198
Ljubezenska lekcija
LJeklica z menoj na klopi v parku, ali mesečina ni preplitka? rajši se na njenem mlačnem žarku potopiva brž do dna užitka; glej, pijanec, ki že hrope v jarku si ne dela praznega očitka; ti se čudiš takemu poudarku: dolgčas je igrati brez dobitka.
Ne govori o bujnosti pomladi, slavec menda le s papirja poje; v filmu so že stotič večno mladi zvezdniki zvesto objeli svoje sladke izvoljenke, kot ponavadi; pusti njim veselje, meni moje; tisti pa, ki imajo to stvar radi, kar posnemajo naj ptiče noje.
Za cinizmom poznavalka sumi skrito nežnost, vendar se ne moti! meni nepravilni srčni šumi branijo se vdajati dobroti;' tukaj smo sicer kot vrabci v trumi, a to ni idili nič nasproti; če res nočeš, zbogom, ne razumi, jutri pa preglej klopi ob poti.
Balada o pisanem svetu
IN ismo našli pomirljive odveze topi krivdi, ki se v svetu drami; dimniki tovarn in gole breze tekajo vsi zbegani za nami; bari, cerkve se brez vsake zveze med seboj zadevajo v omami; invalid zastonj išče proteze izgubljene v bujni panorami.
Delavci in ptiči so zapeli
po predmestju v kletkah kot za stavo;
jetični se znašel je v veseli
družbi, ki ga vleče na zabavo;
par, ki so zbežali mu hoteli,
kar za plot je legel v prašno travo;
mrtvi pa, ki včeraj eo živeli,
ne vedo kam s kupljeno opravo.
Vklenjeni žerjavi v kamnolomu dvignili so skrivljene vratove, vzplahutali leno proti domu, padli leno spet nazaj v okove; luna, stalno bolna na trahomu, prav ironično po nebu plove; kremži se vesoljnemu polomu, k vsaki šali sproti kuje nove.
Zalostinka za obešencem
J.i, ki že bingljaš na veji, visi, tozadevno so predpisi strogi; pa če srečen, vsaj nesrečen nisi, v tem lahko zavidajo ti ubogi; po cestah sicer žare napisi: Vse, kar rabiš, boš dobil pri Slogi! a menda ne motijo me vtisi: marsikaj zastonj bi radi mnogi.
Pravtako slučajno brez denarja tebi čakati se ni ljubilo; ljubica bi še šla do oltarja, če bi se na jesti pozabilo; nisi ji ponujal kaviarja, ko pa nisi sam imel za milo; no, tvoj jezik, ki ne odgovarja, pravi, da se je le zadrgnilo.
Na sprehodu ob pomladnem vrtu si mi mehko čustvo potolažil; v cvetju lep si kakor v belem prtu in čez noč boš pred tatovi stražil; gospodar vsak daje hvalo krtu, ki mu je zemljo od glist osnažil; jaz pa jo vrvarskemu obrtu, da bi žive in Boga podražil.
Božo Voduisek.
199