■------~-------■■.wj".»--------
■ ,


\<


/

-ŠT-





Poučna knjižnica „Ljudskega giasu".
I. zvezek:
Fran Erjavec:
Za staro pravdo.

V Ljubljani 1920. Izdal in založil »Ljudski glas*
Za staro pravdo.
-v
Napisal:
Fran Erjavec



V Ljubljani 1920. Natisnila BUčiteljska tiskarna'
52123
O3cot&&y-i
ZA '"'
v
Predgovor.
Ko se je pred letom zrušilo v prah starodavno avstrijsko cesarstvo ter se na njegovih razvalinah ustanovila naša sedanja država, so takoj nastopili najrazličnejši stanovi s svojimi zahtevami in upi, ki jih stavijo v to novo državo. Oglašalo se je tudi kmetsko ljudstvo ter potoni svojih zastopnikov in listov zahtevalo sedaj to, sedaj ono. Ker je pa kmet srce našega naroda in deblo naše države, kmetijstvo pa naše življenjsko vprašanje in težišče vse naše gospodarske bodočnosti, je neobhodno potrebno, da ta naš najvažnejši stan jasno in glasno izpove vse, kar upa, kar pričakuje in kar zahteva od svobodne Jugoslavije. V pričujoči knjižici smo poizkusili zbrati nekaj najvažnejših takih zahtev, ki so življenskega pomena za naše kmetsko ljudstvo In potom njega za ves naš narod.
Ker je pa zgodovina najboljša učiteljica, smo nakratko orisali tudi vso ono križevo pot, ki jo je prehodil naš kmet v preteklih stoletjih, pokazali smo njegov današnji položaj in nato iz tega izvajali
6
zahteve, ki jih stavi kmetsko ljudstvo novi Jugoslaviji. Naš namen je bil govoriti iz srca onim, ki se tega že sami zavedajo, odpreti cči onim, ki so doslej še premalo premišljali o svoji preteklosti In bod?>čnosti ter končno opozoriti na važnost in pomen trdnega kmetskega stanu vso ostalo našo javnost, ki se je za kmeta doslej tako malo brigala in tako malo poznala njegove križe in težave.
Naj tedaj ta knjižica utrdi v zavednem kmetu samozavest, nezavednemu naj odpre oči, v ostali javnosti pa vzbudi zanimanje in razumevanje za zahteve našega kmetskega ljudstva. S tem bo dosegla svoj dobri namen.
V Ljubljani, jeseni 1919.
P. E.
Naša stara pravda.
Vsa nesreča in stoletna sužnjost slovenskega naroda izvira od tod, da fs imel vedno le tujec v rokah pretežni del našega narodnega imetja. Večina naših tovaren je las* nemško-židovskjh kapitalistov in naša najlepša polja so v rokah raznih nemških grofov in baronov. Nemški veleposestnik se je vsedel na naše najgostejše in najbogatejše gozdove, z&to ni čudno, če se je obračal v vseh časih ves srd slovenskega kmeta proti tem pijavkam in izkoriščevalcem. V našem kmetskem ljudstvu je živela le ena želja, otresti se te gospode, ki zanje od slovenskega ljudstva na slovenski zemlji posejano pšenico in jo hodi zapravljat na tuje.
Vs3 naša zgodovina je popisana V prvi vrsti z znojem, ki ga je prelil slovenski kmet-tlačan za svojega nemškega gospoda. Naša povesinica nam tudi pripoveduje, da se je naš kmet v vseh časih
«
zavedal, da mu je bila ta zemlja le ukradena, zato tudi vso našo zgodovino pretresa en sam velik vzklik našega kmetskega ljudstva, ki se glasi: „Zemljo nazaj!"
Ko je pred več kot tisoč leti pri nas kraljeval še slovenski kralj Samo, je bila vsa zemlja last ljudstva. Slovenci smo bili tedaj £e pagani, kar pa ni bilo všeč našim krščanskim nemškim sosedom na severu. Ti niso mnogo opravili, zato so začeli razširjati Nemci med nami vero v Krista z mečem v roki. Po hudih in dolgotrajnih bojih so nam vsilili svojo vero, z njo pa tudi svojo oblast nad nami. V deželo so se počasi naselili nemški plemiči, ki so si sezidali na gričih utrjene gradove. S pomočjo svojih' Vnapcev so poojarmin vse oVoVf&e kmete in se polastili njihove zemlje. Kmet je postal tlačan. Od svojega pridelka si je smel obdržati le en del, drugega je moral odrajtovati tujemu graščaku in poleg tega še obdelovati njegova Polja ter ga braniti pred sovražniki. Pa tedaj se je že še izhajalo, saj graščak ni zahteval mnogo več, nego je porabil za sebe, svojo družino in pa razne vojne davke. Večino drugih potrebščin sta pa kmet in graščak kupovala v mestu za svoje pridelke.
Ko se je pozneje uvedlo denarno gospodarstvo in se posamezne potrebščine niso več zamenjavale za poljske pridelke in živino, attipak kupovale in prodajale za denar, je graščak zahteval od ljudstva vedno več. Čirn bolj se je razširjalo med gospodo razkošje in zapravljanje, tem večja so bila bremena, ki jih je moral nositi kmet. Razuzdanemu graščaku
9
ni bilo nikdar dovolj denarja, zato je vedno močneje izžemal svoje kmete.
To izžemanje je počasi doseglo tako mero, da ga kmet ni mogel več prenašati in že v zgodovini XV. stoletja beremo, da so se kmetje tu in tam uprli svojim gospodom, a taki krajevni punti seveda niso mogli roditi kakih vidnih uspehov. Upori so bili hitro zadušeni in kmetje izročeni še večjemu zatiranju, a uporni duh se ni dal več zadušiti. Kmetje so se vedno bolj ustavljali vedno večjim davkom in bremenom ter vedno glasneje zahtevali starih pravic. „Stara pravda," oprta na „Božje pravo", to je na nauk evangelija, ki nikjer ne dovoljuje tlake in desetine, je postalo njihovo geslo. Ker so bHe tudi vse prošnje do cesarja za uveljavljenje starih pravic zaman, so se začeli pod tem geslom zbirati v „slovensko kmetsko zvezo", ki je uprizorila prvi veliki upor slovenskih kmetov leta 1515. Baje se je tedaj dvignilo po naših deželah ■do 80.000 kmetov, ki so požgali mnogo gradov in samostanov. Cesarska vojska in plemstvo je pa ta upor zadušila, pobesila in pobila upornike, požgala kmetske domove in naložila kmetom nov „puntarski davek".
Misel na upor pa ni zamrla vkljub težkemu porazu. Kar so započeli očetje, so nadaljevali sinovi, le bolj premišljeno in smotreno. Oni so se sedaj že zavedali, kaj hočejo in to je najlepša poteza velikega slovensko - hrvatskega kmetskega upora iz leta 1573. Začel se je ta upor na Hrvaškem, kjer je kruto zatiral svoje podložnike graščak Tahy. Iz
10
tega središča okrog Stubice in Suseda se je začela upon,a agitacija po vseh slovenskih in hrvaških deželah. Uporniško znamenje je bil bršljin in zimzelen, soseske so pa dobivale petelinova peresa, kar je pomenjalo, da se vabijo k pristopu v kmetsko zvezo. Na čelu vsega gibanja so stali trije možje: Maija Chibee, Andrej Paganec in Gusetič, za vrhovnega vojaškega poveljnika je bil pa določen llija Gregorič, rodom Belokranjec, ki se Je v mladih letih borii kot vojak proti Turkom.
Po skoro enoletnih pripravah so se 29. prosinca 1573. prvi vzdignili hrvaški kmetje. Napotili so se proti Štajerski. Osvojili so Krško, razrušili mnogo gradov in pobili brezsrčne graščake.
Pa tudi gospoda ni bila nepripravljena. Zbrali so štajersko, kranjsko, koroško in hrvaško deželno brambo in se na južnem štajerskem, pri Kozjem in ob Sotli, postavili proti upornim kmetom. V prvih dneh svečana 1573. so se spopadli. Junaško so se bili kmetje, na tisoče jih je padlo, a končno so podlegli bolje oboroženi in organiziiani cesarski vojski. Ujetnike so obešali na drevesa pred kmet-skimi hišami. Gubca so oa odpeljali v Zagreb, kjer so ga na javnem trgu posadili na razbeljeni železni prestol in mu zabili na glavo razbeljeno železno krono z dolgimi žrebljL Tako je poginil v nepopisnih mukah Gubec, „kmetski cesar" imenovan.
To je bil zadnji in tudi največji poizkus slovenskih in hrvaških kmetov, doseči „staro pravdo** in svobodo. Niso je dosegli vkljub velikim m strašnim žrtvam. Padle so najboljše moči in zato
11
se pri nas kmetski upori odslej niso več pojavljali. Onemogle je obležalo slovensko telo na polju tega veličastnega socialnega boja. Slovenski kmet-tlačan je bil brezpraven, izročen na milost in nemilost tujemu graščaku.
Isto vlogo kakor gradovi, so po mnogih krajih Igrali samostani ali pa škofijski dvorci, saj se cerkvena gospoda ni prav nič razlikovala od posvetne, ampak jo v boju proti ljudstvu še povsod podpirala. Na eni strani ubogo ljudstvo, ki je garalo ter plačevalo desetino, na drugi strani pa bogata cerkvena in posvetna gospoda, ki je imela v lasti predvsem vso zemljo. Tako ni bilo v tistih časih le pri nas, ampak malone po vsej Evropi in to imenujemo vlado zemljiške gospode ali — fevdalizem.
Šele pod vlado cesarice Marije Terezije so se te neznosne razmere nekoliko ublažile. Ona je z vladnimi odloki iz leta 1747 in 1748 odredila, da se s splošnim popišem dežele ugotovi davčna moč vseh državljanov. Ob tej priliki se je natančno za-znamenovalo, kaj le last zemljiške gospode in kaj podložnih kmetov. Iz tega. popisa je nastal tako-zvani „terczijanski davčni kataster", ki je služil do leta 1819 za temelj pri odmeri zemljiškega davka. Odslej je bila obdavčena tudi gospoda in natančao določena davščina, robota In služnosti, ki jih je bil kmet dolžan odrajtovati svojemu gospodu. Vse to je bilo podložniku močna opora in ga je varovalo izkoriščanja. Oraščak ni mogel več samolastno postopati  z  zemljo in  drugim  imetjem podložnih
12
kmetov. Poseben cesarski patent je tudi določal, da robota nikakor ne sme presegati 156 dni na leto.
V tistih časih so se ustanovile tudi kmetijske družbe, ki so jele pospeševati umno kmetijstvo, podpirala se je sviloreja, čebeloreja in razne domače obrti.
Še z večjo vnemo se je lotil rešitve kmetskega vprašanja sin Marije Terezeje — Jožef II., ne morda iz gole in nesebične ljubezni do kmeta, ampak, ker je spoznal, da temelja državi ne tvori plemstvo, ampak zdrav in gospodarsko trden kmetski stan. Najpreje je uredil kaznovanje podložnikov in določil, da se sme vsak podložnik pritožiti proti odredbam zemljiške gospode. Leta 1782 je odpravil robstvo in vse one vezi, ki so omejevale osebno svobodo, saj doslej kmet ni smel zapustiti svojega zemljišča brez dovoljenja graščaka, se ni smel ženiti in svoje otroke je moral vzgojiti tako, kakor ie ukazal gospod, namreč za — tlačane.
Naslednje leto je nato izdal tretjo važno na-redbo, da se tlaka lahko odkupi z denarjem in poljskimi pridelki. Plemstvo se je vsem tem odredbam močno upiralo, a ni imelo niti od daleč več one absolutne moči kot nekdaj. Na Francoskem je tedaj izbruhnila velika revolucija, ki je radikalno pomedla s to gospodo in njeni vplivi so se čutili tudi pri nas. Ljudstvo je pričelo zahtevati odpravo tlake in vseh grajskih davščin, ponekod celo z orožjem v roki.
To gibanje so kmalu ustavile velike vojske, ki so začele tedaj divjati po vsej Evropi. Francoski
13
cesar Napoleon si je hotel podvreči ves svet in je prišel s svojimi armadami tudi v naše kraje. Kmetje so se pod vodstvom plemstva v začetku precej upirali francoskim oblastem in vojakom, a ti so si z brezobzirno strogostjo hitro osvojili vso oblast. Francozi so takoj zasnovali prav obsežen vladni program, ki bi naše dežele in ljudstvo močno dvignil v vsakem oziru, a njihovo gospodstvo je bilo prekratko, da bi mogli uresničiti vse svoje namene. Veliko olajšavo je prinesla ljudstvu zlasti odprava tlake in raznih drugih služnosti. Ljudje še danes pravijo, da se je pod Francozom kmetu dobro godilo. Napoleon je vso tlako odpravil, češ kaj bo kmet za gospodo trpel, naj sama dela. Ostala je le še desetina, zato so mnogi graščaki obubožali in se zadolžili. Čeprav so vojni časi prinesli prebivalstvu najrazličnejših bremen, je vendar neki visok avstrijski dostojanstvenik pisal tedaj cesarju na Dunaj : „V Iliriji (tako so se zvale naše dežele za časa Francoza) žalujejo samo veliki gospodje po avstrijski oblasti."
Sreča pa Francozom in Napoleonu, ki si je podvrgel malone že vso Evropo, ni ostala vedno zvesta. Premagali so ga najpreje Rusi in tedaj je šla njegova oblast vedno bolj rakovo pot. Izgubljal je eno deželo za drugo in leta 1813 so se morali umakniti Francozi tudi iz naših krajev, kjer so iznova zavladali Avstrijci.
Ti so odpravili domalega vse lepe in pametne francoske naredbe in tudi kmetsko ljudstvo so zopet   izročili  v   roke   graščaku.   Graščak  je   bil
14
gospod, ki je imel v državi vse pravice, dolžnosti pa nobenih. Pri kmetu je bilo pa seveda obratno. Plačeval je domalega vse davke sam. Zlasti težka so bila vojaška bremena, s katerimi je ..Pravična" Avstrija udarila slovenskega kmeta še prav posebno. Na vsakih tisoč prebivalcev so morale slovenske dežele dajati 26 vojakov (druge mnogo manj), kojih službena doba je trajala celih 14 tet Plemiči in graščaki so bili pa seveda oproščeni vojaške dolžnosti. Jasno je, da potem domov vrnivšl se vojak nt bil i.^vadno za nobeno rabo več.
Vpeljali so tudi zopet tlako in desetino. Kmet Je moral ob najlepših dnevih obdelovati grajska polja, zanemarjena so pa obležala njegova. Stoletja je bQ graščak gospod, kmet pa suženj, zato ni čudno, če je to nečloveško razmerje pustil tudi na značaju našega naroda zle posledice. Postal je nezaupen, zanikaren, surov, trmast, neodkrit in izgubili smo tedaj v veliki meri naše najdražje, to je naš — ponos, samozavest in samospoštovanje.
Za časa Francozov je izprevidel in občutil naš narod in zlasti še naš kmet, da ni vseeno, v kaki državi da živi. Francozi so prinesli v naše kraje žarek svobode in prostosti, iztrgali so ga vsaj deloma najkrutejšemu izžemanju graščakov in druge gospode. Ko so se pa vrnili Avstrijci, so se vrnili v spremstvu njihovih bajonetov tudi ostri izžemalci našega ubogega ljudstva in naš kmet je moral zopet orati, sejati in se potiti od zore do mraka za tujega gospoda. Državna oblast je obstojala le za to, da so pod njeno zaščito tuji graščaki, kapitalisti in
IS
uradniki brezskrbno živeli na račun slovenskega kmetskega ljudstva.
»Stara pravda", ta navdušeni klic nekdanjih bojnih dni, je popolnoma zamrl v onemoglem slovenskem kmetu. Brezpraven je vklouil svoj tilnik pod težkimi udarci grajskega vaipeta, ki ga je ščitila vsa državna moč Avstrije.
II.
Kmetska odveza.
Kar so nekoč Francozi z Napoleonom v naših krajih dobrega ustvarili in uvedli, to so na mah odpravili in uničili Avstrijci, ki so leta 1813 zopet zasedli slovenske dežele. Kmet je postal iznova tlačan tujega graščaka, ki ga je neusmiljeno izžemal. Vso oblast v državi je imelo plemstvo, ki je uživalo vse pravice, dolžnosti pa ni hotelo poznati nobenih. Država ni bila zaščitnica prebivalstva, kar bi po svojem bistvu morala biti, ampak navadna molzna krava velike gospode.
Tako vladanje je bilo mogoče seveda le z naj-ostrejsim absolutizmom, v katerem je odločala le volja vladarja, ministrov in druge visoke gospode: za želje, voljo in potrebe ljudstva se ni brigal nihče. Ono je moralo enostavno molčati, izvrševati ukaze, plačevati davke in hoditi k vojakom.
Najtrdnejša opora takega vladanja, ki ga zo-vemo absolutizem, je bilo uradništvo. Tedanji, večinoma nemški uradnik, je bil navzgor, proti svojim
17
predstojnikom, popolen suženj in slepo orodje vladajoče gospode, navzdol, proti ljudstvu, pa vsemogočen gospod, pred katerim je moral ubogi kmetic kar trepetati. Tako uradniško vladanje imenujemo birokratizem.
Umevno je, da absolutizem in birokratizem ne moreta biti nikakor v korist državi, zato ni čudno,. če je vsled tega tudi Avstrija polagoma popolnoma okostenela in odrevenela. Nezadovoljno je bilo prav vse, zlasti pa še preprosto ljudstvo, ki ga je urad-ništvo zato le še bolj pritiskalo k tlom. Močno nezadovoljstvo je pa rodilo tako brezglavo vladanje tudi med izobraženimi, narodno čutečimi krogi, saj }e vlada kruto zatirala najmanjše pravice slovenskega Jezika. Povsod je neomejeno kraljevala nemščina, ki je naše ljudstvo seveda ni razumelo.
Tako vladanje je moralo imeti seveda tudi najslabše posledice za gospodarski položaj države. Plemstvo in bogatini niso plačevali skoro nobenih davkov, državni izdatki so bili vedno večji, zato se je pa pogrezala država tudi v vedno večje dolgove. Nezadovoljstvo se je povsod vedno bolj množilo, dokler ni končno tudi izbruhnilo.
Spomladi 1. 1848. so Francozi naenkrat spodili svojega zanikarnega kralja in s tem je začelo vreti m goreti po vsej Evropi. Narodi so se uprli svojim vladam in zatiralcem ter na ves glas zahtevali svojih pravic. Tudi v Avstriji in ponekod na Slovenskem je prišlo do hudih nemirov. Prestrašeni cesar Ferdinand je zbežal s svojo rodbino z razgra-jaiočega Dunaja na Tirolsko,  na Dunaju  pa se je
2
18
zbral začasni državni zbor. Ta je sklenil odpravo tlake in desetine, do kakega drugega resnega dela pa ni prišel.
Šele na jesen je bila z orožjem zadušena revolucija na Dunaju, a nove vojske so se vnele na Laškem in nezmožni cesar Ferdinand je moral izročiti cesarsko krono osemnajstletnemu Francu Jožefu, Tudi vlada je končno izprevide'a, da po sedanji poti nikakor ne more več dalje in skušala je pomiriti: svoje nezadovoljne narode z raznimi pametnimi odredbami. Proglasila je enakopravnost vsel? narodov, dovolila deželam in občinam precej samouprave (srenjska postava) ia še več drugih stvari. Za slovensko ljudstvo je bil največje važnost: ukaz. s katerim je bila odpravljena tlaka fn desetina ter odredba, da prevzamejo vso oblast grajskih sodišč odslej državna sodišča. Leia 1850. so uvedli tudi porotna sodišča.
Največja pridobitev je bila seveda odprava tlake in dese ine ter odkup zemlje. To postavo imenujemo na kratko „Kmetsko odvezo". Ope-tovano smo že omenili, da je bila. do leta 1848. skoro vsa zemlja last grajske gospode, cerkva ali mrtve roke. Kmet je bil po večini le najemnik zemlje, ki jo je obdeloval.
Umevno je, da je revolucija močno uplivala tudi na zatirano kmetsko prebivalstvo, ki ni hotelo slišati aičesar več o tlaki, desetini in neštetih drugih služnosti (servitutah). Odpravili so kar sami vse dajatve in ponekod so si tudi kar sami razdelili zemljo. Jasno je na. da država ni mogla dopustili take ne-
Ifl
urejene rešitve perečega kmetskega vprašanja, ker ni bilo mogoče brez vsakega reda in načrta, čez noč prerezati vseh vezi, ki so stoletja obstojate med kmetom in graščakom. Da tako neurejeno razdeljevanje zemlje ni moglo biti nobenemu v korist, nam kažejo zlasti gozdovi, ki so tedaj silno trpeli. Vsak je sekal, kjer mu le najbolj ugajalo in uničenega }e bilo na ta način ogromno največjega bogastva;
Povsod je nastal največji nered, kmetje so se opirali vsem dajatvam in nobeden ni več natanko poznal svojih dolžnosti in pravic. Da bi preprečili še večjo zmedo, je bila izdana v sušcu 1849. postava, ki je natanko določala, katere služnosti (ser-vitute) prenehajo brez odplačila in za katere bodo morali kmetje plačati odškodnino.
Brez odškodnine so bili kmetje oproščeni vseh prispevkov za sodnije in vojaštvo, ki so jih morali doslej odrajtovati graščaku. Te davke je odslej pobirala država sama. Prenehala je tudi lovska in ribiška tlaka. Dalje so izgubili nekateri graščaki izključno pravico do kuhanja žganja in piva, do točenja vina, mletve žita itd.
Pretežno večino služnosti in dajatev so pa morali kmetje seveda odkupiti. To so bile zlasti vse one, ki so bile vknjižene v starih urbarjih, to je nekakih današnjih zemljiških knjigah. Te dajatve in služnosti (servitute) so obstojale iz tlake, desetine in davkov v gotovini. Odškodnino so prejeli graščaki, plačali so jo pa nekaj država in dežela, nekaj pa kmetje sami. Ta odkup starih grajskih pravic, imenujemo „kmetsko odvezo".
2*
20
To »odvezo" so izvedle posebne komisije, kojih delo je bilo precej zamudno in pogosto združeno z velikimi sitnostmi. Kmetje so se ponekod na vso moč upirali priznati graščakom kake odškodnine, čeprav so bile te cenjene navadno zelo nizko, zlasti pri tlaki. Dnevno tlačanovo delo so cenili n. pr. na Štajerskem od 3 eno tretjino do 14 krajcarjev, dnevno delo z e.rm konjem 7 eno tretjino do 8 dve tretjini krajcarja, 2 dvema konjema 10 dve tretjini do 13 eno tretjino krajcarja na dan itd. Desetino so cenili večjidel po tedanji ceni različnih pridelkov, ki so bile seveda še tudi zelo nizke. Od skupnega zneska so nato odbili še eno tretjino, češ, da so imeli graščaki toliko stroškov s pobiranjem desetine.
Celotna odškodnina ali „odveza" je znašala toliko, kolikor so vrgle tlaka, desetina in druge davščine graščakom v tridesetih letih. Od te končne vsote so navadno plačali polovico kmetje, polovico pa dežela in država. Kmet je moral poplačati svoj delež v 20, dežela pa v 40 letih. Kakor smo omenili že zgoraj, je bila izvedba kmetske odveze poverjena posebnim deželnim in okrajnim komisijam. V tako komisijo so izvolile polovico članov gosposke, polovico pa kmetje. Okrajne komisije so skušale na podlagi urbarjev, pogodb in pisem izlepa zediniti in pobotati obe stranki. Če se jim to ni posrečilo, je prišla dotična zadeva pred deželno komisijo, ki je potem odločevala. Da si bomo sitnosti teh komisij lažje predstavljali, omenimo, da so izvršile te komisije samo na Kranjskem preko tristo tisoč razsodb. Se težje je bilo to delo na Primorskem, kjer
m
po večini ni bilo še niti urbarjev. Kako zamotana Je biia vsa ta zaleva, razvidimo dalje iz tega, da so našteli na Kranjskem 59 različnih vrst davkov v gotovini, 93 vrst davkov v pridelkih (desetine). 17 vrst tlake in še 12 vrst različnih drugih odkup-Urviti služnosti (servitut). Ne smemo se torej čuditi. če je delo teh komisij trajalo celih sedem let
I Jasno je pa, da je bil z izvršitvijo kmetske od-\*ze storjen v osvoboditvi našega kmeta-tlačana izpod grajskega jarma ogromen korak dalje, saj si danes komaj še predstavljamo, kaj nam je bilo nekoč grajsko gospodstvo. Samo osebne tlake so morali slovenski kmetje izvrševati svojim nemškim gra-šča&om okroglo poldrugi milijon dni na leto, poleg tega pa še nekako 800.000 dni vprežne tlake. Desetine so morali odrajtovati slovenski kmetje po tedanjih cenah za en milijon kron na leto, davkov v gotovini pa preko 300.000 K.
Celotna „kmetska odveza" je stala na Slovenskem približno 40 milijonov kron, od katerih je bilo treba plačevati 2 milijona letnih obresti. Pretežno večino te vsote so dobile graščine, drugo pa cerkve, šole, župnije in drugi.
Razumljivo je, da je rešitev tega važnega vprašanja pustila globoke sledove v vsem družabnem :n gospodarskem življenju naroda. Kmet ni mogel več kriti večine svojih izdatkov s pridelki, ampak je rabil denarja in s tem je bil zadan tudi po kmetih zadnji udarec nekdanjemu, takozvanemu natural-nemu gospodarstvu in na njegovo mesto je stopilo denarno   gospodarstvo.  Ker  so  prenehali  grajski
22
davki, so se seveda silno pomnožili „cesarskf* (to je državni) davki in te je bilo treba plačevati v gotovini.
Ne smemo pa misliti, da- so bile vse zgoraj omenjene zadeve in vprašanja rešena tako gladko. Zlasti velike križe, prepire in homatije je povzročalo vprašanje odkupa in razdelitve gozdov. Ker je osta! kmet tudi po kmetski odvezi večinoma brez gozdfv, so izdali leta 1853. posebno postavo, ki je skušata rešiti tudi to vprašanje. Oraščaki so prepustili nekaj gozdov kmetom, drugod so pa sami odkupili praVics kmetov do sekanja in uporabe grajskih gozdov. Ker so v tedanjem splošnem neredu neusmilteno uničevali gozdove, je bila izdana tudi posebna postava v varstvo gozdov.
S tem je bila pretrgana stoletna vez nad slovenskim kmetom in tujim graščakom in kmet je postal po dolgih stoletjih zopet svoboden lastnik svoje zemlje. Boj za „staro pravdo" je bil dobojevan vsaj v glavnem. Kmet je postal svoboden državljan in odslej je bil vsaj na videz sam kovač svoje usode..
III.
Pod avstrijskim orlom.
Povedali smo že, da je bil leta 1848. .slovenski kmet po stoletnem boju za svobodo in pravico končno vendarle rešen težkega grajskega jarma. Ker je kmetsKa odveza rešila naše kmetsko (ali agrarno) vprašanje le na pel, pa nikakor še ni bil dobojevan boj za našo staro pravdo popolnoma. Vkljub temu se po letu 1848. začne za naš narod in za naše kmetsko ljudstvo popolnoma novo življenje. Kmet je tedaj prenehal biti grajski podlo ž n i k in je postal vsaj na videz svoboden avstrijski državljan, zato moremo o pravem avstrijskem gospodarstvu nad slovenskim kmetom govoriti pravzaprav šele od tega leta dalje. Poglejmo in premotrimo pa sedaj nekoliko usodo in položaj našega kmetskega ljudstva pod vlado dvoglavega avstrijskega orla, kateremu so peli še pred kratkim voditelji našega kraet-skega ljudstva tako čast in hvalo.
24
Prve čase no revolucionarnem letu 1848. je šlo vse še precej dobro. Ljudstvo je dobilo nekaj političnih pravic in volili so tudi državni zbor. S tako-zvano „marčevo ustavo" je bila zajamčena državljanom enakopravnost ta osebna svoboda, občine so dobile obširno samostojnost in osnovali so redna državna sodišča. Vlada se je dalje trudila, da bi dvignila nad vse zanemarjeno šolstvo, med ljudstvom so se pa ustanavljala potrebna in koristna društva ter širile knjige in časopisi.
Tudi na gospodarskem polju so storili tedaj marsikaj koristnega. Izvedli so zemljiško odvezo, o kateri smo že govorili, uredili so lovsko postavo, izdali važne zakone v varstvo gozdov, osnovali nekaj zavarovalnic proti požaru in ustanovili nekaj hranilnic, kj-er naj bi dobil kmet cenen kredit Podpirali so domačo industrijo, izvrševanje obrti je postalo svobodno in na mejah posameznih dežela so odpravili carinsko naklado na hlago. Skrbeli so za ceste, zidali železnice in povsod se je obetalo bujno življenje in plodonosen gospodarski razvoj.
Žal pa, da vse to ni trajalo dolgo. Kakor hitro se je vladna gospoda na Dunaju nekoliko otresla revolucionarnega strahu, takoj je iznova pokazala, da hrta še vedno moč v rokah in da si je ne da Izviti kar tako, meni nič tebi nič. Vlada je s cesarjevim privoljenjem zavrgla eno pametno postavo za drugo, preklicala polagoma vse politične pravice ljudstva iz prejšnjih let in zopet je imela edino besedo v državi peščica grofov, baronov, visokih generalov, cerkvenih dostojanstvenikov in bankir-
25
jev. Njihove želje in koristi so bile volja cesarjeva in po njej je morala plesati vsa država. Za potrebe in koristi ljudstva se ni brigal nihče, saj kmetski človek v očeh te gospode še davno ni bil enakopraven državljan, ampak vedno Je navaden pod-ložnik, sicer ne več grajski, pač pa državni, ki je živel na svetu le zato, da je hodil k vojakom in plačeval davke, s katerimi je ta gospoda poljubno razmetavala.
Umevno je. da tako gospodarstvo in tako absolutistično vladanje ni moglo roditi dobrih sadov. Pokazalo se je to najpreje na raznih boiiščih. Država se je zapletla v vojne, zlasti na Laškem in bila seveda povsod pošteno tepena. Vkljub temu, da so bili davki od leta do leta višji, se je nahajala država vedno v večjih denarnih stiskah in državni dolgovi so se v desetih letih podvojili. Nesposobnim uradnikom so bile državne koristi deveta briga, vse je kradlo in goljufalo, država je pa gnila in propadala na znotraj in na zunaj.
To propadanje so seveda najbolj občutili delavec, kmet in obrtnik, ki so nosili vsa državna bremena. Kmet vkljub „odvezi" še vedno ni mogel izhajati, ker je bila ta odveza izvedena, kakor smo že opetovano omenili, zelo nepopolno. Oraščaki so ostali tudi v bodoče še lastniki pretežne večine gozdov, brez teh pa kmet seveda ne more nikamor. Nekdanja ozka vez med kmetom in graščaki je bila s „kmetsko odvezo" pretrgana, zato so se ti odslej tudi odločno branili dovoljevati še dalje kmetom in bajtarjem pašo in sečnjo po grajskih gozdovih.
26
čeprav so imeli ti nedvomno pravico do tega. Nastale so dolgoletne pravde in prepiri, ponekod celo poboji, dokler te zadeve niso vsaj deloma rešili s posebno postavo, pri kateri je bilo pa kmetsko ljudstvo močno oškodovano, saj gospoda ni niti oddaleč odkupila vseh dolžnosti, ki jih je imela do nekdanjih svojih podložnikov. Kmet je mora! plačati vse, na gospodo se je pa kar pozabilo.
Kmet je moral v prvi vrsti plačevati vse posledice popolnoma zavožene državne zunanje in i*otra-nje politike. Država je metala vedno cgromnejše vsote za. oboroževanje in kar je moral kmet preje odrajtovati svojemu grajskemu gospodu, mu je oo-žrl militarizem. Tako je koncem petdesetih let prijadrala habsburška monarhija na rob propada. Premagana in tepena na vseh bojiščih, brez kredita ori tujih državah in upnikih ter vedno obupnejše razmere na znotraj so vladajočo dunajsko gospodo končno vendarle prisilile, da je krenila na druga pota. Leta 1860. je sklical cesar ..državni svet*4, ki naj bi imel odslej posvetovalno pravico pri raznih vladnih poslih, zlasti v finančnih zadevah.
Ta „državni svet" je pa kmalu uvidel, da potrebuje država neobhodno temeljitega prerojenja na znotraj in na zunaj. Zlasti je treba ustvariti dobro ustavo, to je temeljne določbe, na katere je postavljena vsa državna zgradba, in temeljito izboljšati upravo. Po dolgotrajnih posvetovanjih so sklenili, naj se skliče zopet redni državni zbor in ožlve deželni zbori. S tem so se sicer odprla vratca demokratizaciji tudi v Avstriji, a ta vratca so bila še zelo
27
ozka, saj so imeli v parlamentu, kakor tudi v deželnih zborih prvo in odločujočo besedo le plemenitaši ter višja duhovščina, kmetsko ljudstvo je bilo pa skoraj brez vsakega zastopstva. Poslance za državni zbor so volili tedaj še deželni zbori in ne ljudstvo samo.
lipov, ki so jih stavili v novi državni zbor razni avstrijski narodi, je pa ta izpolnil le malo. Vlada in poslanci so bili nasrkani novega liberalnega duha, ki je tedaj zagospodoval po vsej Evropi. Liberalizem, ki je prišel iz Anglije in Francije, proglaša neomejeno svobodo posameznikov, zlasti v gospodarskem oziru. Vsak si naj pomaga m se udejstvuje sam, kakor ve in zna, država pa nima nobene pravice vtikati se v razmere posameznikov. Umevno je, da je ta nauk koristil le močnim, to je bogatašem, ki so še bolj zagospodovali nad šibkimi, to je nad reveži. Liberalizem, dosledno izvajan, pomeni izročitev reveža na milost in nemilost bogatinu.
S tem liberalnim duhom je bila torej prepojena večina mož, ki je sedela v tedanjem avstrijskem-pariamentu. Umevno je pa, da tak liberalni ,,demo-kratizem" in tak liberalni parlament nista bila zmožna zaceliti globokih ran, ki jih je vsekal našemu kmetskemu ljudstvu prejšnji absolutizem.
Ustavno in vsaj na videz demokratično življenje se je torej v Avstriji začelo. Zgodilo se je to s takozvanim „februarskim patentom" leta 186!.. v katerem je cesar določil pravico državnega zbora in deželnih zborov. Državni zbor, katerega so volili
28
deželni zbori, je bil sestavljen po večini iz nemških liberalcev, ki o kakih pravicah slovanskih narodov niso hoteli mnogo slišati. Slovenci smo tedaj zahtevali zlasti slovenskih ljudskih šol ter enakopravnosti našega jezika pred sodnijo. Tega boja nismo vodili le na Dunaju, ampak tudi doma, v središču Slovenije, to je v kranjskem deželnem zboru, kjer so se morali naši poslanci pehati in prepirati še za najneznatnejše trohice  pravic  slovenskega  jezikat
Državni zbor se je imel tedaj boriti z najrazličnejšimi drugimi težkočami. Ogri so stremili po popolni samostojnosti in ceio v Avstriji sami se je bil ljut boj med takozvauimi „centralistl" in „fede-ralisti". Prvi so hoteli, naj se vlada vsa država po enem kopitu, iz enotnega središča (centruma), to je Dunaja, druo-j so pa žeieli čim največ samostojnosti posameznim deželam, oziroma njihovim deželnim zborom.
Ker v takih razmerah parlament ni mogel priti do nobenega resnega dela, je država propadala vedno bolj in bolj; med tem ko so pa sosednje države, zlasti Italija in Prusija, vidno napredovale. Končno se je država še iznova zapletla v vojno na Laškem in s Prusi. Zopet smo bili premagani in tepeni povsod. Šele to je polagoma izpametovalo vladno gospodo na Dunaju, da je uvidela svoje grehe in napake. Uzakonila je kolikortoliko moderno ustavo, proglasila enakopravnost narodov, dovolila precej političnih svoboščin, uvedla porotna sodišča ter splošno triletno vojaško dolžnost. Razveljavljen je bil tudi takozvani „konkordat'v s pa-
29
pežsm, ki je dajal katoliški cerkvi in duhovščini posebne pravice, zlasti v šoli, kar je ljudski izobrazbi neizmerno škodovalo. Končno se je določilo, da poslancev v državni zbor ne bodo pošiljali več deželni zbori, ampak jih bo volilo neposredno ljudstvo sanuo.
V tem času so zopet uveljavili nekdanjo srenj-sko postavo, s katero so dobile občine še danes veljavno samoupravo. Prodrlo je tedaj tudi načelo, naj bodo občine kolikor mogoče velike, ker le take imajo dovolj gospodarske moči in sredstev za izvrševanje svojih obsežnih nalog. Po Štajerskem in nekaterih drugih deželah je bila uvedena tudi zveza večih občin, takozvani okrajni zastopi. ki so prevzeli nekaj nalog, ki so sicer pripadale srenjam, zlasti skrb za ceste i. dr.
Tudi kmetijstvu so skušali pomagati. Kmetijskim družbam je dovoljevala vlada večje denarne podpore, zlasti za izboljšanje plemenske živinoreje, osnovali so nekaj kmetijskih šol in krepkeje nadaljevali s pogozdovanjem Krasa. Ovirali so nad vse škodljivo razkosavanje malih in srednjih zemljišč ter začeli z močnim gibanjem proti velikim dotam, ki so bile za mlade gospodarje pogosto prava poguba. Vse to je bil pa mnogo, mnogo prešibak Jez proti nesrečnim posledicam liberalizma. Ljudstvo je trumoma bežalo v mesta in na tuje, zato je nastopalo vedno večje pomanjkanje poljskih delavcev. Nekoč trdne kmetije so lezle v vedno večje dolgove, kar je počasi, a brezobzirno ugonabljalo naš kmetski stan. V kratki dobi triindvajsetih let
30
to je od leta 1858. do 1881. se je dvignil dolg, vknjižen na kmetska posestva, od 32 na 65 milijonov goldinarjev. V tem pa niso štete neizmerne vsote,-ki so jih dolgovali naši kmetje raznim oderuhom po deželi. Liberalizem je učil neomejeno gospodarsko svobodo in s tem so bili ustvarjeni zlati časi za kmetske oderuhe. Svojim revnejšim sovaščarnom so ti posojevali denar na ogromne obresti, takq, da so bile 30odst. ali 40odst. obresti nekaj prav navadnega in liberalna država ni tega le molče gledala, ampak celo podpirala, češ, da ne sme kratiti in omejevati — svobode. Šli so v svoji ..svobodo-ljubnosti" tako daleč, da so n. pr. leta 1866. celr> odpravili postavo zoper oderuhe in s tem sankcijo-nirali oderuštvo, kmetsko prebivalstvo pa pognali v popolen propad.
Poleg tega so tudi davki' rasli od leta do leta, zlasti zemljiški in hišni. Na državno upravo ljudstvo še vedno ni imelo nobenega vpliva. Ta je bila vsa v rokah nezmožnih in nazadnjaških nemških in nemčurskih uradnikov. 2 ljudskim denarjem se je gospodarilo naravnost zločinsko in o silni gnilobi v najvišjih vladnih, dvornih in vojaških krogih preprosto ljudstvo ni imelo pojma. Zlasti neznosni militarizem (vojaštvo) je požiral od leta do leta večje vsote.
Obubožanega kmetskega ljudstva se je loteval pravcati obup in zato se je vdajalo vedno bolj pijači. Pijančevanje se je širilo po deželi kakor kuga in grozne posledice vsega tega, to je odenf.va, neznosnih   davkov  in  pijančevanja  niso  izostale. V
31
kratki dobi desetih let, to je od leta 1870 do 1880 je bilo prodanih v Avstriji na dražbi 62.119 kmetij. Vlada se je le polagoma začela .avedati strašnih posledic, ki prete vsled propadanja kmetskega stanu vsej državi, a ukreniti ni znala ničesar odločnega, velikega. Podpirala je sicer ustanavljanje hranilnic, razdeljevala je še preostalo občinsko zemljo, pomagala zlagati razkosana zemljišča, uvedla svobodno ženitev in proglasila svobodo obrti, kar je pa le še pomnožilo število gostilniških koncesij.
To vse so bile pa le drobtinice, ki so jih metali sestradanemu ljudstvu in mu seveda niso mogle mnogo hasniti, obratno, njegova pot je šla zdržema navzdol. Veleposestniki, ki so po nepopolno izvedeni kmetski odvez' obdržali še vedno najlepše kose zemlje, so se zopet množili, kar kažejo zlasti volilne liste v veleposestniške kurije. V neizmerno bogati in rodovitni Galiciji je bila n. pr. skoro polovica kmetskih posestnikov — bajtarjev, ki so plačevali manj kot 5 gld. katastralnega davka; ostala zemlja je bila večji del v rokah plemeni-taških veleposestnikov. Ti so delali vedno roko v roki z židovskimi bankirji in industrijalci, ki so uničevali obrtnike in polagoma popolnoma zadušili domačo obrt, ki je nekoč donašala našemu ljudstvu tako lepe dohodke.
Liberalizem je tako popolnoma dvignil na konja močne, to je kapitaliste, veleposestnike in oderuhe, potlačil in uničil je pa šibke, to je srednje in male kmete ter delavstvo. Lakota in stradanje je bilo
32
tedaj po deželi na dnevnem redu. Na mizi našepf-a kmeta si videl le ovsenjak, meso komaj ob največjih praznikih, saj je moral kmet vse boljše pridelke prodati in le najslabše je pojedel doma. Najslabše se je v tem oziru godilo Kraševcem, Dolenjcem ter prebivalstvu po Slovenskih goricah.
Velika krivica se je tedaj godila našemu kmet-skemu ljudstvu tudi pri davkih. Vlada je postavila posebne komisije, ki so imele namen sestaviti urejen in stalen kataster za zemljiške davke, a te so delale silno počasi, površno in zaračunavale zemljiške dohodke popolnoma neenakomerno, kakor se jim je zljubilo, zato so bili tudi davki po različnih pokrajinah porazdeljeni hudo krivično. Zlasti za slovenskega kmeta je bil to hud udarec, saj so pri nas prevladovale male kmetije. Na Koroškem je bilo sicer eno posestvo povprek veliko po 25 oralov, a na Štajerskem le 17 oralov, na Kranjskem, kjer je bila obdelana le ena tretjina zemlje, pa celo samo 14 oralov. Če vpoštevamo tu Še vedno precejšnjo množino veleposestev, si lahko potem mislimo, kako malo zemlje je odpadlo na eno glavo kmetskega prebivalstva.
Omenili smo že preje, da so bili vsled slabega vladnega gospodarstva cesarski in deželni davki od leta do leta večji. K temu je prišlo še odplačevan nje kmetske odveze, zato so postala na kmetske rame naložena bremena naravnost neznosnau Postranskega zaslužka je pa bilo po deželi vedno manj. Zidava železnic je n. pr. sama oškodovala naše voznike, ki so preje prevažali tovore iz Trsta
33
proti Celovcu in proti Dunaju za letnih 2 milijona goldinarjev. Moderna industrija je dalje popolnoma zadušila naše staro gorenjsko železarstvo. Domača obrt. ki je nekoč tako cvetela po vseh krajih Slovenije, je propadala od leta do leta. Medtem pa niso poznali veliki mogotci in kapitalisti nobene meie več v divjem pohlepu za novimi bogastvi. Polastila se jih je pravcata blaznost v Špekuliranju z delnicami raznih nameravanih podjetij, zato se ne moremo čuditi, če se je končala svetovna razstava na Dunaju, ki Je hotela lagati vsemu svetu o dobrem gospodarstvu in bogasVu habsburškega cesarstva, s splošnim državnim bankerotora leta 1873. Na stotine bank in podjetij je bilo uničenih, tisoče in tiseče rodbin vrženih na cesto, papirnati denar je pa prišel skoro ob vso veljava To je bila končna, a žalostna posledica liberalizma in liberalnega gospodarstva v Avstriji.
Po tem gospodarskem polomu je prišlo nekaj let največje zmede. Nobeden ni prav natanko vedel kako in kaj je treba začeti, da se spravi državo zopet v pravi red in tir. Poleg vsega je divjal v prvem, neposredno od ljudstva izvoljenem državnem zboru še ljut bo} med Uheralci in nazaditjaki zaradi raznih cerkvenih in šolskih postav. Nazad-njaki, ali kakor so jih tudi imenovali, konservativci, niso mogli preboleti, da se je iztrgalo š^Io iz nezmožnih rok klerikalne duhovščine. Vso to dolgo-.trajno komedijo je končno zaključila še draga okupacija Bosne in Hercegovine, kar tudi ni zmanjšalo notranje zmede v tej čudni državi
54
Te popolnoma zavožene državne razmere so se nekoliko uredile šele po letu 1879., ko je prevzel vlarJo ministrski predsednik grof Taaffe. Ta mož je vozil avstrijski državni voz dolgo let še precej spretno in srečno a kaj prida koristiti tudi ni mogel Pod njim in njegovimi nasledniki se je po drobtinicah dovoljevalo ljudstvu močnejše zastopstvo v državnem zboru. Leta 1895. so razširili naioreie volilno pravico rra vse, ki plačujejo vsaj 5 gld. davka; leta 1897. je bila uvedena takozvana peta kurija, v katero so volili vsi moški državljani in leta 1906. je bila uvedena splošna volivna pravica. S tem je končno popolnoma zmagala stara, a neizprosna zahteva socialne demokracije po splošni, enaki, tajni in direktni volivni pravici. Ogoljufali so ::as le še za žensko volivno pravico in za proporčni sistem, da so tako potom sestave volivnih okrajev lahko vplivali tudi na sestavo državnega zbora.
Boj za enakopravnost narodov in jezikov v šoli in uradu se je vsa naslednja leta v parlamentu, kakor tudi v deželnih zborih vedno ljuteje nadaljeval in ohola nemška buržoazija je morala vedno bolj popuščati ter priznavati, da žive poleg nje v Avstriji tudi še drugi narodi, ki imajo istotako pravico do življenja.
Vlada Taaffeja iti njegovih naslednikov je ljudstvu obljubovala zelo veliko, izvršila je pa mnogo manj. Nadaljevali so z zlaganjem razkosanih zemljišč in delili še naprej občinska posestva, kar pa ni redilo baš' najboljših posledic, zlasti razkosavanje skupnih občinskih pašnikov. Uvedli so tedaj tudi
.»
nove zemljiške knjige in izenačili krivično porazdeljeni zemljiški davek. Obenem je pa vlada močno zvišala dohodninski in rentni davek, čeprav so.se temu oholi bogataši močno upirali. Ljudske krvosese po deželi so nekoliko ukrotili z zopetno uvedbo postave zoper oderuhe in misel po hranilnicah, posojilnicah ter zadružništvu je vedno globlje prodirala med najširje plasti naroda. Na Slovenskem sU tozadevno najvnetejše delovala Mihael Vošnjak in rajni dr. Krek. O velikih koristih hranilnic in zadružništva pa našega ljudstva še dolgo ni bilo mogoče popolnoma prepričati, ker jih je tedanja naša liberalna stranka, sestoječa po deželi večjidel iz gostilničarjev, trgovcev in oderuhov, blatila vsepovsod in se na vse kriplje borila proti njim. Pa tudi SLS je iz te lepe dr. Krekove misli ustvarila grdo potvoro, ker so hoteli vse zadružništvo vpreči v svoj strankarski voz in ga zlorabljati le v strankarske namene. Hranilnice, zadruge in kon-sumna društva so rasla, kakor gobe po dežju, njim na čelu je pa stala večjidel mlada, nezrela ter neizkušena duhovščina in drugi taki nesposobni ljudje, ki niso imeli pojma o umnem gospodarstvu. Ni čudno tedaj, če je en polom sledil drugemu, stotine, da tisoči našega ljudstva so prišli ob vse. In s tem je prišla tudi ta lepa misel za dolgo let na slab glas med narodom.
Vlada je poleg drugega tedaj tudi vedno bolj podpirala kmetijske družbe, skrbela za uravnavo rek in hudournikov, pospeševala pogozdovanje Krasa ter precej gojila kmetijsko, in drugo šolstvo.
36
S pomočjo dobrih obrtnih šol Je skrbela za vzgojo sposobnih obrtnikov, ki so se morali od leta 1683. izkazovati z učnimi izpričevali, čeprav Jih Je to le malo varovalo pred modernim kapitalizmom rn silni konkurenci naraščajoče industrije.
Ljudskega blagostanja pa tudi te drobtinice niso dvignile. Na eni strani se ni dakj čez noč iztrebiti nad vse škodljivega vpliva liberalizma, ki je po nedemokratično sestavljenih deželnih zborih posameznih dežela prevladoval Se dolgo let, na dnm strani so se pa na mesto liberalizma vedno močneje pojavljali drugi enako škodljivi ljudski sovražniki, to so birokratizem, militarizem, kapitalizem in kle-rikalizem, ki so pravtako, če ne še močneje in t vsemi sredstvi teptali resnične ljudske koristi.
Kmetijstvo je zdržema nazadovalo zlasti vsled vedno močneje nastopajoče amerikanske konkurence. Dražilo se Je od leta do leta vse, kmetijski pridelki so pa obdržali vedno enake cene, zlasti žito. Arnerikanski farmerji, ki pridelajo na stotine vagonov žita s prav neznatnimi stroški, so pošiljali na evropske trge poljubne množine žita. Vsa varstvena carina ni tu pomagala nič, ker naš kmetic, ki je moral v petu svojega obraza in z velikimi stroški izgrebsti iz zemlje par mernikov pšenice ali rži, ni mogel konkurirati z velikimi amerv-kanskimi farmerji. ki pridelajo s pomočjo strojev m brez drugih večjih stroškov na stotine vagonov. Če celo srednjemu kmetu ni prinašalo poljedelstvo ob najnapornejšem garanju nobenega dobička. Je fenel mali kmet z obdelovanjem  zemlje  skoro  Izguboi
37
Kako naj M imel torej naš kmetski človek še kaj veselja do deia, če se mu to ni več izplačevalo? Posledica tega je seveda bila, da je bežalo kmctskp prebivalstvo trmnoma z rodne grude v mestne tovarne in v tujino. Izseljevanje se ni skoro v nobeni državi vršilo v tako groznem obsegu, kakor baš v Avstriji, saj je bil stan, h kateremu se je prištevala polovica prebivalstva v državi — popolnoma ban-keroten. Ena petnajstina slovenskega naroda, to je okrog 100.000, če ne še več, si išče vsakdanjega kruha samo v Ameriki.
Ujme m slabe letine so se v Sloveniji kar vrstile. Zlasti leto 1890 je bilo nenavadno hudo. Trtaa uš je tedaj uničila skoro vso vinorejo, davki so pa vsled neznosnega militarizma rasli od leta do leta. Posledica vsega tc°u je seveda bila strahotna zadolžitev našega kmeta. Leta 1886 so znašali vsi hipotečni dolgovi v Avstriji 3 milijarde in 300 milijonov 218 tisoč gld. Računano *o.4* znese to 132 milijonov 11240 gld. letnih obresti, ves čisti katastralni dohodek zeml'e Je pa znašal le 164 milijonov 939218 gld. Tako so požrle samo letne obresti od dolgov skoro tri četrtine vseh rednih letnih dohodkov. Če priračunarno k obrestim še letni zemljiški davek, ki je znašal tedaj 35,190.000 goldinarjev, vidimo, da vsi dohodki kmetskega stanu iz poljedelstva niso bili v stanu krni niti izdatkov za obresti od dolgov ter davkov. Sem pa še niso vštete neštevilne doklade in direktni davki ter obresti za nevknjižene dolgove. Kakšen je bil izhod iz tega čudnega stanji? Zopet novi dolgovi, in res
m
vidimo, da }e bilo v tistih letih vknjiženih V Avst.-iji na kmetska posestva povprečno vsako leto milijonov goldinarjev novih dolgov, čeprav je že leta 1881. prišlo na Kranjskem na vsako glavo 13-5 goldinarjev, na Koroškem 185 gld., na Štajerskem pa kar celih 213 gld. dolga. Boben je pel od leta'do leta, od meseca do meseca glasneje in sinovi nekdaj! trdnih kmetov so se selili s praznimi culicami v Ameriko.
Pijanstvo, zlasti žganjarstvo se je zato grozno širilo med narodom in ta „dobra" Avstriji je vse to Še vneto — podpirala. Znano je n. pr.. da je dajala letno visoke milijone podpore židovskim žganjar-skim baronom v Galiciji. V državnem proračun?! se je izkazalo to kot podporo za kmetijstvo, a veleposestniki so si denar med seboj razdelili. V boja z nezadovoljnim in sestradanim ljudstvom je Avstrija več ali manj prikrito sploh vedno podpirala kapitaliste, da bi s pomočjo teh držala ljudstvo m uzdi. In kapitalisti so smeli izkoriščati ljudstvo, kakor se jim je poljubilo. Poglejmo le različne zavarovalnice za požar in drugo! Dognano in izračunano je, da so izplačevale komaj 35% svojih dohodkov za požarne in dru<re škode, pretežna večina je pa izginila v nenasitne žepe delničarjev.
Mnogo je obetalo avsti ljskim narodom in zlasti Širokim plastem Ijudsiva revelucijonarno leto 1848, a v povedanem smo -udeH, koliko tega se je tudi izpolnilo. Narodi in zlasti revno ljudstvo }e bilo ogoljufano za svoje pravice m nad njim so zavladali    birokratizem.    kapitalizem    in    militarizem^
■9
spremljani enkrat od liberalizma, drugič od kleri-kalizma. Grofje, bankiiji, generali in višja duhovščina so vodili Avstrijo in videli smo, kako so jo vodili. Ti so bogateli, ljudstvo je pa propadalo in stradala
Dolgo, predolgo so držali ti gospodje slovenskega kmeta v temi. Danes, ko se je zrušilo v prah to nekoč tako opevano in hvalisano habsburško cesarstvo, in ko nam je dana svoboda besede, lahko po pravici in po resnici pregledavamo. pre-motrivamo in presodimo vse dosedanje gospodarstvo. In ta sodba se glasi:
Goljufala nas je država in goljufali sonas tisti, ki sov tej državi vodili usodo slovenskega kmeta. Stoletja se je borilo naše kmetsko ljudstvo pod avstrijskim orlom za svojo staro pravdo, izv oje vati je ni moglo.
rv.
V obljubljeni deželi.
SKšali smo, kako se Je godilo in gospodarilo s slovenskim kmetskim ljudstvom „pod avstrijskim orlom", ki je dolga stoletja držal naš rod v svojih krempljih in mu pil srčno kri. Vladali so v tej državi birokratizem, militarizem in kapitalizem, enkrat v zvezi z liberalci, drugič v zvezi s klerikalci. Izvedeli smo, kako so gospodarili na znotraj, a nič bolje niso voditi tudi državnega krmila na zunaj.
Plesnivi nemški baroni in oholi mažarski grofle, ki so edini imeli dostcp v bivše c. in kr. avstro-ogrsko zunanje ministrstvo, so se naravnost trudili, kako bi nakopali državi sovraštvo vsega sveta. Edini njihov namen je bil, utrditi popolno nadvlado nemštva v Avstriji, zate so drveli čez drn m strn za militaristično in izzivalno politiko bivšega nemškega cesarja Viljema ter njegovih generalov te ministrov. Avstrijska zunanja politika je bila umerjena popolnoma po nemški in vse sovraštvo, ki se
41
Je kuhalo v velikem svetu proti Nemčiji je zadevalo zato v polni meri tudi Avstrijo, kot najtesnejšo in edino odkrito zaveznico Nemčije.
V koliko«- je vodila tudi Avstrija lastno zunanjo oolitiko, je bila ta popolnoma prikrojena na eni strani koristim kapitalistov, zlasti ogrskih-in poljskih veleposestnikov, na drugi strani pa politični nadvladi nemške manjšine nad slovensko - romansko večino v državi. Ogrskim veleposestnikom na ljubo se Je zapletla v dolgotrajno in nesrečno carinsko vojno s Srbijo, vsled katere je ta neizmerno trpela. Srbi, ki so Še vse preteklo stoletje iskali najtesnejših zvez m naslonitve na Avstrijo, so tako morali postati njeni smrtni sovražniki, saj jih je hotela Avstrija na ljubo rnažarskim veleposestnikom gospodarsko popolnoma zadušiti.
Okrog in okrog Avstrije je živela vrsta narodnih držav, ki so imele še milijone svojih neesvo-bojenih bratov pod avstrijskim orlom. Da bi ti ne škilili preveč čez mejo v svoje narodne države hi da bi ohranila Avstrija na zunaj popolnoma nemško lice, so te narode prikrajševali v najnaravnejših kulturnih, narodnih in političnih pravicah. Razumljivo je, da sosedne narodne države niso mogfc mirno gledati takega zatiranja in pogosto tudi velikega preganjanja svojih bratov tostran avstrijskih meja, zato je prihajala Avstrija v neprestana navzkrižja in spore z Rusi, Rumuni, Srbi m Italijani. Z eno besedo, razun Nemčije ni imela Avstrija na vsem svetu niti enega pravega prijatelja in v tujih državah so imenovali Avstrijo z ozirom na njeno
42
notranio razoranost m zavoženo gospodarstvo sploh le „bolnika ob Donavi", ki mora kmalu, prav kmalu poginiti.
Razun nemško-mažarskega plemstva in kapitalistov ni bil zadovoljen v tej državi nihče in vsak narod ter vsak stan si je želel čim preje rešitve iz te mačehovske države, ki je imela srce za vse, te za pravice svojih narodov in svojega revnega, zlasti kmetskega ljudstva ne.
Tudi slovensko ljudstvo je počasi uvidevak) bolj in bolj, da mu je Avstiija prav zelo žalostna domovina in da slovensko ljudstvo r.e služi dunajskim mogotcem za drugo, kot za plačevanje vedno večjih in večjih davkorv. Nič čudnega tedaj, če smo se tudi mi vedno močneje želeli iznebiti habsburškega robstva ter si pisati sam; svojo pravico v svoji lastni državi.
A kako? Preslabi iv prešibki smo bili, da bi se na lastno post odtrgali od Avstrije in si ustvarili svojo državo. Videli smo pa, da jugovzhodno Slovenije prebiva stetisoče in milijone bratov istega jezika in iste krvi, to je Hrvatov in Srbov. Velik del Srbov si je tudi že priboril svojo samostojnost in si ustvaril lastno državo, kjer se godi revnemu ljudstvu vkljub raznim nedostatkom vendarle nekoliko bolje nego pri nas. Tedaj smo se tudi spomnili, da so že najboljši možje iz naše zgodovine, tako tudi Matija Gubec sam, sanjali o svobodni državi vseh Jugoslovanov. Zikaj torej Še dalje služiti nemškemu Dunaju in propalim Habsburžanom?
43
Prvotno se je ta misel pojavljala le prav boječe pri nas. Iz strahu pred avstrijskimi žandarji smo se upali komaj mteliti na .svobodno jugoslovansko državo, saj so se našle celo slovenske stranke, ki so bile z dušo in. telesom zapisane Dunaju in Habs-buržanom in ki se niso sramovaie igrati med lastnim narodom vloge avstrijskih policajev. Zlasti za časa balkanske vojne leta 1912<13., ko so naši južni bratje za vedno obračunali s starimi in zakletimi sovražniki južnih Slovanov, s Turki, se je zavest bratstva in skupnosti vseh jugoslovanskih plemen izredno dvignila.
V tem je pa prišla svetovna vojna. Na znotraj in na zunaj popolnoma uvožena in razdrapana Avstrija je vedela., da jtdra p*. Kasi, a gotovo v popoten polom in pogin, zato je hotela z orožjem v roki ukrotiti in ustrahovati vse sosednje države, ki so vedno očitneje stegovale roke po svojih neosvo-bojenih bratih tostran črnožoltih meja. Na drugi strani }e pa hotela z vojsko uveljaviti popolno nadvlado neništva in nemško-mažarskih kapitalistov v državi in tako s silo prikovati svoje nezadovoljne narode na habsburško žezlo.
A „kdor rabi meč, bo z mečem pokončan"; ta izrek se je uresničil tudi v Avstriji V krvi oko-pani narodi avstrijski so jasno čutili, kam bi jili pripeljala zmaga nemško-avstrijskega orožja, zato so se vedno glasneje upirali neizmernim žrtvam za državo, ki je imela zanje mesto kruha le — kamen. Celo Slovenci smo se vkljub stoletni avstrijsko-dH^tični vzgoji jasno izrekli., da ne priznavamo
44
Avstrije več kot svoje domovine, ker si hočemo to šele ustvariti sami, v svobodni In zedinjeni Jugoslaviji.
To se je zgodilo jeseni 1918. Na znotraj popolnoma razorana in gnila Avstro-Ogrska monarhija Je bila vsled sile tujega orožja in odločnega upora lastnih narodov poražena na vseh bojiščih in preko noči je izginilo v preteklost nekdaj tako mogočno cesarstvo, o katerem je rekel nekoč cesar Karo! V., „da v njem solnce nikdar ne zaide". Žalostni konec habsburške monarhije nas prepričevalno uči. da se proti ljudstvu ne da vladati nikjer več.
Na razvalinah stare Avstrije je torej preko noči nastala vrsta novih dr* i^, izmed katerih nas zanima le ona, katere smo ji tako želeli, za katero smo se tako navduševali in za katero smo se tako borili, to je — Jugoslavija.
Naš državni program jo bil v glavnih obrisih končan že davno pred polomom Avstrije. Hoteli smo združiti v eno državno celoto vse pokrajine, kjer žive Slovenci, Hivatje in Srbi, to so namreč: Slovenija (Goriška s Ti stom m Istro, Kranjsko, slovenski del Koroške, slovenski del Štajerske in Prekmurje, to je slovenski del Ogrske ob štaferski meji) dalje Hrvatska, Dalmacija, Medžl-murje, Bosna in Hercegovina, Bara n j a (na južnem Ogrskem), Srbska Vojvodi n a (to je Bačka na prejšnjem južnem Ogrskem), Črna gora in kraljevina Srbija z Macedonijo. Ker pa ob proglasitvi naše svobode koncem oktobra 1918. se ni bilo v porušenem
45
Belgradn srbske vlade, je začasno prevzelo vrhovno oblast nad Jugoslovanskimi deli bivše Avstro-ogrske monarhije v roke .»Narodno vječe" v Zagrebu, sestavljeno iz zastopnikov vseh slovenskih in hrvaških strank. V posameznih pokrajinah so se pa stvorile iz zastopnikov strank „Narodne vlade", ki so prevzele vodstvo uprave. Čudni časi so biK tedaj. Z vseh bojišč .»o se valile cele povodnji vojaštva domov, vlačeč s seboj neizmerne množine najrazličnejšega vojnega materiiala, voz, živine in drugih vrednosti. Ljudstvo je živelo kot v nekaki pijanosti m nihče ni prav natanko vedel, kaj se oravzaprav godi. Razumljivo je, da je v taki splošni zmešnjavi »Narodna vlada" le z največjim naporom in samozatajevanjem vsaj za silo vzdrževala red m mir, saj se je vršila v tistih dneh največja revolucija, kar jih je kedaj preživel naS narod, čeprav se ni prelivalo krvi.
Pa vojaštvo se je po večini vrnilo na svoje domove, ljudstvo se je oprijelo zopet dela in v tem je prišel v Belgrad tudi pretežni del srbske vlade s kraljevičem Aleksandrom iz rodu Karadžordže-vičev na čelu, ki je opravljal že nekaj let vladarske posle mesto svojega onemoglega in starega očeta kralja Petra L Takoj se je podalo v Belgrad zastopstvo zagrebškega .»Narodnega vječa" ter sklenilo m podpisalo s srbsko vlado dogovor, po katerem se vse jugoslovanske pokrajine bivše Avstro-ogrske monarhije združujejo s kraljevino Srbijo v eno državo. Tako smo torej pnšli izpod avstrijskega orla v »Kraljestvo Srbov, Hrvatov jn Slovencev".
%Q
kakor so sedaj imenovali to novo državo, namesto preje običajnega in krajšega izraza .Jugoslavija". To se je zgodilo dne 1. decembra 1918.
Po daljšem pregovarjanju So osnovali v Bel-gradu tudi skupno vlado za vso državo, ki je sesto-jala iz srbskih, hrvaških, in slovenskih ministrov Ker je bilo pa to novo, iz najrazličnejših pokrajin, držav in dežel sestoječo državo še nemogoče enotno vladati iz skupnega središča, so obdržale posamezne pokrajine še vedno svoje pokrajinske vlade pod vrhovnim vodstvom in nadzorstvom skupne vlade v Belgradu.
Ta naša nova država je tudi takoj poslala na mirovno konference V Pa/rti svoje zastopstvo, se-stoječe iz enega Srba, enega Hrvata in enega Slovenca, ki so dobili nalogo, skleniti z vsemi državami mir in zlasti paziti na to, da bodo v naši novi državi res zedrnjeni vsi Slovenci, vsi Hrvatje in vsi Srbi. Pohlepne sosedne države, zlasti Italijani, so namreč zasedli mnogo naše zemlie. ki po vseh pravicah spada k nam. Polagoma so kraljestvo SHS priznale tudi druge vlade kot samostojno državo. Na pomlad 1919. je bilo sklicano v Eelgradu še tako-zvano „narodno predstavništvo'*, sestoječe iz zastopnikov vseh strank cele Jugoslavije, ki naj do prvih volitev opravlja posle parlamenta.
Tako je torej nastala in se za silo na znotraj in na zunaj uredila ona ..obljubljena dežela", po kateri smo tako hrepeneli in v kateri sedaj upa naše ljudstvo do konca izbojevati svojo „staro pravdo".
47
Kakšna je pa ta ..obljubljena dežela" aJi ..Kraljevina Srbov, Hrvatov va Slovencev?"
pokrajine, ki spadajo v to državo, smo našteli že zgoraj, sedaj le še omenimo, da njena površina šteje nekako četrt milijona šurjaških kilometrov, s približno 13 milijoni prebivalcev. Po velikosti spada torej med večje evropske države, po številu prebivalstva pa med srednje. Naša država namreč ni preveč gosto naseljena, saj pride na 1 km2 komaj 54 prebivalcev. Po narodnost' so v ogromni večini Slovenci, Srbi ili Hrvatje, precej bo pa tudi Nem cev, Madžarov. Italijanov, Rumunov in drugih. Glavne vere bodo tri. Približno 1 milijon ie Moha-medancev, od ostalih bo pa r.ekako polovica pravoslavnih, polovica pa katoličanov.
Vse to prebivalstvo se po ogromni večini peča s poljedelstvom, vslei česar lahko rečemo, da je Jugoslavija izrazito poljedelska ali agrarna država. Zelo bogata je Jugoslavija tudi živinoreje, vino-reje in gozdarstva. To je naše največje bogastvo — pa o vsem tem bomo govoru še pozneje. Za enkrat le omenimo, da bomo lahko pomagali nasičevati s kruhom in mesom prav vse sosednje države, kar delamo v veliki meri že danes.
Industrija je pri nas ztlo šibka. Imamo sicer nekaj tovaren, razmeroma največ še v Sloveniji, a te niti od daleč ne morejo kriti vseh naših potreb po industrijskih izdelkih, vsled česar nam bo treba te še dolgo let uvažati. Pa tudi v tem oziru se nam odpira najlepši pogled v bodočnost, ker so nam dani prav vsi predpogoji, da si sami doma ustvarimo v
*5
kratkem času tako močno lastno industrijo, da ne bomo le z lahkoto krili najpogiavitnejših lastnih potreb, ampak razne tovarniške izdelke celo izvažali.
Prvič imamo pri nas precejšnja skladišča premoga, ki je prvi predpogoj za razvoj industrije. Poglejmo le bogate slovenske premogokope, a cela vrsta jih je tudi v Bosni, še več pa v Srbiji, tako da v tem oziru daleko prednjačirr.o prav vsem sosednim državam, ki najbolj bolehajo ravno radi pomanjkanja neobhodno potrebnega premoga. S temi bomo lahko delali sijajne kupčije.
Naših tovaren nam ne bo treba kuriti le s premogom, saj jih bodo gnale lahko mnogo ceneje naše vodne sile, s katerimi je Jugoslavija, zlasti pa Slovenija kar posejana. Doma bomo rabili elektriko, premoga bomo pa morda lahko nekaj še izvažali
Ogromno bogastvo predstavljajo tudi naši nezmerni gozdovi, ki so drugi predpogoj močne industrije. Poglejmo le naše dolenjske šume, a vse to še ni nič proti slavonskim in bosanskim in drugim našim pragozdom, iz katerih je doslej zajemal tujec vsako leto milijone in milijone. Kako silna lesna "utdustrija bi se torej Se lahko razvila pri nas, ki bi lahko dobro hranila stotisoče, saj najdemo na našem Jugu in zapadu polno držav, ki trpe najobupnejše pomanjkanje lesa. Imenujmo v tem oziru le naravnost beraško Italijo.
Zelo bogati smo tudi na najraznovrstnejših rudah, ki leže doslej večji del še popolnoma neizrabljene v ogromnih skladih pod našo zemljo. V tem
49
oziru je zelo bogata Bosna, zlasti pa še Srbija, a tudi Slovenija ni brez njih. V Jugoslaviji bomo izkopavali mnogo železa, bakra, svinca, zlata, srebra, bauksita itd. itd.
Manjkalo nam ne bo v bodočnosti v tej državi pravzaprav ničesar, dovoli je vsega, če bomo le znali vse to prav izrabiti in s tem pametno Gospodariti. V gospodarskem ožin ie Jugoslavija država, kjer se bodo posamezne pokrajine čudovito lepo dopolnjevale in izpopolnjevale. Česar nam bo manjkalo v Sloveniji, tega bodo imeli v obilici Bosanci, kar pogrešajo Hrvatje, imajo dovolj Srbi itd. Posamezne pokrajine bi same zase gospodarsko nikakor ne mogle izhajati; združene vse v eno celoto, bodo pa predstavljale državo, ki lahko postane v dogled-nem času ena najbogatejših daleč naokrog.
Mnogo nam bo k temu pripomoglo poleg ogromnih, že naštetih naravnih zakladov tudi — morje. Morje je danes vsakemu narodu in vsaki državi neobhodno potrebno okno v svet, pljuča, s katerimi diha, žila privodnica in odvodnica, najboliša vez. ki jo veže z vsem svetom. Kot svojo največjo nesrečo občuti vsaka celinska država — pomanjkanje morja. Spomnimo se le s kakim nečloveškim naporom so se hoteli avstrijski Nemci preriniti preko slovenskega ozemlja do morja, kako divje so tiščali k morju Madžari; da so občutili Srbi pomanjkanje morja kakor klešče, ki jih stiskajo ter dušijo in kako zaman hrepenijo danes do morju Čehi. Mi ga imamo na stotine kilometrov, odprto nam je Jadransko in kolikortoliko tudi Egejsko morje pri Solunu in baš
i
50
to nam najbolje jamči našo bodočo gospodarsko neodvisnost.
Taka je torej v kratkih cbrisih država, v katero smo zašli izpod avstrjskega orla. Če jo nepristransko pogledamo, zlasti pa, če jo primerjamo z drugimi državami okrog nas, tedaj lahko z mirnim srcem priznamo, da nismo zastonj hrepeneli po njej, da se nismo zastonj bojevali za njo, da nismo prišli ix dežja pod kap, ampak iz egiptovske sužnosti v — obljubljeno deželo.
Pred seboj imamo lepo, veliko, rodovitno in na sveže izorano njivo. Vprašanje je le — kako, s čim in kdo jo bo obsejal? Če jo izročimo neveščemu zanikarnežu, bo ta njiva v par letih zanemarjena in plevelna, da ne bo rodila niti posetve in gospodar bo stradal ob njej črnega kruha. Če jo dobi v roke dober gospodar, mu bo rodila vsako leto več in on si bo poleg belega kruha lahko privoščil semtertja tudi čašo vina. Enako je z našo novo državo. D.žava je tu; velika, rodovitna in bogata vseh prirodnih zakladov. Sami smo sedaj gospodarji te države, od nas samih je sedaj odvisno, kako bomo gospodarili s tem, kar nam ponuja narava, sami borno kovači svoje sreče, sami si bomo pisali svojo staro pravdo v obljubljeni deželi.
v. Jugoslovani smo poljedelci.
Že v prejšnjem poglavju smo omenili, da je Jugoslavija izrazito kmetska, poljedelska al; agrarna država. To vidimo takoj na prvi pogled.
Vsedimo se n. pr. na Dunaju na vlak z voznim listkom do Belgrada. Vlak oddrdra. Kmalu pustbno za seboj celo morje hiš, a zastonj čakamo, da bi zapeljali med sveža žitna pclja in zelene travnike. Ure in ure potrpežljivo sedimo ob oknu, mimo nas švigajo vso pot sajasti dimniki tovaren, iz katerih se vali dim prav pod oblake. Tovarne na desno, tovarne na levo; koma] izgine ena izpred oči, že se pokaže druga. Taka je slika, ki nam jo nudi večji del nemške Avstrije in vsak bo na prvi pogled izprevidel, da se vozi po pravi industrijski državi.
Pri Špilju pa stopimo naenkrat na jugoslovanska tla. Slika se izpreminja bolj in bolj. Vedno manj tovaren, a tem več njiv in travnikov. Od vseh strani nas pozdravljajo beli knetski domovi Južno od Maribora je tovarna že piav redka prikazen, pri Zidanem mostu vidiš že zadnje, zato pa tem več
52
gozdov in polja. V Zidanem mostu prestopimo tudi na hrvaški vlak, ki nas pelje po zeleni savski dolini proti Zagrebu. Hribovje se razmika bolj in bolj in pri Zagrebu zavozimo na ogromno, brezkončno ravan. Kamorkoli te nese'o oči, sama polja. Vozimo se ure in ure, mimo Siska, Bosanskega Broda, Vin-kovcev proti Belgradu, a kamorkoli pogledaš, brez konca in kraja, najkrasnejša žitna polja in travniki, po katerih se pasejo neštete črede goved, ovac in prešičev. Vozimo se po poljedelski ali agrarni  Jugoslaviji.
Jugoslovani smo izrazito poljedelsko ljudstvo in naša država je izrazito agrarna država, o tem ni dvoma. Od 13 milijonov prebivalcev jih živi od poljedelstva nad tri četrtine ali do malega 10 milijonov. So pa tudi cele pokrajine, kjer živi od kmetijstva skoro vse prebivalstvo in celo v industrijsko še bolj razviti pokrajini, to je v Sloveniji, ki šteje brez Primorske blizu 1 in en četrt milijona duš, se peča s poljedelstvom preko 65 % prebivalstva, medtem ko je v industriji zaposlenih na Slovenskem komaj 13 % prebivalstva, kar je v primeri s sosednjimi državami zelo malo.
Tudi po površini spoznamo takoj popolnoma poljedelski značaj naše države. Vsa država meri, brez Črne gore in Macedonije (kjer še niso ugotovili nobenih tozadevnih številk) nekako 21 milijonov hektarjev zemlje. Od teh je pokrite z njivami približno 7 milijonov ha, s travniki 2 milijona ha, pašniki 3 milijone ha in z gozdovi 7 milijonov ha, ostalo pa odpade na vinograde (približno % mili-
53
jona ha), nerodovitno zemljo in drugo. Krajše bi pa lahko razdelili površino Jugoslavije tako, da bi rekli: e»o tretjino naše države pokrivajo polja, drugo tretjino gozdovi, tretja tretjina pa odpade na ostalo (travnike, pašnike, vinograde, nerodovitno zemljo in drugo).
Velike, naravnost ogromne so te številke za državo take velikosti kot je naša, in reči smemo, da v tem oziru ne stoji takj dobro nobena srednjeevropska, še manj pa z ipadnoevropska država. Zlasti na dobrem smo glede gozdov, katere smatrajo danes vsi za enega največjih zakladov naše države. Pa o tem borno govorili še pozneje.
Glavni pridelki našega poljedelstva so pšenica, rž, ječmen, koruza in krompir in množina teh plodov je v naši državi naravnost ogromna. V pokrajinah, ki spadajo danes k Jugoslaviji (vedno šteto brez Macedonije in Črne gore), se je pridelalo pred vojno pšenice in rži približno 23 milijonov q, ječmena 4 milijone q, ovsa 5V2 milijona q, koruze 36 milijonov q, in krompirja 15 milijonov q. Če računamo te pridelke po predvojnih cenah, tedaj so bili vredni: pšenica in rž približno 460 milijonov kron. ječmen 60 milijonov kron, oves 80 milijonov kron, koruza 500 milijonov kron. krompir 110 milijonov kron ali vse skupaj približno 1 milijardo 210 milijonov kron. Kaka ogromna vsota bi se šele poka*-zala, če bi jih računali po današnjih cenah. Ker cena živi! še dolgo, dolgo ne bo, kakor je bila pred vojno.
Izračunali so dalje, da s tem pridelkom daleko nadkrijemo svojo uporabo. Če vštejemo vse, kar
54
se rabi ja setev, hrano ljudstva in živino ter drage potroške, tedaj bi še vedno lal.Ko prodali v drage države, ki okrog nas krvavo rabijo živil in jih bo**o rabile tudi v bodoče, najmanj 3 milijone 200.000 q pšenice in rži, 2 milijona 200.000 ječmena ter 20 milijonov q koruze, kar je bilo vredno Pred vojno nekako 380 milijonov kron. Za najmanje 380 milijonov kron, po predvojnih cenah računano, lahko torej prodamo v inozemstvo vsako leto samo žita ra še vedno nam bo ostalo popolnoma dovolj za vso lastno poraba
Razumljivo je, da se prideiek i" tako tudi izvoz v. inozemstvo z lahkoto še silno dvigne, če se bo dtiava zavedala dollrosti, ki jih ba uuela do ksmi-skega prebivalstva, to je, če bo skrbela za čim naj/ečjo strokovno irobrazbc našega kmetskega ljudstva ter pospeševala v kmetijstvu vse moderne tehnične pripomočke. Pomislimo le, da se Je pridelalo doslej na izborni jugoslovanski zemlji na I ha komaj 12 q pšenice, med tem. ko so pridelali na Češkem 17.7 q, v Nemčiji 20.7 q, na Danskem pa celo 30 q na hektar. Če bi dosegli pri nas le plodnost nemške njive, kar bi pač ne bilo težko, bi namesto 23 milijonov q pšenice lahko pridelali vsako leto vsaj 40 milijonov q in če odštejemo potem vso domačo potrebo, bi bil samo izvoz pšenice t s rži vreden letno kakih 240 milijonov kron, računano zopet po predvojnih cenah. To velja pa tudi za vse druge pridelke in vsak si lahko misli, kako bi vreio v našo državo zlato od vseh strani
55
Podobno naše bogastvo je živinoreja in nas v tem oziru prekašajo polesi Rum unije le še države skrajnega severozapada Evrope, to so Nizozemska, Danska, Skandinavija in Finska, a še te le vsled tega, ker je podnebje tam za poljedelstvo preostro in )e tako živinoreja glavni dohodek kmetijstva. V pokrajinah, ki spadajo danes k Jugoslaviji (brez živinorejske Macedonije in Črne gore), so našteli pred vojno skoro poldrug milijon konj, 5 milijonov rogate živine, 4 milijone 800.000 prešičev, 9 milijonov 700.000 ovac ter skoro 2% milijona koz. Na 3000 prebivalcev je prišlo v Jugoslaviji 113 konj. 420 goved, 400 prešičev ter 970 ov?c in koz. Če primerjamo v tem oziru z nami Italijo, tedaj vidimo, da morejo biti danes tako širokoustni Lahi ponosni kvečjemu iia svojo — beračijo, saj je prišlo tam na 1000 prebivalcev komaj 28 konj, 182 goved, 73 prešičev tet 327 ovac in koz. Zlasti svinjereja in ovčar-stvo sta pri nas izredno razviti in nas v prvi prekaša v Evropi le Danska, v drugem na Bolgarija. Če pa pomislimo na težki politični poležal, v katerem so živele doslej razne jugoslovanske pokrajine, trdimo, da lahko stopi Jugoslavija, kar se tiče živinoreje, v par desetletjih na prvo mesto v Evropi, seveda, če bodo držav© vodili možje, ki se bodo zavedali svojih nalog.
Umevno je, da pri tolikem bogastvu naše živinoreje z lahkoto krijemo vse lastne potrebe in Se za izvoz v druge sestradane države okrog in okrog nas nam preostaja več kot dovolj. Izračunali so, da se je iz današnje Jugoslavije že pred vojno
56
izvažalo vsako leto živine i.i mesa v vrednosti približno 250 milijonov K, ali četrt milijarde. Kakšen ogromen vir dohodkov nam lahko postane torej tudi živinoreja v bodoče, si lahko mislimo.
Največji zaklad Jugoslavije so pa brez dvoma naši nepregledni gozdovi in v tem oziru se lahko meri z nami izmed vseh evropskih držav morda le še Rusija.
Omenili smo že, da je nekako ena tretjina jugoslovanske zemlje, to je dobrih 7 milijonov (zopet brez Macedonije in Črne gore, kjer še ni bilo mogoče ugotoviti nobenih tozadevnih številk) pokrita z gozdovi. Ti gozdova so bili že pred vojno vredni 8 milijard in 500 milijonov kron. Samo svež prirastek lesa znaša vsako leto blizu 19 milijonov m" v vrednosti 224 milijonov kron. Če prav nič ne zmanjšamo naših gozdov in izvozimo vsako leto v inozemstvo samo eno tretjino rednega letnega prirastka, bo ta izvoz vreden letno kakih 90 milijonov kron. Če prištejemo zraven še dohodke iz macedonskih in črnogorskih gozdov, ki jih cenijo na 300 milijonov kron, tedaj se vse te številke še primerno dvignejo.
Ogromne bi bile številke, ki bi jih dosegli še z umnim gozdarstvom in s smotrenim izvozom lesa, zlasti v podelani obliki. Kaka zlata doba se tu obeta naši lesni industriji, saj je do malega vsa Evropa danes brez lesa. Italijani so n. pr. že pred vojno pobirali navadno dračje po našem Krasu in ga kot zlato odvažali domov.
Poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo so torej Klavni temelji, na kateiih sloni ogromno bogastvo Jugoslavije. To pa nikakor še niso vsi neizčrpni viri našega kmetijstva, saj še nismo omenili niti vinoreje, sadjereje, perutninarstva, čebelarstva, vrtnarstva, tobaka itd., ki so nam že doslej donašali lepe denarje in tvorijo lahko tudi v bodoče prevažne postavke med našimi dohodki.
Tako mesto torej zavzema kmetijstvo v naši novi državi. Slovenija sama seveda nima pokazati niti približno takih številk, a tudi Slovenci smo izrazito kmetijsko ljudstvo, čeprav je pri nas industrija razmeroma še najbolj razvita.
Že zgoraj smo omenili, da spada v kmetski stan 65 % slovenskega naroda (ki šteje brez Primorske nekako 1 % milijona prebivalcev) in komaj 13 % ga odpade na industrijo, ostali se pečajo s trgovino, prometom ali pa so zaposleni v javnih službah in prostih poklicih. Kmetski stan tvori torej jedro slovenskega naroda. Če pregledamo dalje površino slovenske zemlje, tedaj nam njen popolnoma zemlje-delski značaj stopi še jasneje pred oči. Vsa Slovenija (brez Primorske, ker to obdrže Italijani), meri približno 1 milijon 900.000 ha. Od teh je skoro polovica pokritih z gozdovi, ostalo pa odpade na njive (okroglo 325.000 ha), travnike (nad 300.000 ha), pašnike (okrog 250.000 ha), vinograde, vrtove in neplodno zemljo, katere je pri nas nekako 100.000 ha ali 5 %, kar je razmeroma jako malo.
Glavni pridelki našega poljedeljstva so: žito, krompir, fižol in zelje, a zadostovalo nam teh reči
58
po večini ni niti za lastno uporabo. Izvažali smo te oves, fižol in zelje. Zemlja je bila vse preslabo obdelana in naš kmet je preveč pogrešal strokovne izobrazbe ter državne pomoči, vsled česar se ni posluževal v kmetijstvu vseh mo^ernin pripomočkov. Krušnega žita se je pridelalo pri nas komaj 10 q na lia, med tem ko so ga pridelali Čehi 18 q. Danci pa celo 28 q. Iz te^a je razvidno, kako važnost zavzema v kmetijstvu pravo obdelovanje polja m kaVo važna naloga čaka tu bodoče voditelje naše države. Kakor je Avstrija zanemarjala naše kmetijstvo, tako ga bo morala Jugoslavija pospeševati.
Mnogo na boljšem smo glede živinoreje. Leta 1910, je bilo na Slovenskem 60.000 konj, pol milijona govedi, 85.000 koz in ovac ter nad pol milijona pre-šičev. Na 1000 prebivalcev pride tako v Sloveniji 53 konj, 450 goved, 75 koz in ovac ter 485 prašičev. Kar se tiče govedoreje stojimo torej še na boljšem kot Jugoslavija na sploh in nas v tem prekašajo le Danska, Norveška, Švedska in Finska, prešičerejo ima pa v Evropi le še Danska bolj razvito nego Slovenija. Slovenci smo torej naše krnetiistvo že sami obrnili v ono smer, ki je za naše kraje bolj prikladna, ker smo še pred vojno spoznali, da ne bomo mogli konkurirati s slavonskim, banafekim, sremskim in baškim poljedelstvom (žitorejo). Razumljivo je tedaj, da je živinoreja tvorila enega najvažnejših naših dohodkov. Krili smo vse domače potrebščine m še izvažali smo mnogo živine ter mesa, letno baje v vrednosti nad 17 milijonov kroa.
59
Gozdarstvo bi bilo lahko tudi Slovencem najvažnejši vh- dohodkov, saj smo že zgoraj omenili, da je pokrite skoro polovico naše zemlje z gozdovi. to je nad 800.000 ha, ki so vredni nad 800 milijonov kron. Naravni prirastek lesa znaša vsako leto kaka 2*4 milijona m3 v približni vrednosti 25 mil. kron, računano seveda po predvojni ceni. Mnogo tega lesa smo izvažali, zlasti na Laško, ter dobivali zanj lepe milijone.
Poleg poljedelstva, živinoreje in gozdarstva nam je donašalo prav lepe dohodke tudi sadjarstvo, vinoreja, perutninarstvo, čebelarstvo in vrtnarstvo. Vse letne dohodke slovenskega naroda (zopet brez Primorske) so preračunali na 533 milijonov kron, od katerih je odpadlo na kmetijstvo celih 314 milijonov kron ali tri petine.
Iz vsega navedenega torej jasno spoznamo, da smo Jugoslovani s Slovenci vred izrazito agrarno ljudstvo. Ogromna večina našega troimenskega naroda, spada h kmetskemu stanu, po svoji površini je naša država izrazito agrarna in skoro vsi naši dohodki izvirajo iz kmetijstva.
Bolj kakor kdaj poprej, se je pa med svetovno vojsko pokazalo, da ne leži glavna moč države m narodov v industriji, ampak v zdravem in trdnem kmetijstvu in v tem imamo iskati svojo bodočnost tudJ Jugoslovani.
Tega se bo morala naša država in možje, ki bodo vodili to državo, jasno zavedati. Vsestransko pospeševanje kmetijstva bo naiavnost dolžnost m poglavitna naloga naše nove jugoslovanske države.
60
Avstrija ni bila izrazita kmetijska država; zato se končno ne moremo tako čuditi, če je koristi kmet-skega ljudstva tako zanemarjala in skrbela bolj za druge stvari in stanove, čeprav je s tem škodovala le sama sebi in pospešila tako svoj propad. Jugoslaviji pa je kmetijstvo za enkrat skoro edini, a zato tem mogočnejši vir njenega bogastva in kmet-sko ljudstvo steber vse države, če bo stal naš kmet dobro, bo stala dobro vsa država, če bo propadal kmet, bo propadala vsa država, zato morajo biti za našo državo in za vso našo politiko najglav-nejša ona vprašanja, ki se tičejo koristi našega kmet-skega ljudstva. Agrarno vprašanje bo moralo biti v Jugoslaviji središče in os vseh drugih A^prašanj; le tedaj bo Jugoslavija res obljubljena dežela ne samo kmetu, ampak tudi vsem drugim stanovom. Stara pravda tedaj ne sme biti le geslo kmet-skega ljudstva, ampak geslo vse države in delo vsega naroda mora biti v prvi vrsti nadaljevanje dela kmetskega kralja Matije  Gubca.
VI.
Zemljo nazaj.
V prejšnjih dveh poglavjih smo videli, kako neizmerno bogata je naša država že po prirodi v vseh ozirfh in vendar je živelo doslej ljudstvo po vseh jugoslovanskih pokrajinah večjidel zelo bedno življenje.
Zakaj? Odgovor ni težak. — Zato, ker so gospodarili s tem bogastvom do sedaj po večini le drugi. Naše ljudstvo je oralo in sejalo, žel je pa tujec, ki je lahkomiselno užival in zapravljal naš znoj po daljnih tujih mestih. On je bil gospodar ogromnega bogastva, ki ga hrani ali rodi jugoslovanska zemlja, naš kmetski človek je bil pa njegov hlapec in najemnik.
Le poglejmo okrog po Sloveniji! Kaj niso gospodarji najlepših njiv in najgostejših gozdov še vedno razni baroni, grofje, veleposestniki, cerkve in samostani? Pa stopimo dalje preko Kolpe in Sotle na Hrvaško! Več kakor polovica hrvaške zemlje je v rokah veleposestnikov! In še dalje v
62
Srem, Bačko, Baranjo ter Banat! Vozimo se celo uro z vlakom in kamorkoli pogledamo, na desno in na levo, vse je last enega samega veleposestnika, navadno tujca, kmetje so pa le najemniki. Tako Je tudi v Bosni, Dalmaciji in drugod. Celo v kmetski Srbiji ni mnogo bolje, le, d?, je tam ta veleposestnik država.
V čigav žep se je torej stekal dosb} pretežni del onega ogromnega bogastva, o katerem smo govorili zgoraj? V ljudski? Ne, saj ljudstvo po večini ni bilo lastnik te zemlje, ono jo je le obdelovalo, lastnik je bil pa veleposestnik in on je vžival doslej koristi in sadove naše bogate zemlje.
Žal, da še nimamo zbranih zanesljivih Številk o razdelitvi zemlje v današnji Jugoslaviji;    a da naše zgorajšnje besede niso le gola bajka, naj ka žejo naslednji primeri.
Vsa Hrvaška meri 4 1U milijona ha, a gospodar te zemlje po večini ni bil hrvaški kmet, ampak ma-žarski veleposestnik. Nikakor se torej ne moremo čuditi, da med hrvaškim ljudstvom ne vlada tako blagostanje, kot bi pri drugačni razdelitvi zemlje lahko vladalo, saj ima pretežna večina hrvaških kmetov manj nego 20 oralov zemlje. Razdelitev zemlje na Hrvaškem je namreč naslednja: 180.175 oos. ima kmetije, ki merijo 0 do 5 oralov 192.656   „    „        ,.         „           5 „        20    „
33.433   „    „                             20 „      100    „
2.i93   „    „        „         „        100 „      500    „
664   „    „        „         „        500 „    1000    „
1.464   „    „        „         „       1000 „    5000    „
59   „    „        „         „      5000 „   10000    „
13   „    „       .„        „       nad „  10000    „
63
Če računamo med male kmetije one, ki merijo manj nego 20 oralov, med srednje one, ki merijo 20 do 100 oralov in med velcposestva one, ki merijo več nego 100 oralov, tedaj bi bila slika taka-le: taka-le:
372.831 malih kmetov (ali 90 % samostoj. posest.) ima v rokah 49' 80 % vse hrv. zemlje, 33.430 srednjih kmetov (ali 8 % samost. posest.)
ima v rokah 21' 40 % vse hrv. zemlje, 4.392 veleposestnikov   (ali 2 % samost. posest) ima v rokah 27' 80 % vse hrv. zemlje.
Če pa pogledamo le bajtarje in največje veleposestnike ter jih med seboj primerjamo, tedaj najdemo, da ima 180.000 bajtarjev v rokah 227.000 oralov zemlje, a 209 grofov, baronov in drugs take gospode nad 600.000 oralov.
iz Bosne in Hercegovine nimamo tako natančnih podatkov, a zelo velik del krščanskih kmetov (okrog 75.000) je tam še podložnih mohame-danskirn veleposestnikom (agom), kakor je bilo pri nas pred letom 1848. in nad 60% kmetskega prebivalstva nima niti po 5 ha zemlje za svojo družino,
Naravnost vnebovpijoče so pa tozadevne številke iz onih delov bivše Ogrske, ki pripadajo sedaj Jugoslaviji, te so Bačka, Baranja in Bana'.   Tam ima v lasti: 1,200.000 kmetov     .   .   .   2,663.000 oralov zemlje,
3.700 veleposestnikov    11,000.000     „
Srbija sicer že davno več ne pozna veleposestnikov, a pri svoječasni agrarni reformi tudi Srbija
64
ni razdelila vse zemlje kmetom, temveč jo je obdt -zala skoro polovico država zase, zato ima tudi tam nad polovico (54 %) kmetskega prebivalstva manj zemlje, kot je pa neobhodno potrebuje, to je po 1 ha na glavo.
Pa tudi v Sloveniji ni vse zlato, kar se sveti. Ranjka Avstrija v tem pogledu ni objavljala natančnejših številk, a po posestnih polah bi se dalo sklepati, da je skoro polovica prebivalstva sploh brez vsake zemlje, med posestniki pa odločno prevladujejo bajtarji ter mali kmetje. Razmeroma prav malo je srednjih kmetij. Mnogo več nego si na prvi pogled mislimo, je pa tudi pri nas še veleposestev. Ako bi se pri nas zemlja pravično razdelila in veleposestva omejila na pravo mero, recimo na največ 100 oralov, bi bilo na ta način tudi na Slovenskem prostih kakih pol milijona oralov zemlje, ki bi se lahko razdelili med najpotrebnejše bajtarje in kajžarje in one kmet-ske ljudi, ki so sedaj brez zemlje, ali pa je imajo premalo.
Lep del slovenske zemlje imajo torej še vedno v rokah razni nemški graščaki, grofje, baroni in drugi veleposestniki, ki so se pred več stoletji vzgnezdtli med nami. Ti so, kakor smo omenili, lastniki kakega pol milijona oralov naše zemlje, po večini gozdov, torej našega največjega bogastva. Zlasti Dolenjska in Notranjska sta močno oblago-darjeni s to gospodo, ki pobira le čiste dohodke naših njiv, travnikov in gozdov ter jih hodi zapravljat na tuje, naš mali kmet se pa ravno vsled pomanjkanja lastne zemlje hodi ubijat v ameriške in
65
westfalske rudnike ter v slavonske, bosanske in rumunske gozdove, da more preživeti sebe in svojo družinico.
Samostojnih posestnikov, to je malih in srednjih kmetov, je v Sloveniji dobrih 200.000. Od teh sta najmanje dve tretjini bajtarjev in kajžarjev, ki se le deloma prežive od svojega „posestveca", drugo si morajo pa prislužiti na dnini, s kako obrtjo, v tovarni ali pa na tujem.
Pomanjkanje lastne zemlje je bila torej glavna rak-rana našega poljedelskega naroda in od tod tudi žalostne gospodarske razmere, ki so trle doslej našega malega kmeta ter ga tirale z rodne grude. Zemlje je premalo, domača obrt je propadla, industrija je pa še prešibka, da bi zaposlila vse domače delavne moči, zato ni malemu kmetu preosta-jalo drugega, kot prijeti za potno palico in prodati svojo delavno moč kapitalistom v daljnih in tujih deželah. Samo v Ameriki si služi svoj vsakdanji, kruh preko 100.000 naših ljudi.
In oni, ki so ostali doma? Že v enem prejšnjih poglavij smo povedali, kako se jim je godilo pod habsburškim žezlom. Če je celo naš srednji kmet zadnja leta pred vojno vedno ghsneje in popolnoma upravičeno tožil o slabih časih, je veljalo to še v potrojeni meri za malega kmeta. Vkljub trdemu delu in slabemu življenju je lezel v vedno večje dolgove. Tako je počasi propadalo deblo našega naroda, navzlic vsem bogastvom naše zemlje.
Tega propadanja pa ni bilo opažati le v Slo-niji, ampak v vseh pokrajinah današnje Jugoslavije.
S
66
Hrvaškemu kmetu se je godilo še slabše, da m omenimo kmeia-trpina v Bosni, Bački, Banatu, Dalmaciji in drugod. Temu se nikakor ne moremo čuditi, saj jim manj zemlje je odpadlo na kmeta, tem težje je preživljal sebe in svojo družino.
Kaj naj trpimo take neznosne razmere tudi v svobodni Jugoslaviji? Kaj naj tudi v bodoče še vedno gledamo, kako bo tujec molzel našo zemljo, nam kradel naše bogastvo ter ga lahkomiselno zapravljal po lahkoživih tujih mestih, medtem, ko bi naše ljudstvo stradalo na lastni grudi, v lastni državi, obdarovani z vsem bogastvom?
Ljudstvo samo je bilo nekoč gospodar vse te lepe naše zemlje, kakor smo slišali že v prvem poglavju in šele pozneje, ko so podjarmili naše ljudstvo tujci, so nam. poleg svobode vzeli tudi našo zemljo ter izpremenili nekdanjega gospodarja v hlapca, v tlačana. Od stoletja do stoletja se je zavedal naš narod te krivice; od stoletja do stoletja se je boril za svobodo te svoje zemlje, za svojo staro pravdo in kakor smo slišali, pogosto tudi z orožjem v roki. a moč tujih roparjev je bila vedno močnejša nego ona našega izžemanega naroda.
Sedaj pa je strta za vedno m0č oblastnega tujca in je napočil oni veliki dan našega osvobc"'enja. Prišla je ura, da si vzamemo, ka.r je bilo od nekdaj po vseh božjih in človeških pravicah naše, da si končno izbojujemo našo staro pravdo. In prvi klic, ki naj v zadnjem dejanju tega našega boja zaori do neba, je: zemljo nazaj!
H7
Ko so nas pred stoletji zasužnjili, so vedeli, da nas zadenejo v srce šele s tem, da nam zaplenijo našo zemljo in res je bil to pravi in končni vzrok vsega tipljenja in vse bede, ki jo je moral stoletja trpeti Jugoslovan. Če hočemo tedaj v svoji novi državi naše ljudstvo res osvobodili, moramo iti prav h korenini našega dosedanjega suženjstva ter mu — vrniti najpreje zemljo, ali z drugimi besedami, naša nova država mora izvesti najpreje agrarno reformo. Ta tvori jedro vseh drugih vprašanj, saj bo šele z izvedbo agrarne reforme postalo naše ljudstvo res svobodno ter deležno onega neizmernega bogastva, ki je zakopano v tej grudi. Svoboda, ki bi ne temeljila v nrvi vrsti na osvoboditvi zemlje, bi bila le puhla in prazna beseda, brez najmanjše vrednosti za naše ljudstvo.
Neizprosna zahteva po vrnitvi zemlje ni le naša človeška, ampak tudi naša naravna pravica. Zemlja nam je bila prvič ukradena, zato jo zahtevamo nazaj, a drugič je pa ta zemija prepojena tudi s stoletnim znojem našega naroda. Kdo jo je stoletja obdeloval? Mi, naši očetje in naši pradedje; tuja gospoda je pa le uživala sadove naših žuljev. Popolnoma naravno je tedaj, če neomajno zahtevamo, da bodi zemlja samo onega, ki jo sam obdeluje, to je kmetova. Razdelitev vseh ogromnih velenosestev v Jugoslaviji med kmetsko prebivalstvo je tedaj prva naša zahteva in zato tudi najpoglavitnejša točka bodoče velikopotezne agrarne reforme, ki jo mora Jugoslavija rešiti čirn preje.
5"
68
Kako naj se pa ta razdelitev izvede? Ali se naj vsa zemlja enostavno razlasti in vnovič pravičneje razdeli? To bi bilo popolnoma nepotrebno, ker bi le še silno povečalo težave in zmede, ki so vetiio združene z izvajanjem takih dalekosežnih preosnov. Vsak gospodar naj še dalje ostane lastnik svoje zemlje, odvzame naj se mu pa vse ono, kar ima preveč. Če vse pravično prevdarimo, tedaj menimo, da je vsa zemlja, kar je ima kdo nad 100 oralov — preveč, zato naj se ta razlasti v prid onim, ki je imajo premalo. Na ta način bomo dobili kar smo že omenili, samo v Sloveniji kakih pol milijona oralov, vsej Jugoslaviji pa več milijonov oralov, ki bi se razdelili med one kinetske delavce, ki jo nimajo nič, ali pa med one bajtarje, ki je imajo premalo.
Kdo pa je ima premalo? Preračunalo se je, da rabi vsaka kmetska oseba najmanj en hektar dobre plodne zemlje za življenje, ena kmetska družina pa najmanj 5 ha. Ker pa zemlja ni povsod enaka, seveda ni mogoče vzeti povsod enakega merila, a vendar bi se lahko reklo, da rabi pri nas vsaka kmetska družina vsaj 6 oralov polja, 5 oralov travnikov in 4 orale gozda. Kdor nima toliko, ima premalo in temu bi bilo torej treba dodati. Kjer zemlje ni za vse dovolj, bi se jih nekaj preselilo tja, kjer je je v izobilju, saj so v Jugoslaviji cele pokrajine, ki so zelo rodovitne, a še prav redko naseljene. Kakor smo že omenili, je v Jugoslaviji približno 10 milijonov kmet-skega prebivalstva, to je kaka 2 milijona družin. Računaje  po  5 ha na  družino,  bi te potrebovale
H9
približno 19 milijonov ha, vse plodne zemlje Je pa nekako 19 milijonov ha. Torej za vse več kot dovolj, (oliko, da se ne bi le z lahkoto zadovoljilo vseh bajtarjev in malih kmetov sploh, ampak tudi premnogo kinetskih poslov, ki bi z izvedbo agrarne reforme prišli ob zaslužek zlasti po sedanjih veleposestvih. Enako bi lahko dobili košček lastne zemlje tudi .tovarniški delavci, in\*al!di in drugi.
Važno je tudi vprašanje al: naj se ta zemlja od veleposestnikov odkupi ali ne. Kdor je pazno prebral naša zgorajšnja izvajanja, se je moral uveriti, da se mi za odkup ne moremo navduševati, saj pravica se v Jugoslaviji ne bo smela — kupovati. Smo torej zato, da dosedanji lastniki načeloma ne dobe nobene odškodnine, pusti naj se jim le, recimo, kakih 100 hektarjev nezadolženega in z vsem preskrbljenega posestva. Smo pa dalje zato, da bi novi posestniki plačevali nekaj let primerno odškodnino za novo-dobljeno zemljo, a ta odškodnina naj bi šla zopet v skupno korist — to je v državne blagajne, saj bodo državne potrebe v bližnji bodočnosti ogromne. Pomislimo le na vojne dolgove, razrušeno Srbijo, zidanje prepotrebnih novih železnic, trgovskega brodovja, ureditev valute itd., itd.
Nikakor pa ne stojimo na stališču, da se mora prav vsa razlaščena zemlja razdeliti med kmetskb prebivalstvo. Zemlja je eno izmed najvažnejših proizvajalnih sredstev, saj proizvaja najpotrebnejše, t& je živež in naš končni cilj je, da postanejo vsa proizvajalna sredstva enkrat last vse družbe, to je — vsa proizvajalna sredstva se moraj o
70
s o c i a I i z i r a t i. Od proizvajalnih sredstev na! kimajo dobička le posamezniki, ampak vsi, ki detišc na en ali drug način v korist družbe.
Nekaj razlaščene zemlje naj tedaj že sedaj ostane v skupni lasti vseh. V to svrho so zlasti primerna taka zemljedelska zemljišča, ki se v vele-obratu bolje, lažje in plodonosneje upravljajo, nego razdeljena v male koščke med posamezne posestnike. To so zlasti gozdovi ter velika fidejkomisna in cerkvena posestva. Med kmete naj se razdeli le tciiko gozdov, kolikor jih v svojem gospodarstvu neobhodno potrebujejo, ostali naj ostanejo neparce-lirani v lasti in upravi vse družbe. Na vsak način je pu treba parcelirat: in razdeliti take kulture, ki se v malem obratu obdelujejo lažje, bolje in plodonosneje, n. pr. vinograde.
Uprava te podružabljene zemlje (gozdov, fidej-komisov i. dr.) naj bi se izročila posebnim upravnim svetom. Ti bi bili sestavljeni iz zastopnikov državne oblasti, kmetov s temeljito teoreti&to in praktično izobrazbo, zastopnikov delavcev in uradnikov dotičnih zemljišč ter končno iz zastopnikov onih slojev, ki te pridelke rabijo in kupujejo, najbolje iz zastopnikov konzumnih društev. Taki upravni sveti bi vodili vse gospodarstvo na tej podružab-Ijeni zemlji ter predlagali oskrbnike, ki jih državna oblast potem imenuje na različnih socializiranih zemljiščih. Nadzoroval bi te upravne svete deželni gospodarski svet, ki bi bil osnovan pri kmetijskem oddelku vsake deželne vlade.
71
Tudi ^lede ostale zemlje, ki bi se razdelila med kmetsko prebivalstvo, stoje nekateri na stališču, da Je nikakor ne kaže izročiti v popolno last malim kmetom, ampak levdedni najem, do katerega bi izgubili pravico le tedaj, če bi je ne hoteli obdelovati, ali pa, če bi preslabo gospodarji z njo. Višina najemščine, ki bi nadomestila odkupnino, bi seveda ne smela biti previsoka in bi se, določevala po krajevnih razmerah vsakih deset let posebej. Denar naj bi se stekal sorazmerno v okrajno, deželno in državno blagajno v svrho povzdige kmetijstva in kritja drugih upravnih stroškov. Tak način agrarne reforme bi še najbolje odgovarjal socialističnim načelom.
Malih in srednjih kmetij socializem torej nikakor noče in ne namerava razlastiti, kakor zlobno trdijo to njego, i nasprotniki. Socializem stremi le za podružabljenjem (socializiranjem) one lastnine, ki povzroča izkoriščanje. Mali in srednji kmet pa s svojo lastnino ne izkoriščata nobenega, ampak preživljata s trdim delom ie sebe in svojo družino. Izkoriščevalec je pa veleposestnik, ki svoje zemlje ne obdeluje sam, ampak Jo obdelujejo zanj drugi, do-čim on le mirno vleče dobiček tujega dela.
Brez dvoma je pa v neizmerno korist vse človeške družbe, da dobi polagoma odločilen vpliv na vsa proizvajanja, pa naj bo to kmetsko ali industrijsko. Vsej družbi je torej ležeče na tem, da se proizvaja kolikor mogoče veliko in da so potom tega tudi cene vseh življenjskih potrebščin kolikor mogoče nizke. Kmet ne bo imel prav nobene izgube.
n
če bo prodajal svoje pridelke nekoliko ceneje, saj bi pa potem zato kupoval tudi druge svoje potrebščine (obleko, obutev, orodje itd.) po primerno nizki ceni. Od današnje draginje nikakor nimata dobička srednji in mali kmet, ampak le veletržci, prekupci, špekulanti, verižniki, veleposestniki in industrijalci. Kmet in delavec sta enaka molzna krava tem kapitalistom, zato bo le v korist obeh, če dobi vsa družba primeren vpliv na vse proizvajanje, torej tudi na poljedelsko pridelovanje.
Da se to čim najbolj dvigne, bo treba pri malih in srednjih kmetijah marsikaterih večjih izpreinemb. Predvsem bo treba izvesti zlaganje zemljišč, ali takozvano kamasacijo. Kmetska zemlja je na mnogih krajih silno razmetana. Vsak krnet ima celo vrsto malih parcel na vseh mogočih vetrovih. To naj preneha. Kmet naj svoje številne, med tujo zemljo pomešane parcele tako zamenja, da bo imel skupaj ležeče in zaokroženo zemljišče. Izkušnje na tem polju so pokazale, da je na ta način delo mnogo olajšano in da donaša vsled boljšega obdelovanja več nego sicer.
Bodoča velikopotezna agrarna reforma bo morala dalje nanovo urediti tudi uporabne in upravne pravice na občinskem in soseskinem svetu, koii-kor še ni razdeljenega. Enako bo treba nanovo pregledati stare pravice do gozdne uporabe in paše, ki jih imajo kmetje še ponekod v bivših graščinskih gozdovih, saj se je na tozadevne zapisane pravice bivših podložnikov pri svoječasni zemljiški odvezi leta 1849. kar pozabilo v korist fevdalcev in vele-
73
posestnikov. Kmetje so morali tedanjo zemljiško odvezo, kakor smo že povedali, drago in pošteno plačati, na dolžnosti gospode, ki jih je imela do tedaj do svojih podložnikov in tlačanov, se pa ni spomnil nihče več in ti so se kar lepo izmuznili. Treba bo dalje varovati in poživiti tudi planine, ki so za živinorejca življenjskega pomena in ki so se izpremenile zadnja desetletja ponekod v bahato zaraščena lovišča velike gospode, kjer redi ta jelene, srne in drugo divjačino. Pravico do lova naj sploh ima izključno le občina.
S tem pa agrarna reforma nikakor še ni končana, ampak so to šele njeni prvi koraki. K agrarni reformi spadajo namreč tudi obsežni zakonodajni in upravni ukrepi, da se čim najbolj dvigne plodnost naše rodovitne zemlje. Kakor smo omenili že zgoraj, se je pridelalo pri nas doslej na 1 hektar približno 12 q pšenice, medtem ko so je pridelali na isti površini na Francoskem 17 q, na Nemškem 20.7 q, na češkem 17.7 q in na Danskem celo 30 q. Po predvojnih cenah je dobil torej naš kmet z 1 ha pšenič-nega polja okrog 240 K, francoski kmet 340 K, neniški 414 K, danski pa celih 600 K. Kaka razlika! Podobno je tudi pri senu. Pri nas na Slovenskem da 1 ha povprečno 60 q sena, v Švici pa pri dobrem gnojenju 110 meterskih centov. Tako dobi naš kmet za seno, ki ga pridela na 1 ha, ako ga računamo po predvojnih cenah po 4 K za 1 q — približno 240 K, kmet v Švici pa 440 K.
Iz teh številk razvidimo, kako daleč zadaj je še naše kmetijstvo vsled slabega obdelovanja zemlje v
74
primeri z drugimi, naprednejšimi državami in kolike sto in sto milijonov dohodkov izgubimo na ta način vsako leto. Več kot jasno je tedaj, da bo morala država z vsemi sredstvi pospeševati plodonosnejše obdelovanje zemlje, saj bi nam ona po mnenju vseh strokovnjakov prav lahko rodila vsaj še enkrat več nego doslej. Umno poljedelstvo se bo moralo uvesti naravnost zakonodajnim potom, saj je to zadeva, kJ se neposredno tiče vsega naroda, oziroma celokupne države in tudi zgodovina nam jasno kaže, da se plodonosnost zemlje le prepočasi dviga, če ne poseže vmes država. Vojna nam je v tem oziru močno ugladila pot, ker je pokazala, da se država more m tudi mora vtikati v take zadeve na korist celokupnega ljudstva, koristi vsega naroda pa zahtevajo, da se izvabi iz zemlje vse darove, ki so v njej skriti. Izračunal' so, da bi samo slovenska zetnlla z umnejšim kmetijstvom donašala letno 80 milijonov kron več nego donaša sedaj.
Kako bi se pa to doseglo? Prvič s poukoraJ KaKor zahteva vsaka obrt od leta do leta večje strokovne izobrazbe, tako tudi kmet v bodoče brez te nikakor ne bo mogel več izhajati in le žal, da prihaja do tega spoznanja sam mnogo prepočasi. Mi neobhodno potrebujemo dobrih kmetijskih šol, kjer bodo dobivali mladi kmetski sinovi dobro strokovno izobrazbo v najplodonosnejšem obdelovanju zemlje, primernim za dotične kraje. Dolžnost države je pa, da omogoča obiskovanje teh šol vsaj vsem bodočim gospodarjem s primerno množino popolnoma brezplačnih mest. ki bodo združena tudi z
75
vso oskrbo. S kmetijskimi šolami bi seveda morale biti spojene tudi velike, vzorne državne kmetije, kjer bi se učenci praktično vadili v najumnejšem in najmodernejšem obdelovanju zemlje.
V najožji zvezi s kmetijskimi šolami so tudi gospodinjske šole. Vsaka kmetska hči bi se morala dobro izobraziti v vseh nalogah, dolžnostih in opravkih, ki jo bodo-zadele kot bodočo gosDodinjo* tako v kuhanju, šivanju, vrtnarstvu, mlekarstvu, živinoreji, perutninarstvu, postrežbi bolnikov itd. Tudi ta velja ono, kar smo omenili že zgoraj, da bi namreč morala država revnim kmetskrm hčerkam na svoje stroške oskrbeti vso potrebno gospodinjsko izobrazbo, saj bi bilo to le državi sami na korist.
Avstrija je zlasti naše kraje v tem oziru naravnost zločinsko zanemarjala. Na vsem Kranjskem smo imeli n. pr. eno samo kmetijsko šolo, to je na Grmu pri Novem mestu, a še ta je bila namenjena v prvi vrsti kmetskim sinovom iz vinorodnih krajev. Vsled precejšnjih stroškov so se je mogli tudi posluževati le bogatejši sinovi. Umevno je zato, da ima danes le prav neznaten odstotek naših gospodarjev kmetijsko sfrokovno izobrazbo. Podobno je bilo z gospodinjskimi šolami. Koliko naših gospodinj pa je, ki bi imele dobro, njim primerno gospodinjsko Šolo? Ne moremo se tedaj čuditi, če je kmetijstvo tako silno napredovalo po vseh državah okrog in okrog nas. ie mi nismo prišli nikamor naprej. Dobra strokovna izobrazba kmetskih gospodarjev in gospodinj je torej naravnost dolžnost in nabga naše nove države. Ona tvori zato prav bistven del bodoče
76
agrarne reforme v Jugoslaviji, čim boljše in naprednejše bo obdelovanje naše zemlje, tem plodovitejša bo in tem večje bo splošno blagostanje v državi.
S kmetijsko strokovno šolo pa država še ni izpolnila vseh svojih dolžnosti do kmeta, ampak mu mora stati stalno ob strani s svetom in dejanjem. V ta namen bi se moral osnovati pri vsaki politični oblasti (okrajnem glavarstvu) poseben oddelek za kmetijstvo. Tega bi moral voditi kmetijsko izobražen strokovnjak (agronom), ki bi preiskoval in ugotavljal vse lastnosti zemlje svojega okoliša, skrbel za izbrana semena, gnojila ter način obdelovanja. Poleg tega bi ti agronomi podučevali kmetovalca potom časopisja, knjižnic, predavanj in tečajev o vseh panogah modernega kmetijstva. Ta agronom bi v Jugoslaviji seveda ne smel biti nadut in zadirljiv uradnik, kakoršne smo srečavali v avstrijskih uradih, ampak kmetov pomočnik, svetovalec in prijatelj.
Na ta način bi se plodonosnost zemlje in kmetijstva sploh pri nas čez noč neizmerno dvigifila. S tem bi bila pa opravljena šele en| plat in sedaj pride druga, namreč ta, da spravi krnet svoje pridelke tudi čim najdražje v denar. Doslej so pokupovali razne pridelke po deželi različni domači in tuji pre-kupci, ki so jih z lažmi in sleparjenjem vlekli iz kmetov po smešno nizkih cenah. Ti so jih z dobrim dobičkom prodajali velikemu trgovcu v mestu, ta pa zopet s še večjimi dobički prebivalstvu (konsu-mentom), pogosto tudi neprevidnemu kmetu samemu nazaj, n. pr. seme. Cen ni narekoval kmet.
77
ampak ta veliki trgovec v mestu, in sicer obema, kmetu in prebivalstvu, ki rabi te pridelke, ah Kakor ga zoverno — konsumentu.
Kaj bi se tega res ne dalo urediti drugače? Mislimo da, in še prav z lahkoto, saj sta se po drugih naprednejših državah že davno sporazumela konsument in kmetovalec ter prodajata naravnost eden drugemu, bre?, posredovanja prekupca in trgovca, ki ne delata nič, spravita pa vseeno v žep ves dobiček. Le tako bo tudi pri nas kmet svoje pridelke rnnogo dražje prodajal, konsument pa mnogo ceneje kupoval.
To bi se dalo najlepše ureuiti potom zadrug, ki tvorijo danes v vsaki napredni državi najsilnejšo oporo kmetijstva. VSak kmetovaiec bi moral biti član zadruge, ki naj bi se osnovala v vsaki občini s sodelovanjem in čim največjo podporo države. Država bi vršila nad njimi le nadzorstvo, voditi bi jo morali pa kmetje sami s pomočjo v zadružništvu dobro izobraženega in izvežbanega nastavljenca (tajnika).
V zadrugi bi dobival kmet vse svoje potrebščine in zadruga bi mu prodajala vse njegove nridelke. Dobiček, ki bi ga pri tem naredila zadruga, bi prišel zopet v korist njenim članom samim, to je zadružnikom.
Delokrog zadruge bi bil lahko zelo obširen. Kakor smo že omenili, bi zadruge preskrbovale kmeta prav v vsem, da bi se tako popolnoma osvobodil dobičkaželjnega trgovca. V prvi vrsti bi mu preskrbela umetna gnojila, semena, plemensko ži-
78
vino, krnetsko orodje itd. 2 zadrugami bi bile dalje združene tudi kmetskc. hranilnice, ki bi dajale članom v slučaju potrebe cenen kredit. Oskrbovale bi zadružne kmetijske stroje, vod'le vzorne drevesnice, nanje bi bila naslonjena moderna mlekarna, saj bo mlekarstvo tvorilo v bodoče prevažno postavko v naših dohodkih in z našimi mlekarskimi izdelki bomo lahko dobro tržili po vsej južni Evropi.
Ker se naš mestni človek, delavec in uradnik, potom konsumnih društev tudi vsdno bolj osamosvaja od trgovca, bi stale te kmetske zadruge seveda v najožji zvezi s konsumnimi društvi ter naravnost njim prodajale vse poljske pridelke in drugo. Z eno besedo: zadruge bi opravljale z državno pomočjo vse posle, ki jih opravljajo sedaj v svojo korist razni prekupci, agenti, trgovci in drugi. Od tega bi imela neizmerno korist kmet kot proizvajalec (producent) in mestni človek kot porabljevalec (konsument). Ugonobljeni bi biii pa seveda dosedanji krvosesi vsega ljudstva, namreč posredovalci med konsunientotn in producentom, to so preki.pci, trgovci, špekulanti, navijalci cen in drugi taki nebedi-jihtreba.
Vsa tu opisana agrarna reforma, zlasti pa strokovni kmetijski pouk in vsa ostala državna skrb za kmeta bo pa v bodoče neobhodno potrebna še iz drugih vzrokov. Premisliti bo treba namreč kmalu, če se bo slovenskemu kmetu vpričo prevelike hrvatske, banatske in druge konkurence n. or. sploh še izplačevalo sejanje žita. Prvo načelo umnega kmetijstva je namreč to, da kmet ne seje onega, kar
79
najboij potrebuje, ampak ono, kar mu donaša največ dobička. Da bodejo Hrvatska, Banat, Bačka in druge Jugoslovanske pokrajine lahko pridelovale mnogo več žita in z mnogo manjšimi stroški kot pa Slovenija ter ga bode zato lahko tudi prodajale mnogo boljši kup, je več kot jasno. Slovenski kmet se bo moral, hočeš nočeš, sprijazniti z novimi razmerami ter seveda urediti vse svoje kmetovanje temu primerno. Premisliti bo treba, za kaj so naši kraji najprimernejši in kaj se bo prodajalo najdražje. Poljedelstvu, zlasti žitoreji, se na Slovenskem prav gotovo ne obeta posebna dobičkanosnost, pač pa bodo naši kraji zelo primerni za plemensko živinorejo, mlekarstvo, težko prešičerejo, sadjarstvo in drugo. Žito bo treba polagoma opustiti ter zasaditi njive s sladkorno peso, hmeljem in podobnimi dobičkanos-nejšimi rastlinami, to se pravi, treba bo uvesti industrijsko poljedelstvo. V te nove razmere se bo pa kmet brez smotrenega pouka ter skrbnega državnega vodstva in podpore le težko vživel.
To so na kratko najglavnejša in za celo državo prevažna vprašanja, ki jih bo morala upoštevati naša bodoča agrarna reforma. Kakor vidimo iz povedanega, beseda »agrarna reforma" nikakor ni tako enostaven pojem, zato bo njena rešitev zahtevala celih in predvsem sposobnih ter uvidevanih mož. Popolnoma smo si menda seda] na jasnem, da je agrarna reforma življenjsko vprašanje in življenjskega pomena za naše ljudstvo in za vso našo novo državo. Od njene rešitve |e odvisna vsa naša bodočnost.
RO
Ogromno bogastvo, ki je zagrebeno v aaS zemlji, bomo morali šele izkopati. Kakor smo videli, leži največ tega bogastva v kmetijstvu, zato je kmetsko vprašanje pri nas prvo in najglavnejše. Staro pravdo, za katero smo se pod avstrijskim orlom zaman borili toliko stoletij, bo brezpogojno morala rešiti naša nova država. Njeno končno izboje-vanje pa nastopamo s klicem ..zemljo nazaj!".
&
VIL
Kdo bo vladal.
Že v prejšnjem poglavju smo mimogrede omenili, da bo rešitev naše agrarne reforine zahtevala celih, sposobnih in uvidevnih mož.
Zakaj se nam je pa godilo v bivši Avstriji tako slabo, in zakaj je ta država končno sama propadla? Kdor je pazno sledil našim prejšnjim tozadevnim izvajanjem, temu odgovor ne bo pretežak: zato, ker niso vodili te države pravi možje. Kdo pa je vodil Avstrijo? Gospoda, ki se je vrtela blizu cesarskega dvora, to so visoki plemenitaši, generalu denarni mogotci in višji cerkveni dostojanstveniki, da, pogosto celo njihove ljubice. Bili so to ljudje, ki niso prav nič poznali ljudstva in njegovih potreb, ki niso imeli vse življenje nobenili stikov z njim, saj so se porajali le v zlatih zibelkah, prisedali vse življenje le k polno obloženim mizam ter gledali svet z okna svojih palač. Ni čudno tedaj, če ti možje niso imeli praV nobenega zmisla, nobenega očesa in nobenega
6
82
srca za one potrebe in za ono delo, ki bi bilo v korist ljudstva in s tem seveda tudi v korist — države.
Kaj pa je danes država? Je H morda država, kakor nekoč, še vedno le vladar, ministri, visoko uradništvo, ali pa vojaški dostojanstveniki? Ne! Ti časi so bLi in se ne povrnejo nikdar več. Podrla jih je francoska revolucija pred dobrimi sto leti, zato so one države, ki se v te izpremenjene čase ne morejo vživeti, obsojene v propadanje in celo v pogin. To nam dobro dokazuje bivša avstro-ogrska monarhija. Država, kakor si jo danes predstavljamo in razlagamo, ni nič drugega, nego skupina, množica ljudi (en ali več narodov), ki prebivajo na gotovem in omejenem ozemlju ter so zedinjeni pod eno oblastjo. Države ne tvori torej ena oseba, en stan, ampak celokupno ljudstvo in vsak državljan je del države, mi celo pravimo: enakovreden in enakopraven del države.
Država je torej skupina ljudi, ki so zedinjeni pod eno oblastjo in ki priznavajo eno oblast. Kaj pa je to oblast? Kakor zapoveduje vsem udom posameznega človeka njegova volja, tako tudi država ni nič drugega nego veliko telo, kojega udje so posamezni stanovi in kateremu zapoveduje skupna volja vseh. To nekako bi bila oblast. Včasih so rekli, da je oblast dar, dan od Boga vladarju, da torej izhaja vsa oblast od Boga na vladarja, in da zato vladar za izvrševanje te svoje oblasti ni odgovoren nikomur, razun Bogu. Ta razlaga besede „oblast' je bila seveda zelo po godu vsem posvetnim mogočnikom
83
tedanjih časov, ker so na ta način lahko brezskrbno in po lastni volji izrabljali podložno ljudstvo.
Ljudstvo je res dolga stoletja prenašalo tako razlago in tako izvrševanje oblasti. Ker mu Je pa •polagoma postalo to zlorabljanje le preneznosno, se je uprlo ter uprizorilo veliko francosko revolucijo. ki je popolnoma izpremenila mišljenje vsega človeštva. Od tedaj tudi pravimo, da izhaja vsa oblast izključno le od ljudi, od ljudstva samega. Oblast izvrševati sme le oni, ki ga določi v to ljudstvo samo. Ker namreč nobena država brez reda živeti ne more in je pravi red v korist ljudstva samega, je ono pooblastilo posamezne osebe, da skrbe za red, to se pravi, da vladajo. Vladati ima torej pravico le oni, ki je v to pooblaščen od ljudstva samega in seveda le toliko časa, dokler je ljudstvo z njim zadovoljno. Vrhovno nadzorstvo in nadoblast pa pri-stoji vedno izključno le ljudstvu samemu, ono samo si more dajati postave in nihče nima pravice vsiljevati mu jih.
Kako je bilo v tem oziru doslej, smo videli. Oprt na oboroženo moč (žandarje in vojaštvo) je cesar z ministri, plemstvom in duhovščino, kapitalisti in visokimi uradniki vladal tako, kakor je bilo to nJemu v prid in korist, na preprosto ljudstvo se ni oziral nihče in ono tudi ni imelo nikjer nobene besede. Z drugimi besedami povedano: v Avstriji se je vladalo nedemokratično, to je brez ljudstva in pogosto tudi proti ljudstvu, ali z drugimi besedami — absolutist ičn.o.
84
Saj s:no dobili v Avstriji šele pred dobrim poJ stoletjem parlament. In še ta, kakšen je bil? Kopica veleposestnikov, plemičev, duhovščine in kapitalistov je bila, ki so delali postave, izvrševalo je pa te postave uradništvo, na katero ljudstvo ni imelo prav nobenega vpliva. Šeie v zadnjih letih smo si po dolgotrajnih in hudih bojih izbojevali splošno in enako volivno pravico, a kaj nam je ta pomagala. Če je bil pa po njej izvoljeni parlament tudi brez večje moči. Vsako postavo, ki jo je sklenil parlament. je morala preje potrditi še takozvana „gosposka zbornica", to je bil nekak drugi državni zbor, sestavljen iz samih nadvojvod, visokih plemenitašev, škofov in druge take gospode. Če je bila tudi gosposka zbornica zadovoljna s postavo, se je končno predložila še cesarju, ki jo je podpisal ali na zavrgel, kakor se mu je zdelo. Tako se je torej vladalo v Avstriji, toliko je imelo ljudstvo govoriti pn osrednji vladi na Dunaju in tega vendar ne more noben človek imenovati — demokratizem.
Malo bolje je bilo v posameznih deželah. Na čelu deželne uprave je stal deželni zbor z deželnim odborom. Sestava deželnega zbora je bila popolnoma nedemokratična. Kranjski deželni zbor je bil n. pr. sestavljen iz ljubljanskega knezo-škofa, desetih zastopnikov veleposestva, desetih poslancev mest in trgov, dveh iz trgovske in obrtne zBornus, šestnajst iz kmetskih občin ter enajst poslancev iz splošne volivne skupine. Že to razdeljevanje samo po sebi je nedemokratično in le preperel ostanek iz nekdanjih časov, ko je. še imela le visoka
85
cerkvena in posvetna gospoda prvo in edino besedo v deželi. Več kot krivično je pa, da so imeli veleposestniki še vedno svoje posebno in ceio tako močno zastopstvo v deželnem zboru. Na Kranjskem le nanueč odpadel na vsakih pet veleposestnikov po en poslanec, medtem ko je ostalo n. pr. na tisoče delavstva sploh brez vsakega lastnega zastopstva. Umevno je tedaj, da niso bili taki zastareli deželni zbori zadnja leta Prei vojno za nobeno rabo več in so se tudi pokazali popolnoma nezmožne za vsako resno delo. Poleg.deželnih zborov je gospodovala v vsaki deželi še takozvana deželna vlada, ki ni bila odgovorna nikomur razun dunajskim ministrom. Tako hvalisana „deželna samouprava" je bila torej v Avstriji le polovična in navidezna, od katere je imelo ljudstvo bore malo.
Močno so pa hvalili občinsko samoupravo v Avstriji. Kakšna je pa bila ta? Občinski odbori so se volili v treh razredih. Gospoda in najbogatejši, potem bogati in v tretjem ?azredu končno ostali davkoplačevalci. Vsak razred Je volil enako število občinskih odbornikov, čeprav je bilo n. pr. v prvem razredu volilvcev 30, v drugem 100, v tretjem pa 500. Tridesei izbranih je imelo torej enako zastopstvo, kakor 500 malih kmetov; reveži, zlasti posli, poljski delavci i. dr. pa sploh niso imeli volivne pravice, čeprav tudi njim ne more biti vseeno, kakšno je občinsko gospodarstvo.
Kakor vidimo h povedanega, je bilo ljudstvo do raslega  popolnoma odrinjeno od  soodločevanja še
*>•
celo v onih zastopstvih, ki so hotela biti demokratična.
Popolnoma brez vsakega vpliva je bilo pa na najvažnejšo javno zadevo, to je na upravo. V državnem zboru in deželnih zborih, kjer delajo postave, je imelo ljudstvo vsaj navidezno nekaj besede, a na javno upravo, to je na različne urade, ki te postave izvršuj e j o, pa ljudstvo ni imelo nobenega vpliva, čeprav je uprava v gotovih ozirih za ljudstvo še mnogo važnejša, nego zakonodaja. Ne smemo in ne moremo se tedaj čuditi, da naše ljudstvo v uradniku ni gledalo svojega pomočnika, kar bi moral, po zdravi pameti sodeč, biti; ampak nekakega biriča in sovražnika, ki ga zatira in preganja. Uradništvo ni bilo odvisno od ljudstva, ki ga je plačevalo, ampaik od svojih predstojnikov, zato je vsak uradnik le gledal, da se je prikupil svojemu predstojniku, za ljudske koristi mu je bilo malo mar, saj je bilo zlasti -nižje uradništvo plačano tako slabo, da je moral biti edini uradnikov cilj, po predstojnikovi milosti priplezati čimprej do kakih višjih stopenj, da je sploh mogel živeti.
Tako upravo imenujemo birokratično In ta $e je doslej poleg militarizma še povsod pokazala kot najmočnejšo oporo absolutistične vlade, v kateri hoče nekaj mogotcev držati na vajetih vse ljudstvo. Za pospeševanje splošnih koristi pa seveda nima nobenega smisla. Ima poleg tega še to slabo stran, da je zelo draga.
'
87
Če pomislimo vse to, tedaj vidimo, da Avstrija niti od daleč ni bila demokratična država, kakršno hoče dandanes ljudstvo povsod. V Avstriii ni vladalo ijudstvo, ampak le visoka posvetna in cerkvena gospoda s pomočjo militarizma in birokratizma. V zakonodaji so sicer dovolili ljudstvu nekaj navideznega soodločevanja, v upravi pa še tega ne. Ljudstvo je hodilo k vojakom in plačevalo davke, gospodarili so pa drugi. Kako so gospodarili — to smo videli v prejšnjih poglavjih in kam je tako nedemokratično vladanje državo pripeljalo, smo tudi videli: — v propad.
Ali naj se zgodi z Jugoslavijo isto? Ne, naša nova država ne sme tako žalostno poginiti, saj bi pri tem trpelo ljudstvo samo. Država, kakor smo Ž3 zgoraj povedali, ni kralj, niso ministri in ne uradniki; država je ljudstvo samo in usoda ljudstva je najtesneje spojena z usodo države. Tega smo se doslej še vse premalo zavedali, zato je tudi med narodom toliko one nesrečne brezbrižnosti za državo, ki je in bo edina vzrok, če naša nova država ne bo taka* kakršna bi iahko bila in kakršna bi morala biti. Treba je zato, da se v nas vseh zbudi zavest dolžnosti, ki jih imamo v lastno korist do naše nove države ter da pravočasno povzdignemo svojo besedo ter jasno izpovemo zahteve, ki jih imamo v naši novi državi z ozirom na njeno notranjo ureditev.
Kakšna naj bo torej notranja ureditev Jugoslavije. Že iz dosedaj povedanega jasno sledi, da mi najodločneje zahtevamo demokratično državo, v ka-
88
teri ima ljudstvo vso moč, v kateri se bo ljudstvo res samo upravljalo in si samo volilo svoje postave. Vsa oblast mora izhajati le iz ljudstva samega. Ljudstvo mora imeti v svojih rokah vso zakonodajo in vso upravo, od najnižje, do najvišje stopnje.
Katere pa  so  razne upravne  in  zakonodajne stopnje?
Prva je občina. Ona je tista velika družina, v kateri se uravnavajo najpreprostejši in najenostavnejši medsebojni odnošaji prebivalcev enega okoliša, ki ga človek razgleda raz dotnači zvonik. Njene naj-glavnejše naloge so: uprava občinskega imetja; skrb za varnost oseb in zasebne lastnine; vzdrževanje občinskih cest, mostov, tržno nadzorstvo, s posebnim ozirom na ceno in mero; zdravstveno nadzorstvo; nravstveno nadzorstvo; skrb za občinske reveže in razne dobrodelne zavode (bolnice, ubožnice, hiralnice, sirotišnice itd.) stavbeno in požarno nadzorstvo; skrb za nižje šolstvo itd. Ni potreba vnovič povdarjati, da so naše občine doslej mnogo teh svojih nalog skrajno zanemarjale. Opozarjamo zlasti na tržno nadzorstvo (med vojno m po vojni 1!) ter na skrb za občinske reveže. Kaj so doslej storile naše občine za ublažitev žalostnih stanovanjskih razmer, zlasti po delavskih krajih? Celo skrbi za šolstvo se nekatere občine močno upirajo in jo skrajno zanemarjajo, čeprav bi bila v prvi vrsti dolžnost občine, da kolikor mogoče olajša vsakemn pridnemu in nadarjenemu otroku obiskovai/je šol in čim najvišjo izobrazbo. Kaj so sicer storile naše občino za ljudsko izobrazbo? Poglejmo le občine dru-
s<>
god, na Angleškem, Danskem itd. Občine vzdržujejo v drugih državah na tisoče knjižnic, čitalnic, skrbe za. prirejanje predavanj, predstav, raznih poučnih tečajev itd., pri nas niso ganile doslej niti s prstom za te prekoristne stvari.
Prevažna naloga pripada občinam zlasti na polju socialnega skrbstva, ki so ga doslej tako vneto — zanemarjale. Občine bi morale skrbeti prvič za zdrava in človeška stanovanja delavstva in revnih ljudi sploh, ki se sedaj potikaio po nezdravih luknjah in tako le še povečujejo uboštvo ter po-vzročujejo razširjanje raznih kužnih bolezni. Jasno je, da se po takih luknjah ne morejo ne roditi in ne vzgojiti zdravi in kaj prida vredni otroci Od tega nima škode le občina, ampak vsa država, saj se iz takih lukenj navadno polnijo pozneje ječe in bolnišnice.
Pa tudi sicer bi morala občina krepkeje skrbeti za zdravstvo svojih občanov. Tu ne mislimo samo dobro zdravstveno policijo, ampak tudi marsikake druge ukrepe, V vsaki večji občini bo moral biti občinski zdravnik, pri katerem bi dobili zlasti revnejši ljudje brezplačno zdravniške pomoč in tudi potrebna zdravila. Občinski reveži bi nikakor ne smeli umirati zapuščeni od vsega sveta — po hlevih, kakor živina. Vsaka večja občina, oziroma vsaj vsak okraj bi moral imeti svojo hiralnico, sirotišnico in ubožnico, kjer bi se preskrbela revežem vsaj človeku dostojna smrt in brezplačen pogreb, sirotam pa taka vzgoja, da bi ne bili pozneje v iz-podtiko   sebi   in   drugim.    Samoobsebi    je   dalje
90
umevno, da mora dajati zlasti občina dober zgled, kar se tiče ravnanja z uslužbenci, ki so zaposleni v občinskih uradih in podjetjih.
Zlasti važne so gospodarske naloge občin. Na Angleškem je n. pr. že davno prodrlo mnenje, da morajo biti vsa podjetja, ki služijo javnim koristim (n. pr. vodovodi, plinarne, elektrarne, cestne železnice, javne pekarne, mesarije, pralnice itd.) občinska last. Taka podjetja izkazujejo navadno lepe dobičke in iz njih se potem lahko krije velik del občinskih stroškov, pri nas jih pa seveda vtikajo v žepe zasebni lastniki. Kmetske občine bi morale-tudi sicer podpirati gospodarske koristi vseh svojih občanov. Podpirati bi morale na vso moč razna gospodarska društva (konsume, zadruge, mlekarne itd.) ter skrbeti, da se čim najbolj množi skupno občinsko imetje. Kako važno vlogo bi igrali n. pr. v našem bodočem kmetijstvu skupni občinski pašniki, zlasti planine.
Predaleč bi zašli, ko bi hoteli navajati vse naloge, ki jih ima izvrševati v bodoče dobra občina, zato naj zadostuje navedeno. Zakaj se vsaj tega doslej ni izvrševalo? Ker v občinskem gospodarstvu ni imelo prave besede ljudstvo, ampak ie kopica najbogatejših izvoljencev, ki so videli sebe* ne pa tudi revnega ljudstva, bajtarjev, kajžarjev in ostalih. Pomislimo le, koliko bi se s skrbno in dobro občinsko upravo med vojno lahko olajšala strahotna beda revnega ljudstva.
Prva naša zahteva tedaj je, da imej v bodoče v občini vso besedo ljudstvo samo in ne le nekaf
91
Izvoljencev. V to svrho se mora volivni red preurediti tako, da bo prišlo do besede vse ljudstvo. Zahtevamo tedaj splošne, enake, tajne in neposredne volivne pravice za vse polnoletne in neomadeže-vane občane moškega in ženskega spola po pro-porčnem sistemu. Kaj se to pravi? Prvič, da se odpravijo volivni razredi, po katerem ima tucat bogatašev enako zastopstvo kot stotine malih kmetov, poleg tega je pa še ogromna večina sploh brez voilvne pravice in tako brez zastopstva. Vsak polnoletni in neomadeževani meščan ali občanka naj ima glas pri občinskih volitvah, in glas reveža mora veljati ravno toliko, kot glas bogatina. Ponekod se sicer še močno upirajo ženski volivni pravici, mi pa pravimo, če mora ženska enako delati kot moški, če mora (n. pr. neomožena) plačevati enako neposredne ali pa samo posredne davke, tedaj ima pravico soodločevati pri občinskem gospodarstvu. Po drugih naprednih državah so uvedli žensko volivno pravico že davno in se je prav dobro obnesla. Zlasti za nekatere zadeve imajo ženske še mnogo več zmisla, nego moški. Vzemimo n. pr. le skrbstvo za sirote ali pa odredbe za omejevanje pijančevanja i. dr. Zahtevamo tudi proporčni sistem, to se pravi vsaka stranka imej v občinskem odboru sorazmerno število zastopnikov. Doslej tega ni bilo. V občini je bilo n. pr. vsega skupaj 1000 volivcev. r>a tri stranke. Za moč sta se tepli prvi dve. tretja je pa n. pr. vedela, da sme računati kvečjemu na kakih 200 glasov, zato se volitev sploh ni udeležila. Prište so volitve. Prva stranka je dobila recimo
92
410 glasov, druga 390, prva je bila najmočnejša, zato je dobila v roke kar ves občinski odbor, ostali stranki sta bili pa sploh brez vsakega zastopnika in nobenega ni bilo, ki bi gledal tej vladajoči stranki na prste pri njenem gospodarstvu. Proporčni sistem pa zahteva, kakor smo že omenili, da imej vsaka stranka po svoji moči sorazmerno Število zastopnikov v občinskem odboru. Če bi štel n. pr. občinski odbor 10 članov, bi imeli v našem slučaju prvi dve stranki po 4 zastopnike, tretja pa tudi dva. Na ta način bi prišlo do besede in primerne moči res vse ljudstvo, nadzorstvo bi bilo večje in vsaka stranka bi si pri prihodnjih volitvah mogla le z vestnim delom priboriti večjo moč. Vse dosedanje izkušnje v političnem življenju so pokazale, da strankarska razkosanost, če ne zaide, kakor pred vojno pri nas, v podivjanost, ne škoduje, ampak le koristi. Najslabša je vteda ene same stranke, kateri ne gleda nihče na prste.
Kar je občina v malem, to so naslednje upravne in zakonodajne stopnje v velikem. Ni še določeno kako bo naša nova država v bodoče v tem oziru razdeljena. Tembolj je tedaj potrebno, da dobro premislimo, kako bi morala biti, da bi bila vsa upravna organizacija res le v korist ljudstva. Šele potem tudi vemo, kaj naj zahtevamo.
Za občino je bila v Avstriji prva višja upravna oblast — okrajno glavarstvo. Tudi v Jugoslaviji ne bomo mogli skočiti od občine kar na deželo, ali pa še celo na državo, ker je to enostavno nemogoče ■in bi na ta način nikakor ne mogli ustvariti  ure-
93
jene države. Zato bomo morali tudi mi obdržati kot drugo upravno stopnjo nekako okrajno glavarstvo, a to seveda ne v — avstrijskem zmislu. Doslej je bilo okrajno glavarstvo zadnji ud okostenelega, preperelega in nedemokratičnega avstrijskega birokratizma. Okrajni glavar je bil nekak paša v svojem okraju, kateremu je zapovedovala le deželna vlada, ljudstvo pa ni imelo nanj popolnoma nobenega vpliva. Ono je le plačevalo okrajnega glavarja in njegove uradnike, delali so pa ti tako, kakor se je zdelo prav njim samim in njihovim predstojnikom, to je raznim grofom, baronom in vitezom pri deželni vladi. Avstrijska okrajna glavarstva tedaj niso bila oni organ, ki bi upravljal ljudske koristi svojega okrožja, ampak so le i z v r š e v a 1 a postave, naredbe in ukaze osrednje vlade. Niso bila torej v pomoč ljudstvu, ampak v pomoč državi in država je bila kakor smo videli, za časa Habsburžanov vse kaj drugega, nego velika družina svobodnih državljanov. To se mora v Jugoslaviji nehati. Bodoče okrajno glavarstvo bi ne smelo biti nič drugega, nego zveza večjih občin v svrho svobodnega upravljanja lastnih zadev ter svobodnega izvrševanja skupnih državnih pos+av. Doslej je imelo ljudstvo pri sklepanju postav nekaj besede, a pri njihovem izvrševanju je bilo brez moči. To so si mogotci pridržali zase in bas v tem je ležala vsa hiba zavoženega avstrijskega gospodarstva. Izvrševanje postav je ravno tako važno, če ne še važnejše, kakor sklepanje, zato je prvi pogoj pravega demokratizma, da dobi
94
izvrševanje postav, to je upravo, v roke ljudstvo samo. S tem je šele zadet v srce oni nesrečni birokratizem, ki tlači k tlom ves svobodni razvoj ljudstva.
S tem je pa že tudi povedano, kakšna bi morala biti po našem mnenju bodoča okrajna glavarstva. Izginiti mora z njih vlada uradnikov in na to mesto mora stopiti vlada ljudstva. Uradniki so potrebni, o tem gotovo ni prav nobenega dvoma, a uradnik ne sme biti gospodar ljudstva, ampak le njegov pomočnik ter izvrševateij ljudske volje. Bodoča okrajna glavarstva bi tedaj morala biti urejena nekako podobno kakor občine. Na čelu okraja stoji izvoljeni okrajni svet, kateremu predseduje izvoljeni okrajni načelnik (dosedanji okrajni glavar). Ta sklepa v svojih sejah o vseh zadevah, ki se tičejo dotičnega okraja in te sklepe izvršuje potem urad-ništvo.
Delokrog teh okrajnih svetov bi bil dvojen, to je samostojen in prenesen, kakor je to že danes v občinah. V samostojni delokrog okrajnega sveta bi spadale vse one stvari, o katerih bi ta popolnoma samostojno odločeval in ki se tičejo izključno le zadev in interesov dotičnega okraja. Te bi bile med drugimi zlasti uprava vsega okrajnega premičnega in nepremičnega imetja; skrb za vzdrževanje okrajnih cest in mostov; zdravstvena in varnostna policija; skrb za strokovno, zlasti kmetijsko šolstvo; skrb za povzdigo kmetijstva, zadružništva in druge gospodarske zadeve ter končno socialno skrbstvo, zlasti pa skrb za sirote, reveže, bolnike
95
Itd. Za okraj velja v tem oziru nekako isto, kar smo povedali preje o občini, le še v večji meri.
Pod prenesenim delokrogom okraja pa je razumeti vse ono. kar bi izvrševal okrajni svet kot iz v r sevalni organ državne oblasti, to je izvrševanje vseh skupnih državnih zakonov, postav in naredb. Doslej je imela država v to svrho popolnoma lastna sredstva in to so bila baš dosedanja okrajna glavarstva in deželne vlade; sedaj mora pa dobiti tudi to upravljanje skupnih državnih interesov in nalog v roke ljudstvo samo potom svojih izvoljenih zastopnikov. To bi bil ravno okrajni svet. V imenovani preneseni delokrog bi taka spadale zlasti vojaške zadeve, nadzorstvo in skrb za ljudske šole, nadzorstvo denarnega poslovanja pri občinah, skrb za izvrševanje raznih kmetijskih postav, obrtna policija itd.
Nekateri smatrajo za temelj demokratične uprave, na kateri naj sloni vsa država — svobodno in popolnoma demokratično upravljalo občino. Nam se to naziranje ne zdi popolnoma pravilno iz enostavnega vzroka, ker so dosedanje občine precej premajhne in gospodarsko (zlasti denarno) preslabotne, da bi mogli od njih pričakovati izpolnjevanja vseh premnogih onih nalog, ki jih pričakujemo od vzornega upravnega organa. Da bi povečali občine, pa zopet iz različnih vzrokov ne kaže, zato teh nikakor ne moremo smatrati kot nekak temelj vse državne uprave. Tega bi po našem mnenju lahko predstavljal šele okraj, ker je šele ta dovolj   velik   (današnji   morda celo nekoliko pre-
96
velik), in gospodarsko toliko jak, da bi prevzel v svoje roke prav vse zadeve, s katerimi se mora pečati bodoča dobra javna uprava. V to svrho bi bik) dati tudi šele imenovanim okrajnim svetom samostojnost (avtonomijo), seveda v okvira državnih postav, rri država bi si smela pridržati kvečjemu nadzorstvo nad denarnim trospodarstvom okrajnega sveta.
Samoobsebi je umevno, da na ta način otrpa dejo vsi samostojni upravni organi državne oblasti, kakršne so predstavljala doslej okrajna glavarstva in deželne vlade. Ljudstvo naj se v okviru znkona samo upravlja, to je temeljna zahteva demo-kratizma, zato mora odpasti tudi vsak državni vpliv \n državno jerobstvo nad posameznimi upravnim* organi. Iz tega vzroka naj bi državna oblast n. pr< tudi ne imela pravice razpustiti nobenega občinskega, okrajnega ali dežeinega sveta. Če ta ne iz-Vršuje svojih nalog, ga bo odstranilo ljudstvo pri prihodnjih volitvah samo, če pa deia proti postavi, naj bo tožljiv in njegovi člani odgovorni rednim sodiščem, kakor je to vpeljano že od nekdaj ua Angleškem, kjer imajo vzorno in res popolnoma demokratično javno upravo.
Na podoben način naj bo urejeno tudi deželno gospodarstvo in deželne vlade bi tvorile na ta način tretjo upravno in obenem prvo zakonodajno stopnjo.
V kakšne in v koliko dežel naj bi bila razdeljena današnja Jugoslavija, je težko reči, a v tem smo si gotovo vsi na jasnem, da tn tvorila današnja
97
Slovenija s Prekmurjem in Istro, kadar bo osvobojena italijanskega jarma, samostojno in enotno deželo. Kako se bo razdelilo v dežele ostalo ozemlje, na katerem prebivajo Hrvatje in Srbi, naj se pomenijo ti sami ined seboj. Vse pa kaže, da bo ostalo najbrže kar pri dosedanjih zgodovinskih mejah.
Deželo (v našem slučaju Slovenijo z glavnim mestom Ljubljano) naj bi upravljal po splošni, enaki, tajni in neposredni volivni pravici s proporčnim sistemom izvoljeni deželni zbor. Iz deželnega zbora naj se voli, kakor doslej, deželni odbor, z deželnim predsednikom na čelu. Ta bi imel nalogo voditi s pomočjo uradništva tekoče upravne posle, ter izvrševati sklepe deželnega zbora.
Tudi delokrog deželnega zbora bi bil dvojen, namreč samostojen in prenesen. V področje prenesenega delokroga bi spadale vse one zadeve, ki so jih opravljale dosedanje deželne vlade (na Štajerskem in Primorskem nainestništva), to je izvrševanje vseh skupnih državnih zakonov, postav in naredb. Samostojni delokrog bi pa obsegal nekako one stvari, ki so jih imeli doslej v rokah deželni zbori in odbori, le da bi bilo omejiti pravice in moč deželnih odbornikov, zato pa dati večjo besedo in vpliv iz ljudstva izvoljenemu deželnemu zboru.
Pravice deželnega zbora bi morale biti zelo obširne, saj so tudi njegove naloge zelo velike. Zlasti bi bilo potrebno, da imajo deželni zbori pravico sklepati postave, v kolikor te ne nasprotujejo skupnim državnim postavam. Posamezne pokrajine naše skupne države so danes še tako različne
7
98
med seboj, da jih nikakor ne bo mogoče vladati iz enega središča (Belgrada) po enem kopitu. Skupne državne postave naj bi tedaj obsegale vedno le najglavnejša načela, podrobnosti in zlasti izvršitev teh postav bi se pa morala popolnoma prepustiti deželam. Nekatere zadeve bi morale biti popolnoma prepuščene celo okrajem, ker ti najbolje lahko presodijo, kaj je za kak okraj najbolj primerno, potrebno in koristno.
Že pri kmetijstvu smo n. pr. omenili, da bo moral naš kmet v bodoče popolnoma drugače kme-tovati nego hrvatski ali srbski, če bo hotel dobro prospevati, Tozadevne postave in upravni ukrepi bodo morali biti zato za Slovenijo precej drugačni nego n. pr. za Banat. Enako je pri šolstvu. Mi imamo razmeroma še precej razvito šolstvo, Macedcnci so pa do malega brez vsakih šol, zato je enostavno nemogoče, da bi se pri skupni vladi v Belgradu sklepale za vso državo do vseh podrobnosti enake šolske postave. Podrobnosti bo morala brez dvoma vsaka dežela urejevati in določevati po svojih razmerah in potrebah
Predaleč bi zašli, če bi hoteli še podrobneje opisovati vse neštevilne naloge in dolžnosti deželnih zborov in bi morali pravzaprav itak le ponavljati vse ono, kar smo povedali že o občini in okraju. Dežele bi morale za vse omenjene zadeve skrbeti le še v podvojeni in potrojeni meri, ker bi bila tudi njihova gospodarska moč večja.
Prihajamo tako k zadnji upravni in zakonodajni stopnji,   to   je   k   skupnemu   držav-
99
nemu zboru in skupni državni vladi ali ministrstvu. Kdor je pazno sledil našim dosedanjim izvajanjem, temu tudi o tem ne bo treba več mnogo govoriti. Prva najvišja oblast v državi mora biti iz ljudstva samega, po splošni in enaki volivni pravici izvoljen državni zbor, ki naj ima v svojih rokah vso moč. Edino njemu pristoji končno odločevanje o vseh zadevah, ki se tičejo celokupne države in vsega ljudstva. Edino on mora imeti v rokah vso zakonodajno moč ter vršiti vrhovno nadzorstvo nad vso javno upravo. Vlada, to so ministri, morajo biti za vsak svoj korak popolnoma in osebno odgovorni le parlamentu, oni morajo biti zaupniki državnega zbora, in nikogar drugega. Parlament mora ukazovati njim, ne pa ministri parlamentu, kakor je bilo to v Avstriji.
Ostane končno še oblika države. Smo načelno za republiko, ker mora biti tudi najvišji predstavi-Lelj države izbran Po ljudstvu samem ter iz ljudstva samega in mU torej nikakor ne sme biti vsiljen že po svojem rojstvu. Če pa ta naša zahteva ne prodre, pa hočemo, da se vladarju čim najbolj omeje njegove pravice. On naj bo kvečjemu zunanji pred-staviteVj države, v vladne posle se pa nikakor nima vtikati. Vpliv vladarja na upravo ali zakonodajo se ima preprečiti že po ustavnih določbah, zato mora biti tudi vlada odgovorna v prvi vrsti zastopnikom ljudstva, to je parlamentu, ne pa vladarju. Samo-obsebi je tudi umevno, da ima izključno le parlament odločevati o vojni in miru, sklepati pogodbe s tujimi državami in podobne stvari, ki so bile do-
7*
100
slej v neizmerno nesrečo ljudstva   skoro   povsod pridržane vladarjem.
Če naj torej sedaj odgovorimo v naslovu stavljenemu vprašanju „Kdo naj vlada?" je odgovor na dlani, prav kratek: vlada naj ljudstvo in nobeden razun ljudstva samega. Ono naj se samo vlada in samo upravlja, ker ono samo najbolje pozna svoje potrebe in je tudi že davno odraslo jerobstvu raznih poklicanih in nepoklicanih visokih gospodov. Celokupno ljudstvo mora biti edini, najvišji in absolutni vladar v državi, vsak posameznik se mora pokoriti njegovi volji. Tako bomo prišli šele do prave demokracije, na katero mora biti zgrajena naša nova država.
Tako smo na. kratko ogledali oni dve najpogla-vitnejši zahtevi, kojih rešitev pričakuje naš kmet v Jugoslaviji: to je agrarno reformo in popolnoma demokratično uredbo drža ve. To sta dva temelja, na katerih mora sloneti Jugoslavija, če bo hotela biti ono, kar bi lahko bila in kar od nje tudi upravičeno pričakujemo, to je obljubljena dežela toliko stoletij teptanemu in izkoriščanemu jugoslovanskemu ljudstvu. Če se izpolnita ti dve naši zahtevi, tedaj šele bo izboievana naša stara pravda, za katero se je naš kmet zaman boril od časov Matije O u b c a sem. Agrarna reforma in demokratizacija države, to je vsebina naše stare-pravde, vse drugo bo prišlo potem samo po sobi.
VIII.
Kaj še pričakujemo iz Belgrada?
V dosedanjih izvajanjih smo povedali, da sta glavni točki naše današnje stare pravde velikopotezna agrarna reforma ter popolna demokratizacija javne uprave in zakonodaje. Obe tvorita podstavo, na katero mora biti zgrajena vsa stavba naše nove države, ki naj bi nudila srečen in udoben dom vsemu jugoslovanskemu ljudstvu. Samoobsebi je tedaj umevno, da se mi nikakor ne bomo mogli zadovoljiti s samim golim temeljem, ampak hočemo sodelovati tudi pri zidavi ostale stavbe, saj nam nikakor ne more biti vseeno,.če se bode na opisani temelj zidala le razkošna palača za izvoljence, ali če se bo nanj zgradil udoben dom za vse ljudstvo brez razlike. Agrarna reforma in popolnoma demokratična notranja ureditev naše države torej nikakor še nista vse, kar pričakujemo iz našega novega središča, to je iz Belgrada, kjer se bo v bodoče odločevalo o zadevah celokupne naše države. Kaj bi n. pr.
102
pomagalo našemu kmetskemu ljudstvu, če ima še več zemlje in če je država še bolj demokratično urejena, če pa na drugi strani ni preskrbljeno, da bi mu v slučaju potrebe (požara, slabe letine, poplave, popolne onemoglosti itd.) ne bilo treba prijeti za beraško palico ter prosjačiti od hiše do hiše? Kaj pomaga, če svoje pridelke še dražje prodaja, če mu pa požre ves izkupiček davkarija in ga lahko prvi upnik požene iz rodne hiše, kjer se je trudil in garal od mladih nog? In končno, kaj pomaga kmetskemu očetu, če zapusti dobro kmetijo enemu sinu, trije, štirje drugi, ki ne bodo mogli ostati doma vse življenje, bi pa ostali največji reveži in bi jih izkoriščal mogočni kapitalist v tovarni do smrti?
Poleg agrarne reforme in demokratizacije države bo tedaj treba uvesti še celo vrsto drugih postav in uredb, ki bodo varovale in ščitile delavno, zlasti kmetsko ljudstvo v vseh slučajih ter skrbele za njegov dobrobit. 2e v enem prejšnjih poglavij smo videli, kake usodne posledice je imela za kmetsko ljudstvo n. pr. popolna brezbrižnost države za časa liberalnega gospodstva v Avstriji. Oderuhi so tedaj z vnebovpijočimi obrestmi poganjali kmetijo za kmetijo na boben. Pa tudi pozneje so bile zadolžitve kmetskih posestev eno najhujših bremen, ki so trla našega kmeta. Država mora zato s postavo zabraniti, da bi se obremenila zemljišča preveč z vknjiženimi dolgovi (hipotekami), iz katerih se le redko kdo izkoplje. Obstoječe hipoteke nai se polagoma izpremene v take dolgove, ki jih upniki ne morejo in ne smejo odpovedati in Ki jih dolžnik v
103
roku tridesetih do štiridesetih let po obrokih odplača (amortizira). Osnovati bi se morala velika državna zemljedelska banka, kjer bi dobival kmet v bodoče za nizke obresti vsa večja posojila, ki se ne morejo odpovedati, ampak le po obrokih odplačujejo. Namen te državne banke bi moral namreč biti ljudstvu v pomoč, ne pa polniti žepe njenih delničarjev, kakor delajo to vse banke sedaj. Ona bi morala v prvi vrsti varovati kmeta pred preveliko zadolžitvijo, oziroma mu pomagati, da se iz morebitnih dolgov čimprej izkoplje. V njegovo lastno korist bi se kmetu moralo sploh prepovedati, zadolžiti se pri drugih upnikih razun pri tej banki.
Semkaj spada tudi lepa, važna in prekoristna postava, ki jo je Srbija uvedla že davno in ki določa, da se kmeta sploh ne more popolnoma prepoditi iz rodne hiše. Če ga namreč doleti nesreča in pride na boben, se mu pod nobenim pogojem ne more prodati hiše, 5 hektarjev zemlje ter najpotrebnejšega orodja in živine. Na ta način mu je še vedno dana možnost, da se s pridnim delom zopet opomore. Tako postavo bi bilo treba čimprej uveljaviti za vso državo. Samoobsebi je tudi umevno, da mora biti obrestna mera postavno določena in čim nižja. Le na ta način bo mogoče osvoboditi kmeta dosedanjega izkoriščanja ter ga oprostiti večnega strahu, da ga požene upnik danes ali jutri čez lastni prag.
Če pogledamo vzroke, ki so dovedli mnoge kmetije v preveliko zadolžitev in pogosto celo na
104
boben, tedaj bomo pogosto videli, da tiči ta v prevelikih dotah, slabem dednem pravu in silnem razkosavanju z e m 1H š č. Zlasti zadnja desetletja se je vgnezdila tudi pri nas grda razvada, po kateri dobivajo kmetska dekleta čez mero visoke dote. Za te mora mladi gospodar seveda najeti posojilo in iz tega se potem navadno ne izkoplje več. Ta razvada se mora zakonitim potom odpraviti in enako na novo urediti dedno pravo. OČe umrje brez jasne oporoke, otroci najpreje za-pravdajo polovico imetja, drugo polovico pa potem na en ali drug način razdele med seboj in gorje sedaj gospodarju, ki mora prevzeti in voditi kmetijo.
Pta.v tak<x <&s&V&afc v*«.<iw» % S&d v^. škodljivo je preveliko razkosavanje zemljišč, ki je v navadi zlasti po naših primorskih krajih (v Istri). Kmetic umrje in njegovo že itak malo posestvece se razdeli med tri, Štiri ali pa še več sinov, tako, da ne ostane končno nobenemu nič. Umevno je, da ne bomo mogli priti na tak način nikdar do trdnega kmetskega stanu, zato bo morala tudi v tem oziru poseči vmes država ter s posebno postavo določiti za razkosavanje kmetij neko gotovo mejo.
Nič bi ne škodovalo, če na tem mestu omenimo tudi postavo o žganjekuhi in pijanstvu sploh, ki bi bila nad vse potrebna, saj je žalibog tudi ta nesrečna pijača pognala že na tisoče naših kmetov na beraško palico. Avstrija se za take stvari seveda ni zmenila, ampak je še podpirala žganjarske barone iz enostavnega vzroka, ker se je med plemenitimi gospodi, ki so kuhali žganje in
105
z njim bogateli, nahajal tudi marsikak nadvojvoda. Čim bolj se je ljudstvo zastrupljalo z žganjem, tem večji so bili dobički te visoke gospode.
Neizmerni in nenasitni pohlep po dobičku je sploh glavni vir vsega zla na tem božjem svetu. Dobiček in denar sta doslej neomejeno vladala nad človekom in nad njegovim delom ter vodila tudi vse javno in zasebno življenje. Pohlep po denarju je podžigal gospodarsko močnejše, da so hrepeneli po še vedno večjih in večjih dobičkih. Dobiček ima pa le dva vira. Prvi je ta, da se onemu, ki ustvarja različne gospodarske vrednote, to je delavcu, ne plača vsega onega, kar zasluži, ali pa, da se na drugi strani te gospodarske vrednote, to je blago, dražje prodaja, nego je v resnici vredno. Ogoljufan je tako prvič oni, ki različne življenske potrebščine izdeluje ali prideluje, in drugič tudi oni, ki mora te kupovati. Ves dobiček temelji torej na enostavni goljufiji. One, ki samo spravljajo ta prigoljufani dobiček, dosežen pogosto brez vsakega lastnega dela, imenujemo kapitaliste. Da se bo godilo človeštvu kedaj res bolje nego doslej, je neobhodno potrebno, da se v prvi vrsti iztrebi te krvosese, ki tako bogatijo na tuj račun.
Kapitalisti so danes lastniki skoro vseh onih velikih proizvajalnih sredstev in drugih naprav, ki so človeštvu neobhodno potrebna za življenje, n. pr. velikih tovarn, rudnikov, železnic, veleposestev itd. S pomočjo teh bogatijo dan za dnem bolj na račun onih, ki v teh veleobratih delajo, oziroma se morajo teh posluževati. Če torej hočemo ubiti kapital in s
106
tem rešiti človeštvo kapitalističnega izkoriščanja, moramo vzeti kapitalistom možnost, da še dalje bogatijo na tuj račun. To se pa more zgoditi seveda le na ta način, da jim iztrgamo iz rok vsa ona velika proizvajalna sredstva in druge naprave, ki so ljudstvu neobhodno potrebne za življenje. Velike tovarne, rudniki, železnice, veleposestva itd. morajo priti v last družbe, to je morajo se podru-žabiti ali — socializirati. Socializem torej zahteva podružabljenje vseh velikih proizvajalnih sredstev in to je tudi osnovna misel stranke, ki zastopa to stremljenje v politiki, to je socialna demokracija.
Ker je vsako proizvajanje mogoče le tedaj, če se vrši urejeno in organizirano, je neobhodno potrebno, da prevzame vsa imenovana velika proizvajalna sredstva od dosedanjih zasebnih lastnikov v svoje roke najurejenejša splošna ljudska organizacija in to je dandanes še vedno — država. Sodelujejo naj pa pri vodstvu seveda tudi strokovne delavske organizacije in zastopniki onih, ki se morajo proizvodov teh podjetij posluževati, to so konsumenti. Najglavnejša in največja proizvajalna sredstva je torej treba čimprej podržaviti, šele to bo prvi korak do osvoboditve ljudstva izpod kapitalističnega jarma in dosedanjega kapitalističnega izkoriščanja. To ne bo le v ogromno korist delavstvu, ki je po teh obratih in tovarnah zaposleno, ampak v neizmerni blagor vsega ljudstva, zlasti kmetskega. Zakaj trpi danes kmet, delavec in meščan na taki neznosni draginji in tako velikih posrednih in nepo-
107
srednih davkih? Zato, ker država dopušča, da proizvajalci in lastniki najnujnejših življenjskih potrebščin (tovarnarji, veleposestniki in veletrgovci) naK vijajo cene, kakor se jim poljubi in bogate na račun delavnega ljudstva. Kdo bi mogel danes prešteti vse one, ki so si nabrali med vojno na račun ljudske bede milijone? Če bi bila država lastnik vseh teh velikih obratov, brez katerih danes urejena človeška družba ne more več izhajati, bi se stekal ves morebitni dobiček v državne blagajne in prihajal tako zopet nazaj v korist ljudstva.
Podržaviti ali socializirati bi se pa ne smele le vse velike tovarne, železnice, rudniki in podobna važna proizvajalna sredstva, ampak tudi vse druge obče koristne naprave, ki so neobhodno potrebne ljudstvu. Tu mislimo v prvi vrsti na razne zavarovalnice za požar, ujme, za življenje, nezgode itd. Domalega vse te zavarovalnice so danes v rokah raznih zasebnih delniških družb, ki gledajo v prvi vrsti seveda le na to, da se njihove delnice čim najvišje obrestujejo. Izračunali so n. pr., da so izplačevale zavarovalnice za požar komaj 30 % svojih dohodkov za požarne škode, nekaj je stala uprava, vse ostalo so pa obdržali lastniki teh zavarovalnic zase. Ne moremo se tedaj čuditi, če je zavarovalnina tako visoka in če se marsikdo še vedno obotavlja posluževati se te neobhodno potrebne in obče koristne naprave. Vsak bo tedaj prav gotovo soglašal z nami, če zahtevamo, da se čim preje nodržavijo vse zavarovalnice in da potem država vpelje še nove, nujno potrebne panoge zavarovanja. Že davno
108
H. pr. naš kmet zelo pogreša zavarovalnico za živino, ki bi mu odvzela toliko skrbi in bridkih ur. Prav zelo važna zadeva, ki močno briga tudi kmetsko ljudstvo, je dalje carina. Koliko še je že v bivši Avstriji o tej govorilo in pisalo in kako so kmeta slepili baš s takozvano varstveno carino. To so zlasti uporabljali pri živilih, češ, čim višja bo carina (to je pristojbina, ki jo je treba plačati državni carinski oblasti na državni meji za uvoženo blago), tem dražje bo prodajal kmet svoje pridelke. Da, vse to je prav lepo, a le malokdo je pomislil, da pridela naš kmet žita komaj, komaj za dom, navadno ga je moral še dokupovati in da je ostalo le malo za prodaj. Dobiček od visoke carine so imeli tedaj le oni, ki so mogli prodajati večje množine žita in drugih pridelkov, to je — veleposestniki in kapitalisti, kmetu je pa bore malo koristila. Carina je torej dobrodošla le kapitalistom. Vzemimo pa drugi slučaj, da z njim še jasnejše povemo, kako je s carino in kako je Avstrija z njo naravnost po materinsko skrbela za kapitaliste, seveda na račun ostalega ljudstva. Uvedena je bila n. pr. zelo visoka carina na železo, tako, da je bil vsak uvoz te neobhodno potrebne kovine iz inozemstva naravnost nemogoč. Ker torej ni bilo nobene tuje konkurence, so družbe železninskih tovarnarjev (takozvani karteli) narekovale in same določevale železu take cene, kakor se jim je poljubilo, saj država jim je šla v odiranju ljudstva vedno le na roko. Tako se je baš pri tej kovini zgodilo, da so n. pr. železo, ki se je izdelovalo pri ris na Jesenicah, vkljub velikim prevoznm stro-
109
škom, dobičkom prekupcev in carini na francoski meji, prodajali v Parizu mnogo ceneje, nego v Ljubljani. Taka država, ki vse to trpi ali celo podpira, mora poginiti. V Jugoslaviji se kaj takega ne sme dogajati. Država mora skrbeti, da so najnujnejše življenjske potrebščine čim najcenejše, zato zahtevamo, da se carina na vse one stvari, ki jih revež, delavec kmet in uradnik za življenje neobhodno potrebujejo, to so zlasti živila, železo, obleka, obutev i. dr. — enostavno odpravi. Da se pa državni dohodki, ki jih dosedaj donaša carina, ne bodo zmanjšali, naj se enostavno poveča carina na one stvari, ki za življenje nisc neobhodno potrebne, to je zlasti na predmete, ki služijo razkošju in zabavi. Kdor hoče razkošno živeti, naj plača.
Takoj na tem mestu imenujemo lahko tudi tako-zvani posredni ali indirektni davek. Gostilničar kupi sod vina. Predno ga začne točiti, pride financar in od vsakega hektolitra je treba plačati toliko in toliko kron davka. Gostilničar seveda ne plača tega davka iz svojega, ampak ga zvali zopet na onega komur pijačo prodaja na ta način, da pri-računa k vsakemu litru toliko in toliko vinarjev več. V gostilno pride žejen kmetic ter izpije kozarec vina, v sosednji ...gosposki" sobi pa popiva bogataš ali ve-rižnik v družbi lahkoživcev in lahkoživk. Oba seveda plačata pri litru enako davka, čeprav je eden bogat, drugi reven, eden si je moral svoj goldinar trdo prislužiti, drugemu so ga pa prinesli v žep drugi. Kje je tu pravica? Podobno je tudi z drugimi stvarmi, saj je uveden posredni ali indirektni davek skoro na
110
vse neobhodno potrebne življenjske potrebščine. Vzemimo le sol, brez katere ne moreta izhajati ne revež, ne bogataš. Državo je n. pr. stal pred vojno kilogram soli 15 v., prodajala je to po 24 v. Revež in bogatin sta morala plačati torej do vinarja enako davka. Če bi sešteli ves indirektni davek, ki ga mora tako plačati reven družinski oče na leto državi, bi zneslo to že nekaj stotakov in skoro enako množino ga plača tudi največji bogataš. To mora prenehati, zato brezpogojno pričakujemo, da pride iz Belgrada čimprej tudi popolna odprava vseh krivičnih indi-rektnih davkov. Prav nič pa seveda ne bomo ugovarjali, če se na drugi strani še dvignejo indirektni davki na nepotrebne stvari, kakor n. pr. na igralne karte, na boljše vstopnice za kinematografe, gledišča itd.
Seveda bo s tem izgubila država zelo velik vir dohodkov, a mi menimo, da naj gre država iskat potrebnih davkov v prvi vrsti tja, kjer je denarja v izobilju in lahko zasluženega, to je h kapitalistom. Dvigne naj se zlasti dohodninski davek, a seveda tudi ta — pravično. Dohodek, ki ga človek neobhodno potrebuje za pošteno preživljanje (takozvani eksistenčni minimum) naj bo prost vsakega davka, zato naj se pa dvigne davek na vse večje dohodke in sicer stopnjevaje. Čim več čistih dohodkov ima kdo, tem več odstotkov od teh dohodkov naj plača državi v obliki davka. To je takozvani progresivni ali stopnjujoči se davek. Čim bolj naj se dvigne tudi davek na profite bank, raznih industrijskih družb itd.,
111
z eno besedo, davek naj plača v prvi vrsti oni, ki ga lahko plača in kateremu za denar ni treba trdo delati.
Iz doslej povedanega bo vsakomur tudi jasno, kaj mislimo o zemljiškem davku. Mala zemljišča, ki zadostujejo le za preživljanje družine, naj bodo prosta vsakega davka, zato naj se pa poveča davek na velika posestva. Da zahtevamo največjega davka na vse vojne dobičke brez razlike, je več kot umevno, saj mora biti vojska nesreča za vse ljudstvo, ne pa samo za nekatere. Zato naj se pobere onim, ki so v vojni obogateli na račun stra-dajočih, enostavno vse in naj se jim pusti kvečjemu ono, kar so imeli že pred tem nesrečnim človeškim klanjem.
To bi bile nekatere najvažnejše in najnujnejše zahteve, kojih rešitev pričakuje naše kmetsko ljudstvo iz Belgrada, da se mu s tem vsaj nekoliko popravijo krivice, ki jih je doslej stoletja trpelo in prenašalo. To pa nikakor še ni vse, saj država še ni izpolnila vseh dolžnosti do ljudstva, če skuša popraviti le dosedanje krivice. Premnogo je namreč tudi stvari in zadev, za katere se država doslej sploh še ni brigala in jih ni niti poskušala rešiti, To so zlasti vsa socialno-politična vprašanja.
Kaj pa je to socialna politika? Najjasnejše in najkrajše odgovorimo na to vprašanje, če povemo, da je končni namen vse socialne politike, ali socialnega skrbstva — odprava vse revščine sploh. Socialisti smo mnenja, da hrani zemlja toliko naravnih zakladov, da je tako velika
112
in da ima človeštvo kot celota v sebi toliko sile. da je dovolj dela in dovolj jela za vse ljudi. Vzrok vse revščine more hiti zato le slaba ureditev današnje človeške družbe. Zakaj je enemu že v zibelki nasutega cele kupe bogastva, s katerim potem razmetava vse življenje brez dela, ubogi posel se pa na drugi strani trudi in gara vse svoje življenje, ko mu pa opešajo moči, mora pa prijeti za beraško palico in prosjačiti od hiše do hiše za skorjico kruha? Ali je to pravično? Prav gotovo ne! Na svetu je za vse ds>volj dela, zato mora biti tudi dovolj jela, kdor pa ne dela, naj tudi ne 16. Človek je po naravi navadno dober in zato vsak navadno že po naravi rad dela, saj je delo naravnost dobrota za človeštvo. Če kdo noče delati, je tega krivo bogastvo, ki mu je bilo nasuto brez lastnega truda že v zibelko, ali je pa kriva slaba vzgoja, ki je pokvarila človeka že v mladosti, da je v nadlego sebi in v škodo drugim.
Država bi morala zato gledati na človeka že od najzgodnejše mladosti ter skrbeti, da vzgoji iz otroka čim najkoristnejšega državljana, saj ima od tega dobiček zopet le država, to je vsa organizirana človeška družba sama. Skrbeti bo morala za njegov telesni in duševni razvoj, da vzraste iz otroka krepak in nravno dober, nepokvarjen in pameten mladenič, ki bo s svojim delom koristil splošnosti, ne pa na državne, t. j. na ljudske stroške hiral po bolniščnicah ali pa po ječah. Nujno je torej potrebno, da d r ž a v a skrbi za zdravo telesno in duševno vzgojo mladino, zlasti pa, da obrne vso skrb revni, osiroteli in sploh zanemarjeni mladini, da pri-
pelje tudi to do koristnega dela m poštenega kruha. To, kakor smo omenili že v prejšnjem poglavju, je v prvi vrsti naloga dobre občinske in okrajne uprave, a tudi država ne sme držati križem svojih rok. Enako je naloga države, da prepove tudi zlorabljanje otrok po tovarnah, da omeji otroško delo sploh, posebno v sočnem času.
Država mora spremljati človeka tudi po vseh nadaljnjih življenjskih potih. Eden gre v Šole, drugi se gre učit rokodelstva, tretji postane tovarniški delavec itd. Prvemu, če je zato sposoben, bo treba omogočiti študiranje, saj izšolanje nikakor ne sme biti odvisno od bogastva staršev, ampak izključno le od nadarjenosti, pridnosti in sposobnosti otroka. Sinčku revnega bajtarja so bila doslej vsled pomanjkanja denarnih sredstev zaprta vrata do vsakih višjih šol, medtem ko je bogatin zrinil počasi svojega otroka na en ali drug način do boljših služb in mest, pa če je bil še bolj neumen in nesposoben. Glavno in edino vlogo je tudi tu igral poln žep očetov, zato ni čuda, če smo imeli doslej toliko slabih uradnikov In nesposobnih izobražencev sploh, na škodo ljudstva in države. Temu je treba odpomoči in s primernimi odredbami omogočiti študiranje le pridnim in nadarjenim otrokom, a to vsem, brez razlike na denarne zmožnosti staršev.
Ni tu prostora, da bi obširno razpravljali o nalogah države glede obrtnega in delavskega stanu, a podpirati mora država tudi tega ter ga zlasti ščititi pred kapitalizmom. Za nas Je pa važno vajensko vprašanje, ki 4ela pogosto mnogo
8

«&
114
preglavice tudi marsikateremu kmetskemu očetu. Zahtevamo, da se popolnoma preuredi dosedanji vajenski red, tako, da se bo mogel vsak sposoben deček dobro izučiti one obrti, do katere ima veselje in sposobnost.
Prevažno za nas je tudi poselsko vprašanje. Knietski pcsel je bil doslej največji'revež na svetu. Za nekaj goldinarjev je garal od žare do mraka. leto za le' ~>m, ko so mu pa opešale moči, je moral prijeti za beraško palico ter prosjačiti od hiše do hiše. Posel se je s svojim pičlim zaslužkom že pred vojno komaj dobro oblačil, danes je še to nemogoče, čeprav je bila srednjemu kmetu, ki ni imel lastnih odraslih otrok, še ta mala plača že precej težko breme. Nič čudnega tedaj, če je vsak, ki ni imel lastne zemlje, skušal čimpreje pobegniti v mesto ali pa v tujino, po kmetih Je pa nastajalo od leta do leta občutnejše pomanjkanje poslov in poljskih delavcev sploh. Če hočemo temu odpomoči, je treba naj-preje dobro poznati vzroke, ki so gnali ljudi z dežele v mesta in v tujino. Tu igra, kakor smo že omenili, glavno vlogo popolna nepreskrbljenost poslov za starost ter pretežke razmere, v katerih je moral doslej živeti naš posel. Malo prostosti, prenizka plača in predolg delavni čas, to je usoda današnjega kmet-skega hlapca ali dekle, zato ni čudno, če seji skuša vsak čimpreje izogniti. Ce hočemo tedaj pridržati naše kmetske ljudi pri poljskem delu in to je več kot jasno, da naš kmet še dolgo, dolgo ne bo mogel izhajati brez poslov, moramo najpreje temeljito preurediti dosedanji neprimerni poselski  red,  ki
115
je star že več kot pol stoletja. Tudi kmetskernu poslu in poljskemu delavcu je treba dati vse one pravice, ki jih danes zahteva že prav vsak človek ter mu tudi drugače zajamčiti človeka vredno življenje. Treba bo zlasti zakonito urediti njegov delavni čas in njegove plače ter ga z obveznim bolniškim zavarovanjem preskrbeti za slučaj bolezni.
Najnujnejše je pa, preskrbeti posla in kmetskega delavca za starost in tako prihajamo do enega najvažnejših socialno političnih vprašanj sedanje dobe, to je do splošnega in obveznega starostnega zavarovanja. Nekatere moderne in napredne države imajo vpeljano to že davno, a bivša Avstrija se mu je do zadnjega trdovratno upirala, čeprav so se zlasti socialistični poslanci mnogo let vztrajno borili zanj.
Kaj pa je starostno zavarovanje? Odgovor je lahak m kratek! Zavarovanje za starost in onemoglost ima namen, preskrbeti vsakemu revnemu človeku na stara leta in za slučaj onemoglosti — pokojnino. Dosedaj je moral iti, kakor smo že omenili, onemogel in postaren posel, delavec in sploh vsak, ki ni imel lastnega imetja in si ni mogel več sam služiti kruha, beračit od hiše do hiše, če se ga ni usmilil kak sorodnik, ali pa, če ga ni že preje rešila smrt. Pa tudi bajtarju, kajžarju, malemu in celo srsd-njemu kmetu se na stara leta navadno ni najbolje godilo, saj poznamo usodo takozvanih vžitkarjev. Vsem tem ie treba pomagati, saj pomoč niti ni tako zelo težka. Kakor imamo že danes različne požarne,
8*
116

življenjske, bolniške in druge zavarovalnice, tako mora vzeti država v roke tudi starostno zavarovanje, ki bo omogočilo vsakemu revežu na stara leta dostojno življenje in spodobno smrt. Neobhodno je seveda potrebno, da mora biti k takemu zavarovanju prisiljen vsak človek, ki že sicer vsled svojega imetja ali drugačne pokojnine ni preskrbljen za. starost, saj drugač° bi imela ta prekoristna in prepo-trebna uredba le malo uspeha. Kakor hitro si začneta mladenič in mladenka služiti sama svoj kruh, takoj bt naj bila prisiljena vplačevati mesečno ali tedensko določeno vsoto zavarovalnici. S tem bi bila prisiljena hraniti za stara leta. Ker bi pa tako vplačani zneski, zlasti pri onih z majhnimi Plačami, nikakor ne zadostovali, bi morali k zavarovanju prispevati gotov del tudi gospodarji (delodajalci) in pa država. Na ta način bi se dobilo dovolj denarnih sredstev, da dobi v neki gotovi starostni dobi, recimo pri šestdesetih ali petinšestdesetih letih vsak človek, ki že sicer ni preskrbljen za starost — stalno mesečno pokojnino. Ker pa mnogi že preje poinrjejo, bi se pa iz tega denarja lahko preskrbelo tudi vse one, ki vsled bolezni ali drugih nezgod že preje onerno-rejo ter si ne morejo več služiti vsakdanjega kruha. Kakor smo že preje omenili, so tako obvezno in snlošno starostno zavarovanje uvedli po mnogih drugih državah že davno in povsod se je zelo lepo obneslo. Reveži in berači so izginili čez noč in vsak je bil rešen stalne skrbi, ki ga je morila in gnala pogosto v obup pri vprašanju: ,.Kaj bo na starost, kaj bo, če zbolim ali drugače onemorem?" Na ta način
117
se bo dvignilo tudi veselje do dela, saj bo vsak vedel, da si bo s poštenim delom omogočil tudi lepo, brezskrbno starost. Ljudstvo ne bo več v taki meri bežalo z dežele v bolje plačane mestne službe In pa v tujino. Kmet bo lažje dobil hlapca, deklo, kosca, miatiča in druge delavce. Kajžar in mali kmet bodeta % ljubeznijo obdelovala svojo zemljo, saj ju ne bo več tri strah pred starostjo in onemoglostjo. Kopt bo lahko tudi o pravem času izročil kmetijo doraslemu sinu, saj se mu ne bo treba bati vžitkarjevega kruha in tako bo konec marsikaterih pravd in domačih razprtij.
Zlasti se bo še polepšalo življenje po kmetih, Jco dobi vse ljudstvo brez razlike imetja vse politične, zboroval ne in združevalne pravice, z eno besedo, ko bo odpravljeno vsako moderno suženjstvo, v katero je vkoval človeštvo kapitalizem.
Ni neobhodno potrebno, da je ta zemlja raj le nekaterim izvoljencem, ogromni večini pa samo solzna dolina, saj je za vse ljudi dovolj dela, dovolj jela itn dovolj prostora. Gre pri vsem le za to, da zavladata že enkrat tudi na tem svetu pravica Sn resnica ter da si človeštvo uredi svoje medsebojne odnošaje tako. da bodo lahko pošteno živeli in izhajali vsi.
Navedli smo v zadnjih dveh poglavjih nekaj najvažnejših m najnujnejših takih zadev, ki nas vodijo do tega lepega cilja in kojih uresničenje niso nikake sanje. Izvrši naj se vsaj to, kar smo navedli tu, ta Jugaslavija  bo  pri  svojem  ogromnem   bogastvu
1)8
prav gotovo resnična obljubljena dežela vsemu jugoslovanskemu ljudstvu- To pa niso le pobožne želje, kojih rešitve prosimo iz našega novega središča, to je iz Belgrada, ampak neizprosne zahteve slovenskega ljudstva do svoje nove, lastne države. Ko bodo izpolnjene vse te, šele tedaj bo slovenski kmet dobojeval svojo „Staro Pravdo", šele tedaj bo rešen dosedanjega suženjstva, šele tedaj bo svo-boden in sam gosoodar na svoji zemlji.
^^
IX.
Tovarniški  delavec in  kn^etsko ljudstvo.
V prejšnjih poglavjih smo si ogledali vso dolgo in križevo pot, ki jo je preromalo naše kmetsko ljudstvo v preteklih stoletjih in povedali smo tudi, kaj zahtevamo od svoje nove države, da bo končno izbojevan stoletni ideal slovenskega km^a, to je stara pravda. Mnogo je tega, a vse tg zahteve so tako važne, da ne moremo popustiti ocj njjjj njtj za las, če nočemo, da bo naše kmetsko, ljudstvo tudi v Jugoslaviji plačevalo le davke In hodilo k vojakom, zapovedovali mu bodo pa drugjj kakor je bilo to pod vlado avstrijskega orla.
Ali je pa vse to dosegljivo? Brez Premisleka lahko odgovorimo z — da, a seveda le tevjaj. £e se bo kmetsko ljudstvo zavedalo svojega važnega stališča, ki ga zavzema v državi, če bo prav precenilo svojo moč, ki jo ima v primeri z ostalimi stanovi, ter si znalo poiskati prijateljev in zaveznikov, na katere se v tem boju lahko nasloni in ki bi ga lahko tudi najkrepkeje podpirali.
120
Kako se je pa bojevalo doslej vale kmetsko ljudstvo za svojo staro pravdo? Na koga se Je obračalo za pomoč in podporo? Kdor pogleda le nekoliko nazaj v pretekla stoletja, mora z žalostjo priznati, da je hodilo po napačnih potih in zato seveda tudi ves njegov trud ni mogel roditi obilih In dobrih sadov.
Po znamenitem letu 1848., ko smo Slovenci kot narod pravzaprav šele začeli živeti, se nam je dolgo, dolgo pridigovalo o enem hlevu in enem pastirju. To je bilo čisto umevno, saj je tedaj vladal na Slovenskem izključno le Nemec. Srečal si ga v vseh uradih, pa naj si bo to na glavarstvu, pri sodniji ali davkariji. Nemški so govorili v vseh večjih trgovinah, naša najlepša polja in najgostejši gozdovi so bili last nemškega veleposestnika, v vseh šolah se je poučevala le nemščina in skoro vse, kar si dobil pisanega ali tiskanega v roko, je bilo pisano v tebi neumevnem nemškem jeziku. Najkrepkejša želja vsega r.aroda je zato bila, naj-preje Izriniti z naše zemlje tujca ter pomagati do veljave'našemu človeku in našemu Jeziku. Vse politično življenje se je zato delilo v dve stranki, to je v slovensko in nemško, ali bolje rečeno — nem-škutarsko. Bili smo tedaj še tako šibki, da se je mora), združiti ves slovensko misleči del naroda v eno samo stranko, ki je polagoma tudi res priborila našemu človeku in našemu jeziku vsaj nekaj veljave in enakopravnosti v šoli, uradu ter v javnem življenju sploh. Takrat smo pravzaprav postali šele narod ter začeli živeti svoje lastno kulturno, po-
121
litično in deloma tudi gospodarsko žirljenje. Vodil Je slovensko stranko tedaj znani dr. Bleiweis, ki je bil tudi urednik edinega našega ljudskega lista, to Je „Novic".
Proti koncu preteklega stoletja so se pa tudi pri nas začela politična mnenja vedno bolj deliti. iz prvotne enotne »slovenske stranke" sta se iz-cimili dve, to je »katoliška stranka" (konservativna) in „narodno-napredna stranka" (iiberalna). Prvo so vodili duhovniki, drugo pa advokatje. Vsaka je hotela združiti v svojem taboru ves narod ter Je zato prikrojila svoj program tako, da bi zadovoljila in spravila pod svoj klobuk vse stanove, ki so imeli volivno pravico. Te zadnje besede so zlasti važne, saj je imel tedaj le prav neznaten del ljudstva volivno pravico, v prvi vrst* seveda bogataši. Če so torej zmagovali po deželi kandklatje te ali druge stranke, še iz daleka ni s tem rečeno, da je stal zato ves narod v taboru do-tične stranke, saj pretežni del ljudstva v političnem življenju sploh ni imel ničesar govoriti.
Le tako si moremo razlagati, da je bila na Slovenskem dolgo časa na krmilu takozvana „nar.-napredna" ali liberalna stranka. Kaj je liberalizem in kako so gospodarili liberalci, smo povedali že v enem prejšnjih poglavij. Tu le še omenimo, da tudi slovenski liberalizem ni bil za las boljši in da so mu bile koristi ljudstva deveta briga. Opiral se Je le na velike gruntarje, oderuhe, gostilničarje in trgovce, revnega ljudstva pa ni poznal. Tudi proti poHtščnim  svoboščinam  ljudstva  (volivni pravici)
122
se je boril do zadnjega in na vse kriplje. Držai se je na vladi par desetletij le vsled tega, ker so smeli voliti le bogataši in gospoda.
V prvih letih tekočega stoletja je pa po zaslugi zavednega socialističnega delavstva zmagala tudi v Avstriji splošna in enaka volivna pravica. Slovenska duhovščina Je pravočasno spoznala, da bo dobilo v politiki prej ali slej ljudstvo samo vso moč v roke, zato je šla in preuredila iz nekdanje ^katoliške stranke" Široko zasnovano ..Slovensko Ljudsko Stranko". S pridnim delom je organizirala v njenih vrstah velik del slovenskega naroda. Cisto umevno je tedaj, da je ta stranka že pri prvih volitvah za državni zbor, ki so s« vršile leta 1907. po novem volivnem redu, z liberalci kar pomedla m da ni ostalo od njih ne duha ne sluha več. Ljudstvo je enodušno odklonilo liberalizem ter se izreklo za klerikalno stranko, ki je šla v boj z raznimi privlačnimi gesli ter zlorabljala v volivnih agitacijah zlasti globoko versko čuvstvovanje našega naroda.
Socialna demokracija je bila v naših krajih tedaj še komaj v povojih. Zanesli so jo k nam razni obrtniki in delavci, ki so se v tujini nasrkali njenih naukov. Pri drugih velikih narodih se je oprijelo socialističnih naukov v prvi vrsti delavstvo in si ustvarilo v kratkem času ogromne strokovne in politične organizacije iw socialističnem programu. Samoobsebi je tedaj umevno, da so se tudi pri nas začeli razširjati socialistični nauki in socialistične  organizacije najprej med  tovarniškimi de-
123
lavcl, čeprav socializem ne pomeni odrešitve le za tovarniškega delavca, ampak sploh za vse, ki si morajo v potu svojega obraza služiti vsakdanji kruh ter so izrabljani po kapitalizmu.
Med kmetsko ljudstvo socialisti doslej še niso zašli, zato je tam neomejeno vladala SLS ter tako vodila usodo vsega naroda zadnje poldrugo desetletje. Njen namen je bil vpreči vse stanove v klerikalne ojnice in s tem uveljaviti v javnem življenju za vedno popolno gospodstvo duhovščine. V dosego tega cilja se ni ustrašila in ne sramovala nobenega sredstva. Zanesla je v naše javno življenje poleg grdega strankarstva in pristranostt tudi skrajno podivjanost in surovost. Nobenega vprašanja se ni več presojalo s stališča splošnih koristi, ampak le s strankarskega vidika. Pa tudi sicer je bilo brezpogojno stremljenje SLS, vkleniti vse stanove v klerikalni jarem, le prenapeta in predomišljava želja po brezpogojni in popolni nadvladi duhovščine nad vsemi ostalimi stanovi. Težnje in koristi vseh stanov pa niso nikdar iste.
Ves namen politike je, uveljaviti koristi gotove skupine ljudi, zato gre v politiki navadno vedno le za gospodarske koristi, za uveljavljenje programa, po katerem naj se gospodari s skupnim Javnim imfctjem in po katerem naj se uredi medsebojno življenje ljudstva sploh. Iz tega vzroka igrajo verska in druga taka vprašanja v politiki le postransko vlogo. Če hočemo tedaj razdeliti narod in posamezne stanove v različne politične stranke, tedaj bomo združili pod okrilje ene ali druge stranke
124
le one stanove, ki imajo tudi skupne koristi. Kako naj sedita n. pr. v isti stranki kajžar in veleposestnik, če je pa n. pr. agrarna reforma prvemu v ogromno korist, drugemu pa v veliko škodo? Kako naj dalje pripadata isti stranki kmet in tovarnar, če je pa socializacija velikih proizvajalnih sredstev prvemu v korist, a drugemu v škodo? Že na prvi pogled bomo tedaj razdelili narod v politične stranke le s stališča gospodarskih koristi posameznih stanov. Vsaka druga razdelitev }e napačna ter služi navadno le v dosego postranskih osebnih koristi voditeljev teh strank, n. pr. duhovščine, odvetnikov, kapitalistov itd. 2e iz doslej povedanega je razvidno, da bi morali politično deliti vsak narod najpreje v — reveže na eni strani in v kapitaliste ali bogataše sploh na drugi strani.
Ker se ljudstvo doslej tega ni zavedajo, tudi ni imel revež, ali široke plasti ljudstva sploh, v javnem življenju skoro prav nobene besede. Vladali so kapitalisti, pa naj bo to pod liberalno ali klerikalno krinko. Nujno je tedaj potrebno, če si hočemo ustvariti pravičnejše in lepše čase ter uveljavrti vse one zahteve, ki smo jih očrtali v prejšnjih poglavjih, da se vsi revni in delavni sloji naroda zavejo svojih skupnih koristi ter se trdno združeni, brez tujega jerobstva, uveljavijo kot enotna stranka^ki bi bila lahko največja in zato tudi najmočnejša. Njej bi zato pripadala tudi vlada.
Kdo pa so ti reveži, to delavno ljudstvo? To sta v prvi vrsti dva najvažnejša stanova v državi, ki živita le od dela svojih rok in od svoje pridnost'.
125
Obema }e enako ležeče na tem, da se naša država uredi po načelih resnične pravičnosti in prave demokracije. Oba sta bila doslej enako tlačena in izkoriščana in oba si moreta in morata svojo socialno osvoboditev izbojevati le sama. Eden je zastopnik industrijskega socializma, to je delavec, h kateremu iahko prištejemo tudi vse male obrtnike, drugi je pa zastopnik agrarnega socializma in to je — mali kmet, h kateremu lahko prištejemo tudi vse posle in kmetske delavce sploh.
Mali kmet in delavec sta bila doslej enaka reveža, enako tlačena in izkoriščana od svojega skupnega sovražnika, to je kapitalizma. Delavca je izrabljal kapitalist v tovarnah in si z njegovimi žulji polnil svcje blagajne,'drugega sta pa izkoriščala in tlačila k tlom zlasti veleposestnik in trgovec. Oba ta dva stanova ustvarjata eden za drugega, a vkljub temu je stala med njima cela vrsta posredovalcev, ki je živela na njihov račun. Kmet prideluje živila za industrijskega delavca, a predno so ta prišla v njegove roke, jih je podražil cel tucat trgovcev. Od kmeta jih je kupoval prekupec za nizko ceno, od njega so šla skozi celo vrsto rok, dokler jih ni zopet zadnji trgovec za drag denar prodajal delavcu. Enako je proizvajal industrijski delavec tovarniške izdelke za kmeta, a ta jih ni dobival za nizke cene naravnost iz tovarne, ampak so preromale preje celo vrsto veletrgovcev, trgovcev in branjevcev, dokler niso prišli za visoke cene v kmetove roke. Med oba stanova se je vrinil torej kapitalist in je oba izkoriščal v enaki meri.
126
Pa tudi sicer med malim kmetom in delavcem ni prav nobenih velikih razlik in nasprotstev. Malega kmetica, bajtarja, pri nas od delavca niti razlikovati ne moremo, saj je na tisoče naših rudarjev, kovinarjev in drugih industrijskih delavcev, ki imajo hišico in par zaplat zemlje. Te obdeluje žena z otroci, mož pa dela v bližnjem rudniku ali tovarni. Na tisoče jih je dalje, ki v poletju obdelujejo svoje malo zemljišče, na je^en pa gredo iskat zaslužka v tovarno, ali pa šumarit na Hrvaško, v Eosno ali celo v Rumunijo, kjer so zopet izročeni kapitalističnemu izrabljanju.
Kake ostre meje med malim kmetom in industrijskim delavcem tedaj pri nas sploh ni mogoče potegniti, zato je popolnoma nenaravno in seveda obema v neizmerno škodo, če se hoče oba ločiti ali pa celo hujskati enega proti drugemu. Obratno je edina naravna in edino prava pot, če se oba imenovana stanova združita v skupen osvobodilni boj proti vzajemnemu sovražniku, to je proti kapitalizmu, ki danes tlači in vlada ves svet in v katerega službi stoje do malega vse obstoječe stranke, ki jih imenujemo na kratko meščanske ali buržoazijske stranke.
Kmet, zlasti mali, ni prav nič drugega nego industrijski delavec. Oba propadeta od gladu, Če jirna odpovedo moči in postaneta nesposobna za delo. Velika zmota je tedaj, če se je pri nas že pogosto pisalo in govorilo, da sta kmet m delavec dva stanova, kojih koristi si nasprotujejo.
127
Kdor je. pazno prebral naša dosedanja izvajanja, je rnoral jasno uvideti, da bi bile v prejšnjih poglavjih navedene zahteve v ogromno korist tako kmeta kakor tudi delavca. Umevno je tedaj, da morata za njihovo uresničenje nastopiti oba združena v enotni in sklenjeni vrsti, ker le tedaj bodeta močna dovolj, da jih tudi izbojujeta. Res je pa seveda, da vsi kmetje ne spadajo tudi v delavsko stranko in to so zlasti — veliki gruntarji. Njihovo mesto je na strani bogatih in ne na strani revnih, saj vsak bajtar in maii kmet ve, da se njegove koristi zelo razločujejo od koristi velikega gruntarja. Roko v roki pa morejo in morajo korakati delavci, posli, bajtarji, kajžarji, mali kmetje in mali obrtniki, z eno besedo — mali ljudje S"loh, to so vsi oni, ki si morajo v potu svojega obraza služiti svoj vsakdanji kruh in ki vkljub trdemu delu zaslužijo komaj toliko, da skromno preživijo sebe in svojo družino. To so vsi oni, ki na svoji koži čutijo, da je treba danes na tem svetu še marsikaj izpremeniti, da bo končno zavladala prava demokracija in resnična socialna pravičnost.
Če si hoče tedaj tudi mali kmet ustvariti iz Jugoslavije res obljubljeno deželo ter v njej izbojevati svojo staro pravdo, to je, vse one zahteve, ki smo jih navedli v prejšnjih poglavjih, je nujno potrebno, da se priklopi oni veliki armadi organiziranega, socialističnega delavstva, ki se že desetletja vztrajno bori za pravico, resnico in pravo svobodo. Žal pa, da je stal mali kmet doslej le ob strani ter pod vodstvom drugih strank le v svojo ogromno
12S
škodo delal tlako kapitalizmu. Tudi mali kmet, bajtar, kajžar, posel, dninar, z eno besedo kinet-ski proletarec sploh, mora odpreti oči ter se nasloniti na svojega sotrpina, to je na industrijskega delavca, saj bo le z njim združen v eni vrsti, pod eno zastavo, v eni stranki izbojeval svojo staro pravdo.
X.
Na nogel
Lepe in velike so zahteve, ki smo Jih navedli in opisali v prejšnjih poglavjih in ki smo jih nazvali s skupnim imenom „N a š a stara pravd a". Povedali smo, da so te zahteve dosegljive, če se bodeta zedinjena bojevala zanje ona dva stanova, ki nimata pričakovati od njih le velikih koristi, ampak pravcatega odrešenja, to sta mali kmet in delavec.
Ta dva stanova tvorita ogromno večino našega jugoslovanskega naroda in predstavljata zato tudi ono moč, koji bo dosegljiva vsaka zahteva. Če bodeta le znala ubrati v njeno uresničenje pravo pot. Kakšna pa je ta pot? Delavstvo, zlasti industrijsko, jo je že našlo. Ono je bilo neloč najbolj izrabljeni in najbolj bedni stan na svetu. Kapitalisti so ga izkoriščali, kakor se jim je zljubilo, dokler ni poseglo po — samopdmoči. In ta samopomoč je bila — organizacija. Pred dobrim pol stoletjem je zakli-cal veliki prvoboritelj za pravice zatiranih   Kari
130
Marx, delavstvu vsega sveta: „Proletarci vseh dežel, združite se!" Delavstvo je poslušalo ta glas in se združilo v krepke strokovne organizacije, obenem si je pa ustvarilo tudi močno politično stranko, to je socialno demokratično stranko. S pomočjo teh dveh je doseglo že ogromno v izboljšanju svojega žalostnega stanja in s pomočjo teh dveh se bori socialistično delavstvo še danes za pravice revežev in zatirancev sploh.
Isto pot mora ubrati tudi kmetsko ljudstvo, to so bajtarji, kaižarji, mali kmetje, mali obrtniki, posli in kmetski delavci. Tudi oni morajo poseči po orožju samopomoči ter si ustvariti veliko lastno organizacijo, ki bo združila vse te tisoče v enotno armado z jasnimi zahtevami in cilji. Posameznik ne pomeni danes ničesar. Življenje se igra z njim, kakor veter z lističem, zato se hite danes vsi stanovi združevat v močne organizacije, ker vedo, da jim bo le po tej poti mogoče izbojevati različne zahteve.
Naš mali kmetski človek je bil doslej domalega še neorganiziran, zato se tudi zanj ni zmenila živa duša. Enako se ni nobeden brigal za žalostno usodo našega posla. Sicer so ga vabile v svoje organizacije že najrazličnejše stranke, v katerih ]e delal potem tlako drugim stanovom, navadno kapitalistom. Temu mora biti konec. Če si hoče naš malt človek po deželi izboljšati svoj položaj, si mora ustvariti lastno organizacijo ter roko v roki z organiziranim industrijskim delavstvom nastopiti tudi v skupni politični stranki boj za dosego skupnih ciljev.
131
Kakor nastopajo enotno in organizirano kapitalisti, tako bo tudi boj proti kapitalizmu uspešen le tedaj, če se vrš* enotno, skupno in organizirano.
Organizacija je danes najmočnejša velesila na svetu in tudi slovenskemu malemu človek«, slovenskemu kmetskemu proletarijatu bo izbojevala staro pravdo le krepka organizacija. V vsaki občini, v vsaki fari bo treba zato čimpreje osnovati organizacijo kmetskega proletarijata, ki bo vodila njegov politični boj ter skrbela za njegove gospodarske koristi. Te krajevne organizacije morajo biti združene v veliko zvezo, ki bo roko v roki z organiziranim industrijskim delavstvom pričela boj za oni veliki ideal, za katerega se je pod avstrijskim orlom naš kmet stoletja zaman boril, to je za staro pravdo. Dovolj dolgo je pod vodstvom najrazličnejših meščanskih strank čakalo naše kmetsko ljudstvo na tisto pravico, za katero je prelil svojo kri že Matija Gubec, sedaj mora vzeti samo svojo usodo v roke ter oprto na lastno organizirano moč, roko v roki z organiziranim socialističnim delavstvom izbojevati pravico tudi za sebe.
Danes se ustvarjajo in polagajo temelji naši državi za desetletja naprej. Ali naj jih polagajo brez nas, morda celo v našo škodo? Ne! Tudi naš kmet-ski proletarec mora izpregovoriti pri tem svojo odločilno besedo. Olasu posameznika se ne bo odzval nihče, glas organiziranih tisočev bo pa pretresel vse ozračje, bo postal edino merodajen. Ogromno večino naroda tvori naš kmetski proletarec, zato je le njegova nezavednost in neorgani-
132
ziranost kriva, da je bil pod avstrijskim orlom na|-bednejši stan v državi. Zaveden in organiziran mora pa v novi državi izbojevati svojo staro pravdo, izbojevati zmago socializmu in tako ustvariti iz Jugoslavije resnično — obljubljeno deželo.
KAZALO.
Stran
Predgovoi        ..,.-.'...........       5
I. Naša stara pravda.............       7
11. Kmetek« odveza..............      16
III.  Pod avstrijskim orlom............      23
IV.  V obljubljeni deželi.............      40
V.  Jugoslovani smo poljedelci.........   .      51
VI.  Zemljo ziasaj...............     61
VII. Kdo bo vladal      ..............     81
V1IL Kaj Se pričakujemo iz Belgrada........    101
IX. Tovarniški delavec in kmetiško ljudstvo   .   .   .   .   .    119
X. Na noge.................    128

!
*\











I
I
[Al ;j
jft DVO«SKl C fBL<>
V*WlJ^
NHR0ONR   IN UNIOEFZITETNfl KNJIŽNICA
00000421911

•

A00000421911A