kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 43 POSLOPJE MESTNE HRANILNICE LJUBLJANSKE DAMJAN PRELOVŠEK Pri ustanovitvi Mestne hranilnice ljubljan- ske ne moremo prezreti njenega narodnoob- rambnega pomena. Ustanovljena je bila kot prvi slovenski denarni zavod, ki naj bi kon- kuriral dobro utečenemu delu Kranjske hra- nilnice, hkrati pa omogočil mestni upravi, da bi brez nepotrebnega obdavčenja lah- ko speljala zastavljena javna dela.* Zato je razumljivo, da so ustanovitelji Mestne hra- nilnice naleteli na vrsto ovir, tako da je pre- teklo od uobude pa do pričetka poslovanja še dosti časa. Ce smemo verjeti Spominom Ivana Hribarja, je bila ideja o ustanovitvi zavoda njegova.^ Sam ie izdelal prvi osnu- tek poslovnega pravilnika, ki ga je namera- val predložiti na prvi seji magistrata do iz- volitvi slovenskega župana Grasellija. Po Vošnjakovem nasvetu je zadevo prepustil dr. Moschetu, ki i e s predlogom navdušil novi občinski svet 31. maja 1882. Ta datum lah- ko štejemo za rojstno letnico prve slovensko banke, poslovati pa je začela mnogo pozne- je, potem ko so bila dokončno zavrnjena vsa rasprotovania Kranjske hranilnice in je vla- da le potrdila večkrat popravljeni pravilnik ustanove.' 1. oktobra 1889 je bila slovesna otvoritev ob navzočnosti deželnega plavarja in druffih deželnih in mestnih odličnikov. na kateri je predsednik hranilnice Fr. Ks. Sou- van izročil zavod svojemu namenu z be- sedami: »Delujmo zložno v korist mesta in milega nam naroda.«* Prve prostore je dobila hranilnica v ma- gistratnem poslopju. Konec leta 1887 je vse kazalo, da bodo lahko pričeli z denarnimi posli že v začetku prihodnjiega leta in so za- to adaptacijo pritličja prepustili ljubljanske- mu podjetju G. Tönnies, ki je do decembra opravilo vsa tesarska, mizarska in ključav- ničarska dela.' V prvi upravni dobi je hra- nilnica zadovoljivo poslovala in se je 30. sep- tembra 1891 preselila v ustreznejše prosto- re ljubljanske mestne hiše (Mestni trg št. 2).* Vendar tudi ta lokal ni zadoščal, zato se je upravni odbor zavoda večkrat obrnil na magistrat s prošnjo, da bi mu prepustil še prostore v prvem nadstropju.'' Poslovni us- pehi so bili še naprej ugodni in jih tudi hu- di nasledki potresa niso omajali. Hribar, ki je medtem postal ljubljanski župan, se je ču- til še vedno duhovnega očeta hranilnice in je zato v pismu finančnemu odseku občin- skega sveta 29. III. 1900« sam opozoril na nujnost nove gradnje posebnega poslopja. Najprimernejši se mu je zdel prostor, kjer stoji sedaj, Urbančeva hiša (Centromerkur), katerega je bil v imenu mesta pripravljen odstopiti banki pod ugodnimi pogoji. Kaže, da županova ponudba ni zalegla takoj, saj se je upravni odbor hranilnice odločil šele v začetku julija prihodnjega leta, da zgradi lastno poslopje.* "V poštev so prišle tri stavb- ne parcele: 1) posestvo Zofije Bemardove v tedanji Pirešenovi ulici; 2) posestvo France- ta Pavlovčiča ob Miklošičevi cesti in 3) po- sestvo Rajka Arceta ob Sv. Petra cesti. Čla- ni upravnega odbora si niso bili enotni, ka- tero zemljišče bi bilo najprimernejše. Konec leta 1901 so kupili parcelo v Prešernovi uli- ci,** čeprav se je odbornik Terček močno po- tegoval za Hribarjiev predlog," češ da je par- cela lepša, pripravnejša in ugodneiša. Ta del mesta bi imel po njegovem tudi večjo bodočnost, ker Prešernova ulica glede pro- meta ne bo napredovala. Terčkov ugovor je bil tedaj dokaj umesten, saj se je začela Mi- klošičeva cesta po potresu spreminjati v pra- vi vzorni buVar. na katerem bi imelo no- vo poslopje ključni položaj. Sedanji prostor ie velial 76000 kron, od česar je treba od- šteti 20000 kron, ki jih je hranilnica dobila od magistrata na račun regulacije Prešerno- ve ulice.12 20. januarja 1902 so sklenili raz- pisati natečaj za načrte nove stavbe v do- mačih dnevnikih in v dunajskih, zagrebških in praških strokovnih listih." Predvidene so bile nagrade po 1400 kron, 1000 kron in 600 kron, hranilnica pa si jio pridržala še pra- vico do odkupa ostalih načrtov za ceno 500 kron. Žirijo so sestavljali tile člani ustano- ve: Petričič kot predsednik, podpredsednik Polec, tajnik Hrast, ravnatelji Lenče, Sve- tek in Trnkoczy in član upravnega odbora Velkavrh. K sodelovanju so povabili še de- želnega nadinženirja Klinarja, stavbenika Supančiča in Trea, nadinženir Žužek pa je bil že tako član upravnega odbora hranilni- ce. Po priloženem programu bi bilo treba zgraditi upravne prostore v prvem nadstro- pju, da bi pritličjio ostalo rezervirano za na- jemniške lokale, od zgornjih nadstropij pa naj bi dobivali denar z oddajo stanovanj. Hribar je proti taki kratkovidni odločitvi močno protestiral,*^ saj si j/e želel, da bi novo poslopje prekosilo vsaj svojo tekmico Kranj- sko hranilnico. 200 kvadratnih metrov in še to v prvem nadstropju, kolikor jih je bilo namenjenih za urade, se mu ni zdelo do- volji, še posebej pa ga je motil nizek strop nadstropja, ker se je medtem že na primeru 44 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 Poslopje Mestne hranilnice ljub- ljanske Jubilejne mestne ubožnice prepričal, da tak strop ne učinkuje dovolj monumentalno. Up- ravnem odboru je priporočil, da pred raz- pisom natečaja izbere iz svoje srede tri stro- kovnjake, ki naj, si ogledajo podobne zavode v Zagrebu, Gradcu, na Dunaju in v Pragi. Ze sedaj naj bi izbrali tudi sposobnega stav- bnega vodjo, ki bi moral biti arhitekt in bi po vrnitvi s tega študijskega potovanja se- stavil nove pogoje natečaja. Hribar j|e sam ponudil arhitekte Kocha, Holinskega in Duf- féja, ki so bili v službi mestne občine. Ko- misija zavoda si je res ogledala zagrebško in graško hranilnico'' in na podlagi njenega poročila so program natečaja spremenili to- liko, da so uradni prostori res prišli v prit- ličje. Žal o poteku in izidu natečaja poro- čila manj(kajo in ne vemo, koliko projektov je prispelo, niti niso, znana imena nagrajen- cev. Trije načrti so prišli v ožjo izbiro in ži- rija se je odločila, da naroči nadrobnejše na- črte pri drugonagrajenem sarajievskem arhi- tektu Josipu pl. Vancašu. Ta projekt je si- cer požel največ odobravanja, niso mu pa mogli prisoditi prve nagrade, ker se arhi- tekt ni držal anonimnosti natečaja. Kmalu potem se je vodstvo hranilnice znova premi- slilo in arhitektu in izvajalcu naročilo, da naj zgradita poslovne prostore v prvem nad- stropju. Hribar j|e ponovno protestiral in za- trjeval, da taka odločitev pomeni ainahro- nizem in da se ne smejo hermetično zapirati pred napredkom, saj je Mestna hranilnica dolžna, da stranke pridobiva, ne pa da jih zavrača s hojo po stopnicah.Hranilnica je odgovorila, da ima izključno njen upravni odbor pravico odločati o načrtih.'' Uradni prostori že preJi po natečajnem programu ni- so bili predvideni vsi v pritličju, ker se hra- nilnica nikakor ni hotela odpovedati odda- janju trgovskih lokalov. Spodaj naj bi bili le prostori za stranke in še te je moral ar- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 45 hitekt potisniti v dvoriščni trak, nad njim pa naj bi bile pisarne. Taka rešitev bi zelo zapletla tloris, druga težava pa bi bila, ka- ko zadostno osvetliti dvoriščno dvorano. Zu- pan se je moral končno zadovoljiti s temi pojiasnili in z izjavo upravnega odbora, ki si je trudil dokazovati, kako malo vpliva sama namestitev uradov na uspeh poslovanja.'* 30. maja 1903 je Vancaš odposlal štiri no- ve načrte za stavbo (3 tlorise in perspektivo blagajniške dvorane)'" v Ljubljano in je v spremnem pismu poudaril, da je želel ustre- či vsem željam:^" vse hranilnične prostore je namestil v prvem nadstropju. Blagajniška dvorana in prostor za občinstvo sestavljata okusno arhitektonsko celoto, ker je opustil nekdanji indirektno razsvetljeni prehodni prostor za občinstvo. Novo veliko okno proti dvorišču daje temu zadosti svetlobe. Pro- stor za olbčinstvo si je zamislil v obliki veli- ke niše, s sedeži in mizami, kot so to zahte- vali na seji. Vhod in stopnišče sta prav tako lepa, kot ju je predvidel na prvem načrtu. Prodajalne so ostale nespremenjene, stano- vanja pa je zožil proti dvorišču od 8,40 m na 7,25 m Fasade pa ni spreminjal. 17. julija je hramiînica oddala prošnjo za gradbeno dovoljenje, ki ga j.e magistratna komisija izdala 11. avgusta 1903.^' Poleg dru- gih bolj ali manj običajnih zahtev so v dovo- ljenju tudi nekatera določila, ki zadevajo estetski videz: rizalit gre lahko le za 25 cm iz stavbne črte, ker pa je na načrtu pred- viden 45 cm širok, je treba stavbo premakniti 20 cm za stavbno črto.^^ 2a oba stranska požarna zidova, ki bosta segala več kot 4 m nad sosednja poslopja, je treba poskrbeti, da bosta dobila primerno podobo, prilago- jeno slogu stavbe. Komisija, ki si je pred tem ogledala stavbišče, je imela nekaj pri- pomb tudi k višini stavbe, češ da bo j emela nizkim okoliškim poslopjem svetlobo. Di- rektor hranilnice Petričič j|e te očitke zavra- čal in je navajal v obrambo novo poštno po- slopje in Frišovo hišo, ki sta tudi višji, kot pa zakon dopušča. Interesantno je tudi do- ločilo o betonskih stropovih. Ta novost se je tedaj v gradbeništvu zelo hitro razširila, predvsem zaradi ugodne cene. Magistrat še ni popolnoma zaupal samim statičnim ra- čunom in je zahteval, da se odda delo spe- cializiranemu podjetju, pred uporabo pa je treba narediti še obtežilni preizkus. Zidarska dela je prevzel mestni stavbni mojster FUip Supančič, ki je 10. avgusta istega leta pri- čel izkopavati temeljne in je stavbo dokon- čal v oktobru 1904.2» Poslopje je stalo 225000 kron, ki jih je hranilnica porabila iz svoje- ga rezervnega sklada. Nace Sumi uvršča stavbo Mestne hranil- nice med zanimivejše primerke po dunajski secesijski modi krojenih ljubljanskih zgradb,^^ vendar ji po umetnostnih merilih tedanje prestolnice ne bi mogli prisoditi kdo ve kako visokega mesta. V razvoju Lj|Ub- Ijane pa ji moramo le priznati določen po- men. Odigrala je vlogo ene temeljnih zgradb, ki so mestu določale merilo v široko zasno- vani popotresni urbanizaciji Ljubljane. Z njo sicer nismo sprejeli neposrednih odme- vov dunajske avantgarde, pač pa tisti tok, ki je nekoliko v zamudi, zato pa tolikoi mo- čneje posredoval širšemu krogu modne no- vosti. Njen avtor je, kot sem že napisal, že- lel predvsem vsem ugoditi in je ponudil na- tančno to, kar so od njega zahtevali; dovolj praktično, moderno poslopje. Ne bo odveč, če na kratko osvetlim Van- caševo življenje in delovanje in poskušam oceniti njegov pomen v okviru njegovih lju- bljanskih stvaritev.25 Rodil se je v madžar- skem Sopronu leta 1859, a je izhajal iz hr- vaške rodbine. Narodno zaveden je ostal vse življenje. Bil jp tudi glasbeno nadarjen. Po končani srednji šoli se je iz Zagreba napo- til na Dunaj, kjer je v letih 1876 do 1881 obiskoval predavanja pri Karlu Königu in Heinrichu von Ferstelu na tehnični visoki šoli. Gradbeno prakso je začel pri gledališ- kih arhitektih Fellnerju in Hellmerju, nato pa je ponovno 1882 nadaljeval študij arhi- tekture. Ideal mu je bila Ferstelova votivna cerkev in zato ni čudno, da je vstopil v spe- cialno šolo za gotsko arhitekturo, ki jo je vodil tedaj cenjeni graditelji dunajskega ma- gistrata Friedrich von Schmidt. Komaj šti- liindvajsetletnemu je učitelj prepustil naro- čilo za katoliško stolno cerkev v Sarajevu. Arhitekt je odšel v Bosno kjer je ostal do konca prve svetovne vojjne, ko se je prese- lil v Zagreb in tam leta 1932 umrl.^« 1890 je dobil naziv pooblaščenega civilnega arhitek- ta. Uspešna dograditev sarajevske katedrale je Vancašu zagotovila vrsto naročil za sa- kralne stavbe po vsej Bosni, ljubljanski škof Jeglič, ki je prej služboval v Sarajevu, pa mu je omogočil dovolj, dela tudi v Sloveniji, Zgradil je blejsko župno cerkev^' in še vrsto drugih (Prečna pri Novem mestu, Smarjeta, Radeče pri Zidanem mostu), ter opravil šte- vilne prezidave (fasada župne cerkve v Meng- šu). Sakralnim nanočilom so sledila tudi mnoga druga za upravna poslopja in pro- fane arhitekture v Bosni in na Hrvaškem. Ponudbe za Mestno hranilnico, hotel Uni- on in Ljudsko posojilnico je prejel potem, ko je zadovolj,ivo postavil škofove zavode v Šentvidu. V zvez j i z oceno Mestne hranil- 46 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 nice nas zanima slogovna opredelitev arhi- tekta. Vancaš je pripadal starejši generaci- ji, ki ni mogla več ujeti koraka z mlajšo skupino revolucionarjev, zbranih okoli Ot- tona Wagner]a. Umetnostno je bil vedno od- visen le od Dunajja. Šolal se je pri glavnih predstavnikih historistične smeri, pri kate- rih se mu je razvilo virtuozno obvladanje starih slogov. Na študijskih potovanjih po Italiji, Nemčiji, Madžarski, Avstriji in Če- ški je to znanje še izpopolnil. Ko se je na- selil v Bosni, se je poskušal vživeti tudi v islamsko arhitekturo, predvsem pa se je tru- dil za oživitev »nacionalnega bosanskega sloga«. Razumljivo je torej, da kot pristaš smieri »Altkunst« ni našel pristnega stika z vrenjem secesije in ni razumel avantgard- nih zahtev njenih predstavnikov. Ne smemo pozabiti tudi resnice, da je že od leta 1884 stalno živel v odmaknjenem Sarajevu. Ko jie secesija postala moda in je hkrati izgubila naprednost, je posnemal dovolj zvesto njeno zunanjo dekoracijo, ki jo je spretno lepil na staro osnovo. Ljubljanske stavbe odlično ilu- strirajo, kako je postopno postajal moden. Projekt Mestne hranilnice Ijubljjanske^« je časovno prvi in ne more zanikati svojega izvira/v slogu poznega historizma. Členi- tev fasade z osrednjim rizalitom je sicer sta- la, ni pa tipična, saj se je tudi Wagner da- lje posluževal in ni nikoli izginila iz zavesti njegovih učencev. Značilnejši Je horror vac- cui, ki je gnal arhitekta v prekomerno čle- nitev in drobljenje površine, kar so aivantr- gardisti preboleli vsaj pet let pred tem. Wagnerjevi učenci so bili leta 1903 že spo- sobni snovati v širokem zamahu in se niso več bali večjih golih ploskev, katerih lepoto so medtem spoznali. O prevzemanju novega lahko praktično govorimo le pri Vancaše- vem dekorju, ki še ni docela prešel meje starega. Stilizacija ni dosegla tiste stopnje, ki je v Wagnerjevi predelavi že do kraja zabrisala izvir novega okrasja. Spoznati se da še, da je okraj v osnovi še antičen in re- nesančen. Ponekod opazimo manjše poskuse popolnoma geometričnih grafizmov. Za naše razmere sicer zanimiv, vendar precej boječ primerek modernega portalnega nadstreška iz kovanega železa in stekla, zaostaja po kvaliteti za onim na Urbančevi hiši. V not- ranjščini je Vancaš posvetil večjo pozornost vhodni veži, stopnišču in dvorani za promet s strankami. Štukaturni okras je tu dovolj kvaliteten in enoten, povsem do izraza pa ne pride zaradi sedanjjih provizoričnih pre- graj. Izrazito secesijski so nekateri okenski okviri, pri katerih pa čutimo, da niso zrasli s celoto. Vse to nam kaže, da smo Ljubljan- čani z Mestno hrainilnifco pre j eli precej skrom- ne odmeve tega, kar je že doseglo v evrop- skih centrih svoj vrh. Neposrednejje so pri- hajale novosti k nam direktno z Dunaja že pred tem: Fabiani j evo pročelje šentjakobske šole in Zaninovichev Zmajski most. Sledeče Vancaševo ljubljansko delo je zgradba hotela Union,^« za katerega so bili načrti gotovi ob koncu 1903 in v začetku le- ta 1904. Razloček jp tolikšen, da v hotelski zgradbi le težko prepoznamo avtorja hranil- nice. Arhitekt je moral med tem časom bo- lje spoznati Wagnerjevo umetnost. Cei je prej pravladovala preobloženost, kažejo ve- lika unionska pročelja praznoto. Umetniku se ni posrečilo preprečiti tega z okrasjem, ki je sicer modernej|še po obliki, ne opravlja pa funkcije, ki mu jo je namenil Wagner. Tu- di leta 1907 zasnovana Ljudska posojilnica"" nas prepriča, da je Vancaš sledil le zuna- njim oblikam. Osnova zanjo je Wagnerjev prvi projjokt poštne hranilnice na Dunaju. Na pročelju Ljudske posojilnice je zbran pravi arzenal vseh možnosti dekorja, ki jih je izumila Wagnerjeva šola, pa j^h ni nikdar uporabljala vseh hkrati. V taki preoblože- nosti jp, na primer, zanimiv detajl, kot je pritrjevanje marmorne obloge s kovinskimi žeblji, izgubil vso naprednost in programa- tičnost. Danes bi tako arhitekturo označili kot mednarodno »konfekcijo«, sodobniki pa so ji dali ime »feljtonističen slog« ali »slog mednarodnih stavbnih špekulantov,« ki naj bi bil značilen za »kraje šibke umetniške kulture, kjer se lj|Udska duša zadovoljuje z banalnejšim lepotnim kanonom«. Ta slog, kot povzemam po istem kritiku, v svojih boljših rešitvah ne žali očesa: »lep je, kakor so lepe gospodične na podobah modnega žur- nala. V tem eklektičnel slogu imamo Mest- no hranilnico, Ljudsko posojilnico, hotel Union in mnogo zasebnih hiš«, zaključuje kritik.3i Dovolj ostra sodba sodobnikov je danes že davno izgubila glavno ost. Na secesijo gledamo kot na enoten pojav in ne ločimo več večjih kvalitetnih razlik v samem slo- gu. V zgodovini Ljubljane pa je prav ta arhitektura v začetku stoletja uvedla nova moderna velemestna merila, ki so temeljjito spremenila njeno podobo. Stavba Mestne hranilnice ljubljanske je eno redkih poslopij v Ljubljani, ki še v polni meri govorijo o umetnostnih hotenjih tega pomembnega ob- dobja. OPOMBE 1. o namenu in delovanju hranilnice glej spo- minski zbornik Petdeset let Mestne hranilnice kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 24 1976 47 ljubljanske, Ljubljana 1939. — 2. Ivan Hribar, Moji spomini, I. del, Ljubljana 1928, istr. 98— 100. —¦ 3. Dokončno je avstrijsko notranje mi- nistrstvo potrdilo pravilnik 15. decembra 1888. Stvar se je v glavnem zataknila pri vprašanju rezerv zavoda. — 4. ZALj, Reg. 1, XVI/2, fase. 2068, Mestna hranilnica 1883—1904, — fol. 146. — 5. isto fol. 63—64. — 6. isto fol. 183—185. — 7. isto fol. 287. — 8. isto fol. 533—534. — 9. isto fol. 565. — 10. isto fol. 569—570. — 11. isto fol. 571—572, Upravni odbor hranilnice je Trečka zadolžil, da naj se pozanima pri lastniku, pod kakšnimi pogoji bi bil pripravljen odstopiti zemljišče, a je od Arceta dobil negativen odgo- vor. — 12. glej op. 10. — 13. isto fol. 577—583, o natečaju glej foi. 597—602. — 14. Hribarjevo pismo hranilničnemu odboru 1. II. 1902, fol. 584— 587. — 15. isto fol. 590 in 602 si. — 16. Iz isltega Hribarjevega pisma (fol. 609 si.), ki deloma tudi osvetljuje izid natečaja. — 17. isto fol. 615. — 18. isto fol. 616 Klinarjevoi pismo Hribarju; fol. 620 si. Poročilo o spremembi stavbnega programa za zgradbo mestne hranilnice mereče na to, da se združijo vsi uradni prostori v prvem nadisitrop- ju. 19. maja je bilo posvetovanje med zastopni- ki magistrata in hranilnice, na katerem je ma- gistrat dokončno klonil. — 19. isto fol. 1—5 Ohra- njene so le kopije in sicer: 1 (prečni prerez skozi provoz in skozi vhod 2 (tloris pritličja in prvega nadstropja) 3 (tloris drugega in tretjega nadstropja. Vsi so signirani z Vancaševim ime- nom in datirani II. 1903. Originale je verjetno hranila ustanova sama, te pa je Vancaš poslal ljubljanski elektrarni in je na njih označil elek- trične vode. Glej arhitektovo pismo, fol. 607. — 20. Vancaševo pismo hranilnici 30. V. 1903, fol. 625—626. — 21. isto fol. 630—634. — 22. Hranil- nica) ni hotela umakniti stavbe toliko za grad- beno črto zaradi estetskih vzrokov, magistrat pa je predlagal, da jo umaknejo za 5 cm in zožijo rzialit na 30 cm, fol. 643. — 23. isto fol. 642; 24. oktobra je na magistrat že prispela prošnja za prebivalno in uporabno dovoljenje (fol. 649). — 24. Nace Sumi, Arhitektura isecesijske dobe v Ljubljani, Ljubljana 1954, str. 39. — 25. Zivlje- njepisni podatki so povzeti po Enciklopediji li- kovnih umjetnosti in po članku dr. Rudolfa Hor- vata, + Arhitekt Josip pl. Vancaš v Hrvatski reviji 1933, let. VI, št. 3, sitr. 193—195. — 26. Vancaš, Kako sam kaio arhitekt došao u Bo- snu, Večernja posa, 1930 št. 2724, str. 9. — 27. Cerkev je bila zgrajena pod Schmidtovim ime- nom, načrte pa je naredil Vancaš. — 28. Kot navaja Sumi, se opira na sitavboi prve hrvatske štedionice v Zagrebu, ki jo je Vancaš zgradil pred tem (Sumi, nav. delo, str. 47, op. 113). — 29. ZALj, fase. 73, XVI/2, 1. 1903—1906 in 1912— 1913. — 30. ZALj, fase. 1533, XVI/2. — 31. I.,jubljana po potresu 1895—1910, urednika Fran Govekar in Miljutin Zamik, str. 164.