Dopisi. lz Kozjanske okolice. (Več pravice slovenskim učiteljem.) Okrajni šolski svet je v rokah slovenskih možev. Možje, delajte, da bo v našem okraji slovenščina do večjih pravic prišla. Pravico imamo terjati, da bi gospodje učitelji naznanila otrokom po slovensko spisovali, po natorni postavi bi naj pri konferencah drugih protokolov ne poznali, kakor slovenske m bi radi,. da bi sploh učitelji smeli živahneje za svoj narod delati. Ne upajo si tega, ker jim gosposka ne daja potem boljih služb. Zlo sitno je to za-nje, da morajo zavoljo tega mlačni ostati. Toliko stanejo Slovence šole in še take male pravice jim hoče gosposka s svojini obnašanjem proti učiteljem kratiti! Hudo je šole staviti in jib zdrževati, plačilo dajati učiteljmn in vlagati za pokojnino njim in njihovim, svoje otroke pošiljati v šolo, ko jih je dostikrat doma krvavo treba, vedno in vedno kupovati tc in one bukvice, zvezke, pa ¦ pir, peresa, kamenčke, svinčnike, cekre, obleko, obutalo, bati se, da bo zdaj kaka kazen zašnmela, toliko izdajati v sedanjih slabih časih, ko se ne da skoro nič prodati in je toliko davka še za druge reči: — vse to je težko! Na težko breme ne nalagajte še kriviee, krivica je pa učiteljem zavoljo tega bolje službe zadrževati, ako so res katoliško narodni. Veliko govorijo Nemci, da Ijubijo pravico. V djanji kažite! Pravieno je katoliško nemškim narodnim učiteljem med Nemci boljega kruha rezati, katoliško slovensko narodnim pa med Slovenci. Le od žlahtnega drevesa se rodi žlahten sad in od katoliško narodnih učiteljev se izgojijo katoliško narodni učenci. Glavna šolska poslava govori, da bi naj učenci taki postali, religios sittlicb, se reče, da se naj po versko obnašajo. Ne oviraj toraj, gospoda, z nemškutarskimi postavami glavnega namena, in možje od šolskega sveta, trkajte m\, pravem kraji! Tz Cadrama. Hišni, graščinski in drugi oskrbniki navadno vsaj o koncu leta svojim gospodom račun polagajo, zakaj bi tega odbor društva za pozidanje nove tukajšnje farne črkve društvenikom ne storil očitno, pred celim svetom, kakor se to bolj za'domače vsako kvaterno nedeljo po pridigi domačim faranom stori? Znamenito je bilo za nas preteklo leto, posebno za to, ker amo imeli od 24. do 26. rožnika svojega mil. g. višipastirja knezoSkofa v svojo sredini. Memo stavišča, odločenega za novo farno cerkev, se vozee, so tistemu že svoj apostolski blagoslov podelili, rekoč: Kedar bo enkrat tu lepa nova farna cerkev stala, bo spadala Čadramska župnija med najlepše v lepej Lavantinskej škofiji. Dne 25. rožnika obhajali smo praznik farnega patrona sv. Janeza Krst., a bilo je v našo žalost že v soboto in v nedeljo silno grdo vreme. Zato so mil. g. višji pastir navadno procesijo, katero so hoteli tudi zunaj imeti, zamogli le po cerkvi opraviti in po daritvi sv. meše, pri katerej se je že bilo precej vlč. gg. sosedov zbralo, so tudi v čast našeua farnecra .n9*roji-a.._k.a*. kor navadno povsod, božjo besedo sami oznanjevali in med drugim so rekli, da so prav imeli nekdanji naši predniki, ko ao si tako imenitnega moža, kakor je bil predhodnik Izveličarja, največji od žene rojen mož, za varuha te cerkve in cele fare izprosili. Pa kaj pravim cerkve? so dostavili, to ni cerkev, je le kapela po pravici imenovati, tako mala je in zdajšnjim razmeram več ne zadostuje. Zdaj, so menili, je tudi pripraven čas, da farmani vse moči napnejo, to storiti, ker se je že č. g. župniku z velikim trudom posrečilo nad 20.000 fl. v ta namen nabrati in so tudi lepo stavišče pridobili. Pri popravilu sv. Barbare, ki je zdaj prava krasota škofije, pa so pokazali, da taka dela zastopijo. Vsi bi tedaj naj z združenimi močmi delali, kakor pred večimi leti farani pri Sv. Antonu na Pohorju, kakor frančiškani v Mariboru ali Videmčani ob Savi itd. V večjo spodbujo so nam že k prejšnjemu velikodušnemu daru zopet priložili 100 gld. (Konec prih.) Iz Ormoža. (Silvestrov večer.) Najlepši dokaz, da se tudi priprosto Ijudstvo Ormoškega okraja vzbuja, bil je mnogobrojen obisk čitalničnega »Silvestrovega večera«. Društveni prostori so bili do zadnjega kotička polni, največ od zavednega kmečkega ljudstva. Duhovska in posvetna inteligenca je bila častno zastopana. Muzikalni program je obsegal svetovnoznana imena Mendelssohn, Rossini, Smetana, Berioth ter se je izvršil precizno. Pesmi »Naša zvezda« in »Hajd u boj« so se morale na splošno zahtevanje ponavljati. Čitalniški diletantje so predstavljali na občno zadovoljnost dve veseloigri »Eno uro doktor« in »Srečno novo leto«. Največ zaslužene hvale in priznanja stekli ste si gospodični Marija in Antonija Stupca, koji ste najbolj priljubljeni v našem društvenem življenju. Mi ae od srca veselimo na njinem vspehu ter klieemo vrlim rodoljubkinjam: Bog vse živi! Iz Ptnja. Starina Dav. Trstenjak je pisal čitalničarjem ob slovesni otvoritvi tukajšnje narodne čitalnice dne 5. septembra 1864. 1. pomenljivo pismo, iz kojega sem povzel te besede: »V staroslovenskem Ptuji, slavnem že za Rimljanov, zbudil se bo gotovo v kratkem narodni ponos in čislano bo ime slovensko. Pred stolpom velike cerkve najdete karaen z napisom: JARMOGLO avgusto aacrum. Jarmog bilo je ime Perunovo, boga groma in bliska, zato so kralji in knezi staroslovanski nosili imena: Jaromir, Jaroslav, Mogomir, Mogislav. Jar pomenja: »goreč«, »krepek«, raog pa »silen«, »mogočen« .. . Vzemite si to ime za svoje geslo in »jaro in možno« delajte na polji narodne omike« . . . »Jaro in možno!« Hočete-li, da Vam naštejem, kaj je slavna »Narodna čitalnica« Ptujska v teku let po tem geslu storila za narodno omiko in^ probujo, za povzdigo slovenskega imena na Južnem Štajarji? Zadostujejo imena odličnih čitalničarjev: Cuček, Meško, Herman, PIoj, Gregorič, Jurtela, Jurca, Glaser, Gross, Ferjančič, Hržič, Trstenjak, Lendovšek, Žitek, Urbanec, Romih i. dr. — Zadnja leta živi naša čitalnica dokaj skromno in tiho. To še ni poseben znak življenja, če se marljivši eitalničarji enkrat v letu, na Silvestrov večer zbero k tomboli ali običajnemu plesu, pa morda še enkrat — »pusta« častit. No letošnji, oziroma zadnji »Silvestrov večer« so nas nekateri gospodje, največ učitelji, razveselili z godbo in petjem. Godba in petje, to je tisti prevažni faktor, ki bi tudi naši čitalnici pomogel zopet na noge, ako bi se bolj uvaževal, marljivše gojil. Ali tu nam žal ne dostaje močij. Imeli smo jako dobrih pevcev in pevk. Odšli so, prihajajo pa večinoma, ki niso pevci. In zopet nam te dni odide mož, ki ni bil le pevec, nego »Slovenskemu pevskemu društvu v Ptuji« duša, prej predsednik in sedaj častni ud, MihaLešnik je imenovan .lavl- lrr.iifrnlnri.fim. v Knittelfeld. — nOj, vrni mi se skoro spet!« to je naša iskrena želja, to smo si mislili zlasti na Sv. Treh Kraljev večer, ko smo se v čitalnici poslavljali od vrlega moža. Takih uradnikov naš narod potrebuje. Ne jemljite mu jih, nego dajte! Ptujakim Slovencem, naši »narodni čitalniei« pa naj bi Bog poslal pevcev, kakoršen je g. Lešnik bil, enakih pevcev in pevk, kakoršnih se je bilo omenjeni večer lepo število zbralo od blizu in daleč, počastit odličnega svojega tovariša z zares izbornim, divnim petjem! Takih večerov v glasbenem oziru si želimo več! — »Jaro in možno!«