^Tj^Ul/E IJSf >STLEkE.
Kritikom se včasih kaj ponesreči, ako hočejo biti preveč previdni. Izšla je nedavno knjiga, o kateri gospodje kritiki niso vedeli dolgo časa kaj reči. Ker ni izšla izmed njih samih, niso imeli vzroka je hvaliti. Založnik jim ni doposlal naročene ocene, ampak je imel o gospodih kritikih tako visoke misli, da je pričakoval od njih lastne ocene. Gospodje kritiki so zato hladnokrvno odložili knjigo in rekli: „Oceno priobčimo prihodnjič."
Potekel je mesec. Gospodje kritiki so mislili, da so s tem knjigo spravili iz sveta. Čez en mesec so se pa spomnili, da vendar kaže o knjigi kaj izpregovoriti, kajti njihov molk bi slednjič škodoval le njim samim in njih literarnemu ugledu. Spoznali so v svoje začudenje, da so na svetu stvari, ki ne rabijo njihove reklame. Rekli so torej: „Moramo vendar prinesti oceno."
A kaj se je zgodilo ? Tisoč petsto medvedov ! Tačas je občinstvo pokupilo že vso zalogo — in gospodje kritiki niso imeli več kaj kritizirati. . .
*
Anton Aškerc piše v „Slovanu" o evangeliju: »Zmerom in zmerom se sklicevati na evangelj, je naivno! Med ddbo, v kateri je nastai evangelj in pa med današnjim časom leži 2000 let kulturnega razvoja. Kar je bilo še dobro za primitivne razmere barbarskega orienta, to ne more več biti mero dajno za nas, ki živimo pod drugačnim podnebjem, ki smo drugačne rase" itd.
Začudili smo se, ko smo Čitali, da je Aškerc zapisal tako misel ob svoji petdesetletnici,   h   kateri  mu seveda čestitamo tudi
mi. Čas hiti in misli se izpreminjajo, so pa načela, ki ostanejo večna, vkljub vsakemu vremenu. Aškerc nam opeva svobodno misel po svoji faconi kot vekoviti princip, ki se mu mora klanjati vse brez pogoja, od starih Egipčanov do sedanjih buddhistov, luteranov in „slovenskih heretikov". Nepremakljivo stoji na tem stališču, ko vse mimo njega beži dalje. Kakor izklesan kip se ne premakne, ko se presnavija in napreduje literarno življenje z razvojem družbe. A če pogleda nazaj, če se ozre po širokem svetu, bo videl, kako nestalne in omahljive so tvorbe te svobodne misli, ki nima obstanka in sreče. Od ruskih step do oceanskih valov pa se ozirajo še vedno oči trpečega ljudstva na evangeljske resnice. V nestalnih splošnih idejah mrzlih doktrinarjev ni gorkote ne življenja, ki je potrebna ljudskemu srcu in pravi poeziji. Duh zagrizene negacije hitro pokončuje svoje lastne otroke — aH ni Aškerc tega videl v četristoletni ddbi svojega književnega delovanja? Evangeljske resnice so pa neprenehoma vir najvišjim mislim in najlepšim tvorbam človeškega duha in srca.
*
Gospod profesor dr. Fran Ilešič je v „ Hrvatskem' Kolu" tudi „Dom in Svetu" posvetil nekaj vrstic. Priznava mu, da ima „liepu zadaču i važno mjesto", da se je „liepo razvio te se več visoko popeo", ter nadaljuje: „,Dom in Svet' je obiteljski list. Imponujučoj, a zajedno i uništujučoj sili b u r e i o 1 u j e zatvaramo vrata naših kuča; no kad ne bismo htjeii otvoriti prozore i pustiti svježega zraka, što ga je rodio vihar, — stvorilo bi se u njima leglo bolesti".
Bili so časi, ko so nas imeli za razdirajoči element, ki kali mir in slogo. Kako so se časi izpremenili! Gosp. dr. Ilešič vidi v „Dom in Svetu" lepo, mirno hišo, v kateri je zbrana domača obitelj v lepi slogi in bratovski ljubezni, zunaj pa divjajo viharji sovraštva. In on misli, da ti viharji čistijo zrak, med tem, ko mi čepimo pri zaprtih oknih v zaduhli izbi. G. dr. Ilešič pa ni bil še nikoli v naši hiši, sicer bi bil videl, da je vrlo zračna in svetla in da so njeni pre-bivavci utrjeni proti „vihri i oluji". »Leglo bolesti", gospod profesor, pa lahko najdete drugod! Pri nas je vse zdravo! -*
Oj slovanska vzajemnost! Ko   so   venčaii  Petra Karadjordjeviča v Belgradu z zlato krono, kupljeno v republi-
kanskem Parizu, so se navduševali jugoslovanski umetniki in pisatelji za skupno delo. katerega veliki, epohalni spomenik bodi jugoslovanski almanah". In sedeli smo tudi mi, slovenski pisatelji in uredniki, nekaj večerov pri eni mizi in smo kovali jugoslovansko kulturno zajednico. V treh oddelkih smo poslali svoje spise v Belgrad, kajti bilo bi zoper vse principe, ako se ne bi bili Slovenci takoj prvi večer sprli in razdelili vsaj v tri stranke, ki ne morejo stopiti pod eno streho. Čakali smo dolgo, dolgo tega tako nadebudno napovedanega almanaha. Tudi tedaj, ko je kralj Petar kupoval topove, smo še upali, da izide naš almanah. In zdaj? Žalostna nam majka! Nastala je carinska borba zaradi izvoza prešičev — in ta je pogoltnila naš lepi almanah. Kar so snovali idealisti, so požrle svinje, kakor že večkrat...
-etošnja gledišl
"rno potekla. Krit
ravce: občinstvu
ce. To pa je §
občinstvo ; ves kulturni a  lahko  bral z o t disketa    občinstva
rju;
ust
-aib;
31Z
A*Jk