c>68                                               Doma in po svetu.
cvetlic. Posebno mi je bil povšeči dečko, kateri je vozil v »karoli« cvetje, ali stre se mu kolo, cvetje se prevrne in on stoji ter gleda, kot da hoče reči: »Kaj pa sedaj ?« Tudi v paviljonu »nad-biskupijskih dobara« vidiš zanimivih rastlin. Tu se vspenja kvišku: »Yucca gloriosa«, ondi razširja široke, razrezane liste lepa »Zamia horrida«, tu raste narezljani »Philodendron pertu-sum«, ondi češljata »Cycas revoluta«, zopet tam peterolistni »Rhapis flabelli-formis« in sto drugih. In tako se je premenil nekdanji živinski trg, potem pa trg za seno — v lep, prekrasen vrt, karv menda tudi ostane.
Cuj, strel z velike realke na Stross-maverjevem sprehajališču! Oglasijo se zvonovi po mestu — poldne je. Po stari kranjski navadi vzamem klobuk z glave in molim, poslušam pa tudi razne zvonove. Jeden mi je zvonil prav blizu; pogledam — nikjer zvonika. Ta zvon je v razstavi; prelil ga je iz starega ubitega zvona stolne cerkve zagrebški zvonar. Zvon ni velik, pa ima krepak in prijeten glas. Čast tudi zagrebškemu zvonarju, čegar novi zvon se sedaj že ziblje v novem zvoniku stolne cerkve.
Popoldne sem pregledaval, kar sem zjutraj le površno ogledal, potem pa sem se tudi sam nekoliko postavljal po razstavi. Razstava, čez dan slabeje obiskana, postala je proti večeru živahnejša, gostilne so se polnile, po stezicah je mrgolelo mladih in starih sprehajalcev, in še vedno so prihajali veseli Zagrebčanje. Zadonela je tu pa tam vesela hrvaška pesem, godba nas je razveseljevala z milimi glasovi. Temnelo je počasi nebo, a razstava se je zdela, da postaja še svetlejša, ker so se užigale električne svetilke. Vse je bilo sedaj bolj čarobno: one cvetke so bile kakor v rajskem vrtu, paviljončki pa kakor male čarovite palačo. Ko je še veliki vodomet začel metati kvišku prekrasno razsvetljeno vodo, sedaj rdečo, sedaj belo, sedaj modro, ko je godba zaigrala znane glasove pesmi:
»Liepa naša domovina«,
in ko je zaradi tega zaploskalo tisoč rok in krepkeje zatrepetalo tisoč src, takrat mi je bilo čudno, a neizmerno milo v duši.
Nisem se kesal, da  sem  te obiskal, ti hrvaška razstava!                        —e.
Češko društvo Jlast".
Dolgo je že, odkar smo poročali o tem društvu (str. 86 in 87.) in obljubili, da bodemo poročali še več. Ker smo v zadregi s prostorom, povemo sedaj le kaj malega, a več prihodnje leto.
Letos je to društvo mnogo in vsestransko delovalo. Vsak odsek, kakor »historicky kroužek«, »socialni odbor«, »knihovni kommisse« je imel svoje delo. Kako se trudi, da bi se sadovi tega dela čimdalje bolj razširili, kaže to, da se je obrnilo do namestništva s prošnjo, da bi smelo prodajati (po trafikah ali prodajalnicah papirja) svoje liste: »Delnicke Novinv«, »Vlast« in »Vvchovatele«. Prvi list stane 1 gid. 60 kr., drugi 4 gld., tretji 2 gld. Izdalo je brošuro: »Kdy jest človek najne-šfasnejši« in jo prodaja po 3 kr.
Jako se trudi društvo, da poveča svojo glavnico. Pa tudi prihajajo mu obilni darovi, kakor kažejo izkazi v »Vlasti«. Književno delovanje ni možno brez krepke denarne podlage. Sprejema pa v dar tudi dobre knjige, katere potem razširja med ljudi.
Dasi je »politika izločena«, vendar se trudi društvo, da pomaga v ostrem in pekočem socijalnem vprašanju.
Takoj iz početka je podpiralo društvo »Vlast« novo društvo, katero se je ustanovilo v Opavi in se imenuje: »Spolek na zakladani knihoven ve Szlesku«. Namen temu novemu, dne 1. julija potrjenemu društvu je, da ustanavlja in zaklada knjižnice na Sleskem.
Ne moremo tajiti, da vneti in verni Cehi res mnogo store za dobro knjigo.
F.  L.
—ra48š$>f>