DELAVS K A Glasilo krščanskega delovnega Ifudstva ishaja vsak čeirtek pop.; v sluča u praznika dan {.'opre) — Uredništvo: Ljubljana, MlkloSt-fccva c. - Nefrenkirana pisma se ne sprejemalo Posamezna številka Din i*5o — Cena: za mesec D.n 51-, za Cetrf fcefa Din J5*-, za pol Sela Din 5o »; za inozemstvo Din 7*- (meseCno) — OgfSas: po dogovoru Oglasi, reklamacije in naročrvina na upravo OeEavs.ludi možnost doseči nravno in gospodarsko blagostanje. Človeška družba naj zgradi namesto sedanjega kaosa nov gospodarski red. Gospodarski red! Beseda je velepomembna. Mi hočemo ustvariti v gospodarstvu mir. Toda s tem nismo za mirovanje! Ne smatramo za mir, če ena stran drugo s silo tira k izpolnjevanju njene volje. Mir je, kakor lepo pravi nek cerkveni učenik, urejena pokojnost. O miru v gospodarskem življenju moremo govoriti le tedaj, če so zasigu-rane pravice in svoboda v vsem in če je gospodarstvo naravnano na njegov pravi cilj, to je zadovoljitev resničnih potreb človeštva. Današnje gospodarstvo je proiitarsko! Za resnično zadovoljitev človeških potreb pa se briga današnje gospodarstvo bore malo. Gotovo je, da en del gospodarstva služi celokupnosti. Toda to je le postranska stvar. Glavni cilj je profit. In ker je cilj profit, se ne vpraša po tem, kakšne dobrine potrebuje družba, ampak samo, katere donašajo največje profite. Zato ustvarjajo voditelji gospodarstva s svojo ogromno reklamo umetne potrebe, ki jih vse doslej ni bilo in ki tudi bistveno niso nikake življenjske potrebe, ampak celo zadovoljitvi resničnih potreb nasprotujejo. Katera je pot k rešitvi? Tu more pokazati pravo pot k rešitvi le krščanska morala, kajti le v njeni luči moremo prav postaviti vrsto potreb človeštva. Le tako bo gospodarstvo res prišlo do novega reda. Zato ne zahtevamo samo zaradi lastnih interesov, ampak da gospodarstvo sploh dobi svoj resnični cilj, da se preneha z vsemi tajnostmi v gospodarskem življenju in da pride tu do popolne jasnosti položaja raznih industrij in koncernov, s čemer bo tudi onemogočena špekulantska igra brezvestnih kapitalistov po borzah. Zato zahtevamo prav tako v interesu vsesplošnosti dalekosež-no pravico soodločanja delavcev v vseh anogah in v celotnosti gospodarstva, ato zahtevamo, da narodi ne pustijo ovirati internacionalnega socialnega gospodarskega in političnega sodelovanja po majhnih interesnih skupinah, ampak da vplivajo na vlade in parlamente v smislu iskrenega internacionalnega sodelovanja. Tako stremimo iz današnjega kaosa k novemu redu bodočnosti. Mi se borimo za nov družabni red, ki bo vsakemu sposobnemu delovnemu človeku zagotovil pravičen del na dobrinah tega sveta, ki bo smatral njegovo delo ne za orodje v svrho pridobivanja profitov nekaterih, ampak za dragoceno službo v interesu splošnosti, ki ga bo kot svobodnega sodelavca cenil v smotrnem gospodarstvu, ki mu bo omogočil, da bo vršil svoje dolžnosti napram Bogu, družini, državi in napram svojemu stanu, ki mu bo vrnil nazaj veselje do dela in zavest njegove vrednosti. To je naš veliki mednarodni in krščanski cilj. Ko je na Golgoti doprinesel Kristus žrtev največje ljubezni, da zadovolji večno Pravičnost, nam je pokazal pot, da se da svet rešiti le, če se obvlada. Le, če prizna svet večne zakone pravičnosti in ljubezni, le če svet ne bo več plesal okoli dolarjev, ampak se bo poklonil pred križem, le tedaj se bo ustvaril nov družabni red, ki bo nudil vsem narodom čim večjo srečo. Če pa tega ne bo, tedaj naj se svet ne vara, da bo rešil narode pred boljševizmom s silo. Narodi danes nimajo več časa čakati in plesati na vulkanskih tleh. Če naj ne poginejo, tedaj naj imajo voljo ustvariti mir, mir na temelju pravičnosti. To je smisel našega dela, smisel našega boja. To je smisel, v katerem apeliramo mi, krščanska strokovna internacionala na delavstvo v vseh obratih in tovarnah, na suhem in na morju, v uradih in v delavnicah, na delavke, na našo mladino, na delavstvo Nemčije, Francije, na delavstvo Španije in na delavstvo Čile in na Finskem in tudi na delavstvo Jugoslavije. Danes se odloča, ali bo svet jutri ena sama ogromna razvalina, ali pa bodo zavzela ljudstva in narodi svoja mesta na solncu. Danes je dan odločitve, danes je dan borbe. Pripravljajte se za borbo in Bog daj zmago! Govor je prestavil iz nemščine tov. Vilko Pitako. Govornik je bil večkrat prekinjen z burnim pritrjevanjem vseh navzočih. Tov. Jože Gostinčar se mu je za njegova jasna in stvarna izvajanja prisrčno zahvalil. Obljubil mu je, da se bodo naše organizacije v svojem delu vseskozi držale smernic, ki jih je podal. Zatem se je javil k besedi pravkar došli opat cisterijan. reda iz Schlier-bacha v Nemški Avstriji, g. dr. Alojzij Wiesinger. Njegova izvajanja, ki jih je naslonil na govor tajnika internacionale Serrarensa, je dvorana prekinjala z fre-netičnimi aplavzi. Med drugim je dejal: Govor opata dr. Alojzija Wiesingerja u Nemške Avstrije. Za prijateljski pozdrav se iskreno zahvaljujem. Z veseljem sem zaznal sedaj tu pri Vas, da ste kakor z drugimi deželami tudi v živem stiku z duhovnim življenjem Nemške Avstrije, kjer bojujemo prav isti boj za dobro vsega ljudstva kot vi v Jugoslaviji. Veselim se, da smo baš tu v Ljubljani tako edini v naših nazorih. Mislim, da moremo ta stremljenja v duhu Kristusovem strniti takole: Ne le »delavci vseh dežel, združite se«, ampak prav vsi ljudje smo med seboj bratje! — Naj se ne združijo le ročni delavci, ampak vsi, ki delajo, so resnični delavci, pa naj se potem imenujejo kmetje ali tovarniški delavci, uradniki ali učitelji, duhovniki ali redovnice. Vsi, ki res delajo, morajo stati skupaj in se v strnjenih vrstah boriti proti skupnemu, edinemu sovražniku: to je kapital, to so tisti. ki jedo, pa ne delajo. Če bomo ta naša stremljenja uveljavili, bo nekoč tudi za nas vse skupaj bolje. Vsi hočemo smotrno sodelovati, da ta misel enkrat prodre, da pride resnica enkrat v vseh vodilnih glavah do veljave. Kako hudo nam je, da si mnogi še danes niso v svesti, kako daleč sme iti lastninska pravica, da se upajo še celo v naših katoliških krogih govoriti o »absolutni lastninski pravici« človeka, da prevzame nase tisti, ki ima lastnino tudi dolžnosti. Žalostni smo, da moramo danes še diskutirati o tem, da je »delavec vreden svojega plačila«. Prav tako smo tudi žalostni, ko naletimo v naših krogih na ugovore, če pravimo, naj dobi delavec efekt svojega dela. In vendar je to samo po sebi razumljivo. Kajti gre za prvo zapoved pravičnosti: »Vsakemu svoje!« Pa še nekaj: Tako zvan nauk o vrednotah je, za katerega priznanje se moramo tudi boriti, da namreč samo delo ustvarja resnične vrednosti, da je tam, kjer se dviga premoženje, le delo tisti element, ki ustvarja. Ne gremo po potih Karla Marxa. to je le star nauk o delu, katerega mi zastopamo, ki je izražen v sv. pismu in so ga razvili sholastiki. Nikomur ni prišlo preje na misel, da bi o tem dvomil. Le danes, ker so se zavzeli za stvar marksisti, smo zadvomili nad staro resnico in se ne upamo več povedati, da mora biti središče gospodarstva delovno ljudstvo in ne profit! Če imamo vse to pred očmi, tedaj moramo reči: Naša dolžnost je, da z vso dušo našega katoliškega prepričanja nastopamo za delavstvo in vse delovno ljudstvo! Gotovo bo kdo dejal: Kako pa naj se določi, kaj je kdo k produktom dela dal in drugi storil? Na to pravim: »Prav nič ni potrebno, da te deleže točno določimo. Vemo pač vsi, če bivajo v luksuznih palačah imenitno oblečeni ljudje brez vsakih skrbi za življenje in če nasprotno drugi, ki mnogo delajo, nimajo niti najpotrebnejšega z-a življenje, da je tedaj prav gotovo to največja napaka v porazdelitvi produktov dela. Zato moramo voditi neizprosen boj vse dotlej, da dosežemo pravično razdelitev.« Mislim, da so to osnovne ideje ki morajo prevevati nas vse in za katere moramo nastopati z vsem ognjem. Delajmo tedaj v vseh državah za razjasnitev teh temeljnih resnic in če bomo vsi smotrno sodelovali, tedaj bo naše katoliško ljudstvo zopet zavzelo tiste postojanke, katere mora imeti. Predsednik slioda tov. Jože Gostinčar se je g. opatu prav lepo zahvalil za njegova izvajanja in misli ter ga uveril, da smo tudi mi z njim enih misli in enega duha. Ognjevit govor tov. Jožeta Gostinčarja. Tov. Jože Gostinčar je zaključil zborovanje: »Za Jugoslovansko strokovno zvezo se prav prisrčno zahvaljujem tov. tajniku internacionale Serrarensu za njegov današnji krasni govor. Naj bo prepričan, da so njegove besede padle na rodovitna tla. Dolžnost nas vseh je, da v tern duhu delamo v naših kršč. soc. delavskih organizacijah, da jih jačimo vsestransko. Kajti moč naših organizacij je porok za lepšo bodočnost vsega našega naroda! Strumno organizirane krščansko delavstvo je tudi najmočnejše poroštvo za prospeh krščanskega življenja med našim ljudstvom. Kakor je že tov. Serrarens povdarjal, polagamo posebno važnost na sodelovanje in moralno pomoč našega duhovenstva. Ni treba hoditi našim duhovnikom v Afriko in Azijo v misijone, tudi pri nas samih doma imamo kraje, ki so potrebni in vpijejo po misijonarjih. Predvsem pa je največja dolžnost nas delavcev samih, da neumorno in brez ozira na kakršnekoli težavo in zapreke delamo po naših organizacijah. Zaključujem to lepo in pomembno zborovanje z željo, da kršč. soc. delavsko gibanje raste in se krepi ter tako postane v vsej Jugoslaviji najjačja opora delavstva v borbi za njegove pravice.« Naš 70 letni tov. Jože Gostinčar je govoril kot v svojih najboljših moških letih, tako navdušujoče in prepričujoče, da mu je vsa dvorana skoraj nepretrgoma burno pritrjevala. Tako mladeniško-ognjevito nam naš Gostinčar že dolgo ni govoril. Tajnik internacionale tov. Serrarens si je nato v sredo dopoldne ogledal vse delavske inštitucije v Ljubljani. Sprejel ga je tudi prevzvišeni g. škof dr. Gregorij Rožman. Odhod tov. Scrarrensa. V spremstvu tov. iz načelstva JSZ se je tov. Serrarens popoldne odpeljal na Jesenice, kjer se je vršilo v dvorani novega doma zborovanje, na katerem je govoril in je prav lepo uspelo. V četrtek si je nato ogledal naš Bled, nakar se je zvečer odpeljal z brzovla-kom nazaj na Nizozemsko. SCrekova mladina. Hudajama. Občni zbor Krekove družine se bo vršil 21. sept. ob 3 popoldne v Hudijami v prostorih »Strokovne skupine rudarjev«. Dolžnost vseh članov je, da se občnega zbora gotovo udeleže. Vrhnika. Začeli smo z rednimi sestanki, ki se vrše ob četrtkih. — Občni zbor bomo imeli 28. sept. ob 3 popoldne. Vabimo vse prijatelje, da se tega občnega zbora udeleže. Pri Škocjanu, blizu jugoslovanske meje, je hotel priti vodja nacionalistov Kukec čez mejo. Naletel je na fašistično patruljo. Enega fašista je ubil, drugega težko ranil, sam se je pa v borbi s tretjim usmrtil. Jugoslovanska strokovna zveza. Viničarji. >1 \\* Kupčije s cerkvenimi prazniki. PLAČA IN DELO. »Kakršno delo, tako plačilo,« nam je znan pregovor. S stališča delavstva in iz praktičnih gospodarskih ozirov pa velja ta pregovor ravno narobe. »Kakršna plača, tako delo!« Žal da večina delodajalcev tega ne ve, kar je v veliko škodo njim samim in v škodo občega ljudskega blagostanja. O viničarjih se prerado govori, da svojega poklica ne izvršujejo dovolj vestno; slišati je vinogradnike, kako se pritožujejo, da delavci premalo store, da se ne drže točno delovnega časa, da med delom lenarijo itd. Resnično je v veliko slučajih tako. Toda kaj je vzrok temu? Vprašati se moramo nehote, kaj se godi prav za prav v duši takega delavca, da ne izvršuje svojega dela bolj točno? Samo z očitki lenuhov in delomržnežev ne bo rešen ta problem. Predvsem in dani od strani delodajalca vsi pogoji, najprej je treba upoštevati, da-li so po-po katerih bi delavec, viničar, res moral dobro delati in bi se mu le potem mogla očitati površnost. Temeljna točka za vsakega, ki dela, je njegovo plačilo, to še pravi, znati mora, zakaj dela. Plača viničarjev, ki je pri nas v vsakem kraju sicer drugačna, bodisi v denarju ali v naturi, pa nikjer ni taka, da bi viničarji pri njej mogli izhajati in biti zadovoljni, razen če izvzamemo nekaj silno redkih slučajev. Premisli naj se, kako morejo viničarji še sploh živeti in gospodariti, ko je njihova denarna plača dnevno 1, 2, 3—5 Din, v boljših slučajih pa 8, 10—12 Din in to ponajveč pri svoji hrani. Kako naj živi pri takem zaslužku 6—8 članska družina, od katere ponajveč delata in služita le po dva ali trije? Kdo še se upa tedaj trditi, da viničarjem dobro gre? Da za svoje toliko naporno delo še preveč zaslužka prejemajo ali premalo zanj store? Iz čuta pravičnosti, predvsem iz krščanske, to očitanje ni, ampak le iz golega pohlepa po večjem profitu. Iz že obstoječe bede hočejo še večjo, seveda tako, ki naj prinese še čim večji »kšeft«. To je razvidno iz dejstva, da se še ta majhen zaslužek odtrgava in zadržuje. Ali ne veljajo potem v takih slučajih in takim gospodarjem, predvsem onim, ki se ponašajo s svojim krščanskim nazorom besede sv. Ambroža: »Kam vas še povede vaša nenasitna lakomnost? Ali hočete imeti samo vi pravico živeti na zemlji? Zdi se, da vam dela revež krivico, ker ima še nekaj posesti, po kateri koprni vaša lakomnost. Menda mislite, da vam je to, kar še ni vašega, po krivici uro-pano. Da bi vam ne ibilo treba gledati sosedne posesti, bi radi razširili svojo last do konca zemlje. Zemlja je bila dana skupno bogatinom in revežem. Zakaj jo hočete imeti samo zase? Kakšno kazen zaslužite, ko ne poznate večje časti, nego gledati nas vse oguljene, ko se v svoji nevolji nad svojimi prenapolnjenimi žitnicami tolažite vsaj s tem, da si preračunavate prihodnje slabe letine. In to imenujete spretnost, previdnost, trgovsko duhovitost. To je lopovstvo, to je podlost, to je brezsrčnost, morate reči. Ne, vi ne gledate prihodnje nesreče, da bi jo zdravili; vsi prežite na našo lakoto, da bi jo izkoriščali. No, kako se naj to imenuje? Ali je to trgovina ali tatvina? Podobni ste roparju, ki čaka ugodnega trenutka, da podere potnika v goščavi in ga zadavi. Prokleti oderuhi! Vnebo-vpijoče obresti jemljete od naše nesreče in sami ustvarjate stiske, iz katerih srkate dobiček. Vaš dobiček je naš pogin.« Sicer dobi viničar poleg navedene denarne plače tudi stanovanje, ako se v poedinih primerih to še more imenovati stanovanje, več ali manj deputatne zemlje in še nekatere ugodnosti tu in tam, vendar pa vse skupaj ne odtehta višine tiste viničarjeve plače, ki mu gre. Dokaz za to je pač beda večine viničarskega ljudstva, katere se vkljub svoji največji skromnosti in marljivosti ne more otresti. Če bi vsaj en dan skušali taki vinogradniki sami kopati trdo zemljo v vinogradu in prenašati na hrbtu škropilnico, kot mora viničar cele tedne in mesece, bi jim takoj minila volja zabavljati in bi obenem tudi prišli do prepričanja, da viničarji za svoj zaslužek store celo preveč, nikakor pa ne premalo. Naši vinogradi so v resnici potrebni boljše nege in bolj skrbnega obdelova- nja, če se hoče dobiti večji donos. Pred-i vsem je tedaj zato potrebno veščih viničarjev. Vsa praksa in še taka strokovna naobrazba viničarjev nič ne pomaga, če bo pri večini vinogradnikov še kar naprej veljalo geslo »Delo opraviti brzo in najceneje.« Vinograd in kamnolom. Kdo naj še dela s tistim veseljem in razumom, kakor so tega baš naši vinogradi tako potrebni, če ni pri tem človeku vredne eksistence. Kateri uradnik bi mogel vedno opravljati vestno svojo službo, če ne more živeti od nje? Kateri kmet bi imel še veselje do »grunta«, če samo gara in orje, žetve pa bi nikoli ne bilo in bi ostajal celo brez kruha tako letos, drugo leto in kar naprej? Nekdo je omenil, da bi moral delati bolj iz ljubezni do Boga, kakor pa vedno samo za plačilo. Kot kristjani priznavamo, da je treba vse težave življenja, tako tudi delo, prenašati Bogu vdano. Ugotavljamo pa, da viničarji itak takega dela veliko storimo, gotovo od vseh največ, ker se že dostikrat vnaprej ve, da pri nekih delih ne bo prav nobenega plačila zato. Tedaj bi tudi pri takih gospodih moralo biti razumevanje,, da se odtegovanje ali zadržavanje zaslužka, pa bodisi komurkoli, niti njim ne šteje v krščansko čednost, ampak je to vnebovpijoči greh, s katerim bi se vsaj ne smeli omadeževati tisti, ki so poklicani voditi druge na pot do božje Ljubezni. Če tedaj hočete od viničarja več zahtevati, ker to smatrate iz gospodarskih ozirov potrebnim, tedaj mu dajte pravično plačo. Ne samo dolžnosti, pravic pa nobenih. S tem, kako plačilo kdo prejema, obstoja tudi vzporedno njegova moralna odgovornost pred Bogom in pred ljudmi in se mu ustvari vprašanje, ali dobiva svojo plačo na pošten ali na nepošten način. To tudi vidimo povsod tam, kjer je viničar res pravično plačan. Tam so vzorni vinogradi, in kar je naj-prvo, tam stoje viničarji gospodarsko dobro, tam tudi hočejo in se potrudijo, da si to dobro ohranijo, kar je v korist v prvi vrsti zopet dotičnemu vinogradniku samemu. Dajte nam najprej naše pravice, to je pošteno primerno plačilo, nikar pa nam ne odtrgavajte še tega, potem šele lahko zahtevate svoje in tedaj bo taka zahteva po boljšem in vest-nejšem delu tudi opravičena. »Kakršno plačilo, tako delo,« taka je parola v praktičnem življenju po vsem svetu. Prisilno delo ne prinaša uspeha in se posebno v vinogradih izvajati ne da. Iz centrale. V avgustu je bilo plačanih iz podpornega sklada 33 bolniških, 6 nezgodnih, 10 porodniških in 5 posmrtninskih podpor. Člani se opozarjajo, da plačajo zaostalo članarino in skušajo še na zimske mesece misliti. Ako kateri ni dobil časopisa, je bil vzrok v tem, da ni imel plačane članarine, ali pa niso blagajniki skupin pravočasno odposlali obračuna. Le kdor ne doguje članarine, takemu se časopis naroči. — Ustanovili smo si »Zavarovalni sklad živine«, kar nam more zelo pomagati v nesreči pri goveji živini s podporami. Odvisno pa je sedaj od naših čla- \ nov, koliko se bodo važnosti tega sklada I zavedali. Sedaj naj vpišejo člani pri svojih zaupnikih število glav svoje živine, stare od 3 mesecev naprej in naj plačajo od vsake glave 5 Din pristopnine, katero naj blagajniki s seznanom članov-zavarovancev pošljejo centrali. Ko bo pristopnina skupaj zbrana in število glav zavarovane živine določeno, bomo odmerili članarino za prvi slučaj nesreče, katera pa bo po svoji višini pač taka, kolikršno bo število zavarovane živine. Ako bo to število večje, manjša bo članarina, ki se bo pobirala le v slučajih nesreče in ako bo postal fond izčrpan. Delajmo za svoje gospodarsko zboljšanje! — Načelstvo. Zborovanja. 31. avgusta je bil nad vse lep sestanek skupine Sv. Peter pri Mariboru. Pristopilo je več novih članov. 7. septembra je bil lep sestanek skupine Sv. Miklavž pri Ormožu. 14. septembra se bo vršil sestanek skupine Zavrč v stari šoli. — 21. septembra ima sestanek skupina Kapela po rani sv. maši v gostilni g. Lukov-njak, popoldne ob 2 pa skupina Gornja Radgona v gostilni v Črešnjevcih. -— 28. septembra bo ustanovni sestanek pri Sv. Marjeti ob Pesnici, kjer 'si žele ondotni viničarji ustanovili strokovno organizacijo. Popoldne ob 2 bo ustanovni občni zbor skupine Zgornje Hoče. Zastopniki naših izseljencev iz Francije in Westfalske so informirali o svojih potrebah ministrstvo socialne politike, bana dravske banovine in knezoškofij-ski ordinarijat v Ljubljani. Jesenice, 9. septembra. Kakor smo že poročali, hoče KID ukiniti nekatere cerkvene praznike, tako da bi bilo delavstvo tudi ob praznikih prisiljeno delati kot ob navadnih delavnikih brez kakega poviška. Po zakonu o zaščiti delavstva ne more niti delavstvo samo odločati, ob katerih praznikih se dela ali ne- dela, ker § 12. zakona določa, da delo mora počivati samo ob nedeljah, za ostale praznike pa se prepušča svobodnemu sporazumu delodajalcev in delavcev, da določijo, ob katerih praznikih se dela in oh kate-rih se ne dela, kakor tudi koliko časa naj o praznikih traja prekinitev dela. Med delavstvom in KID obstaja tozadevni sporaum po kolektivni pogodbi, ki določa, da se praznujejo vsi prazniki, kateri so označeni v koledarju kot cerkveni prazniki. Kolikor se morajo cb teh dnevih vršiti neobbodno potrebna dela, pripada delavstvu za to 100% doklada. Ta pogodba je odpoved-Ijiva s trimesečnim odpovednim rekom in šele po tem času izgubi veljavo, če se med tem ni sklenil nov sporažum. Krščansko socialistično delavstvo je kakor vedno tudi sedaj pripravljeno dosledno braniti vsako kršitev pogodbe ali zakona, zato smo tudi sedaj poslali KID vlogo, kakor je bilo razvidno iz predzadnje številke »Delavske Pravice«. Kakor pa nam je znano, so tukajšnji marksisti z glavnim zaupnikom J e ramo m na čelu Lepa manifestacija kršč. soc. delavstva se je vršila v nedeljo, dne 7. sept. | pri Sv. Križu nad Dravogradom. Čez i 300 mož, fantov, deklet in žena se je odzvalo klicu ter prišlo, da pokaže, kako globoko je usidrana krščan. soc. zavest med našim slovenskim delavstvom. Ob 9 je daroval preč. gosp. dr. Jeraj sv. mašo, pri kateri so zelo lepo peli pevci iz Guštanja. Pridiga je vsem segla do’ srca, videlo se je, da on v resnici čuti z delavstvom in njegovim trplje-njenj. Naj mu bo za te lepe besede izrečena naša iskrena zahvala. Tabor je otvoril in vodil tov. J. Ku-govnik, bivši obl. poslanec in star po-bornik za delavske pravice. Po običajnem pozdravu je povzel besedo naš priljubljeni tov. prof. Prijatelj. Uvodoma je omenjal delo posameznih strok, organizacij in povdarjal, da so in vodijo socialdemokraške organizacije Židje, pa najsi bo to v Nemčiji ali drugod. Tudi ruski boljševizem ni delo ruskega muzika, marveč nemških Židov. Naša soc. demokracija se še vedno ne more otresti nemškega duha. Popolnoma nekaj drugega so Francozi in Angleži. Na kongresu leta 1921 je izjavil francoski socialistični. voditelj: Jaz sem najprvo Francoz, potem šele socialist. Angleška delavska stranka vkljub težavam dela samo za državne interese in ji je domovina, država nad vse. Pri nas tega nismo delali. Šele po 6. jan. se je v tem oziru obračati na bolje. Da smo mi čutili potrebo po veliki združitvi Jugoslovanov, znači že ime naše organizacije. Pokojni dr. Jan. Ev. Krek je že pred BO leti gorel in delal na združitvi slovanskih narodov. Izjave najvišjih predstavnikov države nas uverjajo, da bodo tudi za delavstvo nastopili boljši časi. Poluradni list dravske banovine »Jugoslovan« je prinesel lep članek, v katerem zelo lepo naglaša, da bo treba dobiti čim več tovarn v naše roke, kajti šele potem bo mogoče tudi našemu delavcu priboriti boljši zaslužek in mu dati primerno eksistenco. Ploskanje in navdušeno pritrjevanje je bilo znale, da je govoril vsem iz srca. Nato se je oglasil k besedi tov. tajnik predlagali KID neke vrste kravjo kupčijo, s tem da so predlagali 8 cerkvenih praznikov, vse ostale pa naj bi delali kot navadne delovne dneve. Kot odškodnino za ostale praznike, ob katerih naj bi se v bodoče delalo brez vsakega poviška, pa naj bi tovarna prispevala v zobozdravstveni fond in bolniško blagajno vsoto v znesku 250.000 Din. Kakor izvemo, je KID marksistom že odgovorila s tem, da se njihov predlog glede ukinitve praznikov sprejme in da na podlagi tega odreja, da se na praznik 8. septembra v polnem obratuje in da se ukinjajo 100% doklade. Kar pa tiče izrednega prispevka za zobozdravstveni fond, pa bo sklepal upravni svet na eni prihodnjih sej. Kakor se vidi, se je Jeramu zelo mudilo, da se na praznik 8. septembra v tovarni v polnem obratuje, le škoda, da se mu to ni tako posrečilo, kot sl je to želel. Kovinarji! Ali je temu treba še kakih pojasnil? Mi povemo Jeramu samo to, da čeravno smo zaenkrat manjšinska organizacija v tovarnah KID zaposlenega delavstva, take kupčije odločno odklanjamo. Mnenja smo, da se Jeram in njegova organizacija zaveda, da čeravno trenutno predstavlja večinsko organizacijo organiziranega delavstva pri KID, da s tem še ne predstavlja vsega delavstva pri KID. To naj ve Jeram, ve naj pa tudi Kranjska industrijska družba! J. Rozman, ki je govoril o delavski prosveti in gospodarstvu. Naglašal je tri najvažnejše faktorje, ki bi morali spremljati in voditi naše delavstvo v vsem njegovem življenju. 1. Doni in šola. 2. Mladinske in strokovne organizacije. 3. (io spodarske organizacije. Dom in šola sta prva, ki polagata temelje, zato morata biti v resnici prežeta duha Kristusovega, ker le tedaj je mogoče vzgojiti dobro mladino. Ako se ponesrečijo osnovni temelji vzgoje, potem tudi mladinske in strokovne organizacije ne dobijo dobrih delavcev ter pri tem trpi vse delavstvo, kar se ravno v današnjem času posebno opaža. Toda še dalje gre naše delo v gospodarsko življenje, kajti naš boj in cilj ni samo, da veliko govorimo, ampak da Uidi delamo za osvoboditev delavstva iz teh žalostnih razmer. To so pa predvsem naše konzumne zadruge in posojilnice. Tukaj je pa še bolj kot prej treba imeti sposobnih in treznih mož, ki razumejo, da je spas našega delavstva v tem, da samo skuša vsepovsod sodelovati in si tako na strokovnem kakor gospodarskem forumu pribori svoji pravice. Od dne 3. t. m. zelo lepo pove »Slovenec« v uvodnem članku >Dajte nam značajev«, da ni samo visoka izobrazba in doktorski naslov vse, marveč da je poleg vsega tega treba vzgajati tfrčno kuliuro, ki se odraža v plemenitosti in v tem, da smo zelo dobri. Tega pa nam ravno manjka, zato taka praznota in toliko gorja v vsem javnem in zasebnem življenju. — Za svoja izvajanja je žel burno odobravanje. Tov. Kugovnik se jo obema zahvalil in zaključil lepo uspeli tabor. Po taboru so pevci zapeli himno >Povsod Boga«, kar je dobro razpoloženje še povečalo. Med navzočimi je bilo opaziti mnogo delavcev, ki prej niso zahajali v cerkev. Vsekakor je to lep in vesel pojav. Pri komunističnem procesu v Mariboru so bili oproščeni vsi obtoženci. Trgovsko bolniško in podporno društvo je kupilo v Ljubljani dr. Šleimer-ovo vilo, ki jo preuredi v sanatorij za svoje člane. 1 Veličasten delavski tabor pri Sv. Joštu nad Dravogradom. Pravica fašizma. Pretekli teden se je izvršil v Trstu proces, ki mu ne najdemo enakega v zgodovini. Pred sodiščem je stalo 13 Slovencev radi veleizdaje, sodilo pa je izredno sodišče, ki je 'sestavljeno po zakonu o zaščiti države. Sodišču je predsedoval fašistični — ne vojaški — general Cristini, ki ni nikak jurist, ampak je prišel do svojega zvenečega priimka radi zgodovine svojih junaštev, ki jih je uganjal s svojo.centurijo, in ki so obstojala v zažiganju domov, kjer so se shajali nekoč predvsem marksistični in krščanski delavci. Obtožnica je očitala obtožencem vsa dejanja, ki so se zgodila zadnje čase v Primorju. Italijanski časopisi so poročali, da so obtoženci priznavali dejanja, tako napad na italijansko tiskarno, po-skusene požige šol ter napade na miličnike in eden od obtožencev je baje napisal celo obžalujoče pismo. Seveda moramo povedati, da so imeli dostop v razpravno dvorano le fašistični novinarji, miličniki ter ljudje s fašistično vstopnico in ni mogel svet zvedeti drugega kot to, kar so poročali fašisti. V kolikor so pa priče nastopale, so bili to sami uradni organi. Obtoženci so bili tudi med razpravo zaprti v kletki in uklonjeni vsi na eni verigi, na strani vsakega pa je stal še en fašist. Fašizem je skušal na eni strani obtožence smešiti po svojih listih, ko je opisoval, kako hite kot blebetavi otroci pripovedovati svoje grehe, na drugi strani jih je pa slikal kot največje tolovaje in nevarnost za državo in je temu primerno tudi sodil. Na smrt: Bidovec Ferdo, Valenčič Alojz, Miloš Zvonimir in Marušič Franc, ostale pa na zaporno kazen od dveh do 25 let in Špangerja na dosmrtno ječo. Dočim je bivši italijanski ministr. predsednik Nitti sam zapisal, da je Julijska krajina slovenska. Še celo zagovorniki obtožencev niso v svojih zagovorih zagovarjali, ampak po večini le proslavljali Italijo in fašizem, največ so si še drznili prositi fašizem za milost za obtožence, katerih kaznovanje je za Italijo ponižanje, nobeden izmed njih pa se ni vprašal, kaj je bil vzrok revolucionarnosti obtožene mladine. Šikaniranje rudarjev. Laško-Hudajama, 7. sept. Javnost naj sodi, ali ima delavstvo pravico, da reagira na tako kruto ravnanje, kakršnega se poslužuje vodstvo tukajšnjega rudnika. Tu navajamo nekaj primerov: Izdan je bil razglas, da bo vsak rudar, ki v soboto, ponedeljek ali plačilni dan naredi »blau«, to je opusti delo, odpuščen. Dopusti se dajejo samo ' v smrtnem slučaju. Nadalje bo odpuščen vsak, ki ne bo dal znamke na voziček. Delavec se priganja in pri tem pri-ganjaškem sistemu kljub najboljši volji narediti vse po želji vodstva, lahko pozabi, da enkrat ne obesi znamke na voziček ter je zato odpuščen. Zaradi tega pa, ker ni bilo znamke na enem vozičku, podjetje prav nič ne trpi, ker so znamke samo zato, da se ve, koliko se dobi premoga iz raznih premogovnih slojev in kakšen premog se v istih naklada. Odpuščen bo tudi vsak, ki bo med premog nakladal razne zmesi, ki so v slojih med premogom. Te plasti jalovine, krovnine itd. so včasih tako zmešane med premogom, da jih mnogokrat ni mogoče zbrati in tudi ni prostorov, kamor bi se odlagale. Toda ali je mogoče ali nemogoče, delavec bo odpuščen, tako pravi razglas. Te šikane se prenašajo tudi izven rudnika. Tako bi bili očetje tistih otrok, ki bi pobirali sadje pri okoliških posestnikih, odpuščeni in če prebivajo v rudniških stanovanjih, vrženi na cesto. Menimo, da naj se v slučaju škode lastnik sadja in starši otrok razgovore radi odškodnine, ter ne razumemo, kako se more vodstvo rudnika v tej zadevi postaviti za krutega sodnika. Tu je vsak dobrodošel, samo da toži rudarje. Za vsak tudi najmanjši prestopek je odpust, to je najvišja kazen, kakor preki sod. To se pravi, da bi taki gospodje, če bi imeli pravico, na smrt obsodili šoferja, ako vozi namesto 30 50 km, kolesarja, ki v mraku ali v temi brez luči kolesari, lastnika psa, ako slednji nima znamke itd. roda, da smo državljani jugoslovanske države, ter ne pustimo, da bi se z nami ravnalo kot s sužnji in razbojniki. Ako oni, ki je zaradi enega izmed prej navedenih vzrokov odpuščen, gre prosit za zopetno sprejetje k g. ravnatelju, mu isti ne pusti govoriti, pravi, da vsi delavci lažejo ter kriči nad njim, ‘tako da ima revež delavec vtis, kakor da sloji pred nadutim avstrijskim častnikom v času bivše vojne. Nastane vprašanje, komu v korist so take drakonične šikane. Delavstvu gotovo ne. Ali podjetju? Menimo, da nobenemu. Takim gospodom je v krvi sovraštvo do slovenskega delavca in zato oni ne poznajo pravice. Pravico si mora rudarsko delavstvo priboriti zakonitim potom. Združiti se mora v močni strokovni organizaciji in tako združeno povedati, da ima tudi delavec po božjih in naravnih zakonih pravico do življenja in sicer do človeka dostojnega življenja. Rudarji moramo povedati, da smo del slovenskega na- — m w f — — — — — —- - — *• • <«■ o a Usiifarsha in čeilfarsha zadruga „iHJN©“ r. z. z a. z. v iržščti Prihod in zborovanje v Mariboru. Glavni tajnik internacionale kršč. sti ok. organizacij P. Z. S. Se r r are n s je prispel z Dunaja v Maribor 8. t. m. s popoldanskim torzo vlakom. Na kolodvoru so ga sprejeli člani načelstva ekspozi-ture JSZ v Mariboru. Zvečer se je vršil;; lepo zborovanje v dvorani Prosvetne zveze. Poleg drugih -sta bila navzoča tudi mariborski pomožni škof dr. Toni a ž ič in ravnatelj bogoslovja dr. C u -k a 1 a. Za Delavsko zbornico sta ga pozdravila A. Marinček iz Ljubljane in g. Čeh iz Maribora. Zborovanje je vodil preds. ekspoziture JSZ v Mariboru tov. J. Š e d i v y. Čitaj „Delavsko Pravico"! 1zdeiuje vsakovrstne ovčje in kozje kože, kakor tud! barvano usnje za po vršnike * Cene solidne. =J Riiaio 3DZE MfllREZ, JESENICE Solidna postrežbo. Dobi se tudi no obrobe. Oglejte si stalno radio razstavo! Pierre 1’ Er mite: n M Koko sem ubila svojega otroka ; Vihra jim je trgala glas in ga raznašala kakor vse drugo. Dominik bi bil takoj rad vedel, kje je deklica. Obšel je svetilnik, pogledal k čuvaju — tam je našel ujca, ki se je grel pri bornem ognju iz kravjih odpadkov — stopil še k drugemu svetilniku in nazadnje zlezel k trdnjavici ter neprenehoma klical: Lolita! Lolita! Kje ste?« Otoček ni bil posebno dolg pa ga je Dominik kmalu prelezel — a Lolite ni bilo nikjer! Ko je prišel nazaj k svetilniku, mu je s površnika curkoma tekla voda. Ker za Lolito ni bil nihče v skrbeh, jih ni hotel razburjati, ampak je sklenil, da še enkrat — sedaj pa prav natanko — preišče ves otok. Dvakrat ga bi bila burja skoraj vrgla na tla, pa je kar naprej rinil, ker so mu vstajale strašne misli; toda še bolj kot nemir ga je gnal strah ... Lolite ni bilo nikdar nikjer! Le kie je? Kaj je z njo? .Kaj, če jo je odnesel vihar ali podrl velikanski val? — Dominik je bil ves moker od vode, vendar je čutil, kake ga obliva mrzel pot. ■ Lolita! Lolita' Moja Lolitica! ...« Ali ni videti tamkaj belo piko, ki jo burja pritiska k neki skali? ... To bo čepica ... Lolitina čepica, saj jo dobro pozna in celo diši po njenem garfemu! Kje je pa ona? Kaj je z njo? Vsakovrstne misli so mu divjale v razburkani duši. Tedaj se skleni čez zaseko med dvema vzporednima skalama in zagleda Lolito, ki je čepela na neki poševni pečini nad morjem. Kako je prišla tja? ... Morje se je dvigalo vedno više! ... Morebiti je prišla že prej tja in sedaj ne more nazaj? ... Koliko se bo morje še dvignilo? Poklical jo je: Lolita! Lolita!« Toda deklica ga ni slišala, ker je bila pod njim in je vihar raznesel njegov glas na vse vetrove. Kmalu se je prepričal, da Lolita ni v nevarnosti, samo če ne bi poskušala zlesti nazaj prek skale — kar je prav poskušala. Dasi je bila stena precej visoka, se Dominik ni nič obotavljal. Nagnil se je nazaj, da se je-s hrbtom dotikal skale, in se spustil oprijemajoč se kolikor je mogel. Tako je pridrsal kakih pet metrov niže, kjer je s!ala deklica. Ko ga je zagledala, je skočila pokonci. »Lolita, kako ste vendar prišli sem?« Pokazala mu je na ozek jarek pod njima, skozi katerega je grgraje silil močan val. Zdaj ni druge pomoči, kakor da počakava!« reče Dominik. »Da bi šla po isti poti nazaj, ni vredno niti poskušati; je preveč nevarno.« Jaz sem pa prav tam mislila iti.« »Saj se mi je zdelo, da bo kaj takega. Zato sem prihitel...« »Zelo sem vam hvaležna... A mislila sem, da več nimam pravice, da bi vas prosila pomoči;« Umolknila sla, ker v strašnem bučanju ni bilo moči pregovoriti več kot kakšno kratko besedo. Morje je naraščalo in valovi so že lizali zadnjo izdolbino. Kljub temu nista takoj zapustila tega kraia, ker če bi bila sila, bi lahko stopila še nekaj korakov nazaj. Debelo uro sta tako gledala velikanske valove, ki so se prekopicavali drug čez drugega ... Pri vhodu v votlino je curljala voda, burja je žvižgala in prinašala bele pene, kot bi bili sredi najhujše zime. Od kraja sta stala daleč narazen, a ker je voda brizgala od vseh strani, sta se pomikala drug k drugemu, dasi se Lolita ni hotela premakniti, dokler ji ni rekel Dominik. Kmalu sta bila drug poleg dru-gega. Tedaj vidi Dominik, da je Lolita vsa mokra. Kar sram ga je bilo, tla ima površnik, ki ni prepuščal niti kapljice vode. Hitro ga ponudi Loliti, ki je drgetala od mraza, a plašča ni marala vzeti. Lolita, boste se prehladili!« » Dominik, ne bom se, ne! Končno pa mi je že vseeno!« Nikar tako no govorite!« »Govorim kakor mislim!« V tern hipu velikanski blisk preseka nebo. Lolita je betela planiti k Dominiku, pa jo je ustavilo bobnenje 'groma ki je stresal zemljo in morje. Vihra je še vedno razsajala, ne da bi naraščala, ker je že dosegla svoj višek. Dominik ni spustil Lolite z oči. Bila je bleda ko zid, pod očmi so se ji poznale temne proge in ustnice so ji drgetale. »Lolita, ali vas zebe?« jo skrbno vpraša. Da, skoz do srca!« tiho prizna deklica in se ne gane. , »Toda še enkrat vam rečem, da mi je vseeno!« Dominiku se je zasmilila. Približal se ji je kakor »če ali brat in ji začel brisati lase, obraz in roke. Četudi se je branila jo je vendar prisilil, da je popila nekaj kapljic žganja, ki mu ga je pustil ujec. Tako sta stala drug poleg drugega in gledala besneče morje. Obema je prišlo na misel, da tudi v njunih dušah divja taka vihra, ki se, žal, nikakor noče in se naibrže ne bo še tako kmalu pomirila. Za njima je prišel paznik svetilnika in ju našel v zaseki. Lolita je bila od napora popolnoma izčrpana in je naslonila glavo na Dominikovo ramo, da jo je držal kot bi jo bil rešil iz vode. Jej, jej, kako ti je ta mladina neprevidna!« je mrmral paznik devaje pipo v žep in se spustil po istem prelazu, koder je pred nekaj urami splezal Dominik. „ 1 Devetnajsto poglavje. Naslednjega dne se morje še vedno ni docela pomirilo. Vendar so se izletniki vrnili domov, dasi je bila vožnja zelo težavna in neprijetna. Dominik se je takoj po obedu odpravil v »Ker-Mimle«, da vidi, kako je z njegovimi gosti, ki bi bili kmalu ostali na morju. Vsi so bili izčrpani in utrujeni, a izleta niso megli prehvaliti, čeprav jih je nevihta malo zdelala. O, da s!e le drugi zadovoljni, potem moram biti jaz kot gostitelj še bolj! Bal sem se, da se vam bo zdel izlet morda preveč buren.« Tega pa ne, tega, gospod Dominik!« odvrne Presvesovctgcspa. »Nepozaben večer! Marsikaterega človek pozabi, snočnjega pa se bom spominjala do smrti.« Lolita. vi tudi?« Za odgovor mu je boječe podala roko, ki jo je nekaj trenutkov zadržala v njegovi. Zatem je mladenič pripovedoval, da je ujec moral leči, ker je bil tako zdelan in izmučen, da ni mogel ni pokonci stati. Takoj davi so poklicali zdravnika, ki je naročil, da dva dni in dve noči sme zaužiti le nekaj malega, kar je za ujca najhujše. Pri odhodu so Presvesovi spremili Dominika do Rdečega zaliva, da bi se prepričali, če se je jeza »njegovega veličanstva morja« že potolažila. Pčakšna razlika od snoči! Kako radosten in prijeten je bil sedaj pogled na morje! Nebo, podobno raztopljenemu srebru, se je na obzorju zlivalo z vodo. Iz prozorne in mlečne meglice so pokukavale drobne modre ali bele cvetlice — ribiške jadrnice, ki so včeraj bežale pred vihro, zdaj pa so se veselo vračale na s'ara mesta. Kdo bi rekel, da ie takšno pokojno morje pred dobrimi dvanajstimi urami tako hrumelo in divjalo okoli otočka. ki se je v daljavi kopal v lahni meglici. Nato so se poslovili. Dominik in Lolita sta £e komaj ločila s pogledi. Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Čeč. Izdaja za konsorcij >Delavske Pravice« in ureja Srečko Žumer.