kronika 73 � 2025 2 | 255–267 � doc. dr., Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor, Slovenija, martin.bele@um.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0006-1808-6182 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.03 cc by-SA MARTIN bELE� Notarji, komorniki in dvorni mojstri Primerjava razvoja dvornih služb na Štajerskem in Tirolskem v 12. in 13. stoletju IZVLEČEK Tema članka je primerjava razvoja dvornih služb vladarjev vojvodine Štajerske in grofije Tirolske v 12. in 13. stoletju. Na Štajerskem iz virov razberemo hiter razvoj aparata dvornih služb že globoko v 12. stoletju, za kar je bil zaslužen mejni grof Otokar III., ki je svoji mejni grofiji vladal že med letoma 1129 in 1164. Po drugi strani je bil tovrstni razvoj na Tirolskem mnogo počasnejši, čeprav prve grofovske dvorne uradnike tudi tam srečamo že sredi 12. stoletja. To se je spremenilo v času vlade tirolskega grofa Majnharda II. (sicer tudi koroškega vojvode), ki je na Tirolskem vladal med letoma 1258 in 1295. KLJUČNE BESEDE Štajerska, Tirolska, srednji vek, Majnhard II., maršal, komornik, stolnik, točaj, notar, dvorni mojster ABSTRACT NOTARIES, CHAMBERLAINS, AND COURT MASTERS. A COMPARISON OF THE DEVELOPMENT OF COURT OFFICES IN STYRIA AND TYROL IN THE TWELFTH AND THIRTEENTH CENTURIES The article focuses on the development of court offices under the rulers of the Duchy of Styria and the County of Tyrol in the twelfth and thirteenth centuries. In Styria, sources already point to a swift development of the court administration structure in the twelfth century, which was owed to Margrave Ottokar III, who governed his margraviate between 1129 and 1164. On the other hand, such development was much slower in the County of Tyrol, even though the first court officials may also be encountered there as early as the mid-twelfth century. This changed during the period of Count Meinhard II (who was also Duke of Carinthia), who ruled over Tyrol between 1258 and 1295. KEY WORDS Styria, Tyrol, Middle Ages, Meinhard II, marshal, chamberlain, steward, cupbearer, notary, court master 256 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri UVOD Namen pričujočega besedila je primerjati ra- zvoj dvornih služb vladarjev mejne grofije (od leta 1180 vojvodine) Štajerske in grofije Tirolske v 12. in 13. stoletju. Časovni okvir bo obsegal prib- ližno poldrugo stoletje oziroma čas med sredo 12. stoletja in koncem leta 1295. Štajersko in Koroško smo izbrali, ker sta imeli ravno ti razvijajoči se vzhodnoalpski kneževini konec 13. stoletja sis- tem dvornih služb že izredno razvit in razčlenjen. Hkrati se štajerski in tirolski dvor nista razvila identično drug z drugim, temveč sta imela svoje specifike. Prav tako je bil razvoj tako na Tirolskem kot na Štajerskem zelo očitno rezultat dejavnosti konkretnega vladarja. Kot bomo pokazali, je ra- zvoj aparata štajerskih dvornih služb segal že glo- boko v 12. stoletje. Po drugi strani je bil tovrstni razvoj na Tirolskem mnogo počasnejši in se je precej razlikoval od razvoja v deželah na vzhodu. V zvezi s Štajersko se bomo med drugim nasla- njali predvsem na dela Landesfürst, Behörden und Stände Franza Kronesa,1 Verwaltungsgeschichte Antona Mella,2 Dežela, ki je ni bilo Mihe Kosija3 ter Štajerske dvorne službe do leta 1311 Martina Beleta.4 Kar se tiče Tirolske, bomo uporabljali predvsem Die Anfänge einer landesfürstlichen Kanzlei in Tirol Franza Huterja,5 Geschichte der Verwaltung Ti- rols Otta Stolza6 ter Weiße Mönche schwarze Zahlen Lienharda Thalerja.7 Neobjavljeni viri, uporablje- ni v besedilu, so iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu,8 Tirolskega deželnega arhiva v Innsbruc- ku9 ter predvsem Hišnega, dvornega in državnega arhiva na Dunaju.10 Objavljene vire, ki smo jih v raziskavi prav tako uporabili, so v preteklosti zbi- rali in izdajali Franc Kos, Milko Kos,11 France Ba- raga (na podlagi gradiva Boža Otorepca),12 Joseph von Zahn,13 Jože Mlinarič,14 Heinrich Appelt,15 Gerhard Pferschy,16 Franz Huter,17 Hermann Wiesflecker,18 Johann Friedrich Böhmer, Oswald 1 Krones, Landesfürst, str. 178–186. 2 Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 166–171. 3 Kosi, Dežela, str. 535–542, 567–568, 575. 4 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 15–33. 5 Huter, Die Anfange, str. 138–151. 6 Stolz, Geschichte, str. 15–20, 28–29, 32–33. 7 Thaler, Weiße Mönche, str. 22–48. 8 StLA. 9 TLA. 10 HHStA. 11 GZS IV, V. 12 GZS VI. 13 UBSt I, II, III. 14 GZM I, II. 15 DD F I. 1. 16 UBSt IV. 17 TU I/1, II, III. 18 W I, II. Redlich,19 Joseph Seemüller20 ter Hermann Wiessner.21 RAZVOJ NA PODLAGI OSEBNE POBUDE Tako na Štajerskem kot Tirolskem je bil razvoj aparata dvornih služb posledica osebne pobude dveh knezov, pri čemer sta imela oba tesne stike s tedanjim vladarjem v cesarstvu.22 Na Štajerskem je šlo za mejnega grofa Otokarja III., ki je svoji mejni grofiji vladal med letoma 1129 in 1164. Dej- stvo, da je šlo prav zanj, ni presenetljivo, saj je bil Otokar III. eden najdejavnejših knezov svojega časa, ki je potoval širom cesarstva. Prav tako je bil po materi bratranec tedanjega cesarja Friderika I. Barbarosse (vladal v letih 1152–1190) ter ga je večkrat spremljal na potovanjih po nemških de- želah, Burgundiji in Italiji.23 Kakor se zdi, je Otokar III. svoj dvor začel or- ganizirati po vladarjevem vzoru, pri čemer je bil le eden od mnogih knezov v cesarstvu, ki so tako ravnali.24 Prav tako bi bilo mogoče, da je na orga- niziranost štajerskega dvora vplivala tudi njego- va mati Zofija, hči bavarskega vojvode Henrika Črnega ter sestra njegovega naslednika Henrika 19 RI VI/1. 20 Ottokars Österreichische Reimchronik. 21 MDC VI, VIII. 22 Za informacije in nasvete o tirolskem dvoru in splošnih razmerah na Tirolskem (in na širšem vzhodnoalpskem območju) se lepo zahvaljujem dr. Lienhardu Thalerju z Inštituta za gospodarsko in družbeno zgodovino Univer- ze na Dunaju. 23 GZS IV, št. 295; DD F I. 1, št. 14; GZS IV, št. 297; DD F I. 1, št. 15–19, 26–27, 30, 33–35, 49–50, 54, 70, 92, 96–98, 100–101, 103, 109–110, 112, 114, 116; GZS IV, št. 356; Dopsch, Die Län­ der, str. 295. 24 Prim.: Banfi, Uprava, str. 22. Pečat mejnega grofa Otokarja III. (Wikimedia Commons). 257 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Ponosnega. Podatkov o organiziranosti dvora (oziroma spremstva) Otokarjevega očeta Leo- polda (oziroma deda Otokarja II.) nimamo. Brez dvoma je tudi Leopoldovo spremstvo (oziroma gospodinjstvo) vključevalo osebe z bolj ali manj podobnimi funkcijami, kot so jih imeli poznejši dvorni uradniki, a sistem organizacije dvora, kot ga na širšem vzhodnoalpskem prostoru (in drug- je) poznamo tudi iz kasnejših desetletij in stoletij, je bil na Štajerskem prvič dokazljivo vzpostavljen šele z Otokarjem III. Pri njegovem posnemanju vladarjeve uprave ni šlo le za splošen trend ali kaprico, temveč je bil ustrezno oblikovan upravni aparat za razvoj bodoče kneževine neizogiben. Na Tirolskem je razvoj pravi zagon dobil še- le v času grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega (sicer tudi koroškega vojvode). Majnhard je na Tirolskem vladal med letoma 1258 in 1295, pred letom 1271 skupaj z mlajšim bratom Albertom.25 V tem času se je posvečal predvsem finančnim in upravnim problemom, medtem ko so mu bili vzvišeni viteški ideali in tedanja dvorna kultura precej tuji. Poleg tega je bil vešč branja in pisanja. Vzrok za bliskovit razvoj raznih dvornih uradov v njegovem času gre torej iskati v njegovi želji, da uredi finance svoje nastajajoče kneževine in s tem pobere čim več davkov.26 Kljub temu, da je Majnhard II. od leta 1286 nosil tudi koroški vojvodski naslov, je bil celoten upravni sistem na Koroškem od tirolskega popol- noma ločen in se je drugače razvijal.27 Tudi Majn- hard II. je bil, tako kot svojčas Otokar III., med dejavnejšimi, uspešnejšimi in vplivnejšimi kne- zi v tedanjem Svetem rimskem cesarstvu. Med drugim mu je uspelo hčer poročiti z Albrehtom, sinom tedanjega nemškega (rimskega) kralja Ru- dolfa Habsburškega (vladal med letoma 1273 in 1291), čigar velik zaveznik je bil. Albreht je bil bo- doči avstrijski in štajerski vojvoda ter od leta 1298 nemški kralj.28 Čeprav nekaj malega grofovskih dvornih uradnikov na Tirolskem srečamo že v desetletjih pred grofom Majnhardom II., je bil očitno ravno on zaslužen za izredno hiter razvoj organizacije dvora, ki se je prav v njegovem času začel skoraj 25 Riedmann, Die Beziehungen, str. 407–408; Lackner, Die Länder, str. 89. 26 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 113; Huter, Die Anfänge, str. 143. 27 HHStA, AUR, 1286 II 1; Heuberger, Zur Einsetzung, str. 272. 28 W II, št. 115, 116 (s), 117, 366; Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384–387; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96–113; Historisches Lexikon der Schweiz, Albrecht I. von Habsburg (, 9. 12. 2024; Lackner, Die Länder, str. 91–92, 103–104, Lackner, Vom Herzogtum Österreich, str. 113– 115. nenadoma. Dasiravno je glede tega najbrž dobil kako idejo tudi iz današnjega severnega italijan- skega prostora, se je povečini tudi on zgledoval po drugih državnih knezih severno od Alp. Poleg tega je – vsaj kar se tiče njegovih financ – nekaj organizacijskih idej verjetno dobil tudi pri cister- cijanskih menihih. Pri najpomembnejših dvornih uradnikih raz- ličnih knezov Svetega rimskega cesarstva je šlo – strogo vzeto – predvsem za štiri službe. To so bile službe maršala (marescalcus), komornika (camera­ rius), stolnika (dapifer) in točaja (pincerna). Pri or- ganizaciji posameznih dvorov v praksi najdemo primere, ki so šli razvojno vsak svojo pot. V raznih primerih so uradniki prišli različno do izraza. Na dvoru nekega kneza so imeli nemara veliko velja- vo, medtem ko so se na drugem dvoru komaj po- javili ali pa jih (v danes ohranjenih virih) sploh ne najdemo. Poleg zgoraj omenjenih štirih funkcij se bomo v besedilu posvetili funkcijama (skozi čas vedno močnejšega) dvornega mojstra (hofmaister, magister curie comitis, rector curie tirolensis) in no- tarja (notarius, protonotarius, scriptor noster, scriba­ nus dni ducis, notarius curie).29 Obe funkciji sta v obravnavanem obdobju prišli do izraza predvsem na Tirolskem, na Šta- jerskem pa mnogo manj. Funkcija dvornega moj- stra se je na mnogih knežjih dvorih v cesarstvu razvila šele v drugi polovici 13. stoletja. Pri člove- ku s to funkcijo je šlo za glavnega organizatorja in nadzornika dvora.30 Notar je bil že od karolinške- ga časa (in več stoletij) načeloma član dvorne ka- pele in hkrati duhovnik. V času cesarja Friderika II. (v cesarstvu vladal med letoma 1212 in 1250) so se, očitno pod italijanskim vplivom, vedno pogo- steje začeli pojavljati tudi laični notarji. V 13. sto- letju so deželnoknežje dvorne pisarne pridobiva- le vedno večji pomen, med njihovimi člani pa je bilo duhovščine postopoma vedno manj.31 29 Čeprav gre v nekaj primerih za iste posameznike, so nekateri skozi čas označeni z različnimi izrazi. Druge srečamo le enkrat. V primerih, ko je bil kdo označen le kot pisar, je šlo – kot bi smeli zaključiti iz konteksta – za uradnika, aktivnega na dvoru, ne pa na ravni vse pokra- jine. Trditev glede podrobnosti oziroma konkretnih za- dolžitev teh uradnikov nam viri ne dovolijo postavljati. V dvorni pisarni na Tirolskem sta se izraza pisar in notar uporabljala kot sinonima. Poleg tega so na Tirolskem obstajali t. i. javni notarji (notarius publicus), tako kot v Italiji. Ti so opravljali pisarniške storitve za ljudstvo, ven- dar niso bili del knežjega dvora ali uprave. V primerih, ki smo jih upoštevali v pričujoči raziskavi, očitno ni šlo za javne notarje, temveč za člane tirolskega grofovskega dvora (Schuler, Notar, str. 1271; Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 310). 30 Rösener, Hofämter, str. 68 (Hofämter an Fürstenhöfen). 31 Csendes, Kanzlei, str. 911 (Deutsches Reich); Schuler, Notar, str. 1271; Banfi, Uprava, str. 25; Wiesflecker, Mein­ hard, str. 187–188. 258 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Maršal, komornik, stolnik in točaj so bili ne- posredno podrejeni dvornemu mojstru. Nosilec funkcije maršala je prvotno skrbel za gospodove konje, sicer pa je bil vrhovni vojaški poveljnik gospodovih ministerialov oziroma njegov najvišji uradnik v vojnih zadevah. Komornik je bil zadol- žen za gospodove finance oziroma zakladnico, opremo gospodovega doma ter druge njegove osebne potrebe. Stolnik je bil dvorni upravitelj in je v prvi vrsti bdel nad preskrbo z živili. Točajeva glavna naloga je bila oskrbovanje gospodove mi- ze s pijačo (predvsem vinom). Prav tako je imel točaj na skrbi gospodove vinograde in kleti.32 RAZVOJ NA ŠTAJERSKEM Kot rečeno, se je razvoj aparata dvornih služb na Štajerskem začel z mejnim grofom Otokarjem III. Najmočnejši, a ne edini dvorni uradniki v omenjeni mejni pokrajini so bili maršal, komor- nik, stolnik in točaj. Prvi maršal Otokarja III. je bil mož po imenu Friderik, ki se omenja že ok. le- ta 1150. V istem času se je pojavil tudi prvi komor- nik z imenom Gerunk. Prvega štajerskega stolni- ka Ditmarja srečamo med letoma 1180 in 1191, ni pa rečeno, da ni ta funkcija obstajala že desetletja pred tem. Prvega točaja, prav tako Ditmarja, za- sledimo leta 1162.33 Kot že omenjeno, je na organizacijo štajerske- ga dvora v Gradcu morda vplivala Zofija, mati Otokarja III. in hči bavarskega vojvode Henrika Črnega iz vojvodske dinastije Welfov. Tudi Kuni- gunda, soproga Otokarja III., je izvirala iz visoke- ga plemstva tistega časa. Bila je hči mogočnega bavarskega mejnega grofa Dipolda III. Vohbur- škega,34 ki je bil med drugim nekaj časa cesarjev tast. Štajerski dvor je tako morda (so)organizirala po vzoru iz svoje domovine.35 Za to možnost go- vori tudi podatek, da se je neki Meginhart oziro- ma Majnhard Since v letih med ok. 1160 in ok. 1175 izrecno imenoval »komornik mejne grofice«.36 Pri tem je bila z mejno grofico nedvomno mišljena Kunigunda, saj je bila Zofija pokojna že od leta 1145, Kunigunda pa je umrla šele leta 1184.37 Po smrti Otokarja III. je na Štajerskem vladal njegov sin Otokar IV., ki je leta 1180 dobil naslov 32 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 16; Wiesflecker, Mein­ hard, str. 187. 33 UBSt I, št. 307, 469; GZM I, št. 8; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 18, 22, 25, 29; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 167–168. 34 Allgemeine Deutsche Biographie, Dietbold I., Markgraf von Vohburg (, 8. 1. 2025). 35 Dopsch, Die Länder, str. 272, 280, 296. 36 UBSt I, št. 421, 435 (… Meginhardus camerarius marchionisse …), 523, 576 (… Meginhardus Since camerarius marchionisse …), str. 910; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 22. 37 Deutsche Biographie, Otakar III. (, 8. 1. 2025). vojvode. Zaradi hudih zdravstvenih težav (bil je gobav) se je proti koncu življenja svojo vojvodino odločil zapustiti avstrijskemu vojvodi Leopoldu V. iz rodbine Babenberžanov in je v ta namen av- gusta 1186 izdal t. i. Georgenberški ročin (privile- gij).38 V njem je med drugim naročal, naj njegovi dvorni uradniki služijo njegovemu nasledniku, ko bo prišel na Štajersko, ravno tako, kot so prej služili njegovim staršem in njemu.39 Te besede še enkrat potrjujejo dejstvo, da so funkcije maršala, komornika, stolnika in točaja na Štajerskem ob- stajale že v času Otokarja III. in ne šele Otokarja IV. V obravnavanem času se je – glede na danes ohranjene vire – na Štajerskem zvrstilo 16 marša- lov, 17 (18?) komornikov,40 12 stolnikov in 10 toča- jev.41 Mnogi so svoje službe opravljali večkrat in izmenično z drugimi dvornimi uradniki, v treh primerih je funkcijo (komorniško in točajsko) hkrati opravljalo več ljudi. Medtem ko je bila velika večina omenjenih uradnikov iz Štajerske, je bilo vsaj šest posameznikov od drugod, iz voj- vodine Avstrije in Češke. Skupno število vseh obravnavanih uradnikov je 55 oziroma 56. RAZVOJ NA TIROLSKEM Stara tirolska grofovska dinastija, katere člane danes poznamo tudi pod imenom Albertinci, je prišla na oblast sredi 12. stoletja. V začetku so de- lovali predvsem v okolici domačega gradu Tirol (na današnjem Južnem Tirolskem), pa tudi na Bavarskem in čez čas v severni Italiji.42 Začeli so razvijati svoj dvorni uradniški aparat. Že v letih 1158 in 1164 se v virih tako pojavi neki Hecil cancel­ larius de Tyral.43 Med letoma 1190 in 1200 srečamo Arnolda, kaplana in pisarja oziroma notarja tirol- skega grofa, maršala Epa in točaja Konrada (Eppo 38 Dopsch, Die Länder, str. 297–299; Ravnikar, Maribor, str. 612–614. 39 Karl Spreitzhofer, Georgenberger Handfeste, str. 16 (Dapife­ ri, pincerne, camerarii, marscalci qui de nostris sunt, intranti partes Stirie duci Austrie singuli cum suis subiectis per officia sua ministrent ea disciplina, qua nobis et parentibus nostris ministraverunt.), 17. 40 Nejasnost nastane zaradi listine iz leta 1195, katere tema je neka podaritev admontskemu samostanu. V njej sta kot komornika omenjena Bertold in Manegold. Hkrati je iz admontske tradicijske knjige o isti stvari mogoče prebrati, da je šlo v resnici za tri, Bertolda, Markvarda in Heranda (UBSt II, št. 13). 41 StLA, AUR, 1277 VIII 23; StLA, AUR, 1277 XII 1; HHStA, AUR, 1277 XII 14; StLA, AUR, 1278 IV 11; HHStA, AUR, 1281 I 4; StLA, AUR, 1282 IX 27; HHStA, AUR, 1284 XII 14; HHStA, AUR, 1289 VI 3; StLA, AUR, 1289 VII 24; HHStA, AUR, 1292 IX 18; HHStA, AUR, 1295 II 7; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 19, 23, 27, 30. 42 Riedmann, Die Beziehungen, str. 7. 43 TU I/1, št. 264, 291; Stolz, Geschichte, str. 28. 259 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri marscalcus, Cvnradvs pincerna).44 Z leti nam viri razkrijejo tudi imena mož, ki so bili del sprem- stva tirolskega grofa Alberta III. (vladal med ok. 1200 in 1253 ter je bil ded Majnharda II.).45 Gre za Albertova notarja in duhovnika Ulrika (1211–1217) ter Konrada (1225–1240),46 točaja Henrika (1240),47 maršala Henrika iz Gufidauna (1240)48 ter za pi- sarje Henrika (1234),49 Konrada (1232–1240),50 Fri- derika iz Bozna (1237–1256) in nazadnje Ludvika (1247).51 Tirolski grof Albert III., ki je imel dve hčeri, a ne preživelih moških potomcev, je poleti 1253 umrl. Ko je v začetku leta 1258 umrl tudi njegov zet in naslednik Majnhard I. Goriško-Tirolski, sta vlado prevzela Majnhardova sinova Majnhard II. in Albert I. († 1304), ki sta do leta 1271 vladala skupaj.52 Čeprav sta se oba vpletala v politiko na ravni vsega cesarstva, je bil Majnhard II. v praksi veliko uspešnejši, medtem ko je Albert ostajal v njegovi senci. To se je kazalo predvsem v številu Majnhardovih vojaških zmag, porokah njegovih otrok in velikosti njegovega dvora. Albert je ob delitvi družinskega premoženja dobil grofijo Go- riško s pripadajočim, kar je bilo v gospodarskem in strateškem pogledu manj kot grofija Tirolska, ki jo je dobil Majnhard. Poleg tega je Majnhard leta 1286 s pridobitvijo koroškega vojvodskega na- slova postal še državni knez.53 Prva znana struktura goriškega dvora se je izoblikovala že kmalu po sredi 12. stoletja. V Al- bertovem času (med letoma 1271 in 1304) pozna- 44 TU I/1, št. 454 (Et Ego Arnoldus capellanus scriba et notarius comitis de Tirol, interfui et hic scripsi.), 455; Huter, Die An- fänge, str. 143, 145; Stolz, Geschichte, str. 16–17. 45 Lackner, Die Länder, str. 90. 46 TU II, št. 622 (Ego Wdalricus domini comitis Alberti scriba iuusu eius noticiam scripsi et sigillo suo munivi), 701 (Ego Albertus comes de Tyrol…Vlricus notarius noster…), 843 (… ego Albertus die gratia comes de Tirol… Chunradus notarius domini comitis ...); Huter, Die Anfänge, str. 143, 146, 151. 47 TU III, št. 1113 (… Heinricus pincerna de Tirol …). 48 Omenjen v letih 1235–1250, a kot maršal le enkrat (TU III, št. 1025, 1039–1040, 1049, 1063, 1086, 1097, 1113 (Albertus dei gratia comes Tyrolensis ... in ipsa tenere videbamur, Henrico de Gvfedvn nostro marschelscho ...), 1118, 1127, 1156–1157). 49 TU III, št. 1002 (… domini comitis de Tirolo, in presencia … domini Henrici scribani domini comitis suprascripti ...); Huter, Die Anfänge, str. 143. 50 TU III, št. 963 (... Chunradus scriptor comiti Tirolensis ...), 997, 1013, 1025, 1039–1040, 1102, 1107, 1110. 51 HHStA, AUR, 20 VI 1247; HHStA, AUR, 20 VI 1247–VII 1256; HHStA, AUR, 26 VII 1255; HHStA, AUR, VII 1256; TU III, št. 1102 (… Chunradus et Fridericus scriptores…), 1206, 1207 (…illustris viri domini Alberti comitis Tyrolis… in dominum Federicum scribam ipsus domini comitis …), 1236, 1274 (… Fridericus notarius noster …), 1295–1296, 1302 (… in presentia Federici scribe domini comitis Tyrolis …); Huter, Die Anfänge, str. 144, 147. 52 Lackner, Die Länder, str. 90–91. 53 Kosi, Visoki, str. 72. mo med drugim 22 pisarjev oziroma notarjev. V istem obdobju sta se poleg goriških komornikov, maršalov in vicedomov v virih začela pojavljati dvorni in kuharski mojster.54 Raznovrstnih tirol- skih visokih uradnikov (in to izključno v času Majnharda II.!) je bilo (vsaj) 33, med njimi pa so močno prednjačili notarji (18).55 Sledili so jim ko- morniki (deset),56 dva točaja57 ter po en maršal,58 stolnik59 in dva dvorna mojstra.60 Prihajali so z ob- močja Tirolske, posamezniki pa tudi iz Koroške, Meißna, Furlanije, Bavarske in Švabske. Če urad- nikom Majnharda II. prištejemo še vse prejšnje znane tirolske dvorne uradnike (hkrati pa izklju- čimo uradnike njegovega brata Alberta III.), jih je v celotnem obdobju pred letom 1295 skupaj 48. PODOBNOSTI, RAZLIKE IN POSEBNOSTI Kot omenjeno, so se knežji dvori v različnih delih cesarstva razvijali različno, tako da so neka- tere dvorne službe nekje prišle močno do izraza, drugje pa, nasprotno, skoraj nič. Čeprav so bili na Štajerskem tako daleč najbolj izraziti maršal, ko- mornik, stolnik in točaj, že leta 1173 tam srečamo tudi notarja. Gre za nekega Bernharda,61 o kate- rem danes ne vemo ničesar drugega. Poleg njega je v naslednjih desetletjih v virih mogoče najti 54 W I, št. 842; W II, št. 3, 681; MDC VI, št. 156; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 189, 247–248; Štih, Goriški grofje, str. 181, 183–184, 186–194, 198–199. 55 Za primerjavo je v dvorni pisarni že omenjenega cesarja Friderika II. med letoma 1220 in 1250 delalo kakih 50 no- tarjev. Dvorna pisarna salzburških nadškofov je med le- toma 1277 in 1280 zaposlovala skupaj le štiri notarje, prav tako je le tri ali štiri notarje okrog leta 1300 zaposlovala habsburška dvorna pisarna (TLA, AUR, 1292 XI 25; TLA, AUR, 1299 VIII 11; W I, št. 829–830, 832, 844, 866–868; W II, št. 1, 3–4, 10, 15, 18, 21, 32, 59, 62, 101, 111–112, 137, 152, 200–201, 301, 319, 321, 332–335, 343, 363–364, 382–383, 418, 465, 471, 473, 526, 567, 591–592, 610, 651, 674, 685, 709, 713, 723, 726–727, 777, 783, 787, 803, 942, 948–949; Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 121, 127; Hye, Geschichte, str. 139–141; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 51, 64–65; Thaler, Die Finanzen, str. 120; Wiesflecker, Meinhard, str. 189). 56 W II, št. 4, 162, 291, 301, 319, 326–327, 332–335, 359, 363, 382– 383, 408, 410, 437, 618, 709, 722, 775, 787, 802, 827, 887, 905; Thaler, Die Finanzen, str. 120; Bitschnau, Burg und Adel, str. 155; Kögl, Genealogisch-Heraldisches Adelslexikon, str. 420–421; Plieger, Die Rechnungsleger, str. 59, 96, 100, 106, 110, 115, 117, 133, 137, 141–143, 158–159, 169–170, 185, 190, 196, 202, 205, 211, 228, 247, 255, 258 –259, 261, 272, 281, 288, 296, 325, 343, 346–347, 356, 364, 366, 368, 370–371, 377, 389–391, 399, 408, 433, 446, 473, 478, 485, 492, 503, 517, 528, 540, 545– 546, 556, 559–560, 567, 595, 616. 57 HHStA, AUR, 1288 XII 8; W I, št. 856. 58 W II, št. 332, 334, 336, 338, 410, 861. 59 W I, št. 735, 744. 60 TLA, AUR, 1299 VIII 11; W I, št. 803; W II, št. 2, 200–201. 61 Listina je ponaredek iz 14. stoletja, a je zelo verjetno nas- tala na podlagi neke pristne listine (UBSt I, št. 550). 260 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri še 13 štajerskih (proto)notarjev. Zaključimo torej lahko, da je bilo vseh trenutno danes znanih šta- jerskih notarjev 14,62 torej mnogo manj kot tirol- skih, ki jih je bilo zgolj v času Majnharda II. (torej v 37 letih) vsaj 18, skupaj pa 28. Zgolj kot zanimi- vost naj povemo, da je bilo poleg ostalih dvornih uradnikov, služabnikov, kuharjev, gozdarjev, kle- tarjev, lovcev, slov in vojakov na Štajerskem že le- ta 1147 mogoče najti zabavljača oziroma dvornega norca (ioculator) po imenu Henrik. ta je bil tega leta omenjen v graški listini mejnega grofa Oto- karja III.63 Med sredo 12. stoletja in koncem leta 1295 med štajerskimi dvornimi uradniki ni mogoče najti ni- ti enega dvornega mojstra. To ne preseneča, saj se je ta funkcija celo na cesarskem dvoru pojavila šele v času Henrika VII., torej v začetku 14. sto- letja. Pri njeni uvedbi na Tirolskem torej ni šlo, v nasprotju z mnogimi drugimi funkcijami, za posnemanje že prej obstoječega cesarskega ura- da. Dvorni mojster je bil prvi človek na dvoru, na čelu dvorne uprave ter prvi svetovalec svoje- ga gospoda v vseh vladnih zadevah.64 Vsi ostali člani dvora, svobodni in nesvobodni, so mu bili podrejeni.65 Skrbel je za gospodarstvo, organiziral vsakodnevno delo na dvoru in zastopal tirolske- ga grofa v stikih z ljudmi, ki so dvoru pripadali. Imel ni nobenih obveznosti ali zvez z dogajanjem drugod po pokrajini – v njegovi pristojnosti je bil izključno dvor. Njegova funkcija je bila sprva ne- posredno povezana z osebo grofa Majnharda II. Goriško-Tirolskega in se je šele v 14. stoletju kot edina na Tirolskem preoblikovala v dedno funk- cijo.66 Jasnega odgovora na vprašanje, zakaj se na Štajerskem ta funkcija ni razvila na enak način ali pa vsaj ni prišla do izraza v enaki meri, danes ne moremo dati. Namesto dvornega mojstra je tam glavno vlogo na dvoru še najverjetneje igral vsakokratni stolnik,67 čigar funkcija se, nasprotno, tudi v času po letu 1295, kot kaže, na Tirolskem ni posebej razvila. V tirolskem primeru je šlo pri dvornem moj- stru le za dva moža. To je bil najprej Wölflin iz Söbriacha (33 km severovzhodno od Špitala 62 UBSt II, št. 49, 113, 211a, 245, 265, 399; UBSt III, št. 17, 118, 286; UBSt IV, št. 321, 360, 421. Protonotarji so vodje (v na- šem primeru) vojvodskih oziroma grofovskih dvornih pisarn ter eni najpomembnejših svetovalcev svojih gos- podov (Weiß, Protonotarios, str. 274; Niederstätter, Herr­ schaft Österreich, str. 310). 63 UBSt I, št. 257. 64 Stolz, Geschichte, str. 17. 65 Wiesflecker, Meinhard, str. 183–184. 66 Feller, Rechnungsbuch, str. 24–25; Lackner, Hof und Herr­ schaft, str. 57. 67 Kreikler, Truchseß, str. 1069–1070. ob Dravi), ki je bil s to funkcijo omenjen v le- tih 1268 in 1271.68 Drugi tirolski dvorni mojster iz obravnavanega časovnega okvirja je bil Hen- rik Rottenburški. Henrikov domači grad je bil Rottenburg nad krajem Jenbach (dobrih 45 km severovzhodno od Innsbrucka in v dolini Inna). Henrik je bil ministerial Majnharda II. Med leto- ma 1267 in 1306 se je omenjal z naslovi hofmaister, dns Hainricus magister curie, rector curie tirolensis, miles et ministerialis noster, capitaneus tridentinus (leta 1284). Službo dvornega mojstra je opravljal od leta 1277.69 Očitno je bil dolga leta zelo tesen Majnhardov sodelavec, eden najpomembnejših ljudi svojega časa, skupaj s svojim gospodom pa je bil tudi izobčen (Henricus de Rotenburch magi­ ster curie ipsius comitis). Omeniti velja, da je imel, vsaj med letoma 1280 in 1298, lastnega pisarja.70 Zgodovina rodbine gospodov iz Rottenbur- ga sega v sredino 12. stoletja. Na samem začetku so bili ministeriali grofov Andeških. Ker se je vojvoda Oton III. Andeško-Meranski poročil z Elizabeto, drugo hčerko tirolskega grofa Alberta III. (s prvo je bil poročen Majnhard I. Goriško- -Tirolski), so se med Rottenburškimi in grofom Albertom III. spletle prve vezi. Po Albertovi smrti (leta 1253) so se Rottenburški začeli pojavljati v spremstvu drugega Albertovega zeta Gebharda iz Hirschberga, nato pa, najpozneje od leta 1274, kot ministeriali grofa Majnharda II.71 Funkcijo tirol- skih dvornih mojstrov, ki so jo imeli od leta 1277, so ohranili vse do izumrtja v moški liniji, kar se je 68 W I, št. 803; W II, št. 2; Štih, Goriški grofje, str. 193; Wies- flecker, Meinhard, str. 185. 69 HHStA, AUR, 1282 III 12; HHStA, AUR, 1284 III 29–13 IV; HHStA, AUR, 1291 V 5; HHStA, AUR, 1291 VI 13; TLA, AUR, 1299 VIII 11; W II, št. 200–201, 226, 284, 332–336, 352, 372, 382–383, 401–402, 449, 590, 603, 611, 615, 620, 688–689, 707, 719, 774, 803, 827, 842, 887, 898,HHStA, AUR, 1304 XII 20; HHStA, AUR, 1306 II 28; MDC VI, št. 27, 69, 108, 126, 156, 274, 316–317, 364, 413. 70 Grof Majnhard je bil, predvsem spričo »hudega zatira- nja tridentinske Cerkve« oziroma hudih in dolgotrajnih sporov s tridentinskim škofom Henrikom II. (1274–1289), sedemkrat izobčen. Henrik Rottenburški je bil skupaj z njim najbrž izobčen (vsaj) leta 1282. Na tem mestu velja spomniti, da se je Majnhard ravno zaradi bojev s škofom Henrikom avgusta 1278 zadrževal ob Adiži in se posle- dično ni utegnil udeležiti odločilne bitke pri Dürnkrutu (na strani svojega zaveznika Rudolfa Habsburškega). Po drugi strani je bil škof Henrik nekoč Rudolfov protono- tar, leta 1274 poslan na koncil v Lyon, da bi tam izposlo- val priznanje Rudolfove izvolitve s strani Svetega sedeža. Tam mu je papež Gregor septembra 1274 podelil triden- tinsko škofijo (RI VI/1, št. 376; W II, št. 401, 590, 600–601, 620; Feller, Rechnungsbuch, str. 31; Riedmann, Mittelalter, str. 402, 404; Huber, Meinhard II., str. 230; Rogger, Hein- rich (OT) († 1289), str. 777; Wiesflecker, Meinhard, str. 185). 71 Deutsche Biographie, Otto III. (, 9. 12. 2024); Feller, Rech­ nungsbuch, str. 23–25. 261 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri v danes ne popolnoma znanih okoliščinah zgodi- lo šele leta 1411.72 Kot veliko prelomno novost tirolske dvor- ne pisarne je treba omeniti t. i. računske knjige (Rechnungsbücher, Raitbücher). Pisarna Majnhar- da II. je namreč začela na podlagi posameznih računov sestavljati celovite poslovne knjige, ki so prvič omogočile pregled celotne finančne uprave nastajajoče kneževine, vključno z vsemi izdatki in 72 Po smrti že omenjenega Henrika Rottenburškega je na- slov dvornega mojstra ostal v njegovi rodbini. Tudi po letu 1363, ko so na Tirolskem zavladali Habsburžani, so Rottenburški obdržali svojo moč. Okoli leta 1411 je umrl Henrik VI. Rottenburški, najbogatejši svoje rodbine, a hkrati njen zadnji moški član. V kontekstu hudega spora s tedanjim tirolskim grofom Friderikom IV. je bil nekaj časa zaprt v Innsbrucku in prisiljen v predajo velikega dela svojega premoženja. Umrl je maja 1411 (Anderlan, Heinrich von Rottenburg, str. 359–377; Feller, Rechnungs­ buch, str. 70–74). prihodki posameznih uradov. Iz časa med letoma 1288 in 1350 je ohranjenih približno 30 zvezkov računskih knjig. Skupaj s podobnimi, nekoliko starejšimi zapisi iz Savoje so med najzgodnejšimi tovrstnimi viri v cesarstvu in veljajo za prvovrstna zgodovinska pričevanja. Vsebujejo številne infor- macije o gospodarski in upravni zgodovini ter imajo veliko vrednost kot vir za plemiško mate- rialno kulturo poznega srednjega veka.73 V njih najdemo letne računovodske evidence (prihod- ke in odhodke) približno 40 sodnikov in drugih uradnikov. Gre na primer za prihodke iz zemlji- ške posesti, sodišč, davkov, mitnin in solinarstva (rudarstvo je dodano šele okoli leta 1420). Pod odhodki najdemo plače, gradbene stroške, vojne izdatke, nakupe raznega blaga v Italiji itd.74 Danes domnevamo, da so tirolski notarji v obravnavanem času posnemali oziroma se zgle- dovali po finančnem upravljanju cistercijanskega samostana Stams, kakih 46 km zahodno od Inns- brucka. Samostan je leta 1273 (oziroma 1275) us- tanovil Majnhard II. Najstarejši ohranjeni urbar tega samostana je iz leta 1284 in je torej iz istega časa (oziroma le malenkost starejši) kot najsta- rejša tirolska računska knjiga. Druge možnosti vključujejo še posnemanje sistemov iz pisarn bri- ksenske in tridentinske škofije, a se zdi razlaga, ki vključuje sistem iz Stamsa, še najverjetnejša.75 Pri pregledu zapiskov iz dvorne pisarne Majn- harda II. naletimo na denarne enote, tedaj v upo- rabi na Tirolskem. Tudi tu je slika precej drugač- na kot na Štajerskem. V raznem listinskem gradi- vu na Štajerskem v 13. stoletju srečamo predvsem (srebrne) marke (dunajske ali graške teže oziro- ma graškega denarja) ter dunajske in breške pfe- nige.76 Slednji so bili v poldrugem stoletju po letu 1125, ko so jih začeli kovati v Brežah, najvažnejše plačilno sredstvo na širšem območju Vzhodnih Alp, pa tudi Furlanije, Hrvaške, Slavonije, Bo- sne in Ogrske. V 13. stoletju so v poslovanju med Italijo in današnjimi slovenskimi deželami upo- rabljali tudi novce raznih italijanskih mest, pred- vsem na Kranjskem je prevladoval oglejski pfe- nig.77 Po drugi strani v mnogih virih za Tirolsko pred letom 1295 in po njem srečujemo t. i. bernske marke, tj. srebrni denar, ki so ga po vzoru Verone 73 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 122; Nieder- stätter, Herrschaft Österreich, str. 312–313. 74 Thaler, Münzreichtum, str. 23, 26, 44, 212–214, 359. 75 Thaler, Weiße Mönche, str. 22–23, 27, 30, 32–33, 43–44. 76 Na primer GZM I, št. 20, 60, 72, 81; GZM II, št. 21, 30, 39, 49, 51; Bizjak, Ratio facta est, str. 89–90. 77 Oglejski pfenig je v začetku 13. stoletja vseboval okoli 0,9 g srebra, dunajski pa 0,57 (gl. Kosi, Potujoči srednji vek, str. 33–36, 40; Bizjak, Ratio facta est, str. 83, 86–87, 89, 95). Nagrobna plošča Majnharda II. v samostanu Stams (Wikimedia Commons). 262 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri (v nemščini tudi (Welsch)Bern) od 13. stoletja ko- vali v Meranu.78 PRIMERJAVA STATISTIČNIH PODATKOV Z danes ohranjenimi viri lahko torej na Šta- jerskem pred letom 1295 naštejemo 16 maršalov, 17 (18?) komornikov, 12 stolnikov, 10 točajev in 14 notarjev. Vseh skupaj je torej 69 oziroma 70, od tega maršalov 23,5 %, komornikov 26 %, stolnikov 16 %, točajev 14,5 % in notarjev 20 %. Glede na njihov zemljepisni izvor lahko štajerske maršale lociramo tako: eden je bil iz Avstrije (6,25 %), dva iz današnje slovenske Štajerske (12,5 %), sedem iz današnje avstrijske Štajerske (43,75 %), eden iz Češke (6,25 %), za pet pa dežele izvora ni mogoče določiti (31,25 %).79 Štajerskih komornikov je bilo 17 oziroma 18. Za devet (oziroma deset) komornikov (53 %) nji- hove provenience in zemljepisnega izvora ni mo- goče določiti. Iz današnje slovenske Štajerske sta bila dva (11,75 %), iz današnje avstrijske Štajerske pa šest (35,25 %).80 Pri stolnikih je izvor še najja- snejši, in to pri vseh dvanajstih. Medtem ko sta bila dva iz vojvodine Avstrije (16,6 %), jih je bilo deset iz avstrijske Štajerske (83,4 %), iz današnje slovenske Štajerske pa ni bilo nobenega.81 Točajev je bilo pet iz današnje avstrijske Šta- jerske (50 %), trije so bili iz vojvodine Avstrije (30 %), dvema pa domače dežele danes ni mogo- če določiti.82 Isto moramo žal reči za deset znanih štajerskih notarjev (71,5 %). Dva izmed njih sta iz današnje slovenske Štajerske (14,2 %), eden iz Av- strije (7,15 %) in eden iz Češke (7,15 %).83 78 Bernska marka je (v začetku 14. stoletja) veljala 166 g srebra. Delila se je na 10 funtov (librae), 120 krajcarjev (grossi), 200 solidov (solidi) ali 2400 bernskih denaričev (denarii) (Thaler, Zwei Bücher, str. 16). 79 StLA, AUR, 1277 VIII 23; StLA, AUR, 1277 XII 1; HHStA, AUR, 1277 XII 14; StLA, AUR, 1278 IV 11; HHStA, AUR, 1281 I 4; StLA, AUR, 1282 IX 27; UBSt I, št. 307, 366, 430, 631, 665, 681, 695; UBSt II, št. 13, 113, 184, 193, 200, 211a, 214, 239, 245, 256, 358; GZS V, št. 737; GZS VI, št. 85, 259–260; UBSt IV, št. 61–62, 70, 240, 472–473; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 18–21; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 168. 80 UBSt I, št. 307, 366, 404, 421, 433, 435, 523, 576, 647, 648, 702, 708, 720, 859; GZS IV, št. 406, 788; UBSt II, št. 13; GZS V, št. 805; GZS VI, št. 217; UBSt IV, št. 241, 492, 495, 518, 538; Krones, Landesfürst, str. 178–183; Bele, Štajerske dvorne službe, str. 22–24. 81 HHStA, AUR, 1284 XII 14; UBSt I, št. 631, 649, 702; UBSt II, str. 16, 43, 50, 60, 98, 157, 256, 316, 396, 460; GZM I, št. 7–8, 26, 28, 38, 48; GZS V, št. 880; GZS VI, št. 6, 28; UBSt III, št. 63, 99, 256; UBSt IV, št. 62, 166, 395–396; Bele, Šta- jerske dvorne službe, str. 24–28; Krones, Landesfürst, str. 183–184; Mell, Verwaltungsgeschichte, str. 168. 82 Bele, Štajerske dvorne službe, str. 30. 83 UBSt I, št. 550; UBSt II, št. 49, 113, 211a, 245, 265, 399; UBSt III, št. 17, 118, 286; UBSt IV, št. 321, 360. Na tirolskem dvoru lahko za ves čas pred le- tom 1295 naštejemo 48 najvišjih dvornih uradni- kov:84 notarjev kar 28 (57,1 %), komornikov deset (20,65 %), točaji so bili štirje (8,2 %), trije maršali (6,25 %), en stolnik (2,6 %) ter dva dvorna moj- stra (5,2 %). Pri 20 tirolskih notarjih dežele izvo- ra danes ni mogoče določiti (71,5 %). Pet jih je iz (današnje Južne) Tirolske (17,5 %) ter po eden iz Furlanije (3,66 %), Švabske (3,66 %) in Meißna (3,66 %).85 Na splošno se zdi, da je Majnhard II. tako v upravi kot v sodstvu uporabljal predvsem izobražene uradnike iz meščanskih družin, (manj izobraženih) plemičev pa malo.86 Med letoma 1271 in 1281 so bili hkrati aktivni trije tirolski notarji, od leta 1282 je ta številka zrasla na sedem. S tem je velikost dvorne pisarne Majnharda II. občutno presegla velikost pisarne Albrehta Habsburškega (ki je cesarstvu vladal med letoma 1298 in 1308). Postala je nekakšna kontrolna točka in središče celotne tirolske knežje uprave.87 Med desetimi tirolskimi komorniki (ki so vsi iz časa Majnharda II.) petim domače dežele danes ni mogoče določiti (50 %), trije so bili z območja današnje avstrijske Tirolske (30 %), eden iz da- našnje Južne Tirolske (10 %) ter eden iz Bavarske (10 %).88 Enega izmed tirolskih točajev poznamo že iz let 1190 in 1200, drugega iz 1240, tretji in četrti pa sta, prav tako kot komorniki, iz časa Majnhar- 84 V 13. stoletju je familia domus na tirolskem gradu v ce- loti obsegala nekaj več kot 100 članov, od služabnikov v kuhinji, stražarjev, hlevarjev, pastirjev, mizarjev, vra- tarjev, vinarjev in krojačev do poveljnika samostrelcev, zlatarjev, kaplanov in notarjev. Niso bili vsi enako vpliv- ni. Najvišja in najmočnejša skupina na dvoru za knežjo družino so bili svetniki ter že zgoraj izpostavljeni visoki uradniki – dvorni mojster, maršal, komornik, stolnik in točaj (Thaler, Die Finanzen, str. 101). 85 HHStA, AUR, 1286 XI 12; HHStA, AUR, 1288 IV 21; TLA, AUR, 1292 XI 25; TLA, AUR, 1299 VIII 11; TU I/1, št. 264, 291, 454–455; TU II, št. 622, 701, 843; TU III, št. 963, 1002, 1102, 1206, 1207, 1236, 1274, 1295–1296, 1302; W I, št. 829–830, 832, 844, 866–867; W II, št. 1–4, 10, 13, 15, 18, 21–22, 59, 62, 93, 101, 111–112, 137, 144, 152, 200–201, 301, 319, 321, 324, 332– 335, 343, 352, 363, 417–418, 465, 521, 586, 591–592, 600–601, 610, 651, 674, 682, 685, 688, 709, 713, 726–727, 761, 783, 787, 942, 948–949; MDC VI, št. 157; Hye, Geschichte, str. 139–141; Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 121; Nie- derstätter, Herrschaft Österreich, str. 312; Plieger, Die Rech­ nungsleger, str. 51, 64–65; Huter, Die Anfänge, str. 147. 86 Haidacher, Verwaltungsorganisation, str. 115–117. 87 Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 312; Wiesflecker, Meinhard, str. 188–189. 88 TLA, AUR, 1289 I 5; HHStA, AUR, 1290 II 5; W II, št. 162, 291, 301, 319, 326–327, 332–335, 359, 363, 382–383, 408, 410, 437, 618, 709, 722, 775, 787, 802, 827, 887, 905; Bitschnau, Burg und Adel, str. 141, 146, 155; Plieger, Die Rechnungsle­ ger, S. 59, 96, 100, 106, 110, 115, 117, 133, 137, 141–143, 158–159, 169–170, 185, 190, 196, 202, 205, 211, 228, 247, 255, 258 –259, 261, 272, 281, 288, 296, 325, 343, 346–347, 356, 364, 366, 368, 370–371, 377, 389–391, 399, 433, 446, 473, 478, 485, 492, 503, 517, 528, 540, 545–546, 556, 559–560, 567, 595, 616. 263 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri dove vladavine. Pri prvih treh izvora ni mogoče določiti (75 %), zadnji (pincerna de Smalnegge) pa je bil verjetno iz kraja Schmalegg (22 km severno od Bodenskega jezera na Švabskem) (25 %).89 Za prvega maršala ne vemo, od kod je izviral (33,3 %),90 drugi in tretji (Henrik iz Gufidauna in Henrik Told) pa sta bila iz današnje Južne Tirol- ske (66,6 %). Predvsem Henrik Told je bil očitno dolgoletni privrženec grofa Majnharda II. in kot tak v začetku leta 1293 (očitno le za krajši čas) pos- tavljen za glavarja v Velikovcu.91 Prvi tirolski dvor- ni mojster Wölflina iz Söbriacha je bil iz Koroške (50 %), drugi, Henrik iz Rottenburga, pa je izviral iz avstrijske Tirolske (50 %). Pri edinem stolniku je šlo za nekega Otolina (Ottolinus dapiffer dni co­ mitis), omenjenega v letih 1265 in 1266,92 o katerem ni mogoče reči ničesar oprijemljivega. STIKI MED POKRAJINAMA Če pod vsem do sedaj povedanim potegnemo črto, je (kolikor nam viri dopuščajo) mogoče reči, da na Tirolskem ni bilo nobenega visokega dvor- nega uradnika, ki bi izviral iz Štajerske. Prav tako na Štajerskem med najvišjimi dvornimi uradniki ni bilo nobenega Tirolca. To ne preseneča, saj de- želi ne mejita druga na drugo, prav tako jima do leta 1363 ni vladala skupna vojvodska dinastija.93 Tu je treba izpostaviti nekaj tirolskih plemičev, ki so nekje med letoma 1277 in 1311 imeli veliko moč v Savniji (Posavinje s Posoteljem). Pri teh očitno ni šlo za tirolske dvorne uradnike, poleg tega pa je bil to čas, ko Savnija še ni bila združena z voj- vodino Štajersko. Majnhard II. Goriško-Tirolski je Savnijo nekje v času med letoma 1277 in 1280 dobil v zastavo od Habsburžanov, njegovi dina- stiji pa jo je zatem uspelo obdržati približno tri 89 HHStA, AUR, 1282 VI 9; HHStA, AUR, 1288 XII 8; TU III, št. 1113; W I, št. 856; W II, št. 351. 90 TU I/1, št. 454. 91 Henrik Told na Koroškem dejansko ni opravljal nobe- ne upravne funkcije, temveč je bila njegova vloga zgolj vojaške narave (TU III, št. 1113; W II, št. 332, 334, 336, 338, 401, 410, 620, 775, 780(s); Ottokars Österreichische Reimchronik, MGH Dt. Chron. 5/2, vrstice 61.575–61.577, 61.744–61.754, str. 818, 820 (den Glaneckær man sant hinz Volkenmarkt zehant, daz er dȃ ze houbtman wurde ... daz an des Glaneckær stat, houbtman wesen solt, Her Heinrich der Told, des hoves marschalch. swaz man im enphalch, daz tet er getriulich, witzic und manlich was er genuoc. hin fuor der kluoc, hinz Volkenmarkte in die stat die man im enpholhen hȃt), 1428 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 48–49; Wiesflec- ker, Meinhard, str. 185). 92 W I, št. 735, 744. 93 Obe kneževini so pod svojo oblastjo združili Habsbur- žani, ki so Tirolski zavladali šele leta 1363, Štajerski pa že leta 1282 (Niederstätter, Herrschaft Österreich, str. 96, 154–155). desetletja.94 Skupaj z zastavo neposredne zemlji- ške posesti Majnhard II. ni pridobil. V prvi vrsti je šlo za oblastne pravice, predvsem višje sodstvo. Majnhard II. je v Savniji začel uvajati deželnok- nežjo upravo, pri čemer pa očitno ni uporabljal domačinov, temveč tuje, tirolske (pa tudi koroške) uradnike.95 Med Tirolci je tedaj glavno vlogo v Savniji, kot kaže, igral Konrad III. Aufensteinski († 1338), eden najožjih zaupnikov Majnharda II. Goriško- -Tirolskega, čigar matični grad je stal kakih 23 km severovzhodno od Brennerja na avstrijskem Ti- rolskem.96 Aufensteinski je imel funkciji maršala in celo glavarja, a se nista nanašali na Štajersko in Tirolsko. Od leta 1293 je bil koroški deželni maršal ter od leta 1299 (morda že od 1294) koro- ški deželni glavar.97 V zastavi od štajerskega voj- vode je imel Vojnik in Žalec z Žaženberkom, od koroškega vojvode Slovenj Gradec, med letoma 1322/23 in 1333 pa je v svojih rokah držal tudi polo- vico celjskega gospostva.98 Na plemstvo v Savniji je očitno izvajal pritisk. Po besedah štajerskega kronista Otokarja iz Geule je Ulrik III. Vovbrški, eden najvidnejših udeležencev (sicer propadlega) protihabsburškega upora (v letih 1291/92), vojvo- dinji Elizabeti zaupal,99 da je bil Aufensteinski eden izmed krivcev za omenjeni upor. Uradniki Majnharda II. naj bi Vovbrškemu kratili pravice, izrecno omenjeni Aufensteinski pa naj mu ne bi dovolil izvajati odvetništva nad samostanom v Gornjem Gradu. Odvetništvo, ki ga je Ulrik po uporu izgubil, mu je uspelo ponovno dobiti v za- četku leta 1296.100 94 Kosi, Visoki, str. 61, 72. 95 Kosi, Dežela, str. 543, 545. 96 Iz Tirolske sta v približno istem času prišla še Henrik Graland in Henrik Lavant, a sta bila aktivna na področju Kranjske, ki so jo Majnhard II. in njegovi sinovi (do leta 1335) prav tako imeli v zastavi od Habsburžanov. Graland je imel funkcijo kranjskega vicedoma, Lavant pa je bil prav tako kranjski vicedom in deželni pisar (Kosi, Viso- ki, str. 61, 72; Kosi, Dežela, str. 545, 549; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 288). 97 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 49–50, 53, 57, 59; Deutsche Biographie, Aufenstein, Konrad von (, 13. 1. 2025). 98 MDC VIII, št. 490, 508, 518, 646; Kosi, Dežela, str. 549, 552, 555; Kos, Vitez in grad, str. 262, 371, 396, 407. 99 Elizabeta je bila žena zgoraj omenjenega avstrijsko-šta- jerskega vojvode Albrehta in hči Majnharda II. Goriško- -Tirolskega (Reifenscheid, König Albrecht I., str. 384). 100 StLA, AUR, 1296 I 25; Ottokars Österreichische Reim- chronik, MGH Dt. Chron. 5/2, vrstice 63.198–63.199, 63.208–63.226, str. 838 (der von Hiunburge sprach: »frou Elspet, gedenkt darnȃch...maniges schaden und smæhe, den mir gæheteten sîn amtliute, frou, ich bin noch hiute erbes und gemaches blôz: diu muor vor Griven grôz des klosters datze Obernburge, diu mîn vordern von Hiunburgelange inne ha­ bent gehabt, dȃ getorste mîn der abt ze herren nie bekennen noch ze vogt genennen für den Oufensteinære. frou, swie vil ich swære oder ungemaches leit, swen ich den mînem her­ 264 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri ZAKLJUČNE MISLI Enotnega razvoja aparata dvornih služb v raz- ličnih deželah Svetega rimskega cesarstva ni bi- lo. Res je sicer, da je bil vsakokratni cesarski dvor za kneze v državi zgled, a grofovski, vojvodski in (nad)škofijski dvori kljub temu niso bili priča enotnemu razvoju. Osebna pobuda posameznih knezov je na njihovih dvorih pri tem igrala ključ- no vlogo. Knezi so se med seboj razlikovali po moči in številu posesti, pa tudi po osebnih pre- ferencah ter dovzetnosti za uvajanje raznovrstnih upravnih novosti. Takratne politične razmere v določeni pokrajini (in širše) so prav tako igrale pomembno vlogo, a knezove pobude so jih po pomembnosti prekašale. Tirolski aparat dvornih uradnikov lahko označimo kot stvaritev grofa Majnharda II. in na Štajerskem mejnega grofa Otokarja III. Pri tem se je slednji mnogo bolj zgledoval po dvoru cesar- ja Friderika I. Barbarosse kot prvi po dvoru kra- lja Rudolfa I. Glavno vodilo Otokarja III. je bilo posnemati organizacijo dvora bratranca cesarja, Goriško-Tirolski pa se je predvsem trudil urediti svoje finance. Pri tem se je (še najverjetneje) zgle- doval po samostanu v Stamsu, ne pa po takrat- nem vladarju Rudolfu I., in to kljub temu, da je bil ta njegov tesen sodelavec in sorodnik. Čeprav Majnhard II. ni bil najbogatejši knez cesarstva (v tem so ga že v njegovem sosedstvu prekašali avstrijski in bavarski vojvode), je s svo- jimi ukrepi občutno povečal svojo politično moč ter na tedanjem političnem parketu nastopal kot močan igralec. Pri Otokarju III. je urejanje dvo- ra pri krepitvi njegove politične moči, kot kaže, igralo manjšo vlogo, sploh pa je Otokar III. živel v drugačnem času in političnih razmerah. Prav ta- ko je imel za razvoj svojega dvora in politično de- lovanje manj časa kot Majnhard, saj je umrl že po približno štirih desetletjih življenja, medtem ko je bil Majnhard II. ob svoji smrti vsaj 15 let starej- ši. Za oba velja ocena, da sta s svojim delovanjem ključno vplivala na razvoj svojih nastajajočih kneževin. Čeprav sta vsak v svojem času veljala za precej brezobzirna vladarja, bi bil razvoj na Tirolskem in Štajerskem brez njunega prispevka precej počasnejši. ren kleit, so was mir ungeriht. der Oufensteinær giht, er wel­ le graven meister sin ...), 1428 (Übersicht über den Inhalt der Reimchronik); MDC VI, št. 334; Kosi, Dežela, str. 547; Ravnikar, Benediktinski samostan, str. 94. Financiranje Razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupi- ni Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, ki jo financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). VIRI IN LITERATURA NEOBJAVLJENI VIRI HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj Allgemeine Urkundenreihe StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Allgemeine Urkundenreihe TLA – Tiroler Landesarchiv, Innsbruck Allgemeine Urkundenreihe OBJAVLJENI VIRI DD F I. 1 – Die Urkunden Friedrichs I. 1152–1158, Erster Teil, Monumenta Germaniae Historica, Die Urkunden der deutschen Könige und Kaiser 10, 1. Ur. Heinrich Appelt. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1975. GZM I – Gradivo za zgodovino Maribora I. Ur. Jože Mli- narič. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1975. GZM II – Gradivo za zgodovino Maribora II. Ur. Jože Mli- narič. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1976. GZS IV – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ur. Franc Kos. Ljubljana: Leonova Družba, 1915. MDC VI – Monumenta historica ducatus Carinthiae VI. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1958. MDC VIII – Monumenta historica ducatus Carinthiae VI­ II. Ur. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Kleinmayr, 1963. Ottokars Österreichische Reimchronik – Ottokars Österreichische Reimchronik. Monumenta Germa- niae Historica Dt. Chron. 5/2. Ur. Joseph Seemüller. Hannover: Hahnsche Buchhandlung, 1893. RI VI/1 –Die Regesten des Kaiserreichs unter Rudolf, Adolf, Albrecht, Heinrich VII. 1273–1313. Erste Abtheilung. Regesta Imperii VI. Ur. Johann Friedrich Böhmer, Oswald Redlich. Innsbruck: Verlag der Wagner- schen Universität-Buchhandlung, 1898. TU I/1 – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, 1. Band, Bis zum Jahre 1200. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Selbstverlag des Landesmuse- ums Ferdinandeum, 1937. TU II – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, II. Band, 1200–1230. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1949. 265 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri TU III – Tiroler Urkundenbuch; I. Abteilung; Die Urkun­ den zur Geschichte des Deutschen Etschlandes und des Vintschgaus, III. Band, 1231–1257. Ur. Franz Huter. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1957. UBSt I – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark I. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1875. UBSt II – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark II. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1879. UBSt III – Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark III. Ur. Joseph von Zahn. Graz: Verlag des Histori- schen Vereines, 1903. UBSt IV – Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Ur. Heinrich Appelt, Ger- hard Pferschy. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nachfolger, 1975. W I – Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten. I. Band, 957–1271. Ur. Her- mann Wiesflecker. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1949. W II – Die Regesten der Grafen von Tirol und Görz, Her­ zoge von Kärnten. II. Band, 1. Lieferung: Die Regesten Meinhards II. (I.) 1271–1295. Ur. Hermann Wiesflec- ker. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1952. LITERATURA Anderlan, Anna: »alz ich itz von dem lannde, zu reit- ten willen hab«: Heinrich von Rottenburg in sei- nem geographischen Umfeld. Historia Scribere 8, 2016, str. 359–388. DOI: https://doi.org/10.15203/hi- storia.scribere.8.469 Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kro­ nika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.70.1.02 Bele, Martin: Štajerske deželne službe pred letom 1311. Studia Historica Slovenica 18, 2018, št. 3, str. 631–660. DOI: https://doi.org/10.32874/2018-23 Bele, Martin: Štajerske dvorne službe do leta 1311. Stu­ dia Historica Slovenica 21, 2021, št. 1, str. 11–39. DOI: https://doi.org/10.32874/SHS.2021-01 Bitschnau, Martin: Burg und Adel in Tirol zwischen 1050 und 1300: Grundlagen zu ihrer Erforschung. Wien: Akademie der Wissenschaften in Wien, 1983 (Mit- teilungen der Kommission für Burgenfoschung, 1). Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Sloven­ skem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003 (Thesaurus memoriae. Dissertationes; 2). DOI: https://doi.org/10.3986/9616358995 Csendes, Peter: Kanzlei, Kanzler. Lexikon des Mittel­ alters V (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 910–929. Dopsch, Heinz et al.: Die Länder und das Reich: Der Ost­ alpenraum im Hochmittelalter. Österreichische Geschi­ chte. Wien: Ueberreuter, 1999. Feller, Claudia: Das Rechnungsbuch Heinrichs von Rottenburg: Ein Zeugnis adeliger Herrschaft und Wirtschaftsführung im spätmittelalterlichen Tirol, Edition und Kommentar. Wien, München: Böhlau, 2010 (Quelleneditionen des Instituts für Österrei- chische Geschichtsforschung 4). Haidacher, Christoph: Die Verwaltungsorganisation Meinhards II. und seiner Nachfolger. Eines Fürsten Traum. Meinhard II., Das Werden Tirols. Tiroler Lan­ desausstellung 1995 im Schloß Tirol und im Stift Stams (ur. Josef Riedmann). Innsbruck: Südtiroler Lan- desmuseum Schloß Tirol, 1995, str. 113–132. Heuberger, Richard: Zur Einsetzung der zehn Land- pfleger 1312. Zeitschrift des Ferdinandeums für Tirol und Vorarlberg 56, 1912, str. 263–287. Huber, Alfons: Meinhard II. Allgemeine Deutsche Bio­ graphie, Band 21 (ur. Rochus von Liliencron). Leip- zig: Duncker & Humblot, 1885, str. 229–231. Huter, Franz: Die Anfänge einer landesfürstlichen Kanzlei in Tirol. Ausgewählte Aufsätze zur Geschichte Tirols (ur. Franz Huter, Josef Riedmann in Marjan Cescutti). Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1997, str. 138–151. Hye, Franz Heinz: Geschichte der tirolisch-kärntnerischen Kanzlei unter der Regierung der Herzoge Otto, Ludwig und Heinrich aus dem Hause Görz-Tirol 1295–1310. Maschinschriftliche Prüfungshausarbeit am In- stitut für österreichische Geschichtsforschung. Wien: Institut für Österreichische Geschichtsfor- schung, 1965. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plem­ stva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in sloven­ skem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranj- sko in Štajersko od 11. do 15. stoletja. Studia Historica Slovenica 8, 2008, št. 2–3, str. 527–546. Kosi, Miha: Potujoči srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. ZRC 20. Ljubljana; ZRC SAZU, Založba ZRC, 1998. Kosi, Miha: Visoki in pozni srednji vek (10.–15. stoletje). Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 59–103. Kreiker, Sebastian: Truchseß. Lexikon des Mittelalters VIII (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 1069–1070. Krones, Franz: Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogthums Steier 1283–1411. Graz: Verlag Styria, 1900 (Forschungen zur Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte der Steiermark / 4, 1). 266 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Lackner, Christian: Die Länder und das Reich (907– 1278). Geschichte Österreichs (ur. Thomas Winkelba- uer). Ditzingen: Reclam, 2015, str. 63–109. Lackner, Christian: Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365–1406). Wien: R. Oldenbourg, 2002 (Mitteilungen des In- stituts für Österreichische Geschichtsforschung, 41). Lackner, Christian: Vom Herzogtum Österreich zum Haus Österreich (1278–1519). Geschichte Österreichs (ur. Thomas Winkelbauer). Ditzingen: Reclam, 2015, str. 110–158. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungs- geschichte des Landes Steiermark, Herausgegeben durch die Historische Landeskommission für Steier­ mark. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. Niederstätter, Alois: Die Herrschaft Österreich: Fürst und Land im Spätmittelalter. Österreichische Geschichte. Wien: Ueberreuter, 2001. Plieger, Gerhard: Die Rechnungsleger in den älteren Ti­ roler Raitbüchern von 1288 bis 1295. Beiträge zu einer Verwaltungsgeschichte Tirols im ausgehenden 13. Jahr­ hundert (Dissertation). Innsbruck: Geisteswissen- schaftliche Fakultät der Leopold-Franzens-Uni- versität Innsbruck, 1990. Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gra­ du. Maribor: Znanstveno raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2010. Ravnikar, Tone: Maribor v 13. stoletju. 3. del: mesto in njegovi meščani. Studia Historica Slovenica 23, 2023, št. 3, str. 611–638. DOI: https://doi.org/10.32874/ SHS.2023-16 Reifenscheid, Richard: König Albrecht I. (1298–1308). Die Kaiser: 1200 Jahre europäischer Geschichte (ur. Gerhard Hartmann, Karl Schnith). Wiesbaden: Marix Verlag, 2006, str. 383–391. Riedmann, Josef: Die Beziehungen der Grafen und Lan­ desfürsten von Tirol zu Italien bis zum Jahre 1335. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1977 (Sitzungsberichte. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philosophisch-Histo- rische Klasse/ 307). Riedmann, Josef: Mittelalter. Geschichte des Landes Ti­ rol, Band 1: Von den Anfängen bis 1490 (ur. Josef Fon- tana et al.). Bozen, Innsbruck, Wien: Verlagsanstalt Athesia, Tyrolia Verlag, 1985, str. 293–698. Rogger, Iginio: Heinrich (OT) († 1289). Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches: 1198 bis 1448 (ur. Erwin Gatz). Berlin: Duncker und Humbolt, 2001, str. 777–778. Rösener, Werner: Hofämter. Lexikon des Mittelalters V (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Tas- chenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 67–68. Schuler, Peter-Johannes: Notar, Notariat. Lexikon des Mittelalters VI (ur. Gernot Giertz). München: Deu- tscher Taschenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 1271–1281. Spreitzhofer, Karl: Georgenberger Handfeste: Entstehung und Folgen der ersten Verfassungsurkunde der Steier­ mark. Neue Reihe, Band 3. Graz, Wien, Köln: Verlag Styria, 1986. Stolz, Otto: Geschichte der Verwaltung Tirols. Teilstück des 2. Bandes der Geschichte des Landes Tirol. Inns- bruck: Universitätsverlag Wagner, 1998. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1997. Thaler, Lienhard: Münzreichtum und leere Taschen: Die Finanzen der Grafen von Tirol im europäischen Kontext (1290–1439) (Dissertation). Wien: Universität Wien, 2023. DOI: https://doi.org/10.25365/thesis.73631 Thaler, Lienhard: Weiße Mönche schwarze Zahlen. Die Stamser Zisterzienser und die Entstehung der ältesten Tiroler Rechnungsbücher. Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, 128, Teilband 1, str. 22–48. DOI: https://doi.org/10.7767/ miog.2020.128.1.22 Thaler, Lienhard: Zwei Bücher, zehn Pfleger und 67.000 Mark Schulden: Kreditverwaltung am Beispiel der Tiroler Landpfleger Kommission (1312–1315). V: Das Mittelalter 27, 2022, št. 2 = Die Ma­ terialität von Kredit. Sachüberlieferungen mittelalter­ licher Schuld- und Kreditbeziehungen (ur. Stephan Nicolussi-Köhler, Tanja Skambraks, Sebastina Steinbach). Heidelberg: Heidelberg University Publishing, 2022, str. 306–326. DOI: https://doi. org/10.17885/heiup.mial.2022.2.24660 Webernig, Evelyne: Landeshauptmannschaft und Vize­ domamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit. Kla- genfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1983 (Das Kärntner Landesarchiv 10). Weiß, Günter: Protonotarios. Lexikon des Mittelalters VII (ur. Gernot Giertz). München: Deutscher Ta- schenbuch Verlag GmbH & Co. KG, 2003, str. 274. Wiesflecker, Hermann: Meinhard der Zweite: Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. Jahrhunderts. Innsbruck: Universitätsverlag Wag- ner, 1995. Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom: prispevek zgodovini srednjeveške finančne uprave na Kranj- skem. Hauptmannov zbornik (ur. Pavle Blaznik). Lju- bljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti, 1966, str. 277–318. SPLETNE STRANI Allgemeine Deutsche Biographie: Dietbold I., Markgraf von Vohburg (https://daten. digitale-sammlungen.de/bsb00008363/images/in- dex.html?seite=155) 267 | kronika 73 � 2025 2 martin bele | notarji, komorniki in dvorni mojstri Deutsche Biographie: Aufenstein, Konrad von (https://www.deutsche-bio- graphie.de/gnd135951909.html#ndbcontent) Otakar III. (https://www.deutsche-biographie.de/ gnd142372358.html#ndbcontent) Otto III. (https://www.deutsche-biographie.de/gn- d11883939X.html#ndbcontent) Historisches Lexikon der Schweiz: Albrecht I. von Habsburg (https://hls-dhs-dss.ch/de/ articles/029202/2001-06-05/) SUMMARY Notaries, Chamberlains, and Court Masters. A Comparison of the Development of Court Offices in Styria and Tyrol in the Twelfth and Thirteenth Centuries The article focuses on the development of court offices under the rulers of the Duchy of Styria and the County of Tyrol in the twelfth and thirteenth centuries (before 1295). The development of the court administration structure was the result of the personal initiative of two specific princes, both of whom had close ties with the reigning sovereign at the time. In the case of Styria, this was the Margrave Otto- kar III, who ruled in Styria between 1129 and 1164 and ap- parently began to organize his court following the example of Emperor Frederick I Barbarossa. Thus, the most impor- tant positions at the Styrian court were held by the mar- shal, chamberlain, steward, and cupbearer. In Tyrol, Count Meinhard II, who deserved by far the greatest credit for the development of the court administration structure, ruled his territory between 1258 and 1295. Meinhard’s court was headed by the court master; considerable sway was also held by chamberlains, and to a lesser extent by cupbea- rers and marshals. The office that specifically developed during Meinhard’s period was the court chancellery, which employed up to seven notaries at once. It became a kind of nexus and control point of the entire Tyrolean territorial administration. The total number of all Styrian officials discussed was fifty-five or fifty-six, and forty-eight Tyrolean officials. The vast majority came from the territory in which they served. Foreigners were rare at both the Styrian and Tyrolean cou- rts and mostly originating from the neighbouring territori- es. Just as there were no Tyroleans serving as court offici- als in Styria, there were also no Styrian officials present at the Tyrolean court. A major breakthrough at the Tyrolean court was the so-called account books, which Meinhard’s chancellery began compiling in the 1280s and which provided the first-ever overview of the entire financial management of the territory, including all expenditures and revenues of in- dividual Tyrolean offices. They contained annual accoun- ting records (income and expenses) of approximately forty judges and other officials. Tyrolean notaries at the time were presumably inspired by the financial management of the Tyrolean Cistercian monastery of Stams, less than fifty kilometres west of Innsbruck. Other possibilities include copying the systems from the court chancelleries of the Brixen and Trento dioceses.