolnil zahteve takšne- ga pojmovanja vladavine zakona. Katere poobla- stitvene pravne norme so tiste, ki obstajajo pred prvo pravno normo? Menim, da kelsenijanski joker ne more služiti v odgovor na postavljeno retorično vprašanje. Z jokerjem se nanašam na transcendentalno pred- postavko (v njegovem primeru: predpostavko temeljne norme celotnega pozitivnopravnega reda), ki je Hansu Kelsenu omogočila obrambo svojih predstav. Če je javnost norm nekakšen sine qua non vladavine zakona – in tudi na tej točki se zdi da soglašamo13 – potem nobena predposta- vljena norma ne more izpolniti nujnega pogoja za dosego našega vzora. Mutatis mutandis bi se tudi neka bolj hartovska ali konvencionalistična rešitev morala soočiti z istim ugovorom. Pred razmislekom o izhodu iz začaranega kroga se bo koristno vprašati, ali posvojitev ideje o osebni avtonomiji (kot merila za določanje kon- kretnih zahtev vladavine zakona) Laporti resnič- no narekuje obstoječo ubeseditev H2. Kakršen koli naj bo že avtorjev razlog zanjo, ga jaz sam ne vidim. 2.2 Izhod iz začaranega kroga Na prvi pogled sta poti izhoda iz utopije dve. Obe terjata natančno preubeseditev H2. Bodisi se težave lotimo tam, kjer Laporta zahteva prav- ne norme (z njimi naj bi bilo v naprej predpisano vsako pooblastilo, torej tudi pooblastilo ustanov- nim oblastem), ali pa izbrišemo njegovo formal- no zahtevo, da mora biti prav vsaka oblast pred- videna in izvrševana po pravu. Po prvem poskusu izpolnitve načela obve- znost predpostavlja možnost, bi H2 lahko dobila takšno obliko: H2* Vsaka oblast mora biti predvidena in izvrševa- na v skladu s prej vzpostavljenimi pooblastitveni- mi [pravnimi] normami. 13 Vprašanje je: katero vrsto javnosti terjajo konstitu- tivne norme? 100 revija za evropsko ustavnost REVUSOV FORUM (2011) 16 www.revus.eu Na mestu je nemudoma pojasnilo (tj. da ne bi izstopili izpod vladavine zakona), da mora biti vsaka ustanovljena oblast vedno predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpo- stavljenih pooblastitvenih pravnih norm. Na dru- gi strani pa mora ustanovna oblast izpolnjevati neko drugo vrsto norm (ne pravnih norm) – ki so, tako si domišljam, izpeljane iz samega pojma osebne avtonomije ali (natančneje) iz moralnega vzora vladavine zakona kot množice iz osebne avtonomije izvedenih zahtev. Brez odgovora ostaja vprašanje, kaj točno zahtevajo takšne ne pravne norme za ustanovno oblast; a se tudi na to vprašanje brez dvoma lahko poda privla- čen odgovor (četudi zaradi očitnega problema objektivnosti moralnih vzorov ne bo povsem nesporen). Po drugem poskusu, da H2 prilagodimo im- perativu mogočega, bi se vanjo lahko poseglo takole: H2** Vsaka ustanovljena oblast mora biti predvi- dena in izvrševana v skladu s prej vzpostavljenimi pooblastitvenimi pravnimi normami. Tako kot v prejšnjem odstavku ostaja zani- mivo vprašanje tudi tukaj tisto o zahtevah, ka- terih izpolnitev naj bi po Laporti nalagala neka možna vladavina zakona ustanovnim oblastem. Medtem ko glede točnega odgovora ostajamo v nevednosti, obe predlagani spremembi njegove teze ponovno odpirata možnost premisleka o sklepu v zvezi z oblastmi brez naslova, tj. o skle- pu, ki ga Laporta – kot smo videli – izpelje iz H2 v njeni izvirni obliki: Ali smo prepričani, da vladavi- na zakona jemlje možnost pravno potrditi veljav- nost vseh nelegalnih sprememb in/ali vsakega nelegalnega izvrševanja oblasti? To vprašanje prav gotovo ni nepomembno. Če je odgovor pritrdilen, potem se odsvetuje vsaka nasilna sprememba oblasti; če je nikalen, se revolucionarnim vladam daje možnost, da do- sežejo (četudi le postopoma) legitimnost, osno- vano na vladavini zakona. Ker v dandanašnjem svetu dejansko obstajajo ureditve, ki izhajajo iz državnih udarov in jih zdaj označujemo kot bolj ali manj skladne z moralnim vzorom vladavine zakona, se ponovno vračam k prošnji za pojasni- lo, ki sem jo na avtorja naslovil že v eni od pred- hodnih točk: Ali nam ponuja pojmovno poustvaritev ce- lotne množice zahtev, ki jih danes večinsko ozna- čujemo z izrazom vladavina zakona, in gre zaradi tega njegovo knjigo brati kot opisovanje neke do- ločene skupine obstoječih normativnih naukov? Ali pa je (v nasprotju z mojim branjem knjige) njegova izhodiščna točka sama ideja osebne av- tonomije, njegov predlog pa zgolj normativni po- skus, da pod izrazom vladavina zakona združi vse tiste nasledke te ideje, ki se nanašajo na oblast in na pravo? Namesto zaključka strnjeno ponavljam še ostali dve vprašanji, ki ju – glede na vse zgoraj povedano – odpira Laportina pretanjena raz- člemba pojma vladavine zakona: Prvič, na kakšen način izhaja (če resnično izhaja) iz ideje osebne avtonomije zahteva, da mora biti vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko prej vzpostavljeno množico poo- blastitvenih pravnih norm? In končno, kaj je razlog, da a priori ni določil najnižjega standarda, pod katerim ne bi imelo smisla govoriti o vladavini zakona? Predstavitev avtorja Andrej Kristan je sourednik Revusa in dokto- rand filozofije prava na pravni fakulteti Univerze v Genovi.