143
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
V
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
I.
„Bog deli daria pravi prislovica slovenska. Zakaj torej nekterim da vživati vse sladnosti sveta, nekteri pa živijo v revščini in nadlogah, tega naj ne preiskuje umerljivi človek! Bog v svojih nezapopadljivih sklepih to pač najbolje ve. Marsikteremu res je bogastvo k veliki koristi in ž njim tudi mnogim drugim v pomoč, — marsikterega pa tudi naravnost pogubi.
Nad tergovca Ačima v V—ru je bil Bog blagoslov svoj tako obilno razlil, da bi ga po vsi pravici Joba novejših časov imenovati smeli. Hiša njegova bila je podobniša palači kakor domu prostega tergovca — koliko pa je premogel se druzega premoženja, je res bilo od sile. Gospodar je bil lepih plodnih njiv, velicih in dobro obdelanih vinogradov; na pristavah je imel velike cede ovac in goved, v logu na žerovnici cele trope prešičev, v magazinih polno žita, v kletih obilo barigel polnih dobrega vina; zraven vsega tega pa je v omarah in zabojih po hiši bilo nakupi-čenega zlata in druzih dragocenost. Pa nismo še našteli vsega, kar je Bog podaril srečnemu Ačimu. Dal mu je tudi zalo ženko žlahnega rodii, blagih čutil, milostljivega serca — vso krotko in nedolžno; al krona vse Ačimove sreče bil je sinček jedinak *), mali Jefrem, dete milo in drago. Krasen je bil njegov obraz, kakor krasni poletni dan — prava slika zdravlja in nedolžnosti. Vedro mu je bilo modro oko kakor vedro modro nebo ali cvet violice (ljubčice); rudeče mu krasne ličica kakor cvet najlepših rudečih rožic; slobodno in v v^ern prikupljivo vse njegovo otročje obnašanje, — resnično, slikar bi bil s tega ljubeznivega otroka posneti zamogel angeljsko podobo.
Pa kaj terpi večno na svetu?! —
Nepričakovaje pribiti neusmiljena smert, zgrabi Ačima in pahne ga, ko se je tega najmanj nadjal, iz verhunca njegove lepe sreče v tmino hladnega groba. Vso Ačimovo premoženje je ostalo, — al on je mogel slovo vzeti od sveta.
Tudi gospa Ačimova in sinček njegov ostaneta. Malo mescov je še minulo in že je redkokrat več dete mislilo na svojega rajnega očeta; še to večidel le takrat, kadar ga je objokano materno lice spominjevalo. Pa temu se ni čuditi; poglejmo ga le, kako se razveseljuje z nedolžnimi svojimi igrami po dvorišču: sedaj jaha na svojem lesenem konjiču, sedaj meče in lovi žogo, sedaj koterlja in toči obroč, sedaj vleče svoj mali voziček, sedaj piska na pišalko, sedaj udarja na bobnič, sedaj podi in lovi pod svojo kapico pisane metulje — pa kaj bi poštevali vesele ure, saj vemo, da pravo veselje je le pri otrocih doma. —
Oj! kako se sveti Jefremu raz obraza serčna radost, blaženo veselje bliska se mu iz oči, veselje, kterega mi od-raščeni več ne poznamo, od kar smo zavesljali iz prijetnega raja nedolžnega detinstva v nemirne valove življenja. O srečno detice, blagor ti, ker ne trosiš svojih moči ne s telesnimi ne z dušnimi   strasti   ter   ne tratiš jih po  neumnosti,
*) Jedinak —  jednica, pri Serbih edini sin ali hči staršev. Pis.
vživajoč strupene slasti zapeljivega sveta. Ne gloje na tebi ostri in strupeni zob gerde nevošljivosti, ne grešne slasti, ne lakomnosti, ne osvete, ne oholosti. O Jefremček! dete presrečno,   ker kinči in krasi te nar dražje človeško blago
—   prekrasna nedolžnost. Nič, mili ljubček svoje matere, nimaš na sebi, ne na telesu, ne na dušici svoji nedolžni, in tudi ne krog sebe, kar bi proklinjati zamogel; nič nisi še naredil hudega ali napčnega, kar bi ti bilo treba popravljati;
—   noben kamen krivice še ne obtožuje tvojega čistega serca!
Kdo si pač ne želi biti tako srečen, kakor to dete! Neznane so muskerbi; česar želi, lahko se mu spolne. Mila mati pa se tudi ne obotavlja, da ima nje ljubček vsega po volji; derži ga kakor kapljico vode na svoji dlani; — rajši ga ima, ko punčico svojega očesa. Res, velika in krepka je moč materinske ljubezni. —
Mi odrašeni ljudje ne vživamo toliko blagosti ko mali Jefrem; nas pogosto mučijo skerbi, jeza, žalost in nadloge; stiskajo nas skerbi lastne naše in naših bližnjih; sedaj se moramo vojskovati sami s seboj, sedaj z drugimi. — Srečen vsaki človek, kteri more prognati nadloge, kisi jih je sam naključil, pa prenašati tudi krepko, kar mu jih drugi navale. —
O kako milo dete je mali Jefrem, kako je nedolžen in srečen fantič! — Da bi pač vedno tak ostal! Srečna pa je tudi mati o njem. To ji viditi moremo tudi na licu, s kterega si je ravnokar izbrisala tople solze, prelivane po rajnem možu svojem. —
Vsaka mati, ki bi jo gledala v tem trenutku, želela bi ji gotovo iz serca, da bi ji njeno milo dete bilo kadaj podpora, tolažba in radost! Ako ji to ne bo, zastonj ji je blago in premoženje, zastonj ji vse drugo dobro.
Zdaj je še v njeni materni roki vsa prihodnja sreča milega sinčeka! Ako ga dobro odredi, bode ji ponos in tolažba, podpora in radost; ako pa odrejo njegovo zanemari -->. ji bo sramota, žalost, jeza in grenkost. Na izreji otroku
je vse ležeče.
Kakoršna setva — Taka je žetva!
(Dalje sledi.)
146
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
•v
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
II.
Ocvetavajo drevesa, ocvetavajo cvetlice poljske in vert-ne, napoluujejo se livade z zeleno travo, pa zopet se izpraznijo, — pride in prejde žetva, — pridejo k nam ptice popotnice, pa zopet letijo iz naših pokrajin v toplejše kraje, — porumeni se in pade z dreves listje — pride in prejde terjatev, — blagi jug: se vklone ojstremu severju, — padajo snežinke po gorah in poljanah in cela priroda pokrije se z belo odejo, zmerzlina zakuje močvirja in potoke v ledene okove. To ponovljanje letnih časov razredilo ee je med saboj že kake deset- in tudi večkrat, kar se je uad Aei-mom vzdignil tamni griček groba. Ženo njegovo vidimo še vedno v černi obleki; vedno še žaluje po rajnem možu, in zvesto se derži storjene obljube, ostati vdova. To pa narvec še stori iz ljubezni do svojega jedinka. Mali Jefremček je odrastel v tem v zalega in verlega mladenča.
V  mestu V—ru se nahaja mnogo gostivnic in kavarn. ktere so vendar poleti večidel prazne, pozimi pa toliko pol-neje. Zimski večeri so dolgi, in raarsikterega človeka bi dolgi čas terl, ako bi ne bilo v mestu krajev, v kterih se zamore krajšati. So pa po večih mestih še potrebne naprave, kakor, na pr. gledišča, bravuice itd., ktere kratijo ljudem dolge zimske večere. Nekteri obiskujejo te, nekteri zopet une kraje; kolikor glav, toliko misel. Nekteri si želi nahraniti duha, drugi telo, in kar ta miluje in ljubi, *to uni zametuje. Kdo pač more tudi spraviti dve glavi pod en klobuk ?
V  neki kerčmi nižje verste in v odložnem kraji mesta sošlo se je bilo veliko družtvo, ki je sedelo krog dolge mize. Akoravno je kerčma zlo prostorna, vendar je vsa polna; — polna ljudi, pa še bolj polna tobakovega dima, tako da se skoz oblake komaj vidi goreča lojena sveča, kakor skoz gosto zimsko meglo oslabljeno zimsko solnce.
Obila množica se je tu sošla, ki žene velik hruš in truš, vpitje in kreg. Tu se igra, pije, prepeva, psuje, »meja, pomenkuje, prigovarja, prepira in obrekuje, tam se govori o slabostih in zmotah bližnjega; tu se delajo iz komarjev voli, iz pezdira bruni, tam se neusmiljeno in brezobzirno napada čast in poštenje sosedov; tu se grajajo iuza-sramujejo ljudje, svetniki in še samemu stvarniku se ne prizanese.
Večidel   vidimo   v   ti   veseli   družbi — ako jo smemo
147
tako imenovati — ostudne obraze. Nekteri zmed nje so bledih lic kakor da bi se bili že presitili pregrešnih slasti po-zemeljskega življenja; drugi so žarečih obrazov, al to ni rudečica zdravja, ampak tamrii žar razujzdanosti in pijančevanja. Eden vendar zmed tega družtva nam pada izmed vsih v oči: lep in čeden mladeneč je. Obraz mu je bel in rudeč kakor mleko in kri, šibke je rasti, kakor zelena jelka ali javor zeleni ob hladnem studencu. Ako ga natanjčnije ogledujemo, zapazimo, da mu še vselaj rudečica zalije lica, kadar iz nečistih ust njegovih tovaršev izlete sramotne in neslane besede, kletve ali zmerjanje; vender pa se mladeneč nekako čudno posmehuje, kakor da bi se sramoval ru-dečice na svojih licih, — da, resnično se je sramuje, ker ga to plaši in mu ni prav, da bi ga družba imela za nedolžnega, neumnega in priprostega fantalina.
Res, on še ni popolnoma pripraven za to družbo, vendar pa rad med njo zahaja; je pa tudi vse družtvo posebno priljudno do njega; vsi se mu muzajo in sladkajo. In zakaj nek? On je izmed vseh najčednije opravljen in po-gostoma plačuje vse, kar družba potrosi: saj mila mu mati svojega jedinka — svoj up, svojo radost in tolažbo — dobro oskerbljuje z denarci! Res, da se mladeneč sedaj še ne more skušati s svojimi tovarši v pijančvanji, — al poganja se, da predaleč ne zaostane za njimi; privadja se čedalje bolj polne kozarce prazniti. — Ze se ozira mladeneč tudi na one tovarše, kteri kvartajo, - al studi se mu še, kadar vidi divjati in pisano gledati kakega kvartopirca.
Kdo pa je ta mladeneč?
Jefrom A čim o v je, matere svoje jedinak!
Oj! nadepolni mladeneč! kako si zašel ti v to družtvo? kako ffolobček materin med skopce in gavrane? kako zlato mile matere med smeti celega mesta? kako jagnjiče med volkove?
Ve li skerbna mati, kje se pajdaši sedaj sinček njeni, v kakošnem znajde se družtvu? O, da bi vedila, v med-levco bi padla — divji gad bi jo pičil v milo materno serce. Saj do sedaj se je njeni sinček lepo obnašal in hodil le po dobrih potih. Bati se je, da ne bi prelivala mati še kadaj nad sinčkom svojim solz bridkejih, kakor jih je točila nad grobom prerauo umerlega moža.
(Dalje sledi.)
151
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
III.
Cerne noči žalostna in tamna odeja prosterta je široko po zemlji; noč je tamna brez mesečne svitlobe, ie tam in tam kaka zvezda kakor iskrica tlečega pod pepelom zasutega ognja pogleduje skrivaje skoz razpoke razterganih oblakov; al zastonj je ujeni slabotni bliš. Mrak je gost in tmina tako velika, da ne vidi se perst pred očmi. —
Z poljubom majke narave zazibana zaspala je zemlja, in v pozni noči   vlada povsod   mertvaška   tišina,   samo   po
verhuncih drevja, po vertih in dvoriščih v V___ru sumeča
sapica giblje sem in tje tanke z mladem zelenem listjem ob-raščene vejice ter vganja in raja svoje ponočne plese in šale. Celo mesto s svojimi stanovniki leži v sladkem po-koji, clo povlačugi nočni, in pijanci zapustili so že kerčme in druge družtveue kočure; ognja po ognjiših so zasute varno pod pepel in sveče po vsih hišah so pogasnile; samo v neki veliki hiši na glavnem mestnem tergu se vidi skoz samotno okno berleti v tihi izbici slabotna luč. Je li v oni sobi kdo težko in nevarno bolan, da čujejo pri njem, ali morebiti clo kak merlič leži na mertvaškem odru? Al morebiti kaka ljubijoča in skerbljiva mati čuje pri svojem milem detetu, kterega bistre očesica je zapustilo sladko spanje? Ne puste li skerbi in žalosti koga počivati?
Pogledajmo malo v ono sobo! Kaj vidimo v nji? Priletna neka žena, černo oblečena sedi v sobi in preliva grenke solze. Žalost in nadloge — kakor vidi se na njenem tužnem licu — ji parajo neusmiljeno persi in nedopustijo krepčejočega spanja objemati od solz zarudele oči. —
Izba in vsa oprava v nji nam svedoči, da siromaštvo nI uzrok bridke žalosti pomilovanja vredne žene. Poglejmo nekoliko bolj natanko v nje'od joka zabuhnjeni obraz, in spoznali bomo v njem nekdaj tako zlo srečno mater Je-fremovo. Ona je svojemu milemu jedinaku dobrovoljno izročila v roke polovico svojega obilnega premoženja, in za to ceno prodal je Jefrem vse svoje dobro: svojo krepost in nedolžnost. Drugo polovico maternega ji je sin sam s silo vzel in zdaj od tega živi v enem dnevu za celo leto, eno noč za pol stoletja v hrušu in trušu. Od pojedine in gostbe hiti na gostbo, od zabave (razveseljevanja) do zabave, pi-jančevaje in potepaje se, ter zapravlja premoženje in moči, dušne in telesne, v družtvo izveržkov človeške družbe obojega spola. Mati zdaj pač žaluje nad svojo materno slabostjo in prekomerno ljubeznijo, s ktero je spridila in pokvarila svojega jedinaka. Dohitela jo je zdaj grozna kazen, ker je tako slepo ljubijoča svojega sina mu vse skoz perste pregledavala, ko seje potepeuo zapletal v neumnosti in zmote, v pregrehe in malopridnosti, dokler ni posletlnjič v hudobije zašel.    -
Ojstra kazen je to, ko človeka začne šibati lastna vest; strašno je, kadar mati s strahom in trepetom spozna, kako slabo in zanikerno je spolnila svojo materinsko ljubezen in dolžnost do plodu svojega telesa!
Tužna ta mati bridko jokaje snuje v pozni noči ravno osnove, kako če zgubljenega in zaslepljenega sina verni ti s steze — ja kaj steze — široke ceste hudobije in malopridnosti, in rešiti ga od propasti. Terdno je sklenila, upo-trebovati odslaj vso ojstrost in resuobo. Je li če to iti srečno spod rok? Tako vsi slabi ljudje na veke sklepujejo, to tako in uno drugače popraviti in poboljšati; to tako in uno drugače poplačati, al navadno ostane vse pripuhlih obljubah — do resnične spremembe se redko kofaj pride. Mila in priliznjena besedica, lažnjiva ali hinavska solza milega jedinaka je že mnogokrat vničila in prekucnila čez glavo vse terdne sklepe slabe in omahljive matere.
Ubogi Jefrem, gorje njemu, ker je tako rano zgubil svojega dobrega očeta! Ni sreče za sina brezskerbljivega očeta! — le hčerki je morebiti dovelj nadgled in izreja Iju-bijoče matere.
(Dalje sledi.)
155
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
IV.
v
Stari Štefan Adoadjev v   V.....ru je   posten in častit
rokodelec; to ve vsak človek v mestu in po bližnjih selih. Možiček je delaven in se pošteno s svojem zaslužkom živi. Bogat ni ravno stari Štefan, ali vendar se ne ozirajo njegovi lonci za pomoč v hiše sosedev. Akoravno pa je starček dost dobrega, je vendar še več hudega skusil v svojem življenji: roditelje je zgubil že v otročjih letih, sinove in hčere namest da jih udomi, oženi in pomoži — vse do ene same hčere moral je poslati pred seboj na drugi svet; tudi marljiva gospodinja je sledila otrokom, samo on ostane s svojo najmlajšo hčerko.
Al v hiši Štefanovi še ni bilo take tuge in žalosti, odkar mu gorf ogenj na lastnem ognjišču, ko zdaj. —
Adnadjeva lepa hčerka je bleda, objokanih lic, v tugi veliki, v težki žalosti! —
Nedavno še je bila Minka cveteča devica, kinč svojega spola, ponos in dika svojega starega očeta; sleherni jo je ljubil in z njo se rad družil. Al zdaj celo mesto kaže z perstom za njo, kjerkoli se očitno pokaže. —
Kaj je vgasnilo žareči ogenj njenih modrih oči, ktere so se blisketale, kakor zvezdice ponoči na vedrem višnjevem nebu? kaj je zbrisalo in odneslo rudečico z njenih lepih lic? kaj ji je vgrabilo pokoj blage njene duše in mir njenega mladostnega serca? kakšen červ je spodgriznil ta lepi cvet nježnosti in lepote deklice?
Jefrem Ačimov je tisti gadni červ, ki je spodgrizel lepoto device, ki ji je ostrupil serce, ki je njo, milo najmlajšo hčerko in jedinico njenega starega očeta, potegnil za saboj v svojo propast; on ji je vgrabil njeno nedolžnost, njeno najdražje blago, vso njeno srečo! —
Zdaj pač vidi in zapopade nesrečna deklica popolnoma, da greh   človeka nesrečnega   stori   in pahne ga  v propast. Zdaj nesrečna deklica zdihuje in mre žalosti, kadar pomisli na srečne in blažene dneve svoje nedolžne mladosti; kadar pomisli, kako je srečna bila v krogu svojih tovaršic, dokler jo je njena   krotka in krepostna mati vodila poleg sebe  po stezi življenja — mila njena majka,   ki zdaj z nezadovoljnostjo gleda na njo  iz unega sveta.    Nadložna   deklica  se zdaj umiva   v  toplih   solzah   in   neprestane  jokati  podnevi in  ponoči,   al   zastonj!   Solze   njene nikakor in po   nobeni ceni niso vstani popraviti razrušene in razvaljene sreče! — Požar vniči domovja, potop požre premoženje in blago al poškodovani   ljudje   si   malo   po   malem  z   časom   zopet opomorejo, ker čas, trud in delavnost so vstani zaceliti mar-sikako rano; al kadar se človeku vgrabi nedolžnost in sreča dušna vzame, za to rano ni leka.   Zatoraj se pa tudi prav govori, da človek ne more svoje prave sreče nikjer razun sam v sebi najti.
Razun objokane deklice pa je v njeni hiši še eno nesrečno in žalostno bitje, stari Štefan namreč. Sivi starček je onemagal in onemil od težke žalosti. Poglejmo in premislimo ga nekoliko! Lasje so mu beli kakor gorski sneg, al lice ima pošteno. Ta človek je zmed mnogih druzih ljudi zastran svoje vrednosti in poštenja zaslužil boljšo osodo; al zdaj ga eno z obupnostjo navdaja: zakaj ona po Jefremu zapeljana in oskrunjena deklica je njegova jedinica. Odkar mu je umerla zvesta in serčno vdana ženka, mu je bila postala mila hčerka edina tolažbe in edina podpora njegove slabotne visoke starosti; al nečloveški Jefrem oropa starčka te tolažbe, izterga mu iz onemoglih in nemočnih njegovih rok podporo, na ktero se je revček opiral. Glejte ga, kako sedi starček nem od žalosti, ves vničen od sramote, nane-šene na njegovo sivo glavo. O, da bi pač zamogel jokati in tako saj nekoliko olajšati britkosti prežalostnega serca! Al tudi to polajšanje mu ni dano, — tuge so mu okam-nele in odervenele vsahle persi. Nesrečni starček! al nimaš nikogar, kdor bi tebe žalujočega in tvojo jokajočo hčer saj količkaj vtolažiti poskušal? In kje je tisti malopridnež in hudodelnik, ki vaji je pahnil iz zemeljskega raja v toliko žalost? Ga li ne zbadajo terni obžalovanja, kadar gledana svoje žertve? — Res je, zbode ga vest včasih zastran njegovih hudobij al čutstva lahkomišljenega in pokvarjenega mladenča utopljene so v strasti in neobčutljive za pravo obžalovanje hudobij. Glej ga hudobnega Jefrema! med tem ko starček in hči žalujeta in obupati hočeta, sedi nečlovek v svojem navadnem družtvu med potepuhi in pijanci, med malopridneži in hudobneži — on se veseli; zakaj zdaj je on v tem družtvu tako reči pervak. Pervipije, pervi psuje, pervi meša preklete kvarte. O, kako je lahkomišljen, kako napčen, kako brezdušen, kako brezbožen in brezvesten postal: pi-jančeva, kvarta, psuje, poje in veseli se v blatu svojih hudobij , med tem, ko njegove žertve in njegova nesrečna mati jokajo in zdihujejo, tarnjajo in žalujejo, mrejo in obupujejo. —
Človek se ne rodi hudoben in napčen, ampak zanemarjena odreja ga tacega stori! —
Naj dražje blago, premoženje in dobro, ki ga roditelji zapustiti zamorejo svojem otrokom, je: dobra odreja in žlahtni poduk i!    -
(Dalje sledi.)
159
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
v
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
V.
Tamna in viharna je zimska noč; — zvezdic ga ni sledu, sever brije s sneženih gora ter veže močvirja in potoke v ledene spone.    Merzlo, pa vedro je.
V osamljeni neki olčici skoraj na kraji mesta stoji majhna nesnažna hišica. Streha ji je skoraj vsa razpadla, zidovje je od zvunaj poškodovano in nečedno, od znotraj pa stene gole in od dima vse sajaste. Dve majhni oknici bi prav za prav imele spušati svitlobo v revno stanico; — bile ste sicer nekdaj vloženi s steklenimi šipami, al zdaj ste z nesnažnem popirjem raznih barv. Oprava po hiši je ravno tako slaba in siromaška, stara in na pol polomljena. Lampica, na pol polna nesnažnega, žaltovega in smerdlji-vega olja, berli na polomljeni mizici, kteri se pozna, da je nekdaj polikana bila. Pri ti berleči lampici sedi pozno v noči mlada žena ovenjenega, osušenega in bledega lica. Vidi se ji, da, neprestano kašljajoča, vene in hira ter ni upati, da bi še dolgo živela.
Poleg žene leži v borni posteljci dete, spavajoče iu sladko se na smeh deržaje. Blagor ti, dete, ker ne poznaš svoje hude revšine; pa še bolj blagor ti, ker ne poznaš svojega roditelja! Ako bi ga poznalo, bi gotovo ne spalo, še manj pa bi se tvoje rudeče ličica in žuablica deržale na smeh; culo bi in jokalo s svojo materjo vred. Še drugo de-tice derži mati pri svojih persih, pogosto ga pritiskajoča k svojemu žalostnemu sercu in globoko zdihajoča iz dna onemoglih pers.
In zakaj sedi ta bolna žalostna žena s svojimi otroci tako kasno v noči in sama? Morebiti sirota nikjer nikogar nima? — Imela je starega očeta, al zdaj ga več ni; -žalost in sramota ga je umorila in zdaj počiva v hladnem in tihem grobu — zavoljo hčere! Imela je Hvekervo (mater svojega moža), pa tudi ta že počiva v černi zemlji pod zeleno travo. Prežalostna mati ni zamogla preživeti zgube svojega premoženja, tudi ni imela moči, prenesti razujzda-nost svojega jedinaka. Začela je hirati in veniti od dušnih bolečin ter šla pod zemljo. — Ima pa pomilovanja vredna žena tudi moža, očeta onih dveh nejakih otročičev. Pa kje je on? — saj nas prislovica uči, da v nevoljah in nesrečah še le se pokaže prava ljubezen, prijatelstvo in zvestoba. Kaj ovira moža, da ni pri bolni ženi in nejakih otrocih? V družtvu je. — V vinu utopiti želi svoje skerbi, za-kvartati svojo hudo osodo in v šumu in hrupu pozabiti svojo propast. Žena ga čaka, otroci v hladni sobi zmerzujejo in stradajo, med tem ko nečloveški oče pije in kvarta. Je li mogoče, da mu je serce tako kamnito ali zverinsko, da ne občuti očetovske in zakonske ljubezni in usmiljenja, ko se poverne iz kerčme ter vgleda bolno ženo in svoje nedolžne nejake otročiče? Pripetilo se je sicer že večkrat, da je hudobnež jokal, obetal poboljšati se, sklepal vdariti po drugem potu in gnjusil se nad svojem vladanjam. — Pa v jutro? — v jutro zopet je iskal navadno družtvo, v kterem je postal malopridnež in zapravil vso svojo srečo. —
Učimo se iz tega lahko, kako težko je zapustiti svoje hudobne strasti, kadar se razproste in ukoreninijo. Ce bi bil Jefrem v svoji sreči se zgodaj naučil berzdati hude po-željenja in bi se ne bil družil z malopridnimi iu hudobnimi tovarši, ne bil bi nikdar postal hudodelnik, ampak stopal bi bil po stopnjah svojega očeta in bil bi zdaj premožen in spoštovan mestnjan, srečen človek, srečen oča in mož!   —
Malopridnež, ne nadjaj se dobrega na zemlji! —
(Dalje sledi.)
163
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
Žalosten izgled napačne otroške od reje.
VI.
Orjaška terdnjava Petrovaradinska, sozidana na peči-nastem homcu ob obrežji silne reke Donave, pokazuje se popotniku glede zunajne njene slike kakor ogromno predgorje v sinjem morji, kadar jo popotnik gleda od gornje strani reke; od kopnega pa se predstavlja očesu kakor brez-krajna gomila nepremagljivih zaprek, ktere se zoperstavljajo vsakemu ljudskemu navala. Tu je nasip do nasipa, nasip v nasipu in nad nasipom; terdnjava do terdnjave in terdnjava nad terdnjavo; zid do zida, zid v zidu in nad zidom; vse je veliko, terdno, močno in zanesljivo zagrajeno. — Ko pa človek noter v terdnjave pride, zgubi se med votline zidin in vsakoverstnih novih zagrad. Razun teh zidanj pa se vidi tam v odložni strani mnogo sob, kterih duri so z železnimi vratmi zaklenjene in kterih okna so z močnim železnim rešetkom go3to prepletene. To so ječe, v ktere se ponoči zapirajo vlovljeni hudodelniki, kteri zakovani v železne verige podnevi očitno delati morajo. Kadar se zjutraj odpro te ječe in vklenjeni jetniki gredo na delo, zasliši se rožljanje verig, da človeka ušesa bole.
Zmed jetnikov so prišli eni v zapor zavolj ubojstva, ali zavolj tatvine, ropa, ubega, eni so bili požigavci, goljufi itd. Vsi skupej pa so hudobnega pogleda, vsi sirovi in neotesani — živa slika naj nižje verste človeške dražbe.
Ako jih bolj natanko ogledujemo, nahajamo med ujimi samo enega, na čigar licu zapazimo znaminja nekdanje lepote in omike, — sin je odličnih in blagih staršev, po kterih je podedoval nekdaj veliko premoženje. Pa kako je dospel on v ječo med tatove, ubfjavce in hudodelnike?
Razujzdano življenje, pijančevanje in kvartanje požerlo mu je premoženje, in pahnilo ga v brezdno sramote. Odra-stel je v obilnosti in bogastvu, mati ga v slepoti napačne materinske ljubezni namesto dobre odreje popolnoma pokvari. Ko je zapravil svoje premoženje in mogel slovo dati poprej-snim razvadam, ga prepade obup. Ko je zastavil in prodal premoženje svoje in svoje žene, tudi njene dragocenosti, in še celo svoj in njeni zakonski perstan, zrastli so mu poslednjič še predolgi persti, ktere je pričel stegovati po ptujem premožeuji: in zato ga vidimo zdaj v težki ječi. Strašna je ta sprememba! Kdo more spoznati v ti prosti, iz debelega sukna narejeni hali brez kroja in ukusa, v teh belih kodrastih ozkih in kratkih hlačah, skoz ktere se na straneh kažejo debele, iz konopnega platna sošite spodnje hlače, kdo, rečem, v ti podobi spoznati more nekdanjega gizdelina Ačimovega Jefrema, ki se je oblačil v svilo in beržun, ponašal se z zlatom in dragocenimi kamni? Blagor njegovi materi, da že počiva v grobu in ne vidi sramote svojega ljubljenca!
Blagor tudi njegovi žeui, da ni doživela njegove slednje osode. Končala jo je težka žalost — minulo je že nekoliko let. kar je sklenila prežalostno življenje. Se le v hladnem grobu se ji je upokojilo mučeno serce! Al kje sta Jefremova otroka ? Mlajši je pohitel kmalo za materjo v grob, — starši pa je prišel k dobrim in poštenim ljudem, ki so se usmilili uboge sirotice, ktero ima in nima očeta, zakaj on bo mogel še mnogo let v zaporu ostati in pokoriti se za svoje hudodelstva!
(Konec sledi.)
167
Svarilno in podučno.
Hudodelnik.
v
Žalosten izgled napačne otroške odreje.
(Konec.) VII.
V tamni io močiroi izbici neke ribčeve bajtice ob Donavi leži na terdi bičnati štorji zmeršen in medel bolnik — živa podoba revšine in nadloge; postaran, ubog, bolehen, pod ptujo streho, brez vsake nade na boljšo prihodnost. Al nadloge in revšina so toliko težje in grenkejše, kadar si je človek sam kriv siromaštva in nesreče, in nikakor ni več v stanu pokvarjeno popraviti, razrušeno ponoviti in zgubljeno najti.
Nihče bi v milovanja vrednem bolniku ne mogel spoznati nekdaj lepega, zalega in gizdavega mladenča Jefrema, in vendar je on z dušo in s telesom. Glej, človek, kakošno moč imajo strasti, pokaziti lepoto in razrušiti zdravje in moč. Strasti, vsled kterih je že zdavnej bolehala duša nesrečnega Jefrema, omamile iu polomile so mu tudi zdaj telo. Obup ga je objel neusmiljeno s svojimi strahovitimi rokami in ne pusti ga več iz svojih ledenih pesti. Iz grobov vzdigujejo se mu pred njegovimi oslabljenimi očmi v bledih slikah senca materna, tastova, ženina in detetova; groze se mu, serpo ga gledajo, zopet minejo, zopet se pokažejo in ne dajo mu miru ne podnevi ne ponoči. Nikjer miru, — boli ga telo, boli duša, gori mu glava, gori mu serce! — In kakor strašne prikazni se mu očitajo vse pregrehe in hudobije, ki jih je dopernesel v svojem nesrečnem življenji. Ako pa se ozre v večnost, vidi brezdno svoje propasti in svojega večnega pogubljenja!
O nesrečni hudodelnik! kaj je storil vse iz sebe! Vsaka živa duša se ga ogiblje kakor kužnega. Prijatli so bežali, žlahtniki in svojci pa, ki so ga zvesto ljubili, počivajo v černi zemlji. Eno samo bitje pod solncom še mu je ostalo zvesto: njegova starejša, zdaj edina hčerka. Ona ga je s svojim trudom, s svojimi žulji preživila, odkar se je z raz-trapanim zdravljeni povernil iz zapora. Sama sedi sedaj revca poleg siromaške postelje ter njeguje, gladi iu poslužuje bolnega očeta z nježno otročjo ljubeznijo.
Dobro dete! dobro si zapopadlo in zapomnilo nauk če-terte zapovedi Božje!
Vidši sirota nevarnost očetove bolezni začne svojega očeta opominjevati in prositi ga; naj se da spovedati ter pomiriti z Bogom in pripraviti za pot v neznano večnost! Al bolnik odtresa in odmajuje zoper previdnost Božjo, da mu je odločila tako žalostno osodo. A^oravno vidi že smert pred saboj, še je termast, nepoboljžljiv, hudoben. Al bolezen prihaja vedno nevarniši — strah in groza raste, kolikor bolj se bolezen pomnožuje — obup postaja vedno večji — nastala in približala se je strahovita smertna vojska!
Bolnik riga iz sebe strahovite kletvine, zmerjanja, za-
•
bavljanja in druge strašne besede, nad kterimi se deklica grozi, trese in trepeta. Bolnik divja, ona proti Bogu moli, — on preklinja, ona kliče na pomoč Boga in sveto Božjo porodnico; poslednjič se verze nedolžno deklice na kolena pred svojega nesrečnega očeta, prime in stisne slabe in le-denomerzle roke njegove in začne ga prositi in zarotevati, britke solze prelivaje, naj v tem važnem in razsodivnem trenutku, se zderži bogokletstva, in naj skesano obžaluje svoje hudobije in grehe in priporoči se v Božjo neskončno milost.
Dolgo deklica prosi zastonj. Poslednjič ga vendar ginejo solze hčerke — ne hčerke, ampak angelja. Urno pošlje sedaj po duhovnika, ki neutegoma prihiti s poslednjo tolažbo sv. cerkve k bolniku, al prepozno; nesrečni hudodelnik bil je že — mertev.  Mili Bog! bodi usmiljen sodnik ubogi duši.
Po ilirskem spisal J. Levicnik.