Videl sem roko septembra
345
Mitja Sarabon
1.
Ne, nočem se vrniti v tvoj razcveteni marmor, Grčija. Nočem se vrniti v srečo, ki je neponovljiva lilija
trenutka na otočju neba. Nočem se vrniti, ker sem brat bratov Karamazovih in
torzo, torzo krvavega brega ob belem
telesu marmorja, ki na njem počiva
okameneli val spoznanja.
346
2.
Mitja
Ne, nočem biti ranjen samostalnik s šestimi, stotimi poševnimi skloni,
nočem biti glagol s tisoč zlomljenimi spreganji,
nočem biti oštevilčen list na jokajoči veji drevesa prostora,
nočem nositi strune logičnih sklepov na razbičanem hrbtu življenja, kjer se je cvet razjokal v kamen.
Ne, nočem razpokanih legitimacij državljanstva betonskih razbitih oken niča.
Nočem, ne morem, nočem verjeti, da je encijan pozabil na svojo modrino.
3.
Videl sem roko septembra na tvoji mladi roki. Nočem videti septembra na šmarnici. Nočem, da violina umre pred zvokom. Nočem!
Plavam med travnike neba, da zacvetem v maj na tvoji mladi roki.
4.
V osmih zalivih tvojih desetih prstov je sijal Bach. Bila sta bela, bela kot marmor nekoč v Festosu. Iskal sem morje lepote v zalivih tvojih prstov,
iskal sem zaman. Odšla si vsa bela, odšla v črni halji odpovedi. Ni te bilo. Ni bilo belih zalivov čistosti.
5.
Obiskujem te, Dylan Thomas.
Obiskujem te, težki svileni metulj, oprašen od mavric
tisočerih svetov, katerih svetlobe nisi mogel
prenesti.
347
Videl sem roko septembra
Obiskujem temne korenine tvoje razšumele samote, ki strmi s črnimi zenicami v izvire teme in luči.
Obiskujem te na meglenih rekah spoznanja, ki si vanje potapljal svoje bele prste pijane radovednosti.
Obiskujem te na bregovih obupa, kjer so kodri tvojih misli objokovali boleče poljube razbeljenih sanj.
Obiskujem te sam samega, srečen srečnega, obupan obupanega v mlečnih gozdovih stvari, ki si jih hotel spremeniti v duše tega sveta.
Ni obroča, ki naju ne bi zaklenil za smrt in razklenil za večnost.
Obiskujem te, Dylan Thomas.
Obiskujem te v kamnitnih krčmah vednosti, kjer sva iskala odmev vsega.
6.
Tista temnordeča vrtnica . . .
Tista temnordeča vrtnica na črnem pragu moje samote.
Tista temnordeča vrtnica, ki raste do svetlobe zvezd,
ki glasne milimetre majhnosti spreminja v
tihe metre valujočih daljav,
ki poljublja ptice upanja,
ki diši misel vsega v nesmisel niča. Tista vrtnica, tista temnordeča vrtnica. Ko sem bil na vseh strehah groze in sem padal, padal,
padal . . .
. . . tista temnordeča vrtnica. In na njej kaplje verujočih metuljev, in na njej dotiki kačjih mečev zlobe, in na njej praznično gnezdo ljubezni. Tista temnordeča vrtnica na oblakih gorečega pričakovanja. Zakaj, zakaj joka? Zakaj joka tista temnordeča vrtnica na črnem pragu
moje ljubezni?