Izhaja
vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za i n s e r a t e se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja :
za celo leto 4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom:
Ipra viiiàtvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
&
Leto XXI.
V Celovcu, 10. julija 1902.
Štev. 28.
1852—1902.
Srečna je bila za ves slovenski narod tista velika noč leta 1851., ko sta velika dobrotnika našega ljudstva, škof A. M. Slo m-š e k in monsignor prof. Andrej Einspieler, sprehajajo se po vrtu škofijske palače v Šent-Andražu v labudski dolini, ugibala, kako bi mogli slovensko ljudstvo duševno povzdigniti. Tam je dozorel sklep, ki so ga odlični možje preudarjali že prej : osnovalo se je društvo sv. Mohorja, ki je že prihodnje leto 1852. poslalo prve svoje knjige, bolj skromne sicer po obsegu in številu, med uka željne Slovence.
Mlado društvo pa se ob tedanjih težavnih razmerah ni moglo prav razviti, dokler ni bilo leta 1860. preosnovano v cerkveno družbo sv. Mohorja. Veselo je družba napredovala in se krepko razvijala v ponos in neizmerno korist Slovencem! Z največjim veseljem je narod vsa leta sprejemal in vedno še sprejema družbene knjige; radi in z največjo koristjo jih prebirajo v mestni palači in kmetski hiši.
Letos razpošlje torej dična naša družba petdesetič svoj književni dar svojim družbenikom: Slovencem, zbranim pod domačo streho, a tudi rojakom, ki morajo živeti zunaj mej slovenskih dežela!
Spodobi se, da se ob godu zaščitnikov naše družbe, sv. M o h o r j a i n F o r t u n a t a , spominjamo tega izvanrednega dogodka. O velikem pomenu naše družbe pač ni treba obširneje pisati, saj se zaveda vsak Slovenec, kaj nam je družba sv. Mohorja: skrbna učiteljica, dobra mati namreč!
Naj le zaničljivo zrejo na nas, naj se nam le rogajo oni, ki se zovejo „gosposki narod" ; s pravim ponosom jim kažemo na družbo sv. Mohorja, ki je toliko že storila in hoče še storiti za izobrazbo slovenskega naroda, ki mu podaja to, kar mu hoče kruti sovražnik zabraniti : v materni besedi pravo krščansko in narodno vzgojo in iz omiko! Naj le psujejo naše knjige: Mi vemo, da je baš naša družba podala maloštevilnemu slovenskemu narodu toliko lepih knjig, toliko temeljitega pouka, zdrave zabave, lepe vzpodbude, da svesta si zmage sme tekmovati z drugimi večjimi narodi !
Zato se z največjo hvaležnostjo spominjamo onih mož-vzornikov, ki so nam osnovali družbo sv. Mohorja, vseh onih, ki so na ta ali oni način pripomogli k njenemu div-nemu razvitku in napredku. Saj se je letos zbralo pod zastavo sv. Mohorja blizu 8 0.0 0 0 Slovencev in Slovenk!
Prva hvala gre sevé Bogu, Vsemogočnemu, ki je na priprošnjo sv. Mohorja tako bogato blagoslovil delo za svoj narod vnetih mož! Da bi ta blagoslov spremljal družbo tudi v bodoče, to nam izprosita zaščitnika naša, da ostane vedno geslo naše:
„Ne nazaj in navzdol, marveč vedno naprej in navzgor !“
Mi smo zjedinjeni!
(Za god sv. Mohorja.)
Na borbo divjo, brezobzirno Pozivate vi ljudstvo mirno,
Misleč si: „Ž njim bo boj lahàk. Slovenci so zaspani,
In za-se le bori se vsak In vsak le sebe brani.
Med sabo v lastni domovini Se koljejo, so needini.“
Pa vas le vara sodba ta!
Mi smo zjedinjeni In vsi prešinj eni Od enega duh d.
Ne veste, da nas stotisdč Pod eno zbranih je zastavo?
In silna ta je naša moč In sveto nam je naše pravo.
Pod enim svetim praporom Korakamo na boj Za vero in za mili dom,
Za lepi jezik svoj.
Tu kažemo, kaj duh naš more,
Brez tuje pomoči, podpore.
Pod velikansko to zastavo Je ljudstvo naše zbrano,
To naše ljudstvo, krepko, zdravo,
Čeprav od vas teptano!
Pač vi naš rod prezirate,
Da svežih svojih sil Ne more vseh raz Ati,
A rod pogumen, čil Ne neha se boriti.
Kako naj rod naš trepet d,
Ko ž njim je Bog, Gospod vojskd?! Kako brezupu naj bo vdan,
Ko varih dan mu je močan?!
Dà, z nami Bog je vojnih čet In čuva nas zaščitnik svet!
Pod praporom prosvete Stojijo naše čete,
Na praporu pa slika Mohorja je svetnika!
Svetnik za nas v nebesih moli,
Naj duh ne klone nam nikoli,
Naj stotisčč hčerd, sinóv Združuje družbe ene krov!
Franjo Neubauer.
Koroški deželni zbor
in volilna preosnova.
a)	Deželni zbor — ljudstva misel?
Naš ljubi deželni zbor! Kakor daleč leži severni led od južne vročine, kakšen razloček je med rajskomirnim vigrednim jutrom ter med nevarno sneženo burjo — tako daleč se je odstranil koroški deželni zbor od onega, ki bi moral biti po milosti cesarja in postave, tak razloček je med nemškimi zagrizenci, ki so se vsilili v deželni zbor, ter med onimi, ki bi morali tam sedeti in odločevati — po pravici, po cesarjevi volji, po smislu ustave. Deželni zbor je po postavi najvišja postavodajajoča samoupravna oblast dežele. Kar ljudstvo tepe ali teži, to mora čutiti tudi deželni zbor; kar ljudstvo misli, zahteva, mora odmevati tudi v deželnem zboru. Dà, deželni zbor naj je cvet dežele, poslanci ljudstva modrijani in voditelji. Z zaupanjem in radostjo bi morala cela dežela pozdraviti dan, na katerem se zberejo poslanci skupno k mizi, da bi tam mirno in složno delovali deželi v korist in povzdigo, ljudstvu v srečo in razsvetljenje. Deželni zbor naj bi bil najpriljubljenejši zavod: prava duša in misel ljudstva.
Ali je pa pri nas na Koroškem res tako? Ali je zgodovina dosedanjega deželnega zbora res taka, da nam mora ganiti nà-se srca k hvaležnosti in udanosti ? Ali je deželni zbor res ljudstva duša,
dežele blagovodilna misel? Ali je bil dosedaj kos svoji sveti vzvišeni nalogi? Ne! Nikakor ne! Z žalostnim srcem moramo podati ta odgovor! Skrajno žalostno denarno stanje dežele, propad kmetijstva, nàrodne, gospodarske, verske nesreče in škode, nezadovoljnost in razdivjanost — vse toži in preklinja lahko poklicanega, a slabega voditelja: deželni zbor.
Kaj je temu vzok? Kratek odgovor: Možje-poslanci niso tisti, ki bi morali sedeti v deželnem zboru? Oni niso izvoljenci ljudstva! Kdo jih je pa tja poklical?
b)	Ljudstvo voli svoje poslance.
Poslal in poklical jih ni noben poveljnik, ampak oni so bili zato izvoljeni od ljudstva samega! Kako pa more ljudstvo biti tako preslepljeno, da si izvolja take može, ki ne čutijo povsem z ljudstvom, ki so mu tuji in sovražni v najvažnejših rečeh? Kdo voli svojega sovražnika za pomagača, voditelja? To je ravno velikanska rana, vnebovpijoča krivica, večletna nesreča ! In kdo je vsekal to rano, kdo je kriv krivice, kdo prinesel tako nesrečo? Odgovor:
c)	Dosedanji volilni zistem ali red.
Dosedanji volilni red je s silo izvil iz katoliškega ljudstva liberalne poslance; dosedanje volilne navade, po domače rečeno : volilne krivice so nam vernim Slovencem vrinile neverno-liberalne izvoljence. Dosedanja volilna osnova je omogočila, da ima koroško katoliško verno ljudstvo le pet pravih poslancev v preimenitnem zboru, vsi drugi — 31 — pa se ne smejo in ne morejo šteti za „prave“ poslance. Dosedanji volilni okraji, cela volilna geometrija, volilne komisije, volilno glasovanje, volilne kurije, vse to je krivo, da imamo toliko škandalov, nasilstva, sleparije in nesreče pri volitvah! Slovenske okraje so raztrgali, ter konce in oddelke vrgli v nemško-liberalne mreže in vreče (Šmohor, Beljak-Paternijon, Celovec . . . .) češ: razne razkosane oddelke prej zadušimo, kot celokupno moč. Liberalnemu veleposestvu so kar meni-tebi nič podelili krivično, preveliko število poslancev; mestom in trgom in obrtu, ki je pri nas vse liberalno zagrizeno, ravno tabo! Samo ljudstvu, kmetu, pravim prebivalcem dežele — katerih je nad tričetrt, temu so dali samo peti del! In na taki vele-krivični podlagi se vršijo volitve: iz takšnega vira vrejo naši voditelji, postavo-dajalci v deželni zbor!
Ali bo pa to z m i r o m tabo ostalo ? Nesrečna dežela, katera bi bila obsojena v to žalostno usodo ! Ali od nobene strani ne bo pričakovane rešitve? Kdo bo rešitelj? Rešitelj, ki bo pomagal, je pravični volilni red. Zatorej proč z dosedanjim volilnim redom in zahtevati moramo zmirom in povsod, v razgovorih, zastopih, v zborovanjih in po listih preosnovo dosedanjega volilnega reda!
(Konec prihodnjič.)
Koroški deželni zbor.
3.	seja, dné 24. jun. Za potrebne poprave pri zazidanju višarskega potoka, ki bodo stale 6400 kron, dà dežela 640 kron. — Občini Ri-karjavas se dovoli za preložitev obč. ceste na Trobeševem klancu še 100 kron.
4.	seja, dné 25. jun. Dež. odbor poroča, da se je lani pregledalo uradovanje 10 občin. 4 so bile v redu, ena že 6 let ni položila računa. — Poroča se o uravnavi Bele, ki je doslej stala že 62.000 kron. — Za uravnavo globaškega in št.-šte-fanskega potoka, ki je proračunjena na 12.000 kron, bo dežela dala 30°/o> t- j- 3600 kron, če država in mejaši dajo drugo. Dež. odbor mora v prihodnjem zasedanju predložiti podrobne načrte. — Razne uravnave v zilski in leški dolini so pro-računjene na 2,274.000 kron. Državni doneski se zvišajo od 20 na 25 °/o-
Preosnova volilnega reda.
Posl. dr. Prettner utemeljuje svoj predlog gledé preosnove volilnega reda in pojasnuje najprej uzroke, zakaj lani sklenjena postava ni bila potr-
jena. Nato razvija svoje misli o volilni pravici, in pravi, da se mora posvetovanje o novem volilnem redu vršiti že za to, da se večini ne more očitati (!), da ona nasprotuje preosnovi volilne pravice.
Posl. Grafenauer:	Če koroški deželni
zbor prej ni bil slaven, postal je slaven po svoji volilni preosnovi, četudi je ta „slava“ podobna angleški. L. 1896. sem predlagal, naj se prenaredi deželni volilni red. Ta predlog se je odkazal deželnemu odboru, da on napravi novo postavo ter jo predloži v prihodnjem zasedanju. Večina je takrat, ker se je zahtevala direktna in tajna volilna pravica z vsako občino kot volilnim krajem, zahtevala, naj se samo občine s 1000 dušami pripoznajo kot volilni kraji. V razpravi se je posrečilo to število duš znižati na 500 duš. Ko bi se takrat ta predlog sprejel, bi bil nov volilni red že narejen. Ljudstvo potrebuje olja in vina za svoje rane; šest let že čaka ljudstvo na pravično volilno preosnovo, a danes mu nič drugega ne moremo pokazati, kot popravljene lajne.
Če pa deželni zbor res noče napraviti lastnega volilnega reda, naj pa, ker je že toliko stvarij prepisal, prepiše še volilni red, ki je veljaven v kaki drugi konovini, in sicer kar tistega, ki gospodom od večine na vse veke zajamči poslanske sedt-že! Po vsem, kar se v tem zasedanju godi z volilno preosnovo, spada bolj kam drugam kot v deželni zbor. — Posl. dr. A. Lemiš je rekel pred 5 leti, ko se je prvikrat govorilo o tej stvari : „Saj imamo še časa, da se posvetujemo o pravični in primerni volilni predlogi; saj imamo še 5 let časa.“ Danes pa se more prepričati, kako je z delom. Če že gospodje od večine pišejo zakonske predloge, naj pazijo vendar tudi na to, da bode vlada te predloge mogla potrditi. Zato se strinjam z našo starosto, ki je dejal: „0d nas nihče ne zna delati postav.“ Če je pa temu tako, naj se pa kratkomalo prepišejo postave, in naj jih je tudi napravila krščansko - socijalna stranka, če so boljše, nego stare. Reklo se je tudi, naj se voli poseben odsek, ki ima poročati v 14 dneh. Mislim, da obrok 14 dnij ni niti potreben. „Hudi klerikalci" so se potrudili in so prenaredili nepotrjeno volilno postavo tako, kakor želi vlada in jo je tudi predlagal dr. Prettner, ter zadostuje tudi 8 dnij za posvetovanje. Zato predlagam obrok 8 dnij. Izdelan načrt volilne postave pa je odseku na razpolago."
Za Grafenauerjev predlog glasujejo samo predlagatelj in posl. Einspieler ter Muri. Torej ui dosti podprt. Zoper Grafenauerja govorita dr. Prettner in posebno oblastno posl. Kotz. Ta je hud, ker je Grafenauer dvomil, ali večina sploh hoče pravično volilno postavo. Njegove klobasarije pa so take, da sploh ni vredno, se obširneje baviti ž njimi.
5. seja, dné 30. junija. Za izčiščenje Žile pri dotoku Oselice plača dežela 2500 kron, za uravnavo blaškega potoka 6000 kron; mejaši pa morajo plačati 3500 kron in občina Blače 20.000 kron. — V odsek za volilno preosnovo so izvoljeni : Er. Huber, dr. Prettner, Muri, dr. Art. Lemiš, pl. Sterneck, Kiršner in pl. Metnic. — Pri večini se vidi pač malo dobre volje, da bi pravično prenaredila volilni red. Zato tudi od teh posvetovanj ni pričakovati Bog zna kakih uspehov.
SSSSWS
Gospod pa znajo, gospod!
(Povest iz naših gor. — Napisal Gorjančev Franc.) (Dalje.)
In Medvedov očka je gledal Jerneja od te, gledal od one strani. Jernej se je skrivoma zaničljivo nasmejal. To je opazil Medvedček. Zmajeval je z glavo. „Ne bo kaj prida." Vprašal je Jernejeta to in ono, a ta je molčal kot zid, še pokimal ni. Ugibal je na vse strani. „Bomo pa poskusili." Skuhal je pelina, marjona, dušnice, lipovega cvetja, vse skrbno precedil in dal Vrbniku:	„Tega naj
jemlje po tri žlice na jed, če pa to ne bi pomagalo, pa zares ne vem, kaj bomo počeli ž njim."
Jernej je vzel zdravilo zvečer. Vedel je, da mu škodovati ne more. Drugi dan pa je pri za-juterku ravno tako povešal glavo kot prejšnje dni. Govoril ni, jedel pa malo. Resno se je držal, kot bi ga bili brili. Stari je že obupoval nad sinom; a hotel je storiti še zadnji korak — v župnišče. V veži si je še enkrat popravil ruše, se obrisal in potrkal.
„Noter! No, ali Jerneju še ni jenjalo?"
,Čisto nič. Prej je bil zmiraj vesel. Rad je prepeval, a zdaj že osem dnij ni več zapel."
„Mogoče ste mu pa kako gorko povedali, pa se je razjezil in zategadelj noče govoriti ter nalašč tako dela."
„Bo ti nalašč delal! Osem dnij vendar ne bo molčal, če bi bilo le tako za nalašč. Hm?"
Dopisi.
Celovec. (C. kr. gi mnazija.) Na c. kr. gimnaziji je bil sklep šolskega leta v soboto dué 5. julija s slovesno službo božjo. Letnemu poročilu povzamemo sledeče podatke : Poleg vodje je poučevalo 15 profesorjev, 4 suplentje in 5 pomožnih učiteljev. Profesor Karol Diirr, ki je poučeval na gimnaziji 25 let, je stopil v stalni pokoj. — Poučevalo se je v 12 razredih ter so bili 4 spodnji razdeljeni. Sprejetih je bilo vkup 488 dijakov, med šolskim letom jih je izstopilo 18, ostalo torej 470, t. j. 9 več nego v minulem letu. Korošcev je bilo 364. Po narodnosti je bilo: 383 Nemcev, 85 Slovencev, 1 Lah. Število Slovencev je primeroma pač veliko premajhno ! Po veroizpovedanju je bilo : 442 katoličanov, 21 luterancev, 5 Židov. — Učni uspehi so bili sledeči: Odliko je dobilo 83 dijakov, L razred 300, ponavljati mora skušnje 45,
II.	razred 23, III. razred 16 dijakov, 2 bodeta radi bolezni pozneje delala skušnje. Šolnine so dijaki vplačali 11.640 kron, drugih pristojbin 2450 kron. Štipendije je imelo 48 dijakov v skupnem znesku 9047 kron. — Slovenščina se je poučevala v 6. oddelkih, in sicer je bilo v dveh pripravljalnih oddelkih 22 dijakov (med njimi 1 Šlo-venec), v slovenskih pa: I. odd. 28, II. odd. 21,
III.	odd. 18, IV. odd. 19, vkup 86 (med temi 2 Nemca). Risanja se je učilo 80, lepopisja 78, petja 74, stenografije 85, francoščine 7 dijakov. Pismeni zrelostni izpiti so bili od 2. do 6. junija. Slovenska naloga se je glasila: „Zakaj imenujemo Avstrijo s ponosom svojo domovino?" Ustmeni zrelostni izpiti so se pričeli dné 7. julija.
Beljak. (Ciril-Metodovi kresovi.) Prijetno hladna sapica pihljala je, ko je zatonilo solnce na predvečer godu naših blagovestnikov sv. Cirila in Metoda za gorami. Kateremu zavednemu Slovencu se ni zbudil blagi čut do matere Slovenije, ko se je začelo mračiti, kateri Slovenec ni s trepetajoče veselim srcem čakal trenutka, ki mu bode pričal, da bivajo tukaj ne samo poturice, ampak še v mnogem številu zavedni sinovi majke nam Slave. Poln dobre nade in vesel se podam na hribček sredi doline, kakih 50 metrov visoko, od koder imam krasen razgled; na zahodni in severni strani imam Nemce, na južni in vzhodni Slovence. Komaj storim zadnji korak, že zagledam v daljavi, precej visoko v Karavankah, neki svit, kateri postaja zmirom večji in večji in se nazadnje razvije v orjaški kres. To je bilo nad Rutami. Kakor na povelje, zažareli so zdaj po vrsti na okrog manjši in večji kresovi. Moj razgled je segal od Sovčan nad Podkloštrom dol v Rožno dolino, Rožek, Strmec nad Vrbo in Skočidolski gozd nad Osojskim jezerom. Posebno pridni so bili Žuželčani z Janezom na čelu, posestniki v Rutah in okoli Kepe. Množili so se kresovi kakor gobe in težko je bilo zasledovati svit novih kresov. Po lepoti pa so se odlikovali : trikot nad Rutami, dvojčki na Strmcu nad sedmimi studenci, nad Trupejem in pa na Strmcu nad Vrbo. Najlepši utis pa so napravili trije kresovi, ki so bili enakomerno razdeljeni na hrbtu Karavank, na Trupejevem in Maloščem polju in nad Rutami. Bog živi neutrudljive narodnjake ! Med tem, ko je gledalo oko prijeten svit kresov, pa je gosto donelo na uho močno pokanje topičev, in videl si tudi tu
„Pa urok, pravite, da ima?"
„Po vsi resnici! Bog si ga vé, katera ima tako ojstre oči."
„No, no, če ima pa tak firok, potem ga bomo hitro ozdravili. Ali me boste ubogali in storili, kar vam bom svetoval, če boste mogli?"
„0 rad, rad, če bom le količkaj mogel."
„Dobro. In če bivaš tudi stalo kak stotak?
Vrbnik se je začudil in gledal debelo, ko jari zajec v detelji. „Stotak? — Jaz gospoda ne razumem, kako to menijo."
„Ali se ne bi Jernej rad ženil?"
„Sam bi rad, da bi se, pa če mu ne moreš dopovedati kaj z lepa. Kako ti je trmoglav! Po vsi sili hoče imeti tisto Vidmarjevo Vido za ženo."
„Vidmarjevo Vido? No, saj je pošteno dekle."
„Saj tudi ne pravim, da ne bi bila poštena, pa ne vem, če bo tristo težka. Mlademu Vrbniku bi pač prijala taka, ki bi mu prinesla vsaj tisoč goldinarjev, pa še lepo balo. Kaj ne, gospod ?"
„Je že res, pa Jernej, se mi zdi, ne bi potreboval tako bogate. Jedinec je, dolga pa tudi ni na hiši. Če bi dobil pridno gospodinjo, bi bilo pa vse dobro in prav lahko bi gospodaril."
„Pridna mora že biti, to je res, mlada Vrbnica."
„No, in kdo vam jamči, da bo bogata nevesta tudi pridnih rok? Kaj?"
Stari Vrbnik seje zamislil. Dolgo ni spregovoril.
„Ali ni res?" je nadaljeval župnik.
„Je že res, pa------------“
„Glejte, Vidmarjevo Vido vsi poznamo."
„Pa zdaj sploh ne moremo na ženitev misliti, dokler je Jernej tak, dokler mu urok ne odide."
in tam švigati v temno noč rakete, nekatere v prav lepih barvah. Veselja mi je igralo srce. Prijatelja, ki je bil z menoj, nisem vedel, ali bi ga od radosti objel ali vrgel raz višine. Posebno mili čut me je pa navdajal, ko sem iz števila kresov uvidel, da moji sobrati Slovenci ne spijo. Kajti naštel sem v okolici beljaški, kamor je segalo moje okó, — 54 kresov. Mnogo mi jih pa je bilo še zakritih. Goreli so tako gosto, kakor še nikdar. Dragi rojaki ! Kakor ste se pokazali ta večer, tako zavedni ostanite zanaprej in budite mladino za narodno stvar. Geslo nam bodi: „Naj mili naš nàrod na veke živi, na veke živi!" Spoštovati svoj nàrod, delati za-nj, ljubiti ga, to je naša sveta dolžnost in vsak naj si obdrži v srcu besede pesmi :
„Eno devo le bom ljubil,
Eni zmirom zvest ostal,
Moja ljuba je Slovenja,
Jaz pa Slave z>est sem sin!“
Dobrlavas. (Požari.) V petek dne 27. jun. pogorela je na Škorjancu (posestvo posl. Plavca) velika uta za seno in drva. Ogenj se je hitro razširil in zgorelo je veliko sena in veliko drv in tudi nekaj vozov. Dobro, da je veter pihal proč od drugega poslopja. Zažgal je nek šolar. Dné 29. jan. je zgorela »Rohrmeistrova preša", v kateri je stanoval kolar Toplič, ki ima precejšnjo škodo, ker mu je zgorelo precej lesa. Nobenega človeka ni bilo blizu in zato se ugiblje, da je ogenj nastal v senu, ki je bilo tam spravljeno, in na katero je priletelo v petek — ko je bilo še na travniku — od Škorjanca precej ogla, in da je morda še kakšen ogel tlel. Vsled precejšnje počasnosti požarne brambe se je rešilo to, kar ni zgorelo !
Podjunska dolina. (Požari.) V teku 8. dneh štirje požari! V nedeljo, dné 22. jun., zvečer je pogorelo pri Ugovcu v Kazazah, v sredo pri Go merniku in Gražarju v Štebnu, v petek popoludneje gorel nek skedenj z veliko senom pri rŠkorjancu“ v Lovankah, in v nedeljo dné 29. jun. je pogorelo nekaj od Rohrmeistrovega posestva v Dobrlivasi. Nikjer se prav ne vé, kako je ogenj navstal, ali pri sedanji suhoti se pač lahko vname.
Ruda. (Raznoterosti.) Pred kratkem je šel neki delavec iz Lipice domov. Ker ga je imel malo pod klobukom, ga spanec posili, vleže se zraven ceste v hladno senco in zaspi. Ko se zopet zbudi, vidi ves začuden, da mu je nekdo še nove škornje z nog sezul in odnesel. Revež je moral sedaj bos domov iti. Morebiti si ta nauk zapomni, ter bo zanaprej žganju dal slovo. — Na našo državno cesto, ki je že nekaj let sem bila bolj zapuščena, bo menda po malem prišlo novo življenje. Nekaj pripomagajo k temu že kolesarji, ki se po leti zaporedoma vozijo tja in sem, nekaj pa tudi „avtomobili“ ali novi električni vozovi, ko so vedno bolj pogosto začeli voziti tudi po naši cesti. Danes jih je prihruščalo kar naenkrat čez trideset, pa niso nič spregli in si odpočili, kakor nekdaj stari vozniki, ki so gostirjem, kmetom in konačem precej kaj dali skupiti, ampak so hitro vozili naprej proti Labudu. Pomalem bodo morebiti še cele vlake napravili na naših cestah, za Rudo bi to bilo pač prav, ker imamo tako daleč do železnice v Pliberk. Ne moglo bi se kaj reči zoper to novo iznajdbo, naj se po cesti vozi, kdor hoče, če bi ne bilo toliko nevarno. Ali konji se pred takimi nenavad-
„Prav, prav! Le meni celo stvar prepustite!" reče župnik.
„0 prav rad."
„Pridite torej v soboto popoldne z Jernejem k meni!"
„Da.“
„Torej za gotovo!"
„0 ni treba jim biti v skrbi, da ne bi prišel."
V.
Nestrpno je Jernej pričakoval srede. Silno je bil radoveden, kako je gospod opravil pri očetu. Oblekel je lepo nedeljsko obleko in se je napotil proti župnišču. Solnčna obla je visela že visoko na nebnem svodu in je v obilni meri razsipala blesteče žarke na širno božjo zemljico. V grmovju so krožile drobne ptičice vesele pesmice. Bil je vesel dan. Tudi Jernej je bil vesel. A vendar se je bližal s strahom župnišču. Ko bi bil oče ostal trdovraten napram vsemu prigovarjanju župnikovemu. Take in enake misli so se mu porodile po glavi, ko je strahopetno odprl župnijska vrata.
„No, mislil sem, da te ne bo. Dolgo te že čakam."
„Nisem mogel prej. Oče je bil doma, zdaj pa je odšel na sejem. Kako pa so opravili gospod župnik?"
„No, no, ali te to tako čudno skrbi?" Povedal mu je vse, kako in kaj.
Misliti si morete veselje Jernejevo. Radosti mu je poskakovalo srce. Najrajše bi bil glasno zaukal, da se bi bilo razlegalo daleč po gorah in dolinah, da bi bilo od sivih skal odmevalo, — a bil je V Župnišču.	(Dalje sledi.)
nimi vozovi močno plašijo in se največje nesreče morejo zgoditi. Dokler imamo toliko železnic in brzovlakov, bi bogati gospodje pač s tistimi mogli biti zadovoljni in se tam vozili, ceste pa kmetom in navadnim ljudem prepustili. — Pretekli p#n-deljek, t. j. 23. jun., našla je tukajšnja deklica na državni cesti poleg Rude zavitek z raznimi rečmi za potovanje. Ker se je malo prej avtomobil, na katerem so sedele štiri osebe, memo peljal, so prej ko ne te ta zavitek zgubile. Najbolj bodo pogrešale certifikat ali vozni list za vožnjo na južni železnici do Dunaja in zopet nazaj, ki se je tudi v zavitku našel in stane celih 60 kron. Kdor je ta zavitek zgubil, naj se pri župnijskem uradu na Rudi oglasi.
Dob pri Pliberku. (Veteranska sv. maša.) Na god sv. Janeza Krstnika, dné 24. jun., so obhajali pliberški in okoliški veteranci (dosluženi vojaki), ki so se udeležili vojsk v letih 1859, 1866 in 1878, spomin omenjenih krvavih bojev v naši vasi. Sv. mašo je daroval v naši cerkvici čast. g. Jožef Dobrovc, in sicer za že rajne in še žive, ki so se bojevali v teh vojskah. Po sv. maši smo se zbrali na majhno kosilce pri Likebu, kjer so se vršili primerni nagovori, in se je sklenilo, da se obhaja enaka slavnost prihodnje leto pri Božjem Grobu, kamor se bodo povabili tudi drugi vojaki iz Pliberka in okolice. Misel, obhajati odslej naprej vsako leto spomin na vojaška leta s cerkveno slovesnostjo, je gotovo vse hvale vredna. Tako se ravnajo naši vojaki po besedah Jezusovih: „Dajte Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega".
Prevalje. (Slovenci-katoiičani! Svoji k s v o j i m !) Iz Trsta vsiljuje svojo kavo, riž, čaj itd. neki Hugo Veit Jung v vsa župnišča kot katoliška tvrdka. Kakor pa znano, razposlala je „evangeliška zveza" (evangelischer Bund) letno svoje poročilo, v kojem navaja kot „Predigtstationen“ tudi Prevalje (!) in Kotlje (!!). To poročilo sprejela je gotovo tudi tvrdka Jung Veit Hugo; zato je poslala svoje cenike na „evangelisches Pfarramt" v Prevaljah kot „christliche“ tvrdka. Tako menja „katolik", kakor se v ceniku imenuje, svojo vero in značaj! Dovolj imamo slovenskih tvrdk ; zato ostanimo pri njih in varujmo geslo, katero tolikokrat ponavljamo :	Svoji k svojim !	—j.
kotmaravas.^ (Žganje. — Letina.) Kar pravi dopisnik iz Št. Vida v podjunski dolini v 26. štev. „Mira“, velja tudi pri nas. Skoraj na vsaki vasi se nahaja štacuna, kjer se prodajajo potrebne in nepotrebne reči, posebno pa se toči smrdljivi špirit in žganje, kateremu so ljudje čez mero vdani, posebno mlajši kmetje. Sekajo gozdove, delajo lahkomiselno dolgove, zapravljajo dragi čas in koliko jih mora zavoljo pijače v prezgodnji grob ! Zraven pa ljudje tožijo črez slabe.čase, kar se seveda ne dà tajiti; plačila naraščajo od dné do dné, delavci in posli so zmiraj dražji, pa saj jih skoraj dobiti ni. Gotovo bi bilo boljše, ko bi posebno mladi ljudje rajši zahajali v cerkev, in iskali kratkega časa pri branju lepih, posebno Mohorjevih knjig in poštenih časnikov, pa ne pri smrdljivem žganju, kartah in keglanju. Koliko več mira, zadovoljnosti in božjega blagoslova bi bilo med nami! — Letina pri nas menda ne bo posebno dobra. Vsled maj-nikovega deževja, snega in mraza je vse zaostalo. Sadja ne bo skoraj nič razun nekaj jabolk. Sirk je redek, pa še ta ne raste. Rž še lepo kaže, pa vsled deževja menda zrnja ne bo veliko. Vigredna setev dozdaj še nekaj lepše kaže, če nas Bog pred hudim vremenom obvaruje. Detelje in sena smo malo nakosili, ker se nahaja po travnikih že več let sem črv, ali kakor pri nas pravimo podjed. Krme za živino bo malo in gledamo torej s strahom v prihodnjost.	—r—
Rožok. (Zahvala.) Kakor vsako leto, tako je tudi letos naše veteransko društvo obhajalo spomin vojske na Laškem iz 1. 1866., in sicer dné 20. junija. Vsako leto udeleži se društvo službe božje za svojeN vojski padle tovariše. Letos smo se zbrali v Logivasi, in sicer okoli 50 mož z banderom. Po sveti maši je imel g. župnik Singer tako ganljiv nagovor, da so nam solze stale v očeh in vendar so bili med nami že stari možaki, ki so slišali krogljice žvižgati. Tako lepe slovesnosti še nismo imeli in zato tem potem č. g. župniku Singerju izrekamo svojo najsrčnejšo zahvalo ! Veteranci.
Rožek. (Ne m š kut ari j a.) „Bum-bum“ ^— tiho! Kaj je to? — vprašajo ljudje. Je-li god g. župana, ali g. župnika, ali g. sodnika? — Nič takega! — „Cin, čin, činarata bum, bum, bum". — Ali bo kakšna komedija? Dà, komedija je bila, in sicer še kakšna! V soboto 21. junija so si izmislili ro-žeški nemčurčki, da so še na svetu in v svesti si, da v njihovih žilah teče slovenska, hočem reči — pristno nemška kri, so zažgali nad Rožekom kres, ali kakor so oni rekli, „Sonnwendfeuer“, da bi menda svetu pokazali, daje Rožek že na Pruskem. Pa opekli so se. Pravega, poštenega Nemca ni bilo zraven, ker jih je bilo gotovo sram take komedije, in zato so ostali doma. Udeleženci so bili vsi rodom Slovenci, a poturice. Dokaz: vpili so „heil“, govoriti
pa si že od daleč slišal le — slovensko. Najboljša pri celi reči je bila godba: harmonika in veliki boben s činelami, ki je nekatere udeležence spremljala v gostilno, vzadi pa so fantje peli slovenske pesmi. Res prava komedija! Heil!
Rožek. (Vihar. — Ogenj.) V sredo dné 2. julija ob 1. uri popoludne nastal je pri nas velik vihar, ki je po gozdih več dreves s koreni izrul. V župnišču je odlomil debelo orehovo vejo. V nevihti je samo dvakrat zablisknilo, a ta blisk je bil hud. Strela je udarila v Kranjčev skedenj na Bregu, ki je bil takoj v plamenih, in od njega se je užgala tudi hiša. Vsa vasica je bila v veliki nevarnosti. Požarna bramba rožeška je bila prihitela na pomoč, toda obojega poslopja ni bilo več mogoče rešiti. Nekaj pohištva iz sob pa so brambovci še rešili. Posebno sta se odlikovala Ciprov Pavelj in Ciperle, ki sta se z nevarnostjo življenja podala v gorečo hišo. Za to jim gre hvala. Živino in drugo pohištvo so sosedje že prej rešili. Brambovci so mogli zabraniti, da se ogenj ni razširil tudi na druge hiše. Iz precej velikih poslopij štrli v nebo samo še ogorelo zidovje,. Posestnik g. Seidl je bil zavarovan.
Št. Jurij ob Žili. (Kres.) Po krasnem solnč-nem dnevu 4. julija nastopil je pomenljiv večer, kateri je moral zmedenim nasprotnikom slovenskega rodil na Žili dejanski dokazati, da še niso vsi zilski Slovenci postali „judeževi" bratje, da v njih prsih še gori ogenj žive vere in ljubezni do onih, ki sta sveto Kristusovo vero oznanjevala med Slovani — nastopil je večer, ki je pozdravljal v mnogoštevilnih kresovih praznik sv. Cirila in Metoda. Po celi Žili so žareli kresovi in pravi Slovenci so se veselili tega prelepega večera. Posebno pozornost pa sta zbujala kresova v Šentjurju in v Črešnjah. Pri prvem kresu so se dvigale rakete v mično lepih barvah in so v temni noči oznanjevale na daleč nekako tako: „da še živimo in se čutimo kot verne kristijane in avstrijske Slovence ob Žili" ! Med mnogimi gosti Ciril-Metodovega kresa smo z velikim veseljem opazovali odlične goste iz Plajberga. Pri drugem kresu v Orešnjah so pokali možnarji, da so čuki in ponočne sove se zarile v svoj brlog, sove namreč, ki imajo človeško podobo in so žal sovražniki govorice slovenske. — Daj nam po krasnih kresovih ljubi Bog doživeti, da bi videli v prsih vsakega Slovenca goreti tak ogenj, ki bo kazal odurnemu nasprotniku, da Slovenec je tudi človek, ki ima zvrševati svoj poklic na zemlji in ima sveto dolžnost braniti svoj obstanek in svojo nàrodnost!
Ukve. (Planinska šola, — mučenje otrok.) Kakor znano, so pri nas napravili šolo na planini, seveda nam kmetom v škodo. Letos smo imeli sneg celi mesec maj, ali planinska šola se odpre že prvi dan meseca maja. Otroci seveda niso mogli hoditi v šolo, včasih so bili samo trije najbližji v šoli. Ob tako slabem vremenu in tako slabih potih seveda ni mogoče otroke tako daleč pošiljati v šolo, in tudi postava tega ne more tir-jati. Pa vendar so nas nekatere naši šolski predstojniki na odgovor poklicali, pa samo nekatere, zakaj ne vseh? Ali samo nekatere veže postava? Tudi naši otroci so izpostavljeni nevarnostim kakor drugi. Nek fantič je padel tako nevarno, da je pri bajti obležal ranjen, in drugi otroci so mu morali rano izpirati. Naši otroci morajo bosi v šolo hoditi in pa še tudi lačni, ker tako zgodaj ne moremo jesti polente, kruha jim pa kupovati ne moremo, ker ga tu tudi pridelovati ne moremo. Žalostno gledamo zato za svojimi malimi otroci, ko odhajajo od bajte. Če otrok zboli, kdo trpi? Otrok in stariši. če je otrok res bolan, a ima spričevalo od zdravnika, nič ne pomaga: kazen za zamudo se mora plačati. Krščanskega nauka tudi nimamo prav za prav v planinski šoli, ker ga samo učitelj vsak teden eno uro uči, ker gospod župnik ne more na planino. — Gotovo nismo nasprotniki učenja in šol. Ali prav in pametno naj se uredijo, da se po njih ne mučijo otroci in stariši!
Prošt Lovro Serajnik f.
Vsi slovenski listi so več ali manj obširno poročali o smrti pokojnega g. prošta Serajnik-a. „Slovenec“ n. pr. je prinesel o njem daljši članek, tržaška „Edinost“ pa je pisala:
„Iz Tinj na Koroškem prihaja žalostna vest, ki gotovo pretrese do srca vsakogar, ki je poznal njega, ki je v soboto zatisnil tamkaj svoje trudne oči! častita prikazen je bil 94letni inful. prošt ko-legijatnega kapiteljna velikovškega itd., Lavrencij Serajnik, pojava, ki te je silila v pravo, resnično, iskreno spoštovanje. Življenje pokojnikovo je spolnilo skoro eno stoletje — že ta okolnost te sili, da upogneš glavo v spoštovanju. Koliko bojev, koliko razočaranj, koliko boli je doživelo to srce v tolikih letih, v življenju, ki se je res podaljšalo do skrajnih mej ! Ali ni utrujenost, ki bi bila umevna po tolikih borbah na življenja poti, ni breme mnogih let nista mogla škoditi, ki je živo žarela v srcu pokojnikovem, iskri ljubezni do svojega tla-
čenega nàroda. Kljub tako visoki starosti se je pokojnik do zadnjega živo zanimal za borbe in stremljenja svojega nàroda, in ne mené se za breme let, ki je je moral nositi, smo ga videli do nedolgo prihajati na važne sestanke. Tako nas je uprav ganilo, ko smo na vseslovenskem shodu v Ljubljani videli tega častitljivega starčka, kako je z vsem zanimanjem sledil razpravam. Dà, o pokojnem proštu Serajniku velja v polni meri, da je zatisnil svoje trudne oči! Utrujen po nenavadno dolgem življenju, polnem ljubezni do svojega nàroda in z isto spojene moreče skrbi — je legel pokojni Serajnik k večnemu počitku. Živel je dolgo in živel je — v ljubezni in zvestobi do svojega nàroda. Ti nàrod pa si dolžan, da pokojniku ohraniš hvaležen, blagoslovljen spomin!!"
„Slovenski Gospodar" je pisal: „Koroški Slovenci žalujejo za možem, na katerega so zrli kot
vzor značajnosti in čistega rodoljubja.........Ob
slabih in hudih časih koroških Slovencev stal je vedno zvesto pri svojem nàrodu, kateremu ravno na Koroškem usoda ni bila nikdar posebno mila. Bil je iskren prijatelj šolske mladine in goreč duhovni pastir. Cesar je odlikoval njegove zasluge za občni blagor, da mu je podelil red železne krone III. vrste. Svetila mu večna luč!"
»Domovina" pravi: Koroške Slovence je zadel hud udarec. Zatisnil je na veke oči eden najblažjih mož, eden onih redkih sinov Korotana, ki je vse svoje življenje posvetil mili domovini in hasku zatiranega svojega roda, Slovencem. Lavrencij Serajnik menda ni imel sovražnika, saj pa je bil tudi blag in postrežljiv do zadnjega. Visoko starost, 94 let, dodelil mu je Vsemogočni, a zemljanom je vendar prehitro prišel čas ločitve. Njegovo delo bilo je koristno, zato pa je našlo priznanje. Blag mu spomin!"
Novióar.
Na Koroškem.
Udom družbe sv. Mohorja. V soboto dné 12. julija je god visokih zaščitnikov naših, sv. Mohorja in Fortunata. Želeti je, da vsi udje-duhovniki ta dan opravijo po družbenih pravilih jim priporočeno sv. mašo. Letos obhaja družba tudi petdesetletnico svojega obstanka. Tem povodom bode v C e-lovcu služba božja, in sicer v nedeljo dné 13. julija v cerkvi sv. Duha. Ob S. uri je slovesna sv. maša, kateri sledi slavnostna prepoved. Ude iz Celovca in okolice vabimo, da se sv. opravila v čim naj večjem številu ude-ležč. — Ob tej priliki naznanjamo tudi, da smo letos dosegli doslej najvišje število Mo-horjanov, katerih je malone 80.000. Slava!
Ciril-Metodovi kresovi. Lep večer je bil
4.	julija. Slovenski Korotan je ta večer zopet pokazal, da še živi, in to po kresovih, ki so tako mogočno žareli v proslavo naših slovanskih blagovestnikov, sv. Cirila in Metoda. Globoko se je ukoreninila pri Slovencih navada, da ta večer zažigajo lepe kresove in vsiljivi nasprotnik te šege tudi s svojimi „Sonnwendfeuri“ ne more izpodriniti! Iz Celovca se je videlo nad trideset kresov, gotovo častno število, tako da je celo uradna „Celovčanka“ bila primorana poročati o njih. Do tik pred pragom celovškega mesta jih je žarelo lepo število. V Soteski nad Podstražišnikom jih je bilo videti združenih kar pet, več tudi po hribih nad Vetrinjami, proti Hodišam in ob Vrbskem jezeru. Rožani so se kakor druga leta tudi letos odlikovali. Zažgali so jih večje število nad Mačami, dalje na Macnu, Karlovcu, Žingarici itd. Tudi Ra-dišani niso izostali in od več stranij se je čulo prav v mesto mogočno streljanje. Tudi Celov-čani so morali ta večer spoznati, da Slovenec še živi ! — Od raznih stranij nam poročajo o kresovih. Naj bi slovanskih kresov svit vnemal rojake za trdno in zvesto nàrodno delo, da na prošnjo sv. Cirila in Metoda tudi koroškim Slovencem zasijejo lepši dnovi!
Župnik Jan. Globočnik f. V soboto dné
5.	jul. je po daljšem bolehanju na Peravi pod Beljakom umrl vpokojeni župnik, č. g. Janez Ev. Globočnik. Pokojnik se je porodil dné 2. okt. 1833 v Mošnjah na Kranjskem in bil v mašnika posvečen dné 31. julija 1862. Dolga leta je pastiroval v Pontablju. Pogreb je bil ob obilni udeležbi dné 7. julija. N. p. v m. !
Dnkovske zadeve. Novo mašo bode dné 27. julija v Žabnicah daroval g. Lambert Ehrlich, ki je dovršil bogoslovne nauke v Inomostu. — V Ridau na Zgornjem Avstrijskem je dné 24. jun. umrl g. Jos. H ai n, vpokojeni župnik iz Teisenega. C. g. Volb. Serajnik je imenovan za provizorja tinjske nadžupnije. — Župnijo Lolingje dobil tamošnji
provizor g. F. G er s tl. — Kazpisana je do dné 14. avg. t. 1. proštnija Tinje.
Promocija. V petek dné 11. jul. ob 7S12. uri opoludne bode na dunajskem vseučilišču proglašen za doktorja prava naš celovški rojak g. Jos. Ferjančič, konceptni praktikant pri tukajšnji deželni vladi. Iskreno čestitamo !
Osebne novice. Občina Djekše je izvolila g. dež. predsednika častnim občanom. — V Celovcu je dné 6. t. m. nanagloma umrl c. kr. deželne sodnije svetovalec g. Jurij Wagner, star 62 let. Zadela ga je srčna kap in na cesti se je zgrudil onesveščen na tla. Bilje izmed onih v Celovcu vedno bolj redkih sodnikov, ki so zmožni tudi slovenščine. Bil je blag mož in obče spoštovan. N. p. v m. !
Neurje. Požari. V sredo dné 2. t. m. je po hudi vročini prišlo kar nakrat močno neurje, ki sicer ni trajalo dolgo, a je vendar po mnogih krajih napravilo veliko škodo. Silni vihar je ruval močna drevesa, odnašal na mnogih krajih strehe itd. Mnogo škode je zlasti okrog Rude, Beljaka itd. Na Rutah pri Hodišah je strela udarila v neko bajto, ki je pogorela do tal. Tudi v Rožeku je gorelo, kakor poročamo na drugem mestu. Na Srednjem in Zgornjem Štajerskem je toča pobila po nekaterih krajih prav vse. — Dné 3. t. m. je gorelo v Blatogradu. Pogorelo je 5 poslopij, v nevarnosti pa je bila vsa vas. Več oseb je bilo pri gašenju poškodovanih.
Drobiž. Od 16. do 23. julija se bodo v Celovcu zbrali strelci iz cele dežele h skupnemu streljanju. Tudi od zunaj pridejo gostje. Cesar je podaril za dobitke 60 dukatov. — Smodnišnico je hotel razstreliti z dinamitom kočar Jos. Pogoričnik v Hedišah. Smodnišnica je last trgovca Lovrenca Walcherja. Orožniki so nevarnega človeka zaprli. — Pri Celovcu je padel na mostu čez Glino z osebnega vlaka državne železnice sprevodnik Jos. Dolenc ter si zdrobil glavo. Izdihnil je na mestu. Ponesrečeni je bil šele 28 let star in oče štirih otrok. — V Celovcu se je obesil 20-letni hlapec Val. Pacher. — Poštno oddajnico so dobili dné 1. t. m. v Škocijanu.
Po slovenskih deželah.
Mesto pred oltar v smrt. 31 letni arhitekt (stavbenik) v službi pri ljubljanskem stavbinem podjetniku Filipu Supančiču, Oton Heinz, ter za-ročnica mu Marija Asoli sta si dné 23. junija zvečer ob 7. uri kupila poročna prstana pri zlatarju g. Zajcu na Starem trgu. Od tu sta se odpeljala na ,Zeleni hrib“, kjer je stanovanje zaročnice, on na kolesu, ona s tramvajem. Od ulice sv. Florijana naprej je vozil Heinz pred električnim vozom. Ne ve se, kako se je zgodilo: dasi je imel kolesar dovolj prostora, je kar naenkrat ležal tik električnega voza, tako, da zavirač ni mogel pravočasno ustaviti istega. Voz je vlekel Heinza kakih 60 korakov naprej. Izvlekši ponesrečenca izpod voza, so ga prenesli v vežo mestne ubožnice, kamor sta prišla dva zdravnika, ki sta ranjenca obvezala za silo in pa duhovnik, ki mu je podelil poslednje olje in ob enem izvršil poroko ! Priči sta bila vojaški zdravnik in magistratni policijski svetnik Franc Podgoršek. HGnza so prepeljali na to v bolnico, kjer je v torek popoludne umrl. Čudno je na dogodku, da je kolo ostalo nepoškodovano in je obležalo na cesti daleč proč od električnega voza.
Italijanaši na delu. Kakor nastopajo pri nas Nemci proti Slovencem, tako nastopajo v Istri Italijanaši proti Slovencem in Hrvatom. V istrskem deželnem zboru imajo Slovani večino v kmetski skupini in vsled tega jim pristoja jedno mesto v deželnem odboru. Da pa bi Slovan ne dobil tega mesta, zato hočejo Italijanaši razveljaviti izvolitev treh slovenskih poslancev ter jim s tem vzeti ve-večino v kmetski skupini. Tu bi bila dolžnost vlade, da ščiti pravice Slovanov.
Drobne novice. Velik ogenj je bil dné 30. junija v Drnovem pri Krškem na Kranjskem. Ker so bili ljudje večinoma na polju, je ogenj uničil osmim gospodarjem vsa poslopja, zgorelo je vse orodje, hišna oprava, vsa obleka, krma iu nekaj živine. Škode je 30 do 35 tisoč kron. — Dné 29. junija je v Prigorci na Notranjskem utonil osemletni Fr. Mrhar, ki se je šel kopat s tovariši. Tovariši so preplašeni leteli po mater ponesrečenega dečka. Obupana mati je priletela k vodi in brez premisleka skočila v vodo. Ljudem se je posrečilo jo rešiti iz vode, vendar se je tako prehladila, da je sedaj na smrtni postelji. — Z očetom svojega moža ušla je v Mariboru žena železniškega sprevodnika Em. Skrinarja. Možu je pustila tri otroke. — Tržaški namestnik grof Goèss bo baje na jesen odstopil. Mož ob zadnjih nemirih v Trstu ni bil kos svoji nalogi. Primorski Slovenci ne bodo za njim žalovali, ker je vladal popolnoma v italijanskem duhu.
Podpirajte družbo sv. Girila in Metoda
Tržne cene.
V Celovcu, dné 3. julija 1902.
Ime blaga	na birne		na hektolitre		Prignalo se je
	A	V	A	V	
pšenca . .	.	11	75	14	69	— konj
rž ....	9	84	12	30	— pitanih volov
ječmen.	.	. oves .	.	.	5	97	7	37	82 vprežnih volov
turšica . . .	7	90	9	87	— junce
pšeno . . .	14	—	17	50	69 krav
fižol rdeč .	.	—	—	—	—	— telici
krompir . . grah .	.	. ajda . .	.	7	70	9	62	—	pitanih svinj —	prasce
Sladko seno je meterski 40 v, kislo seno po 3 A — o do 6 A 10 v do 4 A 60 v.
Promet je bil slab.
cent po 5 A — o do 6 A v, slama po 4 A
Coterijske številke od 5. julija 1902. Gradec	70	64	71	27	38
Dunaj	24	30	42	88	19

iti®
Vaj-
enca
za špecerijsko trgovino iz poštene hiše in s potrebnim znanjem sprejme
A. Prosen,
trgovec v Celovcu.
l>voje posestev
s stanovanji in gospodarskimi poslopji se prodà v Rutu, občina Hodiše, dve uri od Celovca. Posestvi ste na solnčni strani eno ob drugem, imata 19 hektarov, 88 arov in 64 kv. metrov polja, travnikov, paše in gozda in sta popolnoma uravnana. Prodasta se posamič z vso opravo ali brez nje za ugodno ceno. Franc Brinskelle, poštar, Hodiše.
V najem se dà
pričenši z novembrom 1902 kmetija (polje in poslopje) gradii Tollerberg (Šmarjeta) pri Velikovcu. Obsega 130 birnov posetve, 25 oralov travnikov, sadje za mošt. Več pové Lovro IVoštar v Tollerbergu, p. Velikovec. Koroško.
r.XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX^N
Stanje hranilnih vlog: 1() milijonov kroii.
Rezervni zaklad :
nad 370.000 kron.
S
^ Mestna hranilnica ljubljanska
na Mestnem trgu zraven rotovža
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoludne in jih obrestuje
i»o 4%	_	_ «
Q ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vlož-Q Bili obresti plačuje hranilnica sama, ne da bi ga zaračunila vlagateljem.
^ Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar maloletnih otrok in varovancev.
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice.
X Posoja se na zemljišča po 43/4% na leto* z obrestmi vred pa plača vsak Q dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5u/0 izposoje-X uega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi X dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati X ua leto 6°/o izposojenega kapitala.
X	Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje.
ocxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx:
Tovarna za limotijske stroje.
Kdor potrebuje kak kmetijski stroj, naj se obrne naravnost na tovarno
Konrada Prosch-a,
v Celovcu, Allargasse štev. 19.
jr /• f&h	nasproti c. kr. kmetijske družbe,
. 1 /" -jA kjer se dobijo najnovejše mlatilnice, slamoreznice,
J	gepeljni in razni drugi za kmetijstvo potrebni stroji
1	li ter tudi taki	vodovodi,	ki sami vodo
^	gonijo iz globoko ležečih studencev na zem-
Ijišča, kterim vode primanjkuje. (Glej po
dobo na levi strani.)
Cenike pošilja zastonj.
Za poral>o sadja. Za pridelovanje vina.
za sadni mošt za grozdno vino
Stiskalnice
io delujočim dvojnim tiskalom in uravnavo stiskan
» zmožnost, do 20 odstotkov višjo, kakor
Sadni in grozdni mlini. Stroji za obiranje sadja.
I s stalno delujočim dvojnim tiskalom in uravnavo stiskanja „Herkules“. Jamčimo za naj-p višjo zmožnost, do 20 odstotkov višjo, kakor pri vseli drugih stiskalnicah.
! „ „ . .
P Popolne naprave za pridelovanje mošta, stalne in za prevažanje. Stislcal-è niče in mlini za pridelovanje sadnih sokov. Sušilnice za sadje in ze-* lenjad, lupilce in rezalnice, najnovejše samodejne patent-brizgalnice za grozdje i in rastline „Sypllonia“, izdelujejo in prodajajo z garancijo kot posebnost v naj-
I
novejši, najbolj izvrstni in priznano najboljši sestavi
Pii. Majfartli &
tovarna poljedelskih strojev, livarna in plavž na par.
sa»sij, II/1 Taborstrasse št.
Coni;».
71.
Obdarovani z nad 490 zlatimi, srebrnimi in bronastimi kolajnami.
Obširni ceniki se delijo zastonj. — Zastopniki in prekupci strojev se iščejo.
\^„sss*sMw*/*s*/*/*/*/*/*/*s*/*s*/*/*'*'''*y*/*/*/*/*/*/*/'''/*'*'*"^*/*y*/*'*/*/*/"*/*/*'*/*/*/*/*/"*y'/*/*/*"/*"^^'M/*y*"r''*J'r/*/'*y*''*'''r/*J'"''''‘
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. - Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.