Poštnina plačana * Spedizione in abbonamento post. II gruppo
Leto I. štev. 26
Trst, 19 julija 1946 Cena 5 lir - 3 din
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: VIA CARDUCCI, 6
ČITAJTE:
Mihajlovič obsojen na smrt
«
Slovenske šole zapirajo
V ognju preizkušenj Mladinska proga
Dotolkli bomo fašizem
na SVOjifl tleh in drugi naj storijo isto
Jugoslavija - borec za našo svobodo
Podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj je iiftei pred obema zbornicama jugoV.ovanske nerodne skupščine govor o vprašanju Trsta in Ju'ijske krajine.
V uvodu svojega govora je Kardelj poudaril dejstvo, da Jugoslavija ni pristala - in nima namena prista i na nekatere odločitve, ki so jih sprejeli na pariški k'nferen-cj o življenjskih interessi jugos'o-vanskih narodov.
Z namenom, da dokaže, kako so' n'pravični ti predlogi o določitvi j meje med Jugoslavijo in Italijo do * narodov Jugoslavije, je Kardelj citiral številna, zelo karakteristična dejstva Po francoski črti n, pr. — je izjavil Kardelj —- bi Jugoslavija izgubila Gorico, ki je kulturno središče Slovenskega Pri- j morja, in ni samo slovenska po imenu, (emveč tudi po narodni sestavi, Za priključitev tega mesta k italijanskemu ozemju so morali avtorji francoske črte priključili tudi nekatere okoliške kraje, ki so popolnoma slovenski.
Kot nadaljni primer je Kardelj citiral Kanalsko dolino, katere vzhodna stran pripada zgodovinsko Kranjski in ostalo Koroški. Edino opravičilo za italijansko posest Ka. nalske doline je ustvariti položaje za napad proti Jugos’aviji in za možnost napada čez slovensko Koroško na dolino reke Drave, 1 a-lijani so pričeli iz teh položajev v letu 1941 svoj napad proti Jugoslaviji,
Povsem nerazumljivo ie — je nadaljeval Karde’j— kakšni so narodne sini razlogi francoskega predloga, da jemljejo Jugoslaviji obalo med Trstom in Tržič'm. Na tem področju predstavljajo Slovenci, po s’atlstiki iz leta 1921, več kot 95% prebivalstva. Tržič sam je iz gospodarskega vidika navezan na Julijsko krajino. Neizpodbitno dejstvo je, da je ogromna večina fržiškega prebivalstva danes za 'priključitev k Jugoslaviji«.
Istrsko področje med Morganovo in fianccsko črto je po svoji narodnostni sestavi jugoslovansko.
Na ozemlju, ki je zahodno od francoske črte, izvemši Trst, je po ljudskem š'etju iz leta 1910 in po popravkih ljudskega štetja iz leta 1945 za Istro 99.126 Jugoslovanov in 55.724 Italijanov. Na ta način jemljejo Jugoslaviji pas, v katerem je dve tretjine prebivalstva jugoslovanskega. Če se opiramo na ljudsko štetje iz leta 1910. ,ki daje 51.008 Jugoslovanov v Trstu — in to število je očividno premajhno — moramo zaključiti, da ostane onstran jugoslovanske meje. zahodno od francoske črte 150.234 Jugoslo-Vanov Temu številu je treba prišteti Slovence, ki živijo zahodno od prave narodnostne črte in katerih število znaša najmanj 30.000. Po teli podatkih bi ostalo izven Jugoslavije na zahodni meji približno 180.000 Jugoslovanov, medtem ko bi jih po ljudskem štetju iz leta 1945 od 253.000 živečih Italijanov ostalo 80.000 pod jugoslovansko suverenostjo v obalnih mestih Poreču, Rovinju, Pulju in na Reki Jasno je. da takšen po.ozaj ne predstavlja nikakega opravičila niti s političnega niti z gospodarskega vidika.
(Nadaljevanje na 3. strani)
12 dnevna ofenziva primorskega ljudstva je dala svetu novo potrdilo jakosti njegove demokratične fronte, potrdilo neizčrpne sile in odločnosti
iliia ie videl Ti st nov Sološna stavka se ie pričela' kot vocia ie moralna nodnora. ki nam namen in borba ie nr<
Okoli 1. julija je videl Tist nov izbruh fašističnega besa, tako brutalen, da ga kronika zlepa ne pomni. Nikoli po zaključku vojne ni še nastopil tržaški fašizem tako brez krinke, še nikqji niso tržaški šovinisti, zbrani okolj CLN-a tako do konca razgalili svojega pravega bistva.
Toda tudi še nikoli ni bil odgovor našega delovnega ljudstva tako odločen in .krepak. Še nikoli po 1 maju 1945 ni doživel fašizem v Tnstu tako fežkega in odločilnega udarca; še nikoli niso bile vrste delovnega ljudstva po vsej pokrajini, po mestih in deželi, Italijanov in Slovanov tako strnjene ih borbeno. Splošna stavka je mobilizirala vse sile ljudskih množic, zaustavila je temno Senco Francesca Giunte, ki se je spet preteče pojavila nad Trstom. Kljub očitni sovražnosti policije, je ljudstvo. pravo ljudstvo, preplavilo mestne ulice in zavladalo na središču mesta. Na Iž. dan sia\.ke. je ljudstvo popolnoma obvladalo "p°" ložaj.
To' pa je tudi veliki uspeh, ki
ga moramo-ugotov-iti, če hočemo podajati obračun dvanajstdnevne protestne stavke, teza orožja ljudstva v borbi proti fašzmu.
Splošna stavka se je pričela kot spontan protest demokratičnih množic vse cone A proti porajajočemu se neofašizmu. Toda stavka .ni bila 'samo protest — v prvi vr sti je pomenila borbo proti rasistično in šovinistično prepojenemu obnavljanju najbolj črnega skva-drizma Z uspehom, ki smo ga zgoraj, pribili, je stavka dosegla svcy namen-; primemo je bilo preiti v drugo obliko borbe.
Pa to ni edini uspeh, ki ga moramo zabeležiti.. Ljudstvo je s svojimi spontanimi zahtevami pred vsem svetom razkrinkalo voditelje in organizatorje neoškvadristič-nega pohoda v Trstu, strgalo je zadnjo masko s CLN-a in oibb. ki ga vzdržujejo in podpirajo. Prej ali slej se bodo morali zagovarjati za svoje zločinsko, fašistično početje. Razkrinkane so CLN-ovske tolpe tudi pred očmi vseli poštenih prebivalcev naše pokrajine, ki so doslej morda omahovali, in so tako zdaj izolirane. To je drugi veliki uspeh splošne dvanajstdnevne stavke.
Borba delovnih množic cone ‘A je vzbudila velik odmev po- vsem demokratičnem svetu. Od vseh strani čujemo izraze solidarnosti z borbo našega ljudstva, vedno
večja je moralna podpora, ki nam jo nudi ves napredni štet. To je tretji veliki jjspeh.
Med stavko se jo bolj kot kdaj-•koli pokazala pravilnost načela slovansko-italijanskega bratstva irt tesne povezanosti mesta in podeželja. Podpora, ki jo je nudilo naše kmečko prcbivalstyo stavku-jočim delavcem v Trstu, je bila čudovita Kmetje so marsikje žrtvovali velik del plodov . svojega trdega dela, po cele noči niso zatisnili očesa, prevažali so hrano v industrijska središča, stražili in branili so to hrano pred vsemi, kot da je namenjena njim samim Prekalila se. je zavest, da je stvar delavcev, in stvar kmeto.v ista stvar delovnega ljudstva, da jo borba enih tudi borba drugih, da je zmaga enih skupna zmaga demokratičnih množic.
Vse^ naše ljudstvo po mestih in po deželi, je en sam granitni blok, ob katerem so sc jalovo razbili — in se bodo razbijali — vsi neofašistični podvigi. To je četrti — in ne zadnji niti najmanjši — veliki uspeh.
ljudstvo se jo vrnilo na svoja delovna mesta, stroj; so spot za--poli, orodje spet udarja svoj trdi takt dela. Stavka je dosegla svoj
namen in borba je prešla v drugo obliko;' ljudstvo si je izvojevalo položaje, ki mu bodo omogočili njeno nadaljevanje. Kajti borba se nadaljuje, neprenehoma in 1^'ez usmiljenja. Niti minute oddiha ne smemo itati fašizmu, vse naše site morajo biti koncentrirane na popolno uničenje zveri, ki snio ;ji zadali težak udarec, ki pa še ni pobita. Z odločnostjo, borbenostjo ih tesno strnjenostjo' vseh demokratičnih množic, meščanov' in kmetov, Slovanov in Italijanoiv, bomo to tudi dosegli.
Po naši zemlji ne bo fašizem nikoli več gospodaril.
ODMEVI STAVKE
Stavka - obsodba politike ZYU
Na vprašanje urednika pariškega Usta »Le Šorr« o dogodkih m' današnjem težk,em položaju v Trstu in còni. A, je podal pomočnik ministra za zunanje’ zadeve,' dr-Aleš Bebler izjavo, ”v kateri je rekel, da je bila splošna "stavka-po vsej anglo-ameriški coni Julij"
Parižani so pokazali svojo .solidarnost s stavkujočimi, ko so se odzvali njih pozivu in pczlvu delavskih organizacij Trsta ter nabrali 100.030 fran kov v njihovo pomoč.
ske krajine logična posledica politike, ki jo vodi že* nad leto dni zavezniška vojaška uprava v Julijski krajini.
Ta.stavka — je rekel dr. Beb’ei — pomeni splošno obsodbo te politike.	.■	'
Takoj po umiku jugoslovanskih čet jo zavezniška vojaška uprava v nasprotju z določbami, sporazuma, sklenjenega v Beogradu, raz pustila odbore, ki so bili ustanovljeni in utrjeni za ceno številnih žrtev v borbi proti fašizmu po z ne j e pa potrjeni s svobodnimi vo litvami. Zavezniška vojaška uprava ni razpustila sa.mo oi;ga,nov ljudske ’ oblasti,. ampak jih je' v veliki meri zamenjala z bivšimi Mussolinijevimi organi. Poleg le ga je oživila fašistjčno zakone, ki sp bili v veljavi do leta 1943,,Na mesto ljudskih sodišč je zavezniška vojaška uprava ustanovila nov* sodišča, sestavljena iz bivših fašistov, ter izdala zakon, v srni slu katerega se vojnim zločincem sodi samo za zločine, storjene po letu 1943. Poleg tega je pooblastila novoustanovljena fašistično
naklonjena sodišča, naj nadaljujejo preiskavo proti osebam, kj so jih prej preganjala fašistična so dišča zaradi protifašistične delavnosti.
Zavezniška vojaška. uprava je prekršila najosnovnejše demokratične. pravice, kakor svobodo tiska in zborovanja, zaplenila je antifašistične liste, imovino in sedeže antifašističnih organizacij pri če mer je' istočasn» v Trstu podprla izhajanje gotovega-števila fašistom naklonjenih listov ter ustanavljanje fašistično usmerjenih organizacij. Zavezniška vojaška uprava je ustanovila civilno poli-1 cijo, ki 'je sestavljena iz bivših najodločnejšilf sašistov, ki so sodelovali pri napadih na demokratične množice in pri ubojih antifašistov ter so znani po svojih tipično fašističnih metodah \prete-panja in mučenja jetnikov.
Težko je najti v zgodovini ljudstvo. ki so ga za nagrado za vdano borbo na strani zaveznikov prevarili in tako strašno ‘kaznovali isti zavezniki.
Italijanski demokrati in Slovenci- iz mesta so bili pretekli teden pred stavko žrtve novih izzivanj, ki so bila hujša kakor kdajkoli prej. Sedežj slovanskih in demokratičnih organizacij so razbiti, slovenske knjigarne pa požgane.
Človek bi rekel, da smo zopet v letu 1920, Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu je. bil takrat uvod v še večji teror. Vlade Bonomija. Sfcfrze in ostalih »liberalcev« so bile »liberalne«. Samo za fašistične tolpe. Danes je preveč dobro znano, kam vodi tak liberalizem.
Ali se mar želi v drugič napraviti isti eksperiment?
V kratkem se bo ponovno pričelo razpravljanje o rešitvi tržaškega vprašanja. Mislim, da bo treba upoštevati dejstva ki sem vam jih navedel, Treba je napraviti zaključke,- da bi vsaka rešitev tega problema morala imeti

Fašizem
v Julijski Krajini
” ** '
za cilj to, da naj se za vsako ne no in za vedno odstrani možnost da bi Trst postal stalno žarišči fašističnih neredov in izziVan ter da se herojskemu ljudstvu Ti sja dajo pravice, ki jih ima vaa' zavezniški 'narod z dolžnostjo di se zanje bori..
Danes pričenja 6. dan naše gladovne stavke
je sporočilo iz tržaških zaporov 5 antifašistov, zaprtih za radi stavke dan prej, ko so prenehali stavkati.
»Oslabeli sm0 strašno. Ne vemo, kako dolgo bomo še vzdržali. Tojia kakorkoli bilo, borili se bomo z vsemi silami, da uveljavimo našo sveto pravico — da si zopet pridobimo odvzete svobobščine.
.toda borba proti fašizmu se nadaljuje!
Stvar je jasna. Za slabim izgovorom se skriva nov prozoren .mònever . fašističnih ravnateljev GRDE in drugih obratov, ki hočejo s podporo Julijskim sindikq,-tom razbiti enotnost delovnega ljudstva, kj je v zadnji stavki pokazalo tako borbenost, da jo sin-dikalna moč Enotnih sindikatov «postala nevarna vsem o lkiitim in prikritim sovražnicam delovnega ljudstva.	'
‘ Tudi ta manever r; bo ‘azbil ob odločnem odgovoru	? A a; nega
ljudstva, ki ne odsiopi oc’ svojega gei la = boj proti f^Vzrnu se nadaljuje!
Ko so se delavci v Trstu in Tržiču v soboto vrnili na delo, so stavkokaze popolnoma izolirali' ter gledali nanje s prezirom. V vseh odsekih so prebrali imena 'stavkokazov, ki so vsi osramočeni. ju pobiti. .
Pri- nekaterih stavkokazih v Tržiču, ki solórganiziraiji v škvadrc in ki jib.yodijo južnjajci, so delavci našli orožje. Ker so .tudi drugod v tovarnah opazili oborožene škvadre, ki so hotele izzivati nerede, so jih delavci vrgli iz tovarn. Kljub temu, da je naslednji dan potekel že normalno, so vendar ravnateljstva zaprla obrate.
Čitajte - sodite !
Glasniki ljudstva
Delovno ljudstvo se je vrnilo na delo z zavestjo, da je vredno tradicij antifašistične borbe in popolnoma kos vsem nalogam, ki mu jih ista borba stavlja danes pod pritiskom organiziranih fašističnih tolp.
Slovansko in italijansko ljudstvo je s svojo stavko ponovno dokazalo, da je največja pridobitev osvobodilne borbe, to so pravi, bratstvo med slovanskim in italijanskim narodom, edini porok za uspešno borbo vsega delovnega ljudstva za njegove pravice; če bi tega bratskega odnosa med Slovani in Italijani v naših krajih ne bilo, bi fašizem vnovič slavil svojo zmago. Tako pa so so morali prepričati, da nazaj ni mogoče, ker je antifašistično ljudstvo vsak čas pripravljeno bra niti pridobitve svoje borbe in da jih tudi vandalski nastopi proti antifašističnim ustanovam no morejo rešiti usode, ki jih bo doletela prej olj siej.
MVOCE DpL POPOLO
Stavka je trajala 12 dni. Najprej s0 fašistične bande napadale sedeže ljudskih organizacij in antifašiste po ulicah; zdelo se je, da' je središče mesta poslalo trdnjava in kraljestvo reakcije. Ljudsko množice so kmalu opravile s skvadra mi CLN-a in obvladale me sto.
Največji uspeh pa je stavka dosegla v mednarodnem pogledu. ZVU je f>red javnim mnenjem sveta izgubila ugled v svoji dolžnosti zaupniške vlade in nepristranosti.
[tl LAVOMTŠMM
Teh dvanajst pomembnih dni pa predstavlja velik uspeh tudi z ozirom na odmeve v svetu, ki bodo rodili svoj sad tudi za prebivalstvo naše pokrajine.
Ne samo sovjetski radio in tisk, francoski jn drugih držav, ampak tudi v Ameriki so imelj ponovno priliko, da dajo izre den poudarek položaju v naši pokrajini.
Toda ne godi samo našemu samoljubju, občudovanje za našo vztrajnost. Tu gre za to, da odločilni politični krogi vidijo v položaju na tem kotu zemlje nevarnost za mir v Evropi’ in da si bodo z vsemi silami prizadevali, odstraniti razloge za nemire v naši pokrajini v splošnem interesu miru. Našo borbo čutimo bolj kot samoobrambo, kot borbo za demokracijo v lìyropi. Mi smo predstraža na fronti demokracije. ki je samo ena
H CORRIERE OI TRIESIE
Corriere di Trieste, ki je objektivno spremljal potek stav ke, je prinesel ob njenem zaključku del proglasa organizacij na stavkujoče.
Stavkujoči! Menimo, da smo v glavnem dosegli cHje, raradi katerih smo šli v borbo. S po močjo teh ciljev bomo mogli tó borbo nadaljevati.	%
Stavka je prekinjena, borba' proti fašizmu se pa nadaljuje.
Draža nihajlovK obsojen na smrt
Jionec mita o ”éorsftevn carju “
i jp *

Draža Mihajlović
sžlSi
Stevan Moljevič
■Si

Isj p '
: '
•s;®:;:;;
^ HM
■■■
Đuro Vilović
, j ! Sl
k, : ' : %
% :	M
^	✓V'
■	*** S* ■■■'.v
£|g
—i
Slavoljub Branješević
lllllllllilllllpll
Velibor Jonič
Več tednov trajajoči proces proti Draži Mihailoviču in njegovim pomagačem je do temelja razkrinkal klavrno izdajalsko in krvavo vlogo, ki jo je igral tà bivši polkovnik nekdanje jugoslovanske vojske, pozneje »general« in celo »vojnV minister« jugoslovanske begunsko vlade ,v Londonu, za časa narodno osvo bodilne vojne. »Mit« o »gorskem carju«, kakor so teta in leta med vojno napihovali reakcionarno časopisje in reakcionarne radijske postajo po svetu Dražo Mihajloviča, ki da se nekje v balkanskih gorah bori za svobodo naroda proti okupatorju, se je v tem procesu razpočil kakor milni mehurček. Ne samo da se Mihailovič ni boril proti okupatorju, je dokazal ta proces, ne samo, da so se njegove edinico aktivno borile ob strani okupatorske vojske proti narodno osvobodilni vojski, ne samo, da so Mihailovič in njegovi poveljniki
Ta laž je prvotno šla Mihajloviču in njegovim izdajalskim pomagačem v klasje. Den .mi in ves ostali aparat jugoslovanske begunske klike v Londonu in drugod je serviral svetu to laž ter jo napihoval in razpihoval kot sveto resnico: Draža Mihajlovič-je postal v očeh velikega dela svela »legendarni junak«, »gorski car«, ki se je po vzgledu nekdanjih borcev za svobodo na Balkanu tam daleč nekje v gorah sam bil s premočnim sovragom za osvtv bojenje svojega naroda. Medtem ko*se je sam doma sèstajal z nemškimi generali, medtem, ko so se njegovi poveljniki pratili po Črni gori in Dalmaciji z italijanskimi fašisti, medtem, ko so njegovi četniški klavci »čistili« po vaseh in mestih aktiviste in borce narodno osvobodilne fronte, so tulili v svet radijski zvočniki njegovih begunskih pomagačev zlagano legendo o njegovi »heroični borbi« proti okupatorju in o »junaštvih« »gorskega carja«. V tujini in v domovini so spočetka mnogi in premnogi nasedli tej ostudni in cinični propagandni laži.
Pregovor pravi, da ima laž kratke nogć. To «e je pokazalo ludi v primeru izdajalca Draže Mihajloviča. Na ■ zmerom pogostejše vesti o borbah partizanov proti okupatorju, o njihovih uspehih, o vsenarodnem pokrelu Osvobodilne fronte, o izdajstvih četnikov in njihovega vodje Draže Mihajloviča’ so morali končno tudi zavezniki prisluhniti in poslali svoje komisije na Balkan k borečim se edini-
izdajalj najgrozovitejše ukaze za pokolj resničnih borcev za svobodo in zavednega civilnega prebivalstva ter da so njihovi klavci ta povelja tudi na,najbolj ogaben način izvrše-val^ — višek Mihajlovičevega izdajstva je bil cinizem, s katerim sta si on in njegov pokret pred svetom lastila resnične zasluge partizanov v borbi proti okupatorju, in to istočasno, ko so njihove edinice nastopale bok ob boku z okupatorjem proti isti narodno osvobodilni vojski, katere uspehe so si potem .lastili Mihajlovič in njegovi zločinski pajdaši. S tem brezvestnim varanjem svetovne javnosti sta skušala Mihajlovič in izdajalska emigrantska klika v Londonu doseči dvojen uspeli: prvič prikazati svoj pokret kot edini, ki se bori v Jugoslaviji prot okupatorju, drugič pa imeti doma kritje za svoje izdajalsko sodelovanje z. okupatorjem proti narodno osvobodilni voiski.
cani. Bezultat je bil, da so zaceli zavezniki leta 1943. znatneje podpirati narodno osvobodilno vojsko maršala Tita, .Draži Mihajloviču pa so leta 1944. sploh ustavili sleherno pomoč, ker so sprevideli, ila se bori z okupatorjem proti edinim resničnim zaveznikom v Jugoslaviji. protj Titovim partizanom. In na koncu, tik pred zlomom Hitlerjeve Nemčije, jo morala celo emigrantska vlada v Londonu zatajiti svojega eksponenta v domovini, svojega bivšega »vojnega ministra« Dražo Mihajloviča, ker jo je bilo pred vsem resnicoljubnim demokratičnim svetom — sram.
Izdajstvo in obsodba ljudstva
Ko je prišel to pomlad skrivajoči se »gorski car«, izdajalec Mihajlovič, v roke pravice, je strahoma prisluhnil ves reakcionarni svet. Preveč je bil namreč zapleten v njegova zli-dela, Mihajlovič je vedel preveč in bj utegnil s svojimi priznanji spraviti na sramotni oder poleg sebe in svojih pajdašev še cvet svetovne reakcije. Ta je poizkusila vse mogoče intrige, da bi še pred procesom oprala sebe in svojega eksponenta Mihajloviča, da bi skrenila pozornost sveta v napačen tir. Toda zgodilo se je tisto, česar se je svetovna reakcija najbolj bala: Prišle so ha dan stvari, ki so vsemu svetu jasno dokazale, da je bil Mihajlovič kot izdajalec in sodelavce okupatorja sanjo eks-1 ponent gotovih reakcionarnih krogov v zavez-
niškem taboru, ki so od njega zahtevali, naj se ne spušča v borbo z okupatorjem, marveč naj se rajši z njim zveže, samo da bi čimpreje iztrebil pokret narodno osvobodilne borbe. S temi jasnimi dokazi izdajstva in sodelovanja z okupatorjem jo stopila z Mihajlovičem in njegovimi pomagači vred tudi vsa svetovna reakcija na sramotni oder.
Proces proti Mihajloviču in njegovim sokrivcem, javen in z vsemi možnostmi obrambe, spričo dopisnikov iz vsega sveta in vseh političnih struj in naziranj, je pred vsem svetom neizpodbitno dokazal strahotno krivdo obtožencev. Mihajlovič in njegovi pajdaši so zakrivili izdajstvo nad svojimi narodi, kot ga ne pozna .svet, povzročili so brezmejno gorja in solz ter prelili potoke bratske krvi. Kazen z ustrelitvijo nad Dražo Mihajlovičem in deseterico njegovih pomagačev ter zaporne kazni asta!ih njegovih pomočnikov je zahtevalo in izreklo ljudstvo samo. Pravična sodba, ki naj zadene vsakogar, ki v najtežjih dnevih izdaja in prodaja tujcu svoj narod.
Položaj v današnji Turčiji
V	Turčiji ni osnovnih političnih svoboščin, a vladajoči krogi se vzdržujejo na oblasti s pomočjo pendrekov. O tako imenovani turški »demokraciji« dovolj prepričljivo govori tudi dejstvo, da je v Turčiji popolnoma zabranjeno delo sindikatov Navaden pojav je. da sa znanstveniki, umetniki in književniki preganjani zaradi lega. ker se »bavijo s politiko«.
V	zelo težkem položaju so tudi narodnostne manjšine. V Turčiji živi mnogo Kurdov, Armencev, Grkov. Žklov.’Čerkezov in bugili narodnosti. - Turški funkcionarji in tisk pa vendar trdijo, da v Turčiji ni nacionalnega vprašanja Že dalj časa so izvaja politika prisilne asimilacije, kar je povzročilo med Kurdi v Turčiji večkrat upore, kj so bili krvavo zadušeni.
Za turške »demokrate« je značilno, da si-stemalično govore proti utrjevanju enotnosti Združenih narodov, da širijo lažne provokacije ter zlobno klevetajo Sovjetsko zvezo. Oni vpijejo o strašilu »boljševiške nevarnosti« in javno pozivajo na vojno proti Sovjetski zvezi. Turški »demokrati« klevetajo tudi vlado v Bolgariji, Romuniji in Iugoslavi ji. hvalijo obstoječi red v Grčiji, na široko govore o »vrlinah« izdajalca Mihajloviča
mini mehurček se napihne in - razpoči
Slovenske šole zapirajo
Ali se vračamo v sramotno — pretleklost
*
Primorsko ljudstvo se je osvobodilo samo. Žrtve so bile sicer ogromne, preogromne za naš mali, toliko preizkušeni narod. Vendar ljudstvo ni oklevalo, samo da bi doseglo svobodo.
Še ko je. vladal okupator v deželi, si je ljudstvo osnovalo lastne šole. na katerih je naše uči teljstvo poučevalo oboke v našem duhu in v našem jeziku. Zato je moralo često v smrt «ali v nemška taborišča. Ljudstvo in učiteljstvo pa je vztrajalo in se borilo naprej.
Sedaj, ko bi morali vživatj tudi od zaveznikov toliko obetano svobodo. pa je ZVIJ kar masovno odpustila večino našega učiteljstva v
Trstu in tržaškem okrožju »ker se niso pokoravali odredbam ZVU« Kršitev odredb je obstojala v tem. da je učiteljstvo poučevalo otroke po knjigah, ki so bile odobrene od staršev in ki so pisane take kot si starši otrok želijo, namesto da bi iih učilo po knjigah, ki jih je vsiljevala ZVIJ.
Naše matere in očetje so potom roditeljskih svetov ponovno in od ločno poudarjali da hočejo vzgajati svoje otroke ue samo v svojem jeziku, ampak tudi v svojem .duhu. To je tista svoboda, ki jo naše ljudstvo zahteva in za ka-, (ero se je borilo v preteklosti in če treba se bo borilo tudi v pri-hodnjosti. Zato odklanja knjige,
ki so mu vsiljene, ki so sicer pisane v njegovem jeziku, a so mn vsebinsko popolnoma tuje, ako ne celò nasprotne
Slovensko učiteljstvo se je znašlo med dvema taboroma. Ali naj gre z ljudstvom in poučuje po knjigah, ki jih je odobrilo, ljudstvo ali pa naj poučuje po knjigah’ ki jih vsiljuje ZVU Večina je šla z ljudstvom iz katerega je izšla in katerega del se čuti Zad nji dan pred zaključkom pouka pOtem ko jo častno izvršilo svojo ležko nalogo in z neumorno vztrajnostjo obnovilo naše šolstvo, jo t<-učiteijstvo dobilo od ZVU v pre mijo za svoj trud — odpustnice
Napadi proti naši šoli in učiteljstvu se visijo že skozi vse leto. Sistematično se premeščg učiteljstvo po goriškem in drugod, sistematično se- postavlja na mc-sj oodpuščehih ljudskih učiteljev tiste izdajalce, ki jih je nase ljudstvo že zdavnaj zavrglo in obso-
dilo in ki so se zatekli v cono »A« v strahu pred kaztrijo za svoje izdajstvo nad narodom.
Zato naj se ZVU nikar ne čudi, ako ljudstvo zahteva pouk po svojih knjigah, ako ljudstvo zavrača knjige, ki izhajajo iz tistega kroga, v.katerem sedi vedno več narodni h izdajalcev, kolahorncijoni-stov Mi smo se borili ne samo za svoj jezik ampak tudi za svobodo mišljenja in izražanja Naš cilj je bil in je uničenje fašizma kjerkoli in v kakršnikoli obliki se nojavdjn
Melode masovnega odpuščania učiteljstva in zapiranja slovenskih šol so že stare in naše ljudstvo jih je že neštetokrat poizkusilo na sebi zlasti v zadnjih 25 letih. Zato nj čudno, če se oli odpustu učiteljstva. ki se ni moglo pokorn-vatj krivičnemu in protiljndskemu dekretu, vprašuje: »Ali se vračamo v preteklost?«
fr Mj . ag
'j^
W^JCO PMtOKJlB* OfUJTtJtO POptA
.'.. ■•■•:.■•■•■ .T:..':.'. ^v:...-.-.^w'>woMooòcwiaBataa

&ÙMA
. . ■ ■ ...«.
••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••*•••-
Marezigah in drugih j istrskih vaseh ter se ; Stopnjeval v konfinaci-jah in strelih v hrbet, ; da je dosegel svoj vi- : šek v koncentracij- j skih taboriščih na : Rabu ih Gonarsu, požigih dolenjskih, ; belokra(inskih in ks- j čevskih vasi ter v j množičnem streljanju :
talcev.	•...............
September 1913.. je zlomil dokončno ta osvajalni pohod.
Toda-'
Pred šestindvajsetimi leti je to bilo. Visoko so planili zublji gorečega Narodnega doma v Trstu in osvetlili s svojim krvavim sojem od sovraštva spačene obraze skvadristov, ki so ob požigu »Balkana« doživeli zares »ognjeni« krst. V njihovem sadističnem uživanju požara, ki so ga zabranili gasiti, je naš človek z grozo in začudenjem spoznal neronsko dvatisočletno dediščino, v katere imenu so nas malo preje z najvišjih mest prepričevali, da .je ta stara kulturna tradicija radosten porok našega svobodnega življenja. Četrt stoletja je dovolj dolga doba, da moremo pravilno oceniti ta dogodek in ugotoviti njegovo veljavo in pomen za obe strani.
Italijanski imperializem si je v pomladi leta 19ir> z londonskim paktom izposloval vstopnico na Balkan in s tem tudi dosegel, -da bi moglo postati Jadransko morje — italijansko jezero. Takrat, ob podpisu tega pakta gotovo niso laški imperialisti upoštevali novega stanja na Balkanu; jugoslovanski narodi so-prav takrat započeli svojo pot političnega zedinje--vonja. Toda ob koncu prve svetovne vojne so morali računati z novp nastalo stvarnostjo, ki je njihov osvajalni pohod zadržala V prekri žanju imperialističnih računov na Balkanu moramo iskati, ono besno sovraštvo do vsega jugoslovanskega, ki je zajelo italijanske imperialistične kroge in vse one, ki so' bili v začrtanem krogu »iredentistične« propagande. Ovirani v svojem pohodu proti vzhodu so zapadli *vs'j osvojevalci ne glede na to, da so svoje osvojevalne namene maskirali z borbo za »osvobojenje božjega groba« alj za »širjenje civilizacije in kulture«. Fašizem, najborbenejša in najbolj brezvestna forma italijanskega imperializma je rastel in se utrjeval baš ob nezadovoljstvu vseh onih, ki so verjeli, da. je bila Italija opeharjena za svoj delež pri zmagi nad Nemčijo in Avstroogreko. Zato je bil požig Narodnega doma, uničenje tolikih naših ustanov in privatnih podjetij, ne samo v Trstu, temveč tudi v Pulju in drugod, le logična posledica vsega takratnega položaja in razvoja. In -fašizem bi ne bil fašizem, če bi po tej poti ne nadaljeval. Nič ni motilo njihovega »kulturnega in eivilizatorskega poslanstva«, če so se njegovi nosilci postavljali s tako barbarskimi dejanji, kakor je bil požig »Narodnega doma« Francesca Giunte ni bilo prav nič sram priznati, da je on začel svojo veliko politično karijero z zločinskim napadom na »Balkan«.
13. julij 1920. v Trstu in Pulju je bil le u-vertura k pohodu nasilja, ki se je nadaljeval oh požigih kmečkih domov v Mačkovljah in
vzroke njegovega zloma moramo iskati prav v razvoju druge strani, to je naše strani od požiga tržaškega Narodnega doma do naših dni.
Z grozo in začudenjem je naše ljudstvo sprejelo na znanje 13. julij 1920. V onem u-sodnem trenutku smo bili na prelomnici, ali bo naš narod pokleknil, upognil vrat in se pustil vprečj v voz novodobnega rimskega imperatorja, ali pa bo stisnil pesti, zgrabil za meč in se pognal v borbo za svoje golo življenje? To je bilo tedaj, v tistih dneh veliko, težko vprašanje! Ali smo bili tedaj svinec, ki se jo v vročem ognju »Narodnega doma«,stalil in se razlil v pesek, ali smo bili jeklo, ki se je v žaru ognjenih zubljev kalilo? Petindvajset let nadaljnjega razvoja je pokazalo, da smo bili jeklo, jeklo, ki je še sto in stokrat šlo skozi ogenj fašističnih požigov.
Nekoč sem čftal, da je srbsko praznovanje Vidovega dne kot obletnica Kosovske bitke edini primer, da narod praznuje dan svojega poraza. Vsi drugi narodi imajo samo take praznike, ki jih spominjajo na slavne zmage. Toda Kosovska bitka je bila srbskemu ljudstvu glasen »Mementol«, ki jih je skozi stoletja gnal v boiho. Tudi za nas je bil 13. julij, istotako naš poraz, leto za letom spominski dan, ki je utrjeval našo vero v zmago. Zato smo brez misli na kapitulacijo preživeli vse strahote fašističnega uničevanja in požiganja. Ko sem pred leti prihajal v partizan^, sem ves dan hodil skozi Kordun N« celodnevnem potovanju nisem videl niti ene same cele hiše. Pravili so mi, da so bile nekatere koče že dvakrat obnovljene, toda vsakokrat je prišla fašistična druhal in jih na novo požigala. Ves dan sem hodil med pogorišči, pa nisem
postal malodušen, kajti v meni je vstat spomin na 13. julij 1920. v Trstu. In svojim mislim o kaljenju jekla v požarih naših hiš sem dobil krepko potrdilo še isti večer. Prišel sem med partizane koidunaše. Bila jih je polna baraka in so prepevali dolgo pesem o junaku partizanu Marku, ki je bil doma iz' tistih krajev. Ob tej pesmi je vstala pred mojimi duševnimi očmi vizija: videl sem partizana Marka, velikega in silnega kako vstaja iz goreče kordunaške koče ' in raste vse više in više pod nebo.
In ko so polegli na gola tla: partizan poleg partizana in se je pesem spremenila v težko hropenje nemirnega «panja v zatohlem prostoru sobe, sem opazoval ta izčrpana a žilava telesa, ki so jih slabo pokrivale raztrgane in razcapane obleke. Tedaj sem doumel, da v vseh teh ljudeh živi junak Marko in da je ogenj, ki je upepelil poslednjo kordunaško hišo skalil jeklo, ki mora zmagati. To spoznanje se je z vsakim novim korakom po naši izbičani zemlji na novo utrdilo.
Vsa Primorska se je v osvobodilni borbi dvignila kot en mož: v očeh vseh naših borcev je odseval sij požarov naših domov. Povsod je bila borbenost in požrtvovalnost na višku. To sem občutil v vsaki naši vasi; toda tako globoke vere in tako odločne volje, kot sem jo začutil v požgani Vojščici, nisem našel nikjer.
Sedaj je v Trstu zopet gorelo! Stari škva-drizem je zopet poskusil svoje metode. Toda to nas ni navdalo z grozo, ni nas zaprepastilo, kajti mi nismo svinec, ki bi ga požar stalil, postali smo jeklo, ob katerem se je skrhal črnosrajčni imperializem in ob katerem bo propadel vsak poizkus, da bi se fašizem na naših tleh obnovil.	Drago Pahor
Jugoslavija - borec
Nadaljevanje Kardeljeve izjave
Ko mi gledamo na vsa ta dejstva — je nadaljeval Kardelj — nam je šele tedaj popolnoma jasno, kako veliko krivico so pariške odločitve prizadejale jugoslovanskemu narodu.
* V Parizu so nam rekli: »Zakajse pritožujete? Mi vam danio triče-trtino julijske krajine«. Mi smo od-govorili in ponavljamo še danes: »nihče ne daje ničesar Jugoslaviji. Julijska krajina je bila trinajst sto. letij zemlja naših narodov in je bi-la le 25 let pod jarmom Talijanskih imperialistov In kakor zares so naši Ljubljana. Zagreb in Beograd, ki so bili prav tako stoletja pod tujo oblastjo, tako nam pripada tudi Ju-lijska krajina, ki je bila tudi pod zatiralčevo vlado
Da bi opravičili odstop našega strnjenega zahodnega etničnega o-zemlja Italiji, nam naši zahodni za. vezniki pravijo: »Vi imate Italijane v Zadru, na Reki in v Pulju in zato je potrebno izročiti slovanske kmete zahodnega ozemlja Italiji, da b; dosegli neko vrsto etničnega rav«
za našo svobodo
notežja« na ta način, da bi bito e-nako š'.evilo Italijanov ter Jugoslovanov pod tujo suverenostjo.
Nihče nima pravice — da jemlje Slovencem in Hrvatom na zahodu njihovo narodno svobodo, da bi u. stvari) nekako »etnično kompenzacijo« v zvezi z dejstvom, da so se zaradi zgodovinskih okoliščin Italijani naselili v nekaterih naših mestih.
»Na osnovi vseh teh razlogov je Sovjetska zveza odločno in gladko podpirala jugoslovanske zahteve.
»Na nesrečo pa niso vsi naši zavezniki izhajali iz te predpostavke. Očrtali so tendence, ki nimajo ničesar skupnega z demokracijo, z interesi prebivalstva Julijske krajine niti z željo^ da bi določili trdne temelje miru v tem delu Evrope.
»Jasno je, da taka politika ne more bili osnova zdravih odnosov med narodi in državami
»Taka politika, tudi kot način in orodje v mednarodnih zadevah, ne more imeti drugih posledic, kakor okrepiti napadalne sile in oslabiti miroljubne pozicije.
»Te iste sile zanikajo nadalje Ju-
goslaviji pravico zahtevati odškodnino od Italije. Z drugimi besedami bi torej vojno odškodnino morala plačati Jugoslavija in ne Italija. In to ni vse: Jugoslavija bi po gotovih predlogih morala razen tega plačati še del italijanskega državnega dolga in odškodnino za tovarne, odvzete fašističnim industrij-cem. ki so jih ti po prvi svetovni vojni iztrgali njihovim prvotnim lastnikom. V resnici neka'eri naši zavezniki ravnajo z Jugoslavijo kot z včerajšnjim sovražnikom in ne zaveznikom«.
Na zaključku svojega govora je Kardelj izjavil:	»Jugos'ovhnska
vlada meni, da naše ljudstvo ne more sprejeti na silo takih žrtev. Iz tega vzroka se branj sprejeti pariške odločitve, kolikor se tičejo Jugoslavije
»Ne bi smeli pozabiti, da je Ju-gosavija država, ki ji je fašistična Balija prizadejala največja zla in največja trpljenja. Nimamo namena maščevati se nad italijanskim narodom, toda po vsem tem, kar je naš narod pretrpel zaradi imperialističnega italijanskega napada, ima Jugoslavija pravico vsaj zahtevati, da jo osvobodijo italijanskega im-perialističnega jarma in ' da živi svobodno v svoji lastni državi.
Na predloženih osnovah je Jugo-stavija pripravljena razpravljati na mirovni konferenci, na kateri bo sodelovalo 21 držav. Odkrito trudila se bo. da b; našli skupno rešitev. Jugoslovanska vlada meni, da mirovna pogodba, ki bi jo sklenili brez Jugoslavije in proti njeni volji, ne bi bila demokratična ali pravilna in da ne bi ustvarila pogojev za ustvaritev miru v »em delu Evrope.
Zato upa jugoslovanska vlada, da bodo našli na mirovni konferenci skupno rešitev z.a vprašanje Trsta in julijske krajine, če bo obstojal le deseti del one solidarnosti in volje za uničenje napadalnih sil ki je obstojal med zavezniki med vojno. Če smo mi bili dobri kot zavezniki v vojni, bi morali biti dobri kot zavezniki v gradnji miru čas je sedaj, da preidemo od besed zavezništva na zavezniška dejanja. Mi tega končno ne trdimo, da bi izvajali pritisk na naše zaveznike, da bi nas podprl; v kakšni vrsti napadalne zahteve. Ne, zahtevamo zgolj, da se naši zavezniki strinjajo s tem, kar so proglasi!! med voj. no za svoj cjlj in sicer uničiti la. šizem in napadalstvo, zgraditi trd. ni mir in podeliti svobodo ter demokratske pravice vsem narodom,
Čitajte - sodite !
Okupacijska oblast...
Giornale Alleato
m
Giornale Alleato piše med drugim:
»Krajevne oblasti niso bile presenečene nad nepričakovanim koncem stavke, zaradi dejstva, ker so se včeraj popoldne filojugoslovanski elementi, ko so prišli v meslo ter bili pripravljeni delati nerede, tega vzdržali
Oblasti so tudi opazile povečanje ogorčenja s strani prebivalstva ter dejstvo, da je vedno večje število delavcev pričelo z delom, med lem ko se je stavka nadaljevala«, itd., itd., vedno v istem slogu, Id so ga naši čitatelji že od vsega početka vajeni občudovati v glasilu Zavezniške vojaške u-prave, kadar gre za resničen boj proti fašizmu.
Glas zaveznikov


Ta list pa ponavlja isto po svojem dvojniku. Pravi tudi, da je »sedem filojugoslovan-skih organizacij izdalo dolgo izjavo« o zaključku stavke.. Potem dodaja še nekaj kronike zadnjega dneva in pravi na koncu, da so bili aretirani: Bruno Trampuš, Omero Tav« čar, Marijo Ver, Francesco Capotorto, Viktor Kobal in Germano Ustoli.
To je vse, kar je demokratični list smatral za dovolj dobro opravljeno dolžnost, ki jo imajo v tem času in prav na tem ozemlju vsi demokrati v boju proti porajanju novega fašizma.
Občudovanja vredna skromnost.
... in fašisti
List oživljajočega neofašizma v coni A je po prekinjeni dvanajstdnevni stavki antifašističnih delovnih množic, spustil nekaj člankov, polnih obupa, ki ga ne more skriti niti pod »zmagoslavne naslove« kot n. pr. — »Ljudstvo je zlomilo stavko«.
Katero ljudstvo? Morda oni nekateri južnjaški stavkokazi, o katerih piše ta organ faSi-stičnega tržaškega CLN dobesedno takole: Delavci so zgro> ženi, zastrašeni, hodijo od doma s smrtnim strahom v srcu, se vračajo z nemirom, ko vidijo, da so se uresničile grožnje... itd. itd.
To silno junaško »ljudstvo«, pardon, južnjaški stavkokazi, so torej zlomili stavko antifašističnega delavstva? — Voce liberal!
Skromna tolažim za pisune »Voce Ubere« in neučinkovit poskus dviganja morale fašizma, ki se je pred enotnim nastopom demokratičnega ljudstva posluži! nemškega večnega »elastičnega napredovanja« na ruski fronti.
Ali vedo pri »Voce liberi« kako se je nemški elastični boj končal?
Tako se bo končalo tudi nastopanje neofašizma, kajti iste zmagovite sile se bore proti njemu — antifašistični svet.
»Voce libera« pa lahko svojo pesem gaga naprej!
l.	:
j jf ek aj zantm vi h pogledov v razli-čne vede
Mladinska proga Brčko-Banoviči
SIMBOL BRATSTVA IN SILE NAŠE MLADINE
:	Neko ameriško vseučilišče je ;
j po dolgem raziskovanju ugoto- • « vilo, da je znanih jezikov : E 2796, Narečja niso všteta. Vsi ; 5 ti jeziki so še v rabi. Če pri- •
■	štejemo še število izumrlih je- i : zikov. jih dobimo skupno 6760. : E Sveto pismo je prevedeno na j
■	malo manj kot tisoč jezikov. :
*
■	■
■	■
■	Na južnem nebu so odkrili •
■	novo zvezdo, oziroma dve zvez- : : di. Manjša se vrti okoii večje. • E Zvezdi sta oddaljeni od nas •
■	3500 svetlobnih let. Glede gmo- j ! te prekaša glavna zvezda naše : E sonce 47 krat njen premer je • j celo 1200 večji. Če bi postavili :
•	to zvezdo v središče našega : ! osončja, bi prišla ne samo ze- ■
■	meljska pot marveč tudi plane- j
•	ta Jupitra v notranjost tega ve- :
E Ukana, ki je največja doslej ; E znana zvezda.	■
*
■	■ ■ ■
E James Craven iz Glenadla (Ka- •
E lifornija) je odkril postopek, po :
j katerem vzgaja razna drevesa v :
! pritlikavski obliki. Rožni grm, •
S velik kakor škatlica za vžigali- !
5 ce, ima tudi sorazmerno majh- :
•	ne cvete. Pomaračna in citro- : : nova drevesca proizvajajo sade- : 5 že, ki imajo, čeprav zelo majh- ■
. ■ na, prav tak okus kakor njihovi j j sorodniki, prave pomaranče, : E Prav take igračke postanejo ;
•	hrasti in bori. Kaj napravi Cra- • I ven iz«semena, da zraste iz nje- : E ga tak pritlikavec, je njegova ■
•	tajnost.	:
*
E Najhovejša raziskovanja so ■ ; dognala, da daje deset lipovih •
• ! cvetov v 24 urah 20 miligra- : E mov nektarja s 33% sladkorja. •
■	Ta količina dokazuje vrednost :
•	lipe kot torišča za čebele, do- : E kazuje pa tudi. koliko cvetov •
•	morajo čebele obiskati, da nam ■
■	dajo žličico medu
*	‘E
■	■
; V Reykjaviku, glavnem me- : : stu Islandije, so navrtali podjet- 5 E »ni inženjirji dva vroča vrelca, • ; gejzira, v globočini 350, m. j t Vrelca dajata na sekundo. pri- : ; bližno 300 litrov vroče vode j j (40-50 stopinj). Vodo so nape- j j Ijali po ceveh najprej v vsa jay- : E na poslopja, sedaj je pa že • ; vsaka hiša preskrbljena z ža- j ! stonjsko centralno kurjavo.
*	:
■ ■
■	Turek Žaro Agha, rojen 1777, ; ! umrl 1934. je dosegel torej 157 : j let. bil je 12 krat poročen, zad- E
•	nja hči njegovih 43 otrok je bila ■ : 70 let stara ko ji je oče umrl, ro- : 5 jena je bila, ko je bil oče 87 : S let star. Rus Nikolaj Šapkovski j
•	se je rodil leta 1782, 147 let je j : imet, k0 so ga »odkrili« leta 5
•	1929. V svojem 85. letu se je ■ : poročil s svojo zadnjo ženo, s : E katero je .imel še pet otrok. ;
■	Zadnji otrok se mu je rodil v • s njegovem 121. letu. Najstarejši : E med vsemi je bil pa Me luža- E
■	lem. kakor beremo v prvi Može- ■ ! sovi knjigi. Ta očak, Noetov : E ded. je dočakal 969 let.
Prav tako kakor je mladina prispevala k zmagi’ v osvobodilni vojni velik delež, dokazuje sedaj, v ča.su obnove svojo ustvarjalno sposobnost in silo.
Jugoslovanska mladina je prevzela veliko odgovornost: sklenila je, da bo v teku tega leta zgradila progo Brčko — Banoviči v dolžini 92 km. Njen gospodarski pomen je ogromen. Omogočeno bo mnogo večje izkoriščanje črnega premoga iz rudarskega bazena Banoviči — Seona, -ki vsebuje po nepopolnih podatkih približno 180 milijonov ton premoga. Kakovost tega premoga je odlična ter razvija 5000 kalorij. Z zgraditvijo proge se bo izkoriščanje povečalo za 8 do 10 krat. S tem premogom se bodo okoriščale železnice ter industrija v Slavoniji, Vojvodini in Beogradu. Nadalje bo izgradnja te proge pripomogla k večjemu izkoriščanju gozdov v oblasti Drinjače, katere zaloge se cenijo od 2 do 3 milijonov kubičnih metrov. S tem se bo tudi razbremenila proga Sarajevo — Brod, ki zaradi preobremenjenosti ne odgovarja več najnujnejšim potrebam.
Delo se je pričelo 1 maja. Ko se je jugoslovanska mladina obvezala, da bo zgradila to progo, so mnogi podvomili v njeno izvedbo, ki jo zdaj u^sničujejo pridne roke mladincev.
Na vsej progi je treba prekopati 850 tisoč kubičnih metrov zemlje. Delo, ki se skriva za temi številkami, ni majhno: treba je vztrajno in krepko pritisniti, vendar pa tudi to še ni vse; brez tehničnega znanja ni mogoče pristopiti k takemu ogromnemu podjetju. Mladinci so se v ta namen vežbali v tečajih in med samim delom. Strokovnjaki, ki so v pričetku imeli velike pomislike o mladih n\pčeh in so predvidevali, da se bo čas zgraditve zavlekel do leta, so zdaj spričo vztrajnosti in delavnega poleta svoja predvidevanja močno skrčili.
Bistri in spretni poedinci so si pridobili mnogo znanja, ki jim ne bo koristilo samo pri gradbenih delih na progi, temveč je znanje
Podkve ki se splošno uporabljajo, so pretežke. Napravili so poskus in izdelali podkve mesto iz železa iz aluminijaste zlitine. Te podkve ne utrujajo konja zaradi lahkote in povečujejo njegovo zmogljivost. -Cisti aluminij 1)i bil premehak, njegova zlitina se pa praktično lahko kosa z železom. Seveda bi take nove podkve bile precej dražje od navadnih.
Velika uganka ne samo za nizozemske ampak tudi za druge zdravnike je mestece Go-' rontalo na otoku Celebes-u. Kraj šteje 5000 prebivalcev, od katerih je 90% levičarjev Navadno je 5% vseh ljudi levičarjev. Sumi se, da so se sklepali zakoni med sorodniki, kajti levičarstvo se podeduje.
'■■•■»»•••■•••••••••••••«■«■»•••■••••■'•■■■M
DELO NA PROGI- .
trajnega značaja, s katCfim so si poglobili teoretično in praktično izurjenost. Izurjenost, ki je zahtevala v prejšnjih časih dolgoletnega študija. Na desetine mladincev so postali poštarji, kurirji, telegrafisti itd. Drugi so zopet uvedli v .prostem času pouk. Tudi na sami progi, pr; delu so se ogromno naučili; mnogi so postali spretni minerji ali zidarji, mehaniki graditelji predorov, zopet drugi znajo računati profil in prostornino nasipa in s tem zamenjujejo kvalificirane delavce in celo inženirje To je življenjska šola, slavna in nepozabna' v času največjih obnovitvenih naporov.
V nekaj dneh bodo položene tračnice od Brčkega do 24 km odda’jene Bjele. Tod bo pri-važal vlak graditeljem material, „medtem ko ■ pripravljajo dalje proti Banovičem traso m gradijo nasipe. Ob zgrajeni progi postavljalo od Brčkega dalje že brzojavne drogove, napeljujejo telefon, gradijo postaje, čuvajnice,
signale. Doslej, so zgradili že 4 mostove. Pri tem delu je mladina pokazala največ navdušenja. Preko njih so položene že tračnice in vlak dovaža na progo gramoz, Hame, tračnice in drugo gradivo. Skoro vse te mostove je mladina zgradila pred predvidenim tekom. Pri enem izmed mostov je bila zaposlena tudi brigada Julijske krajine. Skupno je bilo izvršeno že preko tretjine vseh del.
V začetku julija so se vrnile v Slovenijo štiri deavne brigade. Skupno so delale 205.920 delavnih dni, izkopale 21.015 km-1 zemlje, zravnale 18.986 kvadratnih metrov zemljišča in položile 3994 m industrijskega tira.
Po šesturnem delu na progi se prične v taborišču drugo življenje: prireditve, kulturno in fizkulturno udejstvovanje. Tako mine dan v skupnih igrah, petju, tovarištvu in bratstvu.
Izmed vseh brigad je najbolj priljubljena bri-
gada Julijske krajine. Kjerkoli se pojavi povsod je deležna velike pozornosti in navdušenja. Poleg jugoslovanskih narodov, sestavljajo brigade tudi druge narodnosti. Omenili smo že brigado Julijske krajine, -v kateri je precej mladincev italijanske narodnosti. Lahko rečemo, da hoče prispevati k obnovi Jugoslavije vsa napredna evropska mladina. Sredi naših brigad, gradijo progo Bolgari, Albanci, Romuni,, Čehi, medtem ko so na poti mladinci iz Francije.
Proga Brčko— Banoviči ni samo običajna velika graditev s pomočjo mladih šil. To delo predstavlja mnogo več, predstavlja simbol bratstva med narodi, potrditev skupnih idealov, ki so vodili napredno mladino vsega sveta v zmagoslavnem boju proti fašizmu in ki je zdaj v času miru našla svoj obraz v plodonosnem prispevku pri obnovitvi porušene Jugoslavije in v ponovni utrditvi bratstva med narodi.
NA DNJEPROSTROJU
Pozno zvečer se je pripeljal Maksim Gorki iz Harkova v Dnjeprostroj. Naslednjega dne so ga pozdravili predstavniki Zaporožcev z željo, da bi jim spregovoril.
»Tovariši«, je povzel Gorki, »težko mi je govoriti. Nisem govornik. Ne najdem dovolj primernih besed, krepkih izrazov.« Nenadoma pa se je pred Gorkim zazibala takšna množica glav, da se mu je zdelo, kakor da se zlivajo v eno samo celoto: v glavo velikana, bogataša, ruskega naroda, ki gradi in ustvarja čudeže. Tedaj, pravi Gorki, mi je prišlo na misel, kako sem začel življenje ob svetilki, kako dolgo sem živel in delal pb njej. Nato se je prižgala električna luč...
Prevzet od veličastnosti dogodka je pisatelj za nekaj trenutkov utihnil. Počakal je, da so se v njem umirila vzburkana čustva, nato je rekel:
»Kar vam zdaj govorim, ne more niti od daleč izraziti mojega navdušenja nad vašimi uspèhi. Nisem govornik! Skušal bom to na-‘pisati. Bodite mi srčno pozdravljeni!«
S tem; besedami je vzel slovo od množice in se odpeljal na Dnjeprostroj, kjer si je naslednji dan ogledal gradnjo velike hidrocentrale. Načelnik urada glavnega inženirja mu je razkazal načrt gradbenih del in mu razlagal načrte.
Gorki je nato sedel v motorni čoln in se odpeljal na ogled dela na reki. Kot dober gospodar je premotril dela na levem in desnem bregu Dnjepra, obiskal kovačnice, žerjave in vrtalne naprave.
Na povratku z otoka Ilortice na Dnjepru je pripekalo žarko sonce. Reka je bila kakor oblita z zlatom. Rahlo so drsele motorke po vodni gladini in brazdalo površino reke.
Pisatelj je položil klobuk na kolena, držal levico- v vodi ih vzklikal: »Kakšna krasota! To je ruska priroda. Ali je kaj lepšega, veličastne jšega, milejšega od .tega?«
Zvečer pri čaju je Gorki dolgo govoril z graditelji. Dejal jim je: »To, kar gradite, je’ leln nadameriške razsežnosti. To je velika stvar! Dvignili sto strugo Dnjepra za petdeset metrov. Vrag vedi, kako ste to naredili! In ta načrt se izvršuje s takšno odločnostjo in smelostjo, da je človek spričo dejstev kakor poražen ...«
Povzpel se je na visoki breg reke, da se naužije večernega zraka. Z užitkom je opazoval ognje, ki so jih bili zanetili in so svetili z daljave. Delali so namreč tudi ponoči.
»Koliko svetlobo, koliko luči!« je govoril. »Poslušajte! Parna kladiva tolčejo, lokomotive žvižgajo. Globoko reko ki jo navdihovala Gogolja in Ševčenka, pokorijo boljševiki, da bi služila današnjemu času. Tudi ti, stara reka«, je dejal obrnjen proti Dnjepru, »tudi tj jim moraš dobro, sliižiti.«
Naslednjega dne so priredili velik miting. Mnogi delavci, inženirji in tehniki so se bili medtem seznanili z Gorkim, ki je obiskal razne oddelke gradnje. Občutku globoke'ljubezni in občudovanja se je zdaj pridružil še
S k *
čar njegove osebnosti. Na tisoče oči se je zazrlo v pisatelja, v izraz žalostno-surovega lica pisatelja-domoljuba, neukrotljivega borca za resnico. S pritajenim duhom so poslušali godbo, ki je vrela iz njegovih ust:
»Kar delate vi, graditelji Dnjeprostroja, meji na domišljijo, na stvariteljsko, ognjevito, žarko domišljiijo!... Dnjeper uklanjate svoji volji, da bi moč reke prispevala k blaginji človeštva. Čudeže delate, ko krotite prirodo, da izvabite iz nje pogonsko silo... In tako ni samo tukaj. Vsà Sovjetska zveza uresničuje smeli načrt. Sovjetska oblast — to je* vaše predstavništvo.«
Utihnil je in se ‘zamaknil v dnjeprostrojce, potem pa je spet spregovoril s -tihim, vendar pa strastnim in pobudnim glasom:
»Na vaši poti k splošni sreči se niste ni’ dar spotikali, niste nikdar čutili utrujenosti. Delajte tako tudi v prihodnje! Skupna volja vas žene dalje, ker se zavedate, da delate zase. Ne ustavljajte se na sredi poti, zakaj sila kolektiva je neusahljiva!«
Ob slovesu je še dejal:
»Mncgokaj sem videl v svojem življenju. Naučil sem se spoznavati in razumevati stvari in ljudi. Še so nedostatki, ki jih bo treba izboljšati. Vendar pa uspehov, doseženih z vsakim vašim korakom v naši državi, ne morejo videti samo slepci. Ti uspehi naj vam bodo v bodrilo, navdajajo vas naj z navdušenjem. Ko vidim te uspehe, me prešinja volja do ustvarjanja. V velikih časih živimo! Delavci postajajo junaki dela, graditelji in borci Kamor pogledam, vidim, kako delajo v izredno težkih pogojih...«
Ali je mogel pisatelj Maksim Gorki poleti 1928. vedeti, kaj se bo trinajst let po njegovem obisku odigralo v Zaporožju, na dnjeprovski hidroelektrični centrali imenovani po Leninu?
Avgusta 1941. je sovjetska vojska na ukaz Vrhovnega poveljstva zapustila Zaporožje. Pri umiku je onesposobila zgolj gornji del nasipa na Dnjepru, da bi se ne mogli Nemcj okoristiti s hidrocentralo. V jeseni 1943 je pognala hrabra Rdeča- armada nemške okupatorje z levega- brega Dnjepra. Ko je sovražnik videl, da se bo moral umakniti, jo začel v svoji zlobi rušiti električne naprave. Hitlerjevci so uničili tudi podvodnj del strojnega oddelka in varovalni del postaje.
S porušenjem ene najveličastnejših hidro-električnih zgradb na svetu so hoteli Nemci oropati Sovjetsko zvezo električne razsvetljave za dolgo vrsto let. Prevari!) so se Dela za obnovitev centrale so v polnem razmahu. Številna vojska delavcev in strokovnjakov kaže p čimer požrtvovalnega dela, kj povsem odgovarja duhu slavne tradicije dnjeprostrojske hidrocentrale.
Čarobna luč dnjeprostrojske hidrocentrale, o kateri je s takšnim navdušenjem govoril veliki sovjetski domoljub, pisatelj in borec Aleksej Maksimovič-Gorki, bo prJnovno zasi jala, V slavo ljubljene domovine!
Po V. Medvjedjevu.
IO
7{oman
VIKI BAUM Posloveni FRAN ALBRECHT
KULTURA
Prežihov Voranc
veliki slovenski sodobni pisatelj
Dr. Emanuel Hajn je bil židovskega rodu. Že od mladih dni je bil velik ljubitelj glasbe. Medicino je študiral v Haidelbergu. Kot kirurg je delil prakso s svojim stricem Pavlom. Njegov najboljši prijatelj je bil Lilien Maks." navdušen socialist. Emanuel je sicer rad poslušal Liliena, ko mu* je govoril o svojih idejah, sam pa je bil daleč od politike. 31 let star se je zaljubil v 21 letno Ireno, hčer podpolkovnika von Stettena. Ta je privolil v hčerino poroko šele ko je v Evropi izbruhnila vojna in je moral Emanuel k svoji četi Emanuel je večkrat obiskal svojo ženo in dete, ki se mu je rodilo v času, ko je Nemčijo vojna že močno prizadela.
Doktor Hain se je priglasil in se stavil na razpolago. Ni občutil sovraštva do teh novih ljudi, preveč je Vedel o njihovem trpljenju in kaj vse so vzdržali. Bradat človek z debelo brazgotino na čelu se je vrgel proti njemu, ga poljubil in mečkal: Maks Lilien. »Tovariši,« je zavpil, »to je moj prijatelj, skupaj sva sanjala o. bodočnosti in deklamirala Karta Marksa. Ni res, Mani?«
Doktor Hain ni ugovarjal, pa saj je bilo skoraj da res. Pustil je, da so ga pritegnili v svet, zdelo se mu je prav, da pomaga neizkušenim ljudem, da ne bi vračajoče se čete zanesle preveč mrčesa in spolnih bolezni v deželo. Kmalu je imel polne roke dela z ureditvijo desinfekcije in razkuževalne službe. To ni bila neznačajnost, da se je stavil novemu režimu na razpolago. Bil je jud: vsaka okolica je metala svojo luč nanj *
Ob sredah zvečer je prihajal Lilien na obisk, bili so dobri večeri, igrala sta Brahmsovo sonato v A-du-ru za violino in klavir, oba z grčavimi vojaškimi rokami, a polno občutka Irena je prinesla fantka, Rolanda, da je voščil lahko noč. Lilien je poln občudovanja strmel v otroka. »To je najlepše bitje, kar sem jih svoj živ dan videl,« je rekel resno. Doktor Hain je vzel fantka v naročje in sopel v njegove tople, srebrne lase, občutil je takšno nežnost, da mu je šlo skoraj na jok.
Počasi je spet vse prišlo v tir: država, življenje, delavnik in zakon doktorja Haina Šele zdaj je prišel čas zanj in za Ireno, da sta se vživela drug z drugim. Ker je bila Ircna bolničarka, je pričela zdaj asistirati v njegovi ordinaciji, mu snažila instrumente in poslušala, ko je pripovedoval o svojih slučajih. Njen oce je mrmraje sedel zraven, zelo star, zelo nespameten, popolnoma nesposoben, da bi razumel novi položaj. Bil je še zmerom pri Sedanu. »Malopridneži,« je godrnjal. »Banda strahopetna — lopovi!« Ko je bila podpisana versailleska pogodba, ga je zadela kap — ne v prispodobi, marveč v polni resničnosti. Odsihmal je ostajal v svoji zadnji sobi, hrom, bojevniški okostnjak, ki je prizadeval Ireni veliko preglavic.
Že se je znova razdelila razklana dežela, sramota vsiljene mirovne pogodbe je bolela in mnogim izžgala duše iz teles in zaničevali so novo vlado, ki je s tako burnostjo hlepela po prijateljstvu sovražnikov, da je vtikala v žep vse žaltive, ki so bile nezaslužene.
Bojevali so se žilavo in hrabro in sami, s strani zmagovalca pa ni bilo nič velikodušja do premaganca, v zasedene pokrajine so se naselili barvnopolti polki, in izkrvavelo, sestradano nemško ljudstvo se je moralo ponižati, da je dobilo mir. Nova svoboda je bila pri polovici naroda nepriljubljena, bolehna svo^-boda že od vsega začetka — in svet zunaj Nemčije ni ukrenil ničesar, da bi tej svobodi pomagal naprej.
Ko se' je doktor Hain zvezal z delavskim svetom, ni mislil na nikakršno korist; ni bil oportunist, bil je Sapio človek, ki Se je prepuščal toku. Vzlic temu mu je prinesla ta zveza neko mesto v Berlinu, ko je postal Maks Lilien državni tajnik. Kot šef kirurškega oddelka na Šarlotini bolnici je pričel svojo kariero, ki ga je kmalu potisnila v prve vrste. Jud je spet dobro odrezal’, so govorili mnogi za njegovim hrbtom.
Hainovi so sprva najeli in si pozneje pridobili vilo v Grunewaldu, lepo stoječo ob majhnem jezeru, z vrtom in peščenim igriščem, kjer se je mal; Roland lahko igral. Ob sredah vččer so igrali godbeniki Državne opere komorno nniziko, namesto pošušmar-, jenih sonat; Irena je nosila niz biserov okrog nežnega vratu. Bila je brezmejna sreča, da se ljubezen med Emanuelom in njegovo ženo po vsej priliki ni izrabila, se ni ogulila, kakršna, je po navadi ljubezen v zakonih. Tako, z delom, uspehom in blagostanjem, bi se mogel doktor Hain imenovati srečnega, da si ni delal skrbi, čedalje hujših skrbi zaradi svojega sina.
Roland je postajal čedalje lepši, tako izbran tip, da je marsikomu kar sapo zaprlo, ko ga je prvič videl. Emanuel je visel na tem otroku z neko silo, ki je imela nekaj telesnega na sebi, skoraj tako, kot je visel na Ireni. Roland pa je ostal nepristopen in tuj proti njemu, kot da sta ga prvi dve leti življe-J)ja brez očeta za zmerom ^napravili samega. Že po rojstvu živčno globoko občutljiv, je prerad jokal in •e bal tisoč navadnih reči. Nikdar ga pa primer niso mogli privaditi, da bi spal v temni sobi; bruhal je
od strahu, dobil vročino, zavijal oči kakor v krčih. Tudi zastrta svetilka ni zadoščala, hotel je svetle luči, vse električne žarnice prižgane, in prebudil se je brž, ko jih je skušal kdo ugasniti. Emanuel bi- rad trdo nastopil .proti temu, a Rolandova vzgoja je bila edina točka, v kateri mu je Irena ugovarjala, Roland je bil njen otrok, zmerom sta imela nekaj sama zase, iz otroške sobe je prihajal šepet in pridušen smeh. Premikali so se razni predmeti, zvonili zvočniki, obleke so šušljale. Če je vstopil Emanuel, da bi bil deležen njune zabave, sta utihnila in kot da se čutita kriva odrinila igrače v kot. Vsaka Rolandovih južin* je zahtevala brezkončno potrpljenje. Pripovedova'ti je bilo treba povesti, klicati angelja varuha, ki je baje sedel na drevesu pred oknom, da je gledal, medvedek Medo je južinal z njim, Irena je prosjačila in tarnala, preden se je Roland odločil, da je vtaknil v usta nekaj grižljajev. Dvignil se je nov ples, če je bilo treba iti spat. Dokler je bil Roland majhen, ga niso razumeli, ko pa mu je biio devet-deset let in se je umel izraziti, je zaupal Ireni, da se boji svojih sanj. »Take grozne stvari se mi sanjajo,« je rekel, več pa ni bi'o spraviti iz njega. In tako si Irena n; dala vzeti prilike, da ga je uspavala še kot velikega dečka.
Doktor Hain je začel iskati nasveta in pomoči v psihoanalizi, brez kdo ve kakšnega dejanskega uspeha. Dognati neko stanje in njega korenine, še davno ne pomeni ozdraviti ga. Tudi so bila njemu, kirurgu, čigar nož je opravljal jasno, snažno delo, enostranska miselna pota psihoanalize neužitna, in tako je predpisal šport, ribje olje in svež zrak.
»Vojno dete,« je rekla Irena. Mislila je na noč v bruseljskem coprniškem kotlu, ko je spočela, na ure stiske, ko je porodila in mesece strahu, ko (ga) je nosila in dojila Sicer pa je bil poland večji in močnejši od večine otrok iz časov lakote ter izredno nadarjen za vse vrste športa.
Doktor Hain bi rad dobil bratce in sestrice za svojega sina, a kazalo je, ko da je oddala Irena že v lem edinem, lepem in svojevrstnem otroku vso svojo silo razploditve. Ob tej točki njunega zakona se je namerilo, da je prišel Kurt Planke kot dobrodošel Rolandov tovariš v hišo. V čudnih okoliščinah je našel doktor Hain spet svojega narednika. K dolžnostim njegove službe je spadalo, da je predvajal operacije slušateljem medicine, ih tako je operiral neko jurto precej zamotan slučaj žolčnih kamnov. Čeprav je bilo to navadno, rutinsko delo, je občutil ob -vsaki operaciji enako’radost nad snažnim rokodelstvom. K0 je Hain vstopil v operacijsko dvorano, je bil človek, ki naj bi ga operiral, že v narkozi in ves prekrit z belimi prti, ki so puščali samo operacijsko polje prosto Tako se je zgodilo, da je zdravnik operiral, ne da bi bil vedel, koga. šele drugi večer, ko je na svojem obhodu prišel tudi do tega bolnika, je videl, da je bil Henrik Planke, njegov nekdanji narednik, slaboten, zelen od posledic narkoze in ves potrt. Namah je vstal pred obema spet čas umika, tovarištva, skupne nevarnosti, in za trenutek sta bila oba spet v drugem svetu, v moškem bojnem svetu, o katerem niso ljudje 'doma ničesar razumeli. Planke se je preselil iz skupne sobe v sobo, ki jo je. delil samo še z nekim drugim bolnikom. Doktor Hain je osebno nadziral njegovo okrevanje in kmalu postavil svojega narednika spet na noge »Zdaj se počutim kot nov,« je rekel Berlinčan, čigar dobrodušni tjulenski obraz je kmau spet dobil nekaj barve. Bil je bolnik bolniške blagaine; kot delavec v tovarni gumijastih obročev je spadal pod zaščilo novega zavarovalnega zakona. To je bil eden tistih zakonov, ki so povzročali mnogo nemira. Podjetniki, ki so morali plačevati mesečne prispevke, če so bili njih nameščenci bolni ali ne, s0 tožili nad to obremenitvijo. Še bolj so se pritoževali nameščenci, ki so jim odtegovali nekaj odstotkov njih tedenske mezde. Najbolj so tožili bolniki, ki so bili globoko prepričani o tem, da se zdravniki ne ukvarjajo toliko z njimi in da jih puščajo enostavno iz hudobije umreti.
Še zmerom, pet let Po sklepu miru, se je tresla Nemčija kakor v krčih Inflacija fantastičnega obsega je iz dneva v dan zmerom znova bolj razvrednotila denar. Človek je plačeval z miljardnimi bankovci, kar je bilo nekaj pfenigov vredno. Razšopirilo se je novo bogastvo, smešno in brez tradicij, med tem k0 je trpelo dobro, staro meščanstvo pomankanje v vsem, v hrani, premogu, stanovanju in spoštovanju. Dokler niso naposled priskočili prejšnji sovražniki bolni deželi na pomoč in je jela politika sporazuma uvajati boljše čase. In da se je Nemčiji bolje godilo, se je videlo predvsem na razcvetu umetnosti, kajti glasba iii knjige in dobro gledališče so Nemcu važnejši od kruha. Svoboden zrak je zavel po Berlinu in skoraj je bilo Videti, ko da bo iz krvavega vojnega gnoja pognala' resnična demokracija.
Prav ob času navideznega vzpona pa je nastopila nova težava: dežela je bila premajhna, prepolna ljudi, ki so delali in proizvajali, več nego je potrebovala Velike .tovarne,,vezane na tarife, ki so jih predpisovale strokovne organizacije, so pričele odpuščati delava stvo.
Prežihov Voianc bo za večino Primorcev čisto novo ime. Ni ču da. Saj je bilo še pred dobrimi de eetimi leti prav tako novo v Ljub Ijani in drugod po Sloveniji in marsikdo je šele zadnje čase zvedel zanj. Vendar je t0 pisatelj take moči in danes že splošno priznan kot naš najboljši živeči pripovednik, da se splača, če ga spoznamo. Zraven tega je doma s Koroške, torej iz slovenskega sve ta, ki je bil podobno kot Primor ska in v nekaterih pogledih št bolj v neprestani nevarnosti pred pohlepnim in nasilnim tujcem.
O Prežihu vemo prav za prav bolj malo. Leta 1935 je priobčila Te vij a «Sodobnost» njegovo novelo «Boj na požiralniku». To je ilo odkritje. Novela je bila pisarn, izredno krepko. V pripovedovanju življenja, v slikanju ljudi ki se ubijajo z neplodno in zavratno zemljo pod koroškimi gorami, je bil realizem .velike lahko rečemo veličastne vrste. To delo in tista, ki so mu sledila, so zbudila veli ko pozornost. O pisatelju smo zvedeli. pa še to postrani in zaupljivo. le to, da je njegovo, pravo ime Lovro Kuhar. Ime »Prežih« si je dal po svojem domu »Voranc« pa je koroška oblika za na šega Lovrenca. Zvedeli smo. da je samouk, da se je moral zastran preganjanja umakniti iz stare Jugoslavije. da je bil zaprt tudi v Nemški Avstriji.
Lovro Kuhar se je rodil 10. avgusta 1892. na Prežihovem vrhu pri Kotljah pod Koroško goro Peco, znano iz pripovdk o kralju Matjažu. Njegov oče je bil najem nik. Zemlja, na kateri so živeli, je bila slaba in če so se hoteli na nji preživeti, so morali garati ko črna živina. Vendar si je oče s pridnim delom prislužil majhno kmetijo. Sin je moral biti za pastirja. pozneje za tesarja ih dninarja. V domači hiši so imelj md-horske knjige, ki jih je rada prebirala mati, nič manj pa ne sin Prebiral je zgodbe in pesmi ki so ga mikale, da bi tudi sam kaj podobnega 'napravil; zraven pa je spopolnjeval svoje šolsko znanje. V hišo pa je prihajal tudi družinski list Domači prijatelj, kj ga je urejala pisateljica Zofka Kvedrova in so vanj prispevali tudi začetniki. Mladega fanta je zamikalo. da bi se tudi sam poskusil s pisateljevanjem Medtem, ko bi moral pripravljati steljo in reza-nico za živino, je kdaj ukradel čas in#pisal.
Pa je prišla svetovna vojna. Moral je na fronto. Ker ni videl zakaj bj se moral vojskovati, je dezertiral in bil seveda zaradi tega v odsotnosti obsojen na smrt Ko še je vrnil iz ujetništva, je bi! od 1920, do 1930. riamešččn ori Bratovski skladnici v Guštanjii. industrijskem kraju blizu Kotelj Tako jo spoznal tudi življenje domačega industrijskga delavstva. Pri tem je študiral, pisal in politično delal. Ko je 6. januarja 1929 zavladala v Jugoslaviji diktatura in ž njo hud pritisk na opozicijo, posebno še na levičarje mu je kmalu postalo pretesno. Preganjanju se je izognil z umikom čez mejo v Avstrijo. Tri leta pozneje ga je v Celovcu aretirala policija, d« ga izročijo jugoslovanskim oblastem Zasnoval je pobeg, ki se mu jt posrečil in se nekaj "časa skrival pri celovških prijateljih. K0 se to ni več dalo. je v mrzli zimski noči zapustil Koroško in se odpeljal na tovornem avtu v odprtem sodu in še gejloglav na Dunaj. Tako je bil znova no svetu. Medtem je videl, tudi Švedsko, bil v Franciji in se spoznal tud; s francoskimi zapori.
V teh letih je dozorel njegov pripovedniški dar, Novèle ki jih je začel pošiljati ‘v revijo Sodobnost, so pomenjale resnično nov, čas v našem slovstvu Poleg Miška Kranjca in še bolj kot on je uveljavil realizem, stvarno prikazovanje sveta ki ga je bilo treba zdaj bolj ko kdaj koli odkriti in
poudariti. Treba jé bilo pokazati, kak0 živi naš človek, kako se ubija s svojo revščino ki so jo ustvarjale in zmerom večale naše in sploh evropske socialnopolitične razmere: pokazati pa prav tako vero, da bo delovni človek zmagal in si s svojo vztrajnostjo doboje-val boljše čase. Ta stvarnost v opisovanju življenja in la vera v življenjsko silo in prihodnjost malega delovnega človeka označuje na priliko njegove »Samorastnike«, zbirko novel, ki je izšla leta 1938. Tukaj je prikazal koroškega človeka izpod Pece, njegov trdi boj z zemljo, ki po navadi niti njegova ni, z lesom ki mu pije moči, kakor mu jih večkrat pije boj z žensko in otroci. Vendar, naj je ta boj še tako trd. sila v tem malem človeku je kakor neizčrpna. Ta rod je neugonobljiv in se seje naprej kljub vsem oviram in kakor , njim nakljub.
V dunajskih zaporih, kjer so ga držali več ko leto dni, je napisal tudi roman »Požganica«, ki so ga natisnili 1939. Naslednje leto pa je izšel roman »Doberdob«. Ta drugi roman je gotovo naše najboljše večje pripovedniško delo o prvi svetovni vojni. V njem je prikazal znameniti upor slovenskih fantov v Judenburgu, kjer se je splela široka organizacija proti nadaljevanju vojskovanja, pa se je žalostno končala. Zraven tega je tu opisano bojišče na Krasy, kjer so padali naši fantje na domačih .tleh za obrambo oblasti, ki jih je izrabljala in bila zmerom bolj naperjena proti koristim našega naroda. »Požganica« pa je v nekem oziru nadaljevanje Dober-* doba. Tu opisuje domače kraje za časa prevrata 1918. leta, kos socialne revolucije, ki so jo takrat doživeli, zraven, pa boje za Koroško, ki so se končali z nesrečnim plebiscitom.
Ko se je začela druga svetovna vojna se je proti koncu 1939. leta vrnil v Slovenijo, nelegalno seveda in tako tudi živel. Konec 1942. leta pa so ga le ujeli. Belogardisti so že zagnali divji krik, kako si ga bodo privoščili, toda pisatelj je imel srečo, da so tujci še nekam previdno ravnali ž njim Iz ljubljanskih zaporov je prišel v nemške v nevarnih Begunjah na Gorenjskem, od tod v Nemčijo v taborišče, kjer je v Mathausenu dočakal osvobojehje.
Ta čas po osvoboditvi sta izšli — poleg različnih novel v »Ljudski pravici« in drugod — še dve knjigi. Najprej je izšla zbirka potopisov »Od Kotelj do Belih vod«, nato pa obširen roman »Jamnica«, ki je moral čakati konca vojne, da je izšel. Ta roman jo prav za prav nadaljevanje »Požgani-ce«. V njem ’je namreč opisana usoda pisateljevega rojstnega kraja po koroškem plebiscitu 1920,, ko je pripadel Jugoslaviji, nekako rlp druge svetovne vojne.
Vse pisateljevo delo je priča mogočne vere v delovnega malega' človeka. Obenem je priča vere v skupnost vseh delovnih ljudi, ki se mora uveljaviti, da se zasujejo ali vsaj zmanjšajo prepadi med raznimi stanovi in tudi narodi, ki imajo po navadj skupne ali podobne izkoriščevalce nad seboj. Pa tudi pisatelj sam je s svojim nastopom taka nad vse zanimiva priča: iz preprostega kmečkega fanta, tesarja in dninarja se je kot samouk povzpel na eno prvih mešt med našimi pisatelji. Danes je on gotovo naš najboljši živeči pripovednik.	Lino LegHa
Širite Ljudski tednik
6 ■
GOSPODARSTVO
Vlotla stročnic pri povečanju rodovitnosti zemiic
Ko ^ovoiimo o umetnih gno.ii-lih, priporočanro predvsem dušična gnojila (čilski soliter apneni dušik, kalcijev cijanamid. .miom jev sulfat), ker je ugotovljeno da naši zemlji nasplošno primanjkuje dušika. Vsako leto odnašamo namreč s pridelki velike :oličjne te dragocene snovi, katera ima lavno vlogo v prehrani rastlin e zemlji, katera ima dovoljno količino rastlini neobhodne potrebnih hranilnih snovj (fejsfo. kalij, apno) primanjkuje dušika, bo dala le toliko pridelkov, kolikor dopušča dušik sam. To 'e taki zvani zakon »minimuma« po katerem določa količino pridelka vedno ona hranilna snov. katere je v zemlji najmanj. Vzemimo kot primer sestavljen čeber (zložen) iz več dog. Vsaka doga ored-stavlja eno hranilno snov, katero rastlina nujno potrebuje. Čeber napolnimo na primer s ošenico Ta pšenica predstavlja letni pridelek na eni njivi.
Od česa je odvisno, koliko pšenice bo ostalo v čebru?
Jasno je: čim daljše bodo doge tem več žita bo stalo v čebru. Do ge predstavljajo razne hranilne snovi, na primer vodo apno. kalij. fosfor, dušik *itd. Zaman bi podaljšali čebru samo nekatere doge in pustili druge kratke. Žita bi padlo iz čebra. Če torej kmet enostransko gnoji svojo zemljo ba ta obrodila le toliko, kolikor do puščajo ostale hranilne snovi v zemlji. Najkrajša doga v našiii razmerah predstavlja navadno vodo (stalne letne suše na Krasu! Če pa suša ne škoduje, naši zemlji redno primanjkuje dušika
Zaradi velike uporabe dušičnih gnojil se učenjaki in kmetijski strokovnjaki trudijo, la bi iobili, in to čim bolj poceni, večje količine dušika. To delo je zelo težavno, ker je povezano z uporabo velike količine električne energije, ki je' potrebna pri fabrikaciji dušičnih gnojil. Naša atmosfera (zrak) se v glavnem sestoji iz 4/5 dušika in 1/5 kisika.. Iz tega bi sklepali, da rastline, katere se ta-korekoč kopajo v dušiku, dobivajo tega kar direktno jz zraka; vendar stvar ni tako enostavna Večina rastlin in med njimi naše glavne kulturne rastline 'zito, krompir, koruza) dobivajo vso potrebno količino dušika iz zemlje Poznamo pa skupino rastlin, katera izkorišča dušik ki se nahaja v zraku. To so takozvane stročnice (leguminoze) med katere spadajo fižol, grah, bob. grašica lucerna in razne druge detelje. Hazon stročnic izkorjščajo zračni dušik še neke druge rastline. Naša bu kev. bor. kesten in še nekatera drevesa rastejo n. pr. na zelo »mršavom« zemljišču, in vendar dobimo v listju, lesu in plodovih teh dreves veliko količino dušika. Jasno je, da je edini vir dušika za ta drevesa edinole zrak.
Na kak način so to- ugotovili?
Posejali so razne vrste stročnic na zemljišče, ki je imelo zelo malo dušika (ilovnata ali suha pe ščena tla). Ker rastline brez dušika ne morejo uspevati, bi bilo pričakovati, da se rastline sploh ne bodo mogle normalno razviti. Kaj se pa dejansko dogaja?
Pri dovoljni količini vlage in drugih hranilnih snovi v zemlji so se stročnice zelo dobro razvile in dale bogat pridelek, čeprav je zemlji primanjkovalo glavne in rastlinam neobhodn0 potrebne snovi — dušika. Celotno količino dušika so torej rastline - črpale ,iz =~ zraka.
Na kak način izkoriščajo rastline zračni dušik? •
Znano je. da neke rastline med njimi tudi prej omenjene, nosijo na koreninah posebno vrsto izrastkov v obliki zrnja in majhnih grozdov. Za- te izrastke se je spočetka mislilo, da so bolezenske narave, to je. da so nastale zaradi uboda raznih škodljivih živali. Pozneje se jo ugotovilo in dokazalo, da gre le za »gnezdeca« drobnih, s prostim očesom nevidnih bitij bakterij). Te bakterije na poseben in čuden način vsrkavajo dušik iz zraka, katerega' potem rastline pohlepno upijajo. Te bakterije, ki se nahajajo v zemlji vedno v majhni količini, se vgnezdljo na koreninah stroč-
nic in se tu razmnožijo. iJakte rije živijo z rastlino v nekaki ^za jemruisti Rastlina namreč .škrbine bakterije s potreono količino vode in hrane, katero potrebujejo za svoj razvoj, v zameno pa bakteriji' dobavljalo rastlini veliko količino dušika. Takih slučajev vzajemne pomoči (simbioze/ poznamo v rastlinskem življenju še več Tudi med živalmi dobimo po dobne primere Mravlje na primer varujejo svoje »ovčice« listne u-ši. pred različnimi sovražniki: v zameno pa uši izločajo sladek sok katerega mravlje z vso slastjo liživa jo
Da rastlinam v resnici dobavljajo dušik bakterije, ki živijo v omenjenih izrastkih na koreninah se lahko prepričamo na ta način, da izrežemo ali izžgemo izrastke na koreninah Pri tem so takoj opazi, da začne rastlina hirati in večkrat tudi usahne. Tudi na drug način se lahko prepričamo o resničnosti naše trditve. Če posejemo deteljo ali lucerno v sterilizirano zemljišče, t. j. na njivo, v kateri smo poprej z ognjem uničili bakterije (na njivo se potrosi določeno' količino slame ali listja in se zažge; bomo opazili, da te rastline zelo slabo ali sploh ne uspevajo Če isto njivo pognojimo z zrelim hlevskim gnojem ali pa s kompostom, v katerem se vedno nahajajo omenjene baklcrije. hotno kmalu ugotovili, da se stročnice na njivi zelo ugodno razvijajo.
Po teh ugotovitvah se nam vsiljuje zelo važno vprašanje: ali se druge naše kulturne rastline na primer pšenica, krompir, pesa in dr. lahko vsaj deloma okoriščajo z dušikom, ki so ga stročnice preskrbele rastlinam iz zraka?
Dolžnost vsakega živinorejca ,ie, da drži hlev v takem stanju, da živina ne trpi škode, ampak da ostane zdrava. Čistoča odvrača bolezni, a nesnaga jih vabi k sebi; to naj si vsak prav dobro zapomni. Naš; živinoreje« mnogo grejijo v tem, da se premalo ozirajo ha čistočo hleva in na snaženje živine same. Iz nesnage pa izvira mnogo bolezni, katere nevedno ljudstvo pripisuje vražam in čarovnijam; vse to pa nič ne velja Kriv je gospodar sam, ker se ne briga za snaženje.
K snaženju hleva prištevamo kidanje gnoja, nastiljanje, čiščenje in belenje sten, snaženje poda in jasli ter slednjič preganjanje raznovrstnega nadležnega mrčesa.
V nečednih in nesnažnih hlevih se razkrajata gnoj in scalnica ter osmradita ves prostor, kar gotovo ne mqre dobro vplivat« na živalsko zdravje. V zanemarjenih hlevih se živina onesnaži, kožno hlapenje se pomanšja, kopita in parklji se na mokrem gnoju zmehčajo in kopitna strela pri konjih začne gniti. Pri ovcah in govedi se vname koža med parklji/da začnejo šepati. Zadnje konjske noge se okoli hielja vnamejo (rapo), vedna nesnaga povzroča bolezen in pri takih razmerah je zdravljenje skoro nemogoče. Iz navedenega se (Rimo, da hi bilo najnmestnejše, ako bi gnoj ie hleva vsak dan* izkidali, a drugi oziri govore zopet nasprotno. Ce namreč gnoj leži v hlevu, postane veliko mastnejši ter na njivi mnogo več zaleže. Tu smo zašli v nekako zagato. V škripcih smo! Poskusimo se rešiti! Da zadostimo po možnosti na obe strani, v kolikor se sploh more dvema gospodarjema služiti, storimo takole: Ako nočemo konjskih hlevov »»Izkidati« vsak dan, Jih moramo na teden vsaj po dvakrat, Iz go vejth hlevov In
Že stari narodi so vedeli a po detelji zelo dobro uspeva krompir. žito aij repu. Že stari rimski pisatelj Plitiij nagovarja svoj« kmetovalce, naj poclorjejo .deteljo in še nekatere stročnice, češ da se na ta način zelo dobro pognoji zemlji. Že v tistih časih so poznali »zeleno gnojenje« katero tudi danes priporočamo našim kmetom!
Če torej podor jemo svežo deteljo, lucerno ali grašico. preskrbimo zemlji veliko količino te dragocene snovi, brez katere rastline ne morejo živeti in dati zaželenega pridelka’. Rastline ki po zakonih pravilnega kolobarjenja sledijo stročnicam (žito. krompir), bodo izvrstno izkoristile še neizrabljene zaloge dušika, ki so ostale v zemlji. Najboljše je podorati zemljišče v času ko stročnice cvetijo ker se takrat nahaja na koreninah največ bakterij in zato tudi največ dušika.
Gomoljčki pri metuljnicah: a) gomoljček, h) gomoljček v prerezu, e) celica i bakterijami, f) in g) bakterije
svinjakov pa odstranimo gnoj vsakih 7 dni. Ovčje hleve morama očistiti vsaj enkrat na mesec, da nam živali ne zbole. Da se hlevi preveč ne usmradijo, jih moramo često zračiti in po gnoju potrositi sem ter tja nekoliko sadre (gipsa). V ta namen ratino tudi žvepleno kislino, ki je v resnici dobra. Žvepleno kislino — pazi, ker peče —"pomešamo med vodo in s to mešanico poškropimo gnoj. Na ta način dosežemo, do v hlevu preveč ne smrdi in da gnoj ostane dober; žveplena kislina in sadra se namreč spojita z amonjnkom, ga zadržujeta v gnoju ter odstranjujeta smrad.
Kanali, kateri služijo za odtekanje sealnice, se morajo često oprati z vodo ter omesti z metlo. Koristno je, da potresemo v hlevu sem ter tja z živim apnom v prahr; zlasti za svinjake in kur-njake je to potrebno, da se uniči morebitne klice kužnih bolezni. Pred kidanjem gnoja odstranimo s sten ter stropa pajčevino in .prali; vsai enkrat na leto moramo pobeliti zidane hleve, če jele mogoče pa na pomlad in v jeseni. Pri nekaterih zanikrnih živinorejcih so jasili napolnjene do polovice z zemljo ali s staro skisano krmo. Nova krma, katera se meče v take nesnažne jasli, se pomeša s preostalo nesnago, izgubi na okusu in zraven tuga je tudi škodljiva. Snažimo torej jasli kotikorkrat j£ to potrebno, ati bolje rečeno, vsaki-krat pred krmljenjem-
Kokoši ne spuščajmo v hleve; sploti naj bodo kokošje grede od hlevov primerno oddaljene. Kako lahko se dogodi, da poje žival s krmo kokošje perje, katero JI utegne škodovati I-Nadalje zlezejo ponoči kokošje uši (kurje pršice) na živalsko kožo, osobito na ko. nje, jim pijejo kri ter jih nadlegujejo, da nimajo pravega po-
Važnost podoravanja stročnic pa ne leži samo v tem. da zemlji preskrbimo yečjo "količino ene stalne hranilne snovi. Stročnice posebno pa detelje in lucerne, imajo to prednost da s svojimi koreninami segajo globoko v spodnje plasti zemlje in na ta način izkoriščajo vlago in tiste hranilne snovi, katere bi drugače ostale neizrabljene. S podoravanjem stročnic bo prišla v gornjo plast mogle s svimi koreninami doseči razne kulturne rastline (žito krompir, repa pesa). Vrednost zemlje se ceni tudi po količini in kakovosti črne zemlje • 'humusa).
Humus nastaja večinoma z razkrajanjem organskih snovi (listje, trava, hlevski gnoj). Jasno je. da s podoravanjem stročnic- obogatimo zemljo na humusu. Iz vsega kar smo navedli, je razvidno, kakšno važnost ima v poljedelstvu setev stročnic. Setev in oodorava-nje stročnic (zeleno gnojenje) bi se moralo brez nadaljnega uvesti povsod v lahki in peščeni zemlji (Kras), a obenem ne smemo pozabiti, da težko ilovnato zemljo izboljšamo'edinole na ta način, da jo pognojimo z velikimi količinami hlevskega gnoja ali Pa z zelenim gnojenjem. Potrebno ie tudi omeniti, da stročnice v prvem sta diju svojega razvoja, to je. dokler ne zgradijo dobrih korenin nujno potrebujejo nekaj dušika; v zelo siromašni zemlji moramo torej tudi stročnicam nekoliko pognojiti
Stročnice, ki rastejo v zemlji, bogati na dušiku, ne potrebujejo več bakterij in zanimivo je. da v tem slučaju na njihovih koreninah m. opažamo že omenjenih izrastkov.
Dr. Fran Juriševič
čitka in miru. Razen tega povzročajo srbečico, in celo slab tek. živali se' močno drgnejo, dlaka začne izpadati in posledira so brezdtačne luskinaste lise .
Muhe, podgane hi miši so v nesnažnih hlevih navadni goslje. Ti nadležneži so govedu prava preglavica, ker ga neprestano nadlegujejo, jim pijejo kri in jih celo ranijo; osobito podgane so to že večkrat storile. Pripoveduje se namreč, da so izglodale v živo debelo svinjo cele luknje in da so tam pustile svoje Pialo. Sploh pa ti nepotrebni gostje vznemirjajo živali. Delovna živina si ne odpočije dovolj, pitanci se Stabeje rede in molzne krave izgube na mleku. Kako se je po možnosti ogibati teh nadležnežev? Natančna hlevska čistoča največ pripomore, da se v njem ne naselijo muhe, miši in podgane. Ko so se enkrat ugnezdile, tedaj jih je kaj težko pregnati. Poskusimo!
Vse mišje in podganje luknje moramo zamašiti. Nedolžen, a dober pripomoček proti mišim in pod-ganam je tale; V vsako podganjo in mišjo luknjo vlijemo žlico ko-tomaza ali katrana. Podgane se onesnažijo, letajo vse zbegane iz luknje v luknjo in ko vse onesnažijo, zapuste hlev. Se bolje je, če namažemo žive podgane s katranom ter jo izpdstimo,-da onesnaži luknje ; nato vse podgane pobegnejo, ker jim katran smrdi.
Kozel (njegov smrad) baje prežene vse. podgane iz hleva. Nekateri posestniki imajo navado, da nastavljajo v hleve fosfor in še vrsto drugih strupov. To se metil ne zdi pametno, ker bi se lahko tudi živina zastrupila. Za odstranjevanje miši so najboljše smistavo raznovrstne pasti. Muham najuspešneje zabranimo pot v hlev zračenjem, s pridnim kidanjem m sploh s čistočo, V temnem hlevu se muhe ne držijo rade; to.
Kmetijski svetovalec odgovarja
Vprašanje: O škodljivcih na zelju. ( Z. G. — Bazovica)
Odgovor: »O škodljivcih na zelju« je bilo že govora v »Ljudskem Tedniku« v štev. 19 od 31.5. t.l. Zelje ima več škodljivcev, ki napadajo korenine, listje in zeljni ko-cen — tudi sredstva za pobijanj? bolezni so različna. Za točno označitev bolezni pošlji nam v škat-Ijici del okužene rasfune in po možnosti tudi škodljivca. Odgovor dobiš takoj v naslednjem Ljudskem Tedniku«.
Vprašanje:	Nekatere moje ko-
koši imajo na nogah »gobe«. Kakšna bolezen je to in kako se zdravi? (1. L. Bistrica)
Odgovor: Gre za posebno bolezen pri kokoših t. im. garje. Garje (gobe) povzroča majhna pršica uš, ki se zarije pod kožo na nogah Zaradi okuženja (infekcije) se izceja iz rane posebna tekočina, ki strnjena skupaj s kožnimi luskinami povzroča garje. Garje močno srbe in nadlegujejo žival. Bolne noge je treba živali poprej z milom in mlačno 'vodo namakati, da se garje omehčajo (priporočljivo je oviti noge s krpico, namočeno v gosto milnico), in potem se graje odpraskajo. Očiščene noge moramo vsak dan razkužiti s kakim razkuževalnim sredstvom ali pa namazati z mažo, sestavljeno iz kreozota (10 delov) in krcohna (1 del).
Vprašanje: Ali se sme' divji kostanj pokladati prašičem in kako?
Odgovor: Divji kostanj je jako dobra krma, ki je glede redilnpsti skoraj toliko vredna, koj žito. Ne sme se pa pokladati v preveliki meri, ker grenke snovi v kostanju lahko slabo vplivajo na prebavila. Divji kostanj se v krušni peči posuši. potem se izlušči, namaka kaka dva do tri dni v vodi. da izgubi grenkobo, potem se na novo posuši in zdrobi. Divji kostanj je zelo redilen ter zlasti povzroča čvrsto meso. Prašiči, ki hodijo na pašo oziroma, ki imajo večjo možnost gibanja, prenesejo več divjega kostanja kakor oni... kj so vedno v svinjaku. Vrini tega povzroča divji kostanj žejo zato mora imeti z njim krmljena žival do'vo’i pitne vodo.
Vprašanje: Kako preženem govedu uši, ki jih ima po vsem vra tu, po ušesih in celo na vrhu repa ?
Odgovor: Uši se preženejo s to-bakovo vodo, ali pa, še hitreje, z zmesjo iz enakih delov patrole ja in lanenega olja. Ta zmes se s ščetko dobro vdrgnn v kožo in vsaka prizadeta uš gotovo pogine. Čez nekaj dni je delo ponoviti, da se zatrò tudi uši. kj so se pozneje izlegle iz gnid. Pred mazanjem pa je žival dobro ostriči, seveda po listili đe'ih telesa kjer se nahajajo uši, posebno, če ima žival dolgo dlako.
rej zamrežimo okna in zapirajmo vrata ter izpadimo nadležne živalice iz hleva r vejami. J’ prodajalnah ilohimo lepilne pasove, katere pritrdimo na sliop. Prodaja se tudi neko teki cino. tako. zvan «flit». Z nalašč zato pripravljeno škropilnico, ki jo tudi v pro. dajalnah prodajajo, se v popolnoma zaprtem hlevu poškropi in vso muhe popadajo na tla. Nekateri kuhajo orehovo listje ter mažejo s to tekočino- živalsko kožo, |<ar odganja muhe ter umori njih zalego. Veliko muh pokončajo lastovke; zatorej jih ne ' odganjati, ako si hočejo napraviti gnezdo v hlevu ,all v bližini hleva. gMU njič še nekaj proti rnidložnlm muham. Naberimo praprot, zvežimo jo v snopa teh jih obesimo na strop. Kmalu se muhe posedejo v praprot, tako jih je vso črno. Proti večeru, kadar je že do. volj temno v hlevu, vzamemo široko vrečo In zajamemo v njo viseči snop. Ravnati moramo prav oprezno, ker drugače so muhe razprše,
'	Prosen Josip
SNAŽENJE HLEVA

DOMACI ZDRAVNIK
Čuvajte se strupenih kač j
Ni redek slučaj, posebno v poletnem času, da kmetje, izletniki ali lovci srečajo kačo. Čeprav na splošno pretiravamo v presoji nevarnosti, se mi vendar zdi umestno, da opozorim na aktualno nevarnjst.
Pred nekaj dnevi mi je tovariš zdravnik, predstojnik manjše bolnice na Primorskem pripovedoval naslednji slučaj: Zgodilo se je pri nas v gorskem kraju. Zjutraj ob sedmih je nek kmet nabiral vejevje v bližini vasi. Nenadoma se mu je ovila kača okoli rok m ga ugriznila v palec. Možak je slutil nevarnost ugriza in takoj odšel v vas, kjer so mu žene skušale pomagati. Mazale su mu palec z vsemi mogočimi domačimi zdravili od zdravilnih rož do slanine. Kljub pomoči domačih svetovalcev je otekel najprej palec in potem roka. Ko je stanje bolnika postajalo od ure do uro težje, so se domačini le odločili prepeljati moža v bol nico, ki je bila oddaljena od kraja nesreče dobro ur0 hoda, toda šele ob 1 uri popoldne, torej 6 ur po ugrizu kače. Moj tovariš zdravnik je možu nudil takoj vso Strokovno pomoč. Vbrizgal mu je v žilo protistrup in podprl pešajoče delovanje srca z vsemi razpoložljivimi zdravili ponovno in v obilni meri. Toda vse to ni pomagalo, mož je ob 5. uri popoldne izdihnil.
Navedeni primer je zelo poučen. Mož sc je zanesel na nestrokovnjake, ki so samo mudili čas; če bi bolnika takoj odvedli k zdravniku, bi ga ta gotovo rešil smrti.
Vedeti pa moramo, da včasih pretiravamo v strahu pred kačami, kajti vse kače niso strupene.
V	naših krajih, kakor sploh v vseh krk-ških krajih balkanskega primorja, živita dve vrsti strupenih kač. Naše ljudstvo jih imenuje gad in modras. Latinska imena sta Vipera berus in Vipera amodytes Razlikujeta se od drugih kač po rumenorjavkasti barvj-z majhnimi razlikami v barvnih odtenkih in ker imata izrazito trioglate glave in vzdolž hrbta jasno začrtano risbo vijugaste cikcakaste oblike s temnejšimi lisami ob omenjeni črti. Dolgi sta ^4 ('° 1 meter
V	poletju s<« kača 'sonči na skalah navadno zvita v kolobar če se kdo kači približa ali jo celo pohodi, se žival hrani Njeno orožje ida 2 dolga votla 'sekalca v zgornji čeljusti, ki sta v zvezi z dvema mešičkoma napolnjenima s strupom. Ko kiča piči, pritisneta zoba na mošnjiček, nakar se strupena tekočina pocedi skozi votla in koničasta zoba v rano Ncvarhost pika zavisi
0	l količine strupa in od mesta uboda Količina strupa je odvisna od tega, kdaj je kača poslednjič pičila Tudi je strup v po-mla lnem času nevarnejši kot jeseni ati poleti Manj le nevarno, če nas kača piči v roke ali noge kot v vrat. trebuh ali zad-ndeo. Iz roke ali noge potrebu je strup da lie časa. ‘In nridc v življenjsko važna mož ganska središča in da se njega učinek razlije no telesu
Knčjj -drup razkraja beljakovino in pn strokovnih ugotovitvah• je 5—10% kačjih
1	tikov smrtnih
Kq kača piči, zapade bolnik v zaspanost, toži .nad bolečinami, včasih ga muči dražljaj k bruhanju, dostikrat ugotovimo krvavitve sluznice v ustih in drugje. Kraj pika je vselej otekel in plavkaste barve. Bolnik zapade nezavesti, čemur slcdj v nesrečnem slučaju celo smrt.
Kaj nam je torej storiti, ko nas kača piči? če nas je pičila v roke ali noge, bomo skušali najprej odstraniti 'strup iz nje, in sicer tako, da nemudoma rano izsesamo, seveda edinole, če smo si v svesti, da nimamo odprtih ran v ustih Če bi pri tem opravku tudi kaj strupa zaužili, bi se ne izpostavljali nevarnosotj zastrupitve, kajti strup v želodcu je popolnoma neškodljiv.
Da strup kače odstranimo iz rane, ki je po navadi komaj vidna, mesto uboda, lahko s katerim koli ostrim predmetom odpremo zato, da izteče čim hitreje po piku čim več-
Dokler otrok- ne zna govoriti, je jok njegovo edino sredstvo, s katerim nas lahko opozori na svoje potrebe. Nekoliko joka otroku ne škodi, temveč mu celo koristi, ker mu napenjanje, mišic napolni pljuča s svežim zrakom.
Otrok joče, kadar je lačen ali žejen, joče, kadar ima neudobno posteljico, mokre plenice, ki povzročijo rdečo, jako pekočo kožico, kadar ga tišči oblekca ali’ povoji, ker se ne more gibati. Morda je dobil premalo ali preveč hrane, ali je bila prevroča <di premrzla. Lahko pa je tudi bolan ali pa samo razvajen.
Naša beseda
Pri nas čujete na primer: rojen sem 8 marec 'namesto osmega marca, to je osmi dan meseca marca, ali: odpotoval sem 11 junij namesto enajstega junija. Mimogrede omenim, da pišemo pogosto meseca, na pr. meseca februarja se že začenja poljsko delo Govorimo pa navadno tako, da e v drugem zlogu izpuščamo, torej .mesca in ne meseca, kakor na pr. lonca, junca, slepca. Tako tudi lahko pišemo; mesca marca brez e — je torej pravilno. Enakih primerov'j-mamo dovolj: veter — vetra, kupec — kup ca, zajec — zajca, kolek — kolka in ne ko-leka (kakor pravimo: kolkovati-) Le v takih besedah ostane e, kjer bi sicer težko izgovarjali na primer: jezdec — jezdeca in ne jezdea, jazbec — jazbeca in ne jazbca, mrtveca in ne mrtvca, tekmec — tekmeca
ja količina krvi, v kateri se nahaja strup.
Če nam to ne uspe, ali nam to ni mogoče, spodvežemo okončino, prst, roko ali nogo nad mestom pika. S tem zavremo naglo odvajanje strupa v telo in njega’širjenje po telesu.
Takoj nato je dolžnost vsakega, ki ga je kača pičila, ali ki je navzoč pri nesreči, da bolnika čim hitreje prepelje do najbližjega zdravnika ali v bolnico.
Med tem je bolniku v obilni meri nudili alkoholne pijače, konjak ali žganje in močno črno kavo, zato da podkrepimo delovanje srca.
Mesto, kjer nas je kača pičila, lahko namažemo z jodovo tinkturo. Zdravnik pa bo vbrizgal bolniku protistrup in poskrbel z vsemi razpoložljivimi zdravili zato, da bolnika ohrani pri zavesti in mu reši življenje.
Iz vsega kar sem do sedaj nasedel lahko zaključimo, da je najbolj važno pri -ačjem ugrizu,, zateči se čim hitreje k zdravniku po strokovno pomoč in ne zanašati se na neuko, še tako dobronamerno pomoč nestrokovnjakov.
stopnjuje jok do kričavosti,
Cc otrok nc lr*i udobno, joče v presledkih in tožeče ; ko ga damo v suhe plenice, mn popravimo posteljico ter pomaženo vneto kožico z oljem, pa bo kmalu utihnil.
liohm otrok joče nizko in stokajoče in premika glavico z ene strani na drugo.
Otrok, ki ima bolehne o trebillltlcii, ječe glasno in krčevito ter kiCi nožice ob tre. buščkn. Kako težko mora biti otroku, stisnjenemu v povoje, ko bi rad skrčil nožice, pa jih ne more. •
Tlazeajcn otrok joče nepretrgoma in. glasno ter preneha jokati, čim ga. dvigneš.
mora biti lepa
in ne tekmea, premislek — premisleka Takemu e pravimo "polglasni e.
Nasprotno pa imamo v nekaterih besedah v končnici pravi čisti e, ki ostane in ga ne smemo izpustiti. Nekaj primerov : prijatelj — prijatelja, učitelj — učitelja, voditelj — voditelja.
Posebnosti, ki jih je treba poznati, so še brencelj — brenclja, krempelj — kremplja, rabelj — rablja pa tudi rabeljna, škratelj . skratlja in škrateljna, templja in tempeljna tiagelj — nagelj na, datelj — dateljna, apo-stelj apostelja. Te oblike so vse lahko pišejo.
Peti sklon (mestnik) spravlja zelo rad v zadrego tiste, ki hočejo pravilno pisati. Kdor n; poučen, začne dvomiti, ali bi pisal sklonijo om ali em Ne more se odločiti, ali
ti a j piše z vozem, s konjem ali z vozom, s konjom. Kako je s to stvarjo? Zelo preprosto, toda poznati morate pravilo. Pri vseh mehkih soglasnikih v osnovah se piše sklonilo eni, Kateri pa so mehki soglasniki? Poslušajte: pevec — s pevcem, kričač — s kričačem, koš — s košem, mož — z možem, gnoj — z gnojem, koni s konjem, prijatelj s prijateljem. Kdor je praktičen, pogleda, s katero črko se konča beseda, če se končuje s č, š, ž, nj, Ij, piše potem sklonilo em: pevec — s pevcem, kričač — s kričačem. Seve si je treba zapomniti onih pet mehkih soglasnikov. To pa ni težko, študentje so si jih kar prikrojili v stavek, ki se glasi: c češnje že je — zraven še j.
Ponavljani: c, č, š, ž; j.
Kako je torej z onima prvima besedama: voz, konj? Voz ima na koncu z. To ni mehek soglasnik kakor č, š, ž; j — torej pišem z vozom. Beseda konj pa inia na koncu mehki j, zato pišem s konjem,, prvič om, drugič em. Največkrat vam že uho samo pove, kaj je prav.
Rešitev iz zadnje številke :
Izrek: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlini soncem sužni dnovi
Besednica:
brst, krst, prst, trst, Trst
Napis
V neki delavnici $o za proslavo prvega maja pripravili napis, vsebujoč dva stiha „go-riškega slavčka1* Simona Gregorčiča. Napis je sestavljen iz 15 plošč enake velikosti. Plošče še niso urejene ter so v delavnici postavljene v naslednjem redu :
| aznik | j dragi |	1 n1'’ 1	| Ni pr j	S
| življ | | živi |	| ienje |	| naše |	1 enje, |
| bode | | laven |	j dan ! |	1 nai 1	| ti de |
Prestavi plošče tako, da razbrati !		bo možno napis	
Kvadrat
Vodoravno in navpično:
1.	padavina,
2.	ptica,
3.	krdelo,
4.	mohamedanski bog
Odgovarja JOŽE KOREN — Založba Primorskega dnevnika, Trst.
Dr. Robert Hlavaty
ŽENSKI KOTIČEK
Zakaj otrok joče
nizkim glasom, in če ga takoj ne nasitimo,
Ce je otrok talen, joče v zadetku s precej
12	3	4
A j A A | A
č j čJeTe
H j l|l fo O I R I T !'t
jelena ^obilica
(P. Bažov)
V GOZDU POD STRELI
V malem Versinskqm naselju so vse hiše ležale samo vzdolž glavne ceste. Bliže in udobneje je bilo iti po glavni cesti, a zbali smo se veršinske otro Cadi: nabijejo nas in še trnke nam polomijo! Ne ljubijo nas gorjanskih. Odločili smo se, da naselje obidemo za vrtovi, kar pa se je izkazalo kòt zelo neprimerno. Eni vrtovi so bili krajši, drugi daljši, segali so glo-bok« v gozd. Petka se je šalil: »Kako bogati kraji z ostriži! Vrzite trnek, deCki! Tam pod smreko je šCuka! A ti bi belico, kaj? Takoj!« Končno smo prišli do posebno dolgega vrta, ki smo ga obšli in prišli na zimsko pot, po kateri so- poleti bodili na prevoz, pozimi pa so tod jezdili. Široka proga zimske ceste med smrekovim gozdom je bila čudovita. Vsa je bila zarasla z belimi kamilicami, bezgovim grmovjem, rumeno saponarijo, plavimi zvončnicami in malinkastimi ivanjščicami. Med bo-hotnimf cvetovi saponarije so letali neki redki pestrobarvni metulji. Okoli dolgih cvetov ivanjščic pa so žuborelo čebele, godli čmrlji in letale ptičice. Po pestri poljani so se črno vile tesne stezice, delavske poti.
«Dečki, nazaj pojdemo po delavski poti, ali ne? Tam bom natrgal cvetja za našo Tajutko«, je dejal Petika.
»Ali se ne bojiš Lesine?« je vprašal Koljša.
V mraku ne bo zvedel. Povemo veršinskim. prepeljejo nas.«
Ko smo tako sklenili, smo — tekmovaje, kdo bo prej — zbežali po stezicah, ki so bile že dobro izbojene in mnogo jih je bilo. Dolgonogi Petka nas je vse prehitel, kakor pač vedno. Koljša je zaostal. Tam, kjer je lepa poljana prešla v kamenito puščavo, se je Petka ustavil in zakričal:
«Poglej, Jegorša, kakor maslenka teče!«
Nizki Koljša je zares sličil mladi, krepki gobi maslenki. Tekel je naravnost, z vsem telesom sklonjenim naprej; okrogla glava in lasje, tesno ob glavi počesani, bakrene barve, so ga še bolj sličili na gobo maslenko, ki komaj leze iz zemlje.
»Ali si zaostal, mali?«
Kaj še!.Čeprav jaz samo vrsto (ruska dolžinska mera) pretečem, ti pa jezik moliš!«
»In...«
»Nič in! Suvaš z glavo, z rokami mahaš. Kdo neki tako teče?«
»Ali naj se pii tebi učim?« .
»Čeprav bi se pri meni. Nikar ne misli, da je vsa moč v dolgih nogah! Dihanje je pii me-
ni boljše. Vidiš, čeprav nisi tekel, se ne moreš nadihati.«
To je bil star,prepir. Petka je bil v naši trojici nad vsemi. Mršav, dolgorok in z oglato glavo na dolgem vratu naš je lahko vse ugnal. Toda tekel je nepravilno: glavo je sunil naprej in silno mahal z rokami. Oba s Koljšo sva se trudila, da bi ga pregovorila, da bi tekel -po pravilih, a on je žmiril s svojimi črnimi očmi zmajeval z glavo in govoril:
»Eh, vi učitelji! Dajmo, tecimo še!«
V tem sporu smo prešli polovico pustega sveta, lam na desno je vodila izhojena potka ->u^ka Skvarča. Rudnik je bil čisto blizu. Slišati je bilo sireno in celo šum strojev in škripanje kamenja pod drobilnimi kolesi. Po tej cfsti je jezdil neki starec v temno plavi srajci in v dolgem platnenem suknjiču, v pod-šitih škornjih, a brez čepice. Suknjič je imel postrani obrnjen in majal se je kot zastava. Starec je bil lake starosti, ko običajno ne jezdijo več. Gledaje, kako je visoko zamahoval z rokami in se krivil, smo se zakrobotali. a Pet-ka je zakričal: »Jezdec, zelena muha! škornje boš izgubil!« — Videti je bilo, da starcu ni do nas. Niti pogledal nas ni, ko je napravljal konjiča k tovarniški pisarni.
kSo nadaljuje)
àM'dMm
v
Iz junaških dni
DINO PARAGONA
ALESSANDRO DESTRADI
Ciana delegacije Julijske krajine v Parizu, ki s svojim delom seznanja svet z našim bojem, našim trplenjem in krivicami, ki *, se nam dogajajo-
J
V heroičnem odporu ljudstva iz cene A, k; je na lašističnu zverstva, na ‘požiganje delavskih in prosvetnih domov, na zahrbtno pobijanje delavcev in našega slovenskega primorskega ljudstva odgovorilo s splošno stavko, se je vnovič manifestiralo bratstvo med delavcem in kmetom, med podeželskim in mestnim delovnim ljudstvom, med Slovenci in demokratičnim; Italijani. Kmetje so priskočili na pomoč stavkajočim delavcem in dovažali kljub terorju civilne in zavezniške policije v mesto na desetine in desetine vozov vsakovrstne hrane. Ta zveza vsega delovnega ljudstva je garant, da bomo končno le dosegli tisto svobodo, za katero sp naši najboljši sinovi prelivali kri in darovali svoja življenja
^8
m
m
ii
m
m
I
»
i
s
Na mladinski progi
........
% V
Na počitnice v Slovenijo
"i , .	j«.S?'V;-
Pridne roke dan za dnem grade nasip, po katerem bo jeseni stekel prvf vlak natovorjen s premogom iz rudnikov v Brčkem
Bdnovičih
350 otrok iz Trsta in Opčin je odpotovalo v Kamnik na Gorenjsko, kjer bodo uživali gostoljubje bratov v svobodi
Štab »delovne brigade« Janka Premrla-Vojka iz Julijske kra-*	j ine, ki s svojo udeležbo na »mladlnslki progi« v družbi
mladine vsega demokratičnega sveta dela za boljšo bodočnost jugoslovanskega ljudstva	- /
Kmetje so delavcem med stavko oskrbeli hrano
Ljudska samopomoč dela čudeže
»Ne hoda nas ukrotil'«
Složni bomo go’gvo zmagali
V delu ostarel se mora še vedno boriti za osnovne človečanske pravice