Konceni leta. Ja koncu leta smo. Ge prelistujemo posamezne letoŠnje številke ** našega glasila, vidimo, da ,,Učit. Tovariš" letos ni imel lahkega stališča. To pa zaradi tega, ker srao si postavili kot glavno nalogo, potegovati se za pravice našega stanu ter za veljavo in ugled učiteljstva. Pravic imarao učitelji še silno malo. To smo pa zakrivili največ sarni, ker smo se premalo zavedali svojega važnega poklica, ker smo le preradi hlapčevali ter pravice, ki nam gredo, prepuščali drugim. Ker so nekateri krogi mislili, da smo učitelji namenjeni le za delo, za pokorne sluge brez vseh pravic, zato jim nikakor ne more v glavo, kako se drzne glasilo naše zoperstavljati tej stari, nam škodljivi navadi. To je torej vzrok, da je moral prestati, oziroma odbijati naš list letos marsikak hud in drzen napad. In res, bolj kakor kedaj, je dvigal ,,Učit. Tovariš" prapor napredka in prosvete kvišku in bolj kakor kedaj se potezal za pravice našega stanu. Pri tem boju smo pajhuje naleteli na klerikalizem, ki bi rad dobil vso raoč in vpliv na šolo in učiteljstvo. Da smo napeli pravo struno, to so nam najboljši dokaz ,,izjave" posaraeznih učiteljskih društev in pa ogenj in žveplo, kojega bljujejo naši klerikalci na naš list, oziroma na njega urednika in na napredno učiteljstvo. Avstrijski učitelji druzih narodnosti so klerikalizrau že davno napovedali boj, slovenski učitelji smo ga pa mirno redili na svojih prsih ter ga pustili, da je izsesaval naš ugled in veljavo. Prav zato, ker je bil klerikalizem pri nas že preveč razvajen, ker smo bili slovenski učitelji prepohlevne ovčice ter sluge našega nasprotnika, prav zato je tako divje besnel in razsajal nad narai, nas opravljal, obrekoval, denunciral ter hujskal naša oblastva zoper nas. Kako hinavsko in zvito se zasukavajo in tolmačijo naše besede, to presega res že vse meje dostojnosti. Kdor na tak nacin izvaja iz pisave našega lista darvinizem in nevero, kdor si upa trditi, da smo z našo izjavo: ,,Sonadzorstvo nas sporainja na basen — Jež in lisica —" sramotili škofe ter jih primerjali lisici, kdor stavi klerikalizem v jedno vrsto z rirasko cerkvijo, kdor si upa trditi, da priporoča naš list socijalno demokratsko glasilo »Svobodo", ker smo povdarjali, da je v neki številki, v kateri se poteza za boljše gmotno stanje in večje pravice učiteljstva, pisal simpatiško besedo o učiteljstvu, kdor ovaja imenoma predsednike učiteljskih društev zaradi nam poslanih ,,izjavK i. t. d., ta ni naš prijatelj. Seveda, kaj je tem ljudem na tem, je li resnica, kar pišejo, ali ne; njim je le na tem, da dosežejo svoj namen — četudi z zvijačo in neresnico! Gospodstvo črez šolo in učiteljstvo bi dobili radi v roke. Kakošnega verskega preprioanja smo slovenski učitelji in kako gojimo dinastiški čut v srcih nara 24* izročene raladine in kako zvesti in pokorni podaniki preslavne vladajoče hiše smo vsi slovenski učitelji, to vedo pač dobro vsa naša predpostavljena oblastva. Saj ne mine nobeno zborovanje naše, da bi se ne spominjali presvitlega vladarja našega in ,,Zaveza" naša še ni nikdar zborovala, da bi ne bili brzojavno izrazili udanosti in zvestobe vsega slovenskega učiteljstva našerau cesarju. In poglejte dalje v naš list! Poglejte, ali se nismo vsacega dogodka v presvitli hiši Habsburški toplo spominjali, pisali več lojalnih elankov in sestavkov, v katerih smo odkrivali gorečo ljubezen in neomejeno zvestobo učiteljstva do preslavne vladajoče hiše. In zakaj mislite, je sklenilo naše društvo na lanskem občnem zboru, proslavljati spomin 501etnega vla•danja našega presvitlega cesarja s tem, da pri naših bornib plačah skladamo prostovoljne darove za ,,cesar Pranc Jožefovo ustanovo za učiteljske sirote na Kranjskem!" V proslavo in spomin na ta velevažni in redki avstrijski praznik zbiramo tudi darove za ,.učiteljski konvikt". Ko bi slovenski učitelji ne bili tako zvesti podaniki našega vladarja, bi v take namene gotovo ne skladali svojih krvavo zasluženih novcev. Te besede pokladamo na srce našim klevetnikom. Kdor se bije s takim orožjem, ta mora pasti v boju. Za to nam je porok tudi vse slovensko učiteljstvo, ki še nikdar ni bilo tako solidarno, ki se še nikdar ni tako tesno oklepalo svojega glasila, kakor prav sedaj, ko bijemo boj za obstanek — s klerikalizraora. Ta solidarnost slovenskega učiteljstva nam daje pogum in nas navdušuje, da bodemo z novim letom še z večjim pogumom stopili na bojno polje ter nevstrašeno vihteli prapor napredka in prosvete v blagor izročene nam mladine ter v blagor, čast in ponos našega tlačenega stanu. Zato bo tudi v novem letu geslo naše: Ne nazaj, ne navzdol, ampak naprej in navzgorl