Kaj delajo angelji? ii.
j|||a nas je pa še posebno vesela vcrska rcsnica, da (j§| ima vsak človok svojega angelja variha, ki ga povsod spremlja in vedno varuje na duši in na telesu.
Ker je duša toliko imcnitnejša mcmo telesa, pome-nimo se tutli mi najprej o tem, kako nas angelj varih varuje na duši.
Tukaj na podobici vidite grdo, ostudno kačo, ki se hoče bližati otroku, da bi ga ostrupila in umorila; toda angolj jo odganja s svojo močno roko, da se mu ne moro bližati. Odkar je hudobni duli v kačji podobi premotil nase prve starišc in jih zapeljal v greh, je kača podoba greha in huclobije. Kakor namreč kačji strup, ako ni o pravcm 6asu nasprotnega zdravila, umori Človekovo telo, tako umori greh njegovo dušo in bi ga pahnil v večno smrt, ako se ne spokori o pravem času.
Angelji nas toraj najprcj varujejo greha. Skrbijo, da ne pridemo v slabe druščine ali da se nam ne bližajo hudobni zapeljivci. Skrbno varujejo naše oči^ da nam ne škodujejo slabi zgledi hudobnih ljudij ; dobro pazijo na naša ušesa, da nam ne bi grde besede oma-deževale nedolžne dušo itd. — Angelji nas s vari j o pred grehom; seveda jih ne slišimo z ušesi, a slišimo jih lahko z duhom, čc jih le hočemo poslušati. Ali mar
137
niai, mladi čitateljček, že sam tega skusil ? Morebiti te jo mikalo skrivaj kaj vzeti, pa te je opomnil neki no-tranji glas: »Nikar ne stori tega, to je greb m žali neskončno dobrega Boga. Glej. ta skrivnoatni glas je bilo svarilo tvojega dobrega angelja! Morda si bil v budi zadregi in si žo aestavljal laž, s katero si boš po-magal, a neki dobrohoten glas ti je rekel: 'Nikar se ne zlaži. rajše pretrpi kazen. naj bo še tako trpka!« Glej. zopet to je bil svarilen glas trojrga angelja variha! — Znabiti so te hudobni otroci vabili, da pojdi ž njimi
in da bi še ti žalil ljubcga Boga z nespodobnim ve-denjem, kakor so že oni vajeni; toda nekaj te je prav reano opominjalo v srcu: »Oh, Ijubo dete, če ti je mar tvoja nedolžnost, beži httro od t' d. takoj zapusti to sprijeno tovarišijo !« Glej, to je l)ila nujna prošnja tvojega desnega angeljčka, ki bi tako rad od tebe prepodil ale-herno kačo greha in hudobije.
Angelji nas pa tudi priganjajo k dobremu. V našem srcu vzbujajo dobre misli in lepe želje; pri-govarjajo nam, naj lepo molimo, pridno ubogamo in si na vso moč prizadevamo za lepe čedmsti in dobra dela ter vestno porabljajmo dragi iias, da bomo  mogli
138
kdaj v nebesa priti. Zuto pa tudi tako vešelo zapisujejo v knjitro našega življenja vse. kar dobrega storimo iz ljubezni do Boga. Na to sem vas še postbej opozoril precej v začetku leta, ko sem vam razlagal podobico, ki je na čelu našega lista.
V puščavi je živel neki starček dalt-fi proč od onega kraja, kamor je moral hoditi po vodo za vsakdanjo rabo. Nekega dne se gredoč po vodo tako zelo upeha, da skoro omaga. Tu začne sam sebi govoriti: »AlijepaČ treba, da so vsak dan toliko trudim; bi-li ne bilo pa-metnejše, da si zgradim celico blizu studenca?« Ko to premišljuje in snuje take načrte, zasliši nenadno nekoga, ki gre za njim in šteje. Ozre se nazaj, a ne zagleda ¦ nikogar. Pornika se dalje proti studencu in skrivnostnik za njim ne neha steti; preplašen se zopet ozre in za-gleda visoko, neznano oaebo v beli obleki. Pusčavnik se zdrzne in strah ga je, ko v tako samotni puščavi zagleda neznano podobo, in v velikem strahu vpraša: »Kdo si tn kaj isčeš tuka]?« Prikazen pravi: »Jaz seiu angelj BoŽji. ki sum poslan, da preštejem tvoje stopinje, naj niti jedna 110 ostane brez plačila.« Sedaj hipoma izgine. Pušfiavnika pa je čudovito pokrepčala ta beseda in napravil si je celico že veliko dalje proč otl vode.