244 Kolofon
■ Proteus 80/6 • Februar 2018
Naslovnica: Oophaga granulifera
je okrog tri centimetre velika podrevnica in ena bolj pogostih vrst svojega rodu. Foto: Tom Turk.
Proteus
Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2016.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote aliposameznih delov brezpisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.000 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
Uvodnik
Haiku
20. aprila letos me je v Delu neustavljivo pritegnila zgornja polovica šestnajste strani. Na zamolklo rumenkastem ozadju so v levem zgornjem kotu natisnjeni trije kratki v slovenski jezik prevedeni verzi ter ime in priimek pesnika: Stari ribnik žaba skoči v zvok vode.
Matsuo Bašo,
v desnem spodnjem kotu pa v japonskih pi-smenkah njihov izvirnik, oboje pa je bilo opremljeno z značilnima japonskima risbama v tušu z motivoma iz narave. Likovno učinkovito oblikovana polovica strani je uvajala članek Delove dopisnice z Daljnjega vzhoda Zorane Bakovic z naslovom V objemu s trenutkom. Haiku, ena najbolj priljubljenih pesniških oblik po vsem svetu. Natisnjeni verzi so morda najbolj znani haiku v japonskem jeziku. Leta 1686 ga je napisal največji mojster te pesniške zvrsti Macuo Bašo (1644-1694). Bralke in bralci se bodo prav gotovo spraše-
vali, zakaj v poljudnoznanstveni reviji, kot je Proteus, pišemo o haikuju. O umetnosti torej. Preden pa začnemo razmišljati o tem vprašanju in odgovoru nanj, moramo odgovoriti na samo na prvi pogled morda preprostejše vprašanje: Kaj sploh je haiku? Haiku je prastara japonska pesniška zvrst, ki jo je na raven umetnosti povzdignil šele Bašo v 17. stoletju. Oblikovno je haiku izredno kratka pesem, ki jo v japonskem jeziku sestavljajo le trije verzi - prvi in tretji sta dolga zgolj tri japonske »zloge«, srednji sedem. V ta ozek oblikovni okvir je mogoče »zložiti« le malo besed. Znameniti haiku - tudi njega je napisal Bašo - je radikalni primer takega besednega »minima-lizma«:
Oblak cvetja
zvon -
Ueno? Asakusa? Bašo je besedne pomene v pesmi slovnično izrazil le s samostalniki, med seboj pa jih ni povezal z nobenimi eksplicitnimi jezikovnimi sredstvi. Bralka in bralec sta tako prisiljena, da pomenske »okruške« nekako »povežeta«
Uvodnik 245
med seboj - »sliko« morata dokončati »z lastnimi močmi«. Toda kako jo naj dokončata, če ne vesta, kaj pomeni zadnja vrstica: Ueno? Asakusa? Odgovor najdemo v knjigi Uvod v haiku. Antologija pesmi in pesnikov od Baša do Sikija, ki jo je leta 1958 napisal Harold G. Henderson in v kateri so pojasnjeni osnovni pomenski konteksti besed v pesmi: »Letni čas v pesmi je pomlad, ko povsod cvetijo češnje, zato ,cvetovi' v haikuju vedno pomenijo češnjeve cvetove; japonska bralka in bralec bosta tudi vedela, da je večer, čeprav je v izvirniku zapisano preprosto ,zvon', kajti edina zvonova, ki jih je bilo mogoče slišati, sta bila zvonova iz budističnih svetišč Kaneidži v Ue-nu in Sensodži v Asakusi, okrajih v Tokiu, ta pa zvonijo le, ko se zmrači. Prizorišče je kraj v Tokiu, od koder je spomladi mogoče videti gosto preprogo češnjevih cvetov, ki skrivajo pogled na obe svetišči, in slišati oddaljeno zvonenje njunih zvonov. (Pesem je bila napisana v Bašovem skromnem prebivališču na bregovih reke Sumide, približno kilometer in pol nižje od Asakuse.)« Sele po tem Hender-sonovem pojasnilu bosta zahodna, evropska bralka in bralec lahko »dokončala« haiku: Bašo je nekega pomladnega večera zaslišal zvonenje iz svetišča in za trenutek ga je prešinilo vprašanje, od kod prihaja zvonenje - iz Uena ali iz Asakuse (ali natančneje: iz svetišča v Uenu ali svetišča v Asakusi). To pa je vse. Na prvi pogled »zgolj« stenografski opis pesnikovega čutnega beleženja pojavov v okolju. Opis po Hendersonu ustvarja neizrečeni občutek neskončnega miru, nekje v podtonu pa občutek nekakšne nedoločljive religiozne skrivnostnosti. Bašo je namreč mojster, ki »med resnico in nami ne postavlja besed«. Bralka in bralec, navajena na zahodno ume-vanje poezije, bosta ostala razočarana, kajti v haikuju ne bosta našla nobenega razumskega iskanja »smisla življenja«, kot ga je mogoče najti v zahodni poeziji:
Predaj se vetrom - naj gre, kamor hoče! Naj srce se navriska in izjoče! Vendar mornar, ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran ...
Pesem s pomenljivim naslovom Motto je napisal Oton Župančič. Z njo je programsko opredelil svojo pesniško zbirko Čez plan (1904). Metafora »mornarja, ki s tehničnimi pripomočki meri in določa svoj položaj na morju«, pomeni, da pesnik življenju ne bo puščal čisto »prostih rok«, ampak ga bo skušal razumsko »ukrotiti« - skušal mu bo določiti racionalni »smisel« (samo zanimivost: skoraj v istem času, v letih 1897 in 1898, je francoski slikar Paul Gauguin naslikal znamenito oljno sliko s »filozofskim« naslovom Od kod prihajamo? Kaj smo? Kam gremo?). Japonski profesor budistične filozofije Dai-setz Teitaro Suzuki je v knjigi Zen budizem in psihoanaliza (1960) (spremno razmišljanje v njej je prispeval tudi nemški psiholog in sociolog Erich Fromm) duhovno držo zahodnega pesnika povzel v sledečo misel: »Življenje in občutke mora podvreči nizu razumskih analiz, da bi zadovoljil radovedni zahodni duh.« Ta duhovna drža pa ni samo drža zahodnega pesnika, ampak je drža zahodnega novoveškega človeka nasploh. Njegova »religija« je razum, »posvečena« dejavnost - znanost. Svet zahodnega človeka je razpadel na tisto, kar je mogoče dojeti z razumom, in na tisto, kar je mogoče videti, slišati, otipati, čutiti. Za zahodnega človeka šteje samo tisto, kar je dosegljivo razumu. Hannah Arendt je v knjigi Vita activa (1958, v slovenskem prevodu 1996), sklicujoč se tudi na Demokrita, zapisala nekaj mračnega: »Če je treba bit in pojav dokončno ločiti — kar je temeljno načelo moderne znanosti, kakor je nekoč pripomnil Marx potem ni ničesar več, kar bi lahko sprejeli v dobri veri — ničesar več, o čemer ne bi morali dvomiti. Kakor da bi se uresničila stara Demokritova prerokba, da se bo zmaga razuma nad čuti končala s porazom razuma —, ,ubogi razum, mi ti nudimo dokaze', pravijo čuti, ,ti pa bi nas rad porazil? Naš poraz je tvoj padec' -, samo da morajo zdaj tako razum kot čuti kapitulirati pred aparati.« Z drugimi besedami - pred tehniko. Vse skupaj pa je danes že kapituliralo pred trgovskim ukazom, misel je zapisal francoski fizik in esejist Jean-Marc Levy-Leblond
246 Uvodnik
■ Proteus 80/6 • Februar 2018
(1940-) v besedilu Je znanost univerzalna? (Le Monde diplomatique, slovenska izdaja, 17. maja 2006). »Posvetitev« moderne znanosti v zadnjih štiristo letih pa ima - kot je zapisal v svojem Razmišljanju o znanostih (1992) Boaventura de Sousa Santos - še eno, ključno posledico, ki se je zahodni, zdaj že globalni človek morda sploh ne zaveda: naturalizira-la je namreč »razlago resničnosti do te mere, da si resničnega ne moremo več predstavljati drugače, kakor nam ga ,kaže' znanost. Brez takih kategorij, kot so prostor, čas, snov in število - glavne metafore moderne fizike -, nismo več sposobni razmišljati, čeprav se nam počasi že svita, da so le konvencionalne, arbitrarne, metaforične kategorije.« Novoveška znanost je neopazno začela »krojiti« človekove osebne izkušnje po svoji meri in jih potiskati v »ilegalo«.
Duhovna drža vzhodnega človeka je popolnoma drugačna. Neizbrisno jo zaznamuje zen budizem, ki je popolnoma prepojil tudi haiku poezijo. Suzuki je v knjigi Uvod v zen budizem (1964) to duhovno dediščino vzhodnega človeka opisal s sledečimi besedami: »Zen emfatično priznava le osebno izkušnjo; če je kaj radikalno empiričnega, je to zen. [...] Življenje samo je treba dojemati sredi njegovega toka; če ga bomo ustavili, da bi ga lahko preiskovali in analizirali, ga bomo ubili. Ostalo nam bo samo še objemanje njegovega mrtvega trupla.« Iztok Geister je v svoji knjižici Haiku (1973), ki jo toplo priporočam v branje, zen osvetlil še z drugega zornega kota: »Zen se zavzema za neposredno spoznavanje brez izkrivljajočega intelekta. Spoznanje se zgodi v tako imenovanem satoriju, trenutku preta-njene lucidnosti, ki kot blisk v temi razjasni vse skrivnosti. Satorija ni mogoče razložiti z besedami ali kako drugače, treba ga je doživeti - učitelji zena pravijo, da učitelj ne more potešiti učenčeve lakote, če ta ne je, in ne more pogasiti njegove žeje, če ta ne pije.« Zdaj se lahko zopet vrnemo k haiku poeziji. Ta poezija je nekaj popolnoma drugega od zahodne poezije. Ta drugačnost je lepo opisana v Geisterjevi knjigi: »Upoštevajoč
uporabnost haiku poezije R. H. Blyth nekje v svojem kapitalnem delu pravi, da haiku ni lepa stvar ali večni užitek, temveč prst, ki kaže, splav, ki nam potem, ko smo prečkali reko, ni več potreben. Če haiku vsebuje literarne draži, nas odvrača od pravega področja haiku, od doživetja tistega skupnega ponovnega združenega življenja pesnika in opevane stvari. Ni tedaj namen haiku pesmi, da izpove to, kar se drugače ne da (literarnost, kot jo razume Evropa), temveč da vzpodbudi bralca, da bi doživel to, kar je pesnik občutil. Tako kot nedeljski priročnik opozarja na lepote in posebnosti pokrajine, na gostilne in prenočišča ob poti, tako haiku pesem bralcu odpre oči in razvname duše za dotlej neslutena razpoloženja in prečiščena doživetja prezrtih in neznatnih stvari.« To »odpiranje oči« za povsem nova doživetja lepo kaže haiku, ki ga je napisal še en veliki japonski pesnik Taniguči Buson (1715-1783):
Češnjev cvet je odcvetel -
postal je
svetišče med drevesi. V njem je Buson popolnoma »prepesnil« prizor iz resničnosti, ko cvetovi s češenj odpadejo in s tem sprostijo pogled na prej skrito svetišče. Hendersonu je branje Busonove »prepesnitve« v japonščini razkrilo nekaj presenetljivega: »V izvirniku beseda to naru nakazuje, da je svetišče, ki ga zdaj lahko vidimo skozi gole veje, le en vidik češnjevega cveta, in to začasen. V tej pesmi je morda zaznati vpliv budizma, toda meni se zdi, da je Busonova ubeseditev bolj poetična kot religiozna.« Naj bo tako ali drugače, paradoksna »prepesnitev« omogoča presunljivo doživetje in pomeni zgled za bralca, da začne doživljati svet na popolnoma nove načine. Uvodnik naj sklenem z mislijo: zahodni, zdaj že tudi globalizirani človek bi moral svojo duhovno držo poglobiti z vzhodno - drugače mu bo neustavljiv tehnični razvoj počasi »izbrisal« neprecenljivo izkušnjo življenja.
Tomaž Sajovic