Izhaja
vsak četrtek, ako jeta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predp. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za in serate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje štev. 26.
Naročnina naj se plačuje n a p r e j.
Leto XXIV.	- , -	y cei0VCU> 12. oktobra 1905.	Štev. 41.
Potlačeni — pa ne premagani.
Dopolnilna volitev za državni zbor za dobo enega leta je končana. Volilni boj je bil strahovit, žal, da to pot še brez uspeha. Oddanih je bilo 4424 veljavnih glasov, od kojih jih je naš kandidat g. Grafenauer dobil 2169, kandidat združenih naših nasprotnikov Seifritz pa 2255. Izvoljen je tedaj Seifritz z malenkostno večino — 84 glasov !
Potlačili so nas še to pot — toda premagali nas niso. Ni se nam treba sramovati tega izida. Časten je za nas in našega vrlega, nad vse požrtvovalnega kandidata. Marsikateri vneti rodoljub bo stisnil pest, marsikateremu bo porosila solza bridke prevare oko, ko bo izvedel, da je bil zastonj ves orjaški napor, ki smo ga to pot zastavili za sveto našo narodno stvar. Toda obupati nikar! Glayo pokonci, rojaki! in sadovi vztrajnega, neumornega in neustrašenega dela ne bodo izostali. Nobeno drevo ne pade na en sam mah. Preskusili smo sedaj prvič v borbi za državni zbor svoje moči po novem volilnem redu, in prav malo, malo je manjkalo, da nismo zmagali že pri tej prvi preskušnji. Ako nam tiste občine, ki so pri tej volitvi postavile tako veličastno ponosno število zavednih slovenskih volilcev, ostanejo zveste, ni nobenega dvoma, da je bil Seifritz izvoljen prvikrat, pa tudi zadnjikrat.
Sicer pa se svoje zmage naši nasprotniki ne morejo nič prav veseliti, ker so mnogo več pričakovali. Ko se je izvedel izid volitve po Celovcu, bilo je v nemških krogih splošno presenečenje. Pričakovali so, da Seifritz zmaga z velikansko večino ; neki nacijonalni kolovodja se je bil še pred nekaj dnevi izrazil, da zmagajo Nemci in nemškutarji z dvotretjinsko večino; znani nemško-nacijonalni bog koroški pa se je norčeval iz slovenskih občin spodnje Koroške rekoč; „Unsere Hotfnung bilden die win-dischen Gemeinden Unterkàrntens!“ Pa glej, čuda! Te „windisch“ občine, na kojih malomarnost so naši sovražniki tako zidali, stale so trdne in neomajne sredi najstrastnejšega volilnega boja in so z ogromnimi večinami volile našega narodnega kandidata. Slava jim ! Naj bi bilo drugim za zgled v bodoče!
Pa tudi še iz drugega vzroka se naši nasprotniki svoje zmage ne morejo veseliti, ker dobro vedo, kakih sredstev so se posluževali. O tem bodemo že še govorili in govorila bodo tudi še sodišča, ki
bodo imela soditi, če je nemškutarju dovoljeno glasove kar naravnost za denar kupovati !
Govorili bomo dalje tudi o tistih občinah, ki so nam — ker naši niso dosti pazili — cele vrste naših zanesljivih volilcev iz volilnih imenikov črtali, in govorili bomo o nasilnostih, ki so jih nasprotniki uganjali med volitvijo v nekaterih krajih.
Za danes prosimo svoje zaupnike, da nam nemudoma sporoče natančne podatke o vseh nezakonitostih, ki so se v posameznih krajih dogodile tekom te volitve, ker se bo zoper volitev vložil protest. Protest se mora vložiti v 8 dneh po končani volitvi; naj torej nihče, ki o kakih nepravilnostih ve, ne odlaša, jih takoj sporočiti kat,-političnemu in gospodarskemu društvu za Slovence v Celovcu.
Naše geslo za bodoče pa bodi:
Seifritz je enkrat zmagal, pa nikoli več ne sme!
Narodna šola
v Št. Jakobu v Rožu na Koroškem.
Dokazovati potrebo narodnih šol za Koroško sploh se mi zdi isto, kakor nositi vodo v morje. Kdor ve, da na celem slovenskem Koroškem ste le dve ljudski šidi (ena enorazrednica in ena trirazrednica) s slovenskim učnim jezikom, vse druge ljudske šole pa so takoimenovane utra-kvistične, v resnici pa zavsem nemške šole, mi mora pritrditi. Izkušnja, dolgoletna izkušnja namreč uči, da uspehi utrakvističnih šol so tako klavrni, da morajo celo najzagrizenejši pristaši utrakvističnih šol priznati, nemški brati in pisati in nekaj za silo govoriti se otroci na utrakvističnih šolah že privadijo, razumejo pa prav malo kaj ali pa ničesar. In vendar je potrebno, da se otroci v ljudski šoli ne naučijo le nemški brati, pisati in za silo govoriti, ampak še veliko drugih, mnogo bolj važnih in za življenje bolj potrebnih reči — česar se pa šolarji morejo naučiti edino le v narodni šoli, to je: v taki šoli, ki zna in za pouk mladine tudi rabi narodni jezik, materni jezik šolarjev.
Ali je pa narodna šola potrebna tudi v Št. Jakobu v Rožu, v istem Št. Jakobu, ki slovi daleč naokrog kot najbolj zavedna slovenska občina
na Koroškem — to je vprašanje, o katerem so ne le izven Koroške, ampak tudi na Koroškem različna mnenja. Bil sem namenjen, na to vprašanje odgovoriti šele začetkom prihodnjega leta. Ker pa se je glede bodoče šentjakobske narodne šole zgodilo nekaj, črez kar za sedaj naredim __ še črto, pa prav debelo črto, ki naj zakrije vse ' gorje in zlo istega čina — si štejem v dolžnost dokazati predvsem onim blagim dobrotnikom, ki so naši šoli že naklonili svojo podporo in jo bodo, tako upam, tudi še v bodoče podpirali, da narodna šola v Št. Jakobu v Rožu je
1.	neobhodno potrebna za Št. Jakob in okolico,
2.	bo v gospodarskem in v narodnem oziru veliko koristila vsem koroškim Slovencem in s tem neposredno tudi celemu narodu slovenskemu.
Eden izmed prvih rodoljubov, katerega sem naprosil podpore za našo narodno šolo, me je odslovil z besedami: „Bom že dal, ko me boste prepričali, da je šola res potrebna; za sedaj pa menim, da ravno Št. Jakob najmanj potrebuje narodne šole, povsod drugod na Koroškem bi bila bolj potrebna. “
Že prej sem omenil, da narodna šola bi morala biti prav povsod, ker le one so prave, res dobre in koristne šole. Iz tega pa, da so narodne šole povsod potrebne, in tudi iz tega, da bi morebiti drugod bile še bolj potrebne, kakor v Št. Jakobu, nikakor ne sledi, da je narodna šola za Št. Jakob nepotrebna. Gospodje, ako spoznate, da i drugi kraji na Koroškem potrebujejo narodnih šol: na noge vendar in na delo! Ali menite, da vam bode družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani kar na zlatem krožniku prinesla že zgotovljeno narodno šolo in vam jo bode postavila, kamor boste milostno dovolili? Dovolj dolgo časa je že minulo, odkar deluje narodna šola v Št. Rupertu pri Velikovcu, in kdor je hotel in ima oči in srce, se je pač lahko prepričal, da njeno delovanje je vsestransko izvrstno. Zakaj se tedaj tam, kjer ste čutili potrebo take šole, niste davno že ganili in se niste potrudili, da bi jo dobili? Sedaj na enkrat, ko se je za Št. Jakob pokazala neobhodna potreba narodne šole, sedaj šele vidite isto potrebo tudi drugod!
Naj mi teh vrstic nihče ne razlaga tako, kakor bi bil sebičen in drugim nevoščljiv za na-
Podlistek.
Kako so jazbeca lovili.
(Piše Mica Sušnik.)
„Kar kosmatega bomo pojedle, če ga prinesete !u Tako so govorile ženske skoz celo poletje o jazebcu, katerega so moški že o binkoštih začeli loviti, ko so okopavali turšico.
„Boste že videle, kako se vam bodo sline cedile, ko vas vse skupaj ne bomo povabili k dobri pečenki, ker ste zdaj tako puste !“
Prišla je jesen. Turšiča dozoreva in polna luna razsvetljuje noči tako, da bi celo noč „šivati mogel". Bilo je v torek zvečer.
„Nocoj ali pa nikoli !“ so dejali moški pri večerji. „Saj je bil sinoči v Rujavcu v naši turšici, prišel bo gotovo tudi danes. “
„Joza, le hitro jej, saj imaš še vse zobe in potem hiti poslušat v Rujavec. A tiho stopaj, bos, ne v coklah, zastopiš?" zapove gospodar sinu.
Fantu se zasveti oko; hitro položi žlico na mizo in gre. Drugi so zvečerjali, molili še »Oče-naš« več za dobro srečo, zapodili ženske, ki so se smejale in norčevale, v kuhinjo in se začeli pripravljati. Gospodar vzame svojo dvocevko in zapoveduje drugim.
„Vi, deda", tako so imenovali starega očeta, »kaj gledate? Kje so klešče, gotovo zlomljene?"
Osemdesetletni starec pokaže s svojim krivim Prstom na orodje, katero je slonelo v kotu. „Kaj godrnjaš? Moje klešče, katere mi je podaril rajni
Miklavec in s katerimi sem že 1. 1847. ujel prvega jazbeca, so še kakor nove. Misliš, da nimam v časti daru rajnega prijatelja?" Vzel je velike klešče v svoje od skrnine pohabljene roke in ponosno pokazal, kako dobro še hodijo.
Medtem so tudi drugi prinesli vsak svoje orodje. Mali stari Jurček, ki je bil za krmača, je nekako plaho ogledoval svojo „flinto", staro puško, katera je provzročila nekdaj, v lepem starem času, ko je Jurček še na Obirskem pri rudarjih delal, marsikateremu nedolžnemu zajcu prezgodno smrt. Zaj pa, ko Jurček na skednju spi in pazi, da bi kdo ne ukradel namlačeuo žito, počiva ljubljena »flinta" zraven njega. Seve, tega ne ve nikdo, razun starejše domače hčere, katera je nekdaj iskala jajca in naletela na skrito puško.
Drugi hlapec, veliki Tina, ogleduje grozni kol. „S to palico ga bom pa jaz, saj ga bom gotovo dohitel!" pravi po svoji počasni navadi.
Tevža, muhasti pastir, je izvlekel izza stare omare na svinjaku zarjavelo sabljo, katera je služila nekdaj, ko so bili še „ravbarji“, na sv. večer čuvaju. „Priden“, ga pohvali gospodar, „ti si skrben fant in . . .“
„Dva sta v Rujavcu!" zavpije Joža pri durih.
„Kako dva? Kje?“ zakličejo drugi enoglasno. „Povej, da se vemo postaviti!" Obstopili so fanta tako tesno, da se mali, 12 letni možak razjezi.
.Saj bom povedal, a le tedaj, če mi pustite toliko prostora, kolikor jaz hočem! Pustite me!" zakriči nad hlapcem, ki ga je prijel za rokav. Ker so poznali trmoglavost brihtnega dečka, izpolnili so takoj njegovo željo.
„V jami pri »Hribrah« je eden, drugi pa bolj na oni strani."
„Veš za gotovo?" vpraša Jurček.
„Ce ne verjamete, pa sami poglejte! Kje je moja »pištova«? Sem jo daj, Mica, in ne reži se, neumnica!" se razhudi nad deklico, katera se je prikradla v izbo.
„Rajši poglej, kje je Sultan, gotovo ni še dobil jesti!" pristavi gospodar, ko se deklica nagajivo nasmeji in odide.
„Ti stopiš pri Hribrah k plotu", pravijo „deda“ gospodarju, „Jurček na rob onkraj njive, Tina in Tevža pa vzameta psa in vsak na enem voglu tur-šice začneta goniti. Ti, Joža, pa ostani blizu mene, da boš prišel pomagat, če te bom klical. Jaz pa bom stopil s kleščami kraj gozda, tja, kjer je luknja skoz plot."
„Gremo, gremo! Kje je sultan? Mica, pusti psa iz kuhinje!"
„Pojdite v božjem imenu! Nas že ušesa bolijo od vašega ropota. Ce pridete s takim hrupom v Rujavec, bodo še jazbeci oglušili, če jih je tam kaj."
„Molči!“ jo zavrne gospodar in vsi odidejo molče. Vsak pa si je bil v svesti, da ga bo on dobil. Bila je res krasna noč, v čarobni mesečni svitlobi je ležala njiva s turšico v ozki planjavi med dvema hriboma.
„Pst, le pazite", pravi gospodar, »slišite, kako poka? Dva sta najmanj, če jih ni več. Pa pridni bodite!" Vsak je še), kamor mu je bilo ukazano.
Kmalu se začne grozni hrup in tulenje psa, kateri je naletel na jazbeca. Tina in Tevža jameta vpiti in psa hujskati, Tina zleti proti bojišču, se
rodno šolo. Večkrat že sem zatrjeval, da na Koroškem moramo dobiti še najmanj tri narodne šole: eno tukaj v Št. Jakobu, drugo spodaj kje blizu Prevalj in eno v Zilski dolini. Rojaki, zglasite se in delajte na to, da jih dobimo — in dasi želim, ne želim, ampak: dasi hočem, da najprej pozidamo narodno šolo v Št. Jakobu v Rožu, vendar izjavljam, da bom in hočem biti med prvimi podporniki vsake narodne šole na Koroškem.
Toda, nikakor ni res, da je za Št. Jakob narodna šola manj potrebna, kakor drugod. Naše razmere so se vsled gradbe železnice tako poslabšale, da vidimo edino pomoč le v narodni šoli. V tem nam pritrjujejo tudi naši nasprotniki, ki so tedaj, ko je naša šola bila razdeljena, se na vsa usta hvalili: zdaj smo je pa dejali; — potem pa, ko so slišali o nameravani narodni šoli, so rekli: če pa (Slovenci) postavijo svojo narodno šolo, je vse zgubljeno!
(Nadaljuje se prihodnjič.)
Koroške novice.
Janežič-Bartel : Nemško-slovenski slovar. Četrta Izdaja. (Deutsch-slovenisches Handwor-terbuch von A. Janežič. Vierte Auflage, bear-beitet von A. Bartel.) Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu je ravnokar dovršila in izdala četrto izdajo nemško-slovenskega slovarja, po kateri se je zadnja leta že zelo po-praševalo. Gr. prof. A. Bartel v Ljubljani je to izdajo predelal, pomnožil in popravil na podlagi Pleteršnikovega slovarja in Pevčevega pravopisa. V ostalem se nova izdaja naslanja na prejšnjo. Pomagali so g. pisatelju gg. prof. M. Pleteršnik, L. Pintar in g. A. Mikuš. Dasi je obseg knjige za 4 pole, to je 64 strani večji kakor oni tretje izdaje (sedaj obsega 57 pol, t. j. 912 strani), je ostala cena neizpremenjena, namreč: 6 kron za broširan in 7 kron 20 vin. za vezan iztis. (Poštnina za posamezne pošiljatve 30 vin. več.)
Slovenske matrike, slišimo, da so že zopet čisto zaspale ; namreč ne povsod. V rožeški dekaniji se menda prav krepko držijo, tam je pač naš slovenski narod najbolj zaveden in tam imajo tudi naši gospodje duhovniki v narodu samem največ zaslombe. Drugje pa, kjer je Slovencev dosti več in bi z zavednim nastopanjem dosegli lahko več, tam so ljudje še zaspani; ker nikdar sami ne zahtevajo slovenskega vknjiženja, se tudi duhovniki ne upajo več ustavljati poveljem od zgoraj, ki jim več ali manj proti našim državno-zakonskim pravicam ukazujejo nemško uradovanje. Mi krepkim prvoboriteljem, duhovnim in posvetnim Rožauom kličemo: „Naprej! Ne udajte se!“ Zaspanim in neodločenim Spodnjim Rožanom pa kličemo: „Vzbudite se! Posnemajte Rožane! Posvet-njaki, zahtevajte pri krstih in ženitvah slovenske matrike in slovenska spričevala! Vi, gospodje duhovniki, pa se ne upognite; dajte našemu narodu, kar mu gre, dajte mu našo pravico, dajte mu slovenske matrike!"
Duhovske novice. Župnijski izpit so napravili gg : Iv. Arnuš, kaplan Podljubeljem, Franc Božič, prov. na Jaborskem, Gust. Brugger,
zaplete s svojimi dolgimi nogami v bučevno trtovje in leži v trenotku na obličju.
«Presnete buče, da bi vas zlodej!"
„Ali pa tvoje dolge noge!" se oglasi pastir zraven njega.
„Kaj ne greš psu pomagat?"
«Tebe imam rajši!"
„Ko bi govoril resnico in rekel: s Jazbeca se bojim!« Toda letiva, pričkali se bomo doma!" pravi hlapec in vstane.
«Sultan drži ga !" zasliši se starega očeta glas. — «Tevža s sabljo ga oslepi, Tina udari ga! Joža, pojdi pomagat !" kličejo eden pred drugim in vsi, razun gospodarja in Jurčka, letijo na mesto, kjer sta se tepla pes in jazbec.
«Bum!" „Že leži!" »Kje?" «Nič, le beži!"
«Jurček, kaj streljaš ti? Deda, pri luknji gre skoz plot! ti hudir, kje pa ste vsi? Oh, joj joj, ta je že všel!" tarna gospodar.
Med tem so drugi prišli na mesto.
«Ga že imam!" zavpijejo stari oče in grozno stisnejo, kar so držali s kleščami. „0 ti prešen-tana spaka ti!" klešče niso držale jazbeca, ampak psa in prej da je stari možak zapazil svojo zmoto, jo je ščetinar srečno popihal.
«Ata, jazbec pride!" vpije Joža.
«Le po njem !" zarjove Tina kraj njive in mahne s svojim kolom po jazbecu, a namesto tega, pade zopet le veliki Tina.
«Ti pošast dolgonogata!"
«In ti mevža pastirska in tvoja sablja! Zakaj pa mu nisi glave odsekal in potem-----------—!“
«Bum!* Plot zapoka in gospodar pade raz njega. Streli! je, namesto v jazbeca v zrak.
prov. na Vajzah, Jož. Dobrovc, kanonik v Velikovcu, Jan. Dragasnik, prov. v Apačah, Fel. F i e b i g e r, prov. v Hohenpressenu, Bolt. G u s g e r, prov. v Kaningu, Jan. Hojnik, kaplan v Črni; F. Lavrinc, kaplan v Prevaljah, J. M aie r, kaplan v Celovcu, Mat. Perč, kanonik v Velikovcu, Mat. T rep al kaplan na Rudi.
Umrl je v Gorici dne 4. t. m. nadškof And. Jordan. Bolehal je že dalj časa. Zadela ga je srčna kap.
Prvi vlak na novej železnici se je peljal iz Celovca na Žihpolje v pondeljek, dné 18. septembra. Lokomotiva je peljala 20 majhnih voz z gramozom. Ta vlak bode namreč zanaprej vozil gramoz za vso progo od Celovca do Humberga in pozneje, ko bode most črez Dravo gotov, do Fužin.
Huda slaua je padla v sredo zjutraj, dne 4. t. m. Po Rožu je napravila veliko škode. Ker je bila po letu taka suša, je namreč samo polovico ajde vzcimilo takoj po setvi, polovica je pričela rasti pa šele 14 dni pozneje. Tako je ajda letos veliko delj cvetela, nego sicer in je sedaj bilo šele pol zrele, polovica bila je pa še negodna in jo je slana požgala. Pričakovali smo letos prav veliko ajde, sedaj nam je pa slana spet vzela upanjo. Bode letos spet samo za seme, kakor dolgo let že sem. Tudi «furo", kar je berove, je slana vso požgala, da smo jo morali takoj poseči in na ostrvi dejati.
Celovec. V neki gostilni smo slišali bahati se nekega uslužbenca c. kr. kmetijske družbe, da bode hodil v gosposvetskem kraju agitirat od hiše do hiše za Sajfrica. Vprašamo, ali c. kr. kmetijska družba plačuje svoje uradnike za to, da politično nastopajo proti nam Slovencem? Mi si bodemo to dobro zapomnili.
Št. Rupert pri Celovcu. Umrl je bivši naš župan Jan. Kajuik, 6. t. m., star 50 let.
Gospasveta. V gozdu blizu Gospesvete so našli žaudarji 16 let starega fanta, ki se je bil že 6 tednov klatil po gozdih in je živel edino le pri jagodah in sadju. Bil je že ves podivjan.
Št. Jakob v Rožu. V torek, dne 3. t. m., je bil spet pretep. Dva Hrvata sta vrgla nekega Nemca v potok, ki teče skoz Fužine in mu mi pravimo Prod ali pa Podrožčica. K sreči se Nemcu ni drugega zgodilo, nego da se je v mrzli vodi pošteno nabral nahoda.
Št. Jakob v Rožu. V neki šoli v Rožu je nadučitelj, Kiàbwitz* ali kako se že piše, ki si je zadosegel že svetovno slavo s svojim nastopanjem za nemštvo in nemčurske šole ter bojevanjem proti slovenski šoli. Navzžls temu ga njegovi «sonarodnjaki" ne spoštujejo posebno, kakor se nam zdi; slišali smo vsaj, da je kompetiral že dva- ali trikrat v štram-nemške (oziroma nemškutarske) kraje, v bližino Beljaka in v bližino Pliberka, pa povsod so se menda »Nemci" zahvalili deželnemu šolskemu svetu za tako vzornega učitelja. No, gospod Palla, kaj pa bodete sedaj ž njim počeli? Veste kaj, napravite ga za »inšpehtarja" !
Fužine. Zaradi 20 kron sta se sprla pri nas dva delavca, eden je pri nas doma, drugi je pa tujec. Že je tujec imel našega na tleh in ga je
* Pisal sem ga prav imenitno »po nemško*, da bo se bolj razveselil, ko čita te vrstice. Op. ur.
Preklicana komedija, da bi se človek!*
«Pomagajte!" zakliče Joža, kateri je letel k luknji v plotu, ko je zapazil, da starega očeta ni še tam. «Skoraj bi ga bil ujel!" Jazbec pa je izginil v gozd.
«Zakaj pa lezeš na plot?" se zajezijo deda nad gospodarjem.
«Zakaj pa vi psa ščipljete? In ti Jurček, misliš, da si še vedno na Obirskem, kjer so še zajci tako zaspani, da si jih zamogel celo s tvojim polomljenim polenom pobiti? Vsi bi bili doma ostali, ti, Tevža, se tako vsake muhe bojiš, Tina pa naj noge doma pusti drugokrat. Sam bi bil šel; kako je vendar človek neumen! Oh, kako bi bila dobra pečenka, kako bi se bili poživili!"
»No, no, oče, pomirite se!" zavrne Jurček gospodarja, «kupili bomo pa malo žganja, če deda dajo malo ..."
«Dal bom jaz za liter »namešaaega« !" dostavijo hitro deda.
«Škoda in sramota, oče! ko bi bila rajši sama šla!" toži Joža.
»Sploh zdaj konc besedi, doma se mešanca naredi! Tako se na »Vrhu« jazbec lovi!" jo zaseka Tevža in luštno zapoje:
»Liepa ura, sunce sije,
Dečva rož’ce š’ši itd. “
Drugi pomagajo in čeravno ni bilo jazbeca in čeravno so morali brihtni lovci poslušati zabavljice nagajivih žensk, slavili so vendar vesel večer pri litru «mešance".
ravno hotel zabosti — v tem trenutku priskoči na-šincu velik pes, ki ga je imel s seboj. Pes je vgriznil Laha v roko, da mu je nož izpadel. Med tem, ko se je Lahon tepel s psom pa je naš vstal in je vtekel. Naznanil je stvar žandarjem in ti so Laha pri kolodvoru ujeli in vteknili v luknjo.
Slatne. V Fužinah se je že spet zgodila nesreča. Ko je peljal vlak iz Miklovega kamnoloma «v Turnih* v predor, padel je zavorač med dva voza, ki sta ga zmečkala.
Bistrica t Rožu. Pri nas so v nekej hiši, kjer je bil ravnokar nekdo umrl za legarjem in še celo v isti sobi, napravili pojedino, ne da bi bili prej sobe prekadili. Posestnica tiste hiše in nekaj drugih kmetskih ljudi je radi tega naznanjeno okrajnemu glavarstvu in bodejo bržkone vsi kaznovani.
Beljak. 5. t. m. so pri nas podelili nižje redove milostlj. g. knezoškof 4 mladim frančiškanom iz Albanije in Ornogore. Imena teh so : Aleksander Fili c iz Janjeva, Gašper Prela, Šimen Božo Sirdanj iz Škodre na Turškem in Angel Vjerda iz Delunja v Črnogori.
Beljak. Na zadnjem sejmu se je nekemu kmetu iz beljaške okolice dogodila velika nesreča. Ko je v gostilni pri mizi štel svoj denar, popadel mu je nek neznanec, ki je zraven njega sedel, dva bankovca po 100 kron iz rok in je ž njimi ušel. Prej da se je prestrašeni kmet predramil, bil je zločinec že Bog ve kje! Policiji je naznanil to kmet vse prepozno. Kmetje, bodite v mestu in med neznanimi ljudmi previdni z denarjem!
Cobrica. Na sejem (dne 2. t. m.) se je prignal 1 bik, 12 pitanih volov, 4 junci, 16 krav, 2 junici. Prodalo se je 12 pitanih volov, 2 vprežna vola, 8 krav, 2 junici. Sejem je bil slabo obiskan, kupci so bili iz Beljaka.
Ukve. Na naš sejem so prignali: 3 bike, 8 vprežnih volov, 76 junic in 10 ovec. Sejem se je slabo obnesel, kupci so bili iz Žile. Prihodnji sejem bode prvi petek v aprilu.
Podljubelj. «Mira* številka 39. je prinesla članek, «pri socijalnih demokratih se učimo!" da oni zahajajo le v tiste gostilne, kjer se nahaja njihovo glasilo «Arbeiterwille", nam pa je vse eno; kako je do tega prišlo, da se najde «Arbeiterwille" v gostilni, kamor krščanski socijalci zahajajo, in kjer ima slovensko delavsko društvo svoj prostor ali sobo. Seve, nam je vse eno, in socijem se je naročil njih list, ker so zahtevali. Torej krščanski socijalni delavci, posnemajmo je, zahtevajmo slovenske časopise, vžigalice itd. Krščanski socijalist.
Št. Tomaž. Grad v Gundrski vasi kupil je dragonski ritmojster v p. Z disia v vit. Pienzy-ko wski.
Timenica. (Nagla smrt.) Dne 4. oktobra je pri Gorjancu v Goričah Tomaž Fiksl kosil zunaj na polju ajdo. Naenkrat mu postane slabo, vleže se na bližnji travnik in ni več vstal. Ko pridejo ljudje gledat, bil je — mrtev.
Grabštanj. V Malih Capah je pogorela kmetu Ošmalcu preša.
Yelikovec. Koncipist Bauer in inženir D a j-mer sta že bila te dni prestavljena od našega okrajnega glavarstva, prvi v Spital, drugi pa v Celovec. Mi pa mislimo, da sta bila ta dva samo takozvana «sundenbock-a", provzročitelje Sajfriceve kandidature je treba iskati višje.
Prevalje. Na sejem 5. t. m. je prišlo: 16 kobil z žrebeti, 200 bikov in volov, 90 krav, 10 junic, 17 ovec, 12 kozlet. Sejem je bil dobro obiskan, kupci so prišli iz Nižje Avstrije, Stajarskega in iz Koroškega. Prihodnji sejem je na Št. Urbanovo (dne 25. majnika).
Spodnji Dravograd. Na sejem, kateri je bil na 21. sept. se je prignalo 9 konjev, 340 vprežnih volov, 45 pitanih volov, 195 juncev, 165 krav, 105 junic, 4 ovce. Nabasalo se je 19 vagonov goveje živine, katera se je poslala na Moravsko.
Pustrica. Pogorel je posestnik Janez Pri-brnik. Šsode je 2500 kron. Ogenj je bil bržkone podjan. Posestnik bil je zavarovan.
Trg. Pogorela je Markova papirnica v Graj-fenturnu. Škode je kakih 150.000 kron.
Rateče, vas ob koroški meji, je požar upepelil v noči od 29. na 30. septembra. Škoda se ceni na 800.000 kron. Hišnih številk je zgorelo 50 z gospodarskimi poslopji vred. Nad 400 ljudi je brez strehe, živina pa tudi tako. Ljudje lakote umirajo in zima trka na vrata. Milodare pobira odbor pogorelcev v Ratečah.
„Slovenec“ poroča pod zaglavjem: „Pre-lom y germanizacijoa. V župniji Poljska Ostrava na Moravskem, ki ima med 20.000 prebivalci samo 500 Nemcev, so se vse matrike pisale nemško! A glej, kakor poroča »Ostravsky Dennik*, je češki učitelj gospod Jež zahteval vpisanje svojega otroka po češko! Župnijski administrator, gospod Weissmann, je izjavil, da mora pisati samo nemško. Gosp. Jež otroka ni dal krstiti, a se je pritožil pri notranjem ministrstvu in g. kardinalu Koppu v Vratislavi (Breslau). Te dni je bilo g.
Weissmannu uradno zapovedano, otroka češko zapisati, ki je potem bil — krščen.
Društveno gibanje.
Izobraževalno društvo „Kot“ v Št. Jakobu v Rožu vabi vse rodoljube in rodoljubkinje k svojemu letnemu občnemu zboru, ki bode v nedeljo dne 15. okt. ob 3. uri popoldne v „Narodnem domu“ v Št. Jakobu. — Po občnem zboru bode zabava s petjem in tamburanjem in pa lepa igra: „L ur šk a p as tir i c a“. Nastopajo domači pevci, domači tamburaši iu domači igralci. K igri bode menda tudi mala vstopnina za knjižnico izobraževalnega društva.	Odbor.
Družba sv. Mohorja.
Naša družba sv. M o h o r j a je ostala letos nekako na isti visočini kakor lani. Šteje namreč vkup 83.573 udov, 1026 manj kakor lani, do-čim smo bili lani napredovali za 8540 udov. Razmerje udov po posameznih škofijah, oziroma krajih nam kaže ta-le pregled:
1.	Goriška nadškofija........... 9436 (— 157) udov
2.	Krška škofija ......	6438	(—	33)	„
3.	Lavantinska škofija............. 25682	(— 1277)	„
4.	Ljubljanska škofija............. 33318	(+	535)	„
5.	Tržaško-koperska škofija . . .	4356	(—	259)	„
6.	Sekovska škofija.................. 513	(—	44)	„
7.	Somboteljska škofija ....	244	(—	67)	„
8.	Zagrebška nadškofija ....	468	(—	15)	,
9.	Senjska in druge dalm. škofije	291	(+	89)	„
10.	Poreška škofija................... 131	(+	18)	„
11.	Djakovška škofija.................. 86	(+	4)	„
12.	Bosniške škofije.................. 204	(+	11)	„
13.	Videmska nadškofija ....	230	(—	8)	„
14.	Razni kraji....................... 402	(—	125)	„
15.	Amerikanci....................... 1518	(+	245)	„
16.	Afrika in Azija................... 255	(+	57)	,
Skupaj . .	83572 (— 1026) udov.
Številka v diužbenih „zlatih bukvah", v katere se vpisujejo na novo vstopivši udje, je napredovala od 252.040 do 259.984, torej je vpisanih 7 944 novih udov.
501.433 Moliorjevili knjig bode letos romalo med Slovence! Če dodamo to število onemu prejšnjih let, pridemo do števila 10,309.060 knjig, reci deset milijonov tristoindevet tisoč ter šestdeset knjig, katere je družba samo kot letna darila svojim udom razdelila od svojega obstanka sèm. Pri tem pa niso všteta mnoga poznejša naročila, ponatisi itd.
Dné 10. oktobra smo začeli razpošiljati letošnje družbene knjige in prizadevali se bodemo, da častiti udje dobijo knjige najprej ko mogoče. Odpravili bodemo zaboje s knjigami po tej-le vrsti:
Škofije: 1. Ljubljanska, 2. Goriška, 3. Krška, 4. Tržaška, 5. Lavantinska 6. Razni kraji, 7. Amerika in Afrika.
Cenjene gospode poverjenike, katerim se knjige pošiljajo, nujno prosimo, naj takoj, ko dobijo „aviso“, pošljejo po nje na pošto ali železniško postajo, da ne bode sitnih reklamacij, ki po-vzročujejo samo zamudo in nepotrebne stroške. Poštne stroške morajo čast. poverjenikom povrniti posamezni udje.
One gg. poverjenike, ki dobivajo svoje knjige neposredno v družbeni tiskarni, prosimo, naj čim preje pošljejo po nje, da nam zavoji ne zastavljajo prepotrebnega prostora.	Odbor.
Dopisi.
Vsak naj začne pri sebi! Vedno se kriči in vpije po slovenskih listih :	„Bodimo radikalni
kot Slovenci v osebnem občevanju kot tudi v pismenem dopisovanju! Ne pišite nemških naslovov na kuverte, nakaznice itd.“ In kako je v resnici? Pisec teh vrstic dobiva od priprostih ljudi pisma, dopisnice itd. vedno le s samoslovenskimi naslovi, dočim so ti pri pošiljatvah izobražencev navadno dvojezični. Ali ni to sramota za naše razumništvo, ki tako dela? Dà se na ta način prekositi v narodni zavednosti od našega priprostega ljudstva. In čemu tudi dvojezičen naslov za slovenske pokrajine? Ali bi ne bilo vse eno, ko bi se naslovilo samo nemški? Saj slovenščina je potem itak brezpomembna. Bodimo v resni radikalni! Pa se bo morebiti kdo bal, da pošiljatev s samoslovenskim naslovom ne bi prišla na določeno mesto. No, ta bi bila lepa! Na slovenski zemlji bi naj tako pometali z nami! Res, so se že zgodili slučaji, da se je kaka pošiljatev zakasnila vsled samoslovenskega naslova (piscu samemu še ne vzlic dolgoletni tej praksi), ali bolj bomo vsi v tem oziru dosledni, manjkrat se bo kaj takega pripetilo. Na ta način fio c. kr. poštno ravnateljstvo prisiljeno v naših krajih nastavljati uradnike, ki bodo slovenščine docela zmožni. Včasih zapiše kak uradnik poleg slovenskega poimenovanja kraja tudi nemško. To nas naj ne moti, zakaj sčasom se bodo radi preobilice takega popravljanja že naveličali. — Da ne mlatim prazne slame, navedem sledeče zglede: Naslov
kuverta gališke občine občini Tinjski se glasi „Orts-geraeinde Gallizien. Karaten. An das Gemeinde-amt in Tainach." Tedaj slovenska občina ima kuverte s samonemškim naslovom ! Kuvert je prišel piscu slučajno v roko. Ali dalje, dopis „Kat.-pol. društva za Slovence na Koroškem" je bil tudi v slovenski kraj dvojezično naslovljen. Kar pa se tiče pošiljatev privatnih (zasebnih) oseb, pa tako vsak sam najbolje ve. Bodimo dosledni! Vsak radikalen pri sebi! Zakaj če se to (nemškutarenje) zgodi na zeleni veji, kaj bo potem pričakovati od suhih vej?!
Iz Pokrč. „Danes kaj veruješ mi, da tudi tvoj sem bil prijatelj," tako enako je vsakomur donelo do dna srca, ko so se na belo nedeljo z jako ganljivimi besedami poslavljali od nas č. g. župnik Štef. Bayer ter se preselili na novo župnijo v Grabštanj. Ne le oko rahločutne žene, ampak tudi lice po vsakovrstnih skušnjah utrjenega moža ni moglo prikriti notranje žalosti, in če tudi nehote, prikradla se mu je solza za solzo iz očesa, in očitno pričala, kako težka nam je ločitev od blagega dušnega pastirja, od toliko nam ljubljenega prijatelja. Zavoljo pomanjkanja duhovnikov so morali še iz Grabštanja do zdaj oskrbovati našo župnijo, kar jih je stalo gotovo dosti truda, če pomislimo, da je od ene meje do druge dobrih tri ure hoda. V zunanjem življenju so se vedno pokazali kot trden narodnjak, ter na podlagi dokazov temeljito zavračali napade nasprotnikov, ki so se brezuspešno trudili, jih kdaj nagnati v „kozji rog". Pogrešali jih pa bomo tudi v veseli družbi, prav „židane“ volje smo bili, če smo jih kam povabili, in navadno prehitro so pretekle ure, ko smo začeli peti tisto „Mi smo mi" — a je potem s katerim „Franca* malo „rumplala“, le tako kratko omenim. — Zdaj pa moram končati, pa kako težko se poslavljam tudi jaz, ker preslaba je moja roka, da bi zapisala njim dostojno zahvalo, in le Vsemogočni more jim plačati njih delovanje, ker le On ima sešteto, koliko žalostnih so potolažili, koliko ubogih obdarovali, koliko solz posušili, sploh koliko dobrega vsem storili. — Želimo jim vsi dobro na novem mestu ter jih prosimo, da bi se priložno na nas spomnili, kakor jih bodemo mi ohranili v blagem spominu. — Na rožnivensko nedeljo so bili nameščeni nam novi g. župnik, č. g. Janez Majerhofer, ki jih tem potom prisrčno pozdravljamo ter prosimo, da se izven pastirovanja tudi lotijo dela na narodnem polju, ker — volitve so pred durmi.	—č.
Od nekod. Dobro jutro, Bilčovaščani ! Zbudite so iz spanja in na delo, ker je že dan ! Spomnite se, da imate polje za obdelovanje, in vi pa premalo skrbite zanj, ker že raste plevel in osat. To polje je ogromno veliko, zatorej ga ne more en sam ali dva ali trije obdelovati ; torej se morate združiti in skupno delati, vsi za enega in eden za vse, tako bodete imeli moč, obdelovati naše polje, da sovražnik, ki preži na našo častivredno rastlino, ki se imenuje ^narodnost", te ne vkonča, da jo ohranite in jej dajate moč, da je sovražnik ne požre, ker leta sem in tja, kakor rjoveč lev in premišljuje, kako bi jo pohrustal. Zategadelj je treba moči ! Vi se bodete čudili, zakaj vas na to opozarjam. Ne zavoljo tega, da bi naš list kaj gradiva imel, ampak da bi vi, možje in mladeniči, bili pravi delavci našega polja. Zatorej združite se in stopite sovražniku nasproti, korajžno, nepremakljivo, z orožjem v roki, s pogumom v srcih, z geslom v ustih:
Stojmo kakor skala, da nas ne premaga nobena močna sila našega sovraga!
Tako stopite na meje našega polja, od koder prihaja sovražnik s sladkimi besedami, da bi nas tako zapeljal, da bi njemu dali prostor na našem polju, da bi on kraljeval in mi bili njegovi sužnji. Zatorej stojmo kakor skala močno združeni, in mu pokažimo, da smo mi gospodarji na našem polju in mu zakličimo: „Ne, ne boš sejal ljulike v naše polje! Še to, kar si do sedaj sejal, hočemo popraviti in počediti, da bo rasila samo naša rastlina, naša narodnost. Imeti hočemo našo pravico, to, za katero so se naši pradedje toliko bojevali in žrtvovali, ti pa pojdi, od koder si prišel ; kjer poper raste, tam kraljuj! Na našem smo sami boljši gospodarji, kakor ti, ker vse zaničuješ, zasramuješ in sovražiš, kar je svetega in našega, in nas hočeš izpodriniti iz naše slovenske zemlje, za katero živimo in vse žrtvujemo. Ti pa le delaj na vse kriplje, kakor hočeš, pa je ne boš dobil, ne, ker si preslab, da ne premagaš naše svete navdušenosti, ki ž njo branimo svojo domovino." In ko se tako združimo, še le tedaj bodemo dosegli naše pravice in našo svobodo. Še le tedaj se bodemo rešili jarma, ki tlači nas in ves narod, in bodemo dobili, kar nam po pravici gre in kar je našega. Še le tedaj bo slovenski kmet zaukal: „Tukaj sem jaz doma, tukaj je moja zibelka tekla, tukaj sem jaz gospodar, tukaj so vsi moji sobratje, in tukaj je moja domovina, ki nima nobeden drugi pravice do nje."
Še le tedaj bo slovenski delavec zadovoljen, ko bo mir med njim in kmetom, ko bodeta v narodnosti enaka. Še le tedaj se bodo slišale prave slovenske pesmi, ki jih bodo prepevali slovenski mladeniči. Naše delovanje pa ne bodi samo za narodnost, ampak tudi za to, da obdržimo katoliško vero, ker tudi vernost spada k dobremu značaju, zatorej je tudi velika in sveta dolžnost delovati iu se truditi za njo, ker brez vere ni narodnosti, in brez narodnosti ni vere. Zato se moramo za oboje bojevati in delovati. Zatorej vse za vero, dom, cesarja ! — In zdaj moram pisanje pustiti, ker se mi že dosti zdi in mislim, da to moje pisanje ne bo zastonj in da bodete spolnili svojo dolžnost. Na svidenje, dragi Bilčovaščani!	Slovenski Blaže.
Rožok. Dné 29. sept. bil sem na sejmu v Požarnici (Pusarnitz) na Gornjem Koroškem Prišlo je na sejem 85 žrebet, 226 odraslih konj, 28 bikov, 342 volov, 125 krav, 112 junic, 25 ovec. Gledal sem lepo živino, ki so jo prodajali Nemci in za katero so dobivali: za žrebeta do 550 K, za konje do 800 K, za bike do 600 K, (izpod 400 K sploh nobenega ni bilo), za vole in za krave in junice do 500 K, za ovce do 25 K, in gledal sem, koliko je bilo kupcev celo iz Bavarskega in Nižje Avstrije, ne samo iz bližnjih dežel ; tu sem začel premišljevati. ali bi se ne dala pri nas tudi povzdigniti živinoreja. Prišel sem do tega, da bi se jako lepo dali napraviti postavim v Št. Jakobu veliki sejmi, samo bi bilo prej treba, da svoja plemena malo zboljšamo. Najprej moramo popraviti naše hleve, da bomo lahko zdržavali lepo živino. Potem moramo gledati, da nabavimo lepih pristno pincgav-skih konj, kakoršne so zilske „more“. Take konje bi potem lahko postavili na vsaki sejem. Pri goveji živini pa mislim, da že dolgo grešimo, ker smo opustili belo spodnjekoroško pasmo in kupujemo rdečo gornjekoroško. Ta za nas ni, ker nimamo lepih planin in dobre paše za njo. Ta bi bila samo za nas, ko bi mi bili tako modri, da bi mi roški kmetje najeli vkup planino kje na Nemcih, kjer bi bilo dosti dobre paše. Ker pa tega ni upati, da bi se zedinili, bilo bi boljše, da se primemo spet bele pasme, ki je za nas tudi zategadelj boljša, ker daje več mleka. Mleko je pa za nas, ki imamo spet mlekarno, prvi dobiček.
Šmartin pri Rožeku. Če je res, kar ljudje pri nas govorijo, potem pa naši občinski odborniki prav imenitno gospodarijo, da bi spravili našo občino v še večje dolgove. Govori se namreč, da je naš občinski odbor tistemu gospodu, ki stanuje sedaj v občinski hiši, dovolil, da si sam izbere vzorec (mušter), po katerem naj bi bilo njegovo stanovanje slikano. In ta gospod si je izbral vzorec in stanovanje bilo je naslikano v kratkem. Ko pa pride spet gledat, mu izbrani mušter ni več ugajal, ukazal je slikane sobe spet pobeliti in na novo naslikati. Ko je bila slikarija spet gotova, jo je drugič ukazal „zabojsati" (pobeliti) in slikar je moral stanovanje spet po novem muštru slikati. To bi nas nič ne brigalo, seveda, ko se ne bi bila, kakor slišimo, občina zavezala plačati slikarja. Težko je verjeti, da bi bil ta delal trikrat, plačo pa zahteval samo eno ; zahteval je gotovo tudi trikratno plačo. Če je to vse tedaj res, je morala občina plačati slikarja trikrat. Mi želimo iz srca vsem davkoplačevalcem rožeške občine: ,Dober tek! Le pripravite svoje mošnje!"
Reka pri Rožeku. V nedeljo 17. sept. je priredil eden naših gostilničarjev veselico s plesom; gostilničar je sicer narodnjak, samo da «črn" noče biti. Ta veselica se je pred polnočjo prav lepo in veselo obnesla, bili so skupaj večinoma slovenski fantje, dekleta in tudi možje. Po polnoči pa pri-hrujejo od nekod gabrski in nagorski nemčurji, kar naenkrat začnejo ti nemčurji pobijati in klofutati naše poštene slovenske fante, in če ne bi bil stari gostilničar in gostilničarjevi pomagači zabranili pretepa, ne bi bilo dobrega; pa tudi potem še ni bilo pravega miru. Še ves drugi dan v pondeljek so ti nemčurji v drugi gostilni plesali iu uganjali ne-popisljivo neumne burke, šele pozno v noč so se odpeljali kričeč iz Reke domov, in med njimi je bil seveda tudi slavni fortšritlar in gostilničar Bojt.
Sreje. (Veselica.) Da tudi mi iz vernberške in sosednjih občin ne zaostajamo v narodnem gibanju za drugimi kraji naše Koroške, imeli smo priliko opazovati v nedeljo dne 17. kimavca pri veselici, ki se je vršila v gostilni vrlega našega moža in narodnjaka g. Falle-ja p. d. Hribernika. Kljub temu, da se je veselica pričela šele pozno na noč, bila je udeležba vendar mnogobrojna. Zastopani so bili skoraj vsi sloji našega naroda : duhovnik, uradnik, vojak in kmet. Kar pa je moralo vsakega udeleženca posebno razveseliti, bilo je to, da je nas počastil s svojo prisotnostjo tudi naš neumorno delavni deželni poslanec gosp. Fr. Grafenauer.
Raznolik spored se je vsestransko dobro iu točno izvrševal. Predstavljali sta se dve igri-smeš-nici. Eoa nova in izvirna: „Eno uro sodnik", druga občeznana in povsod priljubljena: »Svoji k
svojim“. Navesti vsebino teh iger, dovedlo bi me predaleč od mojega cilja, ki je, pokazati dejstva pričajoča, da je pri nas zaspanost sama že zadremala in se mestu nje širi čila, mladeniška delavnost in prebujenost. Poudariti mi je zlasti, da se je igralo vobče nepričakovano dobro. Če uvažu-jemo razlog, da so nekateri naših igralcev nastopili šele prvo- ali drugokrat, bo vsakdo uvidel, da čaka našega narodnega gledališča pri nas, ki ga vodi neustrašeni, pridni in razumni mladenič naš, g. J. Spitzer, še lepa bodočnost. Kako sta igrala sodnijski sluga v igri, „Eno uro sodnik" in župan v drugi igri: »Svoji k svojim" svoji vlogi, je treba videti, da se ve. Hvala vsem, zlasti tudi našim gospodičinam-igralkam za njih vrli nastop.
Da je pa ta veselica tako vsestransko uspela, k temu so mnogo pripomogli tudi mili, umerjeni zvoki podraveljskih tamburic. Prva in najbolj zaslužena čast gre tukaj g. Podbregarju, ki je z neko njemu že lastno požrtvovalnostjo in delavnostjo v kratkem času tamburaški zbor, ki se bo v doglednem času lahko kosal z marsikaterim drugim že delj časa obstoječim. Hvala torej g. tam-buraškemu vodji, hvala vsem g. tamburašem, ki predstavljajo skupno z igralci mogočen činitelj v borbi za naš materin jezik.
Če nam je vse to nudilo mnogo veselja in razvedrila, nudil nam je govor gosp. J. S c hi II e r j a mnogo lepih naukov za rešitev Korotana, katerih poglavitnejši je bil ta, da naj vsi Slovenci pomagajo nam sezidati v Celovcu „Učiteljski dom“, ki bo skrbel za naraščaj značajnega narodnega učiteljstva. To nam hočejo vzeti popolnoma, to si moramo mi popolnoma priskrbeti. Če bo učiteljstvo z nami, naša bo mladina, če bo mladina naša, naša bodo tudi zanaprej tla, na katerih prebivamo.
Udarili so še parkrat tamburaši in na koncu ponovili še enkrat „Lepa naša domovina", na kar so se začeli vsi razhajati. Radostno in zadovoljno se je vračal vsakdo na svoj dom in se vlegel k počitku s zavestjo, da bode drugo jutro zopet — vstal in se takšnih veselic vselej udeležil, če se bode priredilo v Srejah ali drugod. Neustrašeno naprej ! Naša domorodna tla in naš jezik moramo rešiti ugonobljenja !
Gozdanje. (C. kr. kmetijska družba in biki.) Marsikateri kmetje so si že mislili: sedaj bodemo izredili živino, ko smo dobili take lepe bike od kmetijske družbe. Toda motili smo se. Res so „fest“ biki, a kaj pomaga, ko jih je premalo; ker dobijo preveč krav, so postali leni, in tudi krave skoraj breje ne postanejo več. Da, to je že „fest“ bik, če se ga mora pol ure za skok priganjati in vrh tega dve kroni plačati. To seveda samo za tiste, ki niso pri družbi, za druge je pač krona dovolj. Tako bo moral že vsak kajžnik, ki ima eno kravo, vsled tega k družbi vstopiti. Drugega dobička tako ni veliko, ker list je ljudem težko umljiv, in tako le bolj slabo urejevan. Želeti bi bilo, da bi se sedaj več bikov kupilo, in da bi se proti vsem, tudi proti tistim, ki niso pri družbi, enako postopalo.
Gozdanje. Dragi bralci! Gotovo ste mislili, da smo mi gozdanjski mladeniči zaspali, ali da nas ni več. Motili ste se; da, res smo spali, toda spoznali smo, da ne gre drugače, da se enkrat zbudimo in oglasimo, ker hudobija tukajšnjih hujskačev in zaslepljencev nas je prisilila, da se oglasimo proti našim nasprotnikom. „Ko je mera polna, gre črez," pravi pregovor; tako je tudi naše potrpežljivosti konec. Kaj je nas prignalo k temu? Prvič to, ker ste nam odjedli toliko dragega gosp. župnika. Strah in groza je misliti, nemogoče nam je popisati, kaj ste vse uganjali nasproti njemu. Vse peklenske pošasti ne bi mogle to uganjati, kar ste vi zaslepljenci. Mi pa rečemo: gorje tistim, ki vas hujskajo in pijačo kupujejo, da v pijanosti razgrajate in zmerjate in delate grje nego zverine. Kdo je kriv? Gotovo dekleta „Marijine družbe", katera ste vi na cerkvenem potu čakali in napadli s svojo nesramnostjo. Gotovo pa vsi drugi, samo fajerberkarji ne; nedolžni ste sedaj vsi tisti kot — jagnje, da so nam g. župnik odšli, kaj ne ? Mi pa rečemo: Napadajte nas, pobijajte nas! — ubili nas ne bodete, vedno več nas je! Trdno kot skala, kot hrast bomo stali, liberalcev se ne bodemo bali, za vero in narod se hrabro vojskovali!
Vec mladeničev.
Vernberg. Pravico v grob, slovenski groš v žep in z batom po slovenskih glavah, to je menda geslo naših nemčurjev. In če že res ne mislijo tako, vsaj delajo tako. Dovolj je. Še ni dolgo, kar je „Bauernzcitung“ in mogoče še drugi taki listi pisali o nekem „Steinwerfer im Glashaus" in omenila, naj se dopisnik le pomiri, če ne pa tudi oni ne bodo „šparali" črnila in papirja ter bodo stvari navedli, ki temu dopisniku in njegovim somišljenikom nikakor ne bodo v čast. Dalje je župan nekje, ko se je peljal iz Beljaka, pravil, da ima od tistega časa. ko je pisal to v „Bauern-Zeitung“-o, pokoj. („Hiaz bob i Rua.“) — Mi pa danes na tem mestu naše nemčurje vprašamo, ali
so res tako neumni, da mislijo, da je pri naši stranki samo eden zmožen pisati v časnike, kakor pa pri njih, od občinskega denarja plačani tajnik? Tudi to jim naznanimo, da nas mora biti že zaradi tega več, ker nam občina nobenega hekto-grafa ne kupi, kakor ga imajo oni. Če pa vse, kar smo pisali, ni bila resnica, zakaj ne popravite? Stari pregovor pravi: »Kadar svinjo na rivec udariš, pa zacvili." Ako nemčurji imenujejo to, da imamo dve „pravici“, hinavsko in farizejsko rečeno, tedaj jim pa danes rečemo drugače, namreč, da je mi Slovenci nimamo in nemčurji imajo svojo. — V nedeljo, 1. vinotoka t. L, je bil pri Oštinjaku v Dolah takoimenovani semenj, kateri je trajal še v ponedeljek (kakor po navadi povsod). Kakor veste vsi, je Oštinjak naš župan, potemtakem, ali hoče ali noče, jako »pravičen" mož. Gospod župan, če poznate od vas narejene „ksece“, prosim, kdaj se sme streljati? Na Vašem semnju ne, to vemo! Kam otroci ne smejo hoditi? če ne veste, poglejte v razglas št. 684/05, namreč v gostilne in na plesišča. Kaj pa je bilo na Vašem semnju? Že v soboto prej in tudi še v ponedeljek potem so grmeli topiči in vabili na Vašo dvakrat kislo župo. Po dnevu in po noči so stali otroci zraven plesišča in na plesišču samem. Oboje, zapovedovati, in sam te zapovedi izpolnjevati, je preveč. Ko je bil v Umbarah semenj, tamošnji gostilničar ni smel imeti godcev, ker je tam — tifus. Ko je pa bil pri Oštinjaku semenj, prišlo je tja gotovo tudi nekaj Umbaržanov, ki bi bili lahko prinesli malo tifusa s seboj, in ga tam nehote radodarno razdelili med ljudi. To seveda nič ne de, drugi naj ga dobijo, Oštinjaka se tako nič ne prime.
Beljak. »Villacher Zeitung" piše v eni njenih zadnjih številk primeroma tako-le: „Neki slovenski trgovec v Beljaku se je drznil, da se Slovencem bolj prikupi, obesiti zraven svoje nemške „firme“ slovensko reklamo. To je seveda skoz in skoz nemško-nacijonalne mestjane jako razburilo in pripravilo v grozno nevoljo. Zahvaliti se imajo nem-škonacijonalnemu županu, da je pustil to slovensko reklamo takoj odpraviti." — Slovenci beljaške okolice, zapomnite si to, posebno pa, da imamo v Beljaku tudi še nekaj slovenskih trgovcev (seveda ne toliko, kakor na eni roki prstov), in da je dolžnost, Slovence podpirati, od njih kupovati. V prodajalnicah se pri marsikaterem, skoro pri vsakem trgovcu, govori slovensko, samo zato, da pride tja več slovenskih grošev. Ako pa je Beljak res že ves nemški, tedaj ne bi bilo treba, da bi imeli trgovci toliko slovenskih pomočnikov (ko-mijev), kateri so seveda tudi večinoma nemčurji, ki govorijo tudi le zaradi tega slovenski, da v vsenemškem Beljaku lažje službo dobijo. S tem je pa tudi dokazano, da je v Beljaku treba znati slovensko, kajti tja zahaja prodajat in kupovat gotovo več kot polovica Slovencev. Jaz pa z vso pravico morem trditi, ako Slovenci ne bi nosili v Beljak svoj težko zasluženi denar, bi moralo več kot polovica beljaških trgovcev iti beračit. Be-Ijaškemu županu pa moramo k temu junaštvu res častitati. S tem, da je pustil odpraviti to slovensko reklamo, je Beljak velike sile rešil. Modreje pa bi bilo, da bi ta župan rajši gledal na druge reči, na pr. bi mu bilo treba premisliti to, da je eno javno stranišče za Beljak preveč, in da bi ga pol tudi dosti bilo. Za to bi dobil morda prej kak viteški red, kakor za odpravljanje slovenskih reklam.
Malniče. Gašparjevo kajžo za cerkvijo v Brov-Ijah je kupil Luka Smolej, pošten mož, ki je z varčnostjo in podjetnostjo pri delavcih v Fužinah prihranil najmanj 3000 kron. Ž njim pride v Brovlje trden in zaveden Slovenec, ki ne bo k vsem Hanj-želnovim besedam kimal, kakor to delajo drugi. Sicer Vam pa lahko povem, gosp. urednik, da se ljudje že v najbližnji bližini našega župana začenjajo vzbujati. Marsikomu se že odpirajo oči, ko gleda, kako je g. župan skrbel za nas revne kmete, posebno pri železnici. Še nikogar nismo videli, ki bi bil z novimi razmerami zadovoljen. Najmanj zadovoljni smo pa mi Malničani, ki smo vsi mislili, da dobimo postajo k nam, ali pa, da se bode vsaj imenovala postaja „Malnice“. No, mi smo vlekli sem, župan pa tje. To nas pa vendar tudi veseli, da postaja tudi ne pride v Ledenice, ampak v Spodnje Brovlje. Bodo pa Ledinčani ravno tako daleč imeli ko mi. In z velikim napisom „Bahn-hof-Hotel" na nemškutarski gostilni ne bo nič! Hvala Bogu, tudi nemškutarska drevesa ne rastejo do nebes!
Dr. Barigeljc in Tine na rajži. Imenitno zgodbo je nam pred kratkim v svojem pismu pripovedoval „Slovenski Jožek" iz Dholice, ki je bil nekaj časa v službi pri dr. Barigeljcu. Ne moremo si pomagati, da bi je ne priobčili dobesedno; v greh bi si šteli, ko bi jo pridržali našim bralcem. Tu jo imate:
Še ni dolgo od tega, ko sta se dr. Barigeljc in Tine odločila, da naredita skupaj rajžo in prav, prav veliko rajžo, čisto okoli in okoli sveta. Mislila sta si pa: Peš okoli sveta je daleč, tega ne
zmoreva, in če konje vpreževa, bodo nama konje ali vole iz vojnic pojedli divjaki, ko se pripeljeva mimo njih. Železnice pa dandanes tudi niso nič več varne, koliko se zgodi na njih nesreče. „Le pomisli, Tine," pravi Barigeljc, „ko bi vlaka vkup trčila in bi si midva pobila lepe dolge nosove!" »In če bi lukamatija skočila iz tira, ali pa bi se podrl kak most ali predor!" tarna Tine, „tega si jaz še misliti ne upam." „Ja s tem vsem že ne bo nič," dé Barigeljc; „veš kaj, vzemiva ,glavo-pobil‘!“ „Kaj pa je to ,glavopobil?‘* vpraša Tine. »Veš, to je tista kočija," odgovori Barigeljc, »ki se sama vozi brez konj kakor lukamatija, o katerej so mi pravili moja babica, da je hudič v njo vprežen. ,Glavopobil‘ se pa zadelj tega pravi tej kočiji, ker se tako po hudirjevo pelje, da si vsaki, ki iz nje pade, pobije svojo črepinjo ali glavo, če bi bila še tako trda. Ali najini buči sta vendarle pretrdi, da jih še strela ne more razbiti, kam šele tak reven ,glavopobil‘ ali ,avtomobil1, kakor mu učena gospoda pravi."
In res, kupila sta si tak ,glavopobiT. Vsedla sta se v njega tam doli pri Spodnjem Dravogradu, kjer sta doma, in sta tudi mene posadila na ta preklicani voz in sta me nastavila za ,kučeja‘ in ,hacarja‘ v eni osebi (gospoda pravi takemu vodju ,glavopobila‘ ,šofer1 ali tako nekako); Franco sta pa pustila doma. »Kaj pa bo nama Franca?" pravi Barigeljc, „saj veš, Tine, kako je trmoglava. Ce bi si zabila v svojo trdo bučo, da hoče v Ameriki ostati, potem bi midva še nazaj sem ne smela več v najino preljubo domovino.” „Prav imaš, Barigeljc," odgovori Tine, „le nehajva jo doma!"
In peljali smo se. Jaz, Jožek, sem dro ko-čiral, najbolj ko sem znal. Sem gori do Velikovca je šlo še precej dobro, če tudi malo počasi in ne-ukretno. Povozil sem samo 2 konja, 5 krav, 23 kur, 5 rac in neko jajčaro, ki je ravno v Pliberk jajca na prodaj nesla. Do Prevalj sem dro še ujel tudi nekaj obcestnih dreves s seboj in 5 telegrafskih drogov in sem „pofural“ tudi enega župana, ki to že davno zasluži. „Ravno prav, temu nemškutarju!" klicali smo nazaj, ko smo videli, kako je previdno pobiral za našim ,glavopobilom‘ spet svoje prerahljane kosti.
Ko pa pridemo do Velikovca, vidimo pri cesti na njivi nekega kmeta, ki je ravno rž sejal. Bil je ravno malo ostal, da bi si „fajfo nabulal". »Ta ima pa že čas," pravi Tine, „tega bomo pa sedaj za pot povprašali." „He, ti!” zakliče Barigeljc, „kje pa je pot okoli sveta?" „Okoli sveta? —?" odreže se kmet ; „jojš, za božjo voljo, se vendar ne bote ukuli n ukuli sveta vozili?" »Bomo se, bomo; okoli in okoli sveta.	Samo pota še ne vemo
dobro." „Beštja!“ pravi naš Velikovčan zvito se smeje, „veste kaj, ali ste že slišali o dolgem nosu, ki ga je naš šolski svet z županom vred dobil za to, ker se vmeša v pouk krščanskega nauka in nagaja vedno katehetom?" „Nekaj malega že vemo," pravi Barigeljc, »ali kako pa je prav za prav s tem nosom?"	»No, veste,” reče kmet,
»ta nos je zdaj že tako velik zrasel, da gre okoli in okoli sveta ; če se za tem vozite in se ga vedno držite, ne bodete pota zgrešili. Ta nos gre mimo Celovca in Beljaka in mimo Zgornjega Dravograda še naprej črez Tirole proti Francozu in mimo Pariza po morju naprej v Ameriko; od tam pa le vedno še naprej tako dolgo, da pride spet na onem kraju črez Ogrsko proti nam nazaj. Tam doli pri Mariboru na Štajarskem nekje se šele jenja. Ce pa do tam pridete, tam že spet dobro slovensko znajo, le povprašajte, bodete lahko našli domu!"
Tine in Barigeljc se pogledata smeje in jo kreneta proti „glavnemu mestu" Velikovcu. Pa predno še pridemo k tistim mestnim vratom, kjer moli velikanski nos ven, prisopiha za nami glasno ko 3 ,glavopobili‘ krepek debel mož, ki je imel trebušček, kateremu se je poznalo, da je že požrl precej nekaj sodčkov piva, in »podbradek" (ali natančnejši rečeno „krof") — za trohico večji nego pol Pece. »Lose mi pisi avfsicn!" nagovori nas od daleč. „1 mus no šnel noh Giove!" Barigeljc, ki je študiral in dobro nemški razume, pa mu pravi: »Jo mir forma laj uma di gonce belt uma." Pa Nemec se ne da odgnati: »Bere bol paj Klo-gnfurt a frpaj kemn," pravi in se vsede v sredo med Tineta in Barigeljca. »Čaj kanacija!" pravita. »Midva ti bova že pokazala! Jožek, le vozi najhitreje, ko moreš!" zakriči name io jaz sem vozil in vozil, da se je kar bliskalo in kadilo ; mimo Celovca smo kar tako štrknili, da naš nemški »pasanžer" še zapazil ni ; ko pa vozimo za jezerom, začne vpiti, naj ga vendar izpustimo, da se mu mudi v Celovec, ker ima tam radi državnozborske volitve opraviti. Mi pa smo imeli zamašena ušesa in smo vozili kot sto hudirjev. Ko pa pridemo proti Beljaku, začel je Nemec kleti in kričati, češ, če ga ne pustimo, bode skočil doli, če se tudi ves pobije. Barigeljc mu bo že moral plačati »šmer-cengelt". Nekaj časa sta ga Tine in Barigeljc še mirila in držala, potem pa pravita: »Špringc laj
obe, bens enk trave!" Korajžni Nemec si je pa premislil in je tiho in vdano čepel na ,glavopobilu‘ in se peljal z nami. Šele pri Špitalu na gornjem Koroškem me potrka Barigeljc rahlo na ramo, češ, naj voz ustavim. Hitro sem obstal — bilo je še kake četrt ure pred trgom — in kremžavo srditega obraza je zlezel Nemec iz avtomobila: „Pre-kleti potepi!" (znal je na enkrat tudi dobro slovenski v svoji jezi,) „sedaj bom še „Wahlbespre-chungo" zamudil v Celovcu in še volitev samo po vrhu. Zlodej Vas vzemi z ^lavopobilom' vred!!" „Šon reht," mu odgovori naš dohtar Barigeljc lepo po nemško; „niks fir ungut! Hob laj cagn boln, vvo der rihtige Ploc fiir Se war, wo Se Obgeord-neter sein solin! Do in Špitol, do sajn lavter Tajče! Jec ober fitenkgot, her!" Tako pravi Barigeljc; Nemec jo pa jezno odkuri proti kolodvoru: bil je res naš nemško-nacijonalni kandidat v veli-kovškem okraju. Meni je pa Barigeljc namignil, da naj tudi izstopim in hitim na kolodvor, da ne zamudim vlaka. Hitro naj se peljem z železnico domov na Dholico in da naj tam volim Grafenauerja.
Mlad in hitrih nog sem še, komaj sem dospel do vlaka. Naš nemško-nacijonalni debelušasti kandidat pa ni mogel priti tako urno naprej, zamudil je lukamatijo in ž njim vred upajmo tudi celovško „bolpešprehungo“ in svojo lastno volitev. Predno to tiskate, sem še oddal svoj glas za našega vrlega Grafenauerja. Bog ga živi! O dr. Ba-rigeljcu in Tinetu še nič nisem slišal, upam pa, da sta se vozeč „glih za tistim te dolgim velikovškim nosom naprej", srečno dospela okoli sveta spet nazaj v Spodnji Dravograd in da sta tam krepko agitirala za našega Grafenauerja in možato za njega oddala svoj glas. S srčnim pozdravom ostanem na vse čase Vaš Slovenski Jožek.
O kavi. Ponovljena podražitev kave, o kateri je razpravljalo tudi časopisje, je bila povod, da so se naše gospodinje precej bale podražitve vsakdanje kavine pijače. Prej bi bila ta bojazen upravičena, toda odkar je uvedena KathreinerjevaKneipp-ova sladna kava, nima nobenega vzroka več. Po posebnem načinu, kakor se izdeluje Kathreinerjeva sladna kava, ima ta tolikanj izražen okus zrnate kave, da se utegne obilo rabiti kot primes in da je tako moči, kakor se komu ljubi, uravnati vsakdanji izdatek za zajutrk in južino. Zrnata kava, ki draži živce, pa se tudi lahko pogreša docela, zakaj zdrava Kathreinerjeva kava, vkuhana nekoliko močneje, tekne izborno sama zase. Zlasti gospodinje, ki jim je do zdravstvene blaginje svoje družine, rajše pripravljajo Kathreinerjevo Kneippovo kavo čisto. Seveda je treba pri nakupovanju največje pozornosti, ker je edino Kathreinerjevi Kneipp-ovi sladni kavi dana tako važna prednost, da ima okus zrnate kave. Vedno zopet poizkušajo občinstvo vabiti z vsakovrstnimi ničvrednimi „dodatki“ za manj vredne posnemke, pa tudi kar opražen ječmen celo ob isti ceni priporočati za kavino primes. Seveda potem okus ne ugaja in s tem se gospodinja zapelje, da dobi predsodek tudi zoper dobro sladno kavo. Zategadelj se v svoj prid ne bojte malega truda, da pri nakupovanju izrečno poudarjate ime Kathreiner in natančno ogledate vsak zavoj, ali je tudi res na njem varnostna znamka „župnik Kneipp" in ime „Kathreiner“.
Ogrske homatije.
Na Ogrskem že par let sem vre. Odkar so pod Khuenovim in Tiszovim ministrstvom pri volitvah popolnoma zmagali radikalni Košutovci, ni več pokoja. Oni zahtevajo vedno več predpravic za Ogre. Niso zadovoljni, da mi za skupne zadeve plačujemo na leto 64%, Ogri pa samo 36%, oni hočejo v skupnih stvareh tudi imeti prvo besedo. Zahtevajo za ogrske polke madjarske čast-uike in madjarsko poveljevanje. Temu so se pa na Dunaju vendarle začeli ustavljati. Za uboge tlačene narode na Ogrskem se nikdo ne pobriga, kadar pa gre za nemško poveljevanje — za Nemce, tedaj se pa ve Dunaj na noge postaviti. Sedaj so pa dolgomoštacarji Madjari začeli biti vedno po-rednejši in so čisto javno agitirali za to, da bi se Ogrska odtrgala od Avstrije. Ko so na Dunaju čutili, za kaj se gre, dali so feldcajgmajstru Fejer-variju, ki je sedaj ministrski predsednik na Ogrskem, proste roke in ta je s svojim ministrom notranjih zadev Krištofijem začel premišljevati, kako bi vpeljal splošno, tajno in direktno volilno pravico, s katero bi vrgel vladajočo židovsko-revolucijonarno stranko s prestola. Imel je že vse pripravljeno, že je mislil sklicati državni zbor in ga razpustiti ter razpisati nove volitve na podlagi splošne volilne pravice — tu se vzdigneta proti njemu minister zunanjih zadev Goluchovski in avstrijski ministrski predsednik Gautsch. Zbala sta se črez noč, da bi na Avstrijskem, ko pridejo na Ogrskem narodi do moči, ne zahtevale tudi narodnosti svojih Pravic in — kako bi tudi kak avstrijski minister smel enkrat nasproti narodom pravično in pametno
vladati?! Kaj pa bi potem siromaki Nemci rekli!? Tako se je moral Fejervari umakniti. Sedaj je pa zadrega ta: kdo hoče stopiti na njegovo mesto? Cesar je poklical k sebi vodje ogrske opozicije Košuta in druge predsé in je je prav nemilostno oštel; teh tedaj nobeden ne more prevzeti vlade, drugi se pa tudi ne najde nikdo. Tako vlada še vedno Fejervari naprej. V Budimpešti pa prire-rajo socijalni demokratje velike demonstracije za splošno volilno pravico, dijaki Košuti-janci se bijejo s sodijaki, ki so socijaldemokratič-nega mišljenja; po deželi se pa prirejajo štrajki in slavijo junaki, ki so bili 1. 1848. in 1849. usmrčeni radi ogrske revolucije. Kakšen bode konec teh homatij, nikdo ne ve. Misliti se pač more, da bode končno ali padel Fejervari, ali pa naš Gautsch in s tem vred Goluchovski in toliko tudi lahko rečemo, da so v vsakem takem prepiru doslej še vedno zmagali ne Avstrijci ampak — Ogri.
Gospodarske stvari.
Črtice o govedarstvu.
(Piše Fr. Dular.)
V tisti deželi je blagostanje doma, v kateri napreduje živinoreja in v kateri cvete poljedelstvo.
(Dalje.)
Nekatere telice se ne pojajo, če tudi so dovolj stare; pa tudi nekatere krave, katere so že skotile, se nočejo goniti. Vzroki pomanjkljive pojatnosti so različni. Včasi so spolovila in rodila napačna, nezadostno razvita, ali celo bolna. Dalje prištevamo sem mršavost in telesno slabost, katera izvira iz bolezni, ali prepičle in preslabe klaje. Tudi izredno debele krave se slabo in neredno gonijo; isto velja tudi za slučaj, če se niso samice po otelitvi očistile do dobrega. Pri telicah izgine pojatnost navadno za zmirom, če se niso do dovršenega tretjega leta pripustile.
Krave in telice k pojanju siliti, ni ravno lahka stvar. Pri nezadostno razvitih, ali pri bolnih spolovilih je pomoč deloma nemogoča, a deloma more pomagati le izkušen živinozdravnik. Kar se tiče premršavih in preslabotnih samic, je pomaganje navadno uspešno ; dajte jim dalje časa boljše krme, posebno žita, pa bodo prišle počasi k moči. Nasproti temu dajajte pretolstim samicam manj tečne in bolj vodene klaje, razun tega jih puščajte na pašo ali v ograde, da mnogo hodijo. Dalje skrbite za to, da se krave po skotitvi popolnoma očistijo, ker le v tem slučaju se potem redno gonijo. Bazun tega privežite kravo, odnosno telico, ki se noče pojati, zraven take krave, ki se ravno goni, ali pa zraven bika. Ako vse to ne bi pomagalo, dajte ji lanenega semena, ali praženega ter osoljenega ovsa; to morate več dni zaporedoma ponavljati. Tudi dobro, črno vino večkrat pomaga. Ce z vsem tem ne bi mogli obuditi pojatnosti, potem se obrnite na živinozdravnika, da predpiše prašek ali izvleček španskih muh. Sploh pa ne kaže si dolgo s tem glave beliti, ampak je najbolje, da se taka samica poredi in proda mesarju.
Jutranji čas je za pripust najprikladnejši. Seveda s tem ne trdim, da se ne bi mogla krava pripustiti vsako dnevno uro. Po končanem pripustu peljite kravo počasi proti domu, bika pa nekoliko časa prepeljavajte in potem ga postavite na določeno mesto. Marsikateri posestnik napoji bika precej po skoku in ga postavi nemudoma v hlev, kateri je mogoče celo premrzel. Tako ravnanje je napačno, ker se razdraženi in segreli junec lahko prehladi in oboli. Drugi nevedni živinorejci tolčejo in gnetejo po skoku kravo po hrbtu, polivajo jo z mrzlo vodo, podijo jo okoli, češ, da lažje sprejme. Take in enake prismodarije utegnejo več škodovati nego koristiti, a oploditve nikoli ne pospešujejo, zatorej proč ž njimi. Nekatere krave so tako razdražene, da vržejo po plemenitvi seme od sebe; take samice je treba pred skokom precej daleč voditi, da se malo utrudijo, ker se potem običajno ubrejijo.
Krava nosi 9 mesecev, 40 tednov, ali natančneje 285 dni. Prvič breje telice (prvesnice) nosijo 1 — 2 dni dalje od starejših krav; tudi teleta moškega spola se skote 1—3 dni kasneje, kakor ona ženskega. Navadno morete misliti, da se je krava ubrejila, če se po pripustu več ne poja, če postane mirnejša in bolj ješča.
Zdaj pa naj odgovorim na vprašanje: Kako je negovati in krmiti brejo kravo?
1.	V prvi polovici brejosti ni treba za plemensko kravo posebnega krmljenja in posebne strežbe; z njimi postopajte ravno tako, kakor z molznimi kravami. Dajajte ji dobre, zdrave in tečne klaje, na pr. dobro seno, travo, svežo deteljo (po malem), korenstvo, otrobe, žitni zdrob itd.
2.	V drugi polovici brejosti morate pokladati samici že nekoliko več krmiva, da dobivata starka in sad toliko hrane, kolikor je potrebujeta. Izredno tečno krmljenje pa ne bi bilo na mestu, ker
preveč debele krave navadno težko kote, in ker so njih teleta običajno majhna in slabotna. Sploh pa se pri nas le redkokdaj pretočno krmi, nasprotno pa večkrat preslabo. Preslabo krmljenje brejih krav je bolj škodljivo, kakor pretečno; vedno je bolje nekoliko obilneje, nego premalo krmiti.
3.	Krmiti morate vedno vsak dan ob enem-inistem času.
4.	Klaje ne smete hitro menjavati, t. j. naenkrat preiti od ene krme na drugo, različno. Izprememba se mora prav počasi izvršiti na ta način, da se dan za dnevom stara klaja odteguje, a nova povečuje. Vsa izprememba naj se izvrši v 2—3 tednih. Osobito morate na to paziti spomladi in jeseni, ko začnete pokladati namesto suhega sveže krmivo, odnosno sveže mesto suhega.
5.	7—10 dni pred storitvijo in okoli 7 dni po skotitvi morate pritrgati kravam nekoliko krme, ker potem ne zbole tako često na telečji vročnici, kakor takrat, če se ob tem času preobilno krmijo. Ako vidite, da je zadnje dni pred otelitvijo blato preveč trdo, dajte kravi večkrat po eno prgišče Glauberjeve soli, ali vsaj repe.
6.	Napačno je dajati kravi po storitvi vseh mogočih priboljškov, češ, da bi dajala več mleka, in da bi prišla prej k moči. če dajete preveč teh stvari, tedaj s tem lahko več škodujete, nego koristite. Ne dajajte torej kravi preveč močnatega napoja, kruha, mleka, različnih juh, žganja, vina, masla itd.; če vam žilica drugače ne pusti, da morate kravi kaj dati, potem ji dajte le kaj malega, na pr. malo mlečnega močnatega napoja.
7.	Za pijačo ugaja breji kravi čista, toda ne premrzla voda; v vodo lahko primešate nekoliko otrobov, ker oni mehčajo blato.
8.	Breja krava mora imeti v hlevu čim več mira in pokoja. Zraven bika ne sme biti privezana, da je isti ne vznemirja.
9.	Prostor za brejo kravo ne sme biti prekratek, niti preozek, niti preveč nagnjen, odnosno pregladek. Nastelja za njo bodi suha in topla. Nikoli ji ne nastiljajte z mrzlim listjem, odnosno z mrzlim žaganjem.
10.	Brejo kravo morate vsak dan po koži očistiti, toda suvati in tolči je ne smete.
11.	Počasna hoja breji samici nikoli ne škodi, temveč mnogo koristi. Kolikor bolj se noseča žival giblje, in sicer prav do storitve, toliko lažje skoti in toliko manjkrat zboli po porodu. Za hojo so prav dobri pašniki; na paši pa je na to paziti, da breje krave druge živali ne pode, ne sujejo in ne bodejo. Pred pašo položite v jasli nekoliko suhe krme. V prvi polovici brejosti smete nosečo kravo slo-bodno vprezati za lažja dela, samo jo morate varovati posilnega poškodovanja. Največ težkih in nesrečnih telitev se opaža pri tistih samicah, ki stoje neprestano v hlevu privezane, a mnogo in mnogo manj pri onih, ki pred porodom dovolj hodijo.
(Dalje sledi.)

Sloyenci, spominjajte se Veltoške šole!
Listnica uredništva.
(J. dr. Yiljem Klebel, c. kr. okr. glavar, Velikovec: Popravek pride prihodnjič.
G. nadinžener Daimer, Velikovec: Istotako.
Zahvala.
Podpisani se prisrčno zahvaljujemo za vsestransko nam izkazano ustmeno in pismeno sožalje povodom smrti našega brata oziroma strica gospoda
Antona Wutti-ja,
c. in kr. stotnika v pokoju,
posebno se zahvaljujemo c. in kr. vojaškemu poveljništvu v Beljaku, Št. Lenartski požarni hrambi in obilnoštevilnim pogrebcem, ki so rajnega k zadnjemu počitku spremljali.
Pajovcova rodbina na Ločilu.
Akad. slikar
Peter Markovič,
cerkveni slikar in zlatar, priporoča se častiti duhovščini. Izvršuje svoja dela točno in po nizki ceni. Izdeluje tudi portrete v oljnatih barvah.	Najboljša spričevala od cerkvenih
predstojništev iz Koroške, Kranjske, Primorske in iz Bosne. Priporočila od posameznikov iz najrazličnejših krajev. Naslov: Peter Markovič, akad. slikar, Rožek, Koroško.
>C^C^:±3fc±±3fc3fcJ53fc±^:3fc^C^C^
Kupujte narodni kolek!
Najceneje usnje za jesen
je dobiti
v trgovini z usnjem poleg gostilne „Kleeblattt4 na STovem trgu v Celovcu.
Pristno štajarsko vino
in prav sladki vinski mošt razpošilja po najnižji ceni D. To m bah, Ptuj (Štajarsko).
!J
Svoji k svojim!
Opozarjamo vsakega varčnega rodoljuba na edino hrvatsko zavarovalno zadrugo
„CROATIA“
pod pokroviteljstvom kralj, glavnega mesta ZAGREBA.
Ista zavaruje na Štajarskem, Kranjskem in Koroškem vse premičnine, živino in pridelke proti ognju po naj nižj ih cenah.
Vsa pojasnila daje:
Podružnica „CR0ATIE“ v Trstu.
Zastopniki se iščejo po vseh večjih krajih Kranjske, Šta-jarske in Koroške.
Dobri in pridni
Ejgr hlapci “HDS
se takoj sprejmejo na posestvu „Stefau8kof“ v Blatu pri Pliberku. Plača 15 do 20 kron, po uporabnosti.
Natomi brinjevec,
enolitersfce steklenice po 2 kroni 50 vinarjev razpošilja France Pustotnik, žgauje-kuhar in posestnik v Blagovici, pošta Lukovica na Kranjskem.
Dobrega
zastopnika
išče za prodajanje šivalnih strojev z visoko provizijo J. Klimeš. Izvozna trgovina na debelo. Praga-Smibov 294.
Absolutno zajamčeno
~ pristno mašno vino
priporočal je ljubljanski knezoškofijski ordinarijat vč. duhovščini za nakup pri kmetijskem društvu (zadrugi) v Vipavi zato, ker je pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej. Starega vina nimamo več na razpolaganje. Napravili pa smo novega veliko možino izvrstne kvalitete: belo po 40 do 50 kron za 100 litrov loko kolodvor Postojna. — Vino je jako milega okusa, ker je napravljeno po novem francoskem načinu. — Večje množine se zaračunijo nekoliko ceneje. — V zalogi so tudi finejša sortirana vina, kakor kraljevina po 60 K, pinela po 55 K, beli burgundec in laški rizling po 60 K ter stara buteljska vina, renski rizling in beli burgundec.

Vzgojišče za deklice
(Internat)
čč. šolskih sester v,Narodni šoli4
družbe sv. Cirila in Metoda
v Velikovcu
se priporoča p. n. slovenskim staršem.
V hiši je štirirazredna ljudska šola; poseben ozir se jemlje na pouk v ženskih ročnih delih.
Šolsko leto se začne dné 15. oktobra 1.1. Plačila 16 kron mesečno.
Oglasila naj se blagovolijo poslati čč. šolskim sestram v Velikovcu na Koroškem.
lepo svetlordeč, liter po 23 in 25 kr. ima na prodaj
vinska zadruga v Leskovcu pri Krškem, postaja Tidem-Krško. Pišite kar g. kaplana Fr. Vrhovcu v Leskovcu.
Posestvo,
ki obsega 10 oralov njiv, travnikov in gozda, je na prodaj vsled smrti posestnika. Pismena oglasila sprejme upravništvo „Mira“.
..Goriško vinarsko društvo,"
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Gorici
ima v svojih zalogah in prodaja
nama in pristna Tina
iz Brd, z Vipavskega in s Krasa.
Razpošilja na vse kraje od 56 litrov naprej. Vzorce vin pošilja na zahtevo. Cene zmerne, postrežba točna in reelna. Sedež društva:
Gorica, ulica Barzellini št. 25.
Šunka
s kožo, kilo po 1 gld., brez kosti po 1 gld. 10 kr., plečeta brez kosti po 90 kr., slanina in suho meso po 80 kr., svinjski in goveji jeziki po 1 gld., glavina brez kosti po 45 kr.
Talumu dunajske po 80 kr , à la krakovske, fine, po kjrtlulJIC j gld., iz šunke zelo priljubljene po 1 gld. 20 kr., à la ogrske, trde, po 1 gld. 50 kr., ogrske, fine, po 1 gld. 80 kr. kilo. — Velike klobase ena 20 kr.
SliVOVlia *,r*,,ovcc’ pristen, liter od 70 kr. do
Natorno brinovo olje
To priznano dobro blago pošilja po povzetji od 5 kil naprej prekajevalec in razpošiljalec živil
Janko Ev. Sire v Kranju.
Trgovina z železnino „lMERKUR“
P. Majdič
Na, debelo.	e	flfa drobno.
priporoča svojo bogato zalogo peci, štedilnikov, zlitih in bakrenih kotlov, kakor kotlov za žganje kuhati, razne kuhinjske posode, nadalje poljedelskih strojev, posebno čistilnic in slamoreznic itd.
Lepa izbira nagrobnih križev in svetilk.
V zalogi so nepremočljive vozne plahte in pokrivala za komate.
Proti ognju in vlomu varnostne blagajne.
S
Zahtevajte pri nakupu
chicht-ovo štedilno milo
Varstvena znamka.
Ono je	zajamčeno čisto
Kdor hoče dobiti zares zajamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi
dobro, da bo imel vsak komad ime „SCHICHT“ in varstveno znamko „JELEN“.
""I z znamko ,,jelen“.
in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
Dobiva se novsod!
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Akcijski kapital K 2,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese Izdaja k vsakemu žrebanju.
Kolodvorska cesta št. 27.
Zamenjava in eskomptnje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.