Predgovor k V. izdavi. Temelj popisu Božja pot Matere Božje na blejskem jezeru položil je pokojni c. in kr. umirovljeni vojni kurat, č. g. Čarman, s svojimi podatki in črticami in s tem je bila osigurana I. izdava pričujoče knjižice. Bodi mu blag spomin! Odkar je bil I. na- tisek te knjižice izšel, minulo je 24 let. V tem času se je marsikaj spremenilo in pojasnilo. Vsled tega je bilo treba pri sle¬ herni izdavi te knjižice kake spremembe, t. j. marsikaj se je dodalo in razširilo, oso- bito, ker so me nekateri blagi čitatelji na¬ govarjali, naj novi izdavi knjižičini dodam več gradiva. Ustregel sem tej želji, kar mi je bilo mogoče, ter sem iz raznih virov posnel več zgodovinskih in poučljivih črtic. Nekaj sem posnel iz Kronike Valva¬ zorjeve, Dimitzove, Geschichte Krains, Lavtižarjeve Zgodovine župnij in zvonov v dekaniji Ra- doljica in Hubadovih „Junakov“. l* — 4 Le-ti podatki so mi služili pri sestavi po¬ množene V. izdave. Da je omenjena knji¬ žica prišla v V. izdavi na svitlo, dokazuje, kako naše slovensko ljudstvo rado čita spise nabožnega in zgodovinskega obsega. Uverjen sem, da bode baš tako rado seglo po tej izdavi, kakor po poprejšnih štirih. Ljubljana, sv. Martina dan 1905. Založnik. Otok bleski Kinč nebeški Kranjske zemlje ti; Ven’e iz raja Te obdaja Vse se veseli. ji Komu se ne širi srce, ko sliši o krasnem Bledu in o biseru nje¬ govem — blejskem jezeru. Kdor je bil tako srečen in je ta kraj z lastnimi očmi občudoval, je moral pač priznati s pes¬ nikom, da „kraj ta je podoba raja". Ves Bled, ki obsega štiri župnije, Bohinjsko Belo, Grad, Gorje in Zasp, napolnjen je z naravnimi lepotami, in človek strmi, ko — 6 najde toliko lepega na tako malem pro¬ storu. Idoč od bližnje železniške postaje, od Lesec, vabi te od daleč stari blejski grad in ti kaže, kam naj se tvoja noga obrne, naznanja ti kraj, ki ti gotovo vname ljubezen do narave, a še večjo ljubezen do Boga, čigar lepoto oznanuje narava. Kakor da bi se moral otresti skrbi in te¬ žave vsakdanjega življenja in se pripraviti za tak kraj — sprejme te od Save naprej tiha samota. Skoraj četrt ure pelje te cesta navzgor, in na desno in na levo vidiš same zelene smreke; — nočna tihota te obdaja, katero le nekoliko oživlja mali potok, ki Šumija ob cesti. Nehotč tudi tebi glas zastane in resno premišljevaje greš po Betin-u, da prideš na vrh, kjer te pri¬ jazno pozdravlja graščina „Boben“ v imenu prekrasne okolice, ki se ti zdaj odpre. Zadej dviga stari Triglav svoje sive glave proti nebu in na levo in desno njegovo dvigajo se druge višine, kakor bi se otroci družili k staremu očetu in se opirali na njegovo neomahljivo podnožje. Pod viši¬ nami so planine in obraščene ravnine Po- kluka, Ribšica in druge; proti jugu meji gosto obraščena Ilovca z Babjim zobom 7 in proti severu strmi Hom, lepi okolici go¬ spoduje na sivi skali ponosni stari grad. Pri vsaki stopinji se ti odpre kaj novega, a ko prideš skozi Zagorice, ko vgledaš biser tega kraja, ko ti oko kaže blejsko jezero, zastanejo ti noge in skoraj omam¬ ljen prevelike naravne krasote občuduješ divni prizor, ki se ti pokaže. Kaj si lepšega moreš misliti? Pred teboj je jezero z mičnim otokom in prijazno cer¬ kvico, na levi Straža, na desni na 72 sež- njev visoki skali tik jezera grad. Grad je že stal, ko je podaril 1. 1004. cesar Henrik II. briksenškemu škofu Albuinu blejsko graščino z velimi posestvi. Bil je potem sedež graščakov ali oskrbnikov vsega po¬ sestva. Leta 1511. je hud potres močno poškodoval grad. Pod skalo, kakor zavetja iskaje za¬ voljo starosti, je znamenita župna cerkev svetega Martina, sedaj prenovljena v go- tičnem slogu, poleg nje stoji novo žup¬ nišče, iz katerega je kaj lep razgled po jezeru. Pri cerkvi na desni je vas Grad, v sredi vasi griček Bledeč, Blesc imenovan, imeniten posebno zato, ker ima vsa oko¬ lica od njega ime. — 8 - V znožji pod gradom na severni strani postavljen je našemu neumrlemu pesniku velikanu doktorju Preširnu obelisk (spo¬ menik) iz mramorja z napisom, vzetim iz njegovih poezij. Spredaj: $ Preširnu JLiterarno-zabavni klub v JLjubljani. Dežela Kranjska nima lepfga kraja Ko je z okol’co ta podoba raja. na levi: Največ sveta otrokom sliši Slave ! na desni: Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim mil’še zvezde kakor zdaj sijale. Bolj oddaljeno se ti kažejo Zasp, s cerkvico sv. Katarine na Homu, Sebenje, Podhom, Rečiška cerkvica z Grinčičami spodaj, za Rečico vgledaš spodnje in zgornje Gorje in Višelnico na jugu, pod Ilovico pa cerkev sv. Štefana na Kupljenku. Kar pa poleg lepega kraja k sebi vabi domačine in osobito tujce, so toplice, prej premalo čislane, zdaj pa dobro obiskovane. Zdravilna voda je bila znana že pred dve sto ali tri sto leti, a stoprav novejše čase zgra¬ dilo se je modernim zahtevam primerno — 9 — kopališčno poslopje. Vrelec je sicer bolj mlačen in ni bogato obdarovan s poseb¬ nimi plini in kemičnimi snovmi, baš pa radi tega bolj deluje proti nekaterim bo¬ leznim, ki se ne odpravljajo s premočno vodo. Osobito zdravilna je kopališčna voda za trde, usušene ude, za zastarele rane, otekline, v kostnih sklepih, ozeblino in trdobo v drobu. Poleg jezera ima Švicar zdravnik Rikli drugo kopališče, kjer se lečijo bolniki z jezersko vodo in šetanjem pod milim nebom ob solncu ali dežju. Sploh je blejsko zdravišče sedaj svetovno znano, ker se je novejše čase premnogo storilo za složnost letovičarjev in jako po¬ vzdignil ugled Bleda. Lepote tega kraja popisati pač ni mo¬ goče, videti se ga mora; še misliti si je ne moreš. Pa pojdi naprej! Na otoku se oglasi zvon, in kakor bi Marija sama klicala, se ti zdi in te vleče, da jo nemudoma pozdraviš in sebi tolažbe poiščeš v dušnih in telesnih potrebah. Po¬ iščeš si tedaj človeka, da te vrh gladkih valov v ladiji prepelje k otoku. Dvoje stopnic vodi vrh hribčka: jedne proti Mlinemu štejejo 99 stopnic, ki so — 10 — bile zgrajene v sredi pretečenega stoletja, kakor pričuje kamen v kapelici vzidan sredi stopnic, druge na nasprotni strani jih imajo 76 in so v najnovejših časih predelane. Griček je majhen, ves obraščen z lipami, sadnimi drevesi in grmovjem, je lastnina cerkvena in nosi razun cerkve še mežnarijo, hišo za duhovnika ter malo hi¬ šico, „puščavo“ imenovano. Valvazor piše v svoji kroniki zakaj ima ta hišica to ime. Pred več sto leti je živel tu neki samotar Mihael VVeidmann po imenu, postavil si je tu malo hišico ter pobožno živel in molil; toda hudobni ljudje so ga pregnali in pri¬ silili, da je moral pobegniti med svet. Pod gričem, na desni strani stopnic se nahaja krasni spomenik Lurške Matere Božje z napisom: V pobožni spomin nepozabljivej soprogi princezinji Windisch - Gratz-ovej, roj. princezinji Oettingen - Spielberg - ovej, * 20. sept. 1845, f 11. nov. 1888. Postavil ga je knez Windisch-Gratz leta 1893 v spomin svojej zamrli soprogi. Večina obiskovalcev otoka ne zapazi tega lepega spomenika, ker je preveč odstranjen. — 11 — Prišedšemu k cerkvi, lesketajo se ti nad vratmi besede: »Blagor človeku, ki čuje pri mojih vratih 1“ Svete misli te ob- dajajo, ko stopiš v hram božji; čutiš, da kraj, kjer stojiš, je svet kraj. O kako se tukaj lahko duh dviga v nebesa, kako srce kipi pobožnosti, in goreče prošnje po- šilja tje gori k Materi Božji, ki si je ta kraj izvolila, da uslišuje prošnje vseh, ki se k njej zatekajo! Kdor išče pomoči, to¬ lažbe, naj pride sem, in spoznal bo, da „ni bilo slišati, da bi ona bila katerega zapustila, ki je njo pomoči prosil". — Tihi mir, ki vlada tukaj, človeka budi k po¬ božnosti, in vsaka glasna beseda se ti do¬ zdeva ko onečaščenje svetega kraja. Le škoda, da se ta lepa, nekdaj toli obiskana božja pot v novejših časih bolj opušča. Kako milo je slišati stare ljudi, ki vedd pripovedovati o obilih množicah romarjev, kateri so hodili nekdaj sem Mater Božjo častit. Bližnje in daljne župnije so imele gotove dneve, ob katerih so hodile javno v sprevodih se zahvaljevat za dobrote, ka¬ tere jim je bil Bog podelil na priprošnjo Marijino na tem svetem kraju. Sedaj pa je marsikdo pozabil svojih obljub in — 12 — dolžnostij, storjenih ob času sile — duh ^ časa mu jih je izbrisal iz spomina. A hvala 1 Bogu! premnogi jih zvesto izvršujejo. Sedanja cerkev Matere Božje na otoku je srednje velikosti brez posebne stavbene znamenitosti, a snažna je — snažnost pa je prvi kras vsake hiše Božje. Cerkev ima pet altarjev. Veliki, lesen, leta 1666. zgo- tovljen, je kaj umetno izrezan in skoraj ves pozlačen in posrebren. Bil je prenov¬ ljen 1865. leta. V sredi je milostna podoba Matere Božje, na strani pa sta sv. Henrik II., rimsko-nemški cesar (1002—1024), in njegova soproga sv. Kunigunda. Stranski altarji sv. Magdalene, sv. Blaža in sv. Mi¬ haela so kameniti, altar sv. Ane iz mavca. Posebno znamenit je altar sv. Blaža, škofa in mučenca, zavoljo umetne podobe. Lepi in visoki žagrad hrani mnogo dragocene cerkvene obleke, med drugo več plaščev umetno našitih, katere so darovali brik- senški škofje, jeden je od leta 1707. Kdaj je bila ta cerkev Matere Božje sezidana, se ne da natančno določiti. Da v silno davnih časih, je gotovo. Že leta 1004, ko je rimsko-nemški cesar Henrik II. sv. Albuinu, škofu v Briksen-u in Šabin- — 13 — ! gen-u, daroval blejsko graščino in svet i mej obema Savama, je tu že stala kape¬ lica Matere Božje. Kmalu potem so na¬ stavili briksenški škofje duhovnika pri tej cerkvici, da jo je oskrboval, in leta 1238. se nahaja že prošt blejski, Henrik po imenu, kateremu je bilo podložnih kakih petdeset kmetov. Odtod ima še zdaj gra¬ ščinsko posestvo na Mlinem ime — proštija. Pozneje so zidali cerkev v gotskem slogu in ljubljanski škof Lamberg jo je 1465. leta posvetil. Bila je cerkev potem večkrat predelana; okoli leta 1666. so ji prizidali lopo, in cerkev je dobila sedanjo obliko. Zvonik stoji tik cerkve in ima dovolj prijetno zvonilo. Leta 1688. je treščilo v zvoiiik ter ga zdatno poškodo¬ valo, tako da so ga morali popraviti in prenoviti. Veliki zvon tehta okoli 3100 funtov. Vlil ga je ljubljanski zvonar Jožef Samassa 1. 1737 in ima napis v slovenskem prevodu: „Hvalo prepevam jaz Božjo in sile odganjam sovražne, ko se razlega moj glas — pesem naj čuje nebo.“ Srednji zvon je vlil Furlan Gašper Franchi v Ljubljani 1. 1719. Istodobno tudi malega. Je pa tudi nad cerkvijo mali zvonik, in — 14 — v njem zvon iz 16. stoletja, katerega pač noben obiskovalec te cerkve ne prezre, da ne bi pozvonil ž njim; vlil ga je v Padovi na Italijanskem leta 1534. Fran¬ čišek Patavinski. Tako zvon oznanjuje vsej okolici, kedaj kdo sem pride Marijo častit in sebe priporočat. Da se je tu Marija mnogim skazovala ljubečo mater in se ska- zuje še vedno, pričajo obili darovi, katere je cerkev dobila od hvaležnih romarjev. Pred dvesto leti so že vlili iz tacih darov osem srebrnih svečnikov, mnogo pa se jih še hrani. V starih listinah se bere, da je neka imenitna, a gluha gospa iz Celovca iskala pomoči v svoji težavi pri Mariji. Nekega večera leta 1747. položi poleg sebe podobo jezerske Matere Božje, priporoči se jej in — zjutraj vstane zdrava. Baš tega leta je zažgal v Zelečeh hišo neki kmečki deček, pogorelo je vse, le podoba Marije z jezera je ostala nepoškodovana. Leta 1748. obljubi vdova v Karlovcu, ki je že tri mesece bolna ležala, da obišče ta sveti kraj, če ozdravi, in v treh dneh popolnoma okreva. Na Mli- nem pa je padel deček v vodo. Bil je že ves otrpnjen, toda mati kliče k Mariji in 15 — deček zopet oživi. Tako je Marija zaupanje poplačala, katero so imeli ljudje do nje. Zato so ljudje ta kraj imeli v časti in so ga mnogo obiskavali. Za časa Jožefa II. je tudi tej cerkvi, kakor mnogim drugim romarskim cerkvam, klenkalo, pa ljudstvo se potegne za Mater Božjo, in ker je cerkev Šolo vzdržavala, jej prizanesejo, dasi so takrat škofu briksenškemu vzeli blejsko graščino in jo še le leta 1836. vrnili pra¬ vemu gospodarju. Sedanji posestnik gradu nad blejskim jezerom je A. Muri na Du¬ naju, patronske pravice čez jezersko cerkev Matere Božje pa izvršuje graščina Blejska. Hujša nevarnost pa je pretila cerkvi za vladanja Francozov na Kranjskem. Napoleonu I., francoskemu cesarju, zmanjkalo je denarja in vojakov. Zato je zahteval od Slovencev po Kranjskem pro¬ stovoljnih doneskov za svoje vojne. Radi niso dajali svojega premoženja, a morali so. Ker že itak veliki davki niso zadoščali, sklenila je francoska vlada v Ljubljani, da bode vzela cerkvam in Božjim potom denar, kar ga je darežljivost vernih kri¬ stjanov dala hišam božjim in pobožnim ustanovam. 16 Ko se je raznesla ta novica po deželi, žalovali so povsod verni kristjani ter pro¬ sili Boga, da naj jih reši teh zakletih so¬ vražnikov. Tudi cerkev Matere Božje na divnem blejskem jezeru naj bi zadela jed- naka usoda. Jakob Klinar, po domače Petran, prinesel je'prvi to žalostno novico domov; bilo je to prve dni meseca sušca leta 1813. Pripovedoval jo je svojim sose¬ dom, ki so se bili sešli v njegovi hiši v prejo. Takoj se raznese ta pretresljiva no¬ vica po vsej okolici. V Zagoricah se zber<5 kmetje in kmetice ter poverijo Jakoba Kli¬ narja in Jakoba Kdkalja, po domače Ko¬ kolja, oba iz Mlinega, da v imenu občine vložita prošnjo do francoske vlade v Ljub¬ ljani, da ostane cerkvi premoženje. Devet¬ najstega sušca istega leta spisala sta po¬ oblaščenca v Zagoricah prošnjo, *v katerej sta povdarjala, kako užaljeno je ljudstvo, ker je čulo, da namerava francoska vlada vzeti cerkveno premoženje na blejskem otoku. Izjavila sta, da je cerkev na jezeru Božja pot, da prebivalci teh krajev živč večinoma od romarjev (takrat namreč je prihajalo mnogo več romarjev na Bled ko sedaj), zato naj se brezbožna nakana na — 17 — Bogu posvečeno in darovano imetje opusti, osobito, ker so ljudje pripravljeni, odkupiti cerkvene dragocenosti, da ostanejo še na¬ dalje cerkvena last. To prošnjo odposlala sta po tedanjem županu (francosko maire, beri: mčr-u) Ignaciju Novaku v Ljubljano. A med tem pride davkar iz Radoljice po¬ pisovat in cenit cerkveno premoženje. Ko mu pa pokažejo prepis prošnje, vrne se domu. Bil je sopraznik v postu. Iz vse okolice so se zbrali župljani na otoku k sv. maši. Po službi božji odpravijo se domov, a hi¬ poma se raznese žalosten glas, da je prišel davkar iz Radoljice z ljubljanskim zlatar¬ jem, da napravi zapisnik o cerkvenem pre¬ moženju in jo preceni. Na ladjišču pri ka¬ pelici bilo je več Francozov, čakajočih, da se prepeljejo v čolnih na otok. — „Mater Božjo hočejo oropati! Nazaj jadrajte 1“ za- orijo domači glasno in kličejo veslačem, naj obrnejo svoje ladije in naj ne jadrajo proti otoku. Cerkovnik je slutil, kaj bode, in zapahnil je cerkvene in zvonikove duri. A tri pogumne Gorenjke (žal, da so njih imena neznana) odprd duri s silo, hitč v zvonik in začnč plat zvona biti. Sedaj pri- hite od vseh stranij ženske skupaj. Kmalu 2 — 18 — se je trlo ob jezeru ženstva, oboroženega s kolmi, gnojnimi vilami, kosami, cepci, motikami in drugim orodjem za obrambo. Pravijo, da so bili tudi možje iz daljnih vasij v ženskej obleki čakajoč v zatišju, osobito v Zazarju, po hribih in v Nogradu pod blejskim gradom, da pomagajo po¬ gumnim ženskam, ako bi treba bilo. A dekleta in žene se vrlo vedejo. Da bi se ljudstvo še bolj ne razdražilo, naprosi mčr davkarja, naj pride v Grad v župnišče se posvetovat. Tu se je sklenilo, da pojdejo popoludne od nasprotne strani, od Ribiča, na otok. Davkar zaukaže, naj se pri Ribiču la- dija pripravi, in pokliče srenjskega župana mlinskega in nekaj Mlinjanov k sebi, da bi ljudstvo na Mlinem pomirili, češ, da so oni odgovorni zavoljo upora. — Pa ni bilo ne mož, ne ladije pri Ribiču. Davkar razsaja, Ribič išče in gleda po la- dijah, — pa žene so bile vse ladije k otoku odpeljale. Davkar se strašno togoti in žuga, pa na otok le ne more, vsaj za tisti dan je bila cerkev oteta, ker se je bilo med tem že zmračilo. Mčru ukaže, da mora pri¬ peljati mlinskega župana k njemu — pa — 19 — ta se mu je bil skril. Pritirajo nekega drugega moža, kateri se po dolgem žuganju da pregovoriti in obljubi, da jih bo čakal drugi dan z ladijo. Pa zopet zastonj, ne moža ne ladije ni zaslediti drugi dan. Ker se je davkar včdel, kakor bi delal v imenu francoskega cesarja Napo¬ leona in v imenu postave, ga spremljajo drugo jutro orožnik, graščinski gozdar na konju in gozdni čuvaji. Bilo jih je osem oboroženih mož, ki se podajo proti Mlinemu, da bi tam dobili sb silo ladijo. Mer in pri¬ stav njegov gresta tudi ž njimi. Ko jih ljudje ugledajo, začno žene zopet vkup vreti, možje so pa bolj od daleč gledali, da bi, če bi bila sila, ženam pomagali. Davkarju se posreči vendar, da stak¬ nejo njegovi ljudje mrežnico, ladijco rib- čevo, katero je bil zvečer pripeljal od otoka, da je ribam nastavljal, potem jo pa na Mli- uem skril za neko hišo. Bila je tako majhna, da je držala za silo dva človeka, vendar se predrzneta davkar in jeden gozdni čuvaj iz Grada ter gresta v njo, da bi se pola¬ stila velike ladije, ki se je po noči na otoku odtrgala in je zdaj plavala po vodi. Toda 2 * / — 20 komaj odrineta od kraja, jame na otoku plat zvona biti, in žene, ki so na otoku stražile, se podajo na vodo, da bi ju odgnale. Ker ladij ni bilo nazaj, da bi se Fran- cozje mogli prepeljati, in so se menda tudi bali razjarjenih žensk, hitč proti Želečam pod grad proti Ribiču, da bi se prepeljali od te strani na otok. A ženske so hitele za njimi. Davkar uvidi, da sam s svojimi ne opravi ničesar in ker ladije ni bilo ob bregu, ženske pa toli razljutene, da se ni upal prodreti s silo, umakne se na grad ter pošlje po orožnike in gozdarje. Predno pridejo ti na pomoč, veli vkleniti v železje Antona Potočnika, županovega pomagača, meneč, da je on voditelj upora. To pa še bolj razdraži občinstvo. Po vseh cerkvah klicali so zvonovi župljane na odpor. Oso- bito pogumne in podjetne so bile ženske, ki so izjavljale, da hočejo same braniti Mater Božjo na otoku. Pri Mlinu pod No- gradom zalotili so čoln. Davkar in zlatar, ki je imel tehtnico saboj, stopita v čoln. „Oni s tehtnico je že v čolnu!“ zaorijo ženske, ki so se gnetle ob bregu ter so stražile, da ni odrinil čolna od kraja. Takoj prihiti neki deklič iz Podholma. Pravijo, 21 da je bila toli močna, da se sedmim ko¬ renjakom ni dala užugati. Zaslišavši vrišč in vpitje drugih, zaori: „Meni ga pokažite, jaz mu bodem kos!* Jadrno skoči v čoln, zgrabi zlatarja in treščila bi ga bila v vodo, da je ni toli milo prosil in obetal, da nikdar več ne pride na Bled. Radi tega se ga usmilijo druge ženske in prosijo zanj. Dav¬ kar se ob tem prizoru močno prestraši in se podviza, da se umakne na grad. A iz- mej gnječe žensk se ni mogel izmotati, zato mu prihiti višji gozdar na konju na pomoč. Sedaj pa zgrabi Urša Ferjan, po domače Burjevka iz Želeč, tedanja po¬ sestnica topliška, konja za uzdo in zaori: „Stoj! sicer bode druga!" Tako krepko je zategnila uzdo, da jo potegne konju raz gobec. Konj prska in se ustavi mahoma. Višji gozdar pa pomeri s samokresom na Burjevko, sproži, toda krogla zadene samo njeno krilo. Ko začujejo možaki strel, pri¬ vrejo od vseh stranij na davkarja in go¬ zdarja. Prelivala bi se bila kri, da jih ni pomiril mer (župan) in davkar jo popiha, jeze peneč, na grad. Ne da se izreči, kako vesele so bile pogumne ženske, videč, da so rešile Materi Božji cerkveno premoženje. — 22 — Burjevka je hvaležna priznala, da imajo za srečen izid zahvaliti kraljico nebeško, kajti po svojej moči bi se ne drznila izvesti toli junaškega čina. A Francozje ne odne¬ hajo; prišli so drugič. Sedaj so poskušali Blejci in Blejke mirnim potom zabraniti cerkveni rop. Ko jih ugledajo Blejke na otoku, zaorijo: „Zopet gredd! Zopet gredd!“ Žene obkolijo davkarja, jedne jokajo, druge prosijo, da naj odjenja ter naj nikar Ma¬ tere Božje ne oropa. Osobito Dornica iz Mlinega kleči pred njim, dvigajoč roki, prosi ga, naj odjenja od božjeropnega čina. Tudi pristav Andrej Potočnik mu prigo¬ varja, da naj odjenja, ker je vedel, kako je občinstvo razljuteno, pa trdosrčni mož hoče po vsej sili izvesti svojo nakano. Ze namerava stopiti v čoln, a v tem hipu od¬ rinejo ženske čoln od brega in veslarja z vodo nažgd, da ne more k bregu. Davkarju je bilo odsihmal nemogoče priti do otoka. Nekoliko osramočen, nekoliko srdit, poda se davkar k Petranu in od tam piše meru (županu) Ign. Novaku, da mu mora osebno priti na pomoč. A Novak se za to niti zmenil ni. Blejci in Blejke so stražili marljivo. Zopet poskusijo svojo srečo tretjič, — 23 — tnenda binkoštni torek, a zopet je bilo toliko vrlih Blejk na ladjišču, da je davkar uvidel, da je sleherna sila zaman. Mej tem je prišlo iz Ljubljane povelje, izdano dnč 3. aprila 1813, da naj se samo ceni cer¬ kveni zaklad, a ne odvčde proč. Na prosto je bilo dano Blejcem, da izplačajo, ko¬ likor je vreden cerkveni zaklad, ali pa izgotovč dolžno pismo in v miru se jih pusti. Dolžno pismo se je vročilo Fran¬ cozom; so pa li tudi prišli kedaj do de¬ narja, ne vemo. To pa vemo, da so se morali Francozje pobrati še isto leto v jeseni s Kranjske. — Tako so ohranile pogumne Blejke cer¬ kveno imetje Matere Božje na jezeru. A stara pesem se glasi: „Kot tiornbe glas, kot zvon doni Junaških Blejek nam spomin!” Morebiti te tudi zanima zvedeti, dragi čitatelj, kako je na tem kraju nastalo jezero. Davno pred nami sevčda, kjer stoji sedaj cerkev, je že stala kapelica Matere Božje; kjer pa sedaj voda pokriva zemljo, bil je gozd, obrobljen s pašniki. Goveda in drobnica sta se pasli po teh krajih, in ker ni bilo ne zidu ne ograje okrog cerkve, 24 — prišla je živina prav do cerkve in jo oskrunjevala. Da bi se oskrunjenje odvr¬ nilo, slišal se je večkrat skrivnostni glas: »Ogradite kapelico, če ne, jo bom jaz.“ Ker se pa ljudje ne zmenijo za to, zalije voda tisti kraj, in sedaj varuje 19 sežnjev in več globoko ter 254 oralov razprostrano jezero kapelico pred oskrun- jevanjem. Tako pripoveduje ljudstvo o začetku tega jezera; res, da je pravljica, a uči le, kako časti in spoštuje ljudstvo to cerkev in v njej Boga, ki se je potegnil za čast svojega svetišča. Tudi ti, o kristjan, obis- kavši ta sveti kraj, ne žabi v srčni molitvi priporočiti se Mariji, potožiti jej svoje reve in nadloge in jo prositi za svoje ljube, katere si ostavil doma. Kar so mnogi za- dobili, zadobil bodeš tudi ti: pomoč v sle¬ herni sili, dušni in telesni, če je Bogu v čast in tebi v prid. Pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru.*) (Spisal J. Eadonievič.) 8 il sem še otrok, ko so mi doma pripo¬ vedovali, da je nekdaj na gradu živela prelepa, mlada gospa, ki je bila vedno ža¬ lostna in je nosila zmeraj črno obleko. Bila je mlada vdova. Moža so ji roparji v gozdu umorili in njegovo telo v jezero potopili; zato je ona tolikanj jokala, da so nje cvetoča lica obledela. Z ljudmi ni skoraj besede več izpregovorila. Vsakdan se je na otok peljala; tam pred podobo Matere Božje v majhni kapelici je vsak dan dolgo klečala in molila, ali pa je se¬ dela na bregu jezera pri studencu. Ni se ozrla ne na levo, ne na desno, le v temno *) .Glasnik slovenski", 1. 1858, št. 8. 26 — dno jezera je bilo obrnjeno oko ali pa proti nebu. Zbrala je vse svoje drage zlate in srebrne posode, ves lišp in kino, ki ga je kdaj nosila, sto in stokrat je večno zvestobo umrlemu soprogu obljubovala, in dala je vliti dragocen zvon v spomin svojega moža. Zvon so pripeljali; bil je iz čistega, dragega blaga, prelepo in glasno kakor angeljsko petje je bilo njegovo zvo- nenje; djali so ga v črno ovenčano ladijo in odrinili proti otoku. Nemudoma pa je vstala divja burja; pomagala ni ne molitev ne vesla moč; zvon in ljudje, ki so ga vozili, vsi so bili v globini jezera poko¬ pani in nihče o njih nič povedati ne vč. Včasih pa, kadar je nebo prav jasno, in tihi večer svoja krila razgrinja čez jezero, kadar svitla luna svojo bledo luč čez je¬ zero razliva, se čuje iz globočine jezera srebrni glas utopljenega zvona. Takrat se ribič uprč z vso močjo v svoje veslo, ker ve, da bi znala vstati huda nevihta in da bi znali razsrjeni valovi njega in ladijo pogubiti. Mlada vdova pa je zapustila svet in svoj visoki grad; dala je vse svoje bo¬ gastvo in premoženje, da so cerkev na jezeru zidali; ona pa je romala celo bosa 27 — v Rim. Sam rimski papež je poslal potem na jezero v novo cerkev zvon, sam ga je blagoslovil in mu dal čudno moč, da vsak, kdor ž njim zvoni, si s tem dopolnjenje ene svojih prošenj in želj& zamore od nebes izprositi. Ljudje romajo odslej na otok k Materi Božji; vedno poje mali zvon in veliko, veliko ljudij tam prosi za od- vrnenje rev in trpljenja, ki jih v življenju tarejo; pa le malo jih je, ki mislijo tudi na pobožno, nesrečno gospo, ki je daleč v ptuji deželi, v nekem samostanu umrla kakor ponižna spokornica. Tako so mi pravili moja mati, jaz sem jih pazno poslušal in sem zvesto ohranil v spominu pripovedko o srebrnem zvonu in o črni ženi. — 28 Devici Mariji na Blejskem jezeru. Hftraljica draga vseh nebes, Marija, mati mila, Za svoje stanovanje res Otdk si izvolila: Tam, kjer malik je stanov&l, Hram sveti je Devici vst&l. Prelepa si nad vse stvari, Marija, rajska Deva, Ce solnčni žar obličje ti Na sliki tam obseva; Nad glavo angeljci stoje In zlato krono teb’ držd! V J — 29 — V naročju Dete ti sedi' S svileno tančico, Nam blagoslov ono deli Z dobrotljivo ročico; Svitlo obdaja solnce te, Globoko luna klanja se! Prijetno tebe venčajo Cvetlice vse rudeče, Okrog prestola vžigajo Se svečice žareče: A bolj živč ko sveče tč Za tebe srca vsa gore! Za družbo tebi voljena, Kraljčva o Devica, Svetnika veličastna sta — Cesčr in cesarica: Svet Henrik ti na strani je, In Kunigunda na-te zrč. Glej, barčice priplavajo, Se ljudstvo k tebi shaja, In romarji pozdravljajo Svojo kraljico raja; Iz stolpa zvon sladko doni, Marijo glasno počasti. — 30 / _ ^ Slavi Marijo hrib in log, Časti jo mah — skalovje, Vsak list, ki zeleni okrog, In višnjevo valovje; Vse brezštevilne kapljice Iz jezera naj jo častd! Meglica lahna, malo stoj, Ko plavaš cez višave, Pozdrav da vzameš moj s seboj Cez hribe in planjave: V otoka mili cerkvici Mariji ga spordci ti! M. V založbi ANTONA TURK A knjigarna v Ljubljani, Dunajska cesta št. 5 se dobivajo sledeče knjige : Marjetica. Idila. Spisal A. Koder. 246 str. kron 1’— Zmaj iz Bosne. J. E. Tomič. 256 strani. Cena » T— Zlatarjevo zlato. A. Šenoa. 326 strani. Cena » T50 Materina žrtev. Pripovedka iz Dalmacije . » T — Gozdovnik. Spisal H. Majar. I. del ... » T— » > » II. del . . » —'80 Princ Evgenij Savojski, slavni junak in vojskovodja avstrijski. 78 stranij . . » —-48 Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev leta 1809., III. prenarejeni in pomnoženi natisek.» —-40 Fran baron Trenk, vodja hrvatskih pan- durov. 80 stranij.» —-40 Viljem baron Tegetthoff, zmagovalec na morju 1. 1866. 103 strani. » — *60 Burska vojska. 92 strani. S podobami . » —'60 Beneška vedeževalka ali prokletstvo in blagoslov. 65 str. » —-40 Skozi širno Indijo. Povest. 132 strani . . » —-80 Na indijskih otokih. Povest. 110 strani . » —-70 Mrtvi gostač. Povest. 82 strani .... » —*40 Ciganova osveta. 65 strani ...... » —'40 Ave Marija. S podobami. » —'20 Mala pesmarica. 100 strani.» —-70 Slovenski šaljivec. 90 strani. I. in II. del. Cena vsakega po. » —'60 Mali slovensko - nemški in nemško - slo¬ venski slovar. Cena nevezan 1 K 20 vin., vezan. » 1-80 Slovensko-angleški in angleško-slovenski slovar. Cena. Pred viharjem. Novela. Spisal I. Turgenjev. Cena. Nova kubična knjiga ali hitri računar za trgovce z lesom. 200 strani. Cena ve- zanej knjigi. Hedvika, banditova nevesta. 78 stranij Sveta noč. Spisal R. Vrabl. 56 stranij . . Sv. Notburga. 56 strani. Cena .... Sv. Genovefa. 88 strani. Cena .... Belgrajski biser. Cena. Godčevski katekizem. Cena. Pravljice. Spisal H. Majar. 84 stranij . . Cvetina borograjska. S podobami. Cena . Božja pot na Blejskem jezeru. 32 strani . Rusko-Japonska vojska. Izhaja v zvezkih s podobami po 32 strani. Cena zvezka Nova velika sanjska knjiga. S podobami Sanje v podobah. Spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem. 120 str. . Voščilna knjižica za slovensko mladino ob priliki novega leta in imendana. 84 strani. Spretna kuharica. Navodilo za gospodinje in dekleta, kako se hitro, dobro in okusno v kuhi izuri. 240 str. . . . Hitri računar. (Narnovejši) 264 strani. Cena Muzikalije: »Buri pridejo«. Za glasovir in citre . Nove krasne razglednice, kolorirane. »Narodna gorenjska noša«, kom. 10 vin. jalcem v večjih množinah znatno ceneje. kron T20 > —-60 » 5* — » —-40 » —-30 » —‘36 » —'40 » —-32 » —-40 » —‘40 » —*80 » —*24 » — 30 » —‘60 » —*30 » —•6-il » — -4C » 1-6C » —*8t » 1 *'— ; razproda NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI (17U: (17UNICA 00000463067