Slov. romarji v Riinu. Mnogoteri se je razveselil naznanila, da se priredi tudi za Hlovence romarski vlak v Rim. Težko je pričakoval onega dneva odhoda, da bi zamogel v resnici se napotiti proti veenemu mestii. Skoro pri vsaki večji postaji znašel se je kak romar, ki je veselo vstopil v vlak, kojega so krasile slovenske in papeževe zastave. Na Ijubljanskem kolodvoru pozdravijo nas močni živioklici, pridruži se nam mnogo naših bratov, in v veselem razgovarjanju drdramo mimo kranjskib pokrajin. Gledamo tudi na naravo. Pa kako prijetno nas je iznenadila! Med tem, ko je bilo v ljubi domovini še vse žolto in suho, ko široke in dolgočasne puščave na Krasu ni konea ne kraja, odpre se, kakor bi trenil, onkraj Nabrežine ob jadranskem morju najlepša sponilad, vsa v cvetu in zelenju. Občudovanja vredna je prekrasna. rodovitna, pa tudi lepo obdelana italijanska zemlja; vsaka njiva obdana je od zelenih oljkinih ali murvinib dreves, ki so večinoma sklenjena z dolgimi vinskimi trtarai. Zdi se nam, kakor da bi gledali le eden velikanski vrt. Po polju so raztrošene bele hišice, vasi ne najdeš, pae pa lepa raesta eno za drugim. Železni voz hiti po srednji Italiji; romarji so že vsi utrujeni, ponehali so pogovori, ponehala pa tudi molitev. Zdaj se tam doli od daleč pokaže od največje cerkve sv. Petra kupola, ki se mogočno proti nebu dviga nad celim mestom, in z nekakim svetim strahom bližamo se svojemu cilju. — Veliko imajo romarji povedati, kedar pridejo iz Brezja, Višarij, Marijnega Celja itd., pa romar iz Rima bi ne mogel kmalo končati, kar je videl in slišal. Zatoraj ti hočem, dragi bralec, opisati le nekoliko naš sprejem pred sv. očetom. Namen in cilj našega romanja je bil pač sosebno ta, počastiti in se pokloniti sv. očetu Leonu XIII. Če bi še toliko znamenitostij videli, toliko svetih krajev obiskali, pa bi ne mogli priti pred najvišjega pastirja, nezadovoljnost bi nas trla, in nekateri bi menda tudi obžaljeval, da se je podal na tako dolgo pot. Vendar, ko smo si pod vodstvom skrbnega č. g. Žitnika ogledali najslavnejše eerkve, najvažnejša poslopja, prostore itd., podamo se v petek dopoldne veselega obraza v Vatikansko palačo; mimogrede ogledamo si v dolgih sobanah prekrasne slike in kipe in stopimo v velikansko dvorano, kjer bi nas sv. oče sprejeli. Kako težko in željno čakamo, vendar zagledati obličje slavnega Leona! Nekak nemir vlada v naših srcih, vedno pogledujemo proti vratom, ki se imajo odpreti. Zdaj se zasveti srebrni križ, zabliščijo se sulice in čelade švicarske garde in sredi med njimi prinesejo sv. očeta štirje oblečeni v rudeče svilnatem dainastu. Ko zagledamo bledobeli obraz, zdi se nain, kakor da bi zrli v kako nebeško prikazen. Tu je vsakdo iz dna srca na ves glas klical: živio papež, živio! Po tem gromovitem srčnem pozdravu zadoni veličastno petje italijanskih pevcev, katerih glasovi so se po dvorani tako čarobno razlegali, da smo bili vsi presenečeni. Ko so Dunajski nadškof kardinal Gruša nagovorili sv. očeta in se je prebral odgovor papežev, podelijo nam sv. oče svoj blagoslov. — Zopet zadoni pevski zbor, ined tem pa vzdignejo nosilci sivega starčeka in nesejo ga po sobani od enega do drugega. 0 to so nepozabljivi trenotki! Znance sojim naš mil. knezoškof še posebej predstavljali. Marsikaterega so od veselja solze polile, ko so mu papež roko podali, ga še po glavi pobožali in kaj vprašali. Mnogoteri si je mislil: čeravno sem ubog slovenski kmetič, uboga Slovenka, vendar kolika sreča me je doletela, da zamorem zdaj gledati v obraz in poljubiti roko poglavarju celega kržčanskega .sveta! Geravno je bilo to romanje z velikimi težavaini združeno, vendar prijetni in veseli trenotki o.stali mu bodo v spominu do groba. M. Š.